Veljko RUS
POROČILO O DELU RC 10 NA
KONGRESU ISE V MADRIDU
Raziskovalni komite za participacijo, delavsko kontrolo in samoupravljanje (RC
10), ki je bil pred dvanajstimi leti ustanovljen na pobudo jugoslovanskih sociologov,
je ves čas eden od najbolj aktivnih komitejev ISE. Tudi v poznih sedemdesetih letih,
ko je bila ideja o industrijski, ekonomski in organizacijski demokraciji v zatonu, je
bilo delo omenjenega RC-ja nadpovprečno intenzivno .
Na letošnjem kongresu v Madridu je bila aktivnost jugoslovanskih sociologov
obrobna, zato pa sobolj intenzivno kot doslej sodelovali sociologi iz vzhodnoevrop-
skih dežel . RC 10 je organiziral 12 sej in obravnaval 130 prispevkov . Če upoštevamo,
da ima celotna ISA 42 RC in 8 WO (Working Groups) in da je bilo na vseh skupaj
predstavljenih okoli 2000 prispevkov, lahko rečemo, da je bila aktivnost RC 10
močno nad povprečjem .
V tem poročilu bom obravnaval samo 1 . in 3. sejo, ki zaslužita tako s splošno
teoretičnega vidika kot tudi s specifično jugoslovanskega vidika še posebno pozor-
nost. Prva seja, ki je obravnavala globalne trende participacije in samoupravljanja z
vidika enotnega in raznolikega sveta, je bila osredotočena predvem na interorganiza-
cijsko raven. V tem je bistvena preorientacija raziskav, saj so bile teoretične in
empirične raziskave še v začetku 80 . let osredotočene na mikroorganizacijsko raven,
se pravi na pogoje in učinke participiranja zaposlenih znotraj delovnih organizacij . V
zadnjih letih se težišče raziskovanj vse bolj prenaša na medorganizacijsko raven in
na globalno makroorganizacijsko raven . Razlog za takšen premik tiči v dejstvu, da
so kljub formalni avtonomiji posamezne organizacije vse bolj odvisne od drugih prav
tako avtonomnih organizacij . Težišče odločanja se prenaša na medorganizacijsko
raven, kjer se oblikujejo posredniške ali intermediarne organizacije . O teh je v svojem
prispveku razpravljal Cornelis Lammers iz Leidenske univerze na Nizozemskem .
Zanima ga, kakšno je razmerje med interorganizacijsko in interorganizacijsko demo-
kracijo. Ali krepitev intraorganizacijske demokracije slabi interorganizacijsko ali pa
je med njima pozitivno razmerje? Ali je razvita intraorganizacijska demokracija
pogoj za učinkovito interorganizacijsko demokracijo ali pa jo omejuje?
Po Lammersu so odgovori na zgornja vprašanja v znatni meri odvisni od statusa,
strukture in funkcije posredniških organizacij, ki omogočajo interorganizacijsko ra-
ven odločanja, upravljanja in participiranja . V zvezi s tem se zastavlja vprašanje, ali
lahko tudi na medorganizacijski ravni uveljavimo načelo politične demokracije, ki
224
velja za intraorganizacijsko raven : 'en človek, en glas' . Medtem ko je na intraorga-
nizacijski ravni enota demokratičnega upravljanja praviloma oseba, je na interorga-
nizacijski ravni enota analize organizacija . S tem pa se lahko atributi osebnosti, ki so
v teoriji politične demokracije konstantni in univerzalni, izkažejo za variabilne in
specifične . Medtem ko izhajamo v politični demokraciji iz načela abstraktne enakosti
vseh posameznikov, na medorganizacijski ravni skoraj ni mogoče izhajati iz načela
abstraktne enakosti vseh organizacij. Organizacije se namreč razlikujejo po številu
članov (politična neenakost) in številu sredstev (npr. delnic), ki jih prispevajo v
skupni projekt (ekonomska neenakost); eno ali drugo oziroma eno in drugo povzroča tudi
zelo velike razlike v količini moči in s tem vpliva tudi na rezultate skupnih odločitev .
Cornelis Lammers ponazarja omenjene težave interorganizacijske demokracije z
nedavnim primerom ustanavljanja European Bank for Reconstruction and Develop-
ment (EBRD) . Čeprav je EBRD ustanovilo kar 42 držav, so se o vseh pomembnih
vprašanjih o EBRD pravzaprav dogovorili na sestanku velike četverice v Washingto-
nu, kjer so bili sprejeti in objavljeni temeljni sklepi o tej inštituciji . Nizozemska
vlada, ki je menila, da bi bil Amsterdam idealni sedež te organizacije, je z velikim
ogorčenjem reagirala na takšno obnašanje velike četverice. Lammers se ob tem
sprašuje, ali bi bili sklepi o ustanovitvi EBRD bolje usklajeni z interesi vseh 42 dežel
ustanoviteljic, če bi imele vse enak vpliv na končne odločitve? Na to vprašanje ne
daje enosmiselnega odgovora, ampak le opozarja na analogne razmere v nekaterih
panožnih združenjih, v katerih se namesto enakih pravic vseh podjetij uveljavlja
ponderirano zastopstvo; to pomeni, da so velika podjetja nadreprezentitana in tvorijo
oligarhično strukturo posredniškega interorganizacijskcga združenja . Ta na prvi po-
gled nedemokratična rešitev pa prinaša večini članic tega združenja več dobrega kot
slabega, saj se z nadreprezentiranjem povečuje zavzetost velikih za združevanje :
veliki prispevajo več sredstev, več kadrov in tudi več ekspertiz za združenje. Ponde-
rirane pravice potemtakem res porajajo oligarhične intermediarne tvorbe na medorgani-
zacijski ravni, vendar so le-te tudi bolj responzivne na interese članic združenja kot pa v
primerih, ko je v združenjih dosledno uveljavljeno načelo enakih pravic vseh članic .
Zaradi zelo kompleksnih situacij so učinki bolj ali manj oligarhičnih interme-
diarnih organizacij na interorganizacijski ravno dokaj nepredvidljivi . Lammers meni,
da je zaradi tega bolje, da uveljavljamo dvojno odločanje hkrati : tisto, ki temelji na
striktni ekvivalenci vseh članic, in tisto, ki temelji na ponderiranih pravicah . Na ta
način lahko preprečimo, da nekaj velikih članic ne zdrsne v marginalni status
manjšine, po drugi strani pa prav tako preprečimo, da številne manjše članice niso
izločene iz igre velikih sil . Za mednarodne organizacije bi bilo enako škodljivo, če
bi bilo 'velikih sedem' paraliziranih s preglasovanjem številnih manjših držav, in
narobe, če bi manjše s preglasovanjem paralizirale velike .
225
Severin Bruyn in Litsa Nicolaou-Smokoviti sta obravnavala intraorganizacijsko
dinamiko podjetij z vidika sodelovanja in tekmovanja. Njuna osnovna teza je, da si
med seboj konkurenčna podjetja sčasoma izoblikujejo kooperativna pravila, s kateri-
mi ne določajo kriterijev 'fair playa', ampak si z njimi zagotovijo tudi uravnovešeno
tekmovanje in sodelovanje ; na ta način se oblikuje nekakšen socializiran trg oziroma
'samoupravno' reguliran trg . Svojo tezo avtorja ponazarjata s primerjavo kooperative
mlečnih proizvajalcev v Švici in Grčiji . Medtem ko si je 4000 kooperantov v Švici v
dolgih desetletjih izoblikovalo intermediarno organizacijo, ki je hkrati poslovna in
interesna skupnost, ki je izoblikovala 'visoko organizirani socialni trg', pa kompeti-
tivna razmerja 2000 kooperantov v Grčiji moderirajo vladne agencije : tržna razmerja
v Grčiji torej niso samoupravno, ampak državnopravno regulirana .
Podobno primerjavo sta avtorja izpeljala tudi na področju farmacevtske industri-
je. Farmacevtska industrija v Nizozemski združuje v 70 podjetjih 11000 zaposlenih
v PHC (Public Healt Cartel), ki je nevladna organizacija oziroma nekakšno 'samou-
pravno združenje' ; to združenje nadzira kvaliteto zdravil, določa cene in skrbi za
ustrezno strokovno reklamiranje novih proizvodov . V zadnjih deestletjih je funkcijo
PHC prevzela NEFARMA, ki je prav tako poslovno nevladno združenje ; to združenje
je zaostrilo kriterije proizvodnje in distribucije zdravil ter izdelalo podrobni kodeks,
s katerim se določa kvaliteto proizvodov . S tem je skoraj v celoti odpravljen kompe-
tititvni kaos, ki je nekdaj škodoval tako proizvajalcem kot tudi uporabnikom . Država
v tem primeru ni več avtoritativni arbiter, ampak le še facilitator .
V Grčiji dela 12000 zaposlenih v 88 podjetjih farmacevtske industrije. Osnovni
konflikti so med domačimi farmacevtskimi podjetji in tujimi multinacionalkami .
Regulacijo teh konfliktov je prevzela v vladi ustanovljena agencija, ki nadzoruje
kvaliteto zdravil, medtem ko ministrstvo za zdravje neposredno nadzira cene le-teh .
Socializacija kompetitivnih odnosov med podjetji je potemtakem državna, ne pa
samoupravna. Država sicer dominira, vendar ne teži k temu, da bi to stanje po-
daljševala v nedogled . Zaradi tega pripravlja zakonske norme, ki bi regulacijo kom-
petitivnih razmerij preselile iz vladnih organov v poslovna združenja . Po zgledu
Nizozemske naj bi vlada vgradila v industrijsko panogo tako imenovano 'nevidno
roko kooperacije', s katero naj bi socializirala kaotično in asocialno konkurenco .
Takšna 'nevidna roka' kooperativne regulacije tržno kompetitivnih odnosov med
podjetji pa nastaja spontano in brez državne intervencije povsod tam :
a) kjer obstaja demokratična globalna socio-ekonomska (antihvstovska) politika,
b) kjer obstaja vsaj približno ravnovesje moči med kompetitivnimi podjetji,
c) kjer so vzpostavljeni neodvisni mehanizmi za razreševanje konfliktov .
Spontano samoreguliranje kompetitivnih odnosov je ustreznejše od vladnega,
zakaj vladni organi praviloma funkcionirajo po federalnih načelih, poslovni pa po
konfederativnih, ki bolj ustrezajo potrebi po visoki avtonomiji vseh partnejev .
226
Tretja seja RC 10 je obravnavala nove lastniške oblike in nove oblike participa-
cije zaposlenih . Sociologi z Zahoda so se v svojih prispevkih ukvarjali s problematiko
kooperativ, kolegi z Vzhoda pa z uvajanjem samoupravljanja in s privatizacijo držav-
ne lastnine .
Ann Westenholz iz Kopenhagna je opozorila na to, da v proizvodnih kooperati-
vah ni manj protislovij kot v privatnih podjetjih, saj se namesto starih konfliktov med
delodajalci in delojemalci pojavljajo novi funkcionalni konflikti med različnimi sku-
pinami zaposlenih ; te konflikte doživljajo zaposleni manj racionalno in bolj paradok-
salno, zato povzročajo bolj shizofrene reakcije . Paradoksi so posledica oblikovanja
več samoreferenčnih organizacijskih enot med zaposlenimi . Znotraj takšnih enot je
komuniciranje intenzivno, hkrati pa so razmerja med njimi kognitivno intransigentna .
Transigentne odnose je mogoče ponovno vzpostaviti samo z 'razučitvijo', se pravi z
distanciranjem od lastne samoreferenčne socialne realitete; šele potem je mogoče
pričakovati upoštevanje in toleriranje in doslej intransigentne realitete . Takšno pri-
stajanje na intransigentne realitete pa je mogoče le tedaj, če se sprijaznimo s para-
doksalno naravo sveta, oziroma če privzamemo staro Aquinovo agnostično paradig-
mo: 'credo quia absordum est'. 'Pravilno' mišljenje torej ne vodi h konvergenci,
konvenciji in konsenzu, ampak k divergenci in konfliktu .
Paradoksa v tem primeru ne smemo istovetiti z dilemo, konfliktom, dialektiko
ali logično nedoslednostjo . Dilema pomeni nujnost izbire med eno ali drugo alterna-
tivo, konflikt pomeni uveljavljanje ene alternative nad drugo, dialektika pomeni
razrešitev obeh alternativ v neki tretji, bolj sintetični, medtem ko pomeni paradoks
pristajanje na koincidenco dveh nasprotnih alternativ . Lahko bi rekli, da gre za
pristajanje na nekakšen postmoderen organizacijski eklekticizem, ki temelji na samo-
referenčnih svetovih različnih skupin . Ti samoreferenčni svetovi seveda niso nekaj
objektivnega, nekakšen svet po sebi, amapk podobe sveta, ki si jih posamezne sku-
pine izoblikujejo v samoobrambi pred kaotičnim zunanjim svetom .
Danski sociologi so analizirali paradokse, ki so se pojavljali v kooperativah,
zlasti na področju delitve osebnih dohodkov. Na tem področju so odkrili tri samore-
ferenčne skupine, ki so jih poimenovali z 'demokrati', 'mezdnimi delavci' in 'poslov-
nimi ekonomisti' . Demokrati menijo, da so osebni dohodki lahko samo posledica
konsenzualnih odločitev o kriterijih delitve, mezdni delavci menijo, da so plače lahko
samo produkt bolj ali manj uspešnega prizadevanja za blaginjo zaposlenih, medtem
ko poslovni ekonomisti menijo, da so plače določene s političnoekonomskim makro-
sistemom. Tisti, ki pristajajo na obstoječe razlike v pojmovanju, pristajajo tudi na
paradoksalnost sveta, ki je osnova političnemu pluralizmu ; tisti, ki skušajo razrešiti
to pluralnost, pa so vse bolj podvrženi organizacijski shizofreniji . Podobni so ljudem,
ki bi pogačo hkrati želeli pojesti in ohraniti celo .
227
Večina drugih kolegov z Zahoda je obravnavala vlogo in status posameznih
skupin v kooperativah. Chris Cornforth iz Anglije je orisal paradoksalni položaj
managementa v kooperativah. Menedžment v kooperativah je pogosto ujet v nasled-
njo dilemo: ali pristane na kooperativno demokracijo in se odpove učinkovitemu
vodenju ali pa skuša uveljaviti učinkovito vodenje in zato odpravi demokracijo v
kooperativi. Premagovanje tega paradoksa je po Comforthovem mnenju mogoče le
tedaj, če redefiniramo klasično vlogo menedžmenta . Nova vloga menedžerjev ni več
v planiraju, odločanju, organiziranju, kontroli in izvajanju (Urwick), ampak v tem,
da opravljajo informativno, edukativno in facilitacijsko funkcijo . Razviti morajo
sposobnost, da so vodje in vodeni hkrati, da opravljajo klasične funkcije, pa tudi tiste,
ki jih Cornforth označuje kot neoklasične (informativne, edukativne in facilitativne) .
Joyce Rotschild iz ZDA je na osnovi dokaj obsežnega empiričnega gradiva
dokazovala, da je v ameriških kooperativah zaposlenih nadpovprečno število žensk .
Prav tako so razlike v plačah med spoloma v kooperativah dokaj manjše, ne glede na
to, ali gre za proizvodne ali pa za neproizvodne kooperative .
Iz empiričnih raziskav vemo tudi to, da so nekatere osebne lastnosti, ki omo-
gočajo kooperativno in demokratično organiziranje dela, močneje prisotne pri žen-
skem kot pri moškem spolu ; v pogajanju je na primer pri njih bolj prisotna težnja po
enakem deležu kot po uveljavljanju osebnih prednosti; pri delu je bolj poudarjena
težnja po vključevanju kot težnja po prvaštvu ; pri oskrbi je močneje izražena težnja
po pomoči drugim kot težnja po skrbi zase ; v odnosih do sodelavcev je močneje
izražena težnja po neinstrumentalnih odnosih kot po zgolj instrumentalnih odnosih
itd. Vse te lastnosti so pravzaprav funkcionalne nujnosti za uveljavljanje učinkovite-
ga demokratičnega upravljanja in za kolektivno reševanje problemov .
Avtorica domneva, da zgoraj omenjene kooperativne prednosti ženskega spola
izvirajo iz primarne socializacije, ki je - bolj kot pri moškem spolu - usmerjena v
trajna medosebna razmerja, ta pa so lahko trajna le, če temelje na poštenosti, vzajem-
nosti itd .
Od vzhodnoevropskih kolegov sta omembne vredna predvsem prispevka
Gerčikova iz Novosibirska in Jolante Kulpinske iz Poljske . Gerčikov je obravnaval
probleme, ki se pojavljajo v zvezi z uvajanjem samoupravljanja in privatizacije v SZ .
Iz njegovega prispevka je očitno, da se z uvajanjem samoupravljanja v sovjetska
podjetja ne rojeva nova socialna integracija, ampak se predvsem razkraja prisilna
institucionalna oziroma sistemska integracija. Uvajanje samoupravljanja se na ta
način spreminja v proces razpadanja umetnih sistemov in v uveljavljanje 'naravnega'
stanja, ta pa je v entropiji. Dosedanje dinamično jedro, ki so ga tvorili Partija, država
in ekonomski aparat, je razpadlo .
Novi samoupravni organi ne morejo dobiti novega socialnega nosilca : državni
organi na ravni Zveze in na ravni branž so zaradi decentralizacije zgubili operativno
228
moč, menedžerji pa se obnašajo kot kapitalisti in si lastijo vse menedžerske in
lastniške prerogative. Gospodarski strokovnjaki so brez ustreznega znanja kot tudi
brez ustreznih izkušenj s področja tržne ekonomije, računovodske službe so nespo-
sobne za prekvalifikacijo, delavci pa so v glavnem nezainteresirani za sodelovanje v
upravljanju podjetij . Anketa med zaposlenimi na območju Novosibirska je pokazala,
da si sodelovanja pri odločanju o organizaciji proizvodnega dela želi le 1 do 2 %
zaposlenih, sodelovanja pri odločanju o ekonomskih zadevah 10 do 25 % zaposlenih
in sodelovanja pri odločanju o socialnih zadevah 50 do 65 % zaposlenih . Zaradi
nizkih aspiracij in zaradi majhnega dvoreznega vedenja sindikalnih zastopnikov po-
temtakem ni mogoče pričakovati mobilizacije zaposlenih v samoupravnem delovanju .
Gerčikov meni, da bo šele s povezovanjem novih oblik lastnine, oziroma s
prenosom državne lastnine na razne oblike delavskega delničarstva, prišlo tudi do
uveljavljanja samoupravljanja. Ob tem opozarja na to, da bodo različne oblike la-
stninjenja zahtevale tudi različne oblike samoupravljanja oziroma soupravljanja . Po-
leg lastninjenja pa bosta na uveljavljanje samoupravljanja delovala tudi dva procesa :
robotizacija oziroma kompjuterizacija in profesionalizacija dela, ki ne dopušča več
delitve na ideativno in eksekutivno delo zaposlenih .
Iz prispevka Jolante Kulpinske je razvidno, da ima na Poljskem samoupravljanje
bolj ugodne učinke prav zaradi tega, ker stoji za njim Solidarnost . Solidarnost omo-
goča vertikalno povezavo samoupravnih organov v podjetjih in njihov vpliv na cen-
tralno vlado . Prek Solidarnosti so imeli predstavniki samoupravnih organov dokaj
velik vpliv na razprave 'Okrogle mize' pomladi 1989 . leta, zlasti potem, ko so se
organizirali v nekakšen samoupravni lobby, ki nosi ime 'Samoupravni forum zapo-
slenih' . Solidarnost ima v sistemu kot celoti funkcijo katalizatorja, ki povezuje de-
javnosti na mikroravni z upravljanjem na makroravni celotnega politično-
ekonomskega sistema. Samoupravni forum je v zadnjem letu preprečil vrsto umaza-
nih razprodaj podjetij in dosegel, da so bile v parlamentu izglasovane nekatere ome-
jitve, ki zmanjšujejo možnost takšnih umazanih razprodaj .
Po letu 1989 so samoupravni sveti zaposlenih dobili tudi večjo vlogo pri imeno-
vanju direktorjev . Po mnenju Kulpinske so to vlogo uveljavili na konstruktiven način
prav zaradi tega, ker imajo informacijsko, organizacijsko in politično podporo Soli-
darnosti . Učinkovita in kvalificirana selekcija direktorjev je izboljšala tudi status
direktorjev, saj jim samoupravni sveti nudijo učinkovito zaščito pred anarhoidnimi
napadi posameznih skupin zaposlenih .
Jolanta Kulpinska končuje svojo analizo poljskega samoupravljanja s splošno
tezo, po kateri ima uvajanje novih demokratičnih institutov le majhen vpliv na vsa-
kodnevno življenje zaposlenih vse dotlej, dokler se ne pojavijo interrnediarne sile (v
tem primeru različni organi Solidarnosti), ki sprožijo mobilizacijo zaposlenih v teh
institutih, in - kar je morda še pomembnejše - omogočijo prebod od negativnih
229
defenzivnih reakcij zaposlenih k pozitivnim in produktivnim reakcijam . Medtem ko
so bili vzhodnoevropski kolegi v okviru RC 10 močno zastopani, je bil Tretji svet v
Madridu povsem marginaliziran. Bolj aktiven je bil na nekaterih sejah, ki so se
ukvarjale s specifičnimi temami . Tako je prevladoval na 4 . seji III . simpozija, kjer so
razpravljali o mednarodni delitvi dela. Udeleženci so poudarjali, da skušajo ameriške
firme v dežele Tretjega sveta uvoziti japonski sistem socialne organizacije, vendar
pri tem spregledujejo, da Tretji svet nima:
1 . tiste infrastrukture, ki bi omogočale režim 'just in time' (to je režim, v katerem
podjetja nimajo zalog, ker prihajajo deli točno v dogovorjenem roku) ;
Z . tiste stopnje internalizacije delovnih norm kot Japonski delavci, zato je
potreben močnejši motivacijski sistem ;
3 . tako razvitega sindikata kot Japonci, zato je za uspešno razreševanje indu-
strijskih konfliktov potrebna neka druga (politična, religiozna) protiutež de-
lodajalcem, ki omogoča uspešno razreševanje industrijskih konfliktov .
Prenos tujih tehnologij in tujega kapitala je pozitiven v toliko, kolikor krepi
kompetitivno moč domačih podjetij na mednarodnem trgu . Velika nevarnost pa je, da
se z uvozom tujih tehnologij degradira domače strokovnjake ali pa celo pospeši
njihovo emigracijo v razvite dežele . Brazilska vlada si zdaj prizadeva z zakonodajo
stimulirati takšne pogodbe med domačimi in tujimi firmami, kizagotavljajokoope-
racijo med razvojnimi oddelki domačih in tujih firm . Pri tem daje vlada zelo velike
ugodnosti vsem, ki investirajo v razvoj domačih podjetij, poleg tega pa s posebnimi
programi finansira domače raziskovalno delo in na ta način motivira strokovnjake, da
ostajajo v Braziliji . Zdaj tudi druge dežele sledijo brazilski politiki .
230