OTON ŽUPANČIČ OKROG A M I Z A Ciril Zlobec 452 Ciril Zlobec OTON ŽUPANČIČ -PTIČ SAMOŽIV Ob stodvajsetletnici pesnikovega rojstva, SAZU, 28. maja 1998 Med vsemi slovenskimi pesniki ostaja samo Prešeren nedotakljiva umetniška in nacionalna svetinja tako za poznavalce kot za tiste, ki so se s pesnikom prvič in zadnjič srečali v šolskih klopeh, kajti že njegovo ime ima za domala slehernega Slovenca skoraj mitično veljavo. Drugače je z vsemi drugimi, tudi s takšnimi osebnostmi, kot je Oton Zupančič. Tako ali še bolj kot ob stoletnici čutimo tudi ob stodvajsetletnici njegovega rojstva skoraj nekakšno potrebo, da spet razmišljamo o pomenu in današnji moči njegove poezije, predvsem pa o svojem odnosu do tega vsestranskega ustvarjalca, ki je v prvi polovici tega stoletja bolj kot kdorkoli drug zaznamoval slovensko pesništvo in kulturo sploh. Prav ta pozicija, ki je bila, takoj za Prešernom, splošno priznana in sprejeta kot najvišji vrh slovenske pesniške misli in besede, je Zupančiča povzdignila na piedestal tudi nacionalno osrednje osebnosti svojega časa. Toda v drugi, naši polovici stoletja se je pri nas zgodilo toliko stvari, ki so bile in so v svojem trajanju še zmerom tako radikalne, da pod njihovo težo ali ob izzivih, ki jih sprožajo tudi v kulturi, nenehno in pogosto radikalno preurejamo tudi svojo tradicijo. Pesniško, zaradi specifičnih slovenskih eksistencialnih razmer, ne manj kot politično in gospodarsko. In tako se z menjavo rodov, okusov in spreminjajočega se odnosa do umetnosti, do poezije pa še posebej, spreminja tudi naš odnos do Zupančiča. Številni, nemalokrat vrtoglavo spodrivajoči se nastopi novih avantgard in poetik v zadnjih treh desetletjih so se skoraj praviloma utemeljevali per nega-tionem, se napovedovali kot absolutni začetek novega in drugačnega, kar naj bi v marsikaterem primeru pomenilo prav tako absolutni konec vsega prejšnjega, dotedanjega. Tudi Zupančiču ni bilo prizaneseno. Pa vendar: prav v tem zadnjem času je vse več znamenj, ki jih je mogoče razumeti skoraj kot slabo vest, češ da smo se prav od Župančiča preveč oddaljili. Preveva nas nekakšen občutek, da brez Zupančiča kot osrednje pesniške osebnosti v prvi polovici našega stoletja preprosto ne gre, brez njega bi bila nevarno in nenaravno pretrgana kontinuiteta, vede ali nehote ohromljena naša najbolj vitalna kulturna in umetniška tradicija. In tako se bolj ali manj izrazito vse pogosteje oglaša potreba po ponovnem razmisleku o Zupančiču in našem odnosu do njega in njegovega tako zajetnega in raznovrstnega opusa. Stodvajsetletnica njegovega rojstva je torej samo spodbuda, priložnost za ponoven, kolikor mogoče neobremenjen razmislek. V takšnem razpoloženju se je na SAZU tudi porodila misel o posebni okrogli mizi, posvečeni velikemu pesniku. Na to podbudo SAZU so se odzvali domala vsi, ki smo jih povabili k sodelovanju.V pričujoči številki objavljamo njihova integralna besedila, razen razprave Janka Kosa, ki je v prostem nastopu ponudil v razmišljanje nekaj tez o celoviti podobi Zupančiča in njegovi usodi v učbenikih in šolskih programih. Janko Kos namerava na to temo napisati obširnejšo študijo, morda celo samostojno knjigo, zato se mu zdi objava samo nekaterih tez za razpravo neprimerna. Vse povabljene k okrogli mizi smo prosili, naj bi za to priložnost izbrali vsak po eno pesem, ki jim je ta trenutek najbližja ali zaradi česarkoli še posebej zanimiva. Upamo, da je morda prav zato ta mala ,antologija' Zupančičeve lirike še posebej zanimiva: ni šolska, ni porojena iz enega samega okusa, ampak je resnično pluralna v najboljšem pomenu besede. 453 OTON ŽUPANČIČ — PTIČ SAMOŽIV POTOVANJE SKOZI ŽUPANČIČEVO PESEM 454 POTOVANJE SKOZI ŽUPANČIČEVO PESEM GAZELICA Nad horizont so mi beli oblački priplavali, tamkaj za barjem, nad Krimom so se poigravali. Beli oblački jesenski, nedolžni, veseli, vi pa gotovo nocoj ste pri ljubicah spavali! Nismo pri ljubicah, nego pri svojem očetu, pri oceanu se sivem sinoč smo zabavali; pili smo grog in potem po valovih pijani barčice pisane semkaj in tja premetavali, da so brezverci molili ko deca pred parkljem, a pomorščaki preklinjali in obupavali. Izbor Matjaž Kmecl ZVEČER Tak tenka, tak mirna je zarja večerna, da vidim zvezde skozi njo: nad kupolo mračno, čez mesto temačno se tiho v loku svetlem pno. Golobov se dvoje med nebom, vodo je preneslo s perutmi blestečimi. - Dovolj si trpelo - kaj zahrepenelo, srce, si spet po sreči mi? Izbor Ciril Zlobec 455 POTOVANJE SKOZI ŽUPANČIČEVO PESEM POKOPALIŠČE SV. BARBARE LEGENDA Tako pod soncem, kot so tu grobovi -kjer, Silvin, spiš - tako bi ležal rad! Tam izza črešenj mahoviti krovi, čez Kulpo grad se je zazrl v prepad. Ne žvenk zamolkli ure polunočne, ne tihi mesec, čez polje razlit -poldneva so fanfare svetlozvočne budile iz gomile te na svit. Na glavi slamnik, paličico v roki, tako si šetal z grička se na breg, na travi žametni, na jasni loki sedel si, zrl valov srebrni beg. Bolj spod te je predrožil Spahič stari na kranjsko stran in gledal je zavzet: »Saj je umrl, hm - kaj še tod slepari?« No starec vidi in pozabi spet... Kot račke se devojke perušale, konoplje so namakale poroc, 1.-1 L 1 L v j kot račke so se bele razbezale - i •. i • i vi i •• j v0 kaj takega si kliknil jim gredoc? ... Le stara Manda, ta se ti približa: »Kaj niste Silvin to, gospod? ... Moj Bog!?« In trikrat se po vlaški brž prekriža: »Kaj goni vas po svetu tem okrog? Na Žežlju pri Mariji maše črne ... tri maše črne ...« še končala ni, on scepeta z nogo in se obrne, in od takrat zlovoljen večno spi ... Ah, Silvin, vem - teh krajev ne pozabi, kdor se svetlobe njih je nasesal! A - kaj si se prikazal stari babi? Z devojkami bi rajši kramoljal! Izbor Joža Mahnič [POTOVANJE SKOZI ŽUPANČIČEVO PESEM________________________456 TIHO PRIHAJA MRAK Tiho prihaja mrak, plah je njegov korak, ni ga čuti. Srce, zakaj drhtiš? Česa, povej, se bojiš v tej minuti? Ali teman spomin se je zgostil iz temin brezobraznih? Ali bodočnost-vampir puhnil v večerni je mir misli ti blaznih? Ali je jata vetrov šla preko dragih grobov zapuščenih? Ali iz daljnih samot prišla je pesem sirot zasolzenih? Tiho prihaja mrak, plah ie njegov korak, plaho bega. Srce, zakaj drhtiš? Česa, povei, se bous? Vsega, vsega ... Izbor Kajetan Kovič "457 POTOVANJE SKOZI ŽUPANČIČEVO PESEM NOČNI PSALM Zvezde hite čez visoko polnoč tihe, zlate; škoda zate, duh, kam blodiš obupujoč? Ptič prešumel je plaho gaj do družice; tam cvetlice: vonj in šepet je obkrožil ves kraj. Pošlji še enkrat k zvezdam oko: svetla cesta v bajna mesta, duš tam hrepenenja pojo. Slušaj navzdol: rodovi dreves, od obzorja daljna morja zlagajo himno nižin do nebes. Kakor iz školjke motnjava glasov, dih skrivnosti: ni radosti, ni bolečine, a polno je snov. Sredi vsega razprostrt peroti kot dve zarji, in v viharji harpa boš, ki jo prebira Gospod. Izbor Jože Faganel POTOVANJE SKOZI ŽUPANČIČEVO PESEM __________ 458 PREBUJENJE Čuj minute! Trdo kakor kaplje srebrne skozi temine črne minute noči prečute bijo. Tam krožijo sonca in merijo čas, večno mirna, brezobzirna noč in dan teko preko nas. Mi pa pod njimi se bijemo, vijemo, sijemo, gasnemo, škodimo, hasnemo, v kupe medu in otrova si lijemo, prostor vesoljni z željami prepletamo, večnost v trenutek begoten ugnetamo, z duhom za zadnjimi zvezdami grabimo, grozo izzivamo, v dušo jo vabimo, vriskamo, jočemo -hočemo, hočemo. Hiše sedanjosti so le šatori, mi potujoča samo karavana, ali nad našimi poti prižgana fata morgana -gori, varljivka-resnica nam, gori! Kaži nam mesta v cvetoči pokrajini, kupol kipenje v sonc skritih sijajini; nam za obzorjem še sonca so tista mlada vsa, čista, le hrepenenja se stolpi so vzpeli, z njihovim svitom glave si odeli, in njih zvonjenje vihra čez višave, kot bi iz lin se jim vile zastave, zlate zastave iz zlatih lin. Kogar zvonjenje to k sebi zavabi, 459 _________ POTOVANJE SKOZI ŽUPANČIČEVO PESEM v blaženi hitel za njim bo pozabi skozi zadušne mrakove globin. Dvigni srce, kdor pomišljaš si v tropi, pa ga v žarenje visoko potopi: vedel ne boš več, da bilo presunjeno kdaj od krivice je kruto; naj je ponižano, naj je oskrunjeno - z zlatom neba bo obsuto. Jezik se tvoj je zapletal jecljaje? Zdaj bo modrosti globoke znanik, roka bo rušila tesne pregraje, duh se bo prašal: Kje mi je mejnik? Kje so prepadi, da nisem pogreznil se vanje; da jim izderem zadnjo skrivnost? Kje so višine, da nisem povzpel se nanje, da jim poberem najslajšo sladkost? V ktere pustinje še niso prodrli mi glasi? Kje je tujina tak daljna, da nisem ji gost? Tvoje življenje bilo je pozabljeno, neizrabljeno ginilo v globel kot voda na Krasi - zažuborelo bo, v soncu blestelo, sebe in brod bo veselo zibalo, bodro do morja poti bo iskalo: tam - kot borila bi se za obzorje sirom brez konca razlita nebes in morje - večnosti dve, ki nasprot si strmita ... Padajte zdaj, minute noči prečute trdo na srce moje! Vzbudile ste ga iz sanj, in kakor vi padate nanj, krepko zdajvečnetrepeče,lepoje... Izbor Ivo Svetina in Franc Zadravec POTOVANJE SKOZI ŽUPANČIČEVO PESEM '______________________460 Z VLAKOM Odhod. In zažvižgal je vlak skozi mrak. O devojka ti, ob oknu slone, si li cula ta vrisk, plakajoč skozi noč: o zbogom, domovina!? In kakor ovije se val okrog skal, ob Gradu se lije Ljubljana, vsa z mesecem posejana; boječe se strehe stiskajo, po vrsti mi križi bliskajo poslednji, zlat pozdrav in gasnejo v mraku daljav. Pošastno sopihajoč kot demon vlak gre v noč. Mejica teče ob tiru, za njo v polnočnem miru gubijo se polja, s stezami prepeta, tam breza samotna, kraljična zakleta, glej, mesecu kaže srebrni nakit. Z gore razgleduje se Mati Marija, sijajna, pokojna zre svet pod seboj, sijajna, pokojna razliva svit... Vasica med drevjem ... in tam domačija gozdarja na samem ... in vse za menoj. Pošastno sopihajoč kot demon vlak gre v noč. Skrij, mesec, za oblak se skrij, naj je ne vidim, kako beži, kako ostaja za mano domovina... S silo neznano si segla mi do duše globin: do zdaj nisem vedel, kako sem tvoj sin, kako te ljubim globoko ... 461 ____________ POTOVANJE SKOZI ŽUPANČIČEVO PESEM Domovina, daj mi roko, ne beži, ostani pri meni, tesno, tesno me okleni, in pel ti bom pesem visoko, pel materi češčeni, kot ni ti še nihče pel ... Src milijon bom razvnel, uklonil jih tvoji oblasti, raznetil v dušah strasti, bom plemenite, mlade, da radovoljno zaklade najdražje pred te polože. Zvezde, stopite z zenita strmih višin! Kliče vas sin, ki vse predolgo v srcu mu spita trpka bolest in ljubezen še nema ... V venec sklenite se, njo naj objema, njo, za vekove bolečin. Daj svojo glonjo, jutranja zarja! Kličem te sredi polnoči, kličem te z glasom stražarja, ki šteje ure, ko noč leži. Daj svoj škrlat, njo ž njim ogrni, ki žalovala v obleki je črni dolge noči brez nad. Ne beži, ostani pri meni, domovina, tesno me okleni. Pošastno sopihajoč kot demon vlak gre v noč. Beži ... vse beži... Le v dalji planine! Tam zemlja je naša zakipela, zahrepenela, v nebo je hotela, v višino pognala se kot val, a v naletu pod zvezdami val je obstal... Tako strmi zdaj sredi višine okameneli zanos domovine: POTOVANJE SKOZI ŽUPANČIČEVO PESEM bleste se v daljavi razdrti grebeni, nad njimi, glej, zvezde, čuječni plameni: ko spi naša zemlja, le one nad njo skrbe z menoj, bede nad nočjo ... In glej: planine in zvezde gredo z menoj vse drugo gubi se za mano v pokoj. Z menoj, ve zvezde, z menoj, ve planine! Razširi, raztegni se, krog domovine, razpni se kot morje v brezbrežno obzorje, dom moj! Kamor stopi mi noga - na tvojih sem tleh ... kamor nese me jadro - na tvojih valeh ... kamor hoče srce - pri svojih ljudeh ... Kam, misel? Stoj! Pošastno sopihajoč kot demon vlak z menoj gre v noc, in se danes v tuji slavi neznanca me tuja zarja pozdravi ... Izbor Lojze Kovačič GESLO Kuj me življenje, kuj! Če sem kremen, se raziskrim, če jeklo, bom pel, če steklo - naj se zdrobim. 69 (iz Sto ugank) Nima fantek kapice, kapica ima fantička; prišle hude sapice, niso vzele kapice, vzele so fantička. Izbor Majda Stanovnik 463 ___________ POTOVANJE SKOZI ŽUPANČIČEVO PESEM SLAP Sredi samotnih sten v pajčolanih pen slap pada, pada, pada. Sonce nad šumom mavrice spleta, ptica meglice pršeče preleta, stresa dragulje s peroti; prišel po daljni sem poti preko strmin in čez loge, z mano nevestica mlada, U 1 * lit pa sva oba kot zakleta, vklenjena v biserne kroge: venomer slap pada, pada, pada. Tiho večer nad sanjajočim se jezerom boči, najine misli prepletene v božjem počivajo naročji; kar se skloni z glavo do mene: »Tam pa sam sredi samotnih sten v pajčolanih pen slap pada, pada, pada ...« Troje oken, pred vsemi noč, mrka, stroga straža, stoji; poleg moža vsa vroča leži, v spanju ga objemajoč, v snu zamrmra iznenada: »Joj, tam sam slap pada, pada, pada!« Koliko let še? Sli so pred nami bratje in sestre nepovratno pot; tihi, skrivnostni tisti so hrami, tih, kot gluh je njihov rod; ali jih mami, ali jih drami, ko tam sam sredi samotnih sten v pajčolanih pen slap pada, pada, pada? ... Izbor Boris A. Novak potovanje skozi Župančičevo pesem________ 464 ZEMLJEVID Čigava Indija? Komu Bagdad? Kdo strelja naj, obeša v Teherani? Kdo nadzoruj moritve po Balkani? Kam z zlatim ključem carigrajskih vrat? Razpregel zemljevid je diplomat: tovore nosijo vsi oceani, zaklade si grmadijo pristani -komu zemlje in morja blagodat? T • JU I jaz razganem pred seboj papirje: glej - rodna zemlja, naša draga prst! Ko drugi grabijo vse dalje, širje, boš rod, ki bivaš tod, boš v duši čvrst? O, kaj bo z vami, vi mejniki štirje, Celovec, Maribor, Gorica, Trst? ... Izbor Janko Moder VELIKONOČNA EPISTOLA SINU Predragi sinko moj, tako ne gre - zdaj je april in maj in takšen čas, ko dana je postava in ukaz, da mora vsako mlado grlo peti. A mama piše, da ti presloniš po toliko in toliko mi ur nad slovnicami, preparacijami, atlanti, verouki in računi, nad participi in gerundiji in vso navlako sive učenosti, da si že sam ves bled in siv in star. Zato poslušaj: važno je samo, kaj voda žubori, kaj veter poje, kaj riše zarja zjutraj na nebo, kateri grm je že brstje pognal in kje skrjancek gnezdi, kos, strnad. In važen je tvoj skiro, tvoja žoga, in če so v redu tvoje baterije tvoj matador ... kako bo Robinzon opravil z ljudožerci ... če bo našel očeta Odiseja Telemah ... Važen je južni, severni tečaj, Amundsen, Nansen, Smith ... važni pingvini 465 POTOVANJE SKOZI ŽUPANČIČEVO PESEM | in albatrosi ... Važno, kdo bo zmagal na Semeringu, Vidmar ali Aljehin. -To, sinko moj - vse drugo je od muh! Tako sem pisal in sem pismo spravil in skrbno ga zaklenil, da ne pride nikdar nikoli sinu pred oči. Izbor Dušan Moravec VES, POET, SVOJ DOLG? Veš, poet, svoj dolg? Nimaš nič besed? Kaj zagrinjaš se v molk? Vrzi pesem v svet, pesem za današnjo rabo: vsi jo bomo povzeli za tabo. Vem, o vem svoj dolg, v prsih tu me žge; naj se mi grlo odpre, bom zavijal ko volk, na vseh štirih bom stal vrh planine, škripal in hlipal med pečine. Vrh Mežaklje bom stal, pesem svojo rjul, Blegaš jo bo čul, Krim odmev bo dal; v vse vetrove jo bom tresel, eden jo bo na Pohorje nesel. Gozd in gora poj, silen ženimo hrup; boga gmajna, le vkup, le vkup, le vkup z menoj, staro pravdo v mrak tulimo, da se pretulimo skozi to zimo. Še bo kdaj pomlad, še bo napočil zor; takrat volčji zbor pojde lovce klat; plani čez Savo, plavaj čez Dravo - zob za zob in glavo za glavo! Izbor Boris Paternu