Wurtemberžoni so se noto udeležili nemško-ovstrojskego pohoda vse do zgornje Piove, kjer so obstali blizu onega nesrečnega Longaronejo, ki je l. 1963 doživel strašno kotostrofo. Januarja 1918 je Rommel zapustil svojo vojno enoto in prešel v neki višji štab, kot som pripoveduje v svoji knjigi. S tem se je začelo njegovo pot, ki go je pripeljalo že v prvi svetovni vojni do višjega štabnega oficirja. Kaj je bil v drugi svetovni vojni, vemo in nam je bliže. CHAMONIX Odmev se zdi, o Chamonix, spokojne lojne med tvojimi goromi tvoje ime. Zelen ves, gozdnat, v daljave bojne odmaknjen od ranih let v snu si že. V DOLINI AOSTA Zadostuje nekaj brozd in nekoliko trave ali odsev v vodi, do se pomiri ta temno, kruto mrzlico v duši. Zadostuje grob obris bojte pod svinčenim nebom oli vitek zvonik, ki sije skoz kostanje no griču ... Prevedel Marijan Brecelj Italijanski pesnik Giovonni Comerono (1845-1905) je bil pravnik po poklicu. Večidel svojega življenja je preživel v Turinu, kjer se je družil s tako imenovano literarno skupino »scopiglioturo milanese«, katere člani so bili med drugimi: skladatelj Arrigo Boito in slikar Emilio Prago, ki je bil tudi pesnik. Comerono je opeval predvsem piemontsko pokrajino, gozdove in vrhove v piemontskih Alpah. Nezadovoljen s po­ klicnim delom, zarodi osebnih čustvenih težav in nezdružljivosti pesniškega poklica z državljanskim, je napravil samomor. N jegove pesmi, no prvi pogled zapoznela romantika, ima klice moderne poezije 20. stoletja. Izšle so šele po njegovi smrti, zbroli in izdali so jih pesnikovi prijatelji slikarji, v zbirki »Versi« (1907), kot pomemb­ nega pesnika pa sto go odkrili povojni izdaji (v petdesetih letih in 1968). FLIMS PAVEL KUNAVER človeku se včasih izpolnijo želje, ne do bi pričakoval. Toko sem se v drugi polovici letošnjega avgusta nepričakovano znašel v lepem letovišču in smučarskem paradižu Flims v vzhodni Švici in nekoliko ur v duhu doživljal silovite dogodke pred več deset­ tisoč leti. Z ženo sva na poti k ledeniku visokega Engodina obiskalo sorodnike v lepem Vorarlbergu in prijazni nečak noju je nekajkrat vozil po tej krasni gorski deželici in v sosednjo švico in Liechtenstein. Toko smo nekega dne drveli po hitri cesti proti Churu, glavnemu mestu največjega švicarskega konto.na Groubunden, kjer je še mnogo prebivalcev, ki govore ladinski jezik. Idilične ceste so vabile v znamenite gorske kroje - v Davos po v Aroso ali kar naprej čez Julierski prelaz v Engodin. Toda pri Churu je avto zavil ostro proti zahodu ob Renu navzgor do Reinchenoua, kjer se združita Prednji in Zadnji Ren (Vorderrhein, Hinterrhein) in se začel vzpenjati iz doline proti Flimsu. Nobeno boljša geologija predvsem po nobeno knjiga o nastanku in usodi Alp ne izpusti lego imena. 508 Ko svo pred leti potovolo no obisk k Matterhornu, sem pri Reichenouu tudi zočel skokoti od okna do okno nošego vogono. Zeleznico se nomreč ne ustraši težov in ostane na poti proti Oberalskem prelazu ves čas ob Renu - a prav za Reichenauom postane na 20 km pokrajina nenavadno mračna. - Lepi gorski bregovi pogorja nekako utonejo v umazonosivi barvi zdrobljenega fliša, skozi katerega se prebija in deloma v hudih meandrih zvija sicer živahni Prednji Ren. Nekaj sto metrov visoke, umazano sive stene iz deloma zopet sprijetega drobirja padajo do reke in ogrožajo železnico, dokler se ta deloma po predorih in drugače dobro zavarovana ne pre­ bije zopet v čisto, sončno pokrajino, ki se nadaljuje od mesteca llonz dalje. Teh 20 km mračne pokrajine ob Renu so geologi skrbno raziskovali, soj je bilo loko tuja tu v dnu sicer lepe, privlačne visokogorske pokrajine severozohodnego kantone Grčubunden. Posebno znani geolog Heim je posvetil temu koščku Svice mnogo pozor­ nosti in časa. Raziskave so go peljale preko Rena no levi in desni breg, na položno pobočja 1080 m visoko ležečega kraja Flims, v njegovo okolico ter pod gore Ringelspitz (3247 m), Trinser Horn (3028 m), Segnes (3099 m) in Vorab (3028 m). Te gore na severu v loku obdajajo Flims in bližnjo okolico in tvorijo plitvo, sedaj od mnogih potokov precej razčlenjeno ogromno krnico. Proti vrhovom se pobočja strmo dvignejo in tvorijo slikovile stene. Melone prav do sten se rozprostirojo sedoj sijajna obsežno smučišče in veliki zaščiteni gozdovi. Heim in drugi geologi pa so odkrili, do je bila pred nekaj desettisočletji, ko so veliki ledeniki pokrivali in preoblikovali Alpe, ta pokrajina okoli in nad današnjim Flimsom povsem drugačna. V naročju ledenih goro je ležola še ogromna gmota plasti kamenine, ki jo imenujemo s skupnim imenom fliš, nastalim v morju v t. i. staro terci­ arni, torej geološko razmeroma mlodi dobi. Fliš sestoji iz laporja in peščencev. Ležol je torej na starejših kameninah. če danes potuješ tam, te Slovenca, vajenega suše v naših Apneniških Alpah, preseneti množica potokov in studencev. Voda pač na površju starih, neprepustnih kamenin ne ponikne in se po površju tudi po flišu odteka navzdol proti Renu. V eni izmed medledenih dob, ko so se ledeniki umikali, se je zgodilo: še ve: vode kakor sicer je zatekalo in ponikavalo med stare trdne gorske kamenine in mehkejši, manj trdni fliš. Vez med obema kameninama je postajala vse bolj slaba in rahla. Ledenik, ki je ležol doslej v dolini in je s svojimi več stotin metrov debelimi boki podpiral gorske bregove, se je tudi umaknil v velike višine. Opore so nekega dne popustile - in kamenilo flišno pobočje se je premaknilo, zgrmelo v globino ... 20 km daleč je siloviti plaz zasul Rensko dolino med današnjim Reichenauom in llanzom in se vzpel še visoko na drugi desni breg Rena. Po skrbnih računih geologa Heima se je vsulo s tem velikanskim, verjetno največjim, 15 kn, 3 oli pelnajst milijard kubičnih metrov fliša v dolino! Ren je bil odrezan od nižjih krajev in daleč navzgor po dolini se je razprostiralo začetkoma nad 100 m globoko jezero. Se danes, ko si je Ren skozi sesutine izjedel svojo mračno zavito strugo, so podorne plasti popre: no do 400 m debele, najvišji vrh iz podornega materiala pa moli 600 m nod dolino. Da se je to zgodilo v eni izmed medledeniških dob, pričajo ledeniške groblje in 8 majhnih ledeniških jezer, ki so jih zapustili na podoru ledeniki. Ti so v mlajši ledeni dobi zopet začasno pokrili Rensko dolino in tudi podor ... Ko smo se vzpenjali po mirnih zelenih pašnikih nad Flimsom, sedaj modernim leto­ viščem in sodobno opremljenim smuškim centrom, mi je delovala domišljija, da skoraj nisem slišal nečaka, ko je pripovedoval o smuških prednostih Flimsa. Okoli 150 velikih podorov v Alpah se je zgodilo v zgodovinski dobi, a le malo je zanesljivih poročil o teh za oblikovanje gora pomembnih, nenavadnih posegih na­ ravnih sil. Največji podor je bil v Deyenstocku - 600 000 000 km 3 , za njim Ranti - 120 000 000 km 3 , Goldou - 30 000 000 km 3 , Elm - 11 000 000 km 3 . Pri nas je bil največji v Ziljski dolini, ko se je ob potresu l. 1348 podrlo v dolino 509 ogromno skalovje z Dobrača, zasu lo 13 vosi in je do Šmohorja segalo zočasno jezero. Gozd je deloma preraste! strahotno skalno puščavo, ki jo je človek le nerod pre­ stopil. Kljub ogromnosti naštetih podorov se nobeden ne more meriti s prazgodovinskim podorom v Flimsu. Silni deyenstockski podor je 25-krot manjši, Goldouski celo 1000-krot manjši - in vendar, koko silovit in grozen je bil! To vemo iz pripovedovanja očividca dr. Karlo Zoyno. Tudi ljudje, ki so preživeli nesrečo, v Goldou, so opazovali, koko so se 2. septembra 1806 no dan podora, visoko no gori začele odpirati razpoke, rušo po se je gubalo in prevračalo. Posamezne skale so se začele rušiti in voliti po planini v gozd. Po tudi v gozdu so se začelo drevesa nagibati in majati, posamezne skale po so začele leteti z veliko hitrostjo v dolino. Ljudje še vedno niso razumeli, kaj se pripravijo - poč po »neumno govedo«, ki je pravočasno zbežalo s pašnikov. Ptice so v trapah preplašeno vreščeč letele iz gozdov no nasprotno stran no goro Rigi. Dr. Zoyn nazorno opisuje prizore v Goldou dne 2. septembra 1806, do pomogo noši domišljiji obuditi strahotne prizore silnega podora. »Zemljo no gorskem pobočju se je začelo premikati in namesto zelene ruše se je no površju pokazalo rjovočrno prst. Noto so začeli drseti veliki predeli gorskega pobočja in podirati so se začele skalne stene. Za tem so se začeli premikati tudi spodnji gozdovi in neskončne množice smrek so omahovale sem in tja. Naenkrat so se začeli gozdovi hitreje premikati, množice podira jočih se skal, cele vrste ponosnih smrek, ki so gori no najvišjem skalnem robu tako čudovito stole, vse je zgrmelo v globino. Sedoj po je zdrsnilo vse - gozdovi in zemljo, kamenje in skalne stene - vedno hitreje in hitreje in končno bliskovito proti dolini. Bobnenje, butanje, praske­ tanje je kot globok grom polnilo ozračje, trgalo ušesa in še bolj grozno odmevalo po tisočerih gorskih soteskah. Cele plasti odtrganega površja, skale, velike in večje kakor hiše, vrsto pokonci stoječih smrek je frčalo po zraku ... Prst se je razpršilo po zraku - in skozi njo smo videli pokrajino v ozadju! Z zemljo se je dvigal rdeč prah in kakor meglo zagrinjal uničujoči plaz v mrak. Videti je bil kakor velik črn oblok. Goro in dolino slo se stresli. Zemljo je trepetalo, skale so se tresle, ljudje so okomeneli pri pogledu no strašni prizor: Ptiči, v letu zajeti, podajo no kroj uni­ čenja. Hiše, ljudje, govedo lete po zraku hitreje kakor iz topo izstreljeno kroglo. Velik del zmlete mase se dvigne iz dno doline in rine po strmem bregu no drugi strani stoječe gore Rigi; posamezno drevesa in skale po frče še više po pobočju navzgor. V krotkem času, ko bralec to čilo, v treh štirih minutah se je dogodek začel in končal ... 110 hiš je bilo pokopanih in 457 prebivalcev Goldouo in okolice ter 27 turistov, ki so hoteli no Rigi, je bilo ubitih.« Ko smo odhajali iz Flimso, je sonce od zahodne strani zlatilo strme, deloma s svežim snegom pokrite gore, njihove visoke stene in sončne pašnike. Proti zahodu je bežal nevihtni oblok in lepo mavrico je stola med njim in nami. V Julijcih se je udrl l. 1952 precejšen plaz skalovja z gore Javoršček pri Bovcu. Pozoren gorohodec opazi v zgodnjem poletju vedno nove svetle rane v strmih stenah naših goro, no meliščih po v večje in manjše skale zdrobljene ostanke pečevja, ki se je nenadno odkrušilo lom no gori. Preperevanje, ki z zmrzaljo, vodo, težnostjo in kemičnim rozlopljonjem nenehno deluje, neprestano niža noše gore in jih malone neopazno oblikuje. Tihi popotnik po sliši to delo v delovnici narave, zdaj v podnju kamna v steni, zdaj v gromu večje skele, ki pridrvi z višin, po v rohnenju hudour­ nikov, ki po nalivih vole s seboj, kor je nalomil mraz pozimi v strminah. V suši samo Belco v Korovonkoh more v enem samem nalivu prinesti s seboj v dolino nekaj desettisoč kubikov v grušč zdrobljenega skalovja. V temnem nedostopnem nedrju visokih goro po pripravijo naravo v prihodnosti tudi večje dogodke. Literaturo: l. Dr. W. v. Seidlitz: Enstehen und Vergehen der Alpen 1934. 2. Dr. E. Kaiser: Lehrbuch der Algemeinen Geologie. 1923-1924. 3. R. H. France: Die Alpen. 4. Dr. M. A. Koenig: Kleine Geologie der Schweiz, 1967. 510