Nevidni Bog
,,Samo jeden krat bi rada videla Boga!" reče Ljudmfla svojej materi, s katero se je izprehajala.
,,Zakaj bi rada Boga videla?" mati z nasmehom vpraša.
„0, ker je tako lep, tako krasen! On je ustvaril vso lepoto, vso krasoto na svetu; koliko krasnejši je zatorej on sam! 0, da bi samo pol miuute smela Boga gledati!"
Ali bi mogla tako krasen pogled prebiti?   Ali bi ti oko ae oslepelo?"
„0, ne!   Ear je lepo, to se rado gleda."
,,Idi z menoj; jaz ti hočem Boga pokazati," reče mati, z deklico ustaveljši se na odpertej senožeti. Visoko na vedrem nebu se je bleščalo sijajno solnce, ter videti je bilo, kakor bi se vzduh (zrak) tresel.
,,Ozri se na solnce in gledi v&nje samo pol minute!" tako mafci ogovori svojo hčerko.
Ljudmila v solnce res pogleda, a naglo si obraz pokrije z obeina rokama ter zavpije: ,,o, o, solnca ne morem gledati!"
,,In s temi očmi, ki ne morejo solncu v obraz gledati, hočeš videti samega Boga? Otroče moje! ne delaj si tako brezumnib. želj, nego mirno poterpi, da ti ugasne slabo zemeljsko oko in da prejmeš drug vid, ki bode mogel Boga gledati. A uže tu doli hrepeni, vredna biti neizkončne inilosti; kajti zato si na zemlji, da se prečuduješ krasnim delom božjim ter da v solznej dolini z mukami zasluziš, po smerti Boga gledati na veke.
Meta Pukl