467
ROSA MYSTICA.
(K božični prilogi.) A.M.    *
Lirični venec v fercinah, ki spremlja Fiihrichov ciklus, je bil samostojno zamišljen in le zavoljo miselne in formalne podobnosti pozneje z njim spojen.
Slo let je minulo, odkar je zaslovelo Fuhrichovo ime po perorisbah k Tieckovi Genovefi in Goethejevi idili Herman in Doroteja. Genovefa že kaže vso bogato snovnost in motivnost umetnikovih poznejših del. Vzori se niso izpremenili, marveč so se le razširili in poglobili. Mi-stiško poglabljanje v sveto pismo in svetniško legendo je značilna poteza Fuhrichovega umetniškega ustvarjanja. Rosa my5tica je na začetku štiridesetega leta otvorila ciklus njegovih pomembnih svetopisemskih risb. To ljubko in globokoresno delo v 15. slikah vsebuje tiste misli in motive, h katerim se je Fuhrich ponovno vračal v neštetih inačicah. Rosa mvsiica je ideja njegovih idej, slika njegovih slik in zrcalo njega samega.
Jožef Fuhrich je bil rojen 9. svečana 1.1800. v majhnem, podgorskem mestu (Kratzau) severne Češke. Umrl je 13. sušca 1. 1876. na Dunaju. Prvi slikarski pouk je dobil v domači Šoli pri svojem očetu. »Poleg cerkvenih, so bili moji največji prazniki: sprehodi in pogovori z očetom,« piše sam o svojem prvem slikarskem pouku. Kot 18 letni akademik je postal učenec strogega klasicisla in odličnega umetnika Jožefa Berglerja (mlajšega), prvega ravnatelja umetnostne akademije v Pragi. Pomenljiv dan za Fuhricha je bil sv. Treh kraljev dan leta 1821., ko mu je prišla v roke zbirka Durerjevih risb. Pod Diirerjevim vplivom je napravil risbe k Tieckovi Genovefi in Goethejevi idili Herman in Doroteja. Te dvojne risbe so razglasile Fuhrichovo ime in mu pridobile državno podporo za triletno bivanje v Rimu. V rimskih umetniških krogih se je pridružil Nazarencem: Schnorru, Veiiu, Overbecku in drugim. Overbeck mu je poveril znamenito delo, izvršitev treh fresk k Tassovemu spevu Osvobojeni Jeruzalem v vili Massimi. Rim je mladega umetnika popolnoma osvojil. Težko se je Fuhrich ločil od njega, ko je samega sebe tolažil: »Ostani svoji veri zvest, živi po njej in nosil boš Rim v svojem srcu, kjerkoli boš hodii.«
Drugič je bival v Pragi od leta 1830. do 1834. Leta 1834. pa je prišel na dunajsko akademijo, kjer ga je Waldmuller, predsednik galerije, zelo hladno sprejel. Na dunajski akademiji je skoraj 40 let (do 1. 1872) plodonosno deloval kot učitelj in umetnik.
Predavanje Fuhrichovo je bilo po mnenju njegovih učencev (Rein-hard, Madjera, Woerndle i. dr.) prav tako duhovito kakor jasno. Zlasti
30*
468
kadar je improviziral, je bila moč, navdušenost, in prepričevalnost njegovih besed tolika, da je poslušalce neodoljivo potegnila za seboj. »Anders sein, als singen, deuchi mir ein dummes Spiel,« je bilo njegovo geslo. Estetska predavanja drugih so se*razlikovala od njegovih kakor slaba voda od močnega vina.
V dunajsko dobo spadajo njegova najznamenitejša dela, med njimi svetopisemske risbe: Zgodba izgubljenega sina (pretresljiva tragika življenja, 1868.), Beilehemska pot, Marijino življenje in Skrivnostna roža. r- Rosa mystica, kakor je sam nazval to delo, obravnava z iznajdljivo, neizčrpno fantazijo glavne dogodke iz Jezusovega in Marijinega življenja. Delo, za katero je napravil njegov prijatelj Jožef Binder lepe litografije, dr. Emanuel Veith pa tekst, je prvikrat izšlo leta 1844. Po njih je posneta naša priloga.
Fiihrichova umetnost išče vzorov, ki jih je življenje izgubilo. Moč in lepota njenih oblik je ohranila povsod bogoslužen značaj. Fuhrichove umetnine koreninijo, v svetišču človeštva; kakor žarki z oltarja prihajajo v preprosto življenje in razsvetljujejo hišo in družino. Njegova umetnost ni nikoli pozabila na svoj prvotni značaj, zato nikdar ni prenehala biti za vse, ni zapadla modi, ni postala prerazkošna. Rosa mvsiica ni razodetje novega, marveč samo najdenje tega, kar je že. V tej učinkoviti umetnini je Fiihrich prav značilno ponazoril svoje teoretsko stališče o umetnosti, ki bodi, kakor se je izrazil, izključno religiozna. Kaj je čutil ob ustvarjanju svojih religioznih umetnin, zlasti ob Skrivnostni roži in njej sorodnih motivih, pove sam v zanosiiih besedah: »Od nje se razliva čez upadli obraz umetnosti oni skrivnostni žar večne lepote, v katerem gledamo v slutnji skoz zaveso prihodnje izpolnjenje vseh stvari.« (Von der Kunsf, 4. zvezek, 1866—69.)
Zadnje njegovo delo so skice iz Noefove zgodbe za votivno cerkev na Dunaju. Tudi samo z ozirom na Fuhrichove pričujoče risbe smemo z dr. Kickhom, njegovim prijateljem in ocenjevateljem, izreči besede: »Pred našimi očmi sloji njegov duh, njegovo srce, celo bistvo tega izrednega moža. In ta duh je bil jasen, popolnoma zatopljen v resnico božjo, ki jo je prinesel na zemljo Oni, ki je o sebi dejal: Jaz sem Pot, Resnica in Življenje/ In ker je bil njegov duh tako jasen, ker ga ni zastiralo vprašanje: kaj je resnica?, ker je v luči božji spoznal svet in človeštvo in Boga, zato je bil tudi tak in tolik umetniško ustvarjajoč duh. Umetnik mora nositi v sebi ideale, prava idealnost pa izvira iz resničnega spoznanja sveta, človeštva in Boga, čigar beseda v naravi in milosti je najveličastnejša poezija in najsijajnejša slika.«
Primerjaj:   Lukas  Riiter  von  Fiihrich:   Josef   Ritter   von Ein Lebensbild. Wien, 1866. Dr. Moriiz Dreger:  Josef Fiihrich. Wien, rich von Woerndle:   Josef   Fiihrich. Wien, 1914.
F ii h r i c h, 1912. Hem-