Maja Smotlak	UDK 82U63.6.09Jurečič J.
Univerza na Primorskem Znanstveno-raziskovalno središče Inštitut za jezikoslovne študije
BIVANJSKO NELAGODJE ŽENSK KOT TEMATSKO OSIŠČE PRIPOVEDNE PROZE JASNE JUREČIČ
Jasna Jurečič (1955-2014) je pisateljica, ki se je iz rodnega Zadra preselila v Ljubljano, od tam pa v Salež pri Trstu, kjer je zasnovala in realizirala svoje leposlovno ustvarjanje. Prav zato se legitimno uvršča med slovenske avtorice v Italiji in najsodobnejše slovenske pripovednice. Osišče njenega pisanja so ženske in njihovo občutje bivanjskega nelagodja, ki pa ima lahko zelo različne oblike, izvore in odzive. Preko njihove analize članek prinaša pregled vsega doslej objavljenega pripovedništva Jasne Jurečič. Prvič nasploh se loteva predstavitve te avtorice, ki se ji zaradi prezgodnje smrti ni uspelo povsem uveljaviti v slovenskem literarnem prostoru in katere pripovedništvo v okviru slovenske literarne vede doslej še ni bilo deležno celovitega pregleda ter raziskave.
Ključne besede: ženski liki, slovenski roman, slovenska kratka pripoved, slovenska književnost v Italiji, literarna tema
1 Uvod
Med sodobnimi slovenskimi pripovednicami v Italiji, kot so Zora Tavčar, Evelina
Umek, Irena Žerjal, Marjanka Rebula in Vilma Purič, je bila Jasna Jurečič (1955-
2014) znotraj slovenske literarne vede doslej neupravičeno deležna zelo skromne pozornosti, pogosto pa tudi spregledana.1
V mladosti se je iz rodnega Zadra preselila v Ljubljano. Tam je na univerzi študirala ekonomijo oz. novinarstvo. Življenjska pot jo je zanesla v Salež pri Trstu, kjer je
1 To potrjuje tudi dejstvo, da so o pisanju Jasne Jurečič v sistemu COBISS do priprave tega prispevka evidentirani le trije literarno-kritiški zapisi (Meserko 2008, Tavčar 2008, Detela 2009), ni pa nobene literarnozgodovinske razprave.
Jezik in slovstvo, letnik 61 (2016), št. 2
172 Maja Smotlak
bila kulturno dejavna in je sredi 90. let začela objavljati. Več let je bila dopisnica športne strani Primorskega dnevnika. Za Radio Trst A je napisala izvirne radijske igre (Julija, 1996, Parjenje, 1998 in Postaja, 2007), ciklusa oddaj o orientalski filozofiji (Vzhod ni daleč, 1996 in Zenovske parabole, 2001), pravljice in zgodbe za otroke (Pravljica o vrabčku vič-viču, Cirkus, Oglas: podarim dve muci, Zgodba o mleku, 2003, Seme, Zgodba o češnjah, Tisoč semen iz enega zrna, Pravljica o dobrem kralju in domu, Jaz - genij, Izgubljeno prijateljstvo, 2004), ki so pozneje izšle tudi v tiskani obliki, v otroški reviji Galeb. Eno od njenih radijskih besedil, socialno dramo (Mona Lisa, 2009), so predvajale tudi osrednje slovenske radijske hiše. Leta 2008 je izdala svoj edini, izpovedno-pisemski roman2 Prerokuj mi še enkrat, uvrščen med finaliste za najboljši prvenec na natečaju 24. slovenskega knjižnega sejma (2008). Leta 2012 pa je pet njenih kratkih pripovedi izšlo v knjižni obliki z naslovom Pasji dnevi. Poleg dveh omenjenih knjižnih izdaj v članku proučujem samostojno objavljene kratke pripovedi Ljubila te bom skozi prostor in čas (1998)3 v reviji Primorska srečanja, Presenečenje (2011) v reviji Mladika, priporočeno za objavo na 39. literarnem natečaju založbe Mladika (2011), ter v isti reviji objavljeno pripoved Koma (2014), drugouvrščeno na 42. literarnem natečaju založbe Mladika (2014). S tem analiziram njen celotni, doslej objavljeni pripovedni opus, namenjen odraslim.
Pisanje Jasne Jurečič se umešča v okvir sodobnega slovenskega pripovedništva, ki ga ustvarjajo ženske, in hkrati v kontekst slovenske književnosti v Italiji, saj je pisateljica svoje leposlovje v celoti zasnovala in realizirala v Saležu pri Trstu, kjer je živela, odkar si je ustvarila družino. Obenem pa se že nekoliko izmika značilnostim slovenskega leposlovja v Italiji, kajti t. i. »zaznamovanosti« slovenske književnosti v Italiji se v njenem pisanju pojavljajo v blažji obliki ali jih sploh ni - kljubovalna ontološka drža, močna vera v humanizem, obravnavanje narodnoidentitetnih vprašanj, zaznamovanost z mediteranskostjo in multikulturnostjo prostora, specifične jezikovne značilnosti (prim. Košuta 2008), čemur sama dodajam še specifični kolektivni spomin. Pisanje Jasne Jurečič je v sozvočju predvsem z najmlajšim slovenskim pripovedništvom, ki nastaja v Italiji in ga poskuša na več ravneh prevetriti, predrugačiti njegove že ustaljene oblike in vsebine, kar se najbolj izrazito kaže že z »odmik[om] od predvojnih, vojnih in povojnih travm /.../ premik[om] k bolj osebnim eksistencialnim vsebinam« (Pirjevec 2011: 359). Pri omenjeni avtorici ni odnosa do jezika, značilnega za slovensko literaturo v Italiji, ki se giblje med potencirano besedno invencijo in jezikovno zavrtostjo, saj je njen jezikovni izraz s tega vidika osvobojen vsakršnih zaznamovanosti. Prav tako na ontološki ravni ne zasledimo izrazitega antinihilizma, kvečjemu nasprotno, ostaja pa prisotna etična drža predvsem v odnosu do položaja žensk v svetu. V njenih delih se mediteranskemu, tržaškemu okolju, značilnemu za slovensko književnost
2	Na prelomu med 20. in 21. stoletjem je na Slovenskem predvsem preko pisateljic prišlo do ponovnega oživljanja pisemskega in dnevniškega romana, čeprav je »že veljal za arhaičnega in zato odrinjenega« (Borovnik 2012: 63).
3	Kratka pripoved Ljubila te bom skozi prostor in čas je z nespremenjeno vsebino, le v daljši različici, zajeta tudi v zbirko Pasji dnevi. V njej ima naslov Zadnji vlak.
Bivanjsko nelagodje žensk kot tematsko osišče pripovedne proze Jasne Jurečič 173
v Italiji, pridružujejo geografsko nedoločljivi ali pa oddaljeni dogajalni prostori, kot so New York, islamski svet, puščavska pokrajina. Vprašanje narodne identitete, prav tako specifično za slovensko leposlovje Furlanije Julijske krajine, ne izgine povsem, toda premakne se v drugi plan v primerjavi z individualnimi, intimnimi in eksistencialnimi vprašanji, ki stopijo v ospredje, kar se nasploh vse pogosteje dogaja v sodobnih tržaških kratkih pripovedih (prim. Umek 2015). Vprašanje, ki je v tem kontekstu še posebej zanimivo, pa je tematsko osišče pripovedne proze Jasne Jurečič.
2 Bivanjsko nelagodje žensk kot osrednja tema
Skladno s trendom preteklega in sodobnega ženskega pisanja se literarno zanimanje Jasne Jurečič ustavlja pri ženskah, naj so to osrednji ali spremljevalni liki. Od enajstih glavnih literarnih oseb je deset žensk. Izjemo predstavlja le ena sama kratka pripoved, Vrtnica (v zbirki Pasji dnevi), ki se posveča prikazu občutij in misli Al-Hillaja Mansurja, medtem ko ga kamenjajo. Navdihuje se po življenju istoimenskega perzijskega mistika in sufističnega učitelja, ki je resnično živel med letoma 858 in 922, bil izobčen iz družbe in obsojen na tragično smrt.
Njen roman in kratke pripovedi na slogovni ravni povezuje prevladujoča izbira prve in tretje slovnične osebe, ki pa je večidel v funkciji personalne pripovedovalke, kar pomeni, da ta »pripoveduje s stališča pripovednih oseb, njihovih izkušenj, zaznav in predstav« (Kos 2001: 104). Pri tem se besedila Jasne Jurečič ves čas gibljejo na meji med epskim in izrazito lirskim značajem, saj je v njih pogosto »v ospredju notranja resničnost neke osebe, njena zavest ali subjektivnost« (prav tam: 106), dialogi pa so redki. Pripovedovalke se ukvarjajo s svojim osrednjim eksistencialnim problemom, obenem pa preko miselnega vračanja v preteklost, ki ne sledi časovno-logičnemu zaporedju, marveč razsutim spominskim drobcem, postopoma in največkrat le v obrisih rekonstruirajo dogodek ali dogodke, ki so v njihovih življenjih povzročili preobrat ter jih postavili v aktualno stanje. Razmisleke in izpovedi pripovedovalk zaznamuje raba prispodob, pogosto povezanih z naravo, preko katerih poskušajo čim bolj slikovito posredovati svoja čustvena stanja in stiske.
Kljub raznolikosti usod in značajev, ki jih avtorica polaga v ženske, je vsem skupna tako izrazita osredotočenost na lastno intimnost, notranji svet, da o njihovem videzu ni zapisanega skorajda ničesar. Ženske Jasne Jurečič obstajajo predvsem kot duhovna bitja, ki se skorajda meditativno ukvarjajo s svojo eksistenco, bivanjskimi vprašanji, spomini, iskanjem lastne identitete, sreče in mesta v neprijaznem svetu. Ob tem pa jih spremlja globok občutek tesnobe, izkoreninjenosti in nelagodja. Tematsko osišče, skozi katero lahko razčlenimo vsebine pripovedne proze Jasne Jurečič, lahko povzamemo z bivanjskim nelagodjem, nekakšnim mal de vivre in odtujenostjo, ki jo »pisateljica vgrajuje v opis navidezne stabilne življenjske vsakdanjosti« (Umek 2015: 12). Prav zato se ne moremo povsem strinjati z mnenjem, da se njeno pisanje »prepušča varnemu zavetju zgodbe, fabuliranju, želji po pripovedovanju, pri čemer je izpoved drugotnega značaja« (Bandelj 2010: 15). Nasprotno, izpoved je v vseh
174 Maja Smotlak
tekstih močno prisotna. Avtorica jo izriše v številnih variacijah, ki se oblikujejo skozi odnos sodobne ženske do treh bistvenih »prostorov«, »kontekstov« bivanja: lastnega telesa, družine in družbe (slika 1).
Jasna Jurečič postavi veliko večino svojih literarnih ženskih likov, ki jih največkrat sploh ne poimenuje, v duševno stanje bivanjskega nelagodja, ob čemer se ustvari vtis, kot bi pravzaprav vsi skupaj tvorili eno samo trpečo človeško dušo, čeprav se vsak od njih v svojem življenju spopada s precej različnimi »praznimi mesti«. Zaradi tega bom v nadaljevanju opozorila na literarne zgodbe in like, ki se ob tem izrišejo, prav tako pa tudi na njihove različne reakcije na stisko. Pri tem se bom posluževala pregledne sheme: stanje - reakcija - razplet.
3 Telo
V središču mnogih pripovednih besedil Jasne Jurečič je bolezensko ali kako drugače spremenjeno telesno stanje, ki dela njene ženske pohabljene, poškodovane ali hudo bolne, kar jih postavlja v položaj podrejenosti, manjvrednosti in odvisnosti.
Pisateljica tematizira njihov problematičen odnos do telesa preko zelo različnih zgodb. V pripovedi Gospa Marija (v zbirki Pasji dnevi) je prvoosebna pripovedovalka zaradi nesreče priklenjena na invalidski voziček. Živi sama in se počuti daleč od sveta, čeprav se v mislih trudi ohranjati stik z njim. V isti zbirki se v kratki pripovedi Afrika, moja črna bolečina avtorica ukvarja z odtujenostjo, ki jo protagonistka, Assetou Noemi Iqbal, kiparka afriškega izvora, čuti do lastne ženskosti in svobode zaradi krutega obreda obrezovanja ženskih spolnih organov, ki mu je bila podvržena tudi sama. Assetou je ujeta v duševno trpljenje brez konca, ki izvira iz pohabljenega telesa in zavedanja, da »[k]ar ji je bilo storjeno, je /.../ nemogoče popraviti« (Jurečič 2012: 51). Z možem in hčerjo živi v Liverpoolu, a v sebi čuti dolžnost do ostalih
Bivanjsko nelagodje žensk kot tematsko osišče pripovedne proze Jasne Jurečič 175
žensk svojega plemena, zato »se še vedno vrača /.../ na črni kontinent k svojim koreninam, k svojemu ljudstvu. /.../ Pogovarja /.../ se z /.../ balejem in z načelniki sosednjih vaških skupnosti. Skuša /.../ jih prepričati o nesmiselnosti tega obreda« (prav tam: 61). Z drugačnim nelagodjem, ki pa je še vedno povezano s telesom, se spopadata ena od dveh neimenovanih protagonistk romana Prerokuj mi še enkrat in stranska oseba, protagonistkina prijateljica Rozi. Obe sta hudo bolni, zaradi česar se vztrajno zdravita, vendar se obenem zapirata sami vase. Izogibata se govorjenju o svoji bolezni, iskanju psihološke podpore in pomoči pri drugih. V najbolj ekstremno obliko telesne odtujenosti, v stanje kome, pa je postavljena protagonistka pripovedi Koma. Kljub popolni fizični pasivnosti, v katero je ujeta ženska v vegetativnem stanju, se v njej še naprej oglaša želja po preživetju, ki odzvanja v misli: »Živeti! Moram živeti, da povem resnico« (Jurečič 2014: 4). V tem se razkriva stiska še na drugem področju njenega življenja, in sicer v zvezi z nasilnim moškim, ki je zakrivil prometno nesrečo. Jasna Jurečič poudari simboliko protagonistkine volje po življenju s tem, da jo fizioterapevt in medicinska sestra po nenadni zaustavitvi srčnega utripa z ročno masažo spravita nazaj k življenju ravno 25. novembra, na dan boja proti nasilju nad ženskami.
Ženske, katerih nelagodje izvira primarno iz telesa, zaznamuje težnja po aktivnem iskanju rešitve. Kljub vsem naprezanjem pa se njihove usode razpletejo v nespremenjenosti oz. nespremenljivosti začetnega stanja, kar velja za pripovedi Gospa Marija inAfrika, moja črna bolečina, ali z neznanim razpletom, kot v pripovedi Koma. V najslabšem primeru nastopi smrt, ki v romanu potrdi protagonistkino fatalistično razmišljanje o tem, da je v življenju vse vnaprej določeno ne glede na posameznikovo vztrajnost, trud in prizadevanja. V svojih razmišljanjih ugotavlja: »Na vse grlo lahko kričimo proti nebu, da smo gospodarji svojega življenja in vendar si ga ne moremo sami usmerjati, še manj se lahko izognemo usodi, ki nam sledi kot lastna senca« (Jurečič 2008: 108) ter »se poigra z nami, kot veter, ki upogiba travnate bilke, kakor se mu zljubi« (prav tam: 116) (tabela 1).
Literarno delo Literarni lik Stanje			Reakcija	Razplet4
Gospa Marija (zbirka Pasji dnevi)	neimenovana protagonistka	invalidnost	aktivnost (notranji boj proti obupu)	=
Afrika, moja črna bolečina (zbirka Pasji dnevi)	protagonistka Assetou Noemi Iqbal, kiparka afriškega izvora	obrezanost klitorisa	aktivnost (osveščanje ljudi)	=
Prerokuj mi še enkrat	neimenovana protagonistka (Kras)5	neozdravljiva bolezen	aktivnost (zdravljenje)	-
Prerokuj mi še enkrat	protagonistkina prijateljica Rozi	neozdravljiva bolezen	aktivnost (zdravljenje)	-
Koma	neimenovana protagonistka	koma	aktivnost (volja po življenju)	?
Tabela 1: Bivanjsko nelagodje, izvirajoče iz telesa
4	Legenda: + pozitiven razplet, = nespremenjeno stanje, - negativen razplet, ? neznan razplet.
5	V romanu Prerokuj mi še enkrat sta protagonistki neimenovani, zato ju ločujem po kraju, v katerega sta postavljeni, ena na Kras, druga v New York.
176 Maja Smotlak
4 Družina
Eden najpogostejših izvorov bivanjskega nelagodja ob problematičnem odnosu do telesa je v pripovedništvu Jasne Jurečič družina. V okviru te so njene ženske nemalokrat obsojene na nesrečo predvsem v vlogi partneric in mater.
4.1 Partnerstvo
V vlogi partneric so ženski liki postavljeni v nestabilna in nesrečna razmerja, ki jih zaznamujejo stanje zapuščenosti, prevaranosti, podrejenosti ali zlorabe oz. telesnega nasilja. Pogled na literarna dela je namreč celovit le, če reprezentacije ženskosti »raziskujemo in razlagamo v interakciji z reprezentacijami in konstrukcijami moškosti« (Mihurko Poniž 2008: 1). V tem kontekstu se izkristalizira prevladujoča vloga, ki jo imajo moški liki, in sicer negativcev, povzročiteljev gorja, arogantnih, domišljavih, nesramnih, prostaških, gospodovalnih, oblastniških, nasilnih figur. Poleg tega je zanje značilno, da se največkrat pojavljajo kot »statisti«, ne da bi jih avtorica podrobneje izrisala.6
Podrejenost ženske v partnerskem odnosu se v romanu Prerokuj mi še enkrat kaže preko neimenovane protagonistke, ki živi v Italiji, na Krasu. Zaljubljena je v moškega, ki po rojstvu njune hčere podpiše očetovstvo in odide v svet. Sama skrbi zase in za otroka, a še naprej neizmerno ljubi moškega, ki se občasno vrača v domačo vas. Nikoli ga ne žali in tiho pristaja na njegove odhode, čeprav je zaradi njega vanjo »globoko zasekana srčna rana« (Jurečič 2008: 45). Z globoko čustveno bolečino se spopada tudi protagonistka kratke pripovedi Presenečenje. Vzrok njenega trpljenja je spomin na moževo varanje, okrog katerega se vrti celotna pripoved.
Zavedala sem se svojega bednega položaja, se spomnila vse hujših prepirov, njegovih očitkov, loputanja vrat in njegovih zmeraj bolj pogostih odhodov brez besed, moje potlačenosti, samotnih noči, dolgih ur čakanja na njegovo vrnitev, neke polprividne posteljne sprave, nekakšnega zasilnega krpanja odnosov, njegove užaljenosti in mojega brezvoljnega popuščanja. (Jurečič 2011: 6.)
Prevarana ženska, ki preboleva ljubezensko razočaranje, nastopa tudi v romanu Prerokuj mi še enkrat. To je stranska figura, Rozi, katere mož je prešuštvoval z mlajšimi. Z igrami na srečo je zaigral celotno družinsko imetje. Rozi in njun sin sta ostala na cesti, zato sta se iz domače Apulije preselila v Trst, kjer se je Rozi zaposlila na poštnem uradu in začela na novo. Posveča se mnogim prostočasnim dejavnostim, astrologiji, zbiranju podpisov proti vojni v Bosni, vadbi kitajskega tai chija, sodelovanju na vaških veselicah, prodajanju knjig na bolšjem trgu in
6 Edini moški, ki je v pripovedništvu Jasne Jurečič v partnerskem odnosu prikazan kot pozitiven, se pojavi v romanu Prerokuj mi še enkrat. To je Alfredo, mož neimenovane protagonistke, ki živi v New Yorku. Ta je v nasprotju z ostalimi moškimi podoba idealnega moža, ki bi za svojo ženo naredil vse, »snel luno z neba in ji položil sonce k nogam, če bi mogel« (2008: 57). Poleg tega je edini moški lik, ki ga avtorica prikaže nekoliko bolj razčlenjeno.
Bivanjsko nelagodje žensk kot tematsko osišče pripovedne proze Jasne Jurečič 177
prebiranju klasikov za slepe in slabovidne. Njena reakcija je torej usmerjena k aktivnosti, optimizmu, dobrohotnosti in pozitivnosti, pod čemer pa še naprej tli bolečina, ki ji jo je prizadejal partner.
V	pripovedi Zadnji vlak (v zbirki Pasji dnevi) pride do nepričakovane zamenjave stališča. V njej spregovori ženska na drugi strani, ljubica poročenega moškega.
V	obliki ljubezenskega pisma, naslovljenega ljubimcu, obravnava hudo krizo, povsem enako stiski prevarane žene, ki pa jo prvoosebna protagonistka doživlja po nenadni prekinitvi razmerja s poročenim moškim.
Sonce se je ustavilo na nebu in noč se je naselila v moji duši, ko te ni bilo več od nikoder. Polzela sem na dno močvirnatega brezna, ker se mi je tam pokazal tvoj obraz, grebla sem z nohti po vlažnih stenah navzgor do roba, kjer me je čakala tvoja prikazen, pa spet padala nizdol /.../. Rekli so, da sem hudo bolna, rekli so, da se je mladi zdravnici zmešalo od težkih latinskih knjig, rekli so, ah, česa vse niso rekli. Ni mi bilo mar njihovih besed, še slišala jih nisem. Iskala sem samo tebe. Dolgo, dolgo sem tavala v temi. (Jurečič 2012: 72.)
Iz svoje krize beži tako, da si v mislih ustvari podobo srečnega otoka, kamor se zateka pred stvarnostjo. S takšnimi začasnimi tolažbami uspe znova opravljati svojo zdravniško službo, kljub temu pa se njene srčne rane tako kot pri Rozi nikakor ne morejo zaceliti. V mislih ostaja odvisna od ljubljenega moškega vse življenje in ga zaznava kot nekakšno vseprisotnost skorajda božanskih razsežnosti. Še v starosti, ko se poslavlja od sveta, se njene zadnje hrepeneče misli obračajo k ljubljenemu moškemu in njuni zanjo »nezaključeni« zvezi.
Odšel si. A kjerkoli si že, vse bolj te čutim.
Ponoči me obiskuješ v sanjah, čez dan pobegneva na otok, vseskozi si z mano, kamorkoli se ozrem. Slišim te. Razločno te slišim v šelestenju hrastovih listov v burji in v tiktakanju stenske ure v obednici. Čutim te. Čutim te v vlažnosti žametnega mahu in v ščebetu ptic ob sončnem zatonu. Zaznavam te v vonju zgodnjih jagod in pravkar pokošene trave. Vidim te. Vidim te v sivih čereh, v gubah najinih prednamcev in v obrazih najinih nerojenih otrok. Le tvojih rok na koži ne čutim več. (Prav tam: 74.)
V	kontekstu partnerskih odnosov izvira bivanjska stiska ženskih likov tudi iz fizičnega nasilja. V pripovedi Vrtnice (v zbirki Pasji dnevi) se protagonistka spominja nizkotno pokvarjenega, prezirljivega, napadalnega, sumničavega in podlega moža. Mučil jo je na vse možne načine, o čemer pričajo modrice po njenem telesu, ona pa se je začetno nemočno predajala njegovemu početju, se dolga leta podrejala v upanju, da jo »bo imel spet rad« (Jurečič 2012: 23). Nekega dne je sklenila, da se mora za vsako ceno rešiti, zato je »navkljub vsem nakopičenim bojaznim, tesnobi in nelagodju v sebi le zbrala toliko poguma, da se je odlepila od domačih sten« (prav tam: 24) in zbežala. Pripoved se osredotoča na ženskino soočanje z lastnimi občutki fizične in duhovne osamljenosti, ki jih doživlja v hotelu sredi puščave, v katerem najde začasno zatočišče. Rešitev išče sama v sebi, s tem ko se bodri, da bo morda lahko kmalu na novo zaživela. V njej namreč še vedno tli močno hrepenenje po uresničitvi prave ljubezni. O razpletu njene usode ne izvemo ničesar, saj ko jo čez nekaj dni
178 Maja Smotlak
policija išče v hotelu, za njo ni več sledi. Namesto tega se v zaključku pripovedi dodatno potrdi obsodba pristajanja žensk na nasilje moških. V bližini hotela, kjer je nekaj časa bivala protagonistka, članice društva Ženska ženski mimoidočim delijo platnene torbice z napisom »Nasilje, naš vsakdanji kruh«. V tem lahko prepoznamo delno vzporednico tudi s pripovedjo Koma, v kateri protagonistka kljub temu, da je v komi, čuti močno željo po izpovedi o moževem nasilju nad njo.
Ženske so torej v odnosih z moškimi večidel odvisne od njih, saj pojmujejo ljubezen kot osrednje gibalo bivanja. Ob odhodih in varanju moških se predajajo čakanju na vrnitev ali samodejno rešitev, toda oboje se izkaže za brezplodno. Položaj žensk ostane nespremenjen. Zgolj v zaključku pripovedi Presenečenje se protagonistkin obup prekine, ko se v njenem življenju povsem slučajno pojavi drug moški, ki nakaže možnost novega razmerja. Drugače pa je, ko gre za partnerjevo telesno nasilje nad njimi. V tem primeru so ženske veliko bolj aktivne in usmerjene k neodvisnosti, a posledice njihovih odločitev bralcem ostanejo neznane (tabela 2).
Literarno delo	Literarni lik	Stanje	Reakcija	Razplet
Prerokuj mi še enkrat	neimenovana protagonistka (Kras)	nestabilno partnerstvo	pasivnost (čakanje)	=
Presenečenje	neimenovana protagonistka	moževo varanje in odhod	pasivnost (čakanje)	+
Prerokuj mi še enkrat	protagonistkina prijateljica Rozi	moževo varanje in odhod	aktivnost (odhod, služba, mnoge prostočasne dejavnosti)	
Zadnji vlak (zbirka Pasji dnevi)	neimenovana protagonistka	prekinitev razmerja s poročenim moškim	pasivnost (čakanje)	-
Vrtnice (zbirka Pasji dnevi)	neimenovana protagonistka	moževo fizično nasilje	aktivnost (odhod od doma)	?
Koma	neimenovana protagonistka	moževo fizično nasilje	aktivnost (volja po pričevanju)	?
Tabela 2: Bivanjsko nelagodje, izvirajoče iz partnerstva
4.2 Materinstvo
Manj pogosta, pa vendar prisotna tema v pripovedništvu Jasne Jurečič je materinstvo. Slednje je ključni vzrok depresivnosti za eno od dveh protagonistk romana Prerokuj mi še enkrat. Ženska, ki se je z ljubečim možem Alfredom odselila v razkošno stanovanje v New Yorku, ima na videz popolno življenje, vendar njeno srečo kazi neuresničljivo materinstvo. Protagonistka zajame vso odtujenost svoje eksistence z besedami: »Jaz vem, da je preveč zadrževanega diha, preveč štirinajst nadstropij, preveč mrzle tujine, preveč čakanja na Alfredovo vrnitev in preveč je izgubljenih sanj in strahu zaradi otroka, ki se noče ugnezditi v mojo maternico in me osrečiti s svojim rojstvom« (Jurečič 2008: 31). Kljub temu pa razen molitev, naslovljenih k
Bivanjsko nelagodje žensk kot tematsko osišče pripovedne proze Jasne Jurečič 179
bogu, sama nima dovolj vztrajnosti in odločnosti, da bi iskala trajnejšo pot iz stiske. Svoje dneve preživlja v čakanju na moževo vrnitev iz službe, »[z] nabuhlimi očmi čaka« (prav tam: 30), »ubija /.../ čas in čaka /.../, da se vrne Alfredo« (prav tam: 15). Aktivna postane šele, ko se vprašanje materinstva reši s posvojitvijo prijateljičine hčere, ki ji mati prezgodaj umre. Za rešitev poskrbijo drugi in splet okoliščin. Sama za to nima zaslug.
Povsem drugačne skrbi, povezane z materinstvom, doživlja druga, kraška protagonistka istega romana, ki jo skrbi za žalostno in osamljeno odraščajočo hčer. Trudi se ji približati, a ji ne uspe doseči, da bi jo hči imela za zaupnico. Druga ženska, ena od dveh protagonistk kratke pripovedi Gospa Marija (v zbirki Pasji dnevi), 80-letna gospa Marija, pa čuti še globljo odtujenost. Ta izhaja iz njenega odnosa s 56-letnim sinom, ki se je vrnil iz Avstralije. Po Marijini ohromelosti leve strani telesa in njeni vrnitvi iz bolnišnice ji sin ni v nikakršno podporo ali pomoč. Namesto tega poležava, čaka, da mu bo mati postavila obrok na mizo, in jo pretepa, na kar gospa Marija zaradi strahu tiho pristaja. Informacija o njegovem početju privre na dan šele ob zaključku pripovedi, ko si Marijin sin v strahu, da je mater pretepel do smrti, sodi sam. Marija pa v resnici preživi poškodbe in živi še dolgo let.
Na nesrečo, ki izhaja iz materinstva, se ženske, podobno kot pri partnerskih odnosih, odzivajo z otopelostjo in čakanjem na rešitev, ki v tem primeru nastopi po zaslugi drugih ali sama od sebe (tabela 3).
Literarno delo	Literarni lik	Stanje	Reakcija	Razplet
Prerokuj mi še enkrat	neimenovana protagonistka (New York)	neuresničljivost materinstva	pasivnost (čakanje)	+
Prerokuj mi še enkrat neimenovana skrb za osamljeno aktivnost (poskus = protagonistka odraščajočo hčer približevanja) (Kras)				
Gospa Marija (zbirka Pasji dnevi)	protagonistka gospa Marija	sinovo nasilje	pasivnost (čakanje)	+
Tabela 3: Bivanjsko nelagodje, izvirajoče iz materinstva
4.3 Vloga hčere
Tesnoba lahko izhaja tudi iz vloge hčere, kakršno avtorica dodeli predhodno že omenjeni kraški protagonistki romana Prerokuj mi še enkrat. Ta se v svoji odraslosti z grenkobo spominja matere, ki je bila hladna, izčrpana od garanja in skrbi za družino. Znala je deliti le »moraln[e] nauk[e], hujš[e] od tepeža« (Jurečič 2008: 124). Mati in vsi ostali družinski člani niso imeli pristnega medsebojnega stika, saj so govorili vse vprek in niso prisluhnili drug drugemu o pomembnih stvareh in čustvih, prepiri so bili pogosti, telesni dotiki pa nekaj neobičajnega. Protagonistka je čutila izvoljenost, negotovost, »anonimnost /.../, odtujenost in dvom o pripadnosti k tej hrupni skupnosti« (prav tam: 124). V svoj najstniški dnevnik je zapisala svoje
180 Maja Smotlak
občutke tako: »Nobenemu drevesu ne pripadam, samo zapuščen, suh list sem, ki ga lahko že najrahlejša sapica zlahka odtrga in zvrtinči v nič« (prav tam: 124). Sama, postavljena v vlogo matere, se želi otresti napačnih »podedovanih« vzorcev lastne matere. Z najstniško hčerjo želi spregovoriti o ljubezni in čustvih, vendar je vajena zamolčevanja in ji je zato takšno početje težavno in tuje. Do hčere goji globoko materinsko ljubezen, ki jo izraža predvsem v obliki tihe opore, tolažbe, sočutja, dejansko pa ostaja ujeta v nekomunikativnost (tabela 4).
Literarno delo	Literarni lik	Stanje	Reakcija	Razplet
Prerokuj mi še enkrat	neimenovana protagonistka (Kras)	pomanjkanje materine ljubezni	aktivnost (poskus preseganja »podedovanih« vzorcev)	
Tabela 4: Bivanjsko nelagodje, izvirajoče iz vloge hčere
5 Družba
V količinsko manjši meri, pa vendar intenzivno, se v edinem romanu Jasne Jurečič pojavlja občutek nelagodja ženske v družbi. Pri tem gre za občutek alienacije v medčloveških odnosih izven družine in v odnosu do lastnega položaja na trgu dela.
5.1 Medčloveški odnosi izven družine
V pripovedništvu Jasne Jurečič pogosto naletimo na ženske, ki so v hudi stiski zaradi konflikta z družbo, ki jih zavrača ali pozablja nanje. Na tem mestu je njeno pisanje v popolnem soglasju s pripovedništvom, ki ga pišejo sodobne slovenske pisateljice. Tako kot te literarizira občutek nesprejetosti v novem okolju oz. tujstva in se zavzema za njegovo premagovanje (prim. Borovnik 2012: 63).
Najbolj izrazit primer odtujenosti zaradi nesprejetosti v družbi je vnovič kraška protagonistka romana Prerokuj mi še enkrat. Podobno kot se je tudi Jasna Jurečič v svojem življenju preselila iz Ljubljane v Salež pri Trstu, se tudi ta preseli iz Slovenije v Italijo, v pretežno slovensko vas na Krasu. V kraju, kjer živi, se počuti dvakratno izključena, ker se tako Slovenci kot Italijani obnašajo do nje kot do tujke. Slovenci jo označijo za čudakinjo, pripadnico okultne sekte in celo čarovnico, medtem ko je Italijanom njeno slovensko ime »težko izgovorljivo« (Jurečič 2008: 140), poleg tega jo »ob predstavljanju /.../ večkrat spravi[jo] v slabo voljo, ker /.../ ho[čejo] izvedeti pomen [njen]ega imena, mera pa je /.../ zvrhana, kadar /.../ [jo] sili[jo], naj ga prevede« (prav tam: 140-141). Zaradi tega napiše pismo prijateljici, ki živi v New Yorku: »Si pozabila, da sem <pr>stopauka>, kot v teh krajih rečejo za dekle, ki se omoži v drugo vas, no, jaz sem morala prekoračiti še mejo. In drži se me še neko drugo ime <l>dska> - tujka - pečat, ki mi ga niti čas ne more izbrisati, niti tega, da moja <vas> leži na drugi strani meje« (prav tam: 76). Njena reakcija
Bivanjsko nelagodje žensk kot tematsko osišče pripovedne proze Jasne Jurečič 181
pa je kljub temu usmerjena k iskanju stika z ljudmi in predelovanju trpljenja z besednim ustvarjanjem, v katerem »vidi /.../ priložnost, da se najde /.../, zapolni /.../ praznino samote, se morda otrese /.../ negotovosti, nepotrebnosti in tuj skosti« (prav tam: 59), vendar vsi poskusi reševanja propadejo. Nad njimi prevlada nezaupanje vase, vztrajno zapiranje ljudi pred njo in pomanjkanje denarnih sredstev. S tem v protagonistki ostaja nerazrešeno vprašanje: »Kam naj poženem korenine, če se počutim izkoreninjeno?« (prav tam: 79).
Podobno nelagodje kot kraška protagonistka romana doživlja v začetku tudi njena najstniška hči Mojca. Svoje nelagodje v odnosu do vrstnikov, ki so bili že v otroštvu včasih grobi do nje, jo žalili in poniževali, premleva molče in sama zase. Kadar je pritisk prehud, bruha. Vse pogosteje odklanja družbo, ostaja doma, se zapira v sobo in se zanemarja. Zateka se v samoto, izmika se materi in joče, vendar z odraščanjem in selitvijo v ZDA, kjer jo posvojita newyorška protagonistka in njen mož, krč bolečine sam od sebe popusti. Kljub prebolevanju materine izgube je v novem okolju pomirjena in vanj vključena (tabela 5).
Literarno delo	Literarni lik	Stanje	Reakcija	Razplet
Prerokuj mi še enkrat	neimenovana protagonistka (Kras)	prisilna izključenost iz novega okolja	aktivnost (iskanje stika z ljudmi)	—
Prerokuj mi še enkrat	protagonistkina hči Mojca	prisilna izključenost iz družbe vrstnikov	pasivnost (umikanje iz družbe)	+
Tabela 5: Bivanjsko nelagodje, izvirajoče iz medčloveških odnosov izven družine
5.2 Trg dela
Odločilno vlogo pri nelagodju enega ključnih ženskih likov v pripovedni prozi Jasne Jurečič, kraški protagonistki edinega pisateljičinega romana, odigra med drugim tudi njen položaj na trgu dela.
Ta se med mnogimi življenjskimi ovirami spopada tudi z brezposelnostjo. Sprejema vsakršno začasno delo, ki ji ga zavod za zaposlovanje ponudi, naj bo to delo pomivalke posode ali likalke, a to ji ne daje trajnejše gotovosti. Svojo odtujenost zaradi brezposelnosti izrazi z besedami: »Kadar si umišljam, da je zunanji svet in svet dela samo obrobje mojega življenja, je to le začasen obliž na rano. Boli in žre me, ker se mi ne posreči, da bi postala njegova polnopravna udeleženka. Nočem biti več gledalka, hotela bi vlogo, četudi stransko« (Jurečič 2008: 108). Protagonistka zavzame feministično stališče, ko se sprašuje, ali so življenjski neuspehi pogojeni tudi z dejstvom, da je ženska, da »se [je] rodil[a] s špranjico med nogami« (prav tam: 74). Obenem ugotavlja, da je iskanje službe za ženske, zlasti če niso več mlade, težavnejše kot za moške (tabela 6).
182 Maja Smotlak
Literarno delo	Literarni lik	Stanje	Reakcija	Razplet
Prerokuj mi še enkrat	neimenovana protagonistka (Kras)7	brezposelnost	aktivnost (iskanje in sprejemanje vsakršne začasne zaposlitve)	
Tabela 6: Bivanjsko nelagodje, izvirajoče iz položaja na trgu dela
Na tem mestu velja omeniti, da je med vsemi literarnimi liki, kar jih je izpisala Jasna Jurečič, ravnokar omenjena protagonistka najbolj dodelana in polnokrvna. Težave ima na vseh ravneh življenja (prim. tabele 1-6) in se med vsemi liki spopada z najzahtevnejšo nalogo.
Nobena od duhovnih, čustvenih ali telesnih bolečin mi ni tuja. /.../ boli me otožno hrepenenje, da nisem na nekem drugem mestu, tam, kjer bi rada bila in bi bilo prav, da sem. Razžira me jeza, da sem prisiljena delati stvari, ki me ne veselijo. Duši me fizični strah, najbolj pa me trpinčijo bolečine ranjenega človeškega dostojanstva. Gre za neko vrsto ponižanja, da obstajam, da živim življenje po koščkih in mi prihodnost ne obeta, da bi si ga prisvojila v celoti. (Prav tam: 97.)
Avtorica posveča dolge odstavke njenim notranjim doživljanjem in odzivom, v pripoved prenese protagonistkin stalni občutek neuspeha, ujetosti in odtujenosti preko rabe mnogoterih prispodob, po katerih obilno posega tudi v vseh ostalih besedilih. V tem primeru protagonistka izpove, kako se ji na trenutke zdi, kot bi se življenje »odmaknilo od [nje]« (prav tam: 64), kot bi bilo le »privid /.../ projekcija na filmskem platnu« (prav tam: 61), ki »ne posreduje nobenih razlag, pušča /.../ brez pojasnil« (prav tam: 63), »enosmerna prašna cesta, posuta z brezštevilnimi kamni« (prav tam: 106). V najhujših trenutkih se počuti, kot naključen in »prehoden obiskovalec« (prav tam: 70) življenja, kot nekdo, ki »že dolgo časa ne obstaja« (prav tam: 95), samo vegetira in »kot leščerba medlo mrli /.../ v ta svet« (prav tam: 68).
6 Ženske izven bivanjskega nelagodja
Ženskih likov, ki ne doživljajo eksistencialne stiske, je v pripovedništvu Jasne Jurečič zelo malo. Ena od tistih, ki je deležna več kot le omembe, je Mary, stranski lik, hišna pomočnica newyorške protagonistke romana Prerokuj mi še enkrat. Ta je za razliko ostalih figur, ki jih ustvari Jasna Jurečič, zaradi svoje klišejskosti v slogu temnopoltih guvernant, s kakršnimi je prežet zlasti starejši ameriški literarni (in filmski) imaginarij, nekoliko neposrečena figura. Mary je predstavljena kot
radoživa, precej okrogla dvaindvajsetletna mulatka /.../. Živi v Bronxu v skromnem dvosobnem stanovanju in starševsko skrbi za svoja dva brata, devetletnega Toma in enajstletnega Jimija, ter svoje tri otročiče. Vsak ima svojega očeta. Pač še nisem našla
7 V romanu Prerokuj mi še enkrat sta protagonistki neimenovani, zato ju ločujem po kraju, v katerega sta postavljeni, ena na Kras, druga v New York.
Bivanjsko nelagodje žensk kot tematsko osišče pripovedne proze Jasne Jurečič 183
pravega. Moški se zabava, ženska nastrada, pravi Mary brez kančka obtoževanja. (Jurečič 2008: 13.)
V	svoji prvinski preprostosti je lahkoživa (v teku pripovedi rodi še dvojčka) in hkrati pobožna, skrbna mati, neobremenjena, šaljiva, pogumna, samostojna in sproščena, skratka je vse to, kar protagonistka ni. Do nje protagonistka goji pokroviteljski odnos. Zdi se torej, da je cena za občutek pomiijenosti samih s sabo nekakšna duševna plitvost.
7 Sklep
V	pripovedništvu Jasne Jurečič, umeščenem v sodobno slovensko pripovedništvo, ki ga ustvarjajo ženske, in hkrati v slovensko književnost v Italiji, so ženske prevladujoči glavni in stranski literarni liki. Pogosto so anonimne, zato lahko beremo njihove usode kot eno samo, ponavljajočo se ujetost v občutek bivanjske stiske. Preko posredovanja njihovega občutka nelagodja se pisateljica dotakne več tematik, predvsem pa treh ključnih področij bivanja: telesa, družine in družbe. Med najpogosteje obravnavanimi sta nedvomno odnos ženske do lastnega telesa in moško-ženski odnosi.
V	odnosu do telesa so ženske figure pripravljene na aktivno preseganje lastne »drugačnosti«, na nekakšen boj v imenu življenja, medtem ko so v ljubezenskih vprašanjih manj odločne in samostojne. Moški, ki so največkrat izrisani le kot sence, jih v vlogi negativcev nadvladajo in si jih podrejajo kljub nezvestobi in nasilju. Ženske se na stisko v partnerskem odnosu največkrat odzivajo s čakanjem, da bo trpljenje minilo in da se bo pristna ljubezen uresničila. Le redko zagrabijo potek dogajanja v lastne roke. Enako močno so ženske tudi ujetnice lastnih spominov. Namesto da bi živele v stvarni sedanjosti, premlevajo nepredelane srčne bolečine preteklosti.
Raznoliko se odzivajo na probleme, ki izvirajo iz materinstva, vloge hčere, medčloveških odnosov izven družine in položaja na trgu dela, nekatere ostajajo tudi v tem primeru pasivne (čakanje, umikanje iz družbe), druge se odločajo za vztrajno in aktivno nasprotovanje oviram (približevanje odtujeni hčeri, poskus spreminjanja »podedovanih« vzorcev, povezanih z materinsko vlogo, iskanje stika z ljudmi, iskanje zaposlitve). Kar jim je skupno, je to, da se aktivno nasprotovanje nenaklonjenim smernicam življenja nasploh izkaže za nesmiselno ali povsem neuspešno. Pogosto so ravno najbolj pasivne ženske figure »nagrajene« z naključnim srečnim razpletom, ki jih odreši bivanjske stiske, česar pa ne gre nujno brati kot nasprotje z mnogimi feminističnimi sporočili, ki jih pisateljica vtke v svoje pisanje. Pri tem gre morda bolj za nekakšno osebno grenko spoznanje, ki ne velja le za ženske, a ga je avtorica položila vanje kot v nekakšen drugi jaz, preko katerega je spregovoril tudi del nje.
Pripovedno prozo Jasne Jurečič lahko razumemo kot vračanje k evropskim in slovenskim začetkom ženskega pisanja, usmerjenem k iskanju izvorov in kritiki
184 Maja Smotlak
ženskega trpljenja, fizične in psihične podrejenosti moškim, nesvobode, ko se te znajdejo v patriarhalno naravnanem družinskem ter družbenem okolju, na katerega se niso zmožne odzvati z aktivnim uporom. Kljub temu, da v njenih zgodbah ne najdemo t. i. »kreatork in polaščevalk življenja« (Borovnik 2012: 64), »nosilk /.../ akcije« (Bošnjak 2005: 32), značilnih za večino slovenskih sodobnih pisateljic, avtorica na svoj način uspešno zastavlja vprašanje o razmerju med sodobno deklarirano in dejansko enakopravnostjo spolov.
Viri
Jurečič, Jasna, 1998: Ljubila te bom skozi prostor in čas. Primorska srečanja 22/205. 420-422.
Jurečič, Jasna, 2008: Prerokuj mi še enkrat. Trst: Mladika.
Jurečič, Jasna, 2011: Presenečenje. Mladika 55/8. 4-6.
Jurečič, Jasna, 2012: Pasji dnevi. Sežana: Kulturno društvo Vilenica.
Jurečič, Jasna, 2014: Koma. Mladika 58/4. 2-4.
Literatura
Bandelj, David, 2010: Sodobna proza Slovencev v Italiji: tipologije romana 1980-2010. Zupan Sosič, Alojzija (ur.): Sodobna slovenska književnost (1980-2010). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 11-17.
Borovnik, Silvija, 2012: Književne študije. O vlogi ženske v slovenski književnosti, o sodobni prozi in o slovenski književnosti v Avstriji. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta (Mednarodna knjižna zbirka Zora 85).
Bošnjak, Blanka, 2005: Vloga stereotipov v sodobni slovenski kratki prozi. Jezik in slovstvo 50/1. 25-36.
Detela, Lev, 2009: Tržaški knjižni prvenec: Jasna Jurečič, Prerokuj mi še enkrat, Mladika, Trst, 2008. 2000: revija za krščanstvo in kulturo 40/211-212-213. 285-286.
Kos, Janko, 2001: Literarna teorija. Ljubljana: DZS.
Košuta, Miran, 2008: E-mejli: eseji o mejni literaturi. Maribor: Litera (Nova znamenja). Meserko, Tadej, 2008: O smislu brezsmisla. Delo 50/274. 19.
Mihurko Poniž, Katja, 2008: Labirinti ljubezni v slovenski književnosti od romantike do II. svetovne vojne. Ljubljana: Sophia (Sodobna družba/Sophia 20).
Pirjevec, Marija, 2011: Periodizacija slovenske književnosti na Tržaškem (od 16. do 20. stoletja). Annales: anali za istrske in mediteranske študije. Series historia et sociologia 21/2. 353-362.
Tavčar, Zora, 2008: Jasna Jurečič, Prerokuj mi še enkrat. Mladika 52/7. 44-45.
Umek, Loredana, 2015: Pripovedne značilnosti sodobne slovenske tržaške kratke proze (1990- 2013). Jezik in slovstvo 60/2. 3-15.
194 Abstracts
Maja Smotlak: The Existential Unease of Women as the Thematic Centre of Jasna Jurečič's Narrative Prose, Jezik in slovstvo 61/2, 2016, 171—184.
Jasna Jurečič (1955-2014) was a writer who moved from her hometown of Zadar to Ljubljana, and from there to Sales near Trieste, where she conceived and realised her literary works. For this reason, she is legitimately considered to be a Slovenian author from Italy as well as a contemporary Slovenian female author. Her writing pivots around women and their feeling of existential unease, which can have various forms, origins and responses. Through an analysis of these elements, the article presents an overview of all of Jasna Jurečič's published prose. It is the first presentation of this author, who was unable to establish herself fully in the Slovenian literary world because of her premature death. Her prose has not previously been the subject of a comprehensive review and thorough research within the context of Slovenian literary studies.
Key words: female characters, Slovenian novel, Slovenian short story, Slovenian literature in Italy, literary theme
Izvlečke v angleščini lektorirala Mojca Šorli in Neville Hall.