DRUG DRUGEMU NAPROTI
Novosadska založba Forum je leta 1970 izdala zanimivo delo s področja hungaristike »Drug drugemu naproti« (Utak egymäs feie) prof. Szeli Istväna. Knjiga prinaša vrsto študij primerjalno slovstvenega značaja in nekaj slovstvene zgodovine. Med drugim razpravlja o vzporednih tokovih madžarskega in srbskega razsvetljenstva, pomembnejša pa je osrednja študija »Južnoslovan-ska podoba Madächove Tragedije človeka«. To poglavje je nadrobna primerjalna študija o južnoslovanskih prevodih tega dramskega dela in njegovem odmevu v tukajšnjem gledališkem svetu. Vsak prevod primerja z izvirnikom in na osnovi tekstne analize ocenjuje, koliko ga dosega po miselni in izrazno umetniški plati. Posebno poglavje je posvečeno slovenskemu prevodu Tragedije človeka, na katerega pisec v okviru drugih prevodov z južnoslovanske-ga področja posebej opozarja.
Istvän Szeli, ravnatelj Hungarološkega instituta in profesor madžarske literature na univerzi v Novem Sadu, je že precej objavil s področja jugoslovanske hungaristike. V uvodu k že omenjeni osrednji študiji opozarja na pomembnost Madächovega dramskega teksta v madžarski in svetovni literaturi. V tej zvezi poudarja, da pozna sve-
tovna literatura madžarsko književnost zlasti po tem delu. Da gre za eno osrednjih madžarskih gledaliških del, vidimo po tem, da Tragedijo še danes igrajo ne le v Sze-gedu na letnih igrah, ampak več ali manj stalno tudi v Budimpešti. Predlanskim, je bila ponovno na repertoarju dunajskega Burgtheatra v docela novi priredbi. Pomen Tragedije opredelimo najnatančneje, če povemo, da zavzema v madžarskem slovstvu domala enako mesto kot v nemškem Goethejev Faust. Temu sorodna je ne le snovno in vsebinsko, temveč tudi po svoji idejni razsežnosti.
Ker obravnava in dramsko razrešuje osnovna vprašanja človekove biti, ni naključje, da je pritegnila zanimanje v svetu zlasti ob večjih časovnih prelomnicah (ob prelomu stoletja, v času 1. in 2. vojne).
Po izčrpnem pretresu zgodovine prevodov tega klasičnega dela Szeli nadrobno razpravlja o posameznih prevodih v jugoslovanskem prostoru (bilo jih je osem, v tisku le štirje). Szeli se razpiše zlasti o prevodu Zmaja Jovana Jovanovića, ki je prevedel vrsto klasičnih madžarskih del, čigar zanimanje za madžarsko literaturo pa je bilo bolj filološke narave. Ker ni doživel notra-
491
njega stika s pesnikom, Zmajev prevod umetniško in izpovedno daleč zaostaja za izvirnikom. Szeli ugotavlja tudi, da je njegov prevod poleg tega še ritmično zgrešen, ker je uporabil drugačno metrično shemo. Zmaj s svojo provincialno nerazgibanostjo in patriarhalno miselnostjo kakor da ni bil kos visoko razgibani Maddchovi pesnitvi. Szeli pritegne nato v obravnavo še dva kasnejša srbohrvaška prevoda iz konca 30-ih let našega stoletja, Vladislava Jankulova in Svetislava Stefanovića, ju primerja z Zmajevim in z izvirnikom hkrati, pri čemer v glavnem ugotavlja, da nobeden ne dosega Madacha. S svojo komparativno filološko in literarno teoretsko metodo ocenjuje pri prevodih ne le konsekventnost misli in duha izvirnega besedila, marveč tudi skladnost oblike in pesniškost izraza. Od srbohrvaških prevodov se je, kakor sklepa Szeli, Madachu najbolj približal Stefanovič; ta je tekst poenostavil in zaslutil dramo v njem. Kasnejša, povojna shrv. prevoda sta spet slabša.
Slovenski prevod Tragedije pa ima Szeli za dovolj kvaliteten, da mu je lahko posvetil poglavje v knjigi. Delo je 1940. prevedel Vilko Novak. Da bi tekst prelil v verze, je pritegnil pesnika Tineta Debeljaka. Njun prevod šteje torej hungarolog Szeli za najbolj izenačen z originalom in sploh za enega najboljših prevodov v tujejezičnem slovstvu.
Pri slovenskem prevodu je imel velik pomen namen uprizoritve. Urednik predvojne Založbe ljudskih iger Niko Kuret je dal neposredno pobudo zanj; delo so dali celo na repertoar ljubljanskega Narodnega gledališča za sezono 1940-41, kar je bilo dogovorjeno med Josipom Vidmarjem, takrat dramaturgom, in Bratkom Kreftom, režiserjem, na eni in madžarskimi gledališčniki na drugi strani. Ker do predstave zaradi vojne ni prišlo, sodi slovenski prevod Trageaije predvsem v poglavje literarnih izmenjav in književnega sodelovanja. Potrebo po tem so naglašali vidni predvojni slovenski časopisi in revije. Za slovenski prevod Madacha pa je bil še en vzrok, čisto literarne narave. Ko je Nyugat 1937. natisnil Pavlov prevod Cankarjevega Hlapca Jerneja, je Vilko Novak zapisal, da je zdaj vrsta na Slovencih; le-ti naj prevedejo kakšno klasično delo madžarskega slovstva.
Slovenski prevod Madacha hvali Szeli tako po oblikovni kot po vsebinski plati. Posebno uspela se mu zdi vestna obdelava teksta. Le Debeljak da ni imel zmeraj srečne roke, ker pač ni znal madžarsko in tako
ni povsod zadel predstavnega in poetičnega sveta izvirnika. Kljub temu je slovenski Madach upravičeno prejel nagrado madžarskega Pen kluba konec leta 1940 (prevajalca sta jo prejela skupaj s Stefanovičem, za zasluge pri razširjanju madžarskega slovstva). Slovenski prevod Tragedije je ugodno sprejela tudi kritika, tako slovenska kot madžarska. Prvi ga je pohvalil Avgust Pavel v reviji Nyugat. Še več je napisal France Stele. Szeli omeni tudi Borkovo recenzijo, ki Tragedijo po izpovedni plati primerja s Faustom in imenuje slovenski prevod »most k vrhovom duha sosednega madžarskega naroda«. Najbolj izčrpna in točna je seveda Szelijeva ocena v pričujočem hun-garističnem zborniku. Avtor naglasa, da začutimo Madacha že iz prvih poglavij prevoda; iz njega kot iz izvirnika veje moč Madachovega pesniškega izraza, stil in ritem klasične tragedije. Debeljakova prepesnitev pa kljub malenkostnim zastranitvam pomeni pesniško obogatitev slovenske književnosti. Slovensko-madžarski stiki so dobili s tem prevodom vplivno moralno podporo. Pisec spodbuja še k prevajanju drugih madžarskih klasičnih del, zlasti Adyja, potem modemih proznih del, ki bi prikazala madžarsko deželo in človeka v njej.
Posebno poglavje je Szeli posvetil zgodovini uprizarjanja Tragedije v južnoslovan-skem gledališkem prostoru.
V poglavju Poskus razlage Tragedije razglablja pisec o tem, kako so posamezni juž-noslovanski pisci in prevajalci obravnavali Madacha (največ v uvodih k svojim prevodom) in ga opredeljevali v filozofskem smislu. Pri tem opozarja zlasti na raznolikost razlag, ne da bi se sam skušal v tem določneje opredeliti. Vilko Novak išče na primer ključ Madachovega zaprtega sveta v nasprotju, ki loči Madacha od poezije Ara-nya in Petofija: ta dva velikana madžarske poezije sta ustvarjala svoja dela v razgibanem obdobju družbenih zapletljajev, medtem ko Madachova poezija črpa iz trpljenja v podeželski samoti zlomljenega človeka, zato Madacha ne zanimajo več usoda naroda in njegovi problemi, temveč ga prevzemajo življenjska (bivanjska) vprašanja človeštva nasploh. Adam je predstavnik človeštva v drami. Ne najde sreče ne v svetu idej ne v skupnosti ne v zasebnem življenju; tam ga uničuje množica, tu ostaja nezadovoljen sam v sebi. Protislovje razrešuje s tem, da označuje smisel človekovega življenja v boju samem: v boju, ki ga bojujemo za vrednote življenja, zoper svoje in slabosti družbe. Posameznik sicer v tem boju podleže, idealizem pa ga spet dvigne
50
in spodbudi za nov boj. Vse to prizadevanje pa vodi h končni Popolnosti. Novak postavlja torej v ospredje razlage boj, nenehno napredovanje k popolnosti, kot delajo to mnogi današnji razlagalci tega dela. Glede vere (religije) si marksistična kritika prizadeva korigirati razlago starejših interpretacij na ta način, da jo istoveti z vero v družbeni napredek, čeprav — kot ugotavlja Kantor Laj os — hoče Madäch predvsem verovati v napredek, v rezultat svojih človeških bojev in hoče najti opore tej svoji veri v religiji.
Po Novaku Maddch v zgodovinskih scenah ne riše dogodkov v pravem smislu, marveč mu rabijo te scene za primerno izrazno sredstvo v svobodnem oblikovanju dramskih sliki v teh prizorih je prikazal Adama kot večno borečega se moža in njegovega strastno iščočega duha, ki ga doleti niz razočaranj: v Egiptu brodolom oblasti, v Atenah se razočara nad demokracijo, v Rimu nad uživanjem, v francoski revoluciji nad njenim geslom (svoboda, enakost, bratstvo), v londonskem prizoru pa vidi polom liberalizma, Adam in Lucifer sta po tej raz-
lagi nasprotujoča si lika, prvi predstavnik človeka z dobrimi in slabimi lastnostmi, drugi simbol upora in razuma, ki vidi svet zgolj z materialističnimi očmi. Szeli na koncu ugotavlja, da se v južnoslovanskih razlagah Madächa ni rodila globlja analiza zato, ker so bili prevodi tako neenotni. Temu primeren je bil potem tudi njihov odmev in gledališki neuspeh dela. Kljub temu je Tragedija človeka imela viden pomen v zgodovini medsebojnih literarnih stikov.
Szelijeva knjiga prinaša še vrsto esejev in študij (hungarica) ter literarnozgodovinski pregled del madžarskih pisateljev polpretekle dobe. Od vsega je za jugoslovanskega bralca najzanimivejši zadnji del razprav pod naslovom Književnost 40-ih let, kjer obravnava sodobne pisce iz manjšinskega madžarskega območja Slavonije.
Omeniti velja tudi nenavadno skrb in vnemo, s katero spremlja pisec književno tvornost svojih rojakov v naši kulturni sredi ter razbira njen odmev v naših prevodih.
J. Ftičar Ljubljana
51