Izdaja Zveza študentov Jugoslavije, odbor visokošolskih zavodov v Mariboru. List ureja uredniški odbor: Slavko Pukl, Matjaž Mulej, Janez Ujčič, Martin PraS-nickl, Olga Cerlč (lektor in korektor) in Marjan Srlmpf. Glavni in odgovorni urednik:	SLAVKO PUKL. —
Uredništvo: Tomšičeva 43, telefon 22-977. — Izvod 50 par. — Rokopisov ne vračamo. — Tisk: časopisno podjetje Mariborski tisk.
MARIBORSKIH ŠTUDENTOV
Točno pred petimi leti je izšla prva številka Katedre mariborskih študentov.
Več o tem bomo poročali v prihodnji številki.
Mlada laborantka v MTT pri enem izmed zamotanih kemičnih procesih. Ali bo poskus uspel?
FOTO: DANE ŽERDONER
„Noben človek ni vladar duhu...“
V tem mesecu smo bili priča dve-ma pomembnima dogodkoma: drugi konferenci Zveze mladine Slooenije, kt je bila 4. in 5. marca o Ljubljani, in sedmi konferenci Zoeze študentov JugoslaDije, ki je bila 12. in 13. marca o Beogradu.
Konferenci sta imeli nekaj skupnega: na obeh se je pokazal odpor mladih proti togim oblikam dela in ustaljenim normam, ki so marsikje postale cokla naprednega razvoja organizacij.
Na konferenci ZSJ se je nezadovoljnost mladih pokazala že prvi dan. Ob predlogu novih članov centralnega odbora se je razvila živahna razprava o vlogi in obliki organizacije Zveze študentov. Razprava je pokazala, da je prav enoličnost in togost največ prispevala k odtujitvi organizacije in članstva. Ker pa nt bilo na dnevnem redu vprašanje novega statuta, je bila razprava o bistvenih spremembah v Z5 preložena na poznejši čas.
Konferenca Zveze mladine pa je svoj cilj vsaj v zaključkih konference jasno postavila: biti idejno-vzgoj-na organizacija. Kako pa ji bo to uspelo, pa je odvisno od njenega nadaljnjega dela.
Impulz za gornje meditacije ml Je dala obravnava zoper Vladimira Gaj* ška, ki Je bila pred okrožnim sodiščem
V veži stavbe ljubljanskega sodišča Je kip pravice. Podrobnosti sc ne spominjam; vem samo to, da Je narejen surrealistično: ženska postava nima zavezanih oči, v roki pa ima nekakšno knjigo. Kolikor vem, so včasih Pravico upodabljali kot gospo z zavezanimi očmi in s tehtnico v roki. Naj bo boginja pravice taka ali drugačna, važno Je. da je načelni princip vsakega sodišča pravica. Pravica pa ni metafi-
zični termin. Ce bi to bila, bi bila bog, In kot bog nesmrtna, nezmotljiva In nepristranska. Pravica raste iz nadčloveških odnosov, zato Je podobna ljudem: smrtna je, zmotljiva in pristranska. Pravica je tudi prilagodljiva; najraje sc prilagaja političnim razmeram. Kljub vsem pomanjkljivostim pa je za osebni mir priporočljivo verjeti v absolutno pravico. Verjeti v absolutno, rno-t.afizično pravico, pomeni verjeti v ab-
solutno nezmotljivost, nepristranskost In politično samostojnost sodnikov. S to vero se sodišče zavaruje pred sleherno kritiko in skepso, ali pa gre šc dlje: kritiko in skepso proglasi za nasprotnika absolutne pravice, kar pomeni, da so kritiki in skeptiki glede pravice nasprotniki sodišča, ki je del sistema, torej v končni konsekvenci nasprotniki sistema. Obroč je na ta način močno sklenjen in redkokdaj poči.
v Ljubljani dne 25. januarja 1966. leta.
Povod zanjo je dala pesem »Sveta družina«, objavljena v 11—15 številki Tribune 19. maja 1963. leta. Pesmi je v eni naslednjih številk sledilo protestno pismo študentov teološke fakultete. V drugi polovici preteklega leta pa so vodilni predstavniki slovenske katoliške Cerkve zoper Gajška vložili še ovadbo, ki je privedla do obravnave in kazni.
(Nadaljevanje na 5. strani)
W
Odpor proti togosti
Maribor, marec 1966
Za nami je V. redna letna skupščina Zveze študentov mariborskih višjih šol
Skupščina, kateri je prisostvovalo 107 delegatov ter predstavniki združenja MVZ, družbeno političnih organizacij iz Maribora In drugod ter predstavnik UO ZS ljubljanske univerze ter predstavnik Zagrebškega kluba slovenskih študentov, je bila prvenstveno posvečena vprašanju Intenzifikacije študija, razen tega pa je obravnavala tudi druga aktualna vprašanja.
Naš prispevek k uspešnosti gospodarske reforme — Intenzivnejši študij
Na podlagi referata lanskoletnega predsednika odbora tov. Jožeta Protnerja ter diskusije predstojnika združenja mariborskih visokošolskih zavodov, ki sta oba vsebovala tendenco za skrajšanje Časa študija.. Za to naj bo naloga organizacije Zveze študentov kot take in vsakega študenta liot posameznika, pri čemer si moramo obenem vsi prizadevati, da bo študij čimbolj kvaliteten oziroma pridobljeno znanje na čim višji ravni. Skupščina je sprejela dva sklepa. V njih je skupščina postavila pred študentsko organizacijo nalogo, da si s konkretnimi akcijami prizadeva za inienzifikacijo študija ter da z razpravo o vseh vprašanjih študija prerašča iz politične organizacije v samoupraven organ ter a tem prispeva k rešitvi vprašanj, ki bodo za intenziflkacljo študija bistvenega pomena.
Vsi vemo, da je omogočenje študija vsakemu posamezniku za našo družbo visoka investicija. Da pa se bodo vložena sredstva družbi posredno preko strokovnega dela zaposlenih strokovnjakov člmprej povrnila ln da bo vložena investicija pri čim višji kvaliteti znanja čim manjša, j« nujno, da dosedanji čas študija
(na mariborskih višjih šolah 3,1 leta) skrajšamo. To je prav v sedanji situaciji posebej pomembno, saj naše gospodarstvo lahko uspešno izpolni naloge, ki jih nalaga gospodarska reforma le s tako kadrovsko strukturo, ki bo kos problemom sodobne proizvodnje.
Za dosego take strukture pa bo morala naša družba vlagati še nadalje v visoko šolstvo precejšen del sredstev. Da bi namreč dosegli kvalifikacijsko strukturo danes najbolj razvitih dežel, bt moralo samo v naši republiki študirati na višjih in visokih šolah vsaj 45.000 študentov, kar bomo predvidoma tudi dosegli leta 1SS0. Pri tej veliki nalogi so vsekakor velikega pomena tudi mariborske višje šole, saj se je prav tu delitev visokošolskega študija izkazala kot zelo uspešna. Procent študentov, k) se po zaključeni prvi stopnji zaposlijo, je na ljubljanski univerzi nezadovoljiv. Medtem ko je le 11,4 odstotka študentov mariborskih višjih šol nadaljevalo študij na drugi stapnjl; to je tu(U normalno, saj je prav, da nudimo resnično talentiranim študentom tudi možnost za nadaljnje .izobraževanje ter izobrazbo.
Rešeno vprašanje stalne oblike financiranja Študija — . pogoj uspešnosti In Intenzivnosti študija
Skupščina je ugotovila, da je potrebno najti stalno rešitev vprašanja financiranja študija. S svojim sklepom Je podprla prizadevanja ljubljanskih študentov v tej smeri, vendar Je poudarila potrebo, da ostaneta tako kreditiranje kot štipendiranje vzporedni obliki financiranja študija. Skupščina Je tudi sprejela sklep o organiziranju posebne razprave, posvečene te-
mu vprašanju, kjer bo dokončno Izoblikovano stališče mariborskih študentov do resolucije študentov ljubljanske univerze, naslovljene na skupščino SRS.
V Mariboru je materialno vprašanje študentov s krediti in subvencijami zaenkrat zadovoljivo rešeno. Od vseh mariborskih študentov je v lanskem šolskem letu dobivalo kredit 495 študentov, letos pa 548 študentov, kar je 35,6 odstotka vseh vpisanih Študentov. Pri tem je povprečna višina kredita, odobrenega v tem letu — pri cenzusu za posameznika 30.000 starih dinarjev znašala 15.547 starih dinarjev, kar v primerjavi z lanskim povprečnim kreditom 14.595 to povišanje ni ustrezno povečanju življenjskih stroškov v tem času. Subvencije, kot oblika financiranja materialno slabše stoječih študentov, so v povprečni mesečni višini 5.473 starih dinarjev zajele v Mariboru letos preko 19 odstotkov študentov. Pri razdeljevanju se dosledno uveljavlja načelo, in sicer da so sredstva predvsem namenjena za prehrano in se tako tudi v večji meri nakazujejo direktno menzam oziroma restavracijam.
Vprašanje, ki močno vpliva na štCdentski standard, je vprašanje študentskih stanovanj. V letošnjem letu je stanje kolikor toliko zadovoljivo, saj so študentom na razpolago tudi precejšnje (dodatne) kapacitete (160 ležišč) v samskem domu Gradisa. Ker pa bo to gradbeno podjetje odstopljene kapacitete v kratkem času potrebovalo za svoje delavce, bo število študentskih stanovanj ostalo spet na številki 180, kolikor Jih premore študentski dom v Tyrševi ulici. Glede na pomembnost čimprejšnje rešitve tega vprašanja. J* skupščina sprejela sklep, da se orga-
nizacija ZS angažira pri pospeševanju izgradnje drugega študentskega doma, katerega Izgradnja Je zaenkrat planirana v letu 1967/68.
Stalna rešitev problema financiranja študija je velike važnosti, še prav posebej v sedanjem položaju, ko naše gospodarstvo nujno potrebuje veliko strokovnjakov, gospodarske organizacije pa v iskanju notranjih rezerv zmanjšujejo število štipendij, ali pa ob uvajanju študentskega kredita špekulirajo z njimi. Podatek o številu in višinah štipendij kaže, da Je število štipendij po lanskoletnem porastu po politični akciji republiških organov letos ponovno padlo ln to celo pod raven števila štipendij pred to akcijo (od 36 na 23,3 odstotka!). Višina povprečne šti-
pendije se je v zadnjem letu dvignila le za 1.900 starih dinarjev, to Je od 17.645 na 19.584 starih dinarjev, kar je valorizirano precej nižje, kot Je vsem štipenditorjem predlagal IS SRS (na okrog 25.000 mesečno).
Glede na vse te probleme, je stališče letošnje skupščine ZS o rešitvi vprašanja financiranja študija še posebej pomembno, saj Je med drugim rešeno materialno vprašanje tudi pogoj za uspešen in Intenziven študij. Skupščina je namreč sprejela tudi sklep, da se dodeljevanje kreditov in subvencij oziroma višina teh sredstev v vsakem primeru veže na študijski uspeh študenta posameznika, saj bo
(Nadaljevanje na 4. strani)
Na seminarju za višješolske profesorje mariborskih višješolskih zavodov so predvsem razpravljali o pedagoškem delu z mladimi ljudmi FOTO: DANE ŽERDONER
Pismo uredništvu
Zaposlovanje v tujini in vzgojni smotri
Pismo Toneta Partljiča o zaposlovanju v tujini me Je spodbudilo k pisanju. Niti najmanj ne nameravam polemizirati z avtorjem pisma, ker sodim, da bi bilo vsako prepričevanje o nasprotnem stališču še večja škoda, ker bJ pač nadaljevali z molkom o problemu izseljevanja, odhajanja iz domovine In asimiliranja drugod. S tem ne bi dosegli prav nič, obratno le tisto, na kar nas Tone Partljič opozarja — spoznavali bi, da sl kot mladi ustvarjamo predstave, ki ne ustrezajo dejstvom.
Ob njegovem pismu sem pomislil na stalen proces — migracijo, o katerem nismo doslej pisali mnogo. Ker ljudje sedaj svojega odhoda v tujino ne prikrivajo, smo se nenadoma znašli v hudi stiski. Naš privzgojeni ali prirojeni patriotizem se Je prebudil ln ne gre nam v račun, da ljudje odhajajo. K temu smo dodali še socialni motiv — zakaj domovina nima dovolj kruha za vse. Reformno obdobje z manjšimi možnostmi zaposlitve, s porajajočo se brezposelnostjo, s počasnim naraščanjem osebnih dohodkov in s hitrim skokom življenjskih stroškov Je razkrilo proces, ki je bil stalen. Nismo ga niti videli, ker pač zaposlitev doma ni bila problem.
Ob prelistavanju podatkov o odseljevanju ln priseljevanju v Slovenijo oziroma iz nje nehot« »poznamo, da je to stoleten problem naše očetnjave In da je sedanje odhajanje v tujino morda le še Intenzivnejše, ne pa nekaj
povsem novega. Podatki nas silijo celo v pesimizem: Slovencev je vedno manj, ker je naraven prirastek slab. poleg tega pa odhaja iz domovine že kar sto let vedno znova najglbčnej-Si del prebivalstva. Število ljudi v Sloveniji tako relativno upada, saj nas Je bilo Slovencev pred 200 leti 900 tisoč, sedaj pa nas Je šele 1,600.000. Evropski narodi so se v tem obdobju pomnožili za 300 odstotkov, ml Slovenci pa le za 70 odstotkov. Torej, kam plovemo?
Z odseljevanjem pa Je približno tako: v času sedemdesetih let pred prvo svetovno vojno se Je letno Izselilo 4600 ljudi, med dvema vojnama približno po 5500 ljudi ln po vojni približno letno okoli 4000 ljudi. Ne smemo prezreti številnih neprijo/ljenlh odselitev oziroma prebegov preko meje, ki so bili Izrazito gospodarskega pomena. Računajo, da je tako prešlo mejo v letih med 1953 In 1961 kar 33 tisoč ljudi.
Osnovna značilnost je pač v tem, da Slovenci odhajajo iz svoje domovine. Odseljevanje v tujino je trenutno Izrazito začasnega značaja, vsaj tako dopovedujejo ljudje, ki se zaposlujejo drugod. Problem Slovencev v tujini ostane še vedno problem, kajti mnogi so ostali, se preimenovali v Johna ln začeli gojiti priljubljeno domotožntško mentaliteto »polke in potice«. Ljudje odhajajo, ln to je osnovni problem, kajti te sto let odhajajo najmobllnejšl.
Ob Partljičevih vprašanjih ostane le že vprašanje, zakaj naj bi prosvetne ustanove spremenile svoje vzgojne cilje ln namene? Sam pravi, da odhajajo ljudje v tujino zaradi boljšega kruha, medtem ko ostane tista ugotovitev o krivičnosti v medvojnem času še vedno resnična. Bržda Je razlika med tem, da doma nimaš kruha ln greš ponj v tujino, ali pa da doma imaš kos kruha, greš pa v tujino po boljšega. Zdi se ml, da bi problem zaposlovanja ljudi postni v Industrijsko razvitih deželah tudi že problem, če nc bi predvidevali novih procesov avtomatizacije in podobno.
Popolna zaposlitev doma bo pri nas možna šele takrat, ko bo poleg Industrije razvita usluž-nostna dejavnost v tolikšni meri, da bomo lahko zaposlili vse tiste, ki sedaj odhajajo. Za takš-no uslužnostno dejavnost, pravijo JI tudi terciarna dejavnost, pa Je potrebno samo še nekaj: tako visok standard, da se ljudje teh uslug lahko tudi poslužujejo.
Tega trenutno ni, ljudje pa bivamo. Ne gre za spreminjanje
smotrov ln nažorov, pač pa gre za spoznavanje dejstev o stalnosti odseljevanja. Morda mi bo tovariš Partljič porekel, da smo ljudi doslej vodili za nos, beri — lagali, toda prepričan sem, da še zdaleč ne pomeni, da sem bil nalagan, če se nekaj nisem potrudil spoznati. Vsi vemo, da do nedavnega ni bil pfbblem dobiti službo, In ker Je to sedaj problem, vihtimo patriotske ln socialne zastave — tako ne bi smelo biti. Tone Partljič pravi celo tako: »Vzgojni smoter o tem, kako Je današnja družba boljša od prejšnjih, ki niso nudile kruha svojim ljudem, bi bil nesmiseln.«
Ne glede na to, da svoj črno-bell pesimizem opravičuje z »resnico o Iskanju boljšega kosa kruha v tujini«, se nehote vprašam, ali niso naši vzgojni smotri še vedno vse preveč čitalniški, preveč narodnostni, skratka tipično slovenski ali črno-beli? Zakaj ne spoznavamo sveta takš-negla, kakršen Je, ln če Je bil ob pesnitvi Mary se predstavi socialen problem resnično socialen, zakaj bi sodili, da smo nenadoma postavili vse nn glavo. Zahteva po objektiviziranem spoznavanju sveta, okolja ln sebe postaja vsak dan večja.
Razprave okoli problema odhajanja v tujino sem se lotil s temi podatki zato, da skušam dokazati, kako smo v resnici vedno živeli s tem problemom, ne da bi ga spoznavali, ne da bi zanj vedeli ln ne da bi ga sploh sodili za primernega za tehtno pretresanje. Ne gre samo za patriotski in socialni problem odhajanja v tujino, temveč gre še za več: za nevarnost naraščanja
brezposelnosti doma. Odliv v tujino je samo ena rešitev In za nos najneugodnejša, kajti še enkrat poudarjam: na pot se odpravljajo najglbčnejšl.
Zato pritiska problem na nas doma z vso težo, ln sicer od Partljičevih dvomov v Iskrenost naših vzgojnih smotrov do smotrnega zaposlovanja. Sirjenja gospodarstva, investiranja v nova delovna mesta in podobno,. Gospodarska preosnova ali kot pravimo reforma nam sicer odpira problem, vendar se v Javnosti še nismo lotili temeljitejše razprave o pravilnejšem razvrščanju delovne sile (zaposlovanje visokega odstotka žensk zaradi nizkih osebnih dohodkov njihovih mož; vztrajno zadrževanje upokojencev na nekaterih vodilnih ln strokovnih mestih; Izredno draga, nesmotrna ln zapletena nadzorna, bančna, upravna, poštna ln podobna služba, ki sicer zaposluje veliko ljudi, hkrati pa troši denar, ki so ga •ljudje ustvarili v proizvodnji; lahko bi ga smotrneje uporabili ne samo za družbene službe, temveč tudi za zviševanje osebnih dohodkov).
Rešitev problema Je vsekakor v večjih dohodkih, ki so vezani na večjo produktivnost. Ce bomo vedno Iskali rešitev samo v večji produktivnosti, ne da bi okrnili tudi službe, ki denar trošijo, bo ostal problem zaposlovanja, odhajanja v tujino, vedno prisoten, ker. standarda ne bomo mogli zviševati tako hitro, kot naraščajo možnosti z zaposlitvijo v tujini. In končno gre za slovenski narod, ki naj spozna, da bo lnhko živel gibčno življenje z vsemi svojimi ljudmi le ob temeljitejši reformi vsega dosedanjega gospodarskega prizadevanja. Domnevajmo, da smo s sedanjimi reformnimi gibanji na pravi poti.
MIRKO CEPIC
Samoupravljanje in
r m a
Dosedanji razvoj in uveljavljanje samoupravljanja kol nove družbene kvalitete pri nas pa ludi tendence delavskega razreda na vsem svetu kažejo, da je samoupravljanje imanentno delavskemu' razredu in da je bodoča družba na svoji višji ravni samoupravna. Prehod v samoupravno družbeno strukturo je torej družbena zakonitost, katero so ugotavljali že klasiki marksizma. Posebno Marx v I. in III. delu Kapitala, ko piše o komunistični in socialistični družbi, implicitno govori o združenem delu, samoupravljanju, o upravljanju s sredstvi za proizvodnjo po združenih delavcih. Utemeljitelji znanstvenega marksizma so v svojih osnovnih delih dokazali, da bosta združeno delo in samoupravnost osvobajala družbo razredne dominacije in vodila do spremembe celotne družbene strukture.
Naša lastna praksa Jc potrdila nujnost takšne smeri družbenih procesov. Samoupravljanje Je v vseh svojih aspektih doživelo takšno afirmacijo, da Je nemogoče predvideti daljni razvoj brez samoupravljanja. samoupravljanje samo je sprožilo Sirjenje samoupravnega področja izven delavskega samoupravljanja ter njegovo poglabljanje v vse širših oblikah neposredne samouprave kot bistva samoupravnosti.
Hitri družbeni premiki, ki so nastajali kot posledica razvoja samoupravnosti, pa so sprožili vrsto vzporednih procesov, ki jim sodobna marksistična teorija ni dovolj hitro sledila. Posledica prehitevanja prakse in zaostajanja teoretske obdelave Jc porajanje različnih tendenc, ki so se, sicer v osamljenih primerih, tu In tam pojavljale in zavirale hitrejši napredek samoupravljanja. Takšne osamljene tendence so se pojavljale kot odraz birokratskih teženj posameznikov, ki so z rastjo samoupravljanja izgubljali pozicije »oblasti«. Takšne tendence, ki so bile dokaj redke, osamljene in v svojem pro-ttdelovanju neuspešne, so se razbohotile ob prizadevanju celotne družbe za stabilizacijo in racionalizacijo gospodarstva. Posamezni strokovnjaki so v nekaterih primerih pričeli reševati življenjsko važna vprašanja gospodarske organizacije In njeno vključevanje v reformo mimo organov samoupravljanja. Reformo so tolmačili kot vračanje k starim metodam dela. Reforma gospodarstva po njihovem mnenju dokazuje neuspeh samoupravljanja ter zahteva večje uveljavljanje tehnično strokovnih kadrov. Reforma torej zahteva politiko »čvrste roke«. Samoupravljanje naj se ukvarja s političnimi problemi, strokovno tehnološke odločitve pa so stvar strokovnih kadrov. Popolno mobilizacijo vseh sli so tolmačili kot omejevanje samoupravnosti predvsem v oblikah neposredne samouprave in s ponovno centralizacijo sredstev in odločanja.
Ihtenclje. reforme so prav nasprotne Reforma je neizbežno dograjevanje in Izpopolnjevanje našega ekonomskega In
družbenega sistema, temelječega na samoupravnih osnovah. Uveljavljanje ekonomskih odnosov med posameznimi gospodarskimi vejami, ki naj odražajo načelo delitve po delu in usklajevanje Rospodarjcnja z merili svetovne produktivnosti dela v bistvu predstavljata krepitev materialne osnove samoupravljanja in uveljavljanje načel delitve po delu. Reforma mora s svojimi rezultati vplivati na nadaljnjo rast materialne osnove naše družbe, to pa je Istočasno pogoj za hitrejše lil uspešnejše uveljavljanje samoupravljanja. Vsega tega ni mogoče doseči brez aktivne volje vseh. Oddvajanje In Potiskanje samoupravljanja na slran kot manj važni faktorji v uresničevanju reformnih prizadevanj prav gotovo ni v skladu s cilji reforme niti ne garantira optimalne racionalnosti. Reforma s svojim delovanjem pogojuje razvoj takšnih odnosov, ki slonijo na urejenih notranjih odnosih, v katerih jc neposredni proizvajalec ekonomsko In .družbeno emancl-plran. l*a tudi reforma цата Je v veliki meri odvisna ravno od razvoja teh odnosov In ustvarjalne Iniciative, ki se sprošča samo v samoupravnih odnosih. Doseganje boljših uspehov nujno zahteva aktiven odnos vsakogar do produktivnosti dela, predvsem pa samoupravnih organov, pred katere sc postavlja prav posebna odgovornost. Zadnji plenum CK
7.K Slovenije ugotavlja, da reforma predstavlja »novo vzpodbudo samoupravnih odnosov, ki omogočajo pa tudi terjajo večjo mobilizacijo vseh ustvarjalnih sil Proizvajalcev, večjo odgovornost In učinkovitost samoupravnih organov«. Oddvajanje samoupravljanja od smotrov reforme predstavlja oddvajanje človeka kot subjekta proizvodnje od gospodarskega http redka: Politika »krepke .roke« Je' po.i hovno ■ pojiiVIlahJe' hlrakratskp l tebno-.' kratskih tendenc, katerih uspešnost navidezno potrjuje tu In tam sedanji položaj. Uorlia za večjo produktivnost, z.a boljšo organizacijo dela, večje Izkoriščanje kapacitet osnovnih sredstev itd. Jc hspešna. kakor menijo zagovorniki teh tendenc, samo tokrat, kadar imajo na te elemente izključen vpliv strokovnjak!..
To implicira zaključek, da jc racionalno gospodarjenje in intcuzificiranje proizvodnje mogoče le brez samoupravljanja. Samoupravljanje je po njihovem mnenju izgubljanje časa. Pomanjkanje časa za samoupravljanje pa pomeni pomanjkanje časa za ljudi in za njihove medsebojne odnose, pomeni pomanjkanje časa za listi faktor proizvodnje, od katerega je odvisen celoten gospodarski uspeh. Zagovorniki teh tendenc zanemarjajo dejstvo, da ni mogoč napredek brez udeležbe ljudi. Človek kot pasiven Izpolnjevalec odredb strokovnjaka je kot človek in kot proizvajalec omejen Proizvodni uspehi so mogoči le z mobilizacijo slehernega člana delovno skupnosti, z njegovo aktivno vlogo v sprejemanju in izpolnjevanju proizvodnih nalog ter z njegovo udeležbo v odločanju o poslovni politiki, pogojih dela in rezultatih dela.
Nove okolnostl pa prav gotovo postavljajo pred samoupravljalce večje naloge ter večjo odgovornost za njihovo delo. Organi samoupravljanja v teh pogojih ne morejo več biti »fasada«, za katero sc skrivajo odločitve nekaterih posameznikov. Reforma in samoupravljanje nujno zahtevata odgovornost vsakogar za sprejete odločitve, zahtevajo večjo samodisciplino In preciznejše odrejanje dolžnosti in pravic slehernega v sistemu samoupravljanja. Samoupravljanje ne pomeni anarhičnosti, pač pa nasprotno. Samoupravljanje mora omogočiti čim širšemu krogu, da razpravlja o bodočih odločitvah, vendar je dosleijuo izvajanje tako sprejetih odločitev prvi pogoj uspešnega samoupravljanja. Strokovnjaki — sestavljale! predlogov, o katerih razpravljajo samoupravni organi, morajo odložiti svojo anonimnost za predlagane rešitve, njihovo rcallziranjc in posledice. So odgovorni organu samoupravljanja in delovnemu kolektivu. Tudi samoupravni organ mora v teh okornostih odgovorneje sprejemati odločitve in za nje odgovarjati telesu, ki ga Je bil izvolil. Samoupravljanje Je na današnji stopnji še v veliki meri posredno, to pa samo po sebi omogoča deformacijp želja in hotenj delovnega kolektiva; prav zaradi tega morajo biti pravice m dolžnosti organov In posameznikov precizno določene. Točno odrejanje dolžnosti in pravic, pa Jc temeljni pogoj ubranosti delovanja delovnega kolektiva, temeljni pogoj gospodarskih uspehov in končno temeljni pogoj samoupravljanja. Urejanje samoupravnih odnosov med posamezniki, delovnimi enotami in organi ustvarja pogoje za zavestno disciplino, ki predstavlja enega važnejših elementov gospodarskega uspeha.
Reforma postavlja pred posameznike in organe predvsem večjo moralno, strokovno in družbeno politično odgovornost. Novi proizvodni pogoji bodo zahtevali odločnejše ukrepanje v primerih, kadar posamezniki ali organi ne bodo zmogli svojih obveznosti, kadar njihove odločitve ne bodo pravilne, skratka: kadar njihovo delo ne bo v skladu z načeli racionalnejšega gospodarjenja in samoupravljanja. Novi proizvodni pogoji bolj kot kdajkoli prej zahtevajo na vseh delovnih mestih sposobne strokovne ljudi. Nezadostna strokovna usposobljenost posameznikov na zahtevnejših delovnih mestih Je v mnogih primerih krivec slabih delovnih uspehov pri nas. saj smo često z visoko tehnično opremljenostjo, ki ne zaostaja za istovrstnimi podjetji v svetu, dosegali mnogo slabše rezultate. »Pravi človek na pravo delovno mesto« mora postati osnovne vodilo v presojanju strokovne Sposobnosti posameznika Prav tako mora družbeno politična odgovornost organov samoupravljanja postali sestavni del naše samoupravne prakse Kljub obstoju Institucije odpoklica posameznika kakor tudi organov samoupravljanja, se ta v praksi ni uveljavljal, čeprav .1)1 mogoče, trditi, da so vsl.posa-Mfiepplkj,- odgovorno delovali V, OTEUlill samoupravljanja in da so vvi , $apuy; upravni organi vedno delovali v skladu s koristmi delovne skupnosti. Tudi moralna odgovornost, ki Jc Izraz osebne vesli, zavesti in mišljenja okolja In ki nima svojih pravnih sankcij, mora v novih okoluostili postati sestavni del samoupravljanja.
Pravic posameznikov in organov samoupravljanja v oblikah posredne ali neposredne samouprave ni inogoče razdvojiti od dolžnosti. Oboje skupaj predstavlja odgovornost v izvajanju pravic in dolžnosti, kar v samoupravnih odnosih postaja osnova vsakemu združenemu delu. Prav zato je urejanje medsebojnih odnosov, v katerih so jasno določene obveznosti in odgovornosti posameznikov in organov, osnovni pogoj uspešnega gospodarskega delovanja tudi v novih gospodarskih pogojih.
Prav gotovo je izvajanje reforme ne-razdružljlvo s samoupravljanjem. Samoupravljanje Je bilo in bo osnovni družbeni odnos, na katerem sloni naš celotni družbeni sistem in razvoj. Proizvodni proces Je v načelnih odločitvah, prav tako pa tudi v svojih vsakdanjih aspektih, stvar samoupravljanja. Kakršnokoli odvajanje samoupravljanja od gospodarjenja predstavlja nerazumevanje
reforme in prevladovanje tehnokratskih tendenc, ki v končnem delovanju ne more privesti do gospodarskih uspehov. Reformo bo mogoče ustvariti samo z nadaljnjim razvojem samoupravljanja, z vse večjim vključevanjem delovnih ljudi v procese upravljanja in odločanja iti v člinširšcin sproščanju iniciative delovnih ljudi. V delovnih organizacijah Je potrebno ustvariti delovnemu človeku takšen položaj, da bo lahko odločilno vplival »na pogoje svojega dela, začenši pri elementarnih odločitvah v neposrednem procesu dela, preko sistema razširjene reprodukcije do družbenega plana in drugih splošnih odločitev«. (E. Kardelj — VIII. kongres ZKJ.) Reforma mora v polni meri aktivirati vse samoupravne mehanizme in ves delovni kolektiv, kajti le večja afirmacija samoupravljanja in njegova večja družbena ekonomska vloga je porok za uspešno vključevanje v reformo	SLAVKO SORSAK
Tiha opazovanja
Naše življenje je sestavljeno Jz malenkosti. Ampak te malenkosti niso tako majhne, kot se zdi Iz besede. Poglejmo nekatere od teh malenkosti, ker bi bila za vse potrebna najmanj debela knjiga.
Nedolgo tega je v eno od mariborskih knjižnic prišel prileten mož in naročil nekaj tiskov. Kmalu so bili pred njim. Štiri ali pet. Ko je izpolnjeval predpisane tiskovine, ga je opozorila tovarišica za pultom, da si lahko sposodi samo tri tiske. »Saj sem bil pri tovarišu tajniku. Midva sva se zmenila. . .« Ni važno, kako se je končal spor. Toda, dragi tovariš, vsi ne moremo poznati tajnika. Poslovnik je za vse enak. Na izkaznici med drugim piše tudi tole (pa ne za reklamo):
». . . oseba, ki se s podpisom obveže, da se bo pokoravala temu poslovniku . . .« in še ». .. naenkrat si je mogoče izposoditi največ tri tiske .. .«
Torej se morajo pokoravati vsi ali pa je poslovnik namenjen samo ubogi »raji«, ki nima privilegijev in mora na svojih plečih prenašati vse te malen kosti. Kaj pa enakopravnost?
In še! Pokol v Jareninskem dolu Je vzbudil veliko pozornost širše javnosti: okoli njega so se spletale (in še sc spletajo) vse mogoče verzije. Ne davno tega Jc v Večeru izšel obširen članek o preteklosti umorjenih. Seveda Jc bil primerno reklamiran. Naj mi bo odpuščeno, ko uporabljam banalne izraze, ampak to Je čista svinjarija. Blatiti tiste, ki so umrli, pa naj so bili kakršnikoli! Enemu pa niso vedeli kaj naprtiti, pa so mu naprtili SA, kol da Je bil edini. Dovolim Si spomniti tovariše pri Večeru, da v 47. členu n.*Še ustave piše tudi tole:
»Zajamčena je nedotakljivost osebnega življenja in drugih pravic oseb nosti.« Mislim, da tu ni več kaj pripomniti. Pa še mnogo drugih je ta ,ili malenkosti, katere piše življenje pri malih ljudeh z velikimi črkami.
A. DODI.EK
Iz referata Saše Mikica na sedmi konferenci
ZJŠ
Zveia študentov-splošen □fe -m $ --lameli!
Predsednik centralnega odbora Zveze študentov Jugoslavije Saša Mikič je v svojem referatu, ki ga je imel v začetku konference, kri Učno obdelal nekatera vprašanja, vendar je dejal, da to ne sme biti vzrok za mnenje, da je Zveza študentov v krizi in da v preteklem obdobju ni doživela svojega nadaljnjega razvoja. Dejal je, da jc z ostro in jasno kritiko dosedanje prakse poskušal močno podpreti proces demokratičnega razvoja na-V' bfMnih še organizacije ,in, povečanja plene «2 iCTMh. dmibenč .vloge.
1 v shladil Tl.Zveza 'študentov ni v- preteklerii.
obdobju v celoti opravila svoje družbene naloge. V pogojih za raz. vijanje samoupravljanja, v vse več možnostih za širše angažiranje štu-
dentov v procesih samostojnega odločanja in nenehne demokratičnosti, mora Zveza študentov obdržati korak z delovnimi metodami in se mora prilagajati razvijanju socialističnega načela, če noče ostali na repu dogajanj. Najboljši dokaz naše neučinkovitosti se bolj pogosto pojavlja na naših diskusijah, kjer smo sicer samokritični, vendar ne dosežemo nikakih rezultatov. Tukaj predvsem mislim na izboljšanje študijskih uspehov, intenzifikacijo( študija, razvijanje odgovornosti, dvig kulturne ravni, razvijanje sistematičnega idoološko-političnega dela in borbo proti protekciji pri dodeljevanju štipendij.
Nadaljevanje na 4. strani
Zveza študentov - splošen študentski parlament
I (NADALJEVANJE S S. STRANI)
' Idejnopolitično delo v naši organizaciji stagnira. Še Vedno smo na stereotipnih oblikah in s starim načinom dela. Občasna predavanja, neaktualne teme niso dovolj privlačne, da bi obdržali študenta in ga pritegnili k še večjemu zanimanju za ideološko politično delo. Toda to delo je za večino še vedno stvar nekakšne discipline, ne pa način, ki bi izpopolnil pogled na svet. Zato moramo napeti vse sile, da razširimo vsebino dela organizacije Zveze študentov, da odpravimo vse nepotrebne sheme in da v bodoče posvetimo več pozornosti aktualnim vprašanjem našega družbenega razvoja. Zveza študentov pa je obvezna, da povezuje razpravljanje o problemih študentov in univerze, s proučevanjem občinskih in družbeno političnih problemov, ki se pojavljajo na današnji stopnji našega družbenega razvoja.
V pogojih samoupravljanja Zveza študentov ne more samo zaključevati in oblikovati stališča in čakati, da se za njih bori nekdo drug, ki nima pravice, da v imenu družbeno politične organizacije in s toliko tisoč člani zahteva, da se ti sestavi samo zaradi tega, ker jih zastopa Zveza študentov, tudi izvršijo. Upadanje zanimanja
in širjenje pasivnosti ne morejo izboljšati položaj, v katerem se študentje znajdejo v šolskem letu. Način pridobivanja študentov, težave pri zaposlovanju in veliko število »stricev« in »tet« so glavni vzrok, da je na naših višjih in visokih šolah prišlo do takšne neugodne atmosfere, v kateri potegnejo naši člani seveda krajši konec.
Zveza študentov mora prerasti splošen študentski parlament v najširšo obliko vključevanja študentov v samoupravljanje. Naša zve-
za mora intenzivno s politično aktivnostjo pripravljati študente za delo v samoupravljanju, mora biti gibalo diskusije, borbe mišljenja, to se pravi, da mora biti osnova za aktivno vlogo študentov pri njihovem angažiranju v samoupravljanju. Zveza študentov ne more biti organizacija, ki živi na bazi svojega članstva, temveč se mora razvijati prav tako kot družbeno politična samoupravna enota in največja tribuna samoupravnega odločanja študentov.
VTŠ: Največ o ideoioško-pulitičnem delu
Na letni konferenci ZK na VTS Je sekretar posvetil večji del svojega referata ideološko političnemu delu. Ugotovljeno Je bilo, da precejšen del članstva ni popolnoma dojel vloge člana ZK v našem družbenem razvoju. Nov način dela pa zahteva vse večjo lastno Iniciativo, kar se je seveda odrazilo na rezultatih dela ZK. Nato je govoril o liku komunista, pri čemer Je naglasil Idejno politično razgledanost, ki Je članom ZK nujno potrebna. V letu 1964 je
VEKŠ; sprejemanje v Zli in intenzifikacija studi a
Člani Zveze komunistov v osnovni organizaciji na VEKS Maribor so na svoji redni letni konferenci konec decembra 1965 dali največ poudarka razpravi o intenziviranju študija in o sprejemanju novih članov v Zvezo komunistov, vzporedno s tem pa razpravi o pomanjkljivostih v idejnovzgojnem delu.
bila osnovna organizacija razdeljena na tri grupe. Delo v posameznih grupah je bilo v nekaterih primerih precej sistematično. O študiju pa niso razpravljale niti enkrat!
Velik del krivde za takšno stanje nosijo sekretariati. Osnovna organizacija bo morala posvečati več pozornosti študijskim uspehom, da ne bo več »medvedov«, ki se selijo lz šole na šolo. Glede na kratek čas študija bo morala biti kadrovska politika oziroma politika pridobivanja novih članov mnogo bolj načrtna in uspešna. Pri tem delu so se doslej pogosto preveč oklepali birokratskih metod, ki v mladih ljudeh rodijo odpor. Tudi v tem Je razlog, da je bilo sprejetih v ZK le 9 novih članov izmed približno 900 študentov in absolventov višje tehniške šole.
A. DODLER
Študentje pred poslopjem VEKS
DOPISUJTE V KATEDRO!
VII. KONFERENCA ZVEZE ŠTUDETOV JUGOSLAVIJE
Cotudi je število diplomantov zadovoljivo in od:: lot ek diplomiranih rednih študentov na republiškem nivoju, to ne more biti dovolj, saj je ta odstotek na splošno zelo nizek (35 do 40 odst. od vpisa). Kljub temu, da imajo le delno urejeni materialni pogoji študija določen vpliv (štipendije ima 40 odst., kredite 15,5 odst., subvencije pa 12,5 odst.), je vendarle treba iskati razloge tudi pri študentih samih in pri njihovem sistemu študija. Zelo zanimiva je predlagana misel, da bi pri rednih študentih uvedli sistem kolektivnega planiranja in kontrole opravljanja Izpitov in izpolnjevanja predpisanih pogojev za vpis v višji semester. Verjetno se potem ne bo več dogajalo, da vpisani študenti (razen prezimovalcev, ki se vpisujejo le formalno in zaradi potrdil in študentskih ugodnosti) ne bodo mogli slediti študijskemu tempu, ampak se bodo medsebojno spodbujali in tudi ustrezno uspešno napredovali!. Ta ideja, kombinirana s predpisi o obveznih predavanjih in študijskih po-
gojih, ni v nikakršnem nasprotju s pravilno pojmovano akademsko svobodo študentov, ki ne more pomeniti vira anarhije in samovolje ter odtegovanja študijskim obveznostim kot najpomembnejši nalogi študentov.
Na razpravi o sprejemanju novih članov v Zvezo komunistov je bil ugotovljen precejšen padec števila članov ZK (7 odst. v I. in 18 odst. v II. letniku). Gre za problem kratkega časa v dveletnem študiju, zaradi katerega se lahko pripeti, da študent, spoznan kot primeren za sprejem, že diplomira in odide pred sprejemom. Zato so se razpravljalci zavzeli za tesnejši slik z organizacijami, iz katerih prihajajo novi študenti, za tesnejše individualne stike članov ZK s kandidati za sprejem, in za to, da je treba tistim, ki so odšli pred sprejemom v ZK, dati ustrezna priporočila oz. obvestiti njihove nove organizacije, da naj nadaljujejo in zaključijo začeto, a še ne dokončano delo a temi študenti,	mm
12. In 13. marca je bila v Beogradu v domu sindikatov Vil. konferenca Zveze študentov Jugoslavije. Konference se Je udeležilo preko 200 delegatov in gostov. Uvodni referat na konferenci Je imel dosedanji predsednik ZSJ Saša Mlklč.
Na konferenci Je bil Izvoljen nov centralni odbor Zveze študentov Jugoslavije. Vanj Je bil izvoljen tudi študent VEKS, sekretar odbora Z2 MVZ Jože Cuješ.
Na prvem plenumu novo Izvoljenega CO ZS.T so Izvolili za predsednika Buda Lazovlča, dosedanjega sekretarja centralnega odbora, za sekretarja pa Heufa Ibrlšaglča.
(Posnetek: A. Cetkoskl — Študentski zbor, Skopje)
Za ntami je V. redna letna skupščina
(NADALJEVANJE Z 2. STRANI)
namensko trošenje teh sredstev le tako doseglo svoj namen.
Med drugimi vprašanji, ki Jih Je skupščina obravnavala, Je potrebno posebne pozornosti vprašanje ideološko vzgojnega dela, ki se doslej ni razvijalo tako, kot smo vsi želeli. Vzrok temu je bila predvsem Izoliranost pri delu, tako posameznih odborov ZS po šolah kot tudi samega odbora ZS MVZ in komiteja ZK višjih šol na drugi strani. Da bi se to delo v bodoče uspešneje odvijalo, Je skupščina sprejela sklep, naj program dela te komisije ne bo le plod komisije za Ideološko vzgojno delo pri samem odboru, ampak naj bo izdelan na podlagi širših diskusij v študentski organizaciji ter organizacijah ZK. Pri tem naj ideološko delo mariborskih študentov izhaja iz zahtev in potreb študentov samih. Ce se bomo lotili dela na tem področju z resnostjo Intelektualca, ki se zaveda, da je delo na tem področju njegova naloga, in pri tem izbirali Interesantne teme in pravilno obliko dela, smemo upati, da tega področja dela na prihodnji skupščini ne bomo več označevali za problematičnega.
ШТЛ WKlC
Kdo na
čigav
račun?
Vzrokov je več, povod za pričujoči članek pa je izjava sveta in иргауе fakultete za strojništvo v Ljubljani, v kateri navaja težave pri dotaciji za gradnjo fakultetnega poslopja in kjer med drugim pravi takole:
— Fakulteta za strojništvo prav tako ni nasprotna gradnji višje tehniške šole v Mariboru, saj je z njo — zlasti z njenim oddelkom za strojništvo — ce-lo v najboljših stikih. Pri tem pa sodi, da bi morala denarna sredstva za ma: riborski zavod tudi po odpravi okra; jev, med njimi tudi mariborskega, ki je dotlej skrbel za to šolo, še inadalje pritekati iz istih virov kakor prej, ne pa »na račun« fakultete za strojništvo. — (Tribuna, 10. novembra 1965.)
Ne glede na to, da je treba visoko šolstvo v SR Sloveniji obravnavati po enotnih kriterijih in da prav tako nihče ne nasprotuje gradnji poslopja strojne fakultete (menim, da bi se za 1° morala zavzeti vsa slovenska javnost), je vendarle potrebno opozoriti na nekatera napačna pojmovanja pomena in vloge zavodov v Ljubljani in pa tistih v drugih mestih naše republike, ki imajo tudi republiški značaj. V zadnjem času se v javnosti vse pogosteje obravnava že precej nevzdržen pojem republiškega središča na eni strani in pokrajine na drugi.
Višja tehniška šola v Mariboru ni »okrajni zavod«, za katerega bt bil dolžan skrbeti le mariborski okraj (oziroma področje, ki je vanj spadalo). Statistični podatki pričajo, da študira v Mariboru 50 Vt študentov s področja nekdanjega mariborskega okraja, nadaljnjih 25 V* je iz SR Slovenije jn pre-
V	______
ostanek iz južnih republik. Ker ta struktura dovolj nazorno govori tudi o obveznostih (vsaj v merilu deleža koristi, ki jih uživajo posamezna pod-ročja(, bi bi bilo potrebno morda na novo proučiti pogoje finansiranja visokega šolstva. Nikakor pa ne more biti govor o lem, da bi zavod, kot so višje šole v Mariboru, vzdrževal okraj ali po novem celo občine.
Vzporedno s tem je treba razumeti tudi dejstvo, da so z ustanovitvijo VTS (omejimo se le na to šolo, čeprav ni bistvene razlike med ostalimi zavodi) v Mariboru bile razbremenjene tehniške fakultete v Ljubljani, kar jim nikakor ni škodovalo v splošnem perečem problemu prostorov in predavateljskih kadrov. Res je sicer, da so mariborsko višjo šolo ustanovili najbolj po zaslugi prizadevnih forumov iz Maribora,. to pa ne pomeni, da bi moral Maribor prevzeti celotno breme na svoja ramena. To je bil dokaz razumevanja, da bi vsaj delno ublažili težave preobremenjenih fakultet v Ljubljani in da bi ob ugotovitvi, da nam primanjkuje še precej strokovnih kadrov, prispevali svoj delež k rešitvi tega problema tudi v Mariboru. Logično bi bilo tako, da slovenska skupnost pomaga s skupnimi močmi razvoju višje šole v Mariboru, ne pa da v javnosti na nekak mačehovski način razpravljamo o tem, če bi prispevali za njen obstoj in razvoj tudi republiška sredstva, ali jo bomo prepustili teritorialni skupnosti v breme, ki je po prenehanju okraja izgubila svoje okrajne finančne sklade. Odgovor je lahko samo tedaj pozitiven, če se obvežemo, da koristniki prevzamejo tudi odgovornost, to pa je v tem primeru SR Slovenija.
Ce pri financiranju kulturno-prosvet-nih dejavnosti in ustanov ne bomo izhajali iz omenjenega stališča, potem se bo kaj lahko zgodilo, da se bomo znašli v dveh skrajnostih in prepuščali usodo važnih institucij drobničarskim občinskim interesom na eni strani, na drugi strani pa se bo republiško središče razvijalo nemoteno in homogeno na račun obveznih dajatev, ki jih prispevajo občine vse Slovenije.
To je pa škodljiv pojav, ki ga je treba zadušiti. Za zdaj si pri nas Še ne moremo privoščiti, da bi zanemarjali vzroke in posledice nesolidarnosti ter lokalisličnih teženj, vsaj kar zadeva enakovredne probleme.
Odnos med »Republiko«, ki jo nekateri preveč radi vidijo in pojmujejo v republiškem središču in ji pogosto tudi nadevajo najrazličnejše samozvane pravice ter privilegije v reprezentiranju, in pa tako imenovano provinco, ki živi precej vstran od tega, je za zdaj nepravilen. Kot v večini drugih nesporazumov je tudi ta posledica razdeljevanja denarnih sredstev, s katerimi razpolagajo republiški skladi in so namenjena za razvoj slovenskih institucij po vsej Sloveniji. Težnja, da bi centralizirali kulturno središče v Ljubljani je dolga in se lahko baha s številnimi uspehi. V kolikšni meri sodeluje pri ustanavljanju novih in novih institucij v Ljubljani tudi ljubljanski okraj, ni znano, najbrž pa veliko manj, kot bi bilo potrebno. Vse to seveda zahvaljujoč mestu z »republiškim značajem«.
Ne vem sicer kakšna opravičila bi lahko navedli, če bi hoteli vsaj delno zmanjšati občutek ob ugotovitvi, da pri nas ostaja tako malo sredstev za šolstvo (državna uprava na primer troši samo malenkost manj kot celotno šolstvo v Jugoslaviji). Torej se vidi, da trpi prav zaradi tega pomanjkanje tudi fakulteta za strojništvo v Ljubljani, čeprav je šele na polovici gradbenih del. In četudi je denarja malo, ne more to opravičevati ti-
stih, ki bi radi dokazali, da so republiška
sredstva namenjena le za univerzo v Ljubljani. Sile, da bi se pogoji za slovensko šolstvo izboljšali, morajo biti združene, upoštevati pa je treba pri tem enotne kriterije za republiško središče in ostale kraje ter imeti pred očmi razvoj slovenskega šolstva, posebej še visokega.
(V zvezi z nepravilnim gledanjem na razdeljevanje republiških sredstev naj omenim samo slovenska gledališča. Financiranje le-teh so obravnavali tudi v kulturno prosvetnem zboru skupščine SR Slovenije. Ko je bilo treba izreči odločilno soglasnost o- tem, katera gledališča naj dobijo republiško dotacijo in katera ne, so »ugotovili«, da celjsko in mariborsko gledališče lahko vzdržujeta ti dve mesti, češ da sta za lo čisto dovolj močni. Tudi tu komentar ni potreben.)
Ni namen, da bi članek izpodbijal potrebe fakultete za strojništvo v Ljubljani, ampak opozorilo na pačenje obveznosti republike do slovenske pokrajine, ki bi se utegnilo razviti. Cas je, da v naši majhni domovini odpravimo vsak partikularizem in samozvano reprezentativnost. Torej združimo mišljenja za dobro vsega slovenskega ljudstva.
Za to imamo razloge in pravico!
M. Prašnicki
Ilustracije v tej številki so delo Ivana Premzla
„Noben človek ni vladar duhu...“
(Nadaljevanje s 1. strani)
Obravnava me je prisilila, da sem pobrskal nekoliko po preteklosti tožeče stranke, slovenske katoliške Cerkve, posebno Se po preteklosti ljubljanske nadškofije. Našel sem imena škofov, kot so Hren, JegH£> Rožman in druga. Njihova dejanja so vsem znana. Hren je sežigal protestantske knjige, Jeglič Cankarjeve, Rožman pa je blagoslavljal belogardistične bajonete. S tem seveda nočem izvajati nikakih komparacij med nekdanjim in sedanjim stanjem v ljubljanski nadškofiji in v slovenski katoliški Cerkvi nasploh. Toda v obtožnici zoper Gajška je bil govor o »zbujanju verske nestrpnosti« in koga verska nestrpnost bolj bremeni kot ravno slovensko katoliško Cerkev. Eden njenih belogardističnih kaplanov je po pisanih virih baje pobijal svoje »neverne« rojake z geslom: »Za pet Kristusovih ran naj pogine partizan.« In še leta 1963 najdemo v publikacijah katoliške Cerkve termin »prava vera«. Ni ml jasno, katera vera je prava. Poudarjanje superiornosti neke vere pred drugimi je samo znamenje pretirane gorečnosti, ki se ji pravi nestrpnost. Nestrpnost. kakor se kaže v praksi, pa je v očitnem nasprotju z deklaracijami In z lepo zvenečimi frazami o krščanski ljubezni do bližnjega. Ovadba tudi nasprotuje religiozni logiki, kajti o božjih zadevah zemeljski sodniki gotovo ne morejo soditi. In ker je Gajškovo
pisanje bogokletnost, ga zanj lahko kaznuje samo bog. Imamo pa še eno možnost. Denimo, da so duhovni očetje zaskrbljeni za dušni blagor izgubljenega sina Vladimirja Gajška. Dvomim, da je pot nasilnega pridobivanja grešnikove duše preko sodišča pravi način za vrnitev v naročje matere Cerkve. Prav o pridobivanju za boga beremo v koledarju Mohorjeve družbe naslednje vrstice: »Človeka ljubimo, če mu hočemo dobro ... Pravo ljubezen mu izkazujemo, če ga vodimo k bogu ... Zalo se trudimo za njegovo rešitev tudi, če on tega ne želi. Ker vemo, da sc mora vsakdo za svoj večni cilj s svojo lastno svobodo potruditi, nočemo njegove volje zlomiti in njega samega kot človeka okrniti.,. »Tako nam poslane skrb za večno srečo bližnjega najintimnejša zadeva velikega, tihega, potrpežljivega prijateljstva. Vsako drugo pridobivanje (podčrtal P. R.) je bolj podobno nasilju kakor pa ljubezni.* (Stanko Canjkar, HMD 1959, str. 62.) Ne vem sicer, kaj bi k citatu pripomnila tožeča stranka, (oda način njenega postopka, ki popolnoma zanikuje blagozveneče fraze, je točno označen tudi v njenih publikacijah! »Prazno besedičenje je, če kličemo v svet, da je živa vera rešitev iz vseli težav, če pa sami v svojem življenju po tej poti ne hodimo. Kristus je dal tej inflaciji prazne besede Ime hinavščina.« (Stanko Canjkar. KMD 1959, str. 89.)
Ravno razkol med teorijo in prakso me navaja na misel, da je religija v »procesu Gajšek« samo sredstvo in da ni več sama sebi namen. To funkcijo ima religija najbrž že precej časa. Ko je Cerkev postala institucija, je religija dobila sekundaren pomen, postala je sredstvo za izkoriščanje manj osveščenih in manj močnih socialnih skupin. Zaradi tega sc je monopol nad religijo v nekaterih obdobjih razširil na vsa področja. Cerkev se je polaščala človekovega duha. Tudi v našem primeru smo priče poizkusu takega polaščanja. cerkev se polašča biblije, iz katere je Gajšek vzel izraze za svojo pesem. Biblija pa že zdavnaj ni last katoliške Cerkve, temveč je last vsega kulturnega sveta. Cerkev sc torej postavlja v položaj nekakega duhovnega monopolista. Seveda je mogoč monopol nad tobakom in soljo, toda nevzdržen je monopol nad ideja-m i t Monopolizem Idej pa v zadnjem času ni tipičen pojav samo za katoliško Cerkev, opažamo ga tudi drugod. Neka skupina si na primer prilasti določen filozofski nauk. Absolutizira ga, in se obenem identificira z njim. Zaradi tega njen filozofski nauk ne prenese kritike, kajti nasprotovanje temu nauku bi pomenilo nasprotovati socialni skupini, ki je njegova posestnica. Prav monopol nad idejami nas lahko najbolj vznemirja na obravnavi zoper
Vladimira Gajška. Vznemirja pa nas labko še nekaj: da je pri poizkusu po-laščanje sodelovalo okrožno sodišče v Ljubljani.
Na obravnavi se mi je brez vsake ironije porodila misel, da bi v primerih, kakršen je bil proces zoper Gajška, sodišče imenovali Zavod za idejno in estetsko higiemo, ki bi v spornih zadevah nadomeščal literarne izvedence in kritike, kajti le tako bi mogli upravičeno presojati z istim vatlom poezijo in krajo v samopostrežni trgovini. Ker pa je to nemogoče, je bil proces po moji človeški logiki neumesten. Vsekakor pa je bil poučen.
Poučil me je, da sežig Cankarjevo »Erotike« še ni preteklost In da sumljivo zaudarja po sodobnih prilikah. Poučil me je, da je mit o »naših velikih ustvarjalcih« iz »črne preteklosti« samo spretna kamuflaža za prikrivanje »nemiiičnili« odnosov do sodobnega ustvarjalca. Nadalje me je poučil, da ne moremo verjeti učbenikom, češ da jo Cerkev svojo vlogo pri nas že odigrala. Ne, Cerkev se spet pripravlja na novo vlogo pridobivanja izgubljenih družbenih pozicij v javnem življenju. To vlogo bo odigrala tem lažje, čim več koncesij ji ba dajala država. Ena teh koncesij je bil tudi Gajškov proces. In še nekaj sem ugotovil po obravnavi: religija ni vedno religija, pogosto je samo in izključno politika.
Peter Baloh
Gledališče
Ljudsko gledališče Frana Žižka
Umetniški vodja mariborske Drame (žal je šilom prilik tudi borec za gledališki dinar, funkcionar, organizator...) ni samo enkrat povedal, da mu ne gre za suho akademsko gledališče, marveč za ljudsko gledališče, za teater za čim širši krog gledalcev. Temu se posveča kakor z repertoarjem (lani Nashova igra Oglejte si jaguarja!, letos Ncstroyjeva Teta iz Amerike), tako z organizacijo predstav in propagando. Priznali moramo, da nosi taka orientacija gledališča nevarnost za Govckarjcvo Krpanovo_ kobilo. Drama našega gledališča sc tej nevarnosti še dovolj spretno izogiba, medtem ko je pred leti (o, koliko hrupa je bilo takrat) Opera nevarno zdrsnila v kalne vode z opereto Planinska roža. Poleg zgoraj omenjenih iger, moram nedvomno omeniti Kamenikovo »ljudsko« dramo Dvajset let pozneje. Verjetno ni niti gledališče, še manj pa avtor, nihče ni najbrž mislil, da bodo prav s to dramo »prerajžali« dobršen del Štajerske. Dasi IaRko tej drami to in ono očitamo, je nedvomno resnica, da je dovolj kulturno poštena, da lahko z njo pridobivamo prijatelje gledališča in literature. Seveda je možno takemu konceptu oporekati in ga tudi napadali, res pa je tudi, da smo lahko veseli, da Je vsaj čutili neki koncept, saj ga pred leti ni bilo. Po odhodu Hartmana. Herzoga in morda Kislingerja mislim. Meni osebno je bil njihov koncept (pravzaprav koncept llruna Hartmana) bolj všeč, saj sem lahko videl drame 0’Neilla, Osborna, DSrrcnmatla in Antigono Dominika Smoleta (dasi so med komedijami prevladovale nesimpatične bulvarke), vendar bi bil krivičen, če bi gledališče Frana Žižka odklanjal. Saj je v repertoarju, v kajerem sta recimo dva tako temačna teksta kot imeniten Lov na čarovnice in prav tako imeniten (in gledališko hvaležen) mračni Dogodek v mestu Gogi, lahko tudi vesela Teta iz Amerike in za slovenske učiteljice spotakljivi Goli kralj.
Komedija Teta iz Amerike je blizu tiste nevarne meje med dobrim in slabim. To pomeni, da je lahko tudi slaba. Ideja mariborske uprizoritve lega dela je poštena, rezultat^ je dovolj pošten, komedijanlstvo v najširšem pomenu besede sije iz uprizoritve (v večji ali manjši meri seveda) — torej je vendar ta predstava po svoje gledališki dogodek (nič usodnega seveda). Režiser je želel nasmejati publiko, ji odvzeti za dve uri in pol tegobe, jo potegniti v drugo življenje prvobitnega teatra, v teater glumačev, smeha, sproščenega in razposajenega; odrsko življenje zaradi odra in publike. Želel je zabavali in nasmejati publiko — in ta želja je ena prvobitnih dimenzij komedijantskega (gledališkega) poklica. Pri tem je uspel, a je tudi grešil. Prava ljudska veseloigra (skoraj burka) ni nič bolj ljudska, če jo prestavimo v prleško narečje, tudi ni nič bolj ljudska, če igralci tega narečja nc obvladajo. Jezikovno je biia torej predstava nenavadno čudna: neprleška prleščina, knjižni jezik, mariborščina, Urška pa je morala posnemati pohorščino ali koroško govorico.
Mizanscena in vse odrsko dogajanje je polno starih preizkušenih komedijskih elementov; preoblačenje, zamenjava oseb, govorjenje na stran... Ritem predstave je bil hiter.
Seveda je nudila predstava dovolj možnosti Igralcem, da so lahko pokazali svoje komedijantske sposobnosti. Priznati je treba, da so bili igralci prav disciplinirani, da niso koketirali s publiko, kar je recimo pri Klasincu redkost. Tokrat je kot Kisclinek ustvaril eno svojih boljših vlog. Zares uspešen in pravi »glumač« je bil Volodja Peer, ki je vlogo zniansiral, česar ne bi mogli reči ca ostale. Na mah si je pridobil gledalec. Svojo vlogo je z igro dopolnil tudi Arnold Tovornik, čigar lik osamelega vdovca in ponosnega vase zaljubljenega veržejskega veletrgovca Glaviča je kljub vsemu simpatičen. Tudi Jankova in Muhičeva sta bili živahni, simpatični dobri komedijantki. Kar groteskno smešen je bil Anton Petje kot avstro-ogrski natakar.
Več težav Je imel s svojo vlogo Boris Brunčko. Spopad z njo ni bil preveč uspešen'zanj. Dejal bi, da mu tak žanr ne leži. Po svojih močeh so »glumili« še Hermina Kočevarjeva, Majda Hermanova, Nataša Sirkova, Milena Godinova, Franjo Vičar, Roman Lavrač, Boris Kočevar, Jože Samec, Dušan Mcvlja.
Scena je bila domiselna, lepa, koristna in kar Jc še teh reči. Koreografija povprečna in na mestih osladna. Scenograf je bil nam že znani gost Ceh Miloš Ditrich (spominjamo se lepe inscenacija Tretje želje), koreograf pa nam do sedaj neznani Pavel Smok prav tako gost iz Češke. Z deležem pri tej predstavi se nam ne bo zapisal v neizbrisen spomin.
Torej živahna, vesela, neproblemska, »ljudska« predstava. Res je, da jih ni veliko na profesionalnih odrih.
Ob tej glumaškl predstavi sem se ves čas spominjal na Osbornovo bridko igro o giumaškem poklicu The Entertaincr (Komedijant). Čeprav sem se igri dovolj smejal, Je bil nekje na dnu neki tih glas, ki se je najbrž porajal zmeraj ob še tako veselih burkah. Kako Je namreč tem, ki jih uganjajo? Kako je tem, ki se režijo, tepejo, skrivajo, pojejo, da bi se ral lahko smejali? Ali ni tem glumačem prav tako težko, kot jim Je bilo zmeraj, v vseh časih, ko so se bali za kruhek?
Ko so posamezne skupine čaka * na 'milost mecenov. Prav bi bilo. če bi na to pomislili tisti. H dajejo kruh tem našim današnjim glumačem.
Sicer pa Je čas, da končam s lem poljudnim pisanjem.
TONE PARTLJIČ
Aktualno
Televizija
Dolga slaba ura
(Ob TV oddaji: Kako živi in se zabava Maribor)
Jugoslovanska radio-teicvlzlja se Jc že večkrat izkazala s slabimi In popolnoma neužitnimi oddajami, ki so na občinstvo gotovo napravile globok vtis. 30. januarja 1966 smo imeli ponovno priložnost gledati enega takih biserov, tokrat v režiji studia Zagreb. Gre za oddajo »Kako živi in se zabava Maribor«, katere namen je bil (vsaj po naslovu sodeč) pokazati naše mesto in njegove prebivalce širšemu občinstvu vse države in s tem doprinesti majhen del k boljšemu poznavanju krajev In ljudi med prebivalci republike. Toda kljub temu, da Je oddaja trajala celo debelo uro, smo videli le malo mariborskega življenja In skoraj nič zabave, ki naj bi bila tudi eden izmed pomembnih faktorjev našega družabnega življenja. Vse skupaj bi še nekako pogoltnili, ko ne bi bila oddaja na tako nizki tehnični ravni. Resnica jc namreč, da večina mariborskih gledalcev skoraj ni spoznala mesta, ki so jim ga kazali na ekranu.
Na začetku oddaje so nam servirali pogled na mariborske ulice, ki so dajale precej žalosten vtis, saj smo komaj opazili kakšno življenje. Kar se tiče prometa, je kamera pokazala, da ga v Mariboru sploh ni in so cestišča potemtakem nepotrebna. Ali nc bi bilo bolje, da bi snemalci počakali na drugo uro popoldne, ko se po ulicah vsujejo delavci in uslužbenci in jc promet taka gost, da je že težko priti čez cesto? Verjetno bi bila to bolj značilna slika zunanje podobe Maribora in morda bi bila tudi oddaja s lem bolj verna, se pravi, da bi bolje služila svojemu namenu. Jasno je namreč, da je Maribor mesto industrije in da ima kot takšno tudi svoj poseben pečat.
Na to so zagrebški televizijski ljudje najbrž popolnoma pozabili, saj niso niti z besedo niti s sliko nakazali, da so v Mariboru tudi razne tovarne, med katerimi najdemo najbolj priznana podjetja v Jugoslaviji (TAM, Metalna Itd.). Sploh jo bilo v oddaji videti premalo zanimanja za probleme delavstva in delovnih organizacij.
Drugo, kar nas je presenetilo, Je dejstvo, da so sc zagrebški televizijski delavci v pogledu mariborskega kulturnega življenja omejili zgolj na gledališče, ki pa ni nobena značilnost našega mesta, saj imajo gledališča vsa večja mesta v državi (res Jc, da ima SNG Maribor velike finančne težave, a tudi te pozna vsako gledališče pri nas). V komentarju je bilo slišali, da jc poslopje mariborskega gledališča že zelo staro in da so ljudje nanj sila ponosni. To je vsekakor nesmisel, saj vsi vemo, da potrebujemo novo gledališko poslopje, ki bi vsaj v minimalnih mejah zadovoljevalo mesto s sto tisoč prebivalci.
Neverjetno jc, da so odgovorni popolnoma spregledali mariborske višje šole in študente. V oddaji so predstavili Maribor kot mesto brez višješolskih zavodov. Razen tega Je folklorna skupina Študentskega kulturno-umetnlškega društva pripravila tudi nekajminutni nastop, ki pa iz neznanih razlogov ni bil vključen v oddajo. Predstavniki SKUD so zaradi tega dvakrat pisali v Zagreb, da bi izvedeli, kaj je na stvari, a odgovornim pri televizijskem studiu Zagreb se ni zdelo vredno, da bi incident obrazložili. Ob tem se lahko vprašamo, ali Je omenjena folklorna skupina premalo kvalitetna ali pa so bili vmes drugi vzroki. O kvaliteti skupine skoraj ne moremo dvomiti, saj je imela že vrsto nastopov doma in v Inozemstvu. Sicer pa ne bodimo pikolovci. Kaj Jc to, da niso pokazali folklorne skupine kulturno-umetnlškega društva proti dejstvu, da niso snemalci posvetili niti ene minute življenju študentov.
Povedati Je tudi treba, da je mladina v Mariboru zelo aktivna in da ima v svojih vrstah tudi najboljši slovenski mladinski klub »Prežihov Voranc«, ki pa seveda ni vreden omembe, kakor tudi mladina ne. Temu so bili zvesti tudi zagrebški televizijski delavci.
Sc mnogo pomanjkljivosti in slabih točk Je bilo v oddaji »Kako živi in se zabava Maribor«, a jib je preveč, da bi Jih vse našteli. Naj navedem samo še besede, ki sem jih slišal od skupine mladih ljudi: »Ena ura je dovolj časa, da posnamejo vsak kamen v Mariboru, a videli nismo niti vseh najvažnejših!«
B. KAVClC
Beat in beatniki
Govorili smo o družbeni pogojenosti naših mladih ljudi glede na njihovo Intelektualno, predvsem pa dejavnostno raven od allena-clje, govorili smo še o socialnih strukturah ln tako dalje ln tako naprej, skratka, mnogo smo zvonili, a toče nismo pregnali. Kajti toča, to pa je že nekaj nadnaravnega. In to mnogi razpravljavci in vročekrvneži dobro vedo. In prav takšni vročekrvneži se seveda dobrohotno umikajo povsod, kjer ne najdejo mesta za lastni svetohlinski oportunizem, kjer so izpostavljeni, da bi ne delovali na tem, kar imenujejo linija. Tudi linija pomeni zanje točo, nekaj nadnaravnega in ustvarjajo pod krinko besed, kot na primer družba, socialna strukturi, Marx je rekel, Lenin je tako mislil, Engels Je mislil tudi tako ... ln tako dalje, panično vzdušje, ki ga ne razumejo niti sami. Takšni ljudje so po mojem nagnjeni bolj k tiraniji kot pa k pravilni vsebini človekovega življenja in po mojem prav zato ne razumejo njega esence. Takšni ljudje so navadno tudi puritansko nestrpni.
UPOR PROTI KONVENCIJI
AUenativnl proces se ne kaže samo na zunaj, kajti alienatlvnl proces danes pomeni umikanje v svojo kožo, nekakšno introvertnost, ki pa ostaja v akciji posameznika prav zato zaprta. Torej delo brez človeka. Človek ln stroj, stroj in mišice. Mozeg brez kosti, meso brez kože. Najti je treba takšen cilj, ki bi ga lahko uresničili, a nt časa, da bi ga lahko uresničili. To, in samo to dokazuje, da ni resnično tisto, kar je v mejah spoznavanja dopustno, ampak da Je zaključeno v okviru časovne stiske ln zaprtosti prostora, kjer bi lahko našli konvencijo. Konvencija Je za razlago tistim, ki to že tako alt drugače dobro vedo, ki Jim Jc vse že samo po sebi samoumevno, nekaj domačinsko vsakdanjega, enoličnega, vzgojno enostranskega. Je dogovor med nami, da bomo lepo pridni, poslušni, omrtvičeni, neaktivni ..., kajti po besedah nekaterih konvencialnih vročekrvnežev, ki se sklicujejo na to ali na tisto, kar Imenujejo linija, bi morali vse tiste, ki se Jim upira meniško malomeščanska ali malova-ščanska srenja in ki iščejo izhod, kratko malo zapreti, podavlti kot mačke. Iztakniti oči, Jim odsekati roke, kajti njim, ki ljubijo svoj srenjskl mir, ne sme nihče nasprotovatL. Namreč za ohranitev miru pa Je tukaj kar država. In v državi mora vladati mir. A miru ni, če kdo dela nemir, kajne? Kdo dela nemir, zaradi česa dela kdo nemir, če sploh kdo dela nemir v državi?
Seveda, saj se poznamo, bi rekel vročekrvni puritanec. Konvencionalno bi dvignil svoj pedagoški prst nad mladim človekom kot
In kaj naj navsezadnje jaz, ki sem tudi beatnik, porečem tema dvema ali drugim vročekrvnežem, oportunistom ali pošteno neumitim puritancem? Da so alienirani od svoje socialne strukturi, družbene zavesti itd. ln itd., ln mar se naj sklicujem na Магха, Engelsa in Lenina, ne da bi upošteval predvsem človeka ln njegovo humanistično osnovo zase v njem; mar naj jim povem, da se ml ne zdi prav, da ostajajo prav tl — ki so tako vročekrvno zavzeti, da bi te grde beat-nlke že začeli pretepati organi za mir in Javno varnost ali kako se že temu pravi — neaktivni v svoji lepoumnlškl malovaščanski pridnosti, v smislu za lokavost in rast hinavstva v miru, namesto da bi se potrudili, da bi postali boljši. To jim Je pa menda že jasno, da mora biti beatnik kakor tudi vsak človek najprej pravičen do samega sebe, da bo lahko živel v miru z ostalimi. To Jim je pa menda tudi že čisto jasno, da s svojim malovaščanstvom, leporečjem in skli-cevanjem. na svoj ljubi mir ne bodo našli v sebi poštenja, ampak predvsem oportunizem. Menda pa Jim je vendar Jasno, da z nepravičnim ne-poštenjem, oportunizmom in zgovarjanjem na tisto, kar Imenujejo linija, ne morejo živeti niti oni sami v skladju, kaj šele z drugimi.
V. GAJŠEK
Mnenje uredništva
Pojav beatntštva v Mariboru ni več tako neopazen, da bi šli mimo njega kar tako. Zavoljo velikega števila pristašev tega »gibanja« med mladino, zlasti srednješolsko ln deloma menda ie tudi študentsko, smo se odločili priobčiti članek, ki naj nakaže osnovne idejne smernice za razumevanje beatnlkov oziroma za delno razumevanje, ki je potrebno, če jlli hočemo obravnavati kot nosltclje idejnih novosti. Uredništvo si je sodbo pridržalo za pozneje.
UREDNIŠTVO
nanjo pripravljen. Iz, tega sklepam, da je v našem primeru nestrpnost zelo relativen pojem in torej o njej ni mogoče govoriti. Pesem je žalila verska čustva predstavnikov katoliške cerkve samo zato, ker so to sami želeli, ker v njej niso iskali drugega razen nestrpnosti. Žaljivo tudi ne more biti posredno zanikanje misterija o Marijinem brezmadežnem spočetju. Ce je zanikanje tega misterija bilo eden od vzrokov za ovadbo, potem morejo po isti logiki cerkveni predstavniki tožiti slehernega ateista in slehernega pripadnika nemetafizičnega svetovnega nazora. Obratno seveda lahko vsi s pripadniki ateističnih idejnih sistemov tožijo cerkvene predstavnike. Zato sodišče v državi z uradnim marksističnim nazorom nikakor ne more priznavati bogokletnosti, kajti priznavati bogokletnost pomeni, strinjati se z vero v obstoj boga.
Paradoksno je, da so Gajška obtoževali nestrpnosti prav v imenu slovenske katoliške Cerkve, kajti fe-ta v svoji zgodovini premore nešteto dejanj, ki ne govore ravno v prid strpnosti. Preganjanje protestantov, sežig Cankarjeve
Polemika
Ob Gajškovem
procesu
šibo božjo, češ ne boš se ml več upiral, ne boš ml več nagajal. Poučil bi ga, da ne sme biti takšen, kot Je, da mora biti v okviru alienativnih možnosti sam bivanjsko bivanjska možnost za bit bivanja, poučil bi ga, da Je v državi družbeno pogojen, da Je skratka, če Je v državi tudi v družbi ln če Je v družbi, je tudi, kot ve, v državi. Saj ni pomembno, da bi vedel, kaj Je družba, kajti gotovo ve, kako se Je razvil iz oplce-pračloveka današnji človek In da on, kot današnji človek ne sme presegati družbenih okvirov, kajti to za puritanca pomeni vpliv Zahoda, vpliv kapitalizma. Mi seveda ne živimo v kapitalizmu, kajti vsakdo ve, da živimo v socializmu, ki ga seveda gradimo, ali pa se ve, da Je mnogo takšnih, ki Jim ni do tega, da bi gradili socializem. Mod slednje po besedah puritanca, ki Je konvencionalen ln gosposki, sodijo beatniki, kuštrancl, ovce, feminizirani tipi, plesalci ob spremljavi beat glasbe, poslušalci beat poezije, mladi ljudje, ki včasih padajo v ekstaze, kričijo. se mečejo na tla ln se tistemu, ki dviga pedagoško dvignjen kazalec, posmehljivo Izmikajo, zakaj nič niso naredili takšnega, da bi Jih vendar — v kakšno olajšanje — nekaj pozaprli, Jih pretepali v Imenu samih sebe. Jim strigli lase.
Treba bi Jih bilo naučiti trdo delati, da bi postali socialno pogojeni, naučiti bi Jih morali, kajne, da se ne bodo vedli ekstravagantno ali feminizirano, da ne bodo v feminiziranih oblekah strašili po ulicah, da ne bodo tl beatniki govorili ne glej v tuj lonec, kajti zapomniti bi si že morali enkrat to: te nedružbeno, nesocialno, nepolitično pogojene ovce bi morale postati družbeno pogojene, tiho, brez električnih kitar In drugih naprav (ki stanejo mimogrede omenjeno baje težke milijone), kt bi več ne plesali shnkea, kričali ali padali v ekstazo.
In kako bi to dosegli, sc vpraša konvencionalni puritanec. Z lepo besedo pri njih tako alt tako nič ne dosežeš, reče drugi oportunist. Oba ugotovita, da bi že moral enkrat napočiti čas, ko bi naši organi za vzdrževanje miru lahko začeli zapirati te grde beatnlke, saj Je prav vsem na očeh, da povzročajo strašen nemir, da Jih Je vedno več ln da oba prav zato ln seveda, ker prav zato ne bosta več mogla varno spati, da bi torej te ovčje beatnlke tudi pretepali organi za varnost ln mir.
Mladi pesnik Vladimir Gajšek je 19. maja 1965 objavil v »TRIBUNI«, listu ljubljanskih študentov, pesem Sveta družina. Neposredno po objavi so uredništvu poslali protestno pismo študentje ljubljanske teološke fakultete. V njem so izrazili ogorčenje nad pesmijo, ki baje žali njihova verska čustva. V drugi polovici, leta 1965 pa so vodilni predstavniki slovenske katoliške Cerkve zoper V. Gajška vložili ovadbo pri okrožnem sodišču v Ljubljani. Pred istim sodiščem je bila 25. januarja t. 1. tudi obravnava, na kateri so pesnika obsodili na zaporno kazen 14 dni, pogojno za dobo enega leta.
Javni tožilec je obtožil V. Gajška na podlagi 119. člena kazenskega zakonika, obtožil ga jc torej »zbujanja verske nestrpnosti«. Da bi bralce pobliže seznanil z verzi, ki so bili kamen spotike, moram uporabiti tožilčevo metodo in iz pesmi iztrgati posamezne sporne odlomke. To so npr.:
»V lesenem stranišču visi na zarjavelem kavlju s prebodenim vratom moški okoli tridesetih let...«
in
»... sveti duh leži na mariji ne boš rodila sterilizirana si ji reče stari bog oče poskuša pisali pesmi senilen je in bolan devica poljublja svetega duha...«
itd.
Zaradi teh in podobnih odlomkov je bil pesnik obsojen. Ce se ne motim, je v zagovoru izjavil, da je v pesmi opazil nestrpnost samo tisti, kdor jo je pričakoval in kdor je bil
Erotike, sovražno medvojno delovanje njenih vodilnih predstavnikov in nižjih pripadnikov in končno Gajškov proces — to so stvari, ki jo hudo bremenijo, obenem pa dokazujejo, da ni izključno religiozna institucija; kadar je situacija primerna, se skuša uveljaviti tudi v politiki. Kajti Gajškov proces kaže politična nagnjenja vodilnih predstavnikov slovenske katoliške Cerkve in nima s tolikokrat deklarirano krščansko ljubeznijo do bližnjega nobene zveze. Opozarja nas tudi na tradicionalni razmak med cerkveno* teorijo in prakso: na eni strani so blagozveneče fraze, na drugi pa nestrpna in nasilna dejanja.
Nazadnje lahko ugotovimo še naslednje: proces Gajšek jc bil ena izmed koncesij, ki jib v zadnjem času država daje cerkvi. Cerkev jo je izkoristila za poskus pridobivanja izgubljenih pozicij v javnem življenju. Poskus ji ni uspel.
R. H.
Intervju
Edvard Holentaner: s trobento v Gradcu
Srečala sva se v Gradcu. Mimogrede ln povsem slučajno, kot so pač srečanja mladih. V roki Jo držal etui s trobento ln potem sva govorila o trobenti in o njem.
— Videl sem da precej mariborskih glasbenikov študira v Gradcu. Sl tudi tl eden izmed njih?
»Sem. Študiram na Jazz Inštitutu, kjer se Izpopolnjuje še Berti Rodošek, znani mariborski dirigent zabavnoglasbenih sestav.«
— Zakaj sl se odločil ravno za študij v Gradcu?
»2e od nekdaj imam veselje do študija Jazza, vendar so pri nas (mislil Je Jugoslavijo, seveda op. p.) slabi pogoji, točneje: pogojev sploh nt N1 podobnega glasbenega Inštituta ln šole, kjer bi lahko dosegel teoretično In praktično zrelost na področju jazza.«
— Kakšen Je pravzaprav način študija?
»Študiral bom štiri leta. V prvem letniku obiskujem poleg svoje specialne smeri (trobenta) še zgodovino Jazza, osnove Jazz harmonije, poslušanje Jazza s plošč ln praktično sodelujem v velikem Jazzovskem orkestru. To Je pravzaprav	vse.«
— Za prvi letnik, ali ne?	„
»Da. V naslednjih treh letnikih (Edi	obiskuje	prvega,	op.	p )	pa
bom obiskoval še ure kompozicije ln aranžmajev,	kar	poučuje	Ljub-
ljančan prof. Janez Gregorc.«
— Imaš štipenditorja?
»Ravno v tem Je vsa stvar; nimam ga. Pri nas za to smer še vedno nt dovolj velikega zanimanja, bil pa bi že skrajni čas, da se položaj izboljša ln da končno tudi pri nas ustanovimo podobno ustanovo za Jazz. Navdušenih ljubiteljev te zvrsti glasbe pri nas zares ni malo ln o tem bi bilo vredno nekoliko tehtneje razmisliti.«
— In po končanem študiju?
»Dobil bom naslov profesorja jazza. Se vam zdi to veliko?«
— Ni dvoma, prof. Edi Holentaner 1
V. SIMEK
ZABELEŽIL! SMO . . .
... V CELJU Mladinski klub, ki so ga novembra lani ustanovili v centru mesta. Je dosegel svoj namen.
... NA RAVNAH
Na gimnaziji se Je v zimskih mesecih zelo razmahnil plavalni Šport. V prekrasnem zimskem
Postal Je zbirališče srednješolske bazenu trenirajo gimnazijci dva in tudi ostale mladine	Iz	vseh	krat tedensko ln	so postavili
celjskih Sol. Mladina se	v	njem	tudi nekaj dobrih	rezultatov	v
zabava, poleg tega pa	Je	klub	plavanju na 100 In	50 metrov	—
priredil že več literarnih ln metulček. Gimnazija Je organt-glasbenih večerov, na katerih so ztrala že več plavalnih srečanj, sodelovali tudi mladi literati ln Tako so decembra lanskega leta glasbeniki lz celjskih šol.	Mia-	tekmovali s prvo	gimnazijo	v
dina bi želela, da m v klubu različnih športnih panogah. Glm-prlrejall tudi mladinske plese, nazljce Iz Maribora so v pla-saj je ples v Narodnem domu vanju premagali v vseh discd-
RAVENSKA GIMNAZIJA slovi v Sloveniji kot ena izjned najboljših, tako glede učnih uspehov kot samega načina študija
vsekakor premalo.
pliriah.
E. AJD
PROF. BANKOVA, mentor Jutranjih šolskih oddaj (prek etra);
PROF. FRANC GARB, sekretar ZK, ln
PROF. TONE GOLCER, ravnatelj gimnazije.
GIMNAZIJCI, DA JIM NI ENAKIH
Dejstvo, da so bili dijaki ravenske gimnazije proglašeni za najboljši srednješolski kolektiv v vsej Sloveniji, dandanes ni več uganka, vseeno pa je bilo zanimivo prisluhniti, kako oziroma
na osnovi česa so sl pridobili tolikšen renome ln kaj Je bilo pri tem koraku najodločilnejše? Anica Fajmut pravi:
— Vzrokov je vsekakor več, navedla bi le nekaj najznačilnejših. Delo tempiramo s tako imenovano kablnetsko smerjo, z drugimi besedami — dijaki se ob vsakem novem predmetu šele lz razreda v razred, prostori pa so moderno prilagojeni zahtevam In so opremljeni z najrazličnejšimi pripomočki. Pet pouku tujih jelzkov si npr. pomagamo s slušalkami ln filmi, tisti, ki jim je konjiček biologija, razpolagajo z razkošnim biološkim kabinetom, v katerem Ima vsak svoj mikroskop Itd.
Besede Anice Fajmut Je do polnil Maks Večko, 23-letnl asistent za flziko. Povedal Je, da so opremili laboratorij z najsodobnejšimi pripomočki Iz Zahodne Nemčije:	z električno
uro (štoparico) za merjenje prostega pada, posebno kardansko napravo za kontrolo vzgona
nlk. — Nujno je upoštevati Še to, da daje mladim svojevrsten polet pri delu tudi profesorski zbor ...
— ... ki je predvsem mlad (po letih), z mladimi nazori, — pa
je ušlo Nini Bukovec.
TEŽAVE (Z ZABAVO), KI NISO ZABAVNE
Pogovor se je torej razcvetel, prav pester pa je postal, ko sem mimogrede omenil še izvenšol-sko aktivnost, točneje — nevede ml je ušlo vprašanje o tem. kako, predvsem pa, kje se zabavajo, kaj počenjajo, ko se zapro vrata gimnazije? Najzgovornejša je bila o tem Slavica Jug:
— Zabava Je problem, ki je vse prej kot zabaven, — je dejala in pristavila, kaj vse sl žele:
— Sanjarimo o mladinskem klubu, kjer bi lahko prirejali plese ln po potrebi še koncerte. Zaenkrat nam pač ne preostane drugega kot kavarna na Cečevju; to pa je velik minus, to boste razumeli.
Razumel sem. seveda. Potem sem slišal:
— Vse upe polagamo v ravensko občinsko skupščino, ki bi nas morala podpreti.
AH Jih bo? Kdaj ln kako? To je bil vmesni pomislek, ki ml ni dal miru niti potem, ko Je stekla beseda o vsestranostl ln raznolikosti dela po krožkih.
OD OZN DO MKUD
Delovni dan traja pri njih od jutra do večera ln v tem je
Pravzaprav tudi delček tistega, emur pravimo: biti zabavno tn
— Sestajamo se vsakih štirinajst dni, — je dejal prof. Franc Garb. — Tu diskuttramo na osnovi predlogov o smernicah samoupravnih organov, o njih vplivih In o vsem tistem, kar vpliva ln kar bi lahko vplivalo na sistem samoupravljanja na šoli. Večkrat potuhtamo kaj tehtnega.
GLAS PO ZVOČNIKU
V ravenski gimnaziji je že začetek vsakega dne neobičajen. Po 'razredih so nameščeni zvočniki in prek njih lahko dijaki od 7,55 do 8.10 prisluhnejo obveznim Jutranjim oddajam, ki jih pripravlja vsak teden drug razred. Poskrbljeno Je v vsem in za vsakogar; da bi lahko bralci bolje doumeli to pestrost, naj navedem za primer kar tedenski dnevnik:
ponedeljek — Skozi mrežo športa; torek — Podobe na glasbeni paleti; sreda — Besednjak aktualnosti; četrtek — Literarna oddaja; petek — Glasbene miniature XX. stoletja; ln sobota — Politični pregled.
Oddaje točkuje prof. Bankova, ob koncu leta pa najboljši razred nagradijo, s tem pa dvigajo tekmovalno napetost ter zbotjšu-jejo kakovost oddaj.
Govorili smo še o tem In onem, npr. o oddaji Spoznavajmo svet ln domovino RTV Ljubljana, o šolskem glasilu Misli mladih In o klubu koroških jeklarjev.
Počitka zares ne poznajo, sami pa poudarjajo: »In prav Je tako!«
VINKO 9IMEK
Zlati venec in Prežihova značka za
MAJDO LOGAR
Na Ravnah na Koroškem že leta in leta podeljujejo Prežihove značke ln kdt najvišje priznanje zlati venec. Letos Je bilo zanimanje mladih v tem zanimivem koroškem kotičku večje kot običajno, priznanje pa se je znašlo v praviti rokah. Prejela ga Je Majda Logar, 18-letna maturantka ravenske gimnazije. Pogovor z njo Je stekel v slaščičarni.
— KAKŠNA JE BILA TVOJA POT DO ZLATEGA VENCA?
»Veliko sem čitala. Pravzaprav setn prečltala vse tisto, kar je bilo določeno v natečaju, zatem pa sem vsebino vseh del tudi zagovarjala.«
— JE BIL ZAGOVOR TEŽAVEN?
»Precej, če povem po resnici. Zagovarjala sem Prežihove Samorastnike ln Jamnico, Rozmanovo Mesto, Zupančičevo Sedmino, Zmeraj nikoli Mire Miheličeve, Ilacejeve Komisarjeve zapiske, Andrlčev Mostna Drini ter Kovlijeve Korenine vetra ln Krt v plamenih. Veliko, kajne?«
— Veliko! Toda: zakaj sl se odločila za vse to?
»Predvsem za to, ker živim v Kotljah, v Vorančevt pokrajini ln med njegovimi ljudmi.«
— ZELJA?
»Sludlj, predvsem pa njegov
uspešen zaključek.«
Majda Logar je odrezavo po vedala zadnje besede ln me prepričala o vsem. Tudi o uspešnem zaključku študija slavistike.	V.	S.
MAJDA LOGAR
Naš reporter je obiskal gimnazijo na Ravnah na Koroškem
IVI DVOMA: NAJBOLJŠI SO!
Dijaki gimnazije na Ravnah na Koroškem tega dne ntso Imeli običajen dan pouka. Bila je slovesnost, na katero čaka tamkajšnja mladina vse leto: podeljevali so Prežihove značke. In čeprav je bila potemtakem pozornost posvečena nevsakdanjemu dogodku, smo sedli za mizo v zbornici In kramljali o povsem vsakdanjih rečeh. O Šolski dejavnosti (okvirno) in o vsem tistem, kar stimulira pestrost, ki Jo je na Ravnah čutiti ravno v tem dijaškem kolektivu. Sicer pa — govorili so:
ANICA FAJMUT, predsednica šolske skupnosti;
Slavica jug, predsednica šolskega komiteja ZMS;
NINA BUKOVEC, predstavnica recitacijskega krožka;
MAKS VECKO, asistent za fizikalno Izpopolnjevanje;
PROF. JANKO KOTNIK, profesor za telesno vzgojo;
ln napona, napravo za plastični prikaz tokovnic, za prikaz sinusnega nihanja Ipd. — N1 dvoma: pogoji za delo so Izredni ln če pri tem ne pozabimo na polet mladih Ravenčanov, potem je pripomba enega izmed njih »Najboljši smo!« jasna in osnovana.
— Stvar pa ni Izključena s tem. — je dodal Andrej Dob-
priljubljeno. Gimnazijci se udej- ■ stvujejo tako rekoč v vsem, v krožkih in sekcijah vseh vrst, od mladinskega kulturnoumet-nlškega društva, foto krožka, športne sekcije do kluba OZN in skupine dijakov, ki se poglabljajo v sociološka vprašanja v okviru marksističnega krožka.
— Naštudirali smo scenski prikaz čeških satir, popestren z Menartovimi teksti in prozo Marjana Kolarja, — je dejal mentor MKUD prot. Franc Sušnik. — S tem programom bomo gostovali po vsej Mislinjski, Mežiški in Dravski dolini.
— In veliko bo navdušenih, — je pristavila Nina Bukovec.
Uspešno deluje tudi ZK, ki vključuje osem dijakov ln dijakinj.
-Pogled na Ravne. Železarna s svojimi mogočnimi dimniki je postala že nekakšen simbol tega prijaznega koroškega mesta
Gaudeamus igitur...
Zopet je minilo leto. Nova generacija mladih ljudi stoji pred zrelostnim izpitom. Zbrani so od vsepovsod. Različni so, toda letos bodo peli vsi enako pesem, pesem maturantov, njihovo pesem. Gaudeainus igitur... »veselimo se torej ...« In, ali se veselijo? Seveda se! Veselijo se tega, da so mladi, polni načrtov za bodočnost in zaupanja vase. Zdaj so pred prvim večjim mejnikom življenja — maturo. Da, matura Je bila vedno »strah in trepet« odhajajočih. Toda, ali Je danes tudi tako? Večina se strinja s tem, nekateri pa niso tega mnenja. Zato smo dali v tem sestavku besedo njim — maturantom.
In kaj jih čaka jutri? »Jutri« bodo stopili v življenje. Nekateri bodo poskušali dobiti službo, morda jo bodo morali poiskati celo v tujini, drugi pa bodo odšli na univerze. Se »včeraj« pa so bili brezskrbni in veseli srednješolci . ..
MARJAN ŠRIMPF
ZABELEŽILI SMO V ...
Na obhodu po mariborskih srednjih Šolah smo se ustavili najprej na tehniški srednji šoli. Poiskali smo nekaj maturantov kar na hodnikih gradbenega oddelka. Vsem smo zastavili enaki vprašanji:
KAJ MISLIS O SEDANJI OBLIKI MATURE?
KAM NAMERAVAŠ ODITI PO KONČANEM ZRELOSTNEM IZPITU?
LJUDMILA BERGLEZ:
»Mislim, da v novi obliki mature polagajo premalo pozornosti na nestrokovne predmete (slovenščino). Čeprav bo moj bodoči poklic tehnik ali inženir, mislim, da mora imeti maturant naše šole tudi precejšnjo splošno Izobrazbo!
Ker nimam štipendije, se bom morala zaposliti, upam pa, da bom lahko pozneje še izredno študira na višji tehniški šoli.«
duSan papov:
»Mislim, da v novi obliki vse preveč poudarjajo nestrokovne predmete, zato sam s precejšnjim pesimizmom pričakujem maturo.
Po končani maturi se bom zaposlil, seveda, če bom dobil službo, ki mi bo ustrezala. Morda pa bom šel na odsluženje kadrovskega roka.«
MAKS SVENSEK (STS):
»Nedvomno Je boljša kot stara. Zahteva več znanja, kar Je za današnjo tehniko potrebno.
Nadaljeval bom študij!«
Z našo anketo med mariborskimi srednješolci smo nadaljevali na pedagoški gimnaziji. Zanimivo je bilo opazovati in poslušati maturante. Nihče ni imel enakih misli ln pogledov na maturo. Zato smo enaka vprašanja kot »tehnikom« postavili tudi bodočim pedagogom.
TONE PURS:
»Nova matura je težavnejša od stare. Razliko bomo občutili pri
slovenščini, saj je dobro znanje slovenščine za učitelja najbolj pomembno, vendar so v prejšnjih letih ta problem nekoliko zapostavljali.
Po končani maturi bi rad študiral na pedagoški akademiji na oddelku za matematiko in liziko.«
Na našem »pohodu za maturanti« in njihovimi izjavami nismo mogli izpustiti I. gimnazije.
MANJA BOBIČ Iz 4. c razreda nam je povedala:
»Mislim, da sedgnja oblika mature res ne ustreza imenu — zrelostni izpit. Za svoj poklic sem izbrala kemijo. Tako bom delala maturitetno nalogo s temo o kemijskih vezeh, poleg tega pa bom odgovarjala iz slovenščine, kemije in angleščine.«
Izjave in mnenja o maturi so bile na vsaki šoli različne. Toda vseh ne moremo zapisati. Na nekaterih šolah so zelo pogosto v rabi izrazi: maturant, matura, zrelostni izpit... Drugod pa tega ni slišati. Toda dijaki so različni, različna so njihova gledanja. Čeprav so maturanti, ki jih čaka matura, niso pozabili, da so mladi, in tudi ntso pozabili na svoj:	Gaudeamus igi-
tur ...
Vso njihovo prešernost in veselje smo videli, ko smo jih obiskali na maturantskem plesu. Tukaj so se zbrali lz vseh šol: ekonomske, iz gimnazij, tehniških šol... Zbrali so se, proslavljali svojo zrelost (ali pa tudi ne). V slovesnem ritmu igra orkester, pari plešejo četvorko in polonezo. Težko je prepoznati »frajerje v frakih«, ki se priklanjajo in prosijo dekleta za ples. Ali so to res oni? Seveda so, samo da so danes nekoliko bolj svečani, elegantni. Saj morajo biti, praznujejo svojo maturo (ki pa Jo bo treba še narediti). Kmalu so minila štiri leta, odkar so še vsi plašni sedli v srednješolske klopi, zdaj pa se že poslavljajo od njih.
. . . MARIBORU
Mladinski klub »Prežihov Vo-ranca«, v katerem se zbirajo mariborski srednješolci, je imel
8.	februarja svoj redni letni občni zbor. Klub je svoj program zelo dobro izvedel, saj je priredil vrsto zanimivih predavanj o glasbi, športu in različnih drugih stvareh, ki zanimajo mladino. Na tem občnem zboru pa so sklenili, da bo klub prirejal mladinske plese v hali C. Tudi to nalogo so dobro opravili, saj je v enem samem mesecu obiskalo ples v hali C več kakor deset tisoč mladih ljudi.
Na gradbeni tehniški šoli so v začetku marca odprli nov foto-laboratorij, ki ga bodo lahko uporabljali dijaki te šole. Laboratorij je sodobno opremljen, v sodelovanju z LT pa bo organiziral več strokovnih predavanj o fotografiji, namenjenih dijakom, ki še ne obvladajo dovolj dobro tehnike fotografiranja in razvijanja.
Šolsko športno društvo »OLIMPIJA« na prvi gimnaziji letos že petič zapovrstjo organizira razredno nogometno ligo. Letos sodeluje v ligi 8 ekip, ki se bodo borile za prehodni pokal. Za ligo je na prvi gimnaziji veliko zanimanje, saj privabijo srečanja na igrišče TVD Partizan kar precejšnjo število gledalcev. Tudi letos ima največ možnosti za osvojitev pokala moštvo 4 AE, v katerem nastopa nekaj kvalitetnih nogometašev.
Tradicionalni maturantski ples ie žc za njimi. V mislih imamo namreč mariborske srednješolce. Sedaj pa jim teče zadnja etapa pred življenjskim zrelostnim izpitom. No, časa do konca šolskega leta je še na pretek, tako da lahko poprimejo za učbenike tudi tisti, ki so si »podaljšali počitnice«. Sonca je čedalje več in tudi dnevi postajajo daljši. In kako bo junija? Upamo in želimo, da bo sonce sijalo in grelo še močncie tudi tistim, ki ga bodo sedaj manj občutili na svoji koži. Pa vso srečo, maturantje!
Letos diplomiralo 17 dijakinj
Tokrat smo obiskali dijakinje srednje vzgojiteljske šole, da bi zvedeli, kako delajo, žive in se zabaval
O mariborskih srednjih šolah Je bilo že mnogo napisanega. Mladina pozna te šole, pozna življenje In delo na njih. Toda:
Maturantki medicinske srednje
šole ata prav gotovo ie vajeni dela z najntlajiimi.
«*'•"»»	« > ' i i ' i I , f	•>
»Ali pozna srednjo vzgojiteljsko šolo? Kakšen je študij na tej šoli? Koliko časa traja in kakšno zaposlitev dobijo dijaki po končanem šolanju?« Ne, tega mnogi ne vedo. Saj Je bila šola ustanovljena leta 1960 in Je komaj druga šola te vrste v Sloveniji.
Ko smo šolo obiskali, so nam dijakinje (na šoli nimajo nobenega predstavnika moškega spola) povedale marsikaj iz svojega življenja in dela. Iz razgovora je bilo razvidno, da z veseljem obiskujejo šolo, ki so jo Izbrale ln ki jih bo pripeljala do poklica.
Najprej smo obiskali ravnateljico šole profesorico Josiplno Gnezda in Ji zastavili nekaj vprašanj.
Ali nam lahko poveste nekaj o ustanovitvi vaše šole In njenem dosedanjem delu?
»Srednja vzgojiteljska šola Je bila ustanovljena leta 1960 in je bila povezana z učiteljiščem. Pozneje, ko se Je učiteljišče preimenovalo v gimnazijo s pedagoško smerjo, smo se v šolskem letu 1963/64 osamosvojili, letos pa smo se preselili v nove prostore nekdanjega Internata v Mladinski ulici. Šolanje traja 5 let, lani pa smo imeli prvih 23 diplomantk, medtem ko Jih bo letos 17.«
Kakšno je bilo zanimanje pri vpisu v prvi letnik v začetku šolskega leta?
»Zanimanje za vpis Je bilo izredno veliko, tako da smo morali odkloniti več kakor 50 dijakinj?«
Kako poteka pouk na vaši šoli?
»Pouk imamo deljen, popoldanski in dopoldanski, to pa zaradi premajhnega števila učilnic.
ki smo Jih letos opremili. Težave nastopijo predvsem zaradi vozačev, saj se več kot polovica naših dijakinj vozi iz okoliških krajev.«
Ste uvedli za dijakinje tudi praktično delo?
»Seveda, dijakinje petega letnika imajo obvezno prakso en dan v tednu, prav zdaj pa opravljajo štirinajstdnevno prakso v vrtcih.«
Kakšen je učni uspeh vaših dijakinj?
»Učni uspeh je v glavnem dober, razen v prvih letnikih, kjer Je potrebna še selekcija. Na učni uspeh vpliva tudi slabo socialno stanje nekaterih dijakinj. Vendar se ta problem letos ne občuti več toliko, ker dobiva večina dijakinj štipendije.«
In namen vaše šole?
»Priskrbeti našim vzgojno varstvenim ustanovam čimveč strokovnega kadra, ki ga zelo potrebujejo. Nekatere naše dijakinje pa bodo nadaljevale študij na pedagoškt akademiji v Mariboru.«
Oglasili smo se v vrtcu v Ribniški ulici. V vrtcu je vladalo prijetno pustno razpoloženje, bodoče vzgojiteljice so se že popolnoma vživele v svoje delo, pa tudi malčki so se navadili nanje. Ko smo mlada dekleta vprašali, zakaj so se odločila za ta poklic, smo dobili od vseh približno enake odgovore: »Rade imamo delo ln otroke, In to nas je tudi privedlo do tega, da smo se odločile za ta poklic.«
M. SRIMPF
MAREC 1966  :    ——
MOKE J	66	—	po
%a v ho našo družbo
Ko boste začeli prebirati te vrstice bodo tekme na hokej? skern svetovnem prvenstvu v Ljubljani, v Zagrebu in na Jesenicah že za nami. Za nami bodo tudi vse »skrivnosti«, ki so jih tako skrivnostno napovedovali ali pa zamolčali —(seveda nehote), že pred — hokejem 66
Ljubljano je v teh desetih dneh zagrabila prava hokejska mrzlica. To je povsem točna diagnoza, kajti zanjo ne manjka številnih zanesljivih znakov.
Prve je opazil obiskovalec našega glavnega republiškega mesta že, ko se mu je približal, potem na ulicah, ki so bile polne napisov; v izložbe in celo v napise trgovin pa so bili vpleteni znaki s hokejsko palico.
Toda ves ta mestni rcmp in pom p pa je bil presenetljivo majhen v primerjavi s tistim, kar se je dogajalo na ledu v impozantni tivolski dvorani, ki je bila deset dni osrednji predmet zanimanja ne samo jugoslovanske javnosti, temveč tu-
ВвВ^ГЛИВВВИВИИИВВВИИНВВИВВИ«!
Zakaj »kriza« v naši teJesni vzgoji in športu?
Kdo je kriv?
Nihče niti nc poskuša tajiti, da sta v zadnjem času naša telesna vzgoja in z njo šport zašla v slepo ulico, iz katere skoraj ne vidirno izhoda. To je sicer preveč črnogleda napoved, toda v nekaterih športnih panogah je položaj res zelo kritičen. Tako na splošno iščejo vsi grešnega kozla v finančnem položaju, kjer deloma tudi je, ne pa povsem. Ce bi bil vzrok namreč samo v finančnih težavah, bi se dal problem kaj hitro rešiti.
V resnici so korenine dosti globlje in je treba iskali vzroke mnogo mnogo let nazaj, prav tja do prvih povojnih let, ko smo hoteli dotlej malo popularno telesno-vzgojno dejavnost čez noč postaviti na visoko mesto na bolj ali manj umeten način. Dosegli smo sicer res precejšnje zanimanje med mladino, pri tem pa napravili usodno napako, da smo določali plane, koliko mladine iz te ali one mladinske organizacije se -mora« vključiti v telesno vzgojo. Mnogi zategadelj telesne vzgoje niso vzeli kot nekaj nujno potrebnega za telesni razvoj, ampak čislo birokratsko kot izpolnjevanje petletnega plana.
Po drugi strani pa smo začeli umetno ustvarjati kvaliteto, da bi tako čimprej dohiteli in prehiteli dežele. ki so bile na višjem nivoju v telesni vzgoji že poprej. Najbolj priljubljena oblika, ki se ni povsem izkoreninila še .niti sedaj, je bilo (kim. logorovanje. Večjo število nadarjenih tekmovalcev so za daljšo dobo spravili v športno taborišče, kjer so jih vadili najboljši trenerji tudi po mesece in mesece. Tako smo res napredovali hitreje kot bi sicer, obenem pa tudi ustanovili posebno kasto ne le športnikov, ampak tudi ljudi, ki jim ni bilo Ireba delati, ampak so samo trenirali. To so bili zametki poznejšega neamaterizma in v zadnjem času vse bolj očitnega profesionalizma, ki je osvojil zlasti nogomet in boks, pa tudi še nekatere druge atraktivno športne panoge.
Če ne bi tako nekoliko nepričakovano potrkalo na vrata športnih organizacij z velikim potencialom finančno vprašanje, bi se ta sistem gotovo razvijal še naprej in dosegel vedno večji obseg. Po vsej verjetnosti bi prerasel v pravi profesionalizem zahodnega tipa,
. kar si gotovo ne želimo: Manjša finančna sredstva so torej do neke mere colo pozitivno vplivala na nadaljnji razvoj športa, kor so močno zavrla nezdrave pojave. Vprašanje je le. kako se bodo v novih pogojih, ko ne bo več neprestanih potovanj in tekmovanj, /.našli tako tekmovalci kot funkcionarji. Posebno slednji se vse bolj pritožujejo, da v sedanjih pogojih ni mogoče več delali, pri čemer mislijo seveda na dosedanji način dela.
Na dlani je torej, da bo treba z dosedanjo prakso prenehati, čeprav to ne bo niti lahko niti enostavno. Toda razmere bodo naredile svoje. Kakšen bo končni rezultat teh novih pogojev dela, če se izrazimo čislo po športno? S tem vprašanjem se bavl mnogo športnih funkcionarjev, vendar nihče še ni našel pravega odgovora. ker ne more vedeli, kako se bo v bodoče razvijalo našo gospodarstvo in kakšno zanimanje bo kazalo po fizično dobro razvitih delovnih ljudeh. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da tu ne mislimo vrhunskih športnikov, ampak široke sloje športnikov in športnic, ki goje telesno vzgojo bolj zavoljo rekreacije kot zaradi rezultatov. In prav v tej smeri je verjetno treba iskati rešitev naše telesne vzgoje in športa — kot sploh v vsaki razviti industrijski deželi. Ko bo namreč šport postal res potreba vsakega posameznika, se nam ne bo treba več ukvarjati z drcibnimi problemi, ki močno zavirajo delo.	Z.	V.
di prebivalcev vseh petih kontinentov. Videz dvorane je bil še svečanejši, kot je. bil lani na svetovnem namiznoteniškem prvenstvu. Bela ledena ploskev je bila uklenjena kot veliko zrcalo sredi med tribunami, ki se dvigajo na tri strani. »DO TOČO KLVGl!« so vzklikali nekateri, kar bi po naše pomenilo: »Dajmo fantje!« je bila že nekakšna neobvezna parola, katere so se držali vsi do zadnjega. In ne zaman! Kajti puck in palica in igralci v toplih debelih oklepih so bili v teh dneh osrednja tema vsakega razgovora starih in mladih.
S svečanimi fanfarami in razglasitvijo najboljših na ledeni ploskvi v Tivoliju se je končal doslej najveiji športni spcktakl v Jugoslaviji. Ljubljana jia se je v dneh svetovnega prvenstva spremenila v pravi babilon mednarodnega športnega prijateljstva. Prav vsak udeleženec SP ni odšel domov z mešanimi občutki, temveč si je ustvaril v sebi živo in neomajno sliko gostoljubja in prijateljstva, ki ga je doživel v naši slovenski prestolnici. In ne samo tu. Tudi Jesenice in zlasti Zagreb nista prav nič zaostajala za njo, kajti svetovno prvenstvo se je tudi v teh mestih razplamenelo z vso silo, s silo, ki je privabljala na stadione tisoče ljudi, ki so uživali v zares edinstvenem športnem dogodku. Borba ' ha ledeni jrloskvi, je spravljala na noge ne samo tiste v dvorani Tivoli, na Salati in na stadionu pod Mežakljo, temveč tudi milijone, ki so spremljali babe doma ob televizijskih zaslonih. V teh desetih dneh je Ljubljana postala žarišče svetovnega _ športnega dogajanja, saj je čez
500 novinarjev izčrpno poročalo . svojim redakcijam po vseh petih kontinentih.
Svetovno hokejsko prvenstvo je druga največja predstava na svetu, če damo seveda primat nogometu. Zato se tudi ne smemo čuditi pompu ter pravemu zanosu Ljubljančanov, ki so to prireditev izkoristili za izredno lepo ureditev mesta, okrasitev izložb in še tisoč malenkosti, ki kljub temu ne uidejo očem malce natančnejšega
turista. Le-teh pa tudi ni bilo malo!
Hokej < je bil pomemben za vso našo družbo, je bila splošna ugotovitev ne samo turističnih strokovnjakov, temveč tudi političnih delavcev.
Športna predstava desetletja v Jugoslaviji je za nami. Hokej 66 pa je pripomogel k še večji afirmaciji naše domovine, širše in ožje. To pa je tudi nekaj, ali ne!
JANEZ UJClC
шшшшшшттттш
* A-1	<
' <*'Л, ly' Џ. >,
Naš reprezentant Bogo Jan prodira med angleškima brai
cema.
Hodite sodobni in praktični,
imejte tudi vi svoj osebni pisalni stroj
KONČNO imate priložnost, da si nabavite sodoben, majhen, osebni pisalni stroj tipa portabcl. Najnovejši model tega stroja je dala na trg Tovarna pisalnih strojev in precizne mehanike iz Ljubljane pod nazivom TOPS M-'.
PUOFESOn.II, ŠTUDENTJE, KULTURNI IN JAVNI DELAVCI,
upoštevajte naslednje:
— s pisalnim strojem pišete hitreje,
— prihranite si čas in denar,
— pišete bolj čitljivo in čisto,
— lahko pišete v več izvodih,
— za osebno uporabo se najhitreje, naučite stro-jepisa na pisalnem stroju TOPS.
Zakaj potrebujete pisalni stroj Tops IVU?
Za pisanje, prepisovanje in razmnoževanje predavanj, vaj, seminarskih in diplomskih nalog, za strokovne sestanke in znanstveno delo, za referate, poročila, sezname, dopise, prošnje, za osebno dopisovanje, Za uradne potrebe, za šolo, za pisarno, za dom.
INFORMACIJE V VSEH VEČJIH KNJIGARNAH.
Zahtevajte v knjigarni, da vam' pokažejo najnovejši model osebnega pisalnega stroja TOPS M’ njegove lastnostFln uporabo ter vas seznanijo z načinom nabavo.
IMEJTE TlIDl VI SVOJ OSEBNI PISALNI STROJ.
sava
Elastičen udarec Odporna konstrukci
EaVO aS«9sa© ®0Ш®8В®в«8в ®08©I
BEJfcffGDOTl SK1DSC.
/ашкдашеб?
©6>DSS?CG» лв ЕШУЈРИСЗ© W
К)®©ш©е® o
©tašara/a кшш кшавиз
«в евБш теД8®в«мв|
Veneri «в
Ваи^В^ШМОСЗПг JŠ\° Hb"	,оо	<S$®&§
OD1
D'—
0^?®c
ЗДЕЕШО,DSE *t3№WS ШШоба ЂЕ стаама se, ©aCsD ©sami*3 в>© в^шкз©: КШ№М <D£ ©©<£ S£©0 ЈМШ00
©зчушешЛ
REPUBLIŠKO OtNAONO S (TO
h
OBČINA
_ш
Ш Ш«
S" ?\
fr
»DE ŠE. ©a SD M° g?OW0 (S^S^D
®bs®®S
BflKllSJE HPBSKUIfi ©BSD Е2ШГО(В^Е1Н,о„
LJUBU
4'/aUH'-
£tlLtkC,j
^NOMINAIЛ/Ј ^XARft)05T Or 4 Jt RTI V NE n® •BWJC sue®
V-TC« Jtv-
HEJ;.
rv
^	_	ž>
бдч?0 s©©o аот© ©®§d aatf© ©@©o
tSBGOTKPSDO.KIB »©^ИГОВВДаВ КВВОТИгВДЈ, ђивидашвлвоо ostšPfreisemesGOo ras »■=
*.	K1E.D0
(^©S?©\m двв	_____________
|ra&f3fflk9©G30fc
?©гав ш©@
DOGMA &те шљтедаш.
§Ш0 sa ДВ mšeeoa sgjfraam §
/i
AFORIZMI
• «
Večina ljudi menja masko po potrebi. Ostalim je namenjen samo en dan.' PoSlenjaki in norci spadajo sedaj v isti koš.
Fijakarskih konjev sicer ni več na cestah, zato pa jih imamo v ustanovah in podjetjih.
Ne čudim se, če je Soncu tako vroče, ko pa vidi vse neumnosti človeštva naenkrat.
Zakon brez denarja je kot avto brez bencina.
Dobrota je največji vir neumnosti.
Bolj se staramo, vedno bolj smo tolerantni.
Mnogim pri nas bi glavo lahko zamenjali z navadnimi bučami.
Ko berem pesmi našega zadnjega vala, se mi zdi, da oni sami ne vedo, kaj hočejo.
Skleda je res enaka za vse, toda žlice pa niso pri vseh enake.
Beseda pravica me vedno bolj spominja na kaktuse.
Čustva so postala samo še trgovski artikel.
Nekateri sanjajo o svetli viziji sveta, kot da še nismo odložili smodnika.
Ljudje so iz samega dolgočasja začeli iskati tisto, česar ni.
Ostale Slovencem so prazne kupe vina, pri polnih sodih vina.
A DODLEK
MALO ZA ŠALO, MALO ZARES
Mariborski radijski program
Kot monotono bije ura z dneva v dan, sledi sl mariborski radijski program.
Za ljubi kruhek
Le piši, piši epigrame si — za ljubi kruhek.
A glej, ne zmerjaj drugih mi — za ljubi kruhek.
'v
Portret
Damo gledam;
kljukast nos;	/
frizura koš —
pod njo — mesa je kos.
Dialektika
Cankar: »Edino, kar mi je ostalo iz tistih lepih Časov, je prepričanje, da umetnik, ki se prilagodi, ni več umetnik.«
Nekateri »ugledni« današnji književniki: »Edino, kar mi je ostalo iz tistih lepih časov, je prepričanje, da umetnik, ki se ne prilagodi, ni več umetnik.«
Slovanska narodna: Študentov tožba (na melodijo Zlati časi)
Cene, cene, kam hitite, se vsak leden spremenite.
Star sem dvajset let, pa moram že umret, cene hočjo me požret.
Kritik
Rad rešil bi slovensko dramo, a z njo ravna kot kozel s slamo.
V svoji pravdi sodnik
Osborna slabo so poznali, na Prokrustovo ga postelj djali.
Zakaj se zaposleni ločijo na delavce in uslužbence?
— Delavci delajo, uslužbenci pa so v službi.
Dve in pol. leta star Matjažek ni hotel vstati. Očka ga je poklical: »Vstani!« Odgovor: »ENAKO!« (Kajti očka je tudi že ležal.)
«■ Taži (2,5 leta) ni hotel jesti in je rekel: »Ne bom jedel, bom mali, bom samo male pubece tepel!«
Ni res, da nastajajo težave zaradi različnih interesov, nasprotno: težave pastajajo zaradi enakih interesov: vsi bi radi bili bogati, lepo živeli In imeli prvo besedo.
Skupina študentov je intenzivno študirala nekaj dni po ves dan. Pa je začelo enemu zmanjkovati moči in volje in je izjavil: »Dosti je. Za tako štipendijo že tako preveč delam.«
Kako je nastal martinček?
— Krokodil je šel skozi gospodarsko reformo.
»Ne bodimo požrešni,« je rekel študent, ki je dobil zadostno. »2e ime ocene pove, da je to zadosti. Vse, kar hočeš več od tega, kar zadošča, je pa požrešnost. In to ni lepo!«
M. MULEJ
RECEPT ZA PRIMER NALIVA
AH veš, kaj počne tam?
— »Ne veš — levi se.«
M
imunimi:
lili!
Illllll
Tone Partljič
Je diplomiral na pedagoški akademiji na škupini slovenščina
in angleščina. Njegovo literarno udejstvovanje se je za-Celo že v srednji šoli. Svoje prispevke priobCuje v različnih slovenskih revijah. Mlada pota so mu svoj čas podelila drugo nagrado za prozo. Je eden naj-prizadevnejših sodelavcev slovenskih študentskih listov in vnet sopobudnik ponovne oživitve KATEDRE v lanskem letu. Njegovo področje publicistike je predvsem gledališka dejavnost in drugi kulturni dogodki.
Priobčujemo njegov prozni tekst, ki ga je sam imenoval groteskno črtico, kaže pa življenje literarno ambicioznega učitelja na vasi in njegovo srečanje z resničnostjo.
Učitelj Kovač Je imel literarne ambicije. V Prosvetnem delavcu Je skoraj redno objavljal članke: recenzije otroških knjig in revij, poročila o občnih zborih in sindikalnih konferencah in še kaj. Tudi so mu že v Problemih objavili dve prozi (kritik v Delu je eno odklonil, drugo pa ignoriral, drugi pa Jih menda niso niti opazili). Vendar je zmerom mislil, da bo napisal še kaj velikega, vsaj dramo ali roman, ko bo imel več časa. Tudi v ženi Je znal privzgojiti strah do svojega literarnega talenta. Ne strah v pravem pomenu besede, marveč neko strahospoštovanje. Kadar je sedel za mizo in pisaril, Je žena rekla hčerkici: »Daj mir Mojca, gta piše!« Za trinajsto plačo sta kupila pisalni stroj na obroke. To je bil zanj pomemben dan: postajal je pisatelj.
Prepričan je bil tudi, da njegov nedvomni pisateljski talent hromi ta prekleti učiteljski poklic: vsak dan priprave, vsak teden sestanek, vsak mesec konferenca. In pa ta hudičeva izoliranost na vasll Saj je spoštoval svoje kolege, celo upravitelja Je imel rad, kar je med učitelji največja redkost, in tarok je igral z njimi. In upravitelj je skoraj zmeraj zmagal pri kartah; toda za njegove literarne ambicije seveda ni imel razumevanja. Zato se ni mogel Kovač z nikomer meniti o literaturi, o novih knjigah, o pisanju Tega pa je najbolj pogrešal, razgovora ob časi s prijatelji o literaturi In drugih umetnostih. Želel si je literarnih prepirov, imel pa	je	le	družinske in
poklicne. Kolikokrat je	sanjaril,	da	sedi v Ljub-
ljani s prijatelji, pisatelji, slikarji, pri Kolovratu seveda, saj so se tam zbirali tudi Kozak, Golia, Gruden in drugi. Da pijejo rebulo, potem pa se ponoči opotekajo glasno govoreč po razsvetljenih ulicah, in kako miličniki zahtevajo od njih osebne izkaznice. Včasih so mu sanje poletele še dalje, tja v London, kjer je preživel pred letom štirinajst dni. Zdelo se mu	je, da	bi	dal	vsa leta življenja za eno samo, ki	bi ga	lahko	preživel med
reklamami Piccadiiiy Circusa, med razsvetljenimi £oyerji gledališč, ali v starih pivnicah piva, v katerih so nekoč pili Shakespeare. Вугоп, Dickens, danes pa morda Osborne. Jej, Jejl
Toda kot se mora nazadnje vdati še tako ponosen žrebec in se pustiti osedlati, tako se Je vdal (udi literarno nadarjeni tovariš učitelj Kovač Začel se jo navajati na ta prekleti Vinski vrh v Slovenskih goricah, na drobne zgarane, po živini dišeče otroke, na učiteljski poklic, na šmarnico, ki Jo rodijo te ilovnate bregače, na idilične družinske večere. Navsezadnje Je prišel do spoznanja, da bi morda lahko kaj napisal prav o tem izoliranem življenju na Vinskem vrhu, o grapah in ilovnatih klancih, o ljudeh, ki so vendar povsod po svoje literarno dragoceni. In z očmi literarnega detektiva Je pričel opazovati življenje okoli sebe: svoje prijatelje učitelje, da celo ženo. ki Je učila zemljepis, gospodinjstvo in moralno vzgojo (imenovali so Jo temelji socialistične morale), dalje gospo Rozo na lovski koči, učence, starše, ki so prihajali na roditeljske sestanke ... Skoraj nobena stvar ali oseba ni ušla njegovim, zmeraj malo rdečim in meglenim očem. Vse, kar Je opazil. Je skrbno zapisoval.
V dolini ob Muri Je tovarna kmečkega orodja in livarna. Veliko Je čul o delavcih, pretepih, kvartanju, popivanju, prešuštvu. Kadar Je šel mimo tovarne, Je bilo njegovo literarno bistvo zmeraj rahlo vznemirjeno. Zdelo se mu Je, da diši po Zolaju.
Prvega, ko so v tovarni delili plačo, Je dejal ženi:
»Danes grem v dolino v gostilno.«
»Saj Imaš vendar pred nosom lovsko kočo, pojdi tja piti«
»Tl ne razumeš, življenje grem opazovat.«
2ena res n! do kraja razumela, vendar Je začutila. da ie to v zvezi z njegovo pisateljsko ustvar-
Opazovanje
življenja
Jalnostjo, zato mu Je podržala balonski plašč in pokrtačila klobuk s širokimi krajci; ta klobuk Je nosil kot zunanji znak svoje muze. Prav prijetno mu je delo. ko Je po vsej vasi vzbujal pozornost z njim. In včasih celo v Mariboru, posebno, kadar ši ga je pomaknil zelo na stran. Vzel Je beležko in pero in se spustil po Ilovnatem klancu v dolino. Cez pol ure je bil že v gostilni. Bila Je polna. Delavci so sedeli ob vseh mizah, mnogi so stali ob točilni mizi. Pili so vino, pivo, največ pa jih je imelo pred seboj decilitrske kozarce pelinkovca. Komaj je našel prostor na zaboju za premog. Sedel Je in opazoval. Gostilničarka, debela ženska, ga v tem šundru ni mogla opaziti. Čudno se mu Je zdelo, da pije skoraj polovica gostilne črn, težak pelinkovec. In kako zanimivo Je ime pijače: Pelinkovec. Kot bi bila kaka skrita zveza med njegovim življenjem In besedo pelinkovec. In v beležnico je zapisal prvo besedo — pelinkovec. Potem Je prisluhnil. Pri mizi na desni so delavci v mastnih plavlh delavnih oblekah govorili o Zenski, ki je prejšnji teden umrla.	.
»To je bila tista, ki Je vrgla svojega otroka« v Muro.«
»Daj no, tega pa še nisem slišal.«
»Kako da nel Najprej je prišla s hčerkico, tri leta je imela mala, izpila decl šnopsa, potem Je šla kakih sto metrov gor od tovarne, tam kjer Je ovinek, saj veš —: .Kam me neseš?- Je vprašala mala, in kako lepo dete je bila, ona pa Jo je vrgla v vodo!«
»Kako srce Je morala imeti!«
»Kaj srcel Mala Je bila nezakonska, nje pa zato neki drugi ded ni maral. Za tisto pa tako veš, da ženske vse naredijo!«
»Pa vseeno mi ne gre v glavo,« Je zmajeval majhen mož, ve3 črn v obraz; najbrž Je delal v tovarni pri kaki peči. Trenutek so molčali, potem pa je kar znenada, kot da sc niso še nič menili, zapel tisti s črnim sajastim obrazom, ki je bil na moč podoben račjemu kljunu:
»Naj bo stara al’ pa mlada, vsaka ima tisto rada ...«
Toda nihče ga ni prav čul, zakaj tudi drugi so bili prav glasni.
Učitelj Kovač sl Je rekel: »Kakšna balada!«, zapisal pa ni ničesar. Pogledal je tja h glasbeni skrinji, prav poleg nje sta sedela dva možakarja na stolih. Kar silila sta vanjo, da bi Ju ne motil hrup v sobi. Kovač je komaj čul: »Imaš li još pet banki?«
»Eto ih!«
	
Vrgla sta spet kovanec ln stisnila glave. Začula se je nežna sevdalinka: »Bosno moja, divna mila. lepa gjzdava .. .«
Gledal Ju Je Tedaj so enemu, na vsem lepem, pritekle Iz oči solze, velike kot grozdne Jagode. Pogoltnil 1« celo čašo pelinkovca In poslušal naprej
•AH ste vi novi tovariš?« ga Je vzdramil glas ln topla sapa. ki Je dišala po vinu:
»	»Ja.«
Jesensko jutro je bilo čisto ko solza.
..................................................... .................................................................................................................................................................................: " ^ ■
Prebudilo ga Je vreščanje in cukanje za rame. »Tovariš, vstanite, v šolo gremo!«
Odprl Je oči ln komaj Je spoznal učence.
»Kaj Je fantje, Je že toliko ura?«
»Ja, četrt na osem.«
»Prvo uro Imam angleščino,« ga Je spreletelo.
»Gremo!« Je rekel in poskušal vstati, a Je omahnil nazaj.
Dva učenca iz osmega razreda sta ga spet dvignila in podpirala, učenke so se hihitale, ali pa kar križale. »Jezus Marija, kaki so tovariš!«
Mihec, ki hodi že tretje leto v četrti razred, pa sl Je oblekel njegov plašč in si posadil na glovo široki klobuk. Plašč se je vlekel po tleh, pa ga je prijel nek drug deček za spodnji rob in ga dvignil. Tako je bil Mihec podoben kraljičnam, ki so jih videli narisane v slikanicah, ko gredo k poroki In Jim služabniki držijo dolgi poročni plašč. Na glavi pa je imel krono. »Vidite, fantje, tako Je življenje!« Je govoril Kovač. Otroci pa so se hihitali.
Procesija Je prišla pred šolo. Kovačeva Zena Je prebledela in vzkliknila: »Joj, kakšen jel« Stekla Je v zbornico Jokat. Bilo Ji Je žal, da se Je bala pustiti hčerkico sinoči samo, da se Je bala teme ln ga ni šla iskat.
Procesija se Je napotila naravnost v Solo. le med vrati Jih je srečal upravitelj.
»Takoj se poberite v razrede!« se Je zadrl na otroke. »Tl pa idi domov, se prespi in se potem Javi v moji plsarnil«
»Življenje sem opazoval,« Je še rekel Kovač, potem Je šel v blok v stanovanje. Dekle, ki Je čuvalo hčerko, Je začudeno zazijalo. Zleknil se je na posteljo ln zasmrčal. Se zmeraj ga je treslo. Iz suknjiča mu je padla na tla beležka in se odprla na strani, kjer Je bila napisana ena sama beseda — pelinkovec.
I
»Veste, Jaz sem Viher, saj hodi moj Jožek v vaš razred.«
»Ja, seveda hodi. Samo danes ga ni bilo v šoli, pa tudi sicer ni kaj preveč priden.«
»Saj ne more priti v šolo, ker mora kuhati in spraviti malega v šolo, ko je ona kurba spet odšla.«
»Kako, prosim?«
»Pa, moja žena. Glejte, invalid sem,« In pred Kovača Je pomolil obe roki, ki sta bili odrezani med zapestjem in lahtjo. Dva nebogljena štrclja.
»Ona pa Je vražja. Štiri otroke imam, za zadnjega sem prepričan, da ni moj, pa nisem jezen. Tudi jo lahko vsak, kdor jo hoče, da bi le doma ostala, nam kuhala in prala, za drugo mi Je vseeno. A zdaj Je postala celo taka flčcka, da hodi od doma, pa Je ni cel teden. Saj bi Jo nagnal, prasico potrebno, a kako naj sam s štirimi otroki.«
Kovač Je naročil dva pelinkovca, komaj da ga Je slišala gostilničarka. »Kaka balada,« si je spet rekel ln pomislil: »Ce Jih hočem dojeti moram piti isto pijačo, okusiti isti pelin.« In Je pil.
Potem je kartal z delavci, potem Je udrihal čez oblast z njimi, se poljubljal z njimi, jokal z njimi in z njimi ga Jc vrgla gostilničarka na cesto ob enih ponoči. Nič ni vedel, kako se Je poslovil, sam je kolovratil po cesti navkreber proti šoli. Pel Je:
»Naj bo stara al’ pa mlada, vsaka ima tisto rada.,.«
Toda nenadoma Je bruhal, pgdel, vstal, spet padel v Jarek in v njem obležal. Potem se Je od mraza še enkrat prebudil, vstal, slekel plašč, legel nazaj in se pokril s plaščem. Zobje pa so mu vseeno šklepetali.
g .