Urednik priloge: Albert Mrgole
številka 8, Maribor, februar 1992
IZPOD PULTA
PRILOGI ZA PRVI ROJSTNI DAN
Slovenski prostor ni najbolj naklonjen časopisnim prilogam, ki bi gojile humanistično teoretsko produkcijo. Pri tem je svojo vlogo odigrala neka samodejna cenzura, ki se je v novih družbenih razmerah pojavila znotraj medijskega prostora, hromeč sleherni poskus razsvetljenske refleksije sicer sanjsko zanesenega političnega dogajanja. Prav zato se nam zdi primerno poudariti, da s to številko stopamo v drugo leto izhajanja priloge Izpod pultA. Zavedamo se, da se priloga še ne bo kmalu ponašala s številnim bralstvom, ki bi ji zagotavljalo dostojno preživetje, upamo pa si trditi, da se lahko ponašamo z bralci, ki jim ni do puhloglavosti in nekritičnega sprejemanja kreacije vselej novih državotvornih sanjarij.
Zato si po enem letu ne bomo pisali nove zgodovine niti gradili zmagoslavnih slavolokov; edini dolg, ki ga imamo do zgodovine, je opravičilo za pretekle zablode.
Torej, opravičilo velja najprej zaradi nepravilne navedbe avtorja koncepta frajtonarce kot slovenskega državotvornega instrumenta. Nesporno avtorstvo koncepta velja pripisati, kot so nas poučili naši prijatelji, Lojzetu Peterletu. Morda smo preveč domišljavi, ko verjamemo, da je besedilo, ki smo ga na tej strani priobčili v prejšnji prilogi, doseglo duhovne višave zgoraj omenjenega. Kljub omenjeni zadregi pa nam je novo razkritje omogočilo, da izza koncepta frajtonarce kot državotvornega instrumenta prepoznamo znameniti ‘proizvedli, ne da bi vedeli, kaj so proizvedli". Vprašanje o tem, kaj drži nek narod in narodotvorno državo skupaj, predstavlja enega trših teoretskih orehov. Strukturalisti izgubljajo leta ob raziskovanju državotvornih elementov, ki bi jih uspeli povezati v trdno delujočo strukturo. 0 tem so si veliko bolj na jasnem davkoplačevalci, ki ob splošni pavperizaciji na račun prekomernega odliva proračunskih sredstev, namenjenih krepitvi vseh oblik represivnega aparata države, čedalje bolj občutijo smeri razvoja nekega novega totalitarizma. Na eni strani se oblastni nagovor spogleduje s kmečko preprostostjo 19. stoletja in se kaže kot etnično-folklorno izobražen (zna, denimo, vleči štimo v večglasnem petju, igrati na frajtonarco ali vsaj na glavnik, skakati po eni nogi in v ritmu polke izmenično prestopati na drugo...), po drugi strani pa se šopiri z najsodobnejšimi puhloglavimi statusnimi simboli petičnih zahodnjakov. Zato bomo, navdahnjeni z idejo pravega državotvornega koncepta, razmislili, ali ne bi nemara ‘koncept frajtonarce" lahko koristil tudi nam, pri čemer bi hkrati ohranili obstoječa oblastna razmerja. Predlagamo prelom z zgodovinskim zgoščanjem in delitev imidža na tiste, ki zagovarjajo kmečko prvinskost 19. stoletja, in one, ki se zavzemajo za kulturne dosežke sodobnosti. Ob doslednosti izvajanja predvidevamo, da bi se število v narodne noše oblečenih domoljubov kmalu skrčilo na vladni personal. Tako bi odpadle nepotrebne avtomobilske afere, saj bi vlada zastopala Slovenijo z imidžem 19. stoletja, in bi se državniki prevažali okrog z zapravljivčki in največ dvema konjema, prav tako bi jih na konjih spremljalo nekaj s sabljami oboroženih stražmojstrov. Zgled preprostosti in varčnosti 19. stoletja bi sčasoma prežel ves državni aparat, kar bi imelo neslutene posledice v prid družbeni blaginji. Pomislimo, koliko proračunskega denarja bi lahko na ta način prihranili, koliko bi ga lahko preusmerili v razvoj socialno prijazne države, v zdravstvo, šolstvo, in končno bi lahko upali tudi na sredstva za podporo najrazličnejše miselne produkcije.
Idejo podarjamo vsem oblastnikom, ki še negujejo v sebi strasti po oblasti ter gojijo upanje na vladavino po naslednjih volitvah. K razmerju med oblastjo in intelektualci je bistveno povedal že Pascal, zato je na oblasti, da stopi odločilni korak od sedalne genialnosti naprej in si po Pascalovem vzorcu zagotovi neminljivo mesto uživanja.
V tem letu smo navkljub vsemu mislili za vas:
Bojan Baskar, Irena Destovnik, Marjetka Krese-Baskar, Samo Kristan, Tomaž Kukoviča, Tine Kurent, Mateja Lenaršič, Janez Markeš, Rastko Močnik, Albert Mrgole, Vili Ravnjak, Rudi Rizman, Iztok Saksida, Zoja Skušek, Jiri Svitek, Jože Vogrinc in Miha Zadnikar.
Albert Mrgole
Rastko Močnik
KAJ JE ALTERNATIVA?
Na vprašanje ‘Kaj je alternativa* bi pred dvema letoma ali tremi odgovorili brez težav; danes nas spravlja v zadrego. To je paradoks, saj se družbene zadeve s časom navadno same izostrijo - ali pa z leti vsaj mi prihajamo do vse jasnejših in prepričljivejših razlag. A pri alternativi se zdi, kakor da so se v zadnjih letih stvari vse bolj zapletale - pamet pa kakor da nam je vse bolj odpovedovala. Kar je spet presenetljiva ugotovitev - glede na splošni občutek, da z napredkom demokracije družbena razmerja postajajo vse bolj pregledna, in glede na utečena pričakovanja, da bo s svobodo javne besede politična debata postajala vse bistrejša in vse duhovitejša.
Da nas vprašanje o alternativi že takoj pripelje do paradoksa in do nepričakovane ugotovitve, je vsekakor znamenje, da je to vprašanje ta čas vredno premisliti.
Do skice za tak premislek lahko pridemo po bližnjici: namesto da bi se spustili v dolgotrajen pretres o sedanji "družbeni strukturi" in v globokoumno modrovanje o "strukturi družbene zavesti", sklepe z obeh koncev potem soočili in nemara nazadnje ostali celo brez odgovora - se ( raje vprašajmo, kaj je tisto v družbenih razmerjih in v zavesti njihovih akterjev, kar se vozla v naš izhodiščni paradoks: kaj je obema polutama problema, misli in zgodovinskemu času, skupno na način paradoksa? Na to vprašanje nam je humanistika že zdavnaj priskrbela odgovor - zgostimo ga lahko s pojmom "splošnega stanja duha in nravi", lahko tudi s konceptom "ideologije".
Tisto, kar si ljudje mislijo o svojih občestvenih razmerjih, je konstitutivni del te občestvenosti same - in sem lahko prikladno uvrstimo tudi "splošne občutke" in "utečena pričakovanja", iluzije, strasti in govorico, s katerimi ljudje doživljajo, izrekajo medsebojna razmerja in jih tako formirajo, tj. vzpostavljajo in določajo.
Če zadevo postavimo na ta način, smo jo vzdignili na raven njene bržčas najinteligentnejše zastavitve iz časov, ko se je zdela alternativa nekaj samoumevnega. Tomaž Mastnak je tedaj aktualnost novih družbenih gibanj dokazoval z navdušenjem, ki so ga zbudila pri državljanih (v letih 1986-1987 so z novimi družbenimi gibanji simpatizirale tri četrtine anketirancev v raziskavi o slovenskem javnem mnenju, sodelovati pri njih pa je bilo pripravljenih več od polovice); eksistenco alternativnih gibanj pa je Mastnak tedaj utemeljil prav na tem, da jih je javnost sprejela z veselim pričakovanjem. Naj so bila gibanja še tako obrobna, njihova organizacija še tako šibka, njihova gonilna jedra še tako maloštevilna - večinska javnost jih je sprejela; lahko bi rekli, da je bila njihova moralna moč tolikšna prav zato, ker so delovala na obrobjih in brez opore v senilnem, represivnem, brezperspektivnem sistemu. Ko pa so državljani dobili priložnost, da svoje navdušenje dejavno uveljavijo - ga niso uveljavili na način, ki bi ustrezal sprožilcu tega navdušenja, novim družbenim gibanjem. Rekli bi lahko takole: alternativa, vzrok
za demokracijo, se je utopila v svojem učinku, demokraciji.
Kako je mogoč ta glavni paradoks, ki poraja vse druge bizarnosti sedanjega položaja? Odgovoril bi s tem, da obrnem stereotip, ki je sicer v splošni modi novejše jugoslovanske folklore: sedanja demokracija je padla pod intelektualno in politično raven nekdanje demokratizacije zato, ker se je pokazalo, da je politični um pod ravnijo državljanske strasti. Državljanska "strast", ki so jo prebudila nova družbena gibanja, in vsa druga alternativa od punka do alternativnega novinarstva in materialistične teorije, je bila osvobajajoča, duhovita, intelektualna: državljanski um pa še zmerom tiči v sponah nekdanje politične govorice in zdaj slepo ponavlja papagajske formule, kijih je "strast" alternative že zdavnaj odvrgla na smetišče zgodovine.
Dokler je bila alternativa odrinjena na rob, je dihala s srcem in z duhom: ko je vdrla v središče družbenega dogajanja, je s tem predrla bolni tvor starega sistema, in njegov gnoj se je razlil po celotni politični sceni. Ali brez metafore: Z razpadom nedemokratičnega sistema je razpadla tudi vladajoča ideologija - in njene številne frakcije so zapolnile politični prostor. Nekdanja represija se je umaknila vesoljni mistifikaciji. S tem se je seveda razodela tudi ideološka podlaga, na kateri je bila represija včasih možna: socialna misel nesvobodnih družb izvira iz socialne psihologije duhovno obubožanih državljanov. Stari estab-lishment je zaživel posmrtno življenje v predsodkih, obnošenih miselnih obrazcih, zastarelih iluzijah, ki jih je polno sargaško močvirje sedanjega političnega trenutka. Tisto, čemur v sedanjem žargonu pravijo "slepa strast" - in česar je poln politični prostor - je samo slepota, s katero so nas udarile razbitine vladajoče ideologije. Le še z nostalgijo se lahko spominjamo plemenitih poskusov samoorganizacije kulturno razlaščenih mladinskih množic v alternativni kulturi nekdanjega punka in sorodnih gibanj.
Nemara bi lahko rekli, da je bil sedanji antik-limaks nujen: zlasti zato, ker smo intelektualni proizvajalci alternative močno podcenjevali dejansko moč hegemone ideologije. Zanesljivo pa lahko trdimo, da iz sedanjega razsula ni nujnega izhoda: bolj ko se bodo praznila politična gesla, bolj bodo vse politične frakcije igrale na isto struno; in bolj ko bodo vsi besedovali z istim besediščem, bolj se bosta v javnem življenju uveljavljali groba sila in zahrbtna intriga. S silo nam grozijo - intriga že teče, v medijih, za kulisami, najbolj pa kar v glavah. Če bi se nadaljevala dosedanja vulgarizacija javnega življenja, bi lahko odločilno prednost dobile politične sile, ki lahko uporabijo vojsko, policijo, represijo nasploh. Ne smemo pozabiti, da pučisti tako rekoč vselej nastopajo v imenu reda in zakonitosti.
Iz česar izhaja tale sklep: da je nujno obnoviti alternativo kot intelektualno prakso in politično strategijo.
SELF - REMADE MAN
MICHAEL JACKSON: BLACK OR VVHITE - OR ET?
4'm not gonna spend my lite bein' a col od
(On sam; n. n. m.)
0. Kaj?
Ne bom jamral o vsemogočnosti biznisa kot prvem in poslednjem vzroku, zakaj je M. J. tako zelo uspešen. Tako "kritično" jamranje skrajno prezira okus množic, saj je njegova podmena, da "tisti, ki o vsem odločajo", oblikujejo naš okus kakor plastelin - takemu prepričanju se ne more nikoli posvetiti, zakaj prezirano občinstvo Michaelu Jacksonu pade na finto, komu drugemu pa ne. K pisanju me je spodbudilo naključje, da sem ravno v času kraljevanja Jacksonovega Black or White po top lestvicah prebral enega prvih poskusov teoretske pojasnitve Jacksonove izjemne popularnosti, spis Monster Metaphors: Notes on Michael Jackson's "Thriller" Kobene Mercer v Screenu (št. 27,1/1986). V prvem delu zapisa preverjam avtoričin poskus, da bi "materialistično" pojasnila uživanje v petju M. J. z aplikacijo Barthesosvega pojma zrno glasu, v drugem pa poskušam najti trdnejše izhodišče za pojasnitev razsežnosti ideološkega učinkovanja M. J. Če vam je teorija zoprna, spustite prvi del. Kdor pričakuje odgovor na vprašanje, zakaj je zanj M. J. bodisi super, bodisi zanič, mu odsvetujem tudi branje drugega dela. Naj se rajši uleže na kavč!
1. Zrno in cvilež
Mercerjeva se (konec leta 1985) ukvarja z videoklipom Thriller. Ta 13-minutni proizvod je nastal potem, ko je z istoimenskim LP M. J. že postal superzvezda pop godbe. Zato ni promoviral plošče oziroma kasete, kot je pravilo v popu, pač pa je utrdil status in identiteto Michaela Jacksona kot blagovne znamke (po temu evfemistično pravi image, izdelovalci reklam bi rekli logo, slovenisti pa zaščitni znak). Je torej pravšnje izhodišče za "branje" M. J.
Kobena Mercer nameni veliko pozornosti tistim zunanjim pogojem uspešnosti M. J„ ki bi jim v logiki rekli nujni, ne pa tudi zadostni pogoji: zlasti dolgemu prolesionalnemu stažu, saj je že kot otrok nastopal v kvintetu Jackson Five, ki je bil ena zlatih jam glavnega proizvajalca črnega popa od konca 60 let naprej - družbe Tamla Motovvn. Tehtnejši je poudarek, da je M. J. v začetku 80-ih, pred Thrillerjem, zamenjal tipično podobo črnega pop pevca za svetlejšo polt, tanjši nos in ustnice, zravnane lase itn., in tako postal širše sprejemljiv, na videz mlajši, bolj feminilen, zlasti pa bolj bel. Mercerjeva tudi ugotavlja, da se na videoklipu oziroma na zvočnem posnetku M. J. "poigrava" tako z žanri v pop godbi (vključen je, denimo, rap, ki ga govori belec z anglešim naglasom) kot s filmskimi žanrskimi pravili (zlasti s statusom pripovedi: je to melodrama, thriller, musical?). Mercerjeva v tem vidi brechtovsko potujitev in govori o večplastnosti sporočila. Oboje je smiselno kvečjemu kot prepričevanje levih intelektualcev, naj jim bo M. J. všeč, ker je v resnici njihov; kot opis tistih lastnosti izdelka, ki so ga domnevno prodale množicam, je nesmiselno.
Zadnji adut pojasnjevanja je Michaelov glas, v katerem poslušalci uživajo. Ta glas ima by K. Mercer zrno. To zrno se razodeva v sopihih, cviležu in vzdihljajih /gasp, squeak, sigIV. Taka razlaga se ji zdi materialistična, ker se spusti do telesnega in kot telesnega neodtujljivega od M. J. kot posameznika; ker pojasniledomnevno seže do enkratnega in minljivega telesa M. J., bi rado veljalo za individualno, saj bi v individualnem rado zasidralo ono izpričano izjemnost.
Pojem zrno glasu /grain de la voix, angl. grain of the voice/ je pobran pri Rolandu Barthesu (spis Le grain de la voix iz 1972 je najlažje dostopen v angleškem prevodu v knjigi Image-Music-Tex1). Zrno glasu poskuša Barthes res zajeti na ravni vokalne glasbe, kot zrno enega, enkratnega glasu, na ravni, kjer ne gre niti za izvirnost glasu, niti za njegovo osebnost, a vendarle za individualnost.
Zrno začutimo "ob srečanju med govorico in glasbo". Barthes nalašč izbere zelo kultivirano in zgodovinsko precizno zvrst vokalne glasbe z besedilom, da bi odštel od pevčeve izvedbe vse tisto, kar ni zrno glasu: če vzamemo basista v ruski sakralni operi in od njegovega glasu odmislimo pomen besed, dramatsko ekspresivnost, formo litanije, melizme, celo slog izvedbe, "ostane nekaj, očitno je in vztrajno (edino to slišiš),...kar je neposredno pevčevo telo... "Zrno" glasu ni - ali vsaj ni zgolj - njegova barva; pomenjanja /sig-nifiance/, katerega odpre, v resnici ni mogoče definirati bolje, kakor če rečemo, da gre za trenje med glasbo in nečim drugim, in to nekaj drugega je neki posamezni jezik (nikakor pa ne njegovo sporočilo)." Ob pevcu Panzeri govori Barthes o umetnosti "čistih francoskih vokalov": zrno glasu nas zapelje v uživanje /jouissance/ onstran kulture. Gre za raven "pisave" v njeni abstraktni materialnosti. "Zrno je telo v glasu, kadar poje, roki, kadar piše, udih, kadar plešejo".
Najdba, ki jo Barthes opisuje kot zrno glasu, je v Lacanovi psihoanalizi konceptualizirana kot glas, kolikor je objekt. Barthesova zastavitev je utopična: zrno najde v glasu, ki poje besedilo v maternem jeziku, in s tem realno razsežnost glasu kot objekta reducira na imaginarno razsežnost pomena, ki je pred smislom in se poraja neposredno iz glasov, katerih govorna razsežnost je zatrta, njeno zatrto priznavanje pa je nujni pogoj za imaginarno razsežnost (ruski basi, čisti francoski vokali).
Vendarle pa je iz Barthesovih opisov popolnoma jasno, da zrno glasu sodi na raven in-
dividualnosti, že kar idiosinkretičnosti, ki je pevcu dana z njegovim glasom in se zdi, ko da tega zrna ne bi mogel ne imeti. Izključeno je torej, da bi zrno glasu delovalo na ravni stila izvedbe. Pri vriskih in vzdihih M. J. pa gre ravno za slednje: sopihi, kriki se dodajajo k besedilu ali pa ga podčrtujejo, v obeh primerih so popestritev govorne artikulacije. Postavimo jih lahko na raven prozodične inter-punkcije, lahko pa bi jih obravnavali tudi kot retorični pripomoček, in sicer kot glasovne figure. Figure, ker ti glasovi niso semantično nevtralni in ker sugerirajo uživanje ne sami na sebi, ampak v okviru črne pop godbe, njenih zvrsti in njihove zgodovine. V tej tradiciji popa je zahteva po "telesnosti" izrecna, banalna, načini njene realizacije pa sodijo v artizem. Če je nekoč nekje v tej tradiciji šlo za zrno glasu, je to že zdavnaj razraščeno v vsakomur dostopno žanrsko retoriko.
II.	Black? White? ET!
M. J. je na Black or White oblečen v belo in črno, njegov obraz je še bolj pobeljen kot prej, lasje daljši. Njegova podoba je še v okviru, ki ga je nakazal Thriller. Videoklip je to pot enako ambiciozen: že krajša verzija traja čez 6 minut, še daljša pa je namenjena kupcem videokasete (zanje je rezervirano metamorfotiziranje pevca kot idola v črno mačko in reminisciranje na Thriller pa spogledovanje z mladostniško deviantnostjo). Za uspešnost zdajšnje medijske podobe M. J. je bistveno, da je njen razvoj javen tako rekoč od vrtca naprej. Preobrazba iz tipičnega mladeniča črnega popa v rasno, starostno, spolno in glede spone usmeritve dvoumno kreaturo se zato ponuja kot preobrazba, ki se dogaja na površini
scene; ker pa je M. J. vseskozi reklamiran kot bitje, ki "v resnici živi samo pred kamerami" (o njegovem privatnem življenju ni znanega nič normalno škandaloznega, pač pa vesti nihajo med skrajnostima vampirizma in perverzij, skratka nečloveškosti z ene strani, in popolne, že kar vulgarne navadnos-tosti in nezanimivosti na drugi), se ta površina ponuja kot edina resnica njegove pojavnosti. Kar se kaže, to je in le toliko je. Genialnost te konstrukcije je, da identifikacija z M. J. nikogar ne ogroža, saj se ve, da je M. J. "po rodu" črn, moški, heteroseksualec, Kristusovih let; hkrati pa ga je mogoče brati, ko da je gay, deček, dekle, bel ali pa, še rajši, da sublimira te izključujoče možnosti v podobi, katere status je konstrukt, za katerim ni nobenega drugačnega "zadaj", torej realen konstrukt. Tako branje je mirne vesti fetišistično, saj si vedno lahko reče, da je M. J. le fasada, s katero se mirno identificiram, ker me ne ogroža v vlogi, v kateri želim biti viden, kadar ne fantaziram z M. J.: rasist lahko mirno naprej sovraži "črnuhe" in se identificira z M. J., prav tako gay ali vi.
Black or white se vseskozi ponuja kot konstruiranje nadrasne identitete v živo na ravneh Jacksonovega izgleda, dekora, soplesalcev, glasbenega in vizualnega žanra. "Izvir* glasbe (ki je bela: začetna scena je sploh plagiat znamenitega klipa Twisted Sister izpred nekaj let, kakor bi v končnih metamorfozah glav različnega spola in ras lahko vedeli parafrazo reklam za Benetton itd.) prihaja z zvezd: tej homonimični označitvi M . J. kot vesoljca (ki jo humorno podpre, da dečkova mati v naslednji sceni bere časopis, kjer je glavna novica "Ugrabil me je NLP" - "pojasnilo" katapultirala očeta izpred Tv v "Afriko", t. j. med gledalce Snemanja videoklipa, ki ga gledamo) sledi spod-bitje statusa realnosti glasbe; doslej smo jo imeli za "spremljavo" vizualnega dogajanja, ko pa se •subjektivna kamera" ustavi pred oknom dečkove sobe, se po prehodu iz zunanjosti noter v sobo izkaže, da fant zares posluša glasbo. Tako zares, da ga oče pride zatret in se mu smrkavec maščuje tako, da naravna kitaro na ful in ga vrže skoz strop in vesolje na prizorišče kvaziafriške odprte scene lova divjakov na leve, med njimi pa M. J„ ki zdaj začne peti osrednji del komada z refrenom. Glasba je v osnovi vseskozi rock, scene s skupinami plesalcev pa zajamejo poleg Afričanov Indone-zijke, Indijance, Indijko in Ruse. Nenaravnost, odr-skost je ves čas poudarjena: plesalci stečejo iz eksterierja ene scene v interier druge; plesalci nove scene se mešajo med akterje prejšnje; še "v Indiji" začne padati "ruski sneg"; namesto verističnih kulis so uporabljene očitno narisane. Kot skupno prizorišče plesanja se "izkaže" potem -pečatnik v roki belega dojenčka, ki skupaj s črnim sedi na globusu. Nova glasbena tema, nova sekvenca z gorečimi križi in aluzijami kontra KKK, ki se spet izkaže za "ozadje" urbane scene z otroki vseh ras, med njimi dečka z začetka, ki zdaj odpira usta za rap, ki ga govori odrasel belec z anglešim naglasom. Nova sekvenca zgosti na istem kraju (okoli M. J., nameščenega na ploščadi Kipa svobode pred vhodom v newyorško luko) arhitekturo vsega sveta: Pariz, London, Atene, Carigrad, Agro... Tej sledijo metamorfoze obrazov, ki pojejo z Michaelovim glasom, iz spola v spol, iz rase v raso, končajo pa se tako, da se "izkaže", da gre za prizor s snemanja videoklipa... Komada je zdaj konec, v daljši verziji pa M. J. odide s snemanja novim samotnim metamorfozam naproti.
Obnovo sem naredil, da si prikličemo v spomin to nenehno spodnašanje komaj vzpostavljene identitete scenskega dogajanja oziroma glasbe. Ne gre za eklekticizem niti za parodijo. M. J. ni v nikakršni distanci do ničesar zunaj, saj vse posrka v gibanje konstruiranja in rekonstruiranja, kjer ni kam ven stopiti in tudi ni nobene distance. Zunaj konstrukta ni ničesar.
Mimo so primitivni časi "bega iz realnosti" v popu. Namesto zvezd, ki so ponujale zgolj drugo "pravo" identiteto svojim privržencem, ponuja M. J. načrtovano konstrukcijo samega sebe kot zgolj konstrukta.
Prevedla: Andreja Kuhelj in Saš Jovanovski .
SIGMUND FREUD: TABU DEVIŠTVA (1 .del)
(Prispevki k psihologiji ljubezenskega življenja III) (1918)
Malo detajlov iz seksualnega življenja primitivnih ljudstev je našemu občutju tako tuje, kot je to njihovo vrednotenje devištva, nedotaknjenosti ženske. Visoka vrednost devištva, ki ga prosilec pričakuje od ženske, ki jo snubi, se nam zdi tako zakoreninjena in samoumevna, da smo skoraj v zadregi, ko moramo ta predsodek utemeljiti. Zahteva, naj dekle v zakon z enim ne prinese seboj spomina na spolni odnos z drugim moškim, ni pravzaprav nič drugega kot logično nadaljevanje pravice do izključnega lastništva nad žensko, ki nastopa kot bistvo monogamije, in razširitve tega monopola v preteklost.
S tega stališča nam, če bi se sklicevali na naše običajne poglede ne žensko erotično življenje, ne bi bilo težko zagovarjati tega, kar se je sprva kazalo kot predsodek. S tistim, ki bo prvi zadovoljil dolgo in s trudom zadrževano ljubezensko hrepenenje device in pri tem premagal odpore, vzpostavljene pod vplivom okolja in vzgoje, bo vstopila v trajen odnos, odnos, v katerega ne bo mogel vstopiti noben drug moški. Skozi to izkustvo se v ženski razvije neko stanje podrejenosti, ki zagotavlja, da ostane njena posedovanost s strani moškega nemotena in ji hkrati pomaga pri tem, da se upre novim vtisom in zapeljevanjem.
Izraz "spolna podrejenost' (geschlechtliche Horigkeit) je leta 1892 von Kraft-Ebing izbral za opis fenomena nenavadno visoke stopnje odvisnosti in nesamostojnosti, ki se pri nekom vzpostavi do druge osebe, s katero je v spolnem razmerju. Ta podrejenost lahko včasih seže zelo daleč, vse do izgube vsakršne samostojne volje in do najtežjih žrtvovanj lastnih interesov; avtor pa ni pozabil pripomniti, da je določena mera te odvisnosti "vsekakor potrebna, če naj zveza nekaj časa traja". Neka mera seksualne podrejenosti je dejansko nepogrešljiva pri ohranjanju zakonske zveze, kakršna se je vzpostavila v naši kulturi in brzdanju poligamnih tendenc, ki jo ogrožajo. V naši družbeni skupnosti se ta dejavnik praviloma upošteva.
"Nenavadno visoka stopnja zaljubljenosti in šibkosti značaja" na eni strani, neomejen egoizem na drugi; iz te zveze von Kraft-Ebing izvaja nastanek seksualne podrejenosti. Analitično izkustvo nam ne dovoljuje, da bi se zadovoljili s tem preprostim poskusom razlage. Prej bi lahko trdili, da gre odločilni moment iskati v količini premaganega seksualnega odpora, poleg tega pa tudi v koncentraciji in enkratnosti njegovega premagovanja. Podrejenost je v skladu s tem neprimerljivo pogostejša in intenzivnejša pri ženski kot pri moškem, vendar pri zadnjem v današnjem času bolj pogosta kot v antiki. Kjer smo lahko preučevali seksualno podrejenost pri moških, se je le ta izkazala kot rezultat procesa, v katerem je neki določeni ženski uspelo premagati psihično impotenco moškega, ki ji je odtlej ostal zavezan. Mnogo presenetljivih in pozornost vzbujajočih porok in prenekateri tragični dogodek - že sam na sebi daljnosežnega pomena - najbrž najde v tem svojo pojasnitev.
Vrnimo se zdaj k ravnanju primitivnih ljudstev, za katera bi bilo napak trditi, da devištvu ne pripisujejo prave veljave in kot dokaz navesti, da defloracijo deklic izvajajo zunaj zakonske zveze in pred prvim spolnim odnosom v zakonu. Nasprotno, zdi se, da je tudi zanje defloracija pomembno dejanje, vendar je postala predmet tabuja - prepovedi, ki bi jo lahko opisali kot religiozno. Namesto, da bi jo prihranili ženinu in bodočemu zakonskemu partnerju, običaj zahteva, naj se ta izvršitvi deli orači je izogne
* Ni moj namen, da bi zbral vse navedbe v literaturi, ki pričajo o obstoju običajev prepovedi, slediti njeni geografski razširjenosti in našteti vse oblike, v katerih se izraža. Zadovoljil se bom torej z ugotovitvijo, da je pretrganje himena zunaj poznajše zakonske zveze pri danes živečih primitivnih ljudstvih zelo razširjeno. Kot pravi Crawley: “This marriage сегетопу consists in perloration ol ttie ћутеп by some appointed person other that the hausband; it is most common in the lowest stages ol cullure, especially in Australia." /'Poročno obredje sestavlja perforacija himena, ki jo izvede za to določena oseba, vendar pa to ne sme biti poročni partner; ta oblika je najbolj pogosta na najnižjih stopnjah kulture, še zlasti v Avstraliji."/ (Crawley, 1902, 347.)
Če torej defloracij/ - bi bila izvršena med prvim spolnim odnosom v z u, jo je moral - na kakršenkoli že način in kdorkoli že - izvršiti pred tem. Navedel bi nekaj mest iz Crawleyeve zgoraj omenjene knjige, ki govorijo o tem vprašanju, hkrati pa nam dovoljujejo tudi nekaj kritičnih pripomb.
Ibid., 191: "Tako je pri Dierih in sosednjih plemenih (v Avstraliji) splošen običaj, da deklici, ko pride v puberteto, pretrgajo himen. Pri portlandskih in glenelgških plemenih naredi to praviloma kaka stara ženska, včasih pa povabijo tudi bele moške, da bi deflorirali deklice."4
Ibid., 307: "Himen včasih umetno predrejo že v otroštvu, večinoma pa v puberteti... To dejanje je, tako kot v Avstraliji, pogosto povezano z ritualnim aktom spolnega občevanja."
Ibid., 348 /O avstralskih plemenih, pri katerih obstajajo glede poroke znane eksogamne restrikcije, Spencer in Gillen poročata (1899)/: "Himen umetno
predrejo, nato pa pri tej operaciji navzoči moški v določenem vrstnem redu izvedejo /N.B : obredni/ koitus določenem vrstnem redu izvedejo/N.B.: obredni/ koitus z dekletom... Potek dogodka je sestavljen iz dveh aktov: perforacije in spolnega odnosa."
Ibid., 349: "Pri plemenu Masai /v ekvatorialni Afriki/ sodi izvršitev te operacije k najpomembnejšim predpripravam na zakonsko zvezo. Pri plemenih Sakai /Malaja/, Batta /Sumatra/ in Alfoer s Celebov izpelje defloracijo nevestin oče. Na Filipinih so bili v ta namen določeni moški, katerih poklic je bila, v kolikor ni himena že v otroštvu predrla za to pooblaščena stara ženska, prav defloracija nevest. Pri nekaterih eskimskih plemenih so razdevičenje neveste prepuščali an-gekoku, svečeniku."
Pripombe, ki sem jih najavil, se nanašajo na dve mesti. Prvič moramo obžalovati, da v teh zapisih ni bolj skrbnega razlikovanja med samo perforacijo brez koitusa in koitusom, izvedenim prav zato, da bi predrli himen. Le na enem mestu je bilo izrecno povedano, da je ta proces sestavljen iz dveh aktov: defloracije /manualne ali instrumentalne/ in spolnega akta, ki ji sledi. Sicer zelo bogat material, ki ga najdemo pri Plossu in Bartlesu /1891/, je za naše namene skorajda neuporaben, saj je v tej predstavitvi v korist anatomskih nasledkov povsem zanemarjen psihološki pomen akta defloracije. Drugič pa bi bili radi poučeni tudi o tem, v čem se "obredni" /čisto formalni, ritualni ali oficielni/ koitus v tem primeru razlikuje od običajnega spolnega odnosa. Avtorji, ki so mi bili dostopni, so bili bodisi preveč sramežljivi, da bi o tem razpravljali, ali pa so, na drugi strani, podcenjevali psihološki pomen tovrstnih seksualnih detajlov. Upamo lahko, da so izvirna poročila popotnikov in misijonarjev bolj izčrpna in nedvoumna, vendar ob nedostopnosti te, večinoma tuje literature, kakršna vlada danes , o tem ne morem reči nič določenega. Vprašanje, ki se zastavlja v drugi točki, lahko sicer zanemarimo, če upoštevamo, da bi mogel obredni, navidezni koitus predstavljati le nadomestilo oziroma zamenjavo za nek zgodnejši, v celoti izpeljan spolni odnos.
K osvetlitvi tabuja devištva bi na kratko podal še nekaj momentov. Pri defloraciji dekleta se praviloma prelije kri. Prvi poskus razlage bi lahko potemtakem utemeljili na strahu pred krvjo, ki pri primitivnih ljudstvih predstavlja življenje. Tabu krvi se kaže skozi številne predpise, ki nimajo sicer nič skupnega s seksualnostjo, pač pa se pogosto navezujejo na prepoved ubijanja in se oblikujejo kot obrambni mehanizem pred prvotno željo po krvi, užitkom in ubijanju pri praljudeh. V skladu s tem se tabu devištva navezuje na tabu menstruacije, ki je skoraj brez izjeme še vedno prisoten. Primitivni ljudje se ne morejo izogniti temu, da ne bi skrivnostnega fenomena vsakomesečnega krvnega toka povezovali s sadističnimi predstavami. Menstruacijo, še posebej prvo, si razlagajo kot ugriz nekega duha-živali, oziroma kot znak spolnega odnosa s tem duhom. Na podlagi poročil lahko včasih tega duha prepoznamo kot duha nekega prednika, iz česar je, če se opremo na druge vpoglede ,	mogoče	sklepati,	da	nastopa
menstruirajoče dekle kot tabu zato, ker je v lasti omenjenega duha.
Po drugi strani pa seveda ne gre precenjevati vplivov momenta, kot je strah pred krvjo. Le ta ni bil nikoli dovolj močan, da bi zaradi njega opustili obrezovanje dečkov in še bolj grozljivo obrezovanje deklic /ekscizija klitorisa in labia minora /, ki ju deloma prakticirajo omenjena ljudstva, niti, da bi razveljavili druge obrede, pri katerih prihaja do prelitja krvi. Ne gre se torej čuditi, če strah pred krvjo pri prvi združitvi premagajo v dobro zakonskega moža.
Druga razlaga, ki se nam ponuja, se prav tako ne ozira na seksualnost, je pa daljnosežnejša in bolj splošna. Primitivni človek je po tej razlagi, podobno kot v psihoanalitičnem nauku o nevrozah to trdimo o tesnobnih nevrotikih /Angstneurotiker / žrtev neke vedno prežeče tesnobne pripravljenosti /Angstbereitschaft /. Tesnobna pripravljenost se kaže v svoji najčistejši obliki v vseh tistih okoliščinah, ki se na kakršenkoli način razlikujejo od običajnih, v okoliščinah, ki prinašajo seboj nekaj novega, nepričakovanega, nerazumljivega ali grozljivega. Od tod izvira tudi obredje, ki so si ga v veliki meri prisvojile kasnejše religije, povezano z izhodiščem vsakega novega podvzetja, z začetkom vsakega novega obdobja, s prvimi sadovi človeškega, živalskega in rastlinskega življenja. Nevarnosti, ki naj bi po njegovem lastnem prepričanju ogrožale tistega, ki trpi tesnobo, nikoli ne nastopijo v čistejši obliki, kot prav na prvi stopnji neke nevarne situacije; prav ta stopnja pa je tudi edini trenutek, ko je lahko obramba pred njimi smotrna. Prvi spolni odnos v zakonski zvezi si glede na svojo pomembnost prav gotovo zasluži te previdnostne ukrepe. Oba poskusa razlage, prvi, utemeljen na strahu pred krvjo in drugi, oprt na tesnobo pred novim in neznanim, si ne nasprotujeta, marveč se dopolnjujeta. Prvi spolni odnos je prav gotovo še posebnega premisleka vredno dejanje, še toliko bolj, če mora pri tem teči kri.
Tretja razlaga - ki ji je Crawley najbolj naklonjen -postavlja tabu devištva v širši kontekst, ki obsega vse
aspekte seksualnega življenja. Tabu ni le prvi koitus z žensko, ampak spolni odnos nasploh, skorajda bi mogli reči, ženska vsa je tabu. Ženska ni tabu le v posebnih, iz življenja njenega spola izhajajočih situacijah, kot so menstruacija, nosečnost, rojevanje in poporodna doba; tudi zunaj njih je razmerje z žensko podvrženo tako zavezujočim in tako številnim omejitvam, da imamo več kot dovolj razlogov za dvom v domnevno seksualno svobodo divjih ljudstev. Res je, da seksualnost primitivnih ljudi v določenih okoliščinah preseže vse zadržke, toda večinoma je videti, da je ta še bolj omejena s prepovedmi, kot na višjih stopnjah kulturnega razvoja. Kadar se moški loti česa specifičnega, odprave, lova ali bojnega pohoda, se mora izogibati ženske, še posebej pa spolnega odnosa z njo, sicer bi njegova moč opešala in bi mu to prineslo nesrečo. Tudi v običajih vsakdanjega življenja
težnje po ločenosti spolov ni mogoče spregledati. Ženske živijo z ženskami, moški skupaj z moškimi; družinsko življenje v našem pomenu te besede pri mnogih primitivnih plemenihkomajda obstaja. Ločitev seže včasih tako daleč, da pripadniki enega spola ne smejo izrekati osebnih imen drugega in da ženske razvijejo jezik s posebnim besediščem. Seksualne potrebe vedno znova prelamljajo ločitvene pregrade, vendar se morajo pri nekaterih plemenih celo stiki med možem in ženo odvijati zunaj hiše in v tajnosti.
Kjer je primitivni človek postavil tabu, tam sluti nevarnost in nedvomno se v zgoraj navedenih predpisih izraža nek načelen strah pred žensko. Ta strah je morda utemeljen prav v tem, da se ženska od moškega razlikuje, da je zanj vedno nedoumljiva, skrivnostna, tuja in kot taka sovražna. Moški se boji, da bi ga ženska oslabila, okužila s svojo ženskostjo in bi se zato izkazal nesposobnega. Uspavajoč in sproščujoč učinek koitusa se kaže kot prototip njegovih bojazni in kot realizacija vpliva, ki ga ima ženska v spolnem odnosu nad moškim. Pozornost, ki jo ženska terja od moškega, to tesnobo še bolj pozablja. V vsem tem ni ničesar presežnega, ničesar, kar ne bi še naprej živelo med nami.
Mnogi raziskovalci danes živečih primitivnih ljudstev trdijo, da so ljubezenska stremljenja le teh relativno šibka in da nikoli ne dosežejo intenzivnosti, ki smo je vajeni v naši kulturj.Čeprav drugi tej presoji oporekajo, pa navedeni tabuji pričajo o eksistenci neke sile,ki se stem, da žensko odklanja kot tujo in sovražno, zoperstavlja ljubezni.
Crawley z izrazi, ki se le malo razlikujejo od psihoanalitične terminologije pojasnjuje, da se sleherni individum z nekakšnim "tabujem osebne izolacije" ločuje od drugih in da prav majhne razlike med siceršnjimi podobnostmi vzpostavljajo občutke tujosti in sovražnosti. Bilo bi vabljivo slediti tej ideji in iz "narcizma majhnih razlik"11 pojasniti sovražnost, ki se v vseh človeških odnosih uspešno zoperstavlja občutjem povezanosti in premaguje zapoved ljubezni do bližnjega. S tem, da je opozorila na kastracijski kompleks in njegov vpliv na presojanje ženske, je psihoanaliza po vsej verjetnosti razkrila velik del tega, kar se skriva za moškim narcisističnim in s podcenjevanjem pomešanim zavračanjem ženske.
S tem razmišljanjem smo že presegli daleč čez našo temo. Tabu ženske, vzet nasploh, ne osvetljuje posebnih pravil, ki veljajo za seksualni akt z devico. Še vedno pa ostajamo v okviru prvih dveh razlag strahu pred krvjo ter strahu pred novim' in neznanim in še o teh dveh bi morali reči, da ne sežeta v jedro vprašanja o obarvanem tabuju. Ta tabu očitno temelji v naravnanosti bodoCemu zakonskemu možu odred nekaj, česar ni mogoče ločiti od prvega seksualnega akta, čeprav naj bi po naših uvodnih opažanjih prav ta odnos pripeljal do še posebne navezanosti ženske do tega moškega.
Tokrat ni naša naloga, da bi razpravljali o izviru in o vseh pomenih pravil, določenih s tabujem. To sem storil v svoji knjigi TOTEM IN TABU /1912-13/, kjer sem obravnaval vlogo izvorne ambivalentnosti pri nastanku tabuja in sledil njegovi geneži iz predzgodovinskih procesov, ki so vodili k osnovanju človeške družine. Porotnega pomena tabujev, kakršne opažamo pri proučevanju današnjih primitivnih plemen, ni več mogoče razbrati. Pri takšnih zahtevah zlahka pozabimo, da tudi najbolj primitivna ljudstva živijo v kulturi, daleč
odmaknjeni od prazgodovinske, ki je časovno prav toliko stara kot naša in ki ustreza neki poznejši, četudi drugačni razvojni stopnji.
Tabuje najdemo danes med primitivnimi ljudstvi že dovršene v prav tako zapleten sistem, kakršnega nevrotiki razvijajo v svojih fobijah, stare pa so nadomestili novejši, harmonično skladni motivi. Genetične probleme bomo pustili tu ob straniin namesto tega posegli nazaj k trditvi, da primitivni človek postavi tabu tam, kjer se boji nevarnosti. Ta nevarnost je, vzeto nasploh, psihičnega značaja saj primitivni človek na tej točki ni prisiljen k razlikovanju, ki se zdi nam neizogibno. Ne ločuje namreč niti materialne od psihične, niti realne od imaginarne nevarnosti.V njegovem konsek-ventno izpeljanem animističnem umevanju sveta izvira vsaka nevarnost iz sovražne naravnanosti nekega bitja z dušo, prav takšnega, kot je on sam. To velja tako za nevarnost, ki mu preti s strani kake naravne sile, kot tudi za tisto, s katero ga ogrožajo ljudje ali živali. Na drugi strani pa je vajen svoje notranje vzgibe sovražnosti projicirati v zunanji svet, jih torej pripisati tudi objektom, ki so mu mrzki ali pa le tuji. Kot vir nevarnosti prepozna tako tudi žensko, prvi seksualni akt z njo pa dojema kot še posebej intenzivno nevarnost.
Menim, da bomo zdaj, če natančneje raziščemo obnašanje žensk na naši današnji razvojni stopnji kulture in v enakih okoliščinah, laže pojasnili, katera je ta stopnjevana nevarnost in zakaj preti ravno bodočemu zakonskemu partnerju. Kot rezultat te raziskave bom najprej predpostavil, da takšna nevarnost dejansko obstaja in da se primitivni človek s tabujem devištva brani pred prav občuteno, pa čeprav psihično nevarnostjo.
* Članek je bil napisan septembra 1917, vendar je bil objavljen šele v naslednjem letu kljub nekajletnemu zamiku, ki ga ločuje od predhodnjih dveh "Prispevkov k psihologiji ljubezenskega življenja" /Uber einen be-sonderen Typus der Objektwahl beim Manne (1910) in Uber die allgemeinste Emiedrigung des Liebeslebens (1912)/, sodijo ti trije spisi na neki način skupaj. V intervalu med drugim in tretjim, tj. pričujočim prispevkom, je izšel Totem in tabu (1912-13), tako da lahko "Tabu devištva’ beremo kot dodatek k drugemu delu omenjene knjige. Ta spis na drugi strani vsebuje tudi razpravo o kliničnih problemih ženske frigidnosti in tako dopolnjuje raziskavo o moški impotenci v drugem spisu "Prispevkov". Slovenski prevod besedila je narejen po izdaji v Studienausgabe, Bd. 5, S. Fischer Verlag, Frankfurt am Main 1972, str. 213-228 in angleškem prevodu v The Standard Editlon of The Complete Psycholo-gical VJorks o! Sigmund Freud, Vol.11, The Hogarth Press, London 1957, str. 193-208.
2 /Prim. opombo ob koncu Freudovega poznega spisa "Končna in neskončna analiza" (1937c)7
3 Prim. Crawley (1902) The Mystic Rose, a Study o/PrimitiveMarriage, London., Bartles in Ploss (1891) Das Weib in der Natur- und VSIkerkunde, Leipzig.; različna mesta v Frazer (1911) Taboo and the Perils ol the Soul (The Golden Bough, 3. izd., III. del), London in Havelock Ellis (1910) Studies in the Psychology ofSex, Vol.VI.: Sex in Relation to Society, Philadelphia.
4 "Thus in the Dieri and neighbouring tribes (in Australia) it is the universal custom vvhen a girl reaches puberty to rupture the hymen. (Journ. Antrop. Inst., Bd. 24,169) In the Portland and Glenelg tribes this is done to the bride by an old woman; and sometimes white men are asked for this reason to deflovver maidens (Brough Smith/1878/, Bd. 2, 319)."
5 "The artificial rupture of the hymen sometimes takes plače in infancy, but generally at puberty... It is often combined, as in Australia, with a ceremonial act of intercourse."
6 The hymen is artificially perforated, and then the assisting men have access/ceremonial, be itobserved/ to the girl in a stated order... The act is in two parts, perforation and intercourse."
7 "An important preliminary of marriage amongst the Masai /in Equatorial Africa) is the performance of this operation on the girl. /J. Thomson (1887, Bd. 2), 258./ This def loration is performed by the father of the bridge amongst the Sakais /Malay/, Battas /Sumatra/, and Alfoers of Celebes. /Ploss & Bartels (1891), Bd. 2, 4907 In the Philippines there vvere certain men vvhose profession itwasto deflovver brides, in casethe hymen had not been ruptured in childhood by an old vvoman who was sometimes employed for this. /Featherman (1885-91), Bd. 2,474У The defloration of the bride was amongst some Eskimo tribes entrusted to the angekok, or priest. /Ibid., Bd. 3,406./
8 /Freud je to delo pisal med prvo svetovno vojno./
9 Nevesta je v številnih primerih poročnega obredja nedvomno seksualno na razpolago ženinovim svatom, ne pa tudi ženinu samemu.
10 Prim. Totem und Tabu
11 (Freud se k temu problemu povrne v 4, poglavju "Množične psihologije" /1921 c/ in v 5. poglavju "Nelagodja v kulturi" /1930a/.)
Tine Kurent
tattšaiiA
SPOROČILA DURERJEVEGA BAKROREZA "MELENCOUA I" (1. del)
Uvod
Durerjevi tiski so znameniti ne le zaradi svoje umetniške popolnosti, ampak tudi zaradi svojih "skritih pomenov.1 Njihova tajna sporočila so zapisana gematrično2 v številih, ki jih je umetnik nakazal s številkami, z merami, s številom elementov na kompoziciji ali s tekstom, kjer ima vsaka črka svoj numerični pomen. Za svojo gematrično kriptografijo je Diirer uporabljal takozvano ma-sonsko abecedo, pa tudi hebrejski in grški alfabet.
Grafika MELENCOUA I je ena najbolj zanimivih med hermetičnimi kompozicijami Albrechta Dii-rerja.3 Njene subliminalne ideje4 so skrite v številih njenega magičnega kvadrata, v njenih dimenzijah in v številih sestavnih delov, pa tudi v njenih napisih.
Števila magičnega kvadrata
Magični kvadrat Melanholije, ki je znan tudi kot Jupitrov, sestavljajo števila od 1 do 16. Njegovo ključno število je vsota vseh števil v eni vrsti, v enem stolpcu ali v eni diagonali in znaša 34. Vsota vseh števil v kvadratu, od 1 do 16 pa znaša 4-krat 34 ali 136.
Ime bakroreza kot se izgovori, MELENCOUA EINS, je gematrično enako številu 136. Namesto MELANCOLIA je Diirer pač moral napisati MELEN-COLIA, če je hotel doseči željeno gematrično število.5 Svojo samovoljno zamenjavo črk A in E bo poravnal šele v enem od gematričnih sporočil na lesorezu, imenovanem GedSchtnissSule for den Bauernkrieg,6
Po grško napisano ime našega bakroreza velja sicer 790, a če opustimo ničle, šteje МЕЛАГ-ХОЛ1А toliko kot ključno število 34. V ključnem številu 34, pravzaprav v njegovi dvojni vrednosti pa je skrit tudi Durerjev čarovniški pajdaš, AGRIP-
PA.		
M	40	- 4
E	5	- 5
Л	30	- 3
A	1	- 1
Г	3	- 3
X	600	- 6
0	70	- 7
Л	30	- 3
I	10	- 1
A	1	- 1
	790	34
18
9
3
IS
18
S
18
S
Število 79, ali natančneje, njegov 3-kratnik 237, je gematrično enako svetopisemskemu stavku WES DAS HERZ VOLL IST.7 Grško-nemško Sporočilo МЕЛАГНОЛ1А WES DAS HERZ VOLL IST, po slovensko Melanholija, katere je srce polno, je 13-krat večje od števila 79. Kaj vse pomenita števili 79 in 237, bom pojasnil pozneje.
34	34	34	34	
16	3	2	13	34
5	10	11	8	34
9	6	7	12	34
4	15	14	1	34
1	4
1	4
A D ANNO DOMINI ,	ALBRECHT	DUERER
D 1514 A
Srednji števili v spodnji vrstici kvadrata, 15 in 14, se gematrično družita v letnico 1514, obe vogalni števili, 1 in 4, pa pomenita črki A in D, kar lahko razumemo za začetnice, bodisi A(nno) D(omini), bodisi A(lbrecht) D(urer) ali pa A(grip-pa) D(urer):
Števila v spodnji vrsti, 4,15,14 in 1, se lahko seštejejo v nova gematrična števila:
4 + 15 = 19,
15 + 14 = 29 14 + 1 = 15.
V številu 1 je gematrično prisotna SANCTA MARIA, ki gematrično velja 100.
Število 14 je slikarjev podpis: ALBRECHT DUERER šteje 140.
Število 4 je tudi podpis. C(ornelius) A(grippa) V(on) N(ettesheim) velja 40.8
Število 19 je enako sklepu РАХ OPTIMA RE-RUM, po slovensko Mir je najboljša reč, ki šteje 190. Toda gematrična števila imajo lahko tudi več pomenov. Durerjeva gematrična sporočila se pogosto skrivajo eno pod drugim kot pri palimpsestu. Števili 19 in 34, na primer, imata tudi svoj hebrejski
pomen3, namreč, da je "Maščevalni angel", ki šteje 34-krat 4 ali 136, "bil črn", kar velja 19:
136 = Stom -|nSd
S THE AVENGING ANGEL 19 = ГП = VAS BLACK
Durerjevo Melanholijo v resnici predstavlja podoba črnega angela. Po grško pa je žolč tudi črn.
Število 29 pa bom razložil na drugem, bolj primernem mestu.
APIITOTEAHI C. AGRIPPA ALBRECHT D.
36
73
71
Števila magičnega kvadrata na diagonali, ki se začne v zgornjem desnem vogalu, so 13,11 in 67; številki 6 in 7 se združita na isti način, kot številki 15 in 14 v letnici 1514. Njihov zmnožek, 13-krat 11-krat 67, je število 9581:
16	3	2	13
5	10	11	8
9	6	7	12
4	15	14	1
= 9581
Število 9581 ponavlja Aristotelovo razmišljanje10: "Kako je to, da so vsi možje, ki se odlikujejo v filozofiji, politiki, pesništvu in umetnosti, melanholični...", podpisano s tremi imeni.
V številkah Aristotelovega podpisa štejejo le naravna števila brez ničle, tako kot smo že videli, ko smo decrfrirali naslov МЕЛАГНОЛ1А. Podpisa obeh magov pa sta v latinščini:
1	K	Alef	{•	»i... •0 J
2	3	Bel	{!	i } .0 400 J
3	Д	Geemet	{?	i)"
4	1	Dolet	{?	i) “
5	ГТ	He	<:	1) •
6	1	Vov	(i	•i) ”
7	T	Zoyeen	{:	so J
8	n	Chet	{Г	K) j tl«
9	ID	Tet	{;	M> V ti«
10		4x1		10 1 « > 10
20	b	Kof	l 0 C	t J 2) «
30	з	lomed	C;	2} .
40	л	Mem	<:	S) -
50	n	Noon	(S0	"1 “ so J
60	D	Somech	{-	to s 1 120 10 J
70	7	Ауеел	(i	K N 10 } im so J
80	3	Fe	{e	•?) -
90	S	Tsodee	-{?	•n * 10 J
100	p	Kor	{:	ioo ч * } IM BO J
200	1 n	Resh	(L	100 , •O } SIO MO J
300		Sheen	(Г	MO 1 10 } MO so J
400	n	Tov	c	‘1) -
180
Grški Aristotelov citat sam zase gematrično velja 9501, toda zvečan za 180, kolikor štejejo imena treh modrecev11, se poveča na 9581:
Дкх tl 7dcvT£<; oaoc Tcepurol yey6vaaiv icvSpec;, 9] xaxa , cpt.Xoaocpiav, 9\ 7roXiTiX7)v, 7) iTolriCTLV, ?) xexva?» cpalvovrai |jiEXayxoXixol буте? . . .
APIITOTEAHI C AGRIPPA	ALBRECHT	D.
Vsota zgornjim besedam enakovrednih števil je 9581 ali 13-krat 11 -krat 67. podrobno seštevanje po vrsticah je tako:
15 + 310 + 638 + 350 + 875 +
+ 392 + 360 + 8 + 322 +
+ 1441 + 8 + 1156 +992 +
+ 889 + 625 +
+ 36 + 73 + 71.
Končna vsota je 9581 ali 13-krat 11-krat 67.
Na podoben način se da decifrirati tudi števila na drugi diagonali, kakor tudi na preostalih treh vrstah oziroma štirih kolonah.
Mere bakroreza
Bakrorez Melanholija je visok 240 mm, pravzaprav 9 palcev in 8 črt, in širok 186 mm, to je 7 palcev in 6 črt.12 Z drugimi besedami, kompozicija je v razmerju 116 na 90.
Število 116 ali 4-krat 29 je sorodno številoma, ki oblikujeta letnico 1514, kot sem že razložil v prejšnjem poglavju:
15 + 14 = 29.
Število 29-krat6 = 174 ponavlja pozdrav AVE MARIA, GRATIA PLENA, po naše Ave Marija, milosti polna; v številu 29-krat 2 = 56 pa je skrita SILAGIA. Beseda SILAGIA je akronim za seznam sedmih naglavnih grehov:
SVPERBIA = 92 ali ošabnost,
500
0 600 1 700
800 Y 900
INVIDIA		68 ali zavist,	
A	1	A	1
B	2	B	2
C	3	Г	3
D	4	Д	4
E	5	E	5
F	6	9	6
G	7	Z	7
H	8	П	8
I	9	0	9
J	10	I	10
K	11	K	20
L	12	A	30
M	13	M	40
N	14	N	50
0	15	*—4	60
P	16	0	70
Q	17	n	80
R	18	A	90
S	19	P	100
T	20	E	200
U	21	T	300
V	22	T	400
w	23	Ф	500
X	24	X	600
Y	25	*	700
Z	26	n	800
LVXVRIA
AVARITIA
GVLA
IRA
ACEDIA skupaj
= 108 ali gizdavost, = 81 ali skopost,
= 42 ali požrešnost, = 28 ali jeza,
= 23 ali lenoba,
442.
Sedmero grehov šteje v latinščini 442 ali 13-krat 34. Ključno število magičnega kvadrata, 34, je treba ponoviti 13-krat, da bi našteli sedem smrtnih grehov.
Durerju in Agrippi so očitno bili všeč močni kontrasti, saj Sta spravila v isto mistično število Melanholijo in Devico Marijo. Še se spominjamo, da Melanholija v grščini šteje 790, VIRGO DEI GENITRIX MARIA, po naše Devica Bogorodica Marija, pa velja 79-krat 3 ali 237.13 Še ena antiteza pa je sedmero kreposti, kot nasprotje sedmim naglavnim grehom. ORDINIS VIRTUTES SEPTEM, sedem kreposti Reda, ki veljajo 300, so skrite v višini 90’” bakroreza. (Števili 3 in 9 imata lahko isti pomen.) Tolstojevim prostozidarjem so bile dobro znane: "Pol ure kasneje se je Retor vrnil, da bi seznanil prosilca s sedmimi krepostmi, ki posnemajo sedem stopnic Salomonovega templja, ki jih mora vsak prostozidar gojiti v sebi. Te kreposti so:
1. molčečnost, čuvanje Redovih tajnosti.
2. poslušnost tistim, ki so na višji stopnji Reda.
3. Modrost.
4. Ljubezen do človeškega rodu.
5. Hrabrost.
6. Dobrodelnost.
7. Ljubezen do smrti."
Sedmero lastnosti po latinsko, ki gematrično veljajo 900, je skritih v širini 90"'.
DISCRETIO	=102
OBOEIDIENTIA	=	99
MORALITAS	=108
AMOR HUMANI GENERIS =190
FORTITUDO	=128
GENEROSITAS	=132
AMORMORTIS	=141
Skupaj	900
1 "... disguised meanings... yet unsolved despite erudite research of them." (Bialostocji J., The Message of Images. Studies in the History ot Ari. IRSA Verlag, Vienna, 1988, poglavje: Myth and Alegory in Durer's Etchings and Engravings, str.132.)
2 Kurent T„ The Gematric Art. - Napisano za Artibus etHistoriae.
3 MELENCOLIA I, Sammlung Otto Schafer, Schweinfurt (D-75/I), tudi v katalogu Albrecht1 Diirer, 1471-1971, Prestel-Verlag, Munchen, pod štev. 270.
4 Besedo "ideja”, v pomenu “skrito gematrično sporočilo" je uvedel arhitekt Jože Plečnik.
5 Primerjaj s in četrtim pravilom v razpravi The Gematric Art.
6 Diirer 4 Ct 152/2, ali v katalogu št. 440. Problem bomo razložili v nadaljevanju te razprave.
7 Prvi del pregovora v Matejevem Evangeliju, 12:34, kot ga je prevedel Luther. Glej njegovo pismo "Vom Dolmetschen", 3. september, 1530.
8 Cornelius Agrippa von Nettesheim je vsaj soavtor, če že ne avtor gematrije v bakrorezu MELENCOLIA I.
9 Israel Regardie, 777 and Other Ouabalistic Wri-tings of Aleister Crowley, including Gematria and Sepher Sephiroth, Samuel VVeiser, INC., York Beach, Maine, 1973.
10 Aristotel, Problemata, 30.1.
11 Ta gematrični princip še velja. Jože Plečnik, na primer, vedno dodaja avtorjev in svoj podpis gema-tričnim citatom, razen če gre za molitev ali biblijski tekst.
12 Neznatna razlika med “navpičnim" in "vodoravnim" palcem, ki merita 24,828 oziroma 24,8 mm znaša 0,028 mm. V naši risbi pa je večja, ker kopirni stroj popači kopijo.
13 Število 237, ki ima vrsto različnih pomenov, je eno od priljubljenih števil v Plečnikovi gematriji. Glej: Kurent T., Plečnik in genius loci. - Zbornik LŠA, Ljubljana, 1982. * Isti, Grobovi PLečnikov: gematrična sporočila. Nova revija, 76, 1988. * Isti, Plečnikova vrata v direktorsko krilo Vzajemne. - Zbornik LŠA. Ljubljana, 1990. * Isti, Vzajemna zavarovalnica = 237. -Zbornik LŠA,
Ljubljana 1990.