RUDI ŠELIGO, STOLP. Tematsko območje, ki vanj posega knjižni prvence Stolp Rudija Šeliga.* avtorja mlajše slovenske pisateljske generacije, ki ga poznamo po tekstih, objavljenih v Revijah 57 in v Perspektivah, je svet delavcev (v tem konkretnem primeru svet zidarskih delavcev), njihovo vsakdanje življenje in človeško dozorevanje ob delu, ki je skoraj edina vsebina tega življenja. V to temo je Šeligo vkomponiral pripoved o sedmih delavcih in njihovem nadrejenem polirju Josipu Vrhuncu pa o ljudeh, ki jih teh sedem delavcev na svoji poti skozi življenje sreča; zgodba je pravzaprav brez vsakršnih fabulističnih zapletov, saj se v nji ne zgodi skoraj nič vznemirljivega, nič, kar bi bilo vredno fabulistične obdelave in kar je ponavadi tudi eden osnovnih elementov vsake prozne pripovedi (pri tem seveda ni mišljena fabu-listika sama na sebi, ustvarjanje akcije junaka oziroma junakov proznega dela. ki mora biti center epske stvaritve). Edini pomemben dogodek se zgodi. ko skrivnostno in nepojasnjeno (ali bolje rečeno: nepojasnljivo) izginejo Iopaie. pripomoček, ki delavcem pomaga pri osmilšjanju njihovega življenja, njihovih iutencij, pa še ta pripetljaj dobi pri Šeligu vrednost nekakšne metafizične kategorije, ki naj opredeljuje ontološko konsttlacijo delavcev; tako lahko za Stolp rečemo, da je kot celota bolj ali manj monotona pripoved, ki skuša najti v vsakdanjosti, ki jo opisuje, neke splošne, eksistencialne globine in dimenzije. Namen ni niti najmanj nov, saj si ga je v svetovni literaturi zastavil že marsikateri pisatelj, gotovo pa je, da so pisateljski prijemi, predvsem pa pisateljska individualna moč tisto, kar je povzročilo, da so bile naloge iste vrste uresničene mnogo mnogo boljše.
Osrednji nesporazum se začne že pri poskusu določiti oblikovno kategorijo Šeligovega teksta: navzlic več ali manj jasni in očitni relativnosti vseh literarnoteoretskih oznak oziroma kategorij bi ga težko uvrstili v katero od njih. Stolp ni roman, saj njegove značilnosti ne razkrivajo nobenih tistih aspektov, ki jih dandanes pripisujemo romanu; in prav tako bi težko rekli, da je pričujoči tekst novela, saj se odmika tudi od običajne oblike te literarne zvrsti. Pri tem pa je treba seveda poudariti, da skuša Stolp v marsičem drža t i korak s tendencami v razvojni podobi modernega romana. Šeligov stil marsikje spominja na stil Michela Butora in Alaina Robbc-Grilleta. obeh poglavitnih predstavnikov francoskega nmioaui romana, včasih celo na Jamesa Jovcea in njegovega Ulissesa. Pustimo ob strani jasno dejstvo, da Šeligo ni pisatelj   takega   formata,  kakor  so  to  na   primer   Jovce  pa   Butor   in  Robbe-
* Rudi Šeligo. Stolp. Državna založba Slovenije 1966.
1275
Grillet in da že to dejstvo povzroča, da Stolp nikakor ne dosega iste ravni kakor teksti omenjenih pisateljev; literarno uspešno uresničitev pisateljskega namena, ki si ga je Šeligo zadal, onemogoča že njegova enostranskost, enodi-menzionalnost, ki se kaže predvsem v tem, da skuša avtor ustvarjati literaturo z. recimo, filozofskim metodološkim postopkom, ko skuša z miselnim kategori-ziranjem oživiti tok zavesti v posameznih akterjih svoje pripovedi, pri tem pa pušča vnemar vse druge lastnosti in specifičnosti teh posamičnih akterjev. Za tekst z literarnimi ambicijami vsekakor bistvena pomanjkljivost, ki že a priori onemogoča življenjsko vernost in avtentičnost, ki mora vendarle biti osnovni kriterij  za literarnost oziroma neliterarnost nekega knjižnega dela.
V svoji obliki je seveda Šeligov Stolp zelo precizna stvaritev, delo. ki ima zelo spretno zasnovano kompozicijo in večkrat tudi potrebno miselno intenziteto; s tega gledišča je treba Šeligu priznati določeno mero literarnega talenta, samo že omenjena endomenzionalnost do kraja onemogoča Šeligovemu talentu, da bi se lahko pokazal v svoji pravi podobi. In tako je seveda treba o pričujočem tekstu reči, da je zanimiv po svojih miselnih preokupacijah, da je v svoji kategoriji zanimiv dosežek, ki pa nima ravno največ zveze z literaturo in z moderno prozo. Za to mu manjka pisateljske plasticitete, psihološke utemeljenosti in literarne polnosti. Kajti metafizika in vse oblike, ki se le-ta v njih pojavlja v Stolpu, so za literarnost gotovo precej slabo nadomestilo.
Borut   Trekman
1276