SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE CELJE 1963-1964 Srečni zmaji . ; ... • • • GLEDALIŠKI LIST SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE V CELJU Sezona 1963/64 - Številka 2 Srečni zmaji . Krstna uprizoritev Miha Remec Srečni zmaji Drama v dveh dejanjih Osebe: Samson, ikaipitan ribišlke ladje Alb el ..................... Joel njegovi bratje . . David ...................... Jeremija, ribič............. Jakob, ribič, .njegov sin . . Suzana, Samsonova žena . . Rebeka, njena sestra . . . Državni znanstvenik . . . Glasnik države ............. Vaški vrač.................. Slačilika................... Črnec trobentač............. . . . Janez škof . . Jože Pristov . . Sandi Krosi Janez Bermež . . Pavle Jeršin Franci Gabrovšek Jana Šmidova Marija Goršičeva . Marjan Dolinar Marijan Breznik . . Volodja Peer *** Alfonz Kumer Dogaja ise neikje na svetni: uvodna slilka V KARANTENI, prvo dejanje PRED RIBIŠKO KOLIBO NA OTOKU sredi oceana, druga in zaključna slika ipa V PREDSOB JU NEBOTIČNE HIŠE v velikem mestu na drugi strani otoika. REŽIJA............................................MIRAN HERZOG Scena............................................ Avgust Lavrenčič Kostumi..........................................Vlasta Heigedušič Glasba.............................................Lojze Lebič Lektor...........................................Bruno Hartman Plesni vložek.............................dr. Henrik Neubauer PREMIERA 28. FEBRUARJA 1964 Inspicicnt: Cveto Vernik — Šepetavka: Tilka Svelclškova — Razsvetljava: Bogo Les — Tehnično vodstvo: Franjo Cesar —■ Odrski mojster: Franc Klobučar — Krojaška dela: Amalija Palirjeva, Jože Gobec in Oto Cerček — Masker in lasuljar: Vinko Tajnšek — Frizerska dela: Vera Srakarjeva — Slikarska dela: Ivan Dečman — Rekviziterska dela: Ivan Jeram — Čevljarska dela: Konrad Faktor — Garderoba: Angela Korošec. Rojen nem 1928. leta o Ptuju, kjer nem preživel noojo mladost. Ob nemški zasedbi je bila naša družina pregnana o Srbijo. Po pnooboditoi smo ne vrnili v Ptuj in tam nem živel do leta 1959, ko nem ne preselil o Ljubljano. Pisati sem začel zgodaj, vendar so bili to mladostni poskusi. Prve objavljene pesmi sem napisal v mladinskih delovnih brigadah. Objavljal sem predvsem v Novih obzorjih in Mladinski reviji. Prvo dramo »Mrtvi kurent« sem napisal leta 1959. Drama je bila nagrajena na natečaju Delavskega odra o Ljubljani. Februarja 1960 je »Mrtvega kurenta« uprizorilo SNG Maribor ter z njo maja istega leta nastopilo na Sterijinem pozorju o Novem Sadu. Dramo sem predelal tudi o filmski scenarij, ki ga je odkupil »Triglav film«. Svojo drugo dramo »Srečni zmaji« sem napisal 1963. leta in jo predložil Slovenskemu ljudskemu gledališču v Celju. Zapis o »Srečnih zmajih" To je drama preprostih in po svoje srečnih ljudi, ki pa so se nenadoma srečali s sodobno kugo — z nečlovečnostjo znanosti, tehnike ter oblasti — in, ki se, okuženi s to kugo, začno razkrajati. Razkroj ribiške rodovne združbe, ujete v ris strahu in brezizhodnosti, je morda v malem podoba človeškega občestva, začaranega v krogu lastne ustvarjalnosti, skorajda vsezmožne in skorajda vserazdirajoče. Ljudje, ujeti v svoj red, svoje zakone, naprave in izume, niso več srečni. Čemijo v risu, ki se za nekoga začne za hišnim pragom, za nekoga pa pred pragom zvezd. Kdor izmed ribičev prestopi ris, kdor se hoče znebiti te ujetosti, je obsojen na grmado in pogin. Iz tega risa ni izhoda, kajti ko so ga spoznali in priznali, je njihovo življenje zapečateno: drug za drugim umirajo za kugo. Pa je vendar v brezizhodnem risu ženska, ki po prastarem gonu nese breme življenja in rodi dečka v veri, da je to vse, kar more in kar mora narediti, pa naj je ta svet, kakršen koli že je. Miha Remec Pobegniti iz risa Miha REMEC se je idoslej predstavil javnosti Je z enim dram.skim delom, /. MRTVIM KURENTOM, ki ga je uprizorilo Slovenslko inarodmo gledališče v Mariboru in z njim sodelovalo na Sterijinem pozor ju letu 1%(). Bizarna drama o odmiranju kmetstva in prvinskih ikurentskih običajev je odgrinjala svet v izatonu, pa vendar odpirala tudi optimistične razglede. Z Mrtvim kurentom se je Miha Remec razodel ikot pronicljiv analitik družbenih problemov, Iki jim je skušal najti kon-sonanso v prabitnem biološkem, že kar demoničnem odmiranju in porajanju. SREČNI ZMAJI kažejo nekje v osnovi podobna problemska izhodišča, samo da je dogajanje premaknjeno s tipično slovenskih tal na ves svet. Remec ne govori več o nujnih tegobah slovenskega obdravskega kmeta, ampak o človeškem rodu današnjega časa nasploh. In še nekaj: SREČNI ZMAJI nosijo v sebi filozofsko misel o današnjem svetu in njegovi ureditvi. Sujetisko izhodišče je količkaj informiranemu človeku jasno: gre za ribiče, ki so na lovu zajadrali na področje atomskih poskusov in se okužili z atomskim žarčonjem. Toda to je tudi vse: ostala je le gola sujetskii Iiupina, ki je Remec vainjo položil svojo podobo o današnjem svetu. Ljudje našega časa so uklonjeni v najrazličnejše norme, ki jim ne dajo, da bi svojo človeškost organizirali po svoje, iz lastnih pobud in preudarkov. Uklenjuje jih skupna akcija, uklenjuje jih Oblast, državna ureditev, uklenjuje jih sodobna znanost, uklenj ujejo jih biološke z alko- Marijan Breznik kot Ernest in Mija Meneejeva kot Eugenie v Rivema-lovi komediji »Rezervist«. Režija: Miran Herzog. nitosti in njih etična interpretacija. Kamorkoli človek stopi, povsod naleti na pregrade, karantene in rise. Če zbere toliko moči in 'poguma, da jih prestopi, je obsojen na nepreklicen polom. Ze najmanjša skupnost, in to so ribiči v SREČNIH ZMAjlH (ki so nekje .parabola za človeški rod nasploh) podstavlja družbene nonme, izgrajuje mehanizem odnosov in oiblasti. Že v tej najmanjši skupnosti se razčlenjuje (tragično dialektično nasprotje oblasti in podložništva, reda in nereda. Samson je utelešenje praoblasti: silak je in osamljenec, pravi duhovni dvojček Smoletovega Kreona. Prvenstvo, telesna in duhovna moč ga ženejo, da vodi svoje moštvo in ga zapelje čez usodno pregrado. Iz katerih razlogov? Tega Samson sam ne ve. Poskuša razumsko odkriti, kaj ga je gnalo na prepovedano področje, si iz situacije v situacijo kroji nove razlage, ki ,so morda vse resnične, morda pa tudi vse zgrešene. Le Samsonova žena Suzana ve za boljšo, če ne najustreznejšo razlago za ravnanje v svetu, ko pravi možu: »Rinili si čez rob in nisi vedel, da mora človek premakniti rob naprej, ne iti čezenj«. Janez Škof kot advokat Bonval, Jože Pristov kot minister Gambetta, Janez Bermež kot prof. Lachauine in Volodja Peer kot Amede v »Rezervistu«. Scenograf: Avgust Lavrenčič. Kostumografinja: Alenka Bartlova. Remec se v SREONIH ZMAJIH loteva še enega izmed ibistvenih s od oljni h iproiblemov, problema oblasti in uporništva. Samsonov 'brat Abel, večni drugi, se bije za prvenstvo, a Samson ga pokonča. Remec uporništvo poveliča, saj je Abel edini iz ribiško posadke, ti ni okužen. V Abelu so torej potencialne možnosti za tvorno prevratniško akcijo. te Remec v prvem delu svoje drame analizira človeško družbo v njenih prvinskih odnošajih, jo v drugem delu postavlja v okolje civilizirane in tolmizirunc sedanjosti. Popredmetenost iu ugodje modernega življenju razkrajata človeško bistvo, ki si žoli nazaj v elementarnost. Kuga. izobčenosit in medčloveški spori Ibi uničili človeški rod do kraja, ko bi Remec ne nosil v sebi optimizem, morda pa tudi le registracije resničnega stanja, da se človeški rod kljub vsem stiskam ohranja in si osvaja prihodnost. Člen med mrtvim dečkom na začetku drame in novorojencem na njenem zaključku je tako isklenjon: življenje teče dalje. Remec je namreč v vso zmedo in zapletenost sodobnih družbenih odnosov trdno postavil še biološko normo kot temeljno gibalo človeškega rodu. Moškega in žensko je želel dognati v njunem bistvu, v njunih nasprotjih in zlbližanjiih, v sovraštvu in ljubezni, v njunem gonili po ohranitvi vrste. Pri tem vidi v ženski utelešenje življenjske energije in plodnosti, ki podirata pregrade, rise in karantene v imenu nagonske regeneracije. In ko ženska rodi ob koncu drame dečka, nam Remec spet odpira dilemo: ali bo moral ponovno na trdo pot, ki so jo morali prehoditi njegovi predniki, ali bo imel vse lastnosti umnega in popolnega človeka, ki mm jih želi ob rojstvu zbor mrtvih ribičev, čeprav je čutiti Remčevo globoko željo in poziv, naj se današnje človeštvo v tem smislu osvesti in očisti. Formalno Remčeva drama ne prinaša kakšnih novosti. Zanimivo pa je, po (kakšnih poteh je Remec želel svojemu delu vtisniti monumentalnost. Akterje je poimenoval z biblijskimi imeni in se z nekaterimi rahlimi paralelami navezal na modrost starih židovskih svetih knjig. 'Jako je dosegel nekakšno sakralnost, ki jo je podprl z elementi, kot so demoničnost vrača, naricunje in zborovska molitev. Miha Remec je s SREČNIM! ZMAJI v sodobni slovenski dramatilki na seriozen in m i not n iško prizadeven način spregovoril o problemih, ki morajo dramiti našo zavest. Bruno Hartman Spomini na partizansko gledališče Ob 20-letnici ustanovitve SNG na osvobojenem ozemlju Kmalu 'po kaipLtulaiciji Italije je Bola krajina, zibelka partizanstva, postala tudi IkiuiMunni center Slovenije. Iz vseli krajev, iiz Ibrigad in drugih vojaških enot so prišli književniki, glasbeniki in igravci. Rekli simo jim kar Ikulturnilki. Med temi je Ibila posebna igraivslka skupina, ki se je imenovala »Jasa«. Sestavljali so jo: harmonikar Janez Kuhar, pevke sestre Stritarjeve in Vanda Ziherl, igravke in igravci Ema Starčeva, Vladoša Simčičeva, Jože Tiran, Jože Gale, Lojze Potokar, Stane Geismiik, pozneje še Franjo Kumer in France Presetnik ter plesalec Štefan Suhi. Ta kulturna skupina — »Jasa« je prepotovala vso Dolenjsko. Po ofenzivi -olb koncu leta 1943 pa je ostala za stalno v Črnomlju, kjer je vsaj einlkrai na teden ali pa še pogosteje priredila kulturni večer oz. miting, kiikor smo talko prireditev imenovali. Imeli smo tudi svojo himno, ki smo jo zapeli vedno na začetku in na komciu programa. Mi vsi bi radi, da bi vam bilo na naši »jasi« sonce prav toplo, da bi preživljali te težke ure, — na »Jasi« isije sonce vam kulture. Kaj je pomenila »Jasa«? Preprosto čistino sredi gozda, na katero sije' sonce, s katere se vidi nebo in kjer si se lahko pogrel ter si nabral novih moči iza nadaljnji boj ali pohod. Vsak partizan je težko čakal, kdaj isl bo lahko 'jro naponnem pohodni ali ipo borbi malo odpočil ma jasi, videl košček neba in sc ogrel na soncu. Tudi ta igralska skupina je želela, da bi ob gledanju njihovega programa vsaj za uro ali dive pozabili tegobe, lakoto in mraz, se razvedrili in šli spet pogumno naprej. Program je bil sestavljen iz huunorističnih točk, kiiptetov, recitacij, petja in plesa. Dvorano — kadar simo* prišli do dvorane — so borci pa staro in mlado iiz Črnomlja in Ibližinje okolice vedno do zadnjega kotička napolnili. Te (prireditve so bile prava duševna hrana za tiste težke čase tako za domačine kakor za partizane, ki so prihajali iiz visah predelov Slovenije in so sc slučajno oslavili med nami. Dne 19. februarja 1944 je doživel Črnomelj svoj veliki dan, ki je zapisan v zgodovini slovenskega naroda in posebej tudi slovenskega gledališča. Prizorišče dogodkov je bil Sokolski dom, kjer se je v okrašeni dvorani začelo prvo zasedanje SNOS. Prvi je spregovoril predsednik IOOF Josip Vidmar, sledili so pozdravi, govori in referati, ki jih je množica spremljala z živim zanimanjem in burnimi ovacijami. Sklepi, deklaracije in odloki, sprejeti na prvem zasedanju, so naleteli na velik odlziv med slovenskim ljudstvom, Iki je dobilo svojo ljudsko oblast. Med drugimi sklepi je bil sprejet tudi ta, da se »Jasa« preimenuje v Slovensko narodno gledališče. Ob koncu zasedanja je ob treh zjutraj SNG zaigralo svojo prvo predstavo — Cankarjevega »Kralja na Betajnovi«. Ne morem opisati, kaj vse smo doživljali visi, ki smo bili takrat v dvorani, posebno še tisti, ki smo prvič v življenju gledali na odru poklicne igravice. Uprizoritev te Cankarjeve drame v času, ko je takim in podobnim »kraljem na Betajnovi« odiklenkavalo, je dala zasedanju še večji poudarek. In kako so igrali! Imela sem občutek, da so presegli same sebe, Lojze Potokar kot Kantor, Jože Gale kot Maks, Simčičeva kot Nina, Ema Starčeva kot Francka in Košak kot župnik! Črnomelj in vsa Bela -krajina sta tako ipostala središče politične in ikultiurno-prosveitne dejavnosti. Gledališče je začelo .delati s .poLno paro. Nastanjeni so 'bili in vadili ,so v Sinkovičevi hi.ši na ,glavnem trgu, deloma pa še v sosedni Milerjevi, gledališke predstave pa so uprizarjali v Sokolslkem doniii, ki je talko postal dom ikirltiire. Kako sem prvič prišla v neposreden stik « gledališčem. Mladina Bele krajine je zborovala v Čruomiljm in ob tej priliki sem dobila nalogo, naj za zaključek organiziram lep miting. uNisem vedela, tkam na j s e olbrnem, kje bi dob.ila program. No, pa mi nekdo svetuje: kaj ko bi prosila ikulturnike! Sumi mi je (bilo nerodno, pa sva se s Slavko (.lavinovo podali (k njim, s strahom sva potrkali in vstopili. Bili so ravno pri vaji. liran in Gale sta naju prijazno vprašala, kaj želiva, to nama je dalo korajžo in povedali sva svojo željo. Kakšen tekst za skeč ali recitacijo. -Najbolje .bo, 'če vprašamo Bora, on ima gotovo Ikaj na zalogi, je dejal Tiran. Iz sosedne sobe je medtem že prišel ibalj droben kot debel partizan — pisatelj Matej Bor. Domenili smo se in naslednjega dne sta (bili že pripravljeni -kratka igrica »Ječa« in recitacija »Bobnajo kolesa«. Igrica prikaauje pet deklet v okupatorskem zaporu, vsaka ima svoj -značaj, vsaka po svoje prenaša trpljenje v ječi. vse pa druži le ena želja, da bi čimprej dočakale svobodo. Tri izmed deklet so bile Slavka Glavinova, Ivanka Mežanova in Draga Ahačiče-va Recitacija je bila posvečena slovenskim otrokom, iki so jih morilci vagonih1 ruj'J,a ,str®ali 'materalm iz .rok in jih pomorili v deporta,oljskih »Kdo vas bo pa učil«, je vprašal Bor; pa smo samo jecljale. »Kaj ko -bi prosile 1 irana za režijo«, pravi Bor. Ni bilo treba dosti prositi, se iparti-zana osvoboditelja je igral, ker nismo mogli dobiti med domačo mladino primernega fanta. »Kaj pa recitacija?« se je spet oglasil bor » l-o bomo pa kar same«, smo odvrnile. In nato spet Bor: »Kaj pa. ce bi jaz prišel pogledat in pomagat?« Vesele in preše,nečene nad pri-Jaznim sprejemom in njihovo pripraviljenostjo sva se .zahvalili in odšli. /e drugi dan smo pričeli z vajami. Belokrajnski dialekt nam fe malo nagajal, pa počasi ismo tudi to izgladile. -Nekaj pesmi, ki smo jih pele v tercetu, nas je naučila Nada Vidmarjeva. Prireditev je lepo uspela, kulturniki ®.o bili presenečeni nad našo igro, prišli so nam čestitat m slisala sem, ko je nekdo rekel: »No, tu imate že prvi mladi ■kader«. Naj omenim, d-a je imelo gledališče tudi komorni mešani zbor ki ga je vodil dirigent Ciril Cvetko. C1 Be.,,a '^raj1,na je bila edini večji svobodni teritorij v dkiupirani bloveniji. lam so bde razne delavnice, oficirske in podoficirske šole štabi mi organi ljudske oblasti. Za vse te j,e gledališče prirejalo kulturne večere v raznih oblikah. Ker je bilo teh dejavnosti vedno več. je tudi gledališče imelo vedno več dela. Maloštevilni poklicni igravci niso zmogli vsega, -zato je vodstvo gledališča organiziralo dramsko solov ki jo je obiskovalo precej mladine. V tej šoli so pričeli svojo gledali,sko pot danes znani igravici in igravke: Slavka Glavinova Ivanka Mežanova, Draga Ahačičev®, Stane Starešinič, Nace Simončič Dušan no Ji f 'nemara še lk«‘eri. Ko je bila šola končana, jih je nekaj odislo lk iron.t.nemu teatru sedmega korpusa, drugi pa so bili vključeni v SNC. Zdaj ko smo imeli več kadra in je bila vsaka vloga naštudirana v -alternaciji, simo lahko isto prireditev izvedli na dveh krajih hkrati iako sta minil,i poletje in jesen 1944. Proti koncu tega leta je imelo Skupina slovenskih gledališčnikov na osvobojenem ozemlju gledališče že pester repertoar. Igrali smo Canlkarjevega Kralja na Betajnovi, Borovo Težko uro, Raizitrgance, Nuišičevo Sumljivo osebo, Snubača in Medveda Čehova, Molieroveiga Namišljenega bolnika in Gorkega dramo Mati. Močno so se mi vtisnili v .spomin liki: France Pre-setnik kot Rutar v Raztrgancih, Franjo 'Kumer v vlogi gestapovca vTežki uri, Lojze Potokar v vlogi »kralja na Betajnovi« in kot namišljeni bolnik v istoimenski Molierovi komediji, Ema Starčeva kot Butarica v Raztrgancih in mati v drami Gorkega ipa nepozabna in prisrčna Simčičeva in Tiran v Snubaču. Sezona 1944—1945 do osvoboditve je bila zelo bogata. Predstave so se vrstile dara za dnem. Vse prireditve in proslave so zrežirali elani gledališča s sodelovanjem mladine, AFŽ in pionirjev. Pogoji, v katerih smo delali, niso (bili rožnati. Pomanjkanje eldktrike, šminikanje pri sveči ali petrolejki, igravei večkrat lačni kot siti, slabo obuti in oblečeni. so prepešačiti dolge Ikilometre od Črnomlja do Kolpe ira Gorjancev. Vsaka vas jih je poznala, vsaka brigada in vsak odred. Kdorkoli je v tistih dneh hodil prek Črnomlja in videl katerokoli njihovo prireditev, jih ne lx> nikoli pozabil, saj je bilo srečanje z njimi edinstveno doživetje. Tako je prišla osvoboditev. Svoboda, ki smo jo visi tako težko pričakovali. je našla gledališčnike pripravljene. Svoje v trudili vojnih prilikah začelo kulturno poslanstvo lso lahko takoj nadaljevali v svobodni Ljubljani. Dvajset let je dolga doba, morda ni vse čisto točno, (kar sem napisala, vendar je bila moja najboljša želja, (la bi tudi s svoje strani pripomogla, da bi se le stvari ohranile. Anica Kmetova, nekdanja članica SNG na osvobojenem ozemlju Alexandre Rivemale: »Rezevist«. Sandi Krošl kot Siegfried in nemški vojaki. Od leve proti desni: Marjan Dolinar, Jože Pristov, Alfonz Kumer in Pavle Jeršin Premiere v drugi polovici sezone Naslednja premiera v SLG Celje ibo groteska SEM PA 'J'J A avstrijskega 'komediografa (klona von Horvutha. V njej se iposmeliiuje pregradam, ki jih poslavljajo države med ljudi in poveličuje preproste ljudi, 'ki preko drža valih meja živijo svoje preprosto življenje. Režiral bo Juro Kiisliniger. V tragikomediji JUNAK PA TAK je irski dramatik Sean OCasev segel po priljubljeni tematiki irskega revolucionarnega gibanja. S porogljivo prizadetostjo prikazuje prebivalce neke 'stanovanjske kasarne v Dulbliinu, ki se vključujejo v revolucionarno akcijo. Med njimi je pesnik, ki se kur topi od nacionalnega navdušenja, ko pa bi bilo treba kaj ulkreniti, se strahopetno uimalkne. Preprosto deikle, ki je vanj zaljubljeno in 'ki ni oibremnjeno s puhlim entuziaamom, žrtvuje svoje življenje zanj in posredno iza irsko nacionalno stvar. Ideja dela je na dlani: velike stvari se v življenju realizirajo s preprostim, človeškim dejanjem, ne pa pa z govoričenjem. Za konec sezone bo uprizorjena komedija srbskega pisatelja Veli-mira Lukiča DOLGO ŽIVLJENJE KRALJA OSVALDA, Iki je požela na lanskem Sterijinem pozor ju in na sarajevskem festivalu malih odrov vrsto nagrad in priznanj. V lahkotnem slogu namreč obravnava vprašanje oblasti in oblastnikov, pri čemer se vrstijo duhoviti dialogi in situacije. Gledališki list Slovenskega ljudskega gledališča Celje. Številka 2, sezona 1963/64. Izdalo in založilo: Slovensko ljudsko gledališče Celje. Predstavnik: upravnik 'prof. Bruno Hartman. Urednik: Janez Žmavc. Fotografije: Viktor Berk. Vsi v Celju. Naklada 1.000 izvodov. Cena 50 'dinarjev. Tisk: Časopisno podjetje »Celjski tisk« Celje 1964.