piše htok Aberšek
6 KAJ SO DELALIORGANI V SKOPJU
10 FRANCOIS LTOTARD
12
govori o slikarstvu v Mew Yorku
18 MOŠKIAKT
24 SE RES DA PRENOVITIPREDMET SLO
28 MILOVAN DILAS
3O
Brane Bitenc
34 KRUTA IGRA
knjige 37     teater 38    gary gray 40
3lasilo UK ZSMS Ljubljana, letnik XXXVIII št. 8, 15. februar 1989
Jredništvo: Tomaž Toporišič (v. d. glavnega urednika), Ruža M. Barič (odgovorna urednica), Borut Rismal, Brane Senegačnik iektor, kultura), Pac (oblikovanje), Zdravko Zupančič (gledališče in film). Stalni sodelavci: Simon Bizjak, Branko Čakarmiš, Tine ^urlan, Tomi Gračanin, Borut Krajnc, Jana Pavlič, Jasna Rajh, Jure Rifelj, Matjaž Šuen, Aleksa Šušulič. Tisk & priprava: Tiskarna -judska pravica. Naslov: Kersnikova 4, Ljubljana. Telefon: 319-496,318-457. TRIBUNA izhaja načeloma vsakih štirinajst dni, med x>čitnicami pa počivamo. Cena posamezne številke je 2500 din. Oproščeno temeljnega davka za promet po sklepu št. 421 -170 z dne 22.1.1973. Tribuno lahko kupite v naslednjih knjigarnah: Brežice: Knjigarna DZS. Maribor: Knjigama MK, Partizanska 9, Gosposka 28. Kranj: Knjigarna DZS. Novo mesto: Knjigarna MK. Kočevje: Knjigarna DZS. Zagreb: Znanstvena knjižara Mladost, Preradovičeva 2. Ljubljana: Trubarjev antikvariat, Knjigarna CZ, Trg osvoboditve 7 in Titova 15, Knjigarna MK, Miklošičeva 40, Dartizanska knjiga, Trg osvoboditve 12, Galerija ŠKUC, K16 na Filozofski fakulteti. Murska Sobota: (Knjigarna Dobra knjiga). Ptuj: MK, Jesenice: DZS, Domžale. Mimogrede: Sestanki uredništva se vršijo vsak torek v prostorih Tribune od 18. ure dalje. Vljudno vabljeni!   naslednja številka 28. februarja

HOMO TEATRALIS, PRIMERNO OBDELAN SEVEDA, KOT NA GLEDALIŠKEM LISTU, SE BO V REŽIJI AKADEMSKEGA STUDIA AGRFT IN CIDMA POJAVIL 21. 2. 1980 OB 20.30 V DVORANI CIDM (STARI GLEJ), POUANSKA C. 22A, KULTURNI CENTER POUANE. PREMIERNO SEVEDA. LEPO NAS POZDRAVUA, Ml PA TUDI NJEGA. SE VIDIMO, DA GA VIDIMO, IN DA NAS VIDI.
FRANCE PREŠEREN JE ŠE ENKRAT MORAL PROSLAVITI OBLETNICO SVOJE SMRTI, POLITIKI SO ZA EN DAN POSTALI KULTURNI, KULTURNI PA SE NISO UDELEŽILI PODELITVE NAGRAO ZA KULTURNE. KOT VSAKO LETO.
BERLINSKI FESTIVAL ¦ ¦ ¦ ¦ ¦ Videli bodo lahko filme: Dangerous Liasions Stephena Frearsa, La Noche Oscura Carlosa Saure, La Bande des quatre Jac-quesa Rivetta, Mississipi Burning Alana Parkerja, War Requietn Dereka Jar-mana, Talk Radio Oliverja Stona, Another Wotnan Woodyja Allena in seveda še morje dobrih Hlmov. Za Tribuno si bo stvari ogledal (iz prijaznosti seveda) Miha Mazzini ***** V LJUBLJANI pa se bo približno v istem času začel Ciklus o ustvarjalnosti, ki ga bo seveda vodil Marko Pogačnik, v CD, okrogla dvorana, zastonj ***** v sredo, 15. 2. bo v taistem domu premiera balet-nega večera Birgit Cullberg ***** v petek, 17. februarja bo predaval o novi arhitekturi v BERLINU Amir Gazič. Prikazal bo 160 projektov, ki so jih tam izvedli svetovno znani arhitekti ***** v soboto, 18. febr. bo Dušan JovanoviČ postavil na oder svojega trzaškega Strička Vanjo gospoda Čehova ***** v petek. 24* tebr. pa bodo v okrogli dvorani igrali, peli in podobno Gori uši winetou, istrska skupina neopredeljive glasbene smeri. Bojda zelo zanimiva ***** V začetku marca CD obljublja filme Marca Ferrerija (ob-ljufeljai jih je že večkrat), stare in nove

c:
a
V
o



Svečan. Leta 1466 je bil zapisan kot set-/zan. Tudi to ime so razločno razlagali. Znameniti slovenski jezikoslovec F. Miklo-šič pa je v svoji obravnavi Die slawischen Monatsnamen postavil trditev, da je temu imenu podlaga glagol sekati, sečem, seči, tj. mesec, v katerem so si ljudje, v prvotnem naravnem gospodarstvu, pripravljali drva, sekali drevje. Le-temu je pritrdil prav tako znameniti jezikoslovec o. Stanislav Škrabec. L. 1824 je Fr. Metelko v Novi pratiki spre-menil sičen -sečan v svečan, kar je ostalo do današnjih dni.
foto Pac
Boiidar Dolenc
Plesnl šanson v Cankarjevem domu
Kaj dobite, če povežete Vil-lona, Menarta, Byrona z glasbo Choplna, 0'Djlla, Sarah Vaug-han, Irvina Berllna, Bennjra Qo-odmana, Jacquesa Brela in ple-som Saše Staparski? Odgovor boste dobUi 26. 2. ot> 19. uri v mall dvorani Cankarjevega doma. Pesem je ples misli, ples je poezija gibanja, tako pravi Saša, to "bo verjetno potrdil še kdo drug.
n

•Ml
R
"ecimo, da si nadarjen študent fizike, računalništva, strojništva, medicine ipd. in da se lepega dne v tvojem poštnem nabiralniku znajde prijazno pismo kakega ameri-škega znanstvenega inštituta, v katerem te vabijo k sebi na izpopolnjevanje in ti med vrsticami obljubljajo celo zaposli-tev. Priznaj, da ne bi dolgo razmišljal! Verjetno te že dolgo časa spremlja misel na pobeg iz tega zakletega Blatnega dola (kot veliko večino tvojili kolegov), zdaj "pa se ti je končno nasmehnila priložost. Le kdo iz mesa in krvi bi jo zavrgel?!
Toda - samo trenutek! Kako pa so našli ppav tebe, odkod jim tvoje ime in naslov? Preprosto - iz računalnlka! V Was-hingtonu že nekaj časa računalniško spremljajo imena in razvoj jugoslovansklh nadarjenih študentov, enako kot pač iščejo in spremljajo talente v ostalih nerazvitili državah. To jili seveda stane mnogo manj kot vlaganje v izobrazbo strokovnjakov na lastnem terenu. Po nekaterih. podatkih. se povprečni stroški za šolanje strokovnjaka iz tehničnih in naravoslovnib. znanosti v svetovnem merilu trenutno gib-]jejo med 20.000 in 50.000 dolarji. Kar Amerika (in ostali razviti svet) tako na lahek način dobi, Jugoslavlja (in ostali nerazviti svet) na lahek način izgubi. Strokovnjaki zagreb-škega inštituta »Rudjer Boškovič« so prišli do alarmantne ugotovitve, da je v minulih. 25 letih Jugoslavlja »podarila« razvitim državam okoli 20 milijard dolarjev. Toliko namreč znaša seštevek stroškov šolanja za 30 do 50 tisoč visoko izobraženiti Jugoslovanov, ki delajo v tujini, in fiktivnega dohodka, ki naj bi ga pri nas ti ljudje pridelali s svojim znanjem in delom.
Računica, po kateri so »Rudjer Boškovičevci« prišli do teh 20 izgubljenih milijard, pa ima eno hudo ppmanjkljivost. Naračunali so namreč, kakšen dohodek bi vsi ti odseljeni strokovnjaki ustvarili na delovnih. mestih., kakršna imajo zunaj in pri delovnih. pogojlli, kl jim jlh nudi tujina. Pro-blem pa je v tem, da velik del teh ]judi pri našem balkan-
skem sistemu kadrovanja, kjer imajo vso prednost »sinovi, nečaki, vnuki« in pa rit-lizajoče mediokritete, sploh ne bi našel sebi primerne službe. Če bi se jim pa že nasmelmila sreča in bi nekako prišli do take službe, bi najverjetneje zakrneli ob nemogočlh. pogojih. za znanstveno-raziskovalno delo, ob kroničnem pomanjkanju strokovne literature, ob predpotopni tehnični opremi in predvsem ob ustvarjalnosti in nadarjenosti nenaklonjeni atmosferi, kjer ima uvoz tuje tehnologije absolutno prednost pred lastno inovativnostjo.
Ali, kot pravi dr. Nenad Raos, znanstveni sodelavec zagrebškega Inštituta za medicinske raziskave in medicino dela, ki je pred kratkim gostoval kot štipendist na »National Cancer Institute« v ZDA: »Odnosa do dela in predvsem možnosti raziskovanja v ZDA sploh ne moreš primerjati z našimi nemogočimi razmerami. Tam sem zjutraj začel z eksperimentom in pri tem sploh nisem razmišljaJ, ali imam vse potrebne kemikalije — samo obrnil sem se po laboratoriju in sem jih našel. Pri nas se mi pa dogaja, da tudi po dve leti čakam na določene kemikalije! V ZDA sem tedensko potrošil po tisoč dolarjev za poskuse, toliko ni-mam na voljo tukaj niti letno.« Dr. Raos je eden redkih znanstvenikov iz Jugoslavije, ki se je kljub ponujeni službi v ZDA vrnil v domovino. Vendar pa je tak povratek preklet-stvo zase, saj povratniki v večini primerov preprosto ni-majo kjer izkoristiti pridobljenega znanja in izkušenj. Vra-čajo se v neorganiziranain nesposobna okolja, kjer porabijo največji del moči za boj z mlini na veter: z administrativ-nimi blokadami na eni strani in z nemarnostjo ter nedelom svojili sodelavcev na drugi. Za povratek je torej potrebna posebna norost ali pa fanatični patriotizem.
Najbolj v nebo vpijoč dokaz, da je Jugoslavija puščava, v kateri cvet genijalnili znanstvenili umov ne more uspe-vati (zato pa tem bolj prosperira kaktus bednili mediokri-tet) je gotovo »primer Tešanovič«. Za genijalca Zlatka Te-šanoviča je vesoljna jugojavnost privič slišala šele lani, ko je kot ameriški univerzitetni profesor pri 32 letih. prejel Parcardovo nagrado (ta sodi po pomembnosti v znanstveni
sferi takoj za Nobelovo) za delo na področju superprevodni-kov. Zlatko je leta 1979 s povprečno oceno 9,8 končal naravoslovno-matematično fakulteto v Sarajevu in po štu-diju se je hotel posvetiti znanstvenemu delu v lastnem okolju, kjer pa zanj ni bilo delovnega mesta. Sarajevska univerza, ki se opoteka pod težo drobnjakarske birokracije, se najbrž predobro zaveda, da bi s priliodom prepametnih in prenadarjeniti mladili ljudi v njeno sredino dokončno mo-ral pasti njen old-boys netvrork. Tešanovlč je bil tako postavljen pred izbiro: brezposelnost ali Amerika. V Ame-riki so ga pričakali razširjenib. rok.
In dobro, da je šel — v Jugi bi kot bedni brezposelnež samo obremenjeval že dovolj izčrpano socialo (kje je zdaj tista računica inštituta »Rudjer Boškovič« o težkih. milijardali, ki bi nam jih. morali prislužiti odseljeni znanstvenlki?!).
Pri vsem tarnanju o nevarnili razsežnostih brain-draina moramo nujno upoštevati tudi posamezne usode znanstve-nikov, ki so v teh naših lio-future razmerah, beraških. pla-čah in bednih delovnili pogojili obsojeni na počasno hlrairje, ne da bi do konca izkoristili svoj umski potencial. In iz tega vidika je gotovo bolje, da Tešanovič ni ostal kot asistent na sarajevski univerzi, kjer bi svojo kariero po vzoru kolegov najbrž usmeril v grebenje za boljšo pozicijo in v podiranje študentk, o superprevodnikili pa bi laliko samo bral v zao-stalih. prevodlli člankov iz tujih revlj.
Našteli smo že večino razlogov (predvsem znotraj znan-stveno-raziskovalnega mikro-okolja), ki naše strokovnjake pehajo v tujino. Zadnje dase pa so pri odločitvah. za odhod v tujino začeli prevladovati razlogi, ki temeljijo na razme-rah v makro-okolju - globoki prepadi naše politične in ekonomske krize, ki jim zaenkrat še ne vldimo dna, so se začeli (logično) odražati tudi z radikalno povečanim begom pameti. Natančnili številk o tem sicer nimamo, saj nihče pri nas ne spremlja tega pojava. Podatki, ki so zbrani iz vseti vetrov (največkrat iz občinskili registrov in iz spiska dode-Ijenili delovnib. viz zahodnili držav), pa so prav šokantni: samo v prvili devetih. mesecih. prejšnjega leta naj bi emigri-ralo okoli 40.000 Jugoslovanov z univerzitetno diplomo (kot sem že prej omenil, se je v prejšnjili desetletjili odselilo vse skupaj do 50.000 izobražencev*)!
Res je sicer, da je zaenkrat delež Slovencev pri številu odseljenih. še minimalen, da je zaenkrat delež Slovencev pri števllu odseljenili še minimalen, saj so v naši republiki delovne razmere še vedno precej boljše in znanje ima nepri-merno višjo ceno kot na jugu, vendar tudi nas breme jugo-kaosa nezadržno vleče proti dnu. Medtem ko se mladi make-donski izobraženci (pa tudi srbski, črnogorski, kosovski...) drenjajo v vrstah pred konzrulati razvltih. držav, čakajoč na delovne vize, se njiliovi slovenski vrstniki v misllh. že pri-pravljajo na to. Tako je vsaj pokazala kratka anketa, ki sem jo izvedel med študenti ljubljanskili fakultet: čisto vsi vpra-šani so izjavili, da bi se takoj preselili v tujino, če bi imeli za to realne možosti, torej zagotovljeno službo! Strašljivo, ni kaj!
Še boy strašljiva pa je lahkomiselnost in naivnost naštb. oblastnikov, ki mislijo, da bodo samo s tarnanjem nad ulia-janjem pameti in s pozivanjem na patriotska čustva ven stremečili strokovnjakov zaustavili plimni val braln-dra-ina. Dokler ne bodo korenito spremenili celotnega sistema in z njim tudi načina razmišljanja, po katerem je rentabil-neje uvažati tujo telmologijo kot pa vlagati v fundamen-talno raziskovanje in lastni razvoj, dokler znanju in ustvar-jalnosti ne bodo pripisali cene, ki jima gre in predvsem — dokler se bodo tako krčevito oklepali že zdavnaj preživetih ideoloških dogem, ki kljub visokozvenečim obljubam politi-kov o bližnjili korenitih spremembah držijo to državo v re-trogradnem ekonomskem mrtvilu in političnem kaosu, tako dolgo bo siva materija pljuskala čez naše meje (navz-ven. seveda!) — in to v vedno večjili valovlh.
Kakšen tehnološki razvoj pa sploh laliko pričakuje dr-žava, ki vlaga samo tri odstotke svojega dohodka v izobraže-vanje?!
IZT0K ABERSEK
* Pri tem je treba poudariti, da se je v zadnjem desetletju bistveno dvignil delež izobražencev v skupnem števllu eko-nomskili emigrantov. To je seveda posledica spremenjenega povpraševanja razvitlh. držav po delovnili sili - medtem ko so v šestdesetih, pa tudi sedemdesetih. zaposlovale predvsem tuje delavce z nizko izobrazbo (tedanji val ekonomske mi-gracije bi tako laliko imenovali blue collar wave), so danes zahteve postindustrjjsklh in postmodernili družb sevpda čisto drugačne; zanimajo jili predvsem Jjudje z določeno izobrazbo (vrhite oollar wave), pri čemer pa dajejo seveda absolutno prednost najprodornejštm umom.
INCIDENT
P
rijetno nas je presenetila novica, da so na, lišču zadržali skupino novinarjev Mladine, ki naj prtljago. »Novinarji« naj ravno tako ne bi hoteli press kartic, zato naj bi bili za ta incident krivi k
Dogodek v Skopju je le eden izmed napetih degradirati okroglo mizo, ki je bila pred časom v kateri so poleg domačih razpravljalcev sodelovali tu ljalci iz Kosova. Kakor vemo, se napadi še vedno vrstijo mnenje o tem dogodku smo uspeli prebrati v Intervjuju.
Na tej okrogli mizi se je dokončno izvedelo, da namerava skupina raziskovalcev iz Slovenije odpotovati na Kosovo in ravno tam narediti javnomnenjsko raziskavo. Ta ni pomembna le zaradi zdrave radovednosti, ki nas »meče« tukaj in nas navaja v razno-vrstne spekulacije o tem, kaj se »tam« tudi res dogaja. Pomembna je predvsem zaradi širjenja metodološkega znanja in zaradi po-stavljanja določenih, danes močno razširjenih mnenj na mesto laži, ali če bodo rezultati pač takšni, za njihovo »znanstveno« potrditev.
Javnomnenjske raziskave v svetu že dolgo niso nikakršen bav-bav, vse manj je slišati tudi trditve o tem, kako zelo.se z njihovimi rezultati lahko manipulira. Slovenci so npr. vsako leto izpostav-Ijeni anketarjem, ki jih sprašujejo o tem ali onem, rezultati so vedno javno objavljeni, študentje se na končni raziskavi veselo poigravajo z ukazi iz SPSS-a, s pomočjo katerega »križajo« posa-mezna vprašanja z drugimi in tako z največjim veseljem odkrivajo, kaj si ljudje v »resnici« mislijo. Druge raziskave, ki so ravno tako več kot znane, so raziskave javnega mnenja v ZDA, kjer jih izvajajo na nekajkrat manjših vzorcih (SRS okoli 2000 izprašanih, Galluppove raziskave okoli 600 izprašanih). Znano je, da s po-močjo teh raziskav določajo prioriteto kandidatov za predsednika ali za ostala mesta, ravno tako pa so te raziskave pomembne zaradi korigiranja posameznih odločitev v politiki. Skratka, ravno zaradi nobene izmed raziskav se ni potrebno sekirati, niti anket-nih lističev proglašati za »sumljivo« prtljago.
Spor na skopskem letališču nam je pokazal nekaj zanimivih plati našega življenja. SmeŠno je, kako se je aura Mladine razpasla v nekaterih okoljih, tako zelo, da očitno poleg njihovih razisko-valcev ne obstajajo prav nobeni več. KRT npr. sploh ni bil omenjen, znano pa je, da bodo kompletni rezultati raziskave vidni v knjigi o Kosovu, ki jo v tej založbi pripravljajo. Mladina bo, kakor se sliši, res med prvimi dobila rezultate raziskav, vendar to ne bodo kompletni podatki.
Zamolčano je tudi vprašanje »sumljive« prtljage. Kakor smo slišali, se je miličnik obregnil v enega izmed anketnih listov, ki je bil potiskan v albanščini (na drugi strani pa v srbohrvaščini). Samo predstavljamo si lahko, kako zelo je bilo smešno pojasnje-vanje okoli tega, da brskanje po anketnih lističih prej škoduje kot koristi, kajti raziskava, ki je bila narejena v sedmih kosovskih občinah niti najmanj ni bila privlačno čtivo, kar vedo vsi, ki so se že kdaj ukvarjali z vnašanjem podatkov s teh lističev v računalnik.
Le rahel namig pa smo dobili o tem, zakaj je skopska policija (oz. miličniki) insistirala na pregledovanju prtljage, če jim je bilo povedano, da se raziskava veže na Kosovo in ne na Makedonijo. To namreč pomeni, da skopska milica ni pristojna za razsojanje o tem, koliko je tovrstna prtljaga pometnbna oz. sutnljiva.
Neljubi incident so torej mladi raziskovalci že prestali, ostane nam le še to, da počakamo na odzive tiska o tem dogodku. Predvidevamo lahko, da bodo nekje preveč eksponirani in da bodo na vsak način hoteli dokazovati, »kdo vse stoji« za tovrst-nimi prerekanji in pretresi na naših letališčih, še posebno, ker gre tukaj za čisto raziskovalno delo, torej za delo s papirji in znanjem, ne z orožjem. Tovrsino ugibanje je nesmiselno, kajti jasno je, da je miličnik, ki je začel s prepirom, izostren na odkrivanje, sklepam pač, sovražnega tiska. In očitno je albanski jezik jasen indikator, da za nekaj takega »res gre«.
liko bolj grozljivo bo zamolčevanje tega dogodka. Jasen je daljnji scenarij. Tudi drugi raziskovalci bodo lahko imeli ovanjem preko lastne države. Ali bolje rečeno, razi-sovu in v Makedoniji že imajo težave, kajti drugače lagati dejstva, da za eno ubogo javnomnenjsko rfcbujejo sodelavce iz Slovenije. Veliko vprašanje ki iju o tem, kdo je kriv za incident na skopskem neodgovorjeno je, zakaj teh raziskav na Kosovu pozabiti, da vsebujejo tovrstne raziskave tudi danjem življenju, npr. o tem, koliko anketirancev enih, so zaposleni, kako živijo. Vsebujejo pa tudi olitičnih vrenjih. Če bi bila takšna raziskava narejena eti, potem nikakor ne bi bili presenečeni niti zgroženi nad 'ezultati, ki jih bo prinesla ta raziskava. Rezultati bodo šok, šok za tiste, ki na Kosovu živijo in šok za nas, ki o Kosovu ne vemo veliko.
Edino, kar lahko upamo je, da se tovrstni dogodki ne bodo več ponavljali in da je bilo prerekanje novinarjev in raziskovalcev Mladine Rubikon, ki smo ga tako prekoračili. Za dobro nas vseh.
PETER PETRIČ
ANTIPROHIBICIONISTI
Pravkar ustanovljena Antiprohibicionistična zveza nas je zasula s svo-jimi idejami. Njihov glavni ideolog in aktivist, Slavc Gorjup, po vseh naporih zadnjih mesecev še ni obupal in z najhujšo resnostjo še naprej enako vztrajno opozarja družbo na pereč problem narkomanije. Žal nam je, da nimamo na razpolago več prostora. ki bi ga lahko namenili tej zvezi, ki si s svojim humanim delovanjem svoj prostor v časopisih nedvomno tudi zasluži. Zaradi prepozno oddanih tekstov smo jih bili prisiljeni skrajšati.
Hkrati pozivamo vse zainteresirane, naj čimprej pokličejo v Maribor na njihovo P UK ZSMS ali pa na uredništvo Katedre. Tam imajo obilo informacij o delovanju te zveze. Mi pa upamo, da bomo že kmalu lahko spoznali prve rezultate prizadevanj te zveze.
Program delovanja APZ
AZS načrtuje v prvem trimesečju letošnjega leta začetne raziskave javnega mnenja in sicer študentske populacije v Ljubljani in Mariboru. Na osnovi rezultatov namerava AZS proučiti možnosti za preventivno ukre-panje na področju zlorabe drog ter predlagati alternativne rešitve tega vprašanja v prihodnosti.
Legalizacija marihuane
V zadnjih desetih letih se je število porabnikov trave samo v Sloveniji povečalo na 50.000. Trava je pridelana doma, zaloge spomladi (sedaj) že pohajajo, zato se v teh kriznih razmerah močno bohoti prekupčevanje in seveda črna borza prodaje. Ostala mamila niso pri nas tako zelo razširjena kot na zahodu, sicer pa to ni pomembno - travo legalizirajmo, pa bomo zajezili trg. Moj cinični kolega je predlagal surovo rešitev: legalizirati travo za nekaj mesecev, potem pa zapreti prekupčevalce. Tudi to je alternativa, na katero naj AZS še kako računa!
Trde droge
Začetek teksta je fantastičen. Uživalci trdih drog naj le teh ne uživajo javno, naj jih ne nudijo ne-uživalcem, naj jih tudi nikomur ne priporočajo. Zelo pozitivno stališče torej, ki bi se ga morali zavedati vsi. Apel, ki je namenjen pristojnim organom (v nadaljevanju teksta) nikakor ne bi smel ostati brez odgovora. Posebno še ne zaradi tega, ker je veliko govora tudi o AIDSU, ki se med drugim širi tudi s pomočjo že uporabljenih injekcij-skih igel.
Legalizacija marihuane in turizem...
...ali akcija iščemo dobrega gospodarja. »Turisti bodo sami invesdrali, mi pa moramo le pustiti, da semena vzklijejo.« Komentar ni potreben in v krizi, ki je vsak dan hujša, pride vsak dinar prav.
1
RUŽA BARIČ
ZVEZDA
MED
ZVEZAMI
T
akole. Preden se je dan končai v Turistu, se je veselo začel v Cankarjevem domu na vi-vil-nevr-surendr konferenci RK ZSMS. Konferenci, ki je(,dokončno utrdila politično premoč mladih funkci-onarjev z RK-ja in ki je hkrati tudi dokazala, da ravno ta ekipa Jožeta Š. premore tudi presneto veliko politiloškega znanja in poli-tičnosti. Histerije, ki smo jo pričakovali z njihove strani, na konfe-renci »nenadoma« ni bilo. Ležerna umirjenost predsedujočega in cinični mir bralca stripov v Mladini, Mojmirja O., sta dominirali tudi v vedenju ostalih. Celo famozni Dcjan Verčič, ki nam je v preteklih dneh z užitkom prezentiral paranojo pred Partijo, se nikakor ni spozabil. Celo več, Verčič je doživel na tej konferenci svojo novo promocijo. Zvezda političnega neba je znova rojena in pozicija Dejana V., ki je s svojim nezrelim vedenjem pri obsojanju posamez-nih asistentov/raziskovalcev šel krepko predaleč, je ostala do konca konference nedotaknjena. Ravno tako se nič ni zgodilo Dokumentu, kajti tudi njegov status ni bil le de facto resneje ogrožen. Zanimivo.
Izid sploh ni presenečenje. Bil je nuja. Za takega so ga naredili »oponenti« mladih politikov z RK-ja (ne oponenti Dokumenta!), ki so se svojega nasprotovanja in dokazovanja svoje strokovne podko-vanosti lotili precej nespretno in človek, zloben kot je, bi rekel celo naivno m postopaško. Pomanjkanje vsakršne strategije je nujno porodila zastavek. Tega je udejanii sam Slavoj Žižck, ki je iz takšnih ali drugačnih razlogov (ugibanje o tem nikakor ni domena tega tekstiča) za ta Dokument zastavil svoj ugled človeka in psihoanali-tika. Zakaj dualizem pri ugledu? Preprosto, sam Žižek je najprej, kakor je sam dejal, govoril samo kot Slavoj, ki mu je bilo na lastne oči dano videti Rubikon, kasneje pa je skupaj z Mastnakom sodil o strokovnosti protiargumentov. In če slavni Žižek, ki se ga je eden od asistentov s FSPN-ja lotil na karseda neprimeren, na trenutke celo žaljiv način, zastavi vse to, potem izid ni bil več vprašljiv.
Fatalna je bila politična in strokovna nedoslednost obeh strani (da ne govorimo o tem, da so oboji s strokovnostjo žonglirali tako perverzno, da je bilo vse skupaj podobno že posilstvu!). Tudi to je bila posledica napake v dokazovanju upravičenosti - da, predvsem upravičenosti - pravice do dokazovanja neprimernosti dokumenta Za dcmokracijo, ki so jo zagrešili predstavniki Mestne konference ZSMS Ljubljana. Zaradi njihove naivne, recimo temu drže teoretika in ne politika, sta umanjkali dve pomembni stvari. Prva je ta, da če so oponenti že proti demokraciji, protidemokrati ali nekaj takega pač, potem bi nujno morala pasti zahteva za to, da se ravno tem protidemokratom omogoči znotraj RK-ja, bolje rečeno, mladinske organizacije, lcgitimno delovanje, ki ne bo porajalo žaljive histerije. Tako je tovrsten Lebensraum postal samo papirnati konstrukt, brez življenja v sebi. Na tej točki bi strategija RK-jevcev morala pasti, kajti preveč demokracije v naših pogojih nujno deluje kot destruk-tivna sila, kot erotski naboj ene izmed razpravljalk (ki je pognala za šank s svojim govorjeniem večino sodelujočih in z največjo subtil-nostjo postavila sklepčnost konference pod vprašaj). Drugo dejstvo pa je, da je praktično udejanjanje demokracije vedno bila in ostala šibka točka vseh politikov, ki so pozabili, da so tudi oni politologi in to ravno s FSPN-ja.
DRuga stvar, ki je umanjkala, pa je bila replika na uvodni, pozdravni govor tov. Preglja, ki se je na koncu poigral z lapsusom linguae, kajti ZK je označil za zvezdo med zvezami. Zveza komuni-stov je tako dejansko postala zvezda, kajti perfiden humor tov. Zivka in modro molčanje tov. Milana Balažica, avtorja sporne kri-tike dokumenta Za demokracijo, sta povzdignila ZK na nivo vzvi-šene opazovalke dogajanja. Politično modra poteza, ki se bo že še obrestovala, o tem ni dvoma. In ravno ta sintagma »zyezda med zvezami« je tista, ki se je bomo spominjali tudi po žuru v Turistu. Nekateri tudi z grenkim priokusom poraza.
RUBIKONCI
.o je predsednik Slovenske kmečke zveze Ivan Oman na 3. seji RK ZSMS uporabil v svojem pozdravnem govoru metaforo o Rubi-konu, verjetno ni pričakoval, da bo le-ta sprožila plaz metaforičnih različic. Veliko govorcev jo je uporabilo v različnih kontekstih: za nekatere je to majhen potoček, ki ga je potrebno samo prestopiti, za druge je taisti potoček, v katerem se lahko marsikdo utopi, za tretje pa je Rubikon celo Kolpa. Na trenutke se je zdelo, kot da je to bil zbor stranke Rubikona.
Če zanemarimo to retorično-estetsko raven seje, potem se moramo ustaviti pri njeni formalni razsežnosti, okrog katere se je odyijal skorajda celoten dialog (na trenutke tudi dialog gluhih). Šlo je za spor med Mestno konferenco in Republiško konferenco ZSMS okrog gradiva Za demokracijo, ki naj bi bilo iztočnica te seje. Ob tem pa so se razvneli znotraj-generacijski spori med mladinci, ki so na »obla-sti««in med tistimi mladinci, ki so v »stroki«. Argumenta obeh strani sta »brez jajc«: predsedstva RK, češ da je kritiko »pripravljala« Partija in mestnega, da je dokument Za demokracijo nestrokoven.
Če se je slovenska Partija ukvarjala s tem dokumentom - in očitno so se njene strokovne službe ukvarjale - potem to še ne pomeni, da bo Partija dokument tudi »zažgala«. Gre preprosto za »vohunstvo«, kiga Partija zganja že par let; v »krajo« idej je (bila) namreč Partija prisiljena. In ker RK ZSMS, še posebej Dejan Verčič, izvrstno obvladuje politični marketing, ve, da pomeni negativna kritika Par-tije svojevrsten dvig vrednosti dokumenta.
Zavračanje dokumenta Za demokracijo kot »teoretsko skrpucalo« in »papir« je v tem trenutku odvečno; za politični dokument - in to Za demokracijo je - je strokovnost drugorazredna kategorija. Di-skurz na tem nivoju je bil na seji neracionalen, nujen pa bo v pri-pravi kongresnega gradiva. Potrebno pa je zagotoviti primeren čas in prostor.
Veliko je bilo visokodonečih in rotečih besed na račun kulture političnega dialoga. Seja pa je bila prej primer antidialoga. Ob tem pa se porajata dva pomisleka:
-  ali kulture političnega dialoga ne poznamo
-  ali pa je bila 3. seja RK ZSMS (in tudi 20. seja CK ZKJ) eklatanten primer političnega dialoga v viziji političnega plura-lizma.
V prvem primeru je še čas, da se samovzgojimo. V drugem pa nam preostane samo še prostovoljna vključitev. Samo pazite, da ne boste prepozni!
Dokument Za demokracijo je pozitiven politični program, ki za-služi podporo javnosti. Ponovno je izpričal politično agilnost sloven-skega mladinskega vodstva ter njihov občutek za čas in prostor. Odprl pa je vprašanje (re)organiziranosti ZSMS, ki že vrsto let ni več družbeno-politična organizacija samo mladih. Takšna ZSMS, v vi-ziji sistemsko uveljavljenega političnega pluralizma (nestrankar-skega ali večstrankarskega), nima pravega prostora. Na to mora vsekakor odgovoriti kongres. Zdi se pa, če parafraziram motto 3. seje, da je predsedstvo RK ZSMS prišlo prvo in da ne nosi ure.
BRANKO ČAKARMIŠ
NEKAJ 0 STUDIIHUMANITATIS...
Diskretno obarvane, zadržano žlahtno oblikovane knjige iz zbirke STUDIA HUMANITATIS imenovane, se Vam že nekaj let ponujajo v ogled in nakup. Gotovo ste tudi Vi, spoštovani bralci, že uvrstili te vse pozornosti vredne knjige med druge v svojih knjižnicah.
Rojevajo pa se te knjige v prijazni podstrešni sobici na Kersnikovi štiri, kjer je vse v naravnih rjavo belih barvah, le še znameniti odtenki zelenkaste vnašajo nekaj napetosti in razgibanosti.
Tu boste ob pravem času, določenem na vratih, našli odgovorao urednico ZOJO SKUŠEK-MOČNIK, glavnega urednika JOŽETA VOGRINCA in prijazno tajnico ALENKO DOLINAR.
TRIBUNA: Baje ni hotela nobena od veli-kih založb vzeti pod okrilje vaše zbirke.
J. VOGRINC: Nekaj let so bili vsako leto objavljeni razpisi na Kulturni skupnosti, vendar se je samo prvo leto za eno izmed knjig prijavila Državna založba, vsa ostala leta pa se je prijav-Ijala samo založba ŠKUC. Tako smo pristali tukaj in zdaj tudi Kulturna skupnost Slovenije meni, da je založba ŠKUC tista, ki izdaja STU-DIO HUMANITATIS.
TRIBUNA: Sedaj se te knjige dovolj dobro prodajajo. Je torej ta program tudi večje založbe spodbudil k podobnim razmišlja-njem in bolj ambicioznemu prirejanju svojih programov?
Z. SKUŠEK-MOČNIK: Ta program je izrazito nekomercialen, trend založb pa je, da delajo komercialne knjige, knjige, ki se bodo same vzdrževale in ki bodo omogočale zadostno aku-muiacijo, da bo založba lahko delovala. Naše knjige pa enostavno niso ..animive. Preveč dela je v njih, premalo denarja dobimo zanje in na-klade so prenizke.
TRIBUNA: V kakšnih nakladah izhajajo vaše knjige?
Z. SKUŠEK-MOČNIK: Okrog tisoč dvesto iz-vodov.
J. VOGRINC: Tisoč, tisoč dvesto, izjemoma tisoč petsto - odvisno od knjige, Freud je na primer izšel v tisoč petsto izvodih.
TRIBUNA: Ali niso to nekam nizke na-klade?
J. VOGRINC: Niso. Pesniške zbirke se na primer izdajajo v kakih petsto izvodih in mislim, da krog bralcev teorije pri nas ni kaj bistveno večji, če sploh je. Zdi se mi, da so to čisto spodobne naklade. Primerjati bi jih morali z na-kladami podobnih knjig na srbohrvaškem po-dročju in bi tako videli, da so to razmeroma visoke naklade ob potencialnem številu bralcev.
TRIBUNA: Kakšno pa je razmerje med do-tacijami in dohodkom od prodaje?
J. VOGRINC: Mi računamo, da bomo z na-ročninami in prodajo v knjigarnah pokrili stro-ške, ki jih imamo z režijo. Toda to ne pomeni veliko, saj s tem denarjem ne pokrivamo stro-škov tiska, ki pride iz tiskarne, kar sedaj zajema vsaj dve tretjini, če ne tri četrtine vseh stroškov. Cen, ki bi to pokrivale, nikakor ne moremo doseči. Če bi postavili take cene, knjig živ krst ne bi kupil.
Z. SKUŠEK-MOČNIK: Cene tiska so tako visoke tudi zaradi njegove zahtevnosti. Stavek naše knjige je zelo zahteven, zato je tudi več korektur; imamo tudi zelo različno tipografijo, ki je skoraj nihče več ne obvlada. Tako na primer sanskrt in grški alfabet stavijo kot slikice - pri-merjajo znake, nobeden od stavcev pa teh jezi-kov ne obvlada več, čeprav so včasih bili stavci, ki so bili specializirani za te jezike.
J. VOGRINC: Tako morajo stavci pri takih besedah, kot so na primer grške, dobesedno izrezati iz fotokopije tiste delčke, ki so v grščini,
in jih vlepiti na ustrezna mesta; pa še pri tem nastajajo precejšnje napake, zato je potrebno zelo veliko korektur.
Z. SKUŠEK-MOČNIK: To knjige tako podraži zaradi dodatnega dela kot zaradi zavlačevanja izida, kar je tudi odločujoče pri tej inflaciji. TRIBUNA: Koliko Ijudi je tukaj zaposlenih?
J. VOGRINC: Mi smo založba brez redno zaposlenih. Pet Ijudi nas je tistih, ki delamo vse knjige. Jaz kot glavni urednik skrbim predvsem za finančno plat. Zoja kot odgovorna urednica dela s prevajalci in skrbi za rokopise do ti-skame, to pa za nas pomeni delo s prevajalcj, strokovnimi sodelavci, pisci spremnih besed, lektorji, korektorji, veliko je pretipkavanja, tudi delo s tiskarno je dolgotrajno... Alenka je taj-nica, za distribucijo skrbi Barbara Gorčič. Rajko Vidrih s Foruma pa knjige tehnično uredi in oblikuje. To smo tisti, ki tu vse delamo. Naš status je pa tak: Zoja je svobodni prevajalec, tudi Aienka in Barbara sta svobodnjakinji, jaz pa
sem v službi na Filozofski fakulteti. Tako mi nismo delovna organizacija, ampak delujemo kot sekcija ŠKUC-a, kar je za nas, tako mislim, dobro, saj je režija veliko manjša kot pri drugih založbah, računovodstvo pa nam ureja ŠKUC oziroma UKZSMS...
Z. SKUŠEK-MOČNIK: Nekje sem videla, da se Krt hvali, kako so najmanjša založba z naj-manj zaposlenimi na svetu, toda oni imajo vsaj enega rednega zaposlenega, drugače pa de-lajo tako kot mi.
TRIBUNA: Je občasnih sodelavcev dovolj na voljo?
Z. SKUŠEK-MOČNIK: S prevajalci je tako: to so zelo zahtevni prevodi in Ijudje vedo, da se za denar to delo ne izplača. Tako profesionalne prevajalce zelo težko dobimo, zato delamo z Ijubitelji oziroma tistimi, ki jim je do tega, da določena knjiga izide. Ponavadi je tako, da se profesionalni prevajalci ne spoznajo na stroko,
strokovnjaki pa jezikovno slabo prevajajo. Zme-raj je nekakšen razkorak med stroko in jezikom, ki ga tako ali drugače mašimo.
J. VOGRINC: V glavnem na koncu, ko se mora lektor še na stroko razumeti.
Z. SKUŠEK-MOČNIK: V zadnjem času smo imeli dvakrat veliko srečo in smo dobili profesi-onalna prevajalca, ki se sicer nista dobro spoz-nala na stroko, pač pa sta biia zelo dobra in skrbna in to sploh ni bil njun prvi tekst, vendar sta oba rekla, da je bilo to zadnjič. Nikoli več da ne vzameta v roko takega teksta, saj si niti predstavljala nista, da je tako težko prevajati znanstvene tekste.
TRIBUNA: In na koga se boste obrnili ob naslednjih knjigah?
Z. SKUŠEK-MOČNIK: Še zmeraj bomo po-skušali poiskati take Ijudi.
J. VOGRINC: Pomemben je tudi podatek, da so honorarji prevodov dvakrat nižji od avtorskih honorarjev za podobne tekste.
TRIBUNA: Te knjige pa ob pomanjkanju drugih postajajo tudi obvezna študijska lite-ratura.
J. VOGRINC: Glavni motiv za izdajanje zbirke je bilo prav stanje v založništvu in v hu-manističnih vedah, ko je bilo pred leti zelo težko priti do tuje literature. Naše družboslovje in humanistika zaostajata za svetovno ravnijo. Pri nas se še zmeraj preveč ukvarjajo z ideološkimi zadevami v znanosti, znanstveni projekti se utemeljujejo ali z nacionalnimi ali pa z notranje-političnimi razlogi. Znanost na teh področjih marsikje še ni dosegla take avtonomije, da bi si zastavljala in reševala tiste probleme, ki so teoretsko aktualni v vsaki posamezni disciplini. Tudi zaradi tega pri nas mnogih disciplin ni ali pa še niso preseljene k nam. Tako sistematično prevajanje teorije iz teh ved postavlja nove kri-terije zahtevnosti družboslovja in humanizma na Slovenskem in s tem dviga intelektualno zavest družboslovcev in humanistov pri nas. Iz povedanega sledi, da to je študijska literatura. Knjige, ki jih prevajamo za posamezna po-dročja, so take, da si brez njih sodobne podobe teh znanosti ne moremo predstavljati. Weber spada v klasiko, tako sociološko kot zgodovin-sko, Braudel je eden izmed temeljnih piscev nove zgodovine, brez Levi-Straussa si ni mo-goče predstavljati sodobne antropologije, brez Freuda nikakršnega družboslovja ali humani-stike...
Z. SKUŠEK-MOČNIK: ... ne smemo pozabiti Jakobsona in Benvenista...
J. VOGRINC: .. .tadva sta začetnika struktu-ralne lingvistike.
Z. SKUŠEK-MOČNIK: Tako si še teže razla-gamo napade slavistov na raznih skupnostih, tudi raziskovalni, ki jih utemeljujejo predvsem s tem, da naj bi se z denarjem, ki se zbira v teh skupnostih, podpiralo predvsem izvirno sloven-sko teorijo in literaturo. To je njihov glavni argu-
ment, ne vemo pa, če imajo še katerega v ro-kavu.
J. VOGRINC: Argumenti so včasih tudi takšne vrste, da dobi STUDIA HUMANITATIS preveč denarja in da je tako v privilegiranem položaju. To se mi zdi absurdno zaradi tega, ker ne poznam založbe, ki bi bila sposobna slediti takemu programu in bi izdajala deset tako zah-tevnih knjig na leto. Da ne govorim o tem, v kakšnih razmerah delamo. Tako zahtevnih knjig pri nas sploh ne izdajajo, jih izdajajo brez znanstvenega aparata ali pa jih izdajajo tako, da traja vse skupaj dve, tri leta, mogoče cel več. Mi pa smo obvezani, da program, sprejet v ne-kem letu, tudi izdamo v dogovorjenem roku. In to je bil tisti pogoj, ki mu dve, tri leta, ko smo začenjali izdajati zbirko, nismo najbolje ustregli in smo zamujali s kakšno posamezno knjigo. Jaz sem prepričan, da bi, kdorkoli bi se spustil v tak posel, imel najmanj take ali pa še večje težave z rednostjo izdajanja. Zdaj smo ta ritem ujeli, grozi pa nam, da bo Kulturna skupnost zmanjšala dotacije od deset na sedem knjig ravno sedaj, ko smo se usposobiii za to delo. Razlogi za to so vsaj javno finančni. In verja-mem v to, da ima Kulturna skupnost res vsako leto realno manj denarja. Ne zdi se mi pa smi-selno zmanjševati podporo ravno pri tistih pro-jektih, ki dobro delajo, in ravno takrat, ko naj-boljše delajo.
TRIBUNA: Prej ste uporabili besedno zvezo načrtno prevajanje, kar pomeni, da je zadaj trdna programska shema. Kdo jo ustvarja?
J. VOGRINC: Ko je bil prijekt STUDIA HU-MANITATIS utemeljen, smo hkrati sestavili pro-gram šeststotih del z najrazličnejših področij, ki bi jih morali imeti v slovenščini. Ta program - pobudnik tega je bil Braco Rotar - so sestavili v glavnem mlajši raziskovalci preko strokovnih društev z vseh področij: filozofskega, sociolo-škega, arheološkega, zgodovinskega, psiho-analitičnega, semiotičnega, umetnostnozgodo-vinskega, pravnega, ekonomističnega, literar-noteoretskega, jezikoslovnega... Ta program obstaja približno pet let in je v glavnem še aktualen, deloma pa bi ga bilo treba posodobiti, kar delamo, vendar pa je najmanj štiri petine knjig še vedno aktualnih. Trudimo se letnike uskladiti tako, da bi bilo izdajanje enakomemo porazdeljeno po področjih. Prvo leto je bilo mo-goče največ zgodovine zaradi tega, ker je bila pri nas zgodovinska teorija zelo slabo razvita, v zgodovini sami pa najbolj prevladujejo NOB, novejša in nacionalna zgodovina in razna po-Ijudna, velikokrat ne zelo kvalitetna dela.
Podobno bi lahko rekli za druge vede. Na področju arheologije smo izdali tri knjige, katere so bile prve pri nas izdane teoretske knjige iz arheologije. Že prej sem označil ta dela kot klasična. Teoretske antropologije na primer pred prevodom Levi-Straussa pri nas ni bilo, ravno tako lingvistične teorije, teorije umet-nostne zgodovine, literarne teorije... literarno teorijo so sicer pred leti nekaj prevajali, vendar se je sedaj vse precej zaustavilo. V našem programu sta bili mogoče ravno literarna teorija in umetnostna zgodovina do sedaj malo zapo-stavljeni, vendar bomo to v letnikih, ki prihajajo, nadoknadili.
TRIBUNA: Te programe pa vendarle se-stavljajo posamezniki. Ali se tako kažejo
tudi osebni pogledi na stroke in se uveljav-Ijajo intelektualne struje, ki so v tem času na Slovenskem bolj agresivne?
Z. SKUŠEK-MOČNIK: Mi imamo tako imeno-vani programski svet, ki naj bi se zbral večkrat na leto, in le-ta izbere iz okvirnega korpusa šeststotih del deset knjig ali kako več. Izbiramo pač glede na možnosti, kar pomeni, da prilago-dimo obseg, upoštevamo, kateri prevajalci so na voljo, in uravnotežimo stroke. Vse to opra-vimo na sestanku programskega sveta. Včasih sicer pride še do manjših popravkov... Glede osebnih preferenc ne vem, kaj naj rečem; so stroke, ki so bolj agresivne, bolj aktivne, ki jim je več do tega, da bi uredile svojo terminologijo, da bi imele svoje knjige. Drugi pa so nezaintere-sirani in to se pozna...
TRIBUNA: Rekli ste, »...da bi uredile svojo terminoiogijo...«
Z. SKUŠEK-MOČNIK: Ja, so stroke, ki še niso imele teoretskih knjig s svojega področja, kar pomeni, da stroka šele sedaj razmišlja o ter-minologiji in jo tudi šele sedaj ustvarja. To mo-goče ni dokončna terminologija, vendar se je vsaj nekaj začelo premikati in mislim, da so tudi zato to zelo pomembne knjige za vrsto področij.
TRIBUNA: To je mogoče zelo pozno...
J. VOGRINC: Ja, je... Spet bi se vrnil k dej-stvom, ki so spodbudile projekt STUDIA HUMA-NITATIS. Po eni strani je jasno, da se v taki deželi, ki ima samo dve univerzi - od tega je mariborska hjjdo nepopolna prav na področju humanistike in družboslovja - ne morejo razviti vse discipline hkrati ali pa se razvije zelo pozno. To ne pomeni, da se lahko narod, ki bi rad prišel v enaindvajseto stoletje, odpove tem vedam. Poznati mora vsaj osnove o tem, kaj vse so drugi napravili, in mora biti spodbujen, da bi tudi sam po svojih močeh usposobil znanstvenike, ki bi se s tem ukvarjali. Vse te vede pa so v zadnjem času doživele pravo epistemološko revolucijo in se ukvarjajo s popolnoma drugač-nimi stvarmi kot pred časom, hkrati pa so se odpovedale kriterijem devetnajstega stoletja. Primer zgodovine: ni več tako važno vedeti dejstva o političnih in vojaški zgodovini svojega naroda, tudi ni več mogoče te vede utemeljevati nacionalno ali, kot pri nas pogosto še danes delajo, aktualno politično, tudi ne kar preprosto utilitarno.
Imejmo takšno družboslovje, ki nam bo pove-dalo, kako se izvleči iz krize. Znanost mora biti na ravni znanosti svojega časa, tako na tem področju kot na kateremkoli drugem, ukvarjati se mora s tistimi teoretskimi problemi, ki jih pred njo postavlja epistemologija, ne pa ideologija od zunaj ali pa lastna ideologija vede. S tem so tudi povezana vprašanja terminologije, kajti z razvo-
jem določene znanosti se spreminja tudi njen besedni zaklad. To prehajanje besedišča iz ene vede v drugo ali pa iz teh ved v splošno intelek-tualno zavest je mogoče celo hitrejše v teh vedah kot pa drugod ravno zaradi medsebojne povezanosti in zaradi njihove povezanosti s kul-turnim življenjem. Pri nas se to besedišče širi v nekaterih revijah in časopisih: v Mladini, v Problemih...
TRIBUNA: V ozkih krogih humanističnih in družboslovnih strok knjige dobijo odmev. Kaj pa širše bralstvo?
J. VOGRINC: Meni se zdi, da je odmev kar dober... Ker pa nismo velika založba, si ne moremo privoščiti velike reklame. Zelo se tru-dimo, da bi bile naše knjige recenzirane, vendar je le malo toliko sposobnih in toliko pogumnih, da bi naredili berljivo recenzijo. Podatki o pro-daji presenetljivo kažejo, da (dobro, je nekaj hitov, kot so predvsem Freud, pa Levi Strauss in Weber, to so knjige, kjer je prodaja zelo hitro večja kot v povprečju) se vse ostale knjige od začetka zelo dobro prodajajo, da npr. arheolo-ške knjige v prodaji nikakor ne zaostajajo za drugimi, kar nam kaže, kako silovito so v tem kulturnem okolju podcenjevane nekatere disci-pline in njihovi možni odmevi. Najslabše se prodaja nekaj takega, kot je knjiga Gisele Bock Drugo delavsko gibanje v ZDA. Jaz mislim, da je pri tej knjigi kriv naslov, saj si Ijudje predstav-Ijajo, da bo to spet nekakšna apoteoza delav-stva, vendar gre za nekaj radikalno drugač-nega. Govori o gibanju, ki se ni toliko menilo za tisto, za kar naj bi se moralo glede na svoj zgodovinski pofožaj po Marksu, ampak si je hotelo izboljšati svoj ekonomski, politični in so-cialni položaj, in v tem tudi razmeroma uspelo. Morda bi morali bralce zavesti s spremenjenim naslovom, pa bi se bolje prodajalo.
TRIBUNA: Vseeno knjige uspešno proda-jate...
Z. SKUŠEK-MOČNIK: V prvem obdobju po izidu prodamo kakih 500, 600 knjig, ostalo pa se počasi prodaja, kar postavlja pred nas nove probleme, kot je skladiščenje. Ne izplača se nam ker smo premajhna založba, hraniti ogromno zalogo knjig.
J. VOGRINC: Dokler je bil samo en letnik ali pa dva letnika v prodaji, je bilo te knjige lažje prodati in tudi Ijudje so imeli več denarja, kot ga imajo sedaj, še posebej študentje. Ce se bo izkazalo, da je povpraševanje po knjigah večje od ponudbe, bomo zvišali naklado, vendar za-enkrat ne kaže tako. Le računajte - vsako leto deset knjig, to se pravi, da je po petih, šestih letih 50 do 60 novih knjig.
TRIBUNA: Do sedaj ste izdali 28 knjig.
OBA (v smehu): Ne, devetindvajset.
In dobiva s Tinetom dve knjigi v dar, vsak svojega Miroslava Červenko z Večerao šolo stihoslovja. Lepo in prijazno od njih. Še na tihem blagrujem državo, da je v Onvelovih časih štiriinosemdesetega leta osušila še tisti potočič tuje literature, ki je curljal v naše knjigarne in radoznalce prisilila v krpanovsko vlogo, drugim pa navdihnila srečno idejo novo zbirko na noge postaviti, STUDIA HUMANITATIS imenovano.
MIJA L.
Pogovor z Jean-Francois Lyotardom
NEHUMANEGA K SUBLIMNEMU
10
Na zunaj suhljat, z zlatimi naočniki, eleganten, skrajno rafiniran v drži in načinu podajanja svojih pogledov in mnenj; tudi kadar s sogovornikom nista v soglasju: takšen je Jean-Francois Ly-otard francoski »maitre a penser« v zadnjem desetletju med najbolj iskanimi in proslavljenimi na seminarju firenške fakultete za arhitekturo, zastavljenem na temo Umetnost in tehnologija.
Pred nekaj tedni je pri pariški založbi Galilee izšel izbor esejev pod naslovom L'inhumain (Nehumano). Približali smo se mu, da ga zaprosimo za nekaj refleksij o svojem zadnjem delu.
Predvsem in najprej: čemu tak naslov?
L Zato ker bi v dobi, ko se znova vztrajno govori o novem humanizmu, želel, da se odgovori na dvoje temeljnih vprašanj: po eni strani - ali Ijudje, ki v pravem pomenu skrbijo za humanizem, ne postajajo pravzaprav nehumani in po drugi - ali ni med bistvenimi lastnostmi človeka tudi nastanjeno nekaj nehuma-nega.
Nehuman, v kakšnem smislu?
L V esencialno filozofskem smislu. Če bi se človek rodil kot človek tako kot se maček rodi maček, ne bi bilo potrebe po vzgoji. Če bi narava sama programirala, kot to počne pri ostalih živih bitjih, stanje odraslosti, humanosti človeka, sploh ne bi bilo možnosti za njegovo vzgojo. In tako se zastavlja vprašanje: kaj je tisto, kar lahko v človeku imenujemo humano. So to začetne muke njegovega otroštva ali njegova sposobnost, da si privzame po zaslugi govora neko drugo prirodo, ki mu omogoča sodelovati v življenju skupnosti ter zavedati se lastnih dejanj in lastnih izborov?
Zaradi česa se zdi, da sodobna družba korači v nehumano?
L To je predvsem zatiranje etnokultur. Smrt mita na primer je izredno nevarno dejstvo. Znotraj etnokultur je mit predstavljal odličen način pomnjenja in obrambo skupnosti pred dogodki (avvenimenti). Vse, kar se pripeti v primitivni pleiTienski skupno-
sti, najde v mitologiji načine lastnega osmišljanja. In vse, kar si pridobi tak smisel, bo integrirano v kolektivni spomin, zagotavlja-joč varnost skupnosti. Takšne etnokulture so lokalni spomini, ki jih ne more izbrisati niti totalitarnost mogočnejših družb. Vzhod je prav s svojim imperializmom dober dokaz zato, nasilno vsiljujoč lastnokulturo drugim etničnim skupnostim. Operacija, ki ne uspeva, saj se etnokulture ohranijo pred uničenjem prav po zaslugi svojega spomina.
Kaj predstavlja dejansko grožnjo etnokulturam?
L. Tehnologije mass - medijev, ki so danes mnogo subtilnejše od vsakršnega imperializma. Naša postmoderna doba, ki je preprosto rečeno komunikacijska, medtem ko je bila moderna imperialistična, skuša podvreči etnokulture svojemu univerzal-nemu spominu (banke podatkov), ki ga jaz imenujem velika monada. Poskuša jih pretvoriti v informacijske objekte (oggeti informazionali), razvrednotiti v nekaj, kar ne zasluži, da bi bilo spoznano in prepoznano. To dejstvo je odločilno, saj nam daje vedeti, da sodobne tehnične znanosti (tecnoscienza) nimajo geo-grafskega izvora (korenin), niso etnokulturalne. Njihova edina usmeritev je konstituiranje univerzalnega, deteritorializiranega arhiva, ki ne funkcionira s pomočjo človeških temveč elektronskih možganov.
AH se ne zdi, da so elektronski možgani navsezadnje podložni kontroli človeka? In od česa je to odvisno?
L. Prednost elektronskih možganov je v tem, da lahko delujejo napajajoč se z energijo, ki ni zemeljska; medtem ko človeški možgani neizogibno pripadajo nekemu telesu, ki se hrani z ze-meljskimi tvarinami. Elektronski možgani se hranijo z elektroni in fotoni, dvema ubornima telescema, ki se nahajata širom vsega vesolja. Iz tega pa sledi, da potencialno spomin ni deteritorializi-ran le na Zemlji temveč tudi v kozmosu. Torej lahko domnevamo, da bi se mogel izogniti eksploziji Sonca, se pravi pravočasno emigrirati s planeta. Menim, da si vse tehnične znanosti našega časa (fizika, kemija, biokemija, biomedicina, biogenetika, psiholo-gija, ekonomija itd.) nezavedno nadvse prizadevajo, da bi omo-gočile takšno emigracijo preko meja sončnega sistema.
V kolikšnem obsegu?
L. Na ta način lahko velika monada, ki je prav ta univerzalni spomin, preživi na ruševinah, preživi v entropiji, ki mu grozi že štirimilijardelet.Taprocesvfizikiimenujemo negantropijaali negativna entropija. Od tod se da sklepati, da je omenjeni proces najverjetneje zunaj humanega. Nahajamo se v nekem kotu veso-Ija, kjer se, povsem slučajno, vrši proces negantropije, kjer so Ijudje sami neki proizvod in kjer so tehnične znanosti prav tako proizvodi. Vse to pomeni, da smo prispeli do tiste točke, ko več nihče ni zmožen kontrolirati takšnih proizvodov. Nobeden od voditeljev držav, nobeden izmed znanstvenih zborov ne more reči: »Ustavimo se! Spremenimo smer!« Ni več moralnih zadrž-kov niti idealnih principov, ki bi še imeli moč zaustaviti tak proces. Zadostuje pogled na področje genetskega inžineringa; ni gene-tika, ki bi se odpovedal lastnim raziskavam in možnosti pomemb-nih odkritij zgolj iz strahu, da lahko njegovo delo proizvede pošasti.
V svoji novi knjigi govorite tudi o času. Katere so relacije med konceptom časa in nehumanega?
L. Velika monada združuje vse informacije, tudi o tem, kar se šele lahko dogodi, torej poseduje vednost o prihddnosti. Ta bi bila popolna, ko zanjo prihodnost več ne bi obstajala, se pravi, ko bi prihodnost obravnavala, kakor da se je že dogodila. Iz vsakda-njega življenja nam je znan konkreten primer tega paradoksa; predstavlja ga kapitalistični kreditni sistem. Posamezniku daje možnost takojšnjega prejema in uživanja poljubnega imetja, tipa hiše na primer, če se zaveže, da bo odplačeval obroke in ustrezne obresti vse svoje življenje. Ta proces, ki ga imenujem komplikacija, se nanaša na komunikacijo med Ijudmi (complessi-ficazione) kompleksifikacij gre pa predvsem za to, da lahko njen objekt zastopa kateri koli predmet. Kapitalizem ne pozna tabujev, katera koli stvar sme vstopiti v ta pretok. Nevtralizacija objektov glede na njihovo časovnost ima svoj ekvivalent v denarju. To vodi do nevtralizacije časovnih kadenc kot so: prej, zdaj in potem. Prav te predstavljajo čas, v katerem živimo, čas, ki postavlja ves poudarek na varnost, torej na nevtralizacijo dogodkov, saj mini-malizira meje svobode, ki so pojmovane kot riskantne. Vse te karakteristike pojasnjujejo uspeh kapitalizma v svetovnih razsež-nostih, uspeh, ki potrjuje, da je edini sistem, ki deluje z namenom razvijanja velike monade. Preostali sistemi se zdijo vsi arhaični. Političen nasledek tega je - in to je še eno dejstvo, ki ga vnaša postmoderna - da današnje generacije opuščajo misel na alter-nativo temu sistemu, vključno z Gorbačovom.
Kakšni pa so vaši predlogi za izhod iz tega zaprtega kroga? Katere so alternative temu sistemu? Kakšne so perspektive?
L. Moramo si znova pridobiti sublimno, saj vemo, da ta sistem predstavlja negacijo, nevtralizacijo sublimnega, to je čustva in posameznikove rafiniranosti. Povmiti si sublimno preko različnih pisav (le scritture) (umetnost, glasba, arhitektura, literatura itd.) in ves čas imeti pred seboj, da je resnično poslanstvo teh pisav v prepričanju, daje bilo nekaj pozabljeno in je pozabljeno, po besedah velikega slikarja Barucha Nevvmana, »now« - sedaj. Edina naloga umetnika ali zapisovalca (pisca, scrittore) je, da povrne spominu, kar je bilo pozabljenega, pozabljenega ne za-radi nezadostnosti spomina temveč zaradi že omenjene strukture časa; sedaj se pozabi v istem hipu, kot se dogodi. Pričevalec o pozabljenem, pisec, umetnik bosta morda sposobna rešiti človeštvo pred nehumanim, ki se ga že dotika.
Kako lahko v dobi, kjer vladajo masovne komunikacije velike monade, pisec, umetnik sploh ubežita pred citatofagijo sistema?
L Najprej bi bilo potrebno znova pretehtati pojmovanje javno-sti, ki ne bi smela biti enačena z ravnodušno skupino osebkov, ampak bi naj postala dojemljiva v tolikšni meri kot skupina individuov pripadajočih neki določeni etnokulturi in bi vključevala čustva, običaje in različnost v okusih. To je tisto, kar se zoper-stavlja masmedijski kulturi v elektronski dobi postmoderne, ki po načrtih velike monade nenehno proizvaja tisto, kar Benjamin imenuje estetika šoka. Približen dokaz tega vidimo v časnikar-stvu, v spektakularizaciji vsakršnega dogodka; škandal, najprej in predvsem napraviti škandal. Pisec, umetnik morata ubežati tej prazni, ničevi logiki prav s svojim poslanstvom pričevati o pozab-Ijenem. Moj predlog je bojevati se brez upa zmage (di lottare senza speranza), kajti če bi nujno morali slaviti, če bi nujno morali zmagati, bi prevzeli ogromno. tveganje, da nas pogoltne veliki spomin, da nas pogoltne velika monada. RUDOLF KOLMAN
IL SECOLO XIX
Genova. Mercoledi 4 gennaio 1989
'<*%<

D
avid Salle je eden izmed protagonistov dogajanja na newyorški umetniški sceni v osemdesetih letih. Retrospektivna razstava, ki potuje po vodilnih ameriških muzejih zadnji dve leti, pa je njegov status močno okrepila. »Začetki« segajo v leto 1977, ko so se z razstavo »Pictures« v galeriji »Artist Space« v New Yorku predstavljali tedaj malo znani Jack Goldstein, Cindy Sherman, Robert Longo, Barbara Kruger, Richard Prince itd. Po slabem desetletju prav ti obvladujejo umetniške medije in tržišče v N. Y. Večina teh avtorjev ob naslanjanju na ideje Lacana, Lyotarda, Foucaulta, Baudrillarda (nekateri zelo neposredno) kaže ponovno prebujen interes za »socialni kontekst«, medije v smislu »razgradnje« ob polni meri ironije. Tudi Salleja so tako uvrščali kritiki v ta krog »neo-konceptualizma« predvsem kot komentatorja današnje kulture, veščega manipulatorja s podobami, reciklatorja znanih tem, ki tako briljantno ustvarja vtis »prividne« vsebine.
Toda, kakšna je Sallejeva strategija in mesto subjekta? Salle zagovarja ne-komunikacijo, izpodbijanje narcisistične lege gledalca, ki jo ima z umetnino, in zavrača dominanten, edini pomen. Ta praksa pa se razlikuje od del surrealistov, ki so jukotapozirali podobe-brez-povezave, da bi »razbijali parametre racionalnega vsakdanjega sveta in »iskrili« nove, nepričako-vane, poetične pomene. Sallejeve podobe naj bi tako bile blizje nevtralnim ikonam popularne konzumne kulture Andvja Worhola, ki igrajo brez nekih ekspresivnih ali manipulativnih odločitev. (1) Sallejeve podobe se srečujejo, druga ob drugi, ločeno in dekontekstualizirano. Kljub teinji k »nevtralnosti« pa vseeno utelešajo ambigviteto med neko aktivno »soc* lego« in pozicijo »nevtralnega« znotraj kompleksnosti s kontekstom, ki ga konfrontirajo, in postajajo od nerazložljive. Posamezni deli (podobe) ohranjajo identiteto v odnosu do celote. Gre torej za »stvar samo« za vizua
V intervjuju, ki je pred vami, se David Selle pogovarja z eminentno francosko kritičarko Catherine Millet, obf v likovni reviji »Art press« konec prejšnjega leta. Salle govori o svojem ustvarjalnem procesu, o odnosu di ameriškega slikarstva, o svojih modelih, o svoji ženi, o sebi.
(1) Suzi Gablik, Dancing with Baudrillard, Art in America, junij 1988, 27.
MED SESTA VUANJEMIN OZNAČEVANJEM
G. M.: Kako izbirate ikonografske elemente? All izbirate podobe, ne da bi si predstavljali, kako Jih. boste nekega dne uporabili?
D. S.: Nimam nobene metode ne za zbiranje ne za izbira-nje. Podobe so okrog mene. Dogaja se, da vidim fotografjjo neke stvari - npr. ameriški stol iz 18. stoletja - ki me pritegne, in čutim, da jo bom prej ali slej uporabil za sliko. Spet drugič gledam fotografije stvari, fotografije fotografij, brez ideje, kako tii jih lahko uporabU, t>rez najmanjše želje, da bi jili sploh uporabil. Gre za tako onotranjen, intuiti-ven proces, da vsak poskus raziag-j daje vtis, da je izbira naključna; ko vendar tu nl ničesar naključnega. To je zelo osebno. Nimam sistema v se!>i. To so nekakšni nagibi povezani z asociacijami, ki se realizirajo v določenili temah ali metaforali.
C.  M.: Kaj vas privlači prl podobah.? Je to forma, efekt ali vsebina?
D.  S.: Vse obenem. Pomembno je pravzaprav, kakšna je videti ta stvar. In to obsega vse troje. To je tisto, kar me privlači. Kar zadeva način gledanja, razmišljanja o stvari - ne gre za to, kar ji je vrojeno, generično, splošno - gre za to, kako reaglram na posebnost neke kretnje, stavka, ritma, lebtvlce, dlstance. Zato te stvari ne more nadome-stiti neka druga, četudi se to zdi včasili povsem mogoče. Vse,
_na kar spominja ta stvar, me navaja na misel, da lahko__
"sodeluje v neki vrsti transpozicije pomena, to jo naredi
Uvod in izbor: Tadej P
veličastno; ne pa kategorija, kateri pripada, neka refe? ne zgodovinska, ne avtobiografska, nič od tega, kar se na splošno misli. Pomembna je izključno enkratnost, spe-cifičncst tega, na kar stvar spominja. Nato pride komplici-rana transpozicija, slikanje tega (na kar spominja stvar).
C. M.: Kar je še posebej zanlmivo pri vašem delu, je to, da ohranite identiteto podobe kar ste tudi sami pravkar potrdili.
D.  S.: Hočem podobe zaradi njiti samiii in. jili tudi ohra-nim, kakršne so. Četudi se kontekst popolnoma spremeni, so zdaj vgrajene v neko čisto novo pomensko shemo. Vendar gre še vedno resnično za stvar samo (la chose meme), za vizualnost.
C.   M.: Spominjam se, da ste ml prvlč, ko sva se srečala tukaj v Franciji rekll, da ste prišli prenovlti svoje vlzualno okolje.
D.  S.: Tako, da. To se mi dogaja vedno, kadar pridem sem.
C.  M.: Kako pristopate k izvedbi projekta? Kako poteka postavitev podobe na njeno mesto (mlse en place)? Kako jih. sestavljate? Ali izdelujete makete? Kako pomemben del vašega ustvarjanja predstavlja lmpr ovlzac ij a?
D.  S.: Vse je improvizacija. Zelo redko delam skice. Toda slike postanejo tako kompleksne, da včasili delam študije raznih variant. Vendar vse to pravzaprav ni pomomtino; še enkrat poudarjam, da je pomembna le specifičnost stvari, ki se je zavemo le v določenem prostoru, na določenem nivoju. Slika je lahko visoka tudi 5m. In čemu to služi? To ne—* določa niti nivoja niti ni pomembno za to, kaj hoče povedati
JAZ ORKESTRIRAM
C.   M.: Ali lahko v zvezi s postavitvijo (mise  en place) podob govorimo o »kompoziciji«?
D. S.: Če mislite na komponiranje v glasbenem ali literar-nem smislu, v smislu poetičnega in obenem vlzualnega, potem da. To je primarno v mojem ustvarjanju. Obstajajo različni umetniki. Za nekatere kompozicija ni pomembna. Za sebe uporabljam prav to besedo: jaz komponiram. Tudl orkestrlram.
C.  M.: To je v nasprotju z ameriško tradlcljo »all-over«, »one-image paintinga«.
D.  S.: Da in ne. Pred dvajset leti so me učili, da je treba slikarstvo osvoboditi kompozicije; kompozicija naj bi pogo-jevala omejenost z okusom, totalno pomanjkanje dosledno-sti. Če je bila slika komponirana, če je bila v nekem ravno-vesju, je  to pomenilo pomankljivost, napako,  gi.ed.5 na »esprit de I'ouvre«. A življenje je polno ironije; zdi se, da so moje slike zelo dodelane v smislu kompozicije in vendar imajo še vedno etos elikarstva newyorške šole; svojo avto-nomijo, vsaj jaz mislim tako. All-over painting, kaj to po-meni? Samo to, da so slikarji poskušali slikati »močne« slike. Za njihovo generacijo je to pomenilo izogibati se razmejitvam na platnu, ker je to arbitrarno in temelji na okusu. Manj ko je bilo delitev, bolj je bila slika »močna«. Tako je veljalo v neki generaciji, a vse to je le umetniški diskurz; to še ničesar ne pove. Namen slikarjev newyorške šole je bil narediti resnično »močno« in avtonomno podobo, in beseda podoba je tu zamenijiva z besedo stvar. Vsaka stvar je podoba. Oni so se hoteli čimbolj oddaljiti od kompo-zicije, medtem ko jaz še posebej pazim ravno na kompozi-cijo. Osebno v tem ne vidim nobenega protislovja; umetnost pogosto napreduje s popolnimi obrati.
C.  M.: Strinjam se, da ne moremo vsega zreducirati na formalna vprašanja, a vendar, all ni vaš način obravnavanja platna podoben Stelli, temu, kako ga zasede s trakovi, medtem, ko ga vl zapolnite s kompo-zicijo podoto?
D. S.: Kot slikar newyorške šole moraš biti avtonomen in hkrati neovrgljiv, kar je dediščina prve generacije slikarjev abstraktnega ekspresionizma — hkrati vir inspiracije in breme; umetnina mora biti neizpodbitna in hkrati v nobe-nem smislu ne sporna. To je ameriško. Molčite in glejte! Zato, da bi uspeli, 90 morall po mojem slikarji žrtvo-vati dvom v sebe. To je težava. Ali lahko v psiiiologiji najdemo potrditev pojma neovrgljivosti, v pomenu, kot ga uporablja newyorška šola? Ali nima v dramatičnem in psihološkem smislu ta pojem povsem druge vsebine, ki vključuje vse, kar smo zavrgli kot »evropski humanizem«? Zdi se mi, da je generacija Stelle in drugili preveč dosledno povzela to, kar so počeli nekateri pred njimi C^arnett Newman) in drugi, in izumili so formalizem.
C. M.: V čem se vaš stil razlikuje od kolaža, kubistič-nega kolaža, kar zadeva kompozicljo?
D.  S.: Kolaži so vedno majlmi. Ne moremo jim določiti nivoja. To so intimistične stvaritve, in če vzamemo nekatere tipične kubistične kolaže, celi intimni dnevniki. Ne mislim, da delam kolaže, ne maram te besede; ne vem, zakaj. Če za vas kolaž pomeni nekaj, v kar vgradimo delček sveta, potem bi to mogoče lahko prišlo v poštev. Lahko rečete, da Rausc-henberg dela kolaže, prav; jaz pravim, da je Rausclienberg velik umetnik. Kadar on lepi nepomembne delčke, je to fenomenalno kot komad Tennesse Williamsa. Kadar to isto
13
I I
I
počne nekdo kot Arman, je to še vedno brezveznost. Torej beseda sama po set>i še nič ne pomeni. Bolje je govoriti o tem, kaj ustvarjajo ljudje.
C.  M.: Za mene to pomenl, da v kubističnem kolažu all celo v »combine paintingu« Rausclienberga posa-meznl elementi izgubijo identiteto v korist celote, medtem, ko je vaša slika celota, v okvlru katere posa-meznl elementi ohranljo identiteto.
D.  S.: Razumem, kaj hočete povedati; a to isto značilnost lahko najdete tudi v delih drugih avtorjev. S tem mislim na Rauschenbergovo sliko, iz zbirke Sonnabend, ki je datirana okrog leta 1955. Tam je klobuk. Klobuk, ki je ostal klobuk. Imate vtis, da bi ta klobuk laliko bil na vaši glavi. Toda klobuk je na sliki. Dobite občutek, da stvari iiiso resnično transformirane, da so še vprocesu transformacije; in to jim daje skrivnost in južno-francoski priokus metaforično-sti.
STVARIOBDRZIJO SVOJEIME
C.  M.: Ko že govoriva o Rauschenbergu, ali mislite, da se vaš način uporabe objektov razllknje od drugih. umetnikov, predvsem od Rauschenberga ali od Jim Dine-a?
D. S.: Pri Jim Dine-u je to samo dekor. Mogoče nostalgija. Po mojem so stvari pri Rauschenbergu bliže transformaciji, blizu so Picassovlm skulpturam, ko npr. cedilo postane glava. On je bolj v tej tradiciji. Težko bi rekel, kakšni so, kje so raoji objekti v tem pogledu. Ne dajejo takšnega vtisa. Tega še ne vem. Ugotovil sem samo, da je razlika v zvezi z označe-vanjem. Pri Rauschenbergu nimam vtisa, da imajc stvari svoje ime. Medtem ko je pri meni tako. Stvari obdržijo le ime. A že teorija, ki jo ustvarja samo ime, je pomembna v označevanju. To ima svojo emocionalno težo. Spomnil sem se na zabaven večer z Robom Rausch.enbergom; nekdo mu je pokazal diapozitiv s Picassovo sliko, surrealistično obdobje: dve piki in stožec, ki ga obdaja obroč. Ogledal si jo je in rekel: »Tole je pa res dobro - krasen toaster!« Vidite, da ni nlkoli ničesar poimenoval, če pa že, potem namenoma na-pačno.
C.  M.: V članku, ki sem ga napisala o vas, sem citi-rala sekvenco iz filma »Prezir« Jean-Luc Godarda,v kateri Michel Piccoli poimenuje drugega za drugim dele telesa Brigitte Bardot.
D. S.: Ah da, znameniti prizor naštevanja delov telesa, ki bi mu lahko rekli tudi »lekcija francoščine«. Moje delo je, kakršno je, ravno zaradi »bolezni-od-besed«; občutka izgube, kadar je nujno poimenovati neko stvar. Iz tega izvira neka skrivnostna in vztrajna poetičnost. Na ta način stvari ne zabrišem, dam jim smisel tako, da jih razporedim drugače.
C.  M.: ZakaJ uporabljate register barv, ki so neko-llko passe, nekoliko obrabljene, zastarele?
D. S.: Mislim, da to nima zveze s časom. Kakor da bi hoteli osvetliti neko stvar na sceni, jo skušate prikazati, kakor je treba, da bi zagotovili pravllen pristop.
C.  M.: Na primer, veliko je oker tonov. Rumena je ubita, rdeča je mešana s sivo. Čiste barve so zelo redke.
D.  S.: Barve so zelo blizu zvokom; če obstaja vez med slikanjem in glasbo, je to med barvo in zvenom glasu. Delam z zvoki, komponiram.
C.  M.: Opazila sem, da je zelo pogosta gorčična ru-mena.
D.  S.: Ne vem. Laliko rečem, da sem svoje stanovanje pobarval v tej barvi. Ta barva je zelo yankee. Pogosto jo. najdemo na ameriškem pohištvu iz 18. in 19. stoletja. Uga-jala je ameriškim kolonizatorjem. To je barva, ki zelo pri-staja novemu svetu.
C. M.: ZakaJ slikate v sivlnl (grizaju), zlasti telesa?
D. S.: Nočem, da bi me utesnjeval realizem v smislu avten-tične barve. To ni moje dokončno pravilo, a zaenkrat se ne želim ubadati z realizmom.
C.  M.: Čeprav so vaše sllke vldeti kot ready-made, temu nl tako, ker podobe prerazporedlte.
D.  S.: Figure mojili slik niso ready-made. Nlso podobne nlčemur na svetu. Izmišljene so. Glavnl razlog, da jlh puščam črno-bele, je, da me zanima predvsem igra svetlobe in sence; veliko bolj je to prezentno v odsotnosti barve. Telo je na sliki veliko bolj prisotno, če slika prikazuje ritem senc in svetlobe, kot če bi posnemal resnlčno barvo, to je barvo, ki jo zaznamo v določenem trenutku. Zelo me zanima, kako svetloba vpliva na formo in na spremembe, ko se telo obrača
* v prostoru. Preprosto, a zame zanimivo. To bi lahko počel tudi z barvami.
C.   M.: Sivlna je morda najbolj neposredna zveza s fotografljo?
D.  S.: To bi bil razlog za spremembo. 0 tem že nekaj časa razmišljam. Tako, kar zadeva slikanje, kot tudi način, kako dobiti željeno povratnost podobe za slikanje. Veste, težava s slikami, ki so podobne fotografljam, so reprodukcije. Če vzamete reprodukcijo, je fotografija slike videti kot fotogra-fija. Telesa so slikana po fotografijali, a jaz imam rajši umetnost kot fotografijo in ne želim biti fotograf.
C.  M.: Ali tudl fotograflrate saml?
D. S.: Vedno.
C. M.: In zakaj ne uporabite že obstoječih, fotografij?
D.  S.: Preprosto zato, ker je to edini način, da dobim podobe, ki jih želim slikati.
INVENTIVNOST VPOZAH
C.  M.: V čem so vaše podobe enkratne?
D. S.: V vsem. Poza, svetloba, kader, vse. Bllo bi odlično, če bi to laliko našel že narejeno, vendar to ni mogoče. Ne gre za prilagajanje ali za ready-made. Nekateri mislijo, da so vzete iz pornografskili časopisov; a zadostuje, da si ogledate eno samo porno revijo in ugotovili boste, da je nemogoče nare-diti sliko na osnovi teh. fotografij. Pravzaprav bi bilo možno, a to ne bi bilo veo moje slikarstvo.
C.  M.: Pravkar si ogledujem vaše sllke. Poze, kl jlli zahtevate od svojih. modelov, so ne samo nenavadne, pogosto celo nenaravne.
D.  S.: Hočem vldeti telo z vidika, kl ni običajen in nl socialno   zaznamovan.   Zadnjih   šest   mesecev   delam z dvema modeloma. Ena od njJJu je skoraj na vseh slikah in tudi ta katalog je posvečen njej. Ona je na nek način igralka. Delava kot igralka in režiser. Ona ima »vlogo«, ki jo »igra«. Delava nekaj, kar je podobno vsakdanjiku in kar tikrati zelo redko vidimo v vsakdanjem življenju. Poza sama, kot gleda-nja, vse to je umetno, narejeno. Težko je vedeti vnaprej, katere podobe iščem, kajti to ni portret. Mora biti nekaj za sebe, nekaj kar končno vodi do avtonomije podobe. Drugi model, s katerim sem veliko delal, je Karole Armitagena na nek način zelo drugačna, ker je drug tip igralke in tudi slike, ki še niso končane, bodo drugačne, zato ker ona daje nekaj drugega. Kot pri vsaki improvizaciji, je tudi tu potrebna neka izhodiščna točka: improviziram na neko temo, besedo ali situacijo in to gre tako daleč, da je končni rezultat nepredvidJjiv. Poze so vedno čudne, nenavadne, dajejo drug pogled na stvar; včasih. so cbčutljive, drugič avtoritativne, včasili oboje hkrati, kar izhaja iz metafore, ki izvira iz naše
; zveze s svetom.
%    C. M.: All ete z modell avtorltativnl? M    D. S.: Včasili da, drugič sploh ne. Iščem, to je vse. To je kot
3" pri vsaki improvizaciji, posredujete, da bi dobili nekaj. Ni-sem zelo avtoritativen.

14
C.  M.: To vas sprašujem, ker so poze včasih. tako nenaravne, da se mi zdl nemogoče, da bi jih. saml modeli izbrali. Npr., ne zdl se mi verjetno, da bi si ženska sama od sebe dala violino na hrbet.
D. S.: Izliajam iz zamišljenihi podo"b, ki so pogosto kombi-nacija podob - igralka z rekvizitom in brez konteksta. Ven-dar ta odnos ni enoznačen. Tudi modeli se nočejo več dolgo-časiti. Ženska, s katero delam, že zelo dolgo, naredi veliko stvari, za katere čuti, da izliajajo iz njene osebnosti, ki so zanjo komunikacija in za katere misli, da jih hočem, misli, da so pravilne in jih. želi narediti. To je interakcija med človeškimi bitji. Ne gre za naključje, čeprav dogajanje še ni definirano. Iščeva nekaj.
SLIKARJIUREJAJO NJIHOVA ŽIVLJENJA, DA BIJIHLAHKO SLIKALl
C.  M.: Govorlte o tem kot o klasičnem odnosu sll-karja do njlliovlli modelov.
D. S.: Ne vem, kaj je to tradicionalni odnos. Poznam samo svojega. Lanskoletna razstava o Matissu v Nacionalni gale-riji v Washingtomi, je bila zanimiva. Nikomur ne pride na misel, da bi si predstavljal, da Matisse slika nekaj kar vidi skozi okno. On je postavil prizor z izbranimi ]judmi, da jib. je lahko slikal, ne »au naturel« temveč, »kot da bi bilo tako«. Svoje otroke je učil glasbe, da bi jtti lahko slikal. Če tako razumete odnos med umetnlkom in modelom, medtem tudi jaz spadam sem. Gre za to, da »naredlte« svet, da bi ga lahko slikali, ker le tako lahko doblmo samosvojo avtonomno sliko. Hočem reči, da je Matisse režiral svoje življenje, da bi ga lahko opisoval in to počne vsak umetnik. Pisatelji urejajo svoje življenje tako, da bi ga lahko opiso-vali, slikarji to delajo, da bi ga lahko slikali. Zame je to samoumevno, ne vem zakaj se drugim zdi zastrašujoče.
C.  M.: All poznate Degasove fotografije. On je od svojih. modelov zaliteval komplicirane, skoraj akro-batske poze.                              ,
D.  S.: Nisem jili videl, a bi jih rad. Zdi se mi logično, če poznaš umetnike, opazovati, kako delajo koreografi, kot to počnem jaz že pet let. Gre za to, da pripraviš ljudi, da naredijo nekaj, česar sicer nikoli ne bi; ne samo, ker bi to bilo dobro, temveč tudi, ker ima to nek nov smisel.
C.  M.: All je drugače, če slikate svojo ženo?
D.  S.: Drugače, ker je ona drugačna in lahko počne dru-gačne stvari.
C.   M.: Npr. all ste uporabili Karoline fotograflje v obscenlh. pozali, kot ste to delali z drugimi modeli?
D. S.: Ne dovolim, da bi jlli imenovali obscene, toda recimo, da se ne ozirava na to. Midva ne poznava rezerviranosti. Izkaže pa se, da so z njo druge stvari bolj zanimive; in to zato, ker se zna gibati. Ona počne stvari drugače. A nikoli nlsva določala, kaj lahko delava in česa ne smeva.
C.  M.: Bden mojlh. prljateljev, slikar, je dolga leta delal s poklicnimi modeli, dokler nl svoje žene prl-pravll do tega, da mu je pozirala. Od takrat pravi, da ne more delati z druglmi modell.
D. S.: Čudno. Delam z več, modeli vse so igralke. Odvisno od tega, kakšne slike hočeš nareditL To mora biti nekdo, ki mu je to poklic, da presega fizično.
C.  M.: V intervjuju s Petrom Schjedahlom je tudi odstavek z naslovom »Painting's Body«, kjer pravite, da vsi mlslimo, da smo »gospodarji svojega telesa« in da hočete vl s svojim delom pokazatl nasprotno.
D. S.: Mislim, da je to problem označevanja. Ne gre za to, da dokažem nasprotno, to je lahko samo distunstvo, to ni ideja. Grobo rečeno, med socialnlm kontekstom ln umet-nostjo je razllka.
UMETNOST VAS PUŠČA ZASABO
C.  M.: Mi smo v narcisoidnezn odnosu s sliko, v od-nosu identlflkaclje, v soočanju s sliko. Zdi se mi, da vl hočete ta odnos spremeniti.
D.  S.: To sem rekel že pred enajstimi leti, da želim delati slike, ki izničijo tistega, ki jili gleda. Meni se to vedno znova dogaja, to je zelo boleče. In zelo kompleksno. Združite se, uresničite nemogoče, nekaj, kar je neodvisno, ločeno od vas. Moje delo to zahteva, to je umetnost vedno zaMevala. To uresničevati je zelo boleče in zelo lepo. Umetnost vas vedno puati za sabo.
G. M.: Spominjam se, da ste rekli, da je vaše slikar-stvo zelo ameriško, uporabili ste termin »amerišJki klasicizem«. Kaj to pomeni?
D. S.: Evropski umetnik je ideolog in figurativec. Identi-teta ameriškega umetnika je v avtonomnosti, to se mi zdi včasili zelo' drobnjakarsko, tega ne moremo razložiti v kon-tekstu evropske kulture. Za evropsko umetnost se predpo-stavlja, da je »socialna«; moč ameriške umetnosti izvira iz tega, da ni nič takšnega, da je drugačna in zaradi tega je vldeti bolj resnična.
Prevod: Lilijana Kukman
15
z,
lanimivih producentskih hiš ni samo v Ameriki. Najuspešnejša angleška producentska družba HANDMADE je npr. lansko jesen praznovala svojo desetletnico. Z drugimi besedami: George Harrison in Denis OBrien sta kot lastnika proslavljala deset let poslovno pa tudi kvalitativno uspešnega dela.
HARBISONA
sti. Ne Cooper, ki je bil prej studijski glasbenik, snemal z Beatlesi in Stonesi, ne Harrison kot glasbenika ne moreta biti tipična človeka producentske hiše, kar je za Handmade films lahko v kvalitativnem smislu samo dobro. Hiša se namreč veliko laže brani pred tem, da bi postala popolnoma neobčutljiva finančna ustanova. Tudi Cooper je ponosen na to:
»Mislim, da je Handmade ena redkih hiš, ki ji ne moremo očitati, da v njej sedijo debeloriti biznismeni. Mislim, da je prava redkost naleteti na producentsko hišo, v kateri vodilni kadri niso nikoli delali kot dealerji ali predstavniki avtomobilskih družb ali česa podobnega. Pa ne, da bi hotel te podcenjevati. Gre jim preprosto za uspešno poslovanje. Mi pa poskušamo upoštevati tudi to, kar hočemo prodati. Mislim, da se o nas dejansko govori kot o nekom, ki ga zanima tudi kvaliteta produkta, nekom, ki si z umetniki deli stremljenja, ki je dovzeten za njihove želje.«
Zelo plastična potrditev Cooperjevega razmišljanja je npr. pod-pora Handmade Films režiserjem debitantom. Primer za to je prva režija igralca Boba Hoskinsa, fi!m The Raggedy Rawney, ki so ga v angleških kinih začeli vrteti pred kratkim. Kljub nekaterim spektakularno slabim filmom, npr. Shanghai Surprise, je lista filmov, s katerimi se lahko pohvali Handmade, izjemna. Filme, ki jih producirajo, je enostavno treba videti. Še preden so posneti, za njih vlada veliko zanimanje. Kar je seveda znak nepredvidljivo-sti in kvalitete. Don Boyd, neodvisni filmski producent, pravi o sodelovanju z njimi tole: »Posneli so nekaj popolnoma britan-skih filmov, in večina teh je bilo dobrih. Komajda bi lahko našel film, ki mi ni bil všeč. Večinoma so uporabili nove talente, pametno so ravnali z denarjem, kar mislim, da je njihova glavna zasluga. To pa še ne pomeni, da je bilo lahko delati z njimi.«
V,
sak ima svojo priljubljeno zgodbo v zvezi z Beatlesi. Takšna je npr. moja: Nekega dne leta 1978 se je George Harri-son znašel na letalu, ki se je vračalo iz Amerike. Na avionu je bil tudi še kako zaskrbljeni filmski producent John Goldstone, ki je, potem ko sta se seznanila, Georgu Harrisonu zaupal svoje težave. Snemal je film z Monty Pytonovci, in človek, ki naj bi ga (inančno podpiral, tega preprosto ni več hotel; film se mu je zdel več profan. Harrisonu so bili Pytonovci blazno všeč, odločil se orej, da jih finančno podpre. Po prihodu v Anglijo se je o tem vetoval s svojim finančnim menažerjem Denisom 0'Brienom, se,je odločil, da bo tudi sam podprl projekt. film, ki so ga aredili, ni bil nič drugega kot zdaj že legendami The Life of Brien. Tako naj bi se torej po eni od mnogih verzij začela »kariera« HANDMADE FILMS.
Po desetletnici je danes Handmade najmočnejša neodvisna producentska hiša v Angliji, za večino ustvarjalcev in kritikov vodilna sila tega, čemur se optimistično pravi britanska filmska industrija. Poleg tega, da je sploh uspela preživeti, lahko med svoje dosežke šteje tudi tako odmevne filme kot Times Bandits, The Missionary, The Long Good Friday, Mona Lisa in Track 29. Hiša deluje tako, da se s finančno platjo ukvarja 0'Brien, Harrison pa pri posameznih projektih deluje toliko, kolikor ga kakšna stvar zanima. Veliko se na primer ukvarja z novim filmom Davida Lelanda Checking Out, črni komediji, v kateri odigra svojo vlogo tudi Jeff Daniels, ki smo ga pred kratkim videli v filmu Something Wild. Najpomembnejši Harrisonov prispevek je verjetno njegovo ime, tako da skupaj s še enim glasbenikom, Rayom Cooperjem, ki je umetniški vodja hiše, zagotavlja status rockovske zanimivo-
Withnail and I
The Life of Brian
Finančni uspeh je bil že prvi film, The Life of Brian, ki je v Ameriki prinesel 24 milijonov dolarjev. Temu so sledili bizarni Gillmanovi Time Bandits, verjetno preveč ekscentrični za ameri-ško publiko. Toda 0'Brien je bil prepričan, da bo film uspel, odločil se je za tvegano reklamno kampanjo in la$tno distribucijo, ki ga je stala več kot 5 milijonov dolarjev. Toda njegova predvide-vanja so se uresničila. Film je prinesel 46 milijonov dolarjev. Samo v Ameriki. Bodočnost družbe je bila s tem zagotovljena.
Prva štiri leta je Handmade dajal videz produkcijskega krila skupine Monthy Python, njihovih skupnih in solo projektov. Filmi Monthy Python Live At Hollywood Bowl, The Missionary Michaela Palina in Privates On Parade z Johnom Cheesom so se z uspe-hom vrstili eden za drugim. Handmade pa so vtisnili neizbrisljiv pečat družbe, ki producira tipičho angleški ekscentrični humor na filmu.
Mona Lisa
Sledili so filmi, ki so bili finančno zelo uspešni, obenem pa manj ekscentrični. Harrison je leta 1983 v enem redkih intervjujev izjavil: »Snemamo filme z Ijudmi, ki-jih ne bi vzel nihče drug; nore majhne filme, ki pa se dobro obnesejo.«
Handmade formula za uspeh je bila preprosta: najti luknjo na trgu kvalitetne zabave, se izogniti dragim igralcem in ne prekora-čiti predvidenih sredstev (približna vrednost teh je bila povprečno 2 milijona funtov na film). O tem, kdo je »krivec« za finančni uspeh, ni dvoma. Pogovarjam se z njim, 0'Brienom namreč, na njegovi jahti na Long Islandu. Njegova preteklost je striktno poslovna. Američan pravi: »Producent sem postal popolnoma po naključju. Začel sem s finančnim svetovanjem. Moj prvi nori klient je bil Peter Sellers. Bil je prvi, ki me je vpeljal v svet filma, poslovno pa sva zdržala skupajsedem let. Peter me je seznanil z Georgom leta 1973, tako da je bil George moj drugi nori klient. No, potem je prišel na pot Life of Brien in na žalost je bil film uspeh... uspeh so bili tudi Time Bandits, zato sva si rekla: to mora biti torej najlažji način, da obogatiš...«
Kakšen je vodilni etos Handmada?
»Mislim, da je deljiv na dva dela. Najprej bi omenil najin instinkt, ki je deloval že prvi dan: iti in pomagati Ijudem, da posnatriejo filme. Drugi element pa bi bil snemati filme, ki so nekaj zelo posebnega, celo bizarnega, gotovo drugačnega od tega, kar se dela v drugih studijih.«
Kaj pa katastrofa s filmom Shanghai Surprise, nesrečnim po-skusom holywood style filma z Madonno in Seanom Pennom, ko je moral Harrison posredovati zaradi kapric igralca?
»Če nič drugega, smo bankirjem pokazali, da se lahko tudi iz največje katastrofe na svetu izvlečemo s pokončnimi glavami. Od tega filma dalje striktno prekinemo oziroma odpovemo sodelova-nje, če zavohamo, da bi umetnik lahko delal težave.«
Glede prihodnosti neodvisnih producentskih hiš v Veliki Brita-niji je 0'Brien pesimističen.
»Če pogledamo leto ali dve nazaj. Uspešni so bili trije filmi: Wish You Were Here, VVilhnail And I in Hope and Glory. Mislim, da prvi ni uspel vrniti denarja, ki so ga zanj porabil, tretji bi to lahko, pa verjetno ni, drugemu pa je za las uspelo. Zmeraj težje je dobiti dovolj denarja za snemanje naslednjih filmov.«
Glavni projekt, s katerim se trenutno ukvarja Handmade, je How to Get Ahead in Advertising, film režiserja VVithnail Bruceja Robinsona. Gre za zgodbo o Bagleyu, brilijantnem kopircu, ki na vrhuncu svoje kariere začuti odpor do svoje službe, konzumnosti nasploh. Uniči vse nove predmete v svoji hiši, potem pa ugotovi, da se mu začenja delati velik tur na vratu, potem na očeh, ušesih,
ustih__ Na snemanju pri Bristolu z Robinsonom sediva ob
standardno eksotičnem snemalnem kosilu - rakcih, pečeni gove-dini, puranu, meloni, ogromnih količinah piva in vina. »Film je v veliki meri satira Anglije, take, kot jo vidim danes. Propada Anglije, zmeraj očitnejšega. O manipuliranju medijev, ki nas prepričujejo, da živimo v čudoviti deželi čudes. Realnost pa je seveda popolno nasprotje tega. Seveda pa bomo, preden se bodo prvi tega zavedeli, že do jajc v blatu.«
Robinson je*seveda hvaležen Handmadu. Prvotno piscu sce-narijev - tudi Killing Fields - mu je Handmade dovolila posneti polavtobiografski film o drogah in dekadenci v šestdesetih letih, VVithnail and I.
Lansko leto so Handmade Films producirali osem celovečer-cev. 4 v Ameriki, 4 v Angliji. Pred kratkim bodo ali so spustili v kinodvorane npr. The Lonely Passion of Judith Hearne, v kate-rem igra hišni igralec Bob Hoskins. Med projekti je TVP, v sodelo-vanju z Eurythmics in Travelling Men, v katerem bosta skupaj nastopila Bob Hoskins in Michael Caine. V mesecih in letih, ki bodo sledili, se bo družba še naprej širila; tega ne skrivajo. Zakaj končno tudi bi.
The Time Bandits
Andy Black
MOŠKIAKT
NEW YORKU
UUBUANI
Junija leta 1978 so v Marcuse Pfeifer Gallery v New Yorku postavili razstavo z naslovom Goli moški in fotografija, ki je skušala biti predstavitev tevrstne fotagrafije. To je bila prva takšna razstava v ZDA - verjetno tudi dragje - razstava, ki je v newyorških umetniških krogih naletela na velik odziv. Kritiki so bili v svojem neodobravanju edini - treba pa je povedati še, da se bili moškega spola. Najmanj ambivalenten je bil kritik Art in America, Rene Ricard: »V povzdigavanju ali spuščanju maškega na nivo seksualnega simbola je nekaj glaboko nenaravnega. Ženske so že po tradiciji dekarativni del človeštva, moški pa funkcionalni. Kot da bi predslavljanje moškega telesa kat nečesa lepega vznemirjalo duh naroda. Kat da bi se Ijudje čutili ogrožene ad maškega spola, ki je za razliko od ženskega odprt...« In take naprej. Tudi dragi kritiki si nisa megli kaj, da ne bi umovali a problematičnosti predstavljanja meškega telesa kot nečesa poželjivega. Skratka: ameriška kritika, z nja pa tudi avter zanimive knjige Tbe Make of the Nude Jerge Levinski, ki je poglavje le-te posvetil tudi moškemu aktu, se ie vrtela akeli moralnih in padobnih problemov. Levinski je približno deset let kasneje v svoji knjigi napisal tudi tele: »Zdi se, da sta za te vrste ekscese v okviru fotografije golih moških »zaslužni« dve skupini. Bodisi tista (manjša) ženskih feministk, ki se, patem ko so stoletje in več gledale, kako uporabljajo in zlorabljajo kot seksualni simbol njihov spol, poskušale abrniti zadevo na meška stran. Bodisi tista pretežno homoseksualcev fotagrafov, ki gledaje na nago moško telo tako, kot se moški gtatfali na žensko, kot nekaj spolno vzburjajočega.« Ta in podobne trditve, ki bi iih lahka dodajali, so seveda besedovanje v i izne. Take kot govorenje o tem, kaka je fetografija golega moškega telesa v svoji fazi pubertete, kako je zaradi tega obsojena na grobast in padobne pomanjkljivosti. Fotogralija, ki si ket svej objekt odslikave izbere nago moško tela, je stara skorajda tolfka kat fatagrafija sama. Res je sicer, da je kvantitativno v produkciji zavzemala zelo majhen delež. Tada prav v zadnjem času se ta delež ebčutna veča, verjetno s kroničnim pomanjkanjem raznih moraličnih predsodkav v kerak. V Ljubljani sicer za zdaj še ne beme postavili razstave moškega akta in vsega, kar je v fotegrafiji temu sorodno, zato pa smo se po razpisu, ki je pokazal, da obslaja nekaj, kar lahka peimenujemo moški akt v slovenski fotografiii, adločili za obljubljano objavo nagrajenih fotografij, ki so prispele na naš natečaj. Ker podeljevanje nagrad in podabnih stvari prepuščamo politikom ob njihovem kulturnem prazniku, jih sami glede na hierartiično lestvico nismo podelili, za objava pa smo izbrali fetografije Božidarja Dolenca, Mirana Eriča in Marjetke Krese. Natečaj je fcončan, kar pa seveda še ne pemeni, da nas ne zanima več fetografija meškega akta. Projekt še ni končan, zata še naprej čakamo na vaše fotegrafije.
UREDNIŠTVO
~:~rn . .
1. Kvintija zdi se premnogim prekrasna; a meni velika,
2. vitka in bele polti - to tudi jaz ji priznam.
3. Toda »prekrasna« tajim: kje v njenem ogromnem telesu
6. tudi edina od vseh nežno prikupnost ima.
5. Lesbija res je prekrasna: ne le med vsemi najzaljša,
 4. nežne miline je čar, kje je le zrno soli?
(Katul)

UTEMELJITEV IN OSNUTEK
DELOVNEGA PROGRAMA AKCIJE ZA ro      a    .            ^                  .      .        VAROVANJE PRAVIC VOJAKOV
- NABORNIKOV
K,
Jjub temu da je pojem demokracija zadnji čac nedvomno ena od najpogostejših besed v ustih naših vodilnih subjektov, je naša družbeno-politična praksa od demokracije še prav tako daleč kot je daleč od socializma in samoupravljanja. Dgjstvo, da se danes lahko uveljavljajo najrazlišnejša nazorska in kritiška stališča ter se lahko tiska skoraj vse (razen redkih posameznih izjem) marsikoga zavaja tako, da ne vidi, kako »vse V9čja demokratičnost« v resnici zajema samo verbalno območje t9r ustavarja le varljiv videz demokratizacije, medtem ko celotni politično upravni sistem in njegov izvajalski aparat ostajata v bistvu nespreme-njena ter nemotgno delujeta po starem. Značilno za d9jansko stanj9 d^mokracije pri nas je, da kljub dolgotrajnim legitimnim prizadevanjem osveščene javnosti za ukinitev čl. 133, za zloglasni čl9n in drugi, njemu podobni še zmeraj ostajajo v našem KZ kot posmeh d^mokraciji in človekovim pravicam. Vrh tega pa so se zakonska pooblastila in polno-močja represivnih centrov moči in njihovih izvajalcev v zadnjem času še občutno povečala, zlasti kar zadeva pooblastila vojske nad civilisti v mir-nem času, kar gotovo ni naključje.
Med drugim to najbolj drastično dokazujejo vojaški sodni procesi. Ne samo proces zoper četverico, ampak tudi vse bolj številni, čeprav uradne javne pozornosti bistveno manj deležni procesi zoper vojake (n9kat9rih narodnosti), ki služijo vojaški rok, procesi, ki so glede na preiskovalne metode in status obtoženc^v (ta je enak statusu zunaj zakona) gotovo najbolj grozljivi in zaskrbljujoči.
Približno pred pol leta sta zečala Radio Študent in Mladina objavljati razne intervjuje in pričevanja neposredno prizadetih vojakov in njihovih staršev ter razkrivati metode pritiskov, izsiljevanj, pravokacij in spletk, ki vojaški varnostni službi služijo pri novač^nju amaterskih obv^ščevalcev in sod9lavcev m9d vojaki-naborniki in pšri odkrivanju notranjega sovraž-nika, metod9, ki niso samo v nasprotju z veljavnimi pravnimi normami, ampak tudi z vs9mi pri nas zakonito vgljavnimi listinami o varstvu člove-kovih pravic, ki jih je podpisala in ratificirala nova Jugoslavija. Prav tako pa so tudi v nasprotju s poglavitnim namenom vsak9 armade, ki j9 usposabljanj9 za obrambo pred zunanjim sovražnikom.
Ke vse dostej teh pričevanj, ki hudo bremgnijo vojaško varnostno službo in vojaško pravosodje, ni nihče od prizadetih in pristojnih kon-kretno zanikal in argumentirano ovrgel - s poslošenimi političnimi anate-mami tega seveda ni mogoč9 storiti - tem pričevanjem pač verjamemo. In k9r se je pri nas v zadnjem letu, kolikor vemo, število vojaških procesov v glavnem zoper vojake albanske, hrvaške in slov^nske narodnosti občutno povečalo, sta zaradi tega naša zaskrbljenost in občutek ogrože-nosti nedvomno na m9stu. Zlasti pa dobivajo ti procesi zasjKtSOjočo podobo v luči dejstev, ki jih navajajo pričevanja prizadetiMn k sklepu, da tu ne gre za nepristransko odkrivanje in pravpro sarikciorifl nje resničnih prestopkov, ampak je sodni proces bolj s/ druge in drugotne cilje, o katerih spričo njihovega samov spornega ravnanja z obtoženci in glede na nacion^llnc obtožencev lahko samo ugibamo.
Jasno pa je, da ti protizakoniti, voluntaristični postopRi, nizbrisno zaznamujejo duševnost, eksistenco in usodo rief detih, in to toliko bolj, če so jim izpostavljeni osebnostns nedozoreli mladostniki, pri katerih uporaba pravokatorsl< pritiskov povzroča travmg ter dejansko pom^ni duševno^ mladine.
Že davno pred začetkom »posebng vojng« zoper Slovgnijo slovensRTr
(in verjetno še kakšnim drugim) fantom pri vojakih v glavnem ni bilo ravno
lahko, če sodimo po številnih izkušnjah posameznikov, ki smo zanje
zv9deli. Danes pa jim je, kot ve marsikdo povedati, še dosti teže.
Marsikak slovenski (albanski, hrvaški) vojak-nabornik svojo vojaško
službo prgstaja v stalni negotovosti in pod psihičnim pritiskom, kdaj ga bo
kaka nepremišlj^na beseda ali izsiljena lažna ovadba spravila pr9d
sodišče ali pa ga bodo z nezakonitimi, vendar učinkovitimi metodami
prisilili, da sam priča zoper tovariša, prijatelja ali celo brata... kot se je to
zgodilo Jasminu Selimoviču. Po drugi strani pa zaradi t9ga starši živijo
v napetosti in strahu za svoje sinove, ves čas ko ti služijo vojaški rok, da
jih pri osemnajstih, devetnajstih letih ne naredijo za politične in terori-
.stične hudodelce ter jih pošljejo pred vojaško sodišče, nato pa v zapor.
Mzkušnje staršev Toma Bogataja, Toneta Gosaka, matere obeh Selimovi-
jčev pa tudi številni podobni, javno neobravnavani primeri so resncr
'»opozorilo vsem, ki jih je mar usoda in prihodnost naših potomCev.
0   P
o
X
Stanje je Š9 toliko bolj pereče spričo dejstva, da po vseh teh protizako-nitih vojaških sojenjih nihče od naših uradnih predstavnikov in varuhov socialistične idejnosti, humanosti in odgovornosti ni javno zastavil vpraša-nja o nedopustnosti montiranih vojaških in drugih procešov z njihovimi nelegalnimi in nečloveškimi »preiskovalnimi metodami«, katerih posle-dice so hude in trajne psihofizične poškodbe in se z njimi povezani celo neraziskani smrtni primeri. Nihče od tistih, ki se imajo za edine nosilce resnične domokracije in pristojne oblikovalce pravne družbe, ni imel za potrebno, da se od njih javno in izrecno ogradi, kaj šele, da jih obsodi kot ngzdružljive s samoupravnim socializmom ter zahteva pravno odgovor-nost zanje.
Zato od njih očitno ni pričakovati, da bi se zavzemali za uveljavitev zakonitosti in pravne odgovornosti v konkretnih primerih in da bi varovali pravice povprečnega posameznika. In kot vse bolj kaže, tega npr. tudi ni pričakovati od posebne skupščinske komisije, ki raziskuje okoliščine montiranega vojaškega Ijubljanskega procesa. Ne samo zato, ker doslej še nobena od podobnih uradnih komisij (vse pd tistih o ugotavljanju izvora premoženja, ki so po slovitem Titovem splitskem govoru rasle ko gobe po d9žju) ni dala nobenega dejanskega rezultata,'kar potrjuje domnevo, da j9 njihov namen boij splavljanje kot reševanje perečih vprašanj, vendar ne pričakujemo od nje konkretnega učinka predvsem zato, ker predlaga prošnjo za pomilostitev ter s tem ipso facto priznava nedokazano krivdo okbtožencev, namesto da bi nepupustljivo in neprilagodljivo terjala uvelja-vitev zakonitosti in pravice oziroma razveljavitev obsodbe, da bi predla-gala zahtevo po pravni odgovornosti za številne storjene pravne kršitve, ki so jih dokazali naši vrhunski pravni strokovnjaki. Sodba, ki izhaja iz nesporno ugotovljene nezakonite premise in ki njen postopek krši pravne norme, ne more biti zakonita, pravična in veljavna.
V takih okoliščinah preostaja kot edina možna obramba spontana solidarnostna povezava vseh neposredno in p^sredno prizadetih, pa tudi vs9h, ki so v danih razmerah dejansko na milost in nemilost izpostavljeni kršitvam svojih človeških in zakonitih pravic. Zato dajemo pobudo za inovanje AKCIJE ZA VAROVANJE PRAVIC VOJAKOV-NABORNI-n vabimo vse družbgno prizadete in angažirane občane, da se nam ii Namen akcije je, da n^odjenljivo terja od naših najvišjih pr9d-stavnis^ih\teles, da po pospešenem postopku sprejmejo potrebne  >do vnaprej prepričevali protizakonite preiskovalne metod9 fy, zlorabe sodišča z montiranimi procesi in sojenje nedolž-teWnaprej prepreč^vali psihološke zločine nad mladino, hkrati pa bo jrrala vojake-nabornike v konkretnih primerih kršitev njihovih člove-Ikih irf državl/anskih pravic.
Vra-naTnen bo:
-  zbirara oodatke in pričevanja o posameznih primerih kršitev t9r z njimi sezjasnjaia javnost;
se^preposredno povezovala z obtoženimi oziroma njihovimi svojci ter po potrebi organizirala strokovno pravniško pomoč;
-  občasno prirejale srečanja in razgovore z nekdanjimi vojaki, s starši kakor tudi s predstavniki vojaških starešin o problematiki mgdsebojnih odnosov v vojski;
-  v pergčih problemih bo organizirala javne tribune ter seznanjala širšo javnost z objektivnimi podatki in dejstvi.
-  z javnimi protesti in peticijami opozarjala na posamezne primere kršitev človeških in državljanskih pravic vojakov-nabornikov;
-  podpirala akcije mirovnih in drugih skupin za uvgdbo civilne vojaške služb9 in za ukinitev čl. 133 in podobnih členov, ki zadevajo t. i. delikt sovražne propagande.
Pozivamo vse družbeno angažirane občane, da se do predlagane akcije kot tudi do osnutka d9lovnega programa pismeno opredelijo ter nam pošljgjo svoje dopolnilne pripombe in predloge na naslov: Akcija za varovanje pravic vojakov-nabornikov, Tribuna, Kersnikova 4.
Za akcijski odbor:-Draga Ahačič
PRENOVA PREDMETA SLO IN DSZ?
Kar se predmeta SLO in DS tiče, se mi zdi, da:
1. je ustrezen in potreben                                                        2,1%
2.   sploh ne sodi na univerzo                                                77,0 %
3.  je koristen in potreben, vendar bi ga
bilo trebapovsemprenoviti                                             20,9%
KAR SE PREDMETA SLO INDSTIČE...
R
.aziskovalni center UK ZSMS Ljubljana je v svoji raziskavi Kvaliteta študija na Ijubljanski univerzi prišel do podatkov, ki so glede na kritizirani predmet SLO in DS zelo zanimivi, saj s kon-kretnimi številkami podpirajo mnenje, ki ga je Predsedstvo UK ZSMS Ljubljana že dolgo zagovarjalo - predmet je potrebno ukiniti.
Kljub temu, da se polemike o spornem predmetu vlečejo že nekaj let, je bilo storjenega bore malo. Novejši »napori« sestav-Ijalcev programov gredo v tej smeri, da bi predmet prenovili. Ravno o tem pišemo tudi v današnji prilogi v Tribuni. Zdi se nam prav, da na enem mestu zberemo mnenja za in proti, zdi se nam pa tudi prav, da glede na to, da je to že druga tovrstna priloga, študente ponovno opozorimo na ta problem. Nenazadnje, pred vrati je nova volilno-programska konferenca študentske vlade in glede na dvomljiv izid glasovanja o tem predmetu na decembrski programski konferenci, je najbolj smotrno glasovanje ponoviti.
Razumljivo je, da je Univerza vezana na zakonska določila, ki so prostor in domet predmeta SLO in DS zakoličila v naših učnih programih v obliki nedotakljive »tradicije«. Smešno pri vsem tem je le to, da so predavanja pri tem predmetu na večini fakultet bolj podobna torturi, psihični seveda, in dodatni obremenitvi, izpit pač, kot pa izobraževanju na nekem obrambnem področju. Vsi, ki smo ta predmet že »pospravili« z menija študijskih obveznosti, vemo, kaj in koliko smo znali. S tega stališča je povsem upravičeno negodovanje in težnje po spreminjanju, kot pa krčeviti poskusi ohranjanja tega splošnega predmeta.
Cool, pa ga spremenimo. Ampak kako? Je smiselno težiti po specifičnih snoveh, če banaliziram, je smiselno, če se študenti medicine npr. učijo o bojnih strupih, študenti strojništva pa, predvidevam o zaklepih, ceveh idr... Odgovor je jasen. Kogar tako znanje zanima, ga bo pri strokovnih predmetih dobil več kot dovolj. Implicira pa nam ta odgovor še nekaj. Za tovrsten tip pouka je potrebno tudi specialno znanje in nihče ne more takega znanja zagotoviti s sedanjimi predavatelji, kajti če bi ga ti imeli, bi ga že predajali prihodnjim rodovom.
In kaj bi pomenilo ukinjanje tega predmeta? Bi to ohromilo našo bojno in ostalo pripravljenost. Težko, kajti moški del popula-cije se je odbranjeval že v JLA, ženski pa je podobne stvari prenašal že v srednji šoli. Čemu ponavljanje snovi? Utrjevanje ali bolesten poskus vsiljevanja zastarelega mnenja, da smo sko-rajda Vietnam, kateremu grozijo sovražniki od zunaj in seveda od znotraj. Smešno, kajti v dobi, ki prihaja, v dobi računalništva, so take teze zelo neprimerne in celo - nezdrave. In na koncu, če že kdo misli, da bi študenti imeli preveč prostega časa, če bi nam črtali ta predmet, potem nam dajte v učne načrte tisto, kar potrebujemo - več znanja in strokovnosti, manj balasta preteklo-sti in garantirano bo ravno to znanje pripomoglo k temu, da bomo še kako branili to, kar imamo - same sebe in sistem, v katerem živimo.
Vabljeni k branju!                                                       „ .
Ruža Barič
REPUBLIŠKEGA SEKRETARIATA
O REAKCIJAH RSL.O NA GROŽNJE ŠTUDENTOV Z BOJKOTOM PREOMETA SLO IN DS IN O ODNOSU DO OSNUTKOV NOVIH PRO-GRAMOV:
V  različnih strokovnih in političnih organih naše republike je predlog novih programov predmeta dobil polno podporo, saj predstavlja realiza-cijo zahtev in potreb naše družbe, da akademsko izobraženi strokovnjaki v času šolanja dobijo tista in takšna znanja, s katerimi bodo obvladovali tudi doktrinarne, organizacijske in strokovne probleme obrambnih in samozaščitnih nalog kot nedeljive celote svojih rednih delovnih opravil.
V Republiškem sekretariatu za Ijudsko obrambo smo izraženim zahte-vam posvetili maksimalno pozornost. Skupno z Republiškim komitejem za vzgojo in izobraževanje kot sopodpisnikom dogovora in v dogovoru z Univerzo smo na potrebo po noveliranju določil medrepubliškega dogovora opozorili Zvezni sekretariat za Ijudsko obrambo, ki opravlja vlogo koordinatorja podpisnikov. Izhajali smo iz dejstva, da je vzgoja in izobraževanje, tudi na področju obrambe in zaščite, proces, ki terja sprotno in kontinuirano dograjevanje programa z vnašanjem strokovnih novosti, vključevanjem pedagoško-didaktičnih izkušenj in spoznanj ter dopolnjevanjem organizacijskih modelov. Zato smo utemeljevali potrebo po takšnih spremembah in dopolnitvah dogovora, ki bi omogočile tolikšno odprtost in fleksibilnost dokumenta, da s svojimi določili ne bi niti omeje-val niti utesnjeval zakonitosti, pomembnih za uspešno funkcioniranje vzgojnoizobraževalnega sistema.
O USKLAJEVANJU PROGRAMOV NA ZVEZNI RAVNI IN O OMEJE-NOSTI Z MEDREPUBLIŠKIM DOGOVOROM O ENOTNIH OSNOVAH USPOSABLJANJA MLADINE:
V Koordinacijskem odboru podpisnikov dogovora je bil prv na zahtevo predstavnikov Slovenije sprejet sklep, da bo pri določilih v zvezi s pred-metom splošna Ijudska obramba in družbena samozaščita SFRJ obve-Ijalo stališče usklajeno v Skupnosti univeri Jugoslavije. Zato resnično obžalujemo, da se zaradi premajhne pozornosti (in poznavanja proble-matike) v tej instituciji naša univerza pravzaprav ni mogla uveljaviti kot neposredni subjekt in sooblikovalec vsebinskih, organizacijskih kadrov-skih in materialnih sprememb predmeta.
Spremembe in dopolnitve dogovora še niso sprejete, kar vse udele-žence obvezuje, da se še naprej trudimo poiskati čim bolj sprejemljive rešitve. Republiški sekretariat za Ijudsko obrambo je podporo in obvezo, da nadaljuje z dosedanjimi prizadevanji dobil tudi v republiški skupščini, ob razpravi o Poročilu o uresničevanju razvojnega načrta splošne Ijudske obrambe in določenih nalog družbene samozaščite SR Slovenije. Zato bomo še naprej zagovarjali in utemeljevali vse tiste predloge in rešitve, ki bodo ob uveljavljanju polne odgovornosti vzgojnoizobraževalnih institucij zagotavljale učencem in študentom potrebno znanje za izvajanje uspeš-nih in učinkovitih priprav za zaščito in reševanje ob naravnih in drugih nesrečah, izrednih dogodkih in kriznih situacijah, v neposredni vojni nevarnosti ali vojni. Poznavanje zasnove splošne Ijudske obrambe in družbene samozaščite, poznavanje obrambnega koncepta naše družbe je in mora biti del posameznikove nacionalne kulture, zato prizadevanja za ukinitev predmeta splošne Ijudske obrambe in družbene samozaščite SFRJ na univerzi tudi v prihodnje ne bodo deležna naše podpore.
NAMESTNICA
REPUBLIŠKEGA SEKRETARJA Božena Ostrovršnik
24
EKOLOŠKI SLO.
Zadnja leta so se vrstile številne razprave o ukinitvi obvez-nega fakultetnega predmeta Obramba in zaščita, kljub vsemu pa ni bil sprejet noben zakon, ki bi predmetu odvzel vsaj njegovo avreolo in ga tako izenačil z ostalimi predmeti, če ga že ukiniti ne more. Predmet OZ ima tako še vedno poseben status glede na ostale predmete, razprave pa se še vedno vrstijo, tokrat je njihov namen nekoliko drugačen. Lahko upamo na uspeh?
Predmet OZ naj bi v prihodnje vseboval drugačne vsebine, ki bi bile začinjene s pacifizmom, ekologijo, feminizmom in mogoče še s kančkom spiritualizma. Predmet bi tako postal zanimivejši in nihče mu ne bi mogel več očitati njegove dolgočasnosti in ne nazadnje, da je na fakultetah sploh odveč.
Zamisel ni slaba, toda žal smo pozabili na:
- Zgolj spremembe vsebin predmeta OZ ne prispevajo k boljši kvaliteti, potrebni so tudi dobri predavatelji, ki jim pojmi kot so pacifizem, mirovno gibanje, ekologija, femini-zem... ne pomenijo zgolj mrtvih besed na papirju. Dejstvo je,
da so nosilci predmeta OZ v glavnem vojaške osebe, ki so doslej dokaj skeptično in negativno ocenjevale delovanje alternativnih skupin.
- Doslej omenjene nove vsebine, ki bi vsebovale paleto različnih področij, ne morejo poudariti zgolj obrambni aspekt omenjenih področij. Zlasti ekologija, kot ena izmed v svetu že priznanih interdisciplinarnih disciplin, ne more biti več privesek drugih disciplin kot doslej, temveč mora doseči enakopraven status z ostalimi disciplinami. S tem, ko jo samo vključimo v predmet OZ, jo samo ponovno odrinerno na stranski tir. Podobna razmišljanja se nam porajajo tudi za vsa ostala omenjena področja, kot so mirovrio gibanje, femi-nizem...
Ideja o spremembi učnih vsebin pri predmetu OZ ima tako vsaj dve negativni točki, če ne že več. Ekologi tako še vedno podpiramo, mogoče za nekatere že zastarele predloge, da je predmet OZ potrebno ukiniti ter mu odvzeti prioriteten položaj, kot je že utečena praksa v večini zahodnih držav.
Za ekološko skupino Ljubljana Biserka Karneža
Kadrovska struktura učiteljev Obrambe in zaščite v Sloveniji v šol. 1. 1985/86
Visoka izobrazba obramboslovne smeri       14    % Diploma Vojaške akademije
20,1
Visoka izobrazba + ŠRO 22,6 Visoka izobrazba brez ŠRO
5,5
Višja izobrazba                 14,5
Srednja izobrazba               6,3
Absolvent                         17
Nima pedagoško andragoške izobrazbe                        15
Končana civilna šola 21 Končana vojaška šola 79 Odstotek žensk                  6,5
Število predavateljev predmeta SLO in DS na UEK 23 Redno zaposlen                         8
Zaposlen v drugi DO, dela honorarno V pokoju, dela po pogodbi +Brez habilitacijskih pogojev v perspektivi +Obramboslovna izobrazba
+ Vsi tisti uzurpatorji predava-
teljskih mest, ki ne nameravajo
magistrirati
+ Končan  diplomski  ali  podi-
plomski  študij  na  FSPN  smer
obramboslovje
IZ PONUDBE KATEDRE ZA OBRAMBOSLOVJE
V konceptu preoblikovanega predmeta bi morale priti do izraza: specifičnosti, ki jih nare-kujejo slovenska zgodovina, tradicija, organizi-ranost obrambno-varnostnega sistema in obrambno-varnostna ter politična kultura Slo-vencev; razlike med tehničnimi in družboslov-nimi višjimi in visokimi šolami, saj bi tehnične poglabljale predvsem ekonomsko, materialno strokovno planiranje obrambnih in varnostnih priprav, družboslovne pa pravni in upravni vidik obrambnih in varnostnih priprav ter mirovno socializacijo za ustvarjanje slovenske naci-onalne samozavesti; specifičnosti posameznih znanstvenih disciplin, ki so matične na višjih in visokih šolah.
Nove vsebine predmeta se seveda ne morejo več skrivati za tako nejasnim, čeprav vsakod-nevnim nazivom, kot je »SLO in DS«. Novi naziv bi ustrezal stroki šole, na kateri bi se predmet izvajal, ter obramboslovnim znanjem, ki so za študente potrebna. To bi dosegli z nazi-vom Temelji obramboslovja in (npr.) ekonomija,
Temelji obramboslovja in geodezija, Temelji obramboslovja in politologija, itd. Predmet bi bilo mogoče absolvirati v obsegu 75 ur ali naj-več 90 ur, bil pa bi razdeljen na dva večja vsebinska sklopa. Prvi, splošni del (A del) bi bil enak za večino šol, trajal bi 30 ur, v njem bi študentje poglobili in razširili sodobna spozna-nja o vojaški sili, njenih razsežnostih, o proble-mih miru in mednarodnega sodelovanja, varno-sti, o različnih oblikah groženj in uporabe sile v mednarodnih in notranjepolitičnih odnosih, skratka, gre za vsebine, kjer se podajajo po-gledi na vojno, varnost, mir, preživetje kot vred-note ne glede na družbeno-politične ureditve. Drugi, aplikativni del (B del) predmeta za vsako posamezno disciplino, obsega 45 ur, vendar mora razmerje med A in B delom ostati ela-stično glede na stroke. Tam, kjer je morda aplikativnega dela manj, se lahko razširijo in poglobijo vsebine iz splošnega dela. Tako se npr. pri filozofiji razširi tematika etičnosti upo-rabe vojaške sile, ali mirovne kulture, pri geode-
ziji ali gradbeništvu pa se mora bistveno razširiti aplikativni del predmeta.
Med posebnosti pri izvajanju predmeta sodi, da se študentje v skladu z značilnostmi organi-zacije učnega procesa na svoji šoli in poseb-nostmi svoje stroke odločijo za leto, ko bodo predmet vpisovali, izpit pa opravijo ob koncu kateregakoli letnika. Priporočljivo je, da pred-met poslušajo (vsaj njegov drugi, aplikativni del) v višjih letnikih, torej takrat, ko bodo že dodobra spoznali svojo stroko.
Temelji obramboslovja in... se izvajajo v obliki predavanj. seminarskih vaj, individual-nih in skupinskih konsultacij, ter obiskov, ogle-dov in ekskurzij v obrambno-samozaščitno prakso. S tem se mora pri študentih oblikovati spoznanje o globalnosti sistema splošne Ijud-ske obrambe in družbene samozaščite ter o razmerju med vojaškimi in civilnimi kompo-nentami tega sistema.
mag. LJUBICA JELUŠIČ
PRENOVA PREDMETA SU IN DSZ?
STUDENT
Morda je parodija cili pa farsa a/i pa je odraz stvarnosti, daje prav ob petdeseti obletnici Ljitb-Ijanske univerze Tito v svojem priloinostnem govont dejal, da ni nsnovnih samoupravnih pra-\ic delovnih Ijudi in občanov brez takšnih pravic v sferah obrambe.
Danes, dvajset lel kasneje, se je na t. i. referen-dumu o predmetu SLO IN DS velika večina štitdentor Ljubljanske univerze izrekla proti predmetu. Najnovejša raziskava o kvaliteti štu-dija in univerzi, ki jo je izvedel Raziskovalni center UK ZSMS Ljubljana, je pokazala, da 77% študentov meni, du predmet ne sodi qa univerzo. Knt povzetek vsegu pa se kaže sklep zadnje konference UK ZSMS, ki za novo šolsko leto napoveduje bojkot predmeta SLO IN DS.
Zakaj? Ker je ta predmet na neakademski ravni, ker je nestvaren in nezanimiv, spolitiziran in zdogmatiziran, ker ga večinoma predavajo nestrokovni in neposobni profesorji, in ker ta predmet simbnlizira vse tisto politično slabo in nezrelo, kar se je v letih obstoja te drzave na-bralo.
Pojem in smisel podniibljanja zadev SLO in DS ae danes že kaze bolj knt dogma in politikant-ska finta. koi pa uspešna metoda transfera zadev SLO in DS v sfero družbe.
V tem kontekstu bi navedel, dti ob pojavih iznizite druzbene aktivnosti, ki se je med drugim izražala tudiskozi štrajke, množična politična in
chuga zborovunja, ne poznam primera, ko bi se znotraj te družbe aktiviral sistem SLO in DS. Sistem je bil birokratsko gluh tudi za vse pobude in iniciative teh druibenih skupin. Sistem pa se je aktivirttl na drugi strani, če smem tako reči. Aktiviraiu sn bili rsi komiteji, na nogah vsi fiinkcionarji, SDV. enote milice, kakn je reagi-rala JLA pa ni moč naumčno vedeti.
Danes je štanje tako, da obstajajo Ijudje na vodilnih funkcijah v sistemit SLO in DS, ki so pripravljeni irditi celo ro, da vključevanje sistema SLO in DS V druibeno sfero ni bilo in ni po-trebno. V naslednjem hipu pa imajo polna usta medu, k<> govorijo n podružbljanju tega istega sistema. Da so 10 partijski funkchnarji (predsed-niki komitejev za SLO in DS so predsedniki ZK na ustreznem nivoju), s politiko ZKJ po mojem mnenju nima drugih pomembnejših knrelacij kot fc, da laksni birokrati in neizobraienci danes negirajo, izkrivljajo in pljuvajo po tem, kar je ZKJ o obrambnih ztidevah kdaj knli r zgodovini (razen morda nekaterih izpadov) proklamirala. Očitno se mi zdi, da se ravno r dimenzijah obrambnega in vojaskega v najelementamejši podobi kozejo razseinosti političnega in druz-beno stvarnega. Zato se dozdeva, da je ravno tukaj potrebno iskati motive za širše druzbene, predvsem pa poliiološke analize. Veliko smo se r Sloveniji ustavljali ob vprašanju artnade, kar je seveda potrebno in vredno moralne podpore, vendar menim, da smo kljub vsemu pozabili, na
t. i. civilno sfero sistema SLO in DS. Ravno o teh komponentah sistema sem govoril v okviru podane ilustracije stanja ob pojavih manifestne druibene aktivnosti.
Nekaj vzrokov za takšno stanje sem verjetno ze zajel, nekaj se jih da še slutiti ali pa do njih priti skozi analize. Dejstvo pa je, da danes študentje vse te slabosti in napake (žal pač glede na namen nisem govoril o določenih pozitivnih izkušnjah) občutimo kulminirane v predmetu SLO IN DS, in smo to čutili in občutili v srednji šoli, ko so se madezi olja in drnča zajedli tudi v naše duše. Verjetno je to predmet, skozi katerega se najbolj kaiejo ideloški vplivi in politični posegi določe-nih organov in forumov na delo univerze.
Zaradi takšnega stanja se mi odločitev Ijub-Ijanskih študentov. da bodo naslednje leto pred-met bojkotirali, kaže kot popolnoma pričako-vana in pravilna in kot član predsedstva UK ZSMS Ljubljana sem trdno odločen zavzemati se za ta bojkot, ga podpiratu organizirati in voditi, če se stvari do naslednjega študijskega leta ne bodo začele korenito spreminjati.
Odzivi na porazne rezuhate referenduma, re-zultate raziskav in na groinjo z bojkotom so različrii. Kaieta se dva ekstrema. Na eni strani je Skupnost jugoslovanskih univerz,' ki do vseh po-bud o programski prenovi predmeta ostaja gluha, na drugi strani pa je veliko zagnanost pri reševanju problematike pokazala katedra zo obramboslovje na FSPN, ki je izdelala osnutek novega predmeta in več predlogov osnutkov pro-gramov za določene smeri študija.
Kar se nove zasnore predmeta tiče, menim, da je vredno napore za uveljariter in postavitev le-tega podpreti. Predmet z novimi, akademsko zastavljenimi vsebinami, strokovnimi predavate-Iji. s svojim kritičnim in analitičnim pristopom, bi nujno moral voditi v preseganje odtujitve,
0  kateri sem govoril. Od rezultatov outputov pa bi gotovo največ prtdobil sistem SLO in DS, saj bi se izboljšala kvaliteta obrambno-zaščitnih pri-prav družbe, da o pomenu nacionalne obrambne zavesti sploh ne govorim.
Vprocesu realizacije zamisli bo verjetno priha-jalo do mnogih predvidljivih pa tudi^ nepredvid-Ijivih tezav. Prva je morda ravno r velikih ieljah določenih organov, da bi bil predmet itniformen in zasnovan na skupnih jugoslovanskih jedrih. Kompromise na tem nivoju bo zelo težko doseči, saj že sedaj določeni indici in izkušnje v diologn v Skupnostjo jugoslovanskih univerz jasno opo-zarjajo na to.
Nič manjši ne bo kadrovski problem pri izva-janju novega programa, saj se bo jasneje kazala interdisciplinarnost predmeta in zdajšnja izo-brazbena struktura predavateljev ne bo več za-dbščala. Rešitev se morda pomija v podiplom-skem štitdiju obramboslovcev na posameznih študijskih smereh in obratno. Dokler pa te vrste kadri ne bodo zagotovljeni, pa vidim moino rešitev problema v postavhvi predmeta kot sku-pek seminarjev in predavanj več strokovnjakor
1  posameznih področij.   V prvem delu bi prišli v poštev predvsem kadri s katedre za obrambo-slovje,   morda celo absolventi ali diplomanti, v drugem delu pa profesorji posameznih fakidtet.
Kot sem ze omenil, bo teiav pri postavitvi novega predmeta verjetno še mnogo reč. Veliko vlogo pri premoščanju le-teh pa bomo prav go-tovo imeli predvsem študentje univerz tako v Ljubljani kot v Mariboru, in tudi obe organiza-ciji študentov UK ZSMS in RK ZSMS. Obe sta določen interes za reševanje problema ie poka-zali, potrebno pa bo mijno delo samo še pospešiti in uskladiti, zavedajoč se velike politične moči, ki veje iz groinje z bojkotom.
MIHA ŠKERBINC
PRENOVA PREDMETA SLOIN DSZ?
V  prorektorskem volilnem programu sem na-povedal, da se bom zavzemal za odpravo skupnih predmetov na univerzi, med njimi tudi predmeta SLO in DS. Moje negativno stališče do skupnih predmetov izhaja iz vrste razlogov, ki so med seboj povezani. Začnem lahko kar s tistim, kar študenti najbolj neposredno občutijo: preobreme-njenost s prevelikim številom razdrobljenih pred-metov in z ustrezno prevelikim številom izpitov. Ista težava muči tudi učitelje. Vzrok zanjo na-vadno vidijo v sedanjem načinu financiranja uni-verze: učitelji imajo precej velike »predavatelj-ske« obveznosti, zato pač »lovijo« ure predavanj, si izmišljajo nove predmete, ki jih ustvarjajo iz starih z razmnoževanjem na način cepitve itn. A ta način plačevanja univerze ni nekakšna samo-voljna birokratska domislica, temveč je del ne-kega sistema, ki določa univerzi mesto v šolskem aparatu, šoli pa neko značilno vlogo v družbenem življenju. Ta sistem se je, na kratko rečeno, naj-bolj dosledno uveljavil z znamenito šolsko re-formo in z zakonom o usmerjenem izobraževanju, ki je to reformo sankcioniral; značilno je, da je ta zakon - ustrezno političnemu geslu o »enotnem šolskem sistemu« - v istem predpisu zajel tako srednje šolstvo kakor univerzo. Druga poteza, ki so jo naredili v imenu istega gesla, je bila odprava gimnazije, t. j. splošno-izobraževalne šole, katere glavni namen je bila priprava na univerzitetni študij. Posledica prve poteze - poenotenja šol-skega sistema po zgledu (strokovne) srednje šole
- je bila, da so na univerzo vpeljali številne značil-nosti srednješolskega pouka; posledica druge po-teze - odprave splošnoizobraževalne srednje šole
-  pa je bila, da je bilo treba številne prvine splošne izobrazbe prenesti na višjo raven, t. j. iz srednje šole na univerzo. Univerza je s tem po-stala malo boljša strokovna srednja šola. Čeprav so »skupne predmete« na univerzi uvedli skoraj izključno z ideološko, celo sektaško argumenta-cijo (marksizem, lojalnost režimu ipd.), je njihova vloga na univerzi utemeljena globlje, kakor pa so znali   povedati   nekdanji   reformatorji:   njihova strukturna funkcija je v tem, da zapolnijo manko, ki je nastal z odpravo gimnazije (pri tem seveda puščam ob strani, ali so tej strukturni funkciji dejansko tudi vselej kos). §c zmerom sem prepri-čan, da jc za pridobivanje splošne izobrazbe na univerzi prepozno: ne samo zato, ker splošnoizo-braževalni predmeti odžirajo dragoceni čas stro-
i kovnim predmetom, temveč tudi zato, ker bi
I študent na univerzi moral že razpolagati z »vzgoj-
nimi« učinki splošne izobrazbe - t. j. zlasti z »in-
telektualnim   skepticizmom«,   z   ustrezno   »di-
stanco«, pa tudi s sposobnostjo, da samostojno
študira literaturo, da si zna poiskati vire, da zna
i najti pot skoz džunglo strokovnega pisanja, zna
I uporabljati in  vrcdnotiti sckundarno litcraturo
i itni. ipd. Eden izmed pogojcv, da univerza po-
j stanc vredna svojcga imena, jc pač tudi v tem, da
lahko računa na študenta, ki jc že »izoblikovana
oscbnost«, kot se pravi v pedagoškem žargonu, na
: študenta, ki mu niti na misel ne pridc, da bi sc
; pustil vzgajati - in ki je vsaj psihično, če ne že
, tudi cpistcmično,  sposobcn kritičnega  dialoga
z učiteljcm.
Na drugi strani: študenti še zmerom potrebu-jejo splošno izobrazbo - četudi prcpozno, jc bolje, i kakor nikoli; čeprav se počasi obnavlja nekdanja ¦ gimnazija, bo trajalo še dolgo, preden bomo do-bili srednjo šolo, ki bo zares solidna podlaga za univerzo; v sedanjem sistemu so hitre spremcmbe nemogoče, ne šolstvo ne univerza v tcm nista i izjcmi; pod sedanjim režimom jc naposled pamet-~j neje izkoristiti te pičle možnosti, ki jih univerza sploh šc ima - in se opreti ha svoje lastne moči.
V tem položaju je bila realistična rešitev: refor-niifati skupne predmete tako, da jih dvignemo na
spi
Lj
PROREKTOR
akademsko raven, omcjimo na racionalen obseg in jih vgradimo v osnovni, t. j. v strokovni študij.
To formulo smo z neprecenljivo pomočjo štu-dentov in predavatdjev zelo uspešno uveljavili pri družboslovnih skupnih prcdmetih: študenti zdaj poslušajo en sam predmet, ki je lahko zato ustrezno kvaliteten, traja celo leto in se konča z izpitom; število izpitov je tako zmanjšano s šti-rih na enega, fond ur jc dejansko za polovico manjši; dodatek je svobodni seminar, ki omogoča aktualizacijo področja, še tesnejšo navezavo na o^novno stroko in večjo aktivnost študentov.
Predmet SLO in DS reformiramo po istem načelu. Pri tem naj opozorim, da je obstoj tega predmeta na univerzi lahko celo bolje zagovarjati kakor splošno družboslovje: res je namreč, da bodo diplomanti na tem področju morali na svo-jih delovnih mestih opravljati specifične naloge, za katere se morajo posebej usposobiti. Osebno sicer mislim, da nikakor ni nujno, da to usposab-ljanje poteka prav na univerzi: prav lahko bi - in nemara bi bilo celo učinkoviteje, če bi - to uspo-sabljanje organizirali na delovnem mestu ali »ob« delu v delovnih organizacijah. Vendar za ta kon-cept zaenkrat ni politične volje, seveda pa tudi ni nobenih drugih pogojev.
Zato smo se dogovorili za tole realistično reši-tev, ki je po mojem mnenju v sedanjih razmerah tudi najboljša: obseg predmeta se skrči na eno šolsko leto; vsebina se izrazito približa osnov-nemu strokovnemu študiju - po enem predlogu naj bi strokovni del obsegal dve tretjini snovi, po drugem nekaj več kakor polovico; ustrezno temu se predmet preimenuje v »temelji obramboslovja in... (tu pride ime osnovnega študijskega pro-grama)«; kakor pri vseh drugih predmetih »patro-nat« nad študijem preyzame matična katedra - v tem primeru katedra za obramboslovje na FSPN.
Model za reformo predmeta je izdelala skupna delovna skupina mariborske in ljubljanske uni-verze. V delovni skupini so predstavniki vseh, ki lahko pomagajo pri reformi in zagotovijo njeno uspešno izvajanje: predavateljev, študentov, kate-dre za obramboslovje, vodstev obeh univerz, re-publiškega sekretariata za ljudsko obrambo in republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje. Glede na to, da so bili pogledi na tem področju na začetku zelo divergentni in da so bili sprva tu konflikti tudi najbolj izraziti, moram poudariti, da je delovna skupina naredila velikansko delo. Pravzaprav me je uspešnost njenega dela prijetno prcsenetila, saj sem na začetku pričakoval veliko več »praznega teka«. Skupina je naredila po mo-jem mnenju odločilen preboj, ki nikakor ne bi bil mogoč brez ustvarjalnega deleža predavateljev predmeta: pod vodstvom tovariša Silvestra Turka, ki na univerzi skrbi za to področje, je skupnost predavateljev strokovno razdelala neka-tera splošna načela, za katera smo se v vodstvih obeh univerz dogovorili. Izjemen je bil tudi pri-spevek katedre za obramboslovje, ki je izdelala predosnutek splošnega dela programa in dva vzorca posebnega (strokovnega) dela. Naposled nam je vso mogočo pomoč nudil tudi Republiški sekretariat za ljudsko obrambo, ki je na »državni« strani zagotovil vse potrebne pogoje za reformo predmeta na univerzi. Vse to pa ne bi bilo mogoče brez osebne zavzetosti rektorja Janeza Peklenika, ki je znal zgladiti začetne konflikte, odpraviti nesporazume in nas je spodbudil k vsebinskemu in produktivnemu delu.
Bilanca je torej vseskozi pozitivna - žal pa je zmerom še kakšen »hakeljc«. Ta kleč se tokrat imenuje »Dogovor o skupnih osnovah vzgoje in izobraževanja mladine na področju splošne ljud-ske obrambe«. To je zvezni dogovor, katerega
podpisniki so ustrezni republiški in zvezni sekre-tariati in komiteji, zdaj pa naj bi ga podpisala tudi Skupnost univerz Jugoslavije. Koordinacija pod-pisnikov je sklenila, naj tiste določbe v dogovoru, ki se nanašajo na pouk obramboslovja na univer-zah, izoblikujejo jugoslovanske univerze same. Z državne strani so torej zagotovljeni vsi pogoji, da reformiramo predmet, ga kvalitetno dvignemo in mu damo ustrezno akademsko težo. Za to gre posebna zasluga slovenskemu sekretariatu za ljudsko obrambo in komiteju za vzgojo in izobra-ževanje. Žal pa so se jugoslovanske univerze do-slej nerazumljivo podcenjujoče vedle do tega predmeta. Skoraj leto dni jih že bombardiramo s svojimi idejami in predlogi - zaenkrat brez pravega učinka. Sedanji osnutek dogovora je iz-jemno tog in ne dopušča reforme, ki smo se je lotili na mariborski in ljubljanski univerzi.
Na zadnji skupščini Skupnosti univerz Jugosla-vije decembra lani je predsednik komisije za SLO in DS te Skupnosti predlagal, naj da skupščina pooblastilo svojemu predsedniku, da ta dogovor podpiše. Pri tem še nobena izmed jugoslovanskih univerz bržkone dogovora sploh ni videla, kaj šele, da bi o njem razpravljala. Na ljubljanski univerzi smo se z osnutkom dogovora seznanili nekaj dni pred skupščino, ker so nam ga posredo-vali na republiškem sekretariatu za ljudsko obrambo. Skupščino sem obvestil o pripombah, ki jih imata do osnutka dogovora mariborska in ljubljanska univerza - in pojasnil, da ne moremo sprejeti dogovora, ki bi nam onemogočil reformo, o kateri smo prepričani, da predmet dviguje na akademsko raven in zagotavlja neprimerno boljše uveljavljanje njegovega namena. Predlagal sem tudi, naj pooblastila za podpis nc damo, dokler o besedilu dogovora ne bo razpravljala ski^pščina Skupnosti univerz. Pri tem je na tisti skupščini ostalo - nadaljnje razprave ni bilo, glasovali pa tudi nismo o ničemer. Zato nas je toliko bolj presenetilo, ko so nam poslali zapisnik s skupš-čine, v katerem piše, da je skupščina dala poobla-stilo za podpis dogovora. V sekretariat Skupnosti univerz sem takoj poslal dopis z zahtevo, da se ta del zapisnika črta, ker skupščina pooblastila res ni dala. - Medtem je tudi svet ljubljanske uni-vcrze sprejel sklep, da dogovora ni mogoče podpi-sati, dokler o njem ne bodo razpravljale univerze.
Na ljubljanski univerzi se je ta razprava že začcla. Kakor kaže, bodo naše pripombe na pred-loženo bcscdilo dogovora še bolj radikalne, kakor smo sprva mislili. Mogočc bomo celo predlagali, naj dogovora nc podišc Skupnost univerz Jugosla-vije - tcmveč naj ga podpiše vsaka univerza pose-bcj: to bi nam vsekakor omogočilo veliko širši manevrski prostor - šc zlasti pa bi utrdilo odgo-vornost univerz za izvajanjc pouka na obrambo-slovnem področju na vsch stopnjash (tudi v sred-nji šoli, v osnovni šoli in drugod).
Ironija položaja je v tem, da so vsi bistveni pogoji za reformo predmeta zagotovljeni: imamo vsebinski konccpt, moči, ki lahko ta koncept po strokovnih področjih izpeljejo, s časom bomo lahko zagotovili tudi kadrovske moči za njegovo izvajanje - in zlasti imamo aktivno soglasje in voljo vseh, ki lahko reformo naredijo. Edina ovira jc bistvcna ovira: blokada na institucionalni ravni jugoslovanskih univerz. Blokada je zdaj tam, kjer bi pričakovali najbolj navdušeno pomoč.
Vendar pa jc to tudi ovira, ki jo je najlaže prcmagati: ne smemo pozabiti, da so imeli pri začetku reforme odločilno vlogo študenti. Če bi študenti tudi v jugslovanskem merilu podprli re-formna prizadevanja, potem bi vsekakor lahko dosegli, da se prebije tudi ta absurdna blokada. RASTKO MOČNIK
ANARHOLIBERALISTIČNA KONCEPCIJA?
MILOVAN DJILAS
- 35 LET NEKE ANATEME (2)
ANARHOLIBERAUSTIČNA KONCEPCIJA? (Po sledeh člankov v Borbi)
Djilas je od 11. oktobra 1953 do 7. januarja 1954 v Borbi objavH serijo dvajsetih člankov, v katerih ]e predstavil svoje poglede na aktualne druž-bene razmere v Jugoslaviji. Njegove prispevke moramo umestiti v čas in prostor, v katerem so nastali, saj lahko napade nanj, ki so sledili, razu-memo zgolj v zgodovinskem kontekstu. Nadaljnji razvoj je namreč v marsi-čem potrdil njegove teze, ki se danes, v poplavi kritičnih in kritizerskih pogledov na obstoječe stanje, zdijo celo malce naivne in prav nič nevarne.
Začetek petdesetih let je v Jugoslaviji pomenil postopno prehajanje v samoupravni socialistični sistem, proces ustvarjanja novih družbenoeko-nomskih odnosov, ki pa se je zaradi strukture - le počasi uveljavljal. Po eni strani je šlo za težnje za ohranitev, utrditev in celo razširitev obstoječe etatisttčne strukture družbe, torej za nadaljevanje politike državnega soci-alizma; po drugi strani pa za prizadevanje za vzpostavitev popolnoma svobodnega tržišča z vsemi karakteristikami blagovnodenarnega gospodar-stva. Pčleg tega je bilo jasno, da obstajajo še posamični, marsikdaj predimenzionirani poskusi restavracije starih kapitalističnih družbenoeko-nomskih odnosov. Očitno je bilo tudi, da je nastal velik razkorak med teorijo in prakso, med idejo samoupravljanja kot koncepta antibirokratske revolucije na eni ter centraliziranim gospodarskim sistemom, državno partijskim paralelizmom in paternalistično vlogo partije na drugi strani.
Popolnoma prezentno pa je bilo, da zapletenosti in raznolikosti Jugoslavije v principu ustreza karseda široka avtonomnost, ne pa centralizem.
In v taki situaciji se je pojavil Djilas z ocenami in naziranji, ki jih je Edvard Kardelj na 3. izrednem plenumu CK ZKJ označil z besedami: »Djilasova koncepcija demokracije ni naša, ni socialistična, temveč je mešanica anarhizma in buržoazno liberalističnih form.«'
Za kaj se je pravzaprav zavzemal Milovan Djilas?
Po njegovem mnenju se v Jugoslaviji spopadajo tri poglavitne sile: Kapitalizem in buržoazija, katere moč ne izvira več iz podpore Zahoda, pač pa predvsem iz gospodarskih in političnih slabosti socialističnih sil, birokratizem in birokracija ter socializem in demokracija.
Revolucija se ne more rešiti s svojo zgodovino, s tem, kar je minulo; mora se preobraziti v demokracijo in socializem ter v nove humanistične odnose. To je njena bodočnost, sicer so v nevarnosti že dosežene revoluci-onarne pridobitve. Socializem pojmuje kot širšo in čvrstejšo enotnost, ki presega razlike. V članku z naslovom Objektivne sile o tem piše: »Enotnost socialističnih sil je v pogojih narasle notranje in zunanje sile, v spremenje-nih objektivnih pogojih, mogoča samo kot ,neenotnost, kot svobodno izražanje različnih socialističnih mnenj o raznih notranjih vprašanjih. Z drugega vidika se zdi ta enotnost zastarela in nevzdržna. Resnična svoboda, resničnost socialističnih sil mora postati glavna objektivna sila socializma in demokracije.«2
Neposredna naloga socialističnih sil je torej uskladitev načina življenja
- pravzaprav družbenih odnosov - z družbenim temeljem, toje z lastnino. Usklajevanje oklike in vsebine je proces, ki pomeni negovanje in razvijanje demokracije. Največjo nevarnost za demokratični razvoj socializma pred-stavlja birokratizem, ki je za Djilasa gospostvo političnih dejavnikov nad zakoni in družbenimi odnosi.   V članku z naslovom Zakonitost piše: »Nekoč, takoj po vojni, je lahko bila ,partija' pravica - in je tudi bila
-  koristna in neposredna in s tem napredna. Takrat nismo imeli ničesar. Toda zdaj...«^
Kakšna naj bo naloga komunistov v novih razmerah? Pravi komunist se od birokrata ali deklasiranega malomeščana loči po tem, da se bori v novih protislovjih (buržoazija - birokracija - demokracija) ter si prizadeva premagati in izpodriniti protisocialistične sile tako, da razvija konkretne demokratične oblike in dviga zavest o množični demokraciji. Le dejanska, ne samo formalna enakost pred zakoni lahko prepreči subjektivno in samovoljno določanje meje med socialističnimi in reakcionarnimi silami. V družbi obstaja protislovje, saj je buržuj enakopraven pred zakoni !e kot posameznik, ne pa tudi kot pripadnik razreda. Pravi komunist - demokrat
- se od birokrata in malomeščana, ki je zabredel v komunizem, razlikuje tudi po tem, da ne zanika tega protislovja, marveč da se bori, da bi ga odpravil v dobro socializma. To pomeni, da se bori za enakopravnost vseh pred zakoni, hkrati pa bije idejni boj proti buržoaznim nazorom in obnav-Ijanju kapitalizma.
Djilas se je odločno zoperstavil pretirani regulaciji, normativizmu in formalizmu, češ da moremo in moramo formulirati samo dosegljive, praktične naloge. Po njegovem mnenju cilj ni in ne more biti komunizem, komunistična družba, ker bo do tega navsezadnje tako ali tako moralo priti prek uresničevanja stvarnih, otipljivih in zavestnih ciljev, kot so boj za oblast, nacionalizacija, nenehni razvoj demokracije in proizvajalnih sil... Skratka, cilj je omogočiti čim hitrejše in čimbolj gladko gianje socializma in demokracije. Ali kot piše Djilas: »Osvoboditev človekovega dela izpod vsakršnega in slehernega gospostva nad njim, to je - nenehen boj za demokracijo, to je edini stvarni in trajnejši cilj za nas zdaj, kakor tudi za ves človeški rod. To namreč omogoča nenehno gibanje. In vse konkretne oblike in konkretni ukrepi, ki to olajšujejo, so dobrodošli in napredni. Te konkretne oblike, ti konkretni ukrepi - to je cilj. Uresničljiv od etape do etape, od konkretne naloge do konkretne naloge. Nenehen boj - to sta socializem in demokracija.«J
Neogibnost oziroma nujnost socializma (komunizma) ni odvisna od človeške volje in zavesti. Potiskanje konkretnega v ospredje in zavzemanje zanj je najnujnejše in edino poroštvo dejanskega demokratičnega razvoja. Ideal, nujni ,končni cilj', se uresničuje preko zavestnega in organiziranega boja v dani (v tem primeru in zdaj za demokracijo) tazi boja. Nenehni hrup okrog znanstveno sicer neovrgljivega komunističnega ideala, ki ga pametni Ijudje ne zanikajo, samo odvrača pozornost od birokratske stvarnosti in prakse. Preprosto rečeno: gre za obljubljanje lepše prihodnosti, pozablja-joč pri tem na obstoječo stvarnost. Prav tako se postavlja vprašanje, ali so in morajo biti koristi te ali one stranke, skupine ali voditelja vedno istovetne s koristmi Ijudstva oziroma družbe, tudi kadar pride - vzemimo v naših razmerah - do navzkrižja in kontlikta med njimi? Po Djilasu nobena stranka ali skupina in tudi ne sam razred ne more biti izraz objektivnih potreb vse družbe in si ne more pridobiti, bolje rečeno prilastiti, izključne pravice, da bi upravljal gibanje proizvajalnih sil, ne da bi te sile in predvsem Ijudi v njih zasužnjil. V pogojih družbene lastnine pa vsaka krepitev vloge katerega koli političnega gibanja privede do tega. Zato je prav slabitev monopola političnih gibanj nad življenjem in družbo zahteva časa, še zlasti pri nas v socializmu. Nujno je uskladiti subjektivne (skupin-ske, strankarske, osebne...) nazore in koristi z razvojem proizvajalnih sil, toda tako, da slednje čedalje manj podrejamo prvim. Odnosi so namreč že takšni, da se morajo vsi, ki istovetijo svojo usodo z usodo socializma in so prepričani, da je samo njihovo mnenje in početje pravi socializem, zaplesti v spopad z demokratičnim in socialističnim procesom. Izhoda \z tega ni in ne more biti dokler ne bomo imeli še demokracije, še več svobodne razprave, še svobodnejših volitev družbenih, državnih in gospodarskih organov ter dokler ne bomo dosledno izpolnjevali zakonov. Le na tak način bomo namreč lahko premagali nazadnjaške sile.
Nedvomno zanimiva teza, ki je morda danes celo bolj aktualna kot kdajkoli prej.
Prva naloga socialistične demokracije je, da omogoči izražanje idej in zagotovi, da nikogar ne bodo preganjali zaradi njegovih idej. (Povezava s členom 133 se kar sama vsiljuje). Vendar pa ideje, nove misli same v tem
1   Komunist, št. 1-2 (slov. izdaja), 1954
-  Ljudska pravica, 29. 12. 1953
!  Ljudska pravica, 15. 11. 1953
"  Ljudska pravica, 6. 12. 1953
'  Ljudska pravica, 22. 12. 1953
"  Ljudska pravica, 24. 12. 1953
"  Ljudska pravica, 4. 1. 1954
trenutku niso najvažnejše, pomembnejša je svoboda mišljenja. Djilas o tem piše: »Praktično to pomeni: boriti se za svobodo razprave povsod in na vsakem mestu, za krepitev in razvijanje danih demokratičnih oblik, delav-skih svetov, Ijudskih odborov in zborov volilcev. Skratka - zakonitost in boj mnenj, spet in spet - demokracija.« '
Človeškemu mišljenju morajo določati meje mišljenja samo njegove realne možnosti. Vsako omejevanje mišljenja, čeprav bi ga omejevali v imenu najlepših idealov, mora nujno izmaliciti prav tiste, ki to počnejo. Zavedati se moramo, da je vsak stvarni korak demokracije, vsako razvijanje katere koli demokratične oblike v naših razmerah pravzaprav napredek socializma in nadaljnje sproščanje ustvarjalnih sil. Razumljivo je, da nove ideje niso in tudi ne morfejo biti ideje večine. Nove ideje so zmeraj ideje manjšine, in sicer zaradi narave razmerja med človješkim mišljenjem in stvarnostjo, pa tudi zaradi narave samega človeškega mišljenja. Nihče ne more vnaprej vedeti, koliko je neka ideja napredna. Resnico je moč odkriti samo v praksi, v boju. Če je bila razprava zares svobodna in načelna, tedaj resnica praviloma ni na eni strani aii vsaj ne vsa.
24. decembra 1953, dva dni po pogovoru s Kardeljem, v katerem mu je slednji naštel svoje kritične pripombe na njegova besedila iz Borbe, je Djilas objavil svoj Odgovor, v katerem med drugim piše: />Namen teh člankov je, da spodbudimo socialistično zavest irrvest preprostih Ijudi ter najnaprednejših duhov...«
»Tisti, ki pravijo, da pišem to zaradi tujine, samo dokazujejo, da nimajo čiste vesti pred lastnim Ijudstvom, in da se pri njih že začenja kontlikt med besedami in dejanji, kar je zmeraj bil in je tudi zdaj znak dekadence in družbenega nazadnjaštva. Dveh moral, dveh resnic v stvarnosti ni. Dvoj-nost pa imamo, le da to maskiranje laži z resnico, tarizejstva z moralo, birokratizma s socializmom...«
»Niti mislil nisem, da reakcija ne bo izkoristila mojih člankov, lahko pa bi jih uporabile tudi resnično socialistične, demokratične sile. Da pa jih izkorišča tudi reakcija, ni moja krivda, marveč krivda stvarnosti, krivda prav tistih, ki s svojimi birokratskimi in protizakonitimi dejanji ter samovo-Ijo dajejo reakciji svetniški sij mučeništva, ji omogočajo, da pred množi-cami primerja njihove besede z dejanji in tako odkriva razpoke, skratka tega so krivi predvsem tisti, ki se v praksi rogajo demokraciji in zakonom pa tudi lastnim odločitvam...« »Pa tudi naš birokratizem, ki je socialističen, je nujno nekoliko stalinističen, nekakšen jugoslovanski staiinizem...« >Spor se očitno ne suče okrog socializma (Komunizma) kot takšnega, marveč okrog demokracije, okrog poti, oblik in tempa, ki se jih bomo držali...«
»Toda naj bodo proti mojim nazorom upravičeni al.i ne, demokratičnega boja proti birokratizmu ne morejo zatreti, ker zdaj ni veliko odvisen od te ali one teorije, marveč od stvarnosti. Prišli smo v obdobje boja za demokra-cijo, ta boj sicer lahko zadržujemo, ne moremo pa ga zaustaviti...« (1
Djilas prav tako meni, da imamo preveč predpisane resnice, resnice, na katero čakamo, da pridejo, 'od zgoraj'. Zavedati pa se je treba, da so zavestne socialistične sile tudi zunaj uradnih komunističnih organizacij in še posebej zunaj komunističnih forumov. Subjektivne sile niso zgolj stvar komunistov in zavednih delavcev (kakor je bilo nekoč), temveč je treba sem prištevati tudi vse tiste, ki so resnično za neodvisno, demokratično in socialistično Jugoslavijo, ne glede na to ali se njihovi idejni nadzori ujemajo s to ali ono navidezno socialistično, pa tudi resnično dogmo tega ali onega tunkcionarja. Birokratska in dogmatična teorija o tem, da so samo komunisti zavestna sila socializma ('Ijudje posebnega kova', kakor je rekel Lenin) prikriva stvarnost in pomeni težnjo po privilegiranem potožaju v družbi, potunkcijah na podlagi politične in 'idejne' pripadnosti, ne pa na podlagi sposobnosti in strokovnega znanja. Demokracija čedalje bolj odkriva, kdo je dejanski sovražnik socializma ter opozarja, da je novi sovražnik - birokratizem - že nevarnejši od starega - kapitalizma. Zato je mogoče socialistično zavest razvijati dalje predvsem v konkretnem boju proti birokratizmu, ne pa z iskadjem razrednega sovražnika za vsako ceno. Poklicni revolucionarji, ki so bili v določeni tazi družbenega razvoja nujno potrebni, zdaj predstavljajo oviro zanj in s tem se je ta oblika vsebinsko spremenila v svoje protislovje.
Ko razpravlja o vlogi ZK, Djilas poudarja: »Stvar je v tem: ali bo ZK ostala ali prenehala biti partija v starem, vojnem, predkominformovskem in predšestokongresnem smislu. Demokracija v naši deželi ni in ne more biti brez komunistov in tudi ne brez njihove aktivne vloge, ki mora priti do izraza tudi v določenih organizacijskih oblikah. Brez komunistov ni in tudi ne more biti Jugoslavija. Cilj komunistov pa ne sme biti nekakšna ab-straktna stranka ali zavest za komuniste, pač pa - Ijudstvo in dviganje konkretne zavesti množic o demokraciji oziroma o konkretnih oblikah boja zanjo. Zato komunisti nimajo več potrebe, da bi obravnavali tekoča vprašanja zunaj Socialistične zveze. Potrebno in koristno pa je, da komuni-sti vstopajo v SZDL kot preprosti člani in da v njej delajo. Leninistični tip partije in države (diktatura ob pomoči partije) je preživel in mora preživeti povsod in zmeraj, brž ko nima več pogojev za revolucijo, brž ko začne
deiansko živeti demokracija.« '                                              r.         _,   . .
Simon Bizjak
foro Božidar Dolenc
N.
DISKURZ UNIVERZE NE KVALITETA ŠTUDIJA
 udentje
aša Univerza nam je vsak dan bolj tuja. Kako zelo viden je že ta pojav, nam najbolje kaže drobna knjižica o kvaliteti študija na ljubljanski univerzi, v kateri so zbrani podatki iz raziskave, ki je bila opravljena pred kratkim v okviru UK ZSMS Ljubljana.
Prepiri, ki se glede samega študija vrstijo na fakultetah, davno prešli meje zgolj akademsko - študentskega »prepi nja« in postali svojevrste evergreen študentskega sprotja, antagonizmi med obljubljenim in storjenin in »nemogočim«, so v bistvu problem cele dn obnaša kot mačeha do ljudi, ki naj bi jo, neke^ vodili. Obnaša se kot aborterka do lastnega, odstn In tako postajajo nasprotja vsak dan bolj očitna^ študenti z njo capljamo na mestu, kar pa danes pom to. da se vztrajno vračamo nazaj. Vsake toliko čas; s kakšnim bojkotom opozarjajo, da jalovo stanje v času študija ne sme biti samo njihov problem, če pa to je, potem naj jim bo delno reševanje nakopičenih zagat tudi prepuščeno. In spet nič, kot da se ni nič zgodilo, in zdi se nam, kot da se tudi nikoli ne bo.
Zakon o usmerjenem (usmrajenom) izobraževanju je pred leti obljubljal veliko. Velike in lepe besede o prihodnosti šolstva v Sloveniji so kar deževale. Zgodilo pa se je tisto, kar lahko kratko označimo za masaker. Strahovita inflacija izpitov, ki so dosegli že mejo neverjetnega, plačevanje učiteljev po glavah učencev, kakor da smo v klavnici, porast egalitarizma, kot da smo v času francoske revolucije. študentski bojkot zaradi neprimer-nega načina študija in študentskega življenja in še bi lahko našte-vali... Višek pa je tovrstno ravnanje s študenti doseglo v pred-logu, da naj bi izpite še celo sami plačevali. Ne da bi se spuščali v debato o tem, koliko lahko tak hačin dela prinese dodatnih financ posamezni fakulteti (in s tem izboljša, upajmo da, njen socialni položaj), lahko ugotovimo, da se s tem kvaliteta študija in nenazadnje znanja, ne bi prav nič dvignila. Še bolj očitno bi
postalo, da je za velik del študentske populacije (20%) študij le pot za pridobitev formalne izobrazbe, papirja. Vprašanje pa je, kaj bi potem počelo tistih 70% študentov, ki še vedno upajo, da se bodo med študijem še kaj naučili. Navsezadnje. verjamem, da bi posamezne fakultete dobile kar dovolj denarja od študentov, ^efj^ar bi se s tem postavile v položaj socialne prostitutke, zato bi ^feiT ri^orda celo smotrnejši predlog, da naj začne lepo prodajati diplothe kajti s tem bodo nedvomno zaslužili več kot pa s perma-nentnijn\ztrajanjem na padanju študentov na izpitih.
idnjič sem poslušala RŠ, na katerem je bilo izrečeno 5ga, da naj bi letos Kučan zaukazal, naj se pri oblikova-latka Zakona o usmerjenem izobraievanju ZK ne vmešava -izdelavo osnutkov tega zakona. Žalostno je, da je moral (če je to seveda res) Kučan kaj takega sploh zaukazati, vendar te anekdote na splošno ne verjamem. Prej jo je potrebno vzeti kot metaforo stanja na Univerzi. Čas, v katerem smo sedaj, ne potrebuje več befelov, politične platforme za to, kaj se sme in česa se ne sme počenjati. In implicirati glede na sedanje stanje, da je Kučan morda skupaj z befelom v resnici dal tudi antibefel, je malce neukusno. Jasno je, da je Univerza zaprta ustanova, ki se ne zgleduje po ustanovah podobnega namena, in jih lahko najdemo kar nekaj v oddaljenem svetu (vse bolj oddaljenem!), zato je tudi jasno, da v zaprtih, hierarhično zgrajenih sistemih nek befel obstaja, pa naj je bil sploh kdaj izrečen. Konzervativizem je imanenten tovrstnim institucijam, za to pa ni kriva nobena Par-tija, pač pa profesorji (in deloma tudi študenti) sami. »Marksi-stična« logika, s katero smo močno preobremenjeni, nas je »prisi-lila«, da smo vedno in povsod verjeli v nekakšno zgodovinsko nujnost, da, celo to, da je bil nek poraz objektivna zakonitost razvoja. Miselnost, ki smo ji vsi pomalem podlegli, je zmožna opravičevati pra.v vse poraze, prihod Hitlerja na oblast, Stalinove čistke, dachauske procese, devalvacijo Univerze... Preprosto dejstvo, s katerim se nikakor ne moremo in nočemo soočiti pa je, da zgodovino res gradijo ljudje, in da je vdaja in vztrajanje
v (vsakršnem) pat položaju najlažja pot. In za to pot smo vzgojeni. Žal je tako, kajti ob vseh družbenih vrenjih, ki jih doživljamo v teh časih, je bore malo slišati tudi o tem, da je neka družba lahko neodvisna in svobodna zgolj in samo tedaj, če ima svobodno in avtonomno šolstvo.
Kakor lahko vidimo, ima zvezda med zvezami dovolj opravka že sama s sabo, zato je ne-sprememba šolstva znak, da si v preda-valnicah ogledujemo tragikomično bedo. Na eni strani je to beda tistih, ki so se podredili nekim vladajočim normam (ki so jih navsezadnje sami tudi producirali!), in ki naše znanje ocenjujejo še vedno v dometu starih, kačurijanskih meja do ravno tistih meja, ki so jih sami pomagali zakoličiti. Ob tem se človek vpraša, ali ni ta meja, vulgarizirajoč Kanta, že meja razuma samega, meja, ki jo je Univerza, da bi bila čim bolj ppdobna dnevni politiki, postavila in obdržala predvsem sama.
Druga beda je beda študentov samih, njihovega nenehnega poskusa snemanja zvezd z neba in vedno vnovičnega zavedanja, da je to nebo predaleč zanje. Še bolj daleč pa bo ob eventualnem sprejetju dodatka Zakona o usmerjenem izobraževanju, kajti ta med ostalimi miselnimi salti mortali predvideva tudi to, da se fakultetni svet nadomesti s tam nekim Pedagoško znanstvenim zborom, ki pa slučaj morda?, vsekakor ni tripartiten. Ali lepše rečeno, študenti bi tako izgubili tudi možnost veta, ki jo imajo sedaj. Ali še lepše rečeno je to poskus odvzemanja legitimnih in civilizacijsko pridobljenih študentovskih pravic. Vsem nam je še kako jasno, da se meja svobode in meja možnosti za odločanje skoraj povsod v svetu razširjajo, pri nas pa jih hkrati z eksperi-mentiranjem v srednjih šolah omejujemo v nadaljnjih stopnjah izobraževanja.
Smešno pri vsem tem je to, da je tokrat anekdota o Kučanovem ukazu spodmaknila ravno tisto podstat, na kateri je bila sezidana ideologija Prepovedanega in praksa Prilagojenega. S čim bomo vztrajanje pri obstoječem upravičili sedaj? Težka bo.
Vendar izhod obstaja, o tem sploh ni dvoma. Univerza mora opraviti sama s sabo. Za začetek. Konkurenca, ki jo študentje vse bolj zagovarjajo in ki se je bojijo, je edini način za spremembe. Odpiranje v svet in odpiranje svetu, graditev, bodimo malce zlobni, Univerze po meri človeka, to je še edino, kar nam ostaja. Če si želimo spremembo, seveda. Zahteva, ki sem jo slišala na RŠ, namreč da se Univerza mora začeti bolj agresivno vključevati v spremembe šolstva, je zgrešena zahteva. Zahtevati je namreč treba. da se Univerza začne sploh, enkrat že, vključevati v te spremembe. Študentje, ki zahtevajo selektivnejši, intenzivnejši in kvalitetnejši študij, na tej poti ne bodo nobena ovira, prej dobro-došla pomoč.
Nekako presenetljiva zahteva, ki so jo študentje izrazili v razi-skavi o kvaliteti študija, niso samo splošne zahteve po večji kvaliteti samega študija. Zanimivo je zavračanje množičnega štu-dija (vsak naj študij tudi dokonča, op.)- Celo 76% anketiranih zavrača tako logiko šolanja, pri čemer pa, kar niti ni presenetljivo, v tej zahtevi prednjačijo študenti visokih šol.
Zlom tovrstne miselnosti predstavlja tudi podpora, ki je po mnenju več kot 80% študentov, potrebna nadarjenim študentom, tako imenovani »eliti«. Ta jasno izražen »elitizem« dokončno postavlja na laž iluzijo o šoli, ki je odprta vsem. Univerza namreč ni odprta vsem, kar nam dokazujejo tudi podatki o socialnem izvoru študentov, ki študirajo na posamezni fakulteti. Z egalitariz-mom smo iluzijo o »šoli za vse«, »brezplačnem« šolstvu le podpi-rali. Najbolj zanimivi, in glede na anketirano populacijo, tudi nepričakovani odgovori so se pojavili pri vprašanju ali so se anketirani med študijem usposobili za uporabo računalnika. Po-datki so naslednji: Med študijem se nisem usposobil za uporabo računalnika:
1.  popolnoma se strinjam                                                38,2%
2.  sestrinjam                                                                    26,7%
3.  neodločen                                                                     10,7%
4.  se ne strinjam                                                               17,4%
5.  sploh se ne strinjam                                                 6,8% Več kot polovica študentov torej ne zna uporabljati računalnika
oz. se tega na fakulteti niso naučili. Zanimivo je to, da se z vprašanjem strinja kar 42% anketiranih iz tehničnih fakultet, 86% vprašanih z medicinske fakultete, 74% anketiranih iz BTF in družboslovnih fakultet... Porazno torej. Le 9 % anketirane populacije meni, da so se sposobni zapopasti z računalnikom in to je prej zelo, zelo tragičen, kot pa razveseljiv podatek.
Zelo zanimiva so tudi mnenja o predavateljih. Ti naj bi bili po mnenju večine študentov celo pomembnejši kot sodobna tehnična opremljenost fakultet. Ta odgovor je fantastičen input, ki ga je raziskava pokazala. Jasno namreč postane, da študenti, ki so vseskozi postavljeni med alternativo ali to ali ono, to tudi spreje-majo. Tako nam postane jasno, kako zelo so različne trditve o tem, da je fakulteta le podaljšek srednje šole, kajti sodobna tehnična opremljenost fakultet je nujen predpogoj za sodobno šolanje. Si sploh lahko predstavljamo medicinca, ki se uči kirur-gije, to je seveda povsem laično gledanje, brez laserja? Si lahko še predstavljamo novinarja, ki nima pojma o sodobnih telekomuni-kacijskih sredstvih, o katerih morda le nekaj sliši, morda celo naredi izpit, vendar jih nikakor ne vidi, da o delu na njih sploh ne govorimo? Si sploh še lahko predstavljamo študente. ki delajo »peš«, brez računalnikov, v katerih je nedvomno tudi velik del sodobnega znanja in preko tega materializirane tudi sodobne miselnosti? Očitno si lahko.
Ravno tako se pri tem sklopu vprašanj pokaže jasna meja recimo temu, »družbene« delitve med človekom kot znanstveni-kom in človekom kot predavateljem. Študentje so sicer za strožje izbirne kriterije svojih predavateljev, vendar kljub tej, pri nas ne navidezni, pač pa dejanski umetelno zastavljeni delitvi, postaja normalno, da je Univerza šola za izobraževanje, veliko manj pa za znanstveno delo.
»Označevalski« je tudi sklop vprašanj o povezavi Univerze. Več kot 80% anketiranih meni, da je premalo sodelovanja med našo univerzo in univerzami po Jugoslaviji. 7% vprašanih meni, da je dovolj sodelovanja s tujimi univerzami, skoraj četrtina vprašanih pa misli, da tega sodelovanja sploh ni. Tri četrtine izprašane populacije meni, da ni imelo nobenih možnosti za navezavo mednarodnih stikov.
Navezava mednarodnih stikov med drugim pomeni pretok zna-nja in informacij in odkritosrčno mnenje vprašanih nas sili k zak-ljučku, da je naša univerza zelo izolirana institucija. Dodatno brskanje po spominu, kaj lahko pomeni takšen podatek, nam pove, da je potemtakem naše znanje dovoljšno za pedagoško dejavnost ali kaj podobnega, ne zadošča pa pogojem, ki naj bi bili postavljeni za vstop in pričetek znanstveno-raziskovalnega dela.
Tako smo spet tam, kjer smo bili. Majhen narod, majhna univerza, majhna sredstva, majhne možnosti. Situacija, ki se je odrazila tudi v tej anketi, kajti katastrofalen podatek o uporabi tuje študijske literature in željo po poslušanju tujih strokovnjakov in profesorjev (skoraj 70% anketiranih) je močno vsaka-k-sebi. Upamo, da bomo vse več poslušali tuje strokovnjake, kajti posle-dica tega bo najverjetneje tudi bolj zavzeto branje knjig, takšnih in drugačnih, v tujih jezikih.
Tako, dovolj bo statističnih podatkov. Knjižica je z njimi natr-pana in priporočljivo je, da si jih ogledate tudi sami. In kaj reči za konec? Zaželeti Univerzi srečno pot v prihodnost? Apelirati na študente, naj se zavzamejo za spremembo študijskega procesa? Ponovno napisati kak recept kot popotnico in poduk?
Ne vem. Clovek je utrujen po tako obseženem pisanju in edino, v kar ne dvomim je, da replika vedno izzove repliko in da sprememba zakona izzove novo spremembo zakona, ta pa še eno in še eno in tako naprej. Na koncu pa o? tnemo tam, kjer smo že bili, očarani nad spremembami in razočarani nad spremenjenim.
Ruža Barič
BraNko ČAkaRmiŠ
Če želi nekdo postati tribun, t. j. besed-nik, glasnik, Ijudski voditelj ali priljubljen govornik, ki javno brani pravice Ijudstva, potem mora izpolnjevati naslednji pogoj: še prej mora biti tribunaš. Dokaz za to sem našel v starih številkah Tribune, s katerih sem odpihnil prah pozabe in odkril marsi-kaj zanimivega. Ker je čtiva mnogo, pona-tis pa nemogoč, sem se odločil za (ne)na-meren in nenačelen izbor, saj živimo v »nenačelno koaliirani družbi«. Za zače-tek lahko naštejem le nekaj imen, ki so se tako ali drugače pojavljala v Tribuni, nepo-sredno kreirala njeno uredniško politiko ali pa so bila izraz takšne politike. To so: Miloš Mikeln, Milan Kučan, Jože Šu-šmelj, Tine Hribar, Ivan Kreft, Milan Pin-tar, Darko Štrajn, Dimitrij Rupel, Jaša L. Zlobec, Rudi Rizman, Andrej Inkret, Marjan Pungartnik, Pavel Gantar, Srečo Zajc, Igor Vidmar, Srečo Kirn, Igor Bav-čar, Milan Balažic, Robert Botteri in mnogi drugi. Že takšno površno našteva-nje posameznikov, ex tribunašev, pove, da so to Ijudje, kj predstavljajp alfo in omego današnjega političnega in kultur-nega življenja na Slovenskem.
8. decembra 1951 je izšla prva številka Tribune kot naslednica Študentskega li-sta. Ta je izhajal od 20. marca 1949; ureje-vali so ga Franci Ambrožič, Daro Bra-toš, Rudi Mahkota, Miloš Kobe, Milan Starin, Miloš Mikeln, ki je tudi urednik prvega letnika Tribune. Prvi letnik obsega devet številk, ki izhajajo štirinajstdnevno. Naslednji letnik urejuje Boris Mikoš, ima štiri številke; leta 1953 prevzame s šest-najsto številko uredništvo Primož Kozak, izide osemnajst številk. Od četrtega let-nika dalje izhaja dvajset številk časopisa na leto. Bogdan Pleša ureja list od se-demnajste številke šestega letnika do šestnajste sedmega, ko ga zamenja Janko Popovič.
In kaj je priobčila prva številka Tribune, katere cena je bila deset dinarjev (1. janu-arja 1952 - 3,00 din za dolar)? Uvodnik je bil rezerviran maršalu Titu, »tvorcu troj-nega lika naše domovine: herojskega, de-lovnega in dosledno demokratičnega«, ki je spregovoril o revoluciji. Študente je sez-nanila o tekoči ekonomsko-socialni pro-blematiki porajajoče se intelektualne sre-nje, obvestila bralce o ustanovni skupščini Zveze študentov Jugoslavije Ijubljanske univerze ter predstavila Statut Zveze štu-dentov Jugoslavije (ZŠJ). Zadnji list časo-pisa pa sta zavzemali kulturna in športna rubrika.
06UU VAS Ol\STlL\ VAS O60RO21U VAS
 VAS 60/^0
TRIBUNITRIBUNE
Vpliv pomembnih sprememb, ki so na-stale v sferi kulturnega in intelektualnega ustvarjanja v začetku petega desetletja predvsem z ukinitvijo agitpropov, je viden tudi v sami uredniški politiki, čeprav je vse tja do »študentskih nemirov« Tribuna bila kot slinasti otrok, ki venomer pričakuje, da ga bo nekdo obrisal. Ker je to (bil) časopis namenjen predvsem študentom, je bila v začetnem obdobju središčna tematika univerza z vsemi področji delovanja. V po-sebnih prispevkih so bile predstavljene univerze po svetu, način študija in življenja v Evropi in Ameriki. Študentje pa so lahko tudi izvedeli, da ni na gnilem Zahodu nič novega, vsaj po E. M. Remarqueu sodeč.
Današnji študentje in politiki na UK ZSMS bi lahko marsikaj zanimivega in poučnega izvedeli iz prvih številk Tribune. Denimo iz ocene študentov-komunistov o političnem položaju na univerzi v za-četku leta 1952, ko so poudarili, »da mo-ramo v boju proti apolitičnosti in za pra-vilno pojmovanje socialistične demokra-cije poživiti politično propagandno delo na Univerzi«. Politična neangažiranost pa je rak rana mlade intelektualne srenje tudi še danes.
S svojevrstnim revolucionarno-razred-nim patosom je prežet uvodnik ob 1. maju leta 1952: »Res, da naše roke niso žu-Ijave, obrazi ne razorani - pa smo ven-darle phpadniki razreda, ki mu je zgodo-vina naklonila najplemenitejšo in tudi na-jodgovornejšo doižnost, da odpravi izko-riščanje človeka po človeku.« Ta citat po-svečam vsem tistim kolegom - uporabni-kom Študentskega servisa, z naslednjo mislijo: naše roke so žuljave, naši obrazi razorani zato, da bi si lahko z lastnimi sredstvi omogočili študenta dostojen štu-dij. S tem so opravili najodgovornejšo in najplemenitejšo zgodovinsko nalogo - odpravili smo izkoriščanje študenta po delavcu!
V  letu 1952 je bil ustanovljen tudi klub študentov žurnalistov, ki je združeval vse študente, ki so se ukvarjali z novinar-stvom, in na ta način je Tribuna poskušala pridobiti čim več sodelavcev.  Morda bi moralo tudi zdajšnje uredništvo razmisliti o takšni kadrovski okrepitvi,  morda že v »spomladanskem prestopnem roku«.
Da sokolovska tradicija ni pojenjala niti z dolomitsko izjavo leta 1943 priča tudi odločna zahteva študentov leta 1953 po uvedbi telesne vzgoje na univerzi in orga-niziranju samostojnega Akademskega športnega društva. Živel Sokol!
V  posebnem podlistku pa zvemo, da je bil tudi Karadjordje »titovec«, kar vse sku-paj spominja na tisti vic, da je bil Tito pravzaprav Rus. V rubriki Črno na belem pa je poudarjeno in dokazano (črno na belem), da biti funkcionar ni monopol, še manj pa to pomeni biti tarča za zlona-merne napade. Sramujte se, vi, ki napa-date monopoliste!
Aprila leta 1953 je Tribuna priobčila ne-strinjanje študentov Ijubljanske univerze
s predlogom, da bi študente verskih šol izenačili z njimi. Menim, da je z današ-njega zornega kota njihovo nestrinjanje zgodovinsko relevantno, saj nikjer v svetu ne poznamo prakse, ki bi enačila mehke in trde droge. Za opij pa vemo, kam sodi, mar ne?!
Od leta 1959 do 1964 so Tribuno ureje-vali Dušan Voglar, Stane Čehovin, Jože Šušmelj, Niko Tičar, Peter Jambrek, Drago Mirošič in Ivan Kreft.
V petnajsti številki Tribune leta 1957 se pojavi razprava o marksistični vzgoji v uč-nem načrtu univerze in o vlogi komuni-stov, predhodi pa ji uvodnik, v katerem med drugim piše tudi tole:
»Nekje v tebi živi človek,
pravi resnični človek,
in ko ga boš našel,
boš doživel svoj veliki Oktober.« Mi bi s tem  razpravo d marksistični vzaoii zaključili.
Zanimivo je, da je Milan Kučan že leta 1962 zavestno izjavil, da morajo komunisti biti korak pred prakso. Zaenkrat (mu) jim to še ni uspelo, morda zato ne, ker so prakso vedno skušali zaustaviti, preusme-riti, ne pa dejansko prehiteti. Sicer pa je bil Kučan kot tribunaš »zadolžen« za vpraša-nja povezana z univerzo. predvsem zaradi takratne vloge v političnem življenju uni-verze. Kasneje, kot predsednik predsed-stva ZM Slovenije, se pojavi v rubriki Šta-fetni razgovori, v kateri s6 bili predstavljeni družbeno-politični delavci. Med drugim je dejal, da »sovraštva« med študenti in dru-gimi mladinci ni, da pa obstaja med posa-mezniki, ki delajo v študentski in mladinski organizaciji. Že kot skojevec je ugotovil, zakaj ni možna reforma Partije: ker »sa-moupravna organizacija v najbolj čistem smislu besede, pa Zveza komunistov, po mojem mnenju, ne bo postala, dokler ne bo za enega od njenih temeljnih organiza-cijskih principov veljal demokratični cen-tralizem (četudi ga ne pojmujemo sta-tično) torej dokler bodo družbeni pogoji takšni, da bodo elementi partijnosti v strukturi Zveze komunistov zahte-vali...... (podčrtal B. Č.)
Začetek šestdesetih let pa je čas nove revolucije - seksualne. Tudi Tribuna je )\ odpirala vprašanja, ki so se nanašala na/ to temo, vendar vsakokrat z neko mero rezerviranosti. Zato pa so bili juriši na bari-kade tolikanj manj rezervirani.
Nekoliko se borno iotiii tadi naše rrepo-sredne konkurence (Mladine), oziroma njenega advokata. Leta 1962 je Drago Demšar, študent prava. razmišljal o pra-vici narodov do samoodločbe. V svojem razmišljanju se je zavzemal za sprejetje načela o trajni pravici narodov do samood-ločbe. Na drugem mestu pa razmišlja o politični kritiki in v svojem pisanju je vizionarski. Vizionarski zato, ker je že pred dvajsetimi teti in več napovedal uredniško usmeritev tednika Mladina. Pa si poglejmo dva fragmenta iz njegovih razmišljanj. »....Nismo pa še brali v naših časnikih (niti v revijah) ocen, kako je bila dejansko izvedena rotacija: ali je bila le horizon-talna, ali tudi vertikalna, koliko Ijudi, ki delajo v podjetjih in zavodih po vsej repu-bliki, je članov republiških predstavniških in političnih organov...«. Na koncu pa po-udari: ....»Človeku se poraja občutek, da so v naši družbi ustvarjeni tabuji in plafoni, v katere ni dobro posegati. To pa bistveno krši temeljna načela socializma: družbeno lastnino in samoupravljanje vseh Ijudi.« Ker se vsaka dobra firma posvetuje s svo-jim advokatom, menim, da je tudi Mladina storila tako. Od tod tudi zaključek in odgo-vor kontramladinašem, da s tem ko Mla-dina razbija tabuje in plafone, brani te-i načela socializma.
Za danes zapuščam Tribuno in vas va-bim novim doživetjem naproti v naslednji številki, ko bo pred nami leto 1968. Pom-nite: vsi tribuni na Slovenskem so si-novi Tribune!
33
BRANE BITENC
KRUTA I6RA
Dan se trga iz noči. Nobenega ravnovesja ni med tem: dan - noč. Megla je popolnoma otrpla, hladna, neoprijenHjiva. Svetloba prihaja kot svltanje, milost spanca in se v zgodnjem popoldnevu neopazno, kot da je ni bilo, prelije nazaj v mrak. Teden, deset dni, morda mesec smo v neki majlmi zapuščeni vasici sredi ozke doline na severovzhodu dežele. Vlačim se iz poste]je, prvo šilce žganja, gnus nad samim seboj, za katerega vem, da se mu ne splača posvečati kakšne večje pozornosti. Pijanske blaznosti prihajajo do svoje zgornje točke, to čutim. Vedno se na isti način vračam k samemu sebi. Vstajanje, umivanje, slabost, britje, zajtrk, slabost. Stvari gredo itak s svojim tokom, življenje poteka kot kakšna sanjska zgodba, ki se dogaja nekje na robu budnosti in spanja, zgodba, ki jo čutimo v zavestnem in nanjo lahko tudi malce vplivamo, resnicni vzvodi akcije pa so nam nedosegljivi.
Čas mineva v monotonem čakanju, okoli dvesto nas je. Večina je tilia, cele dneve v skupinab. nekaj brkljajo okoli tabora, plezajo po napol razpadlih strehah hiš in jlli popravljajo. Kot da hočejo obuditi k življenju že napol razpadlega mrliča.
V posadki sta dva Evropejca, Miha, mož nizke, drobne postave, temne, lesketajoče se polti in vedno istega, brezizraznega pogleda. In pa Poljak Pawlikowski, ogromen atletski tip razbrazdanega obraza, vedno, tudi v najhujši vročini obut v volnene nogavice in težke, okovane gojzerje. Umrl bo v nekem malem mestu. Tu bo, napol debilen od ogromnili količin žganja, ki jili je popil, blodil od gostilne do gostilne in venomer ponavljal eno samo besedo: »Opica!« Napol trezen bo v kakšni beznici razlagal študentom, da je slikar, in da lahko nariše nago žensko tako drugače, da se niti slučajno ne bo prepoznala. Le-ti ga bodo, prestrašeni zaradi ogromnosti telesa in opletajočib. rok, otrplo in tiho poslušali. Mestni pretepači ga bodo vsake toliko časa zbili na tla in ga z mirno vztrajnostjo brcali v glavo in trebuh. Županja bo odločila, da potepulii ne smejo več spati v čakalnici železniške postaje, ker kazijo izgled mesta. To zimo se bodo temperature spustile tudi do minus trideset stopinj Celzija in nekega jutra bodo za zidom našli Opico, napol skrčeno vase in iz nosa mu bo visela zelena, lesketajoča se ledena sveča.
Pawlikowski in Miha sta najemnika, še prejšnje leto sta se klatila po Afriki, kjer so v manjših skupinah požigali vasi domorodcev z njimi vred. To čakanje ju sploti ne moti, sprejemata ga popolnoma brezbrižno. V popoldnevlh. se potikamo po okoliških grapah. Kako uro hoda od taborišča smo odkrili opuščeno svetišče in si v njem uredili žganjarno. Male jablane, ki rasejo med razpadlimi zidovi vrta, so obrodile obilico drobnili, kislih. sadežev, kotel pa smo naredili kar iz starega bencinskega soda. Tako presedimo popoldneve in večere ob ognju, ne meneč se kaj dosti drug za drugega, pijemo žganje in se pogrezamo v megleno otopelost.
Vodica kaplja v podstavljeno posodo in Milia, danes nekam čudno nervozen in napet, venomer vstaja in hodi ven po drva, tako da naju s Pawlikowskim oblivajo valovi mrzlega zraka. Čim se lonček napolni, ga na dušek izpije, nato pa se čez nekaj časa zlekne ob ogenj. Roke potegne med noge, tako da me spominja na spodvltega psa in nezavedno se nasmehnem. Že naslednji tdp pa se zvije v krču in začne bruhati žganje, ki se mu nato slinasto vleče po bradi. Prostor se napolni s kislim vonjem, vstanem, zaprem oči in z vso silo premagujem slabost, ki me obide vsakokrat, ko vldim koga bruhati. Odidem na prosto. Hladen, meglen zrak me zbistri, nekje iz notranjosti se sliši cvrčanje vode, ki teče na žerjavico. Pawlikowski podpira Milio in odpravlmo se proti taboru.
Šelestenje listja in trsja se meša s cmokanjem nog, ki se udirajo v močvirska tla. Megla se počsi redči in pred nami se v temi zarisuje navpična pečina. Postane mi jasno, da smo zašli. Ko obstanemo, pa slišim iz daljave pulzirajoče, natrgano cviljenje. Odidemo proti zvoku in se kmalu znajdemo pred ozko režo, ki se odpira v skali. Iz nje sedaj prihaja popolnoma razločno kruljenje. Postane mi nekako tesnobno in začnem prigovarjati, da pojdimo, Miha pa, še pred kratkim ves opotekajoč se od slabosti, postane kar naenkrat popolnoma trezen. V jamo začne metati kamenje in drezati vanjo s puško. Pawlikowski ga začne vleči za opasač, on. pa se dere, da je treba jazbeca na vsak način ubiti. Žival vse bolj cvili, Miha opleta z rokami in vrže v jazbino dimno bombo. Opasač se odpne, Pakwlikowski zgrmi na hrbet v blato, jaz pa Milio udarim s puškinim kopitom po plečili. Obrne se in obstojim kot vkopan. Po rokali mu raste siva, ščetinsta dlaka, nos se mu je podaljšal v gobec, iz katerega prthaja zamolklo renčanje in oči se mu v polmraku priliajajočega jutra ledeno lesketajo. Spremenil se bo v jazbeca in potem mi ne bo več pomoči, pomislim in dvignem puško. Toda bilo je prepozno, ostri zašiljeni čekani se mi zarijejo v nogo. Poči strel, v tiipu me spusti in se ozre Proti Pwlikowskemu, nato pa steče v grmovje. Ležim na tleh, prostor najprej vzvalovl, se nato usloči v kroglo, slika se zamegli in zatemni.
Po nekaj dneh. se prvič dobro zavedam samega sebe. Vsak dan se mi je zavest odprla kot reža, skozi katero se mi je — v meglici zavrtel najprej obris sobe, belina stropa in sten, nato občutenje potnih srag po čelu in zopet padanje v nič. Obliva |      me zona mraza, ki se počasi in enakomerno prelije v vročino in nato kot po sinusni krivulji padanje nazaj v mraz. In      I počasno, vendar vse močnejše občutenje bolečine v nogi, ki žari kot sonce. Z bolečino pa se vrača tudi spomin.                    LJ
Zaradi strelov nas je patrulja kmalu našla. Mene v bolnišiiico, njiju v zapor. Ko sem okreval, je najprej zasedalo vojaško sodišče. Zgodbi o jazbecu, ki jo je povedal Pawlikowski, ni jasno nihče verjel. Kri, ki so jo našli na Mihovem nožu, so povezali z mojo nogo. Odločitev je bila hitra iii dokončna. Zaradi nediscipline in poizkusa umora so ga obsodili na smrt. Trdil sem, da se ne spominjam ničesar. S Pawlikowskim so naju oprostili.
Zrak reže v pljuča z ostrino britvice. Jesen se je preveselila v zimo v enem samem hipu. Posadka je zbrana na robu vasi, prisotnost na usmrtitvi je obvezna. Odkloni zavezovanje oči. Tišina postane grozeča in svečana obenem. Zreva drug v drugega in v njem vidim nek drug svet, ki me odnaša v... Streli, zliti v en sam, kompakten pok, ki brutalno preseka tišino. Zdrznem se iz popolne otrplosti v začudenost, ki je ne more zapolniti noben odgovor. Zmedeno gledam okrog sebe, desetarji poveljujejo vodom in napetost z zvoki, ki prihajajo, počasi popušča. Korakamo nazaj v vas.
Vojaška penzija ni ravno vellka, a zadostuje, da lahko dvakrat, trikrat tedensko kosim zunaj. Ponavadi takrat, ko me revma v nogi ne trga preveč. Zahajam v prijetno gostilno, kamor hodijo tudi učenci bližnje gledališke akademije. Pijem kavo in prisluškujem hrupu okoli sebe. Študentje so že precej dobre vo]je, nekaj jih. poznam tudi po imenih. Eden od njih vstane, majoč se malce naprej — nazaj, in nazdravi: »Pantje, to je kruta igra.«
Nasmehnem se, pokličem natakarico, in jim naročim še eno rundo na moj račun.
Studia humanitatiS
Sigmund FREUD: Mali Hans. Volčji človek(300 strani) Mali Hans: petletni deček, ki se je silovito bal konj — Freu-dova prva objavljena analiza otroškega primera. Volčji človek: bogat mlad Rus s fobijami iz otroštva — Freudova najbolj zapletena in najslavnejša analiza. To nista le temeljni deli psihoanalize, marveč je njun prevod merilo kulturnosti jezika ob koncu tisočletja. (Prevod: Irena Hrast)
Femand BRAUDEL: Igre menjave (2 zvezka, 1100 strani)
Po Strukturah vsakdanjega življenja je to drugi del trilogije
Materialna civilizacija in kapitalizem, XV.—XVIII. stoletje.
Igre menjave so ti-
pološka    raziskava
povezav in medse-
bojnega   učinkova-
nja       nepregledne
podlage    material-
nega življenja ljudi
in višjega, menjal-
nega,      denarnega
gospodarstva      ter
družbenih in poli-
tičnih mehanizmov
prerazporejanja bo-
gastva v času od r^-
nesanse do razsvet-
ljenstva.    (Prevod:
Gregor Moder)
Arnaldo MOMI-GLIANO: Razpra-ve iz historiografi-je, II. del (400 str.) Drugi del izbranih razprav slovitega zgodovinarja zgo-dovinopisja prinaša ob neposrednih raziskavah prelom-nih obdobij v antič-ni zgodovini (od za-četkov Rima preko helenizma in grške kulturne osvojitve Rima in položaja Judov v helenskem svetu do adaptacije antike na krščan-stvo in prihoda bar-barov) premislek antične in nanjo na-vezane evropske hi-storiografije kot specifičnega inte-lektualnega raz-merja do preteklo-sti. (Prevod: Sreč-ko Fišer)
Perry       ANDER-
SON:    Prehodi   iz
antike v fevdalizem
(400 strani)
Skupaj z nadaljeva-
njem,     Rodovniki
absolutistične drža-
ve, ki bo v SH izšlo
1. 1990, je to delo
interpretacija     no-
tranje razvojne lo-
gike evropske druž-
be kot dinamične,
dialektične    celote
od antike do kapitalizma. Z navezavo tia Marxa in Althusserja
in na najboljše zgodovinarje posameznih evropskih dežel ne
glede na šolo poskuša Anderson integrirati rezultate evrop-
skega zgodovinopisja v historično materialističen prikaz eko-
nomske, politične in dražbene zgodovine evropskih družbenih
formacij od sužnjelastništva pa do razkroja absolutizma. (Pre-
vod: Darja Erbič)
John L. AUSTIN: Kako kaj narcditi z besedami (in drugi spisi) Izbor spisov enega vodilnih filozofov anglosaške analitične filozofije, katerega vpliv je danes neizmeren, saj je razvil
NAROCITE 4. LETNIK ZBIRKE STUDIA HUMANITATIS! Zbirka prinaša prevode temeljnih del humanističnih ved in družboslovja v svetu. Brez njih slovenska kultura ne bo mogla veljati za sodobno kulturo, kjer sta humanistična in družboslovna teorija intelektualno orodje za razumevanje in spreminjanje sveta, slovenski jezik pa ne za sodoben jezik, kjer je besedišče humanistike in družboslovja skupna last vseh intelektualcev. Knjige 4. letnika bodo izhajale od pomladi do zime 1989 in bodo vsebovale 9 naslovov v 10 zvezkih s skupaj približno 3650 stranmi branja.
NAROČANJE 4. letnik je mogoče naročiti na dva načina:
1. Tako, da na naslov Založba ŠKUC, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, žiro račun 5010167852011 (za Studia humanita-tis) najkasneje do 31. marca letos vplačate 300.000 din
naročnine za kompleten četrti letnik zbirke.
2.  Tako, da na isti naslov do konca vsakega meseca od februarja do junija  1989 vpiačate skupaj 5 obrokov po 92.000 din v skupni vrednosti 460.000 din. Višina obrokov se z inflacijo ne bo spreminjala. Za naročnika vas bomo šteli, ko boste vplačali prvi obrok, in vam bomo poslali polož-
nice za ostale štiri obroke.
Ob istih pogojihw se lahko naročite tudi osebno v pisarni Založbe ŠKUC, Kersnikova 4, 4. nadstropje.
PREDNOSTI NAROČNIKOV
Z naročnino boste poravnali vse obveznosti do založnika.
Knjige boste prejeli brez doplačila. Za naročnike bodo
knjige bistveno cenejše kot v knjigami, kjer bi stal letnik zdaj
okrog 550.000 din, ob izidu pa kajpak še več.
POSEBNE UGODNOSTI ŠTUDENTOV IN DIJAKOV S potrdilom o šolanju bo za vas naročnina še cenejša: 200.000 din ob plačilu v enem znesku ali 4-krat po 92.000 din.
PREJEMANJE KNJIG
Naročniki   bodo  knjige  takoj   po  izidu  dobili   po  pošti.
Naročniki lahko po dogovoru prihajajo po knjige osebno.
Nerednim plačnikom bomo pošiljanje knjig zadržali, višino
obrokov pa revalorizirali v skladu z inflacijo.
teorijo govornih dejanj, ki je omogočila nov pristop k razisko-vanju govorice. Razen v filozofiji in lingvistiki se je izkazala za uporabno še v teoriji ideologije in drugod, kjer je v ospredju raziskovanja učinkovanje govorice. (Prevod: Bogdan Lešnik in Rastko Močnik)
Francois FURET: Misliti Francosko revolucijo (300 strani) 200-letnica Revolucije je pravšen datum za izdajo nemara najbolj aktualnega njenega zgodovinarja v Franciji: skoz ana-lizo restavracijskih,  meščanskih  in marksističnih obravnav velike revolucije se Furet dokoplje do pogleda na te obravnave
kot bistvenega po-goja za razumeva-nje učinkovanja re-volucije vse do da-nes. (Prevod: Bra-co Rotar)
Anthony GID-DENS: Novapravi-la sociološke meto-de (200 strani) Eden najaktualnej-ših angloameriških teoretikov sociolo-gije, ki je znova zbudil zanimanje za klasike sociologije. Delo na zelo jasen način povzema Giddensova teoret-ska načela, na Slo-venskem pa je po-sebej koristno zato, ker ob znatnem šte-vilu socioloških monografij manjka prav kompetenten uvod, ki bi aktual-ne sociološke pro-bleme povezal s te-oretskimi izhodišči, ki na novo ovred-notijo zgodovino sociologije. (Pre-vod: Zlata Gorenc)
Roman JAKOB-SON: Lingvistični in drugi spisi (300 strani)
Izbor zajema spise vse od mladostnih del v ovirih ruskega formalizma preko medvojnega pra-škega obdobja do povojnih anglo-ameriških in fran-coskih razprav. Te-matsko zajema raz-prave, s katerimi je Jakobson odločilno prispeval k uvelja-vitvi strukturalne lingvistike, pa tudi iz poetike in z dru-gih področij. Za Benvenistom drugi klasik sodobne lin-gvistike v naši zbir-ki, ki ne bi smel  manjkati na knjižni polici intelektualca. (Prevedli: Drago Bajt, Bojan Baskar, Frane Jerman, Zdenka Škerlj Jerman, Rastko Močnik in Zoja Skušek-Močnik).
Meyer SCHAPIRO: Umetnostnozgodovinski spisi (400 strani) Izbor teoretskih spisov ameriškega umetnostnega zgodovi-narja judovskega rodu bo prvi prevod sodobne teorije s tega področja na Slovenskem. Schapiro ni le nadaljevalec prenove umetnostne zgodovine pri Panofskyju, marveč sodi tudi med zgodovinarje in teoretike umetnosti, ki namenjajo velika pozornosti modernizmu.(Prevod: Igor Zabel)
CETRTI LETNIK
Mirjana Ule in Vlado Miheliak KVALITETA ŠTUDIJA NA LJUBLJANSKI UNIVERZI
Prva knjiga, ki je rezultat raziskovalnega centra pri UK ZSMS Ljubljana, bi seveda najprej morala postati obvezno čtivo za vse, ki daljši ali krajši čas predavajo ali se kako dru-gače udejstvujejo na Ljubljan-ski univerzi. Predvsem pa za tiste, ki se ukvarjajo in se bodo še kar nekaj časa ukvarjali z reformo univerze. Prvič re-forme univerze ne more biti, ne da bi se upoštevale želje in po-trebe tistih, ki so njeni objekti
EMILE BENVBNISTE - PROBLEMI SPLOŠNE LINGVISTIKE I
Editions Gallimard so leta 1966 izdale zbornik razprav gospoda Emila Benveniste, o katerem je v predgovoru zapisal, da gre za razprave, poskuse prikaza ozi-roma prispevkov k »veliki proble-matiki govorice.« Tem poskusom
MIROSLAV
ČERVENKA
-VEČERNA
SOLA
STIHOSLOVJA
^Jtudia Humanitatis je očitno sposobna zapolnjevati karseda ra-zlične vrzeli ali kar črne luknje v slovenski prevodni strokovno-humanistični literaturi. Eria takih lukenjje tudi tista verzifikacije, saj tako rekoč od knjige Isačenka Slo-
je skupna tematika, odnos med biološkim in kultumim, subjektiv-nostjo in socialnostjo, simbolom in mislijo, znakom in objektom... To, kar beremo, je najprej po-skus pregleda pred dvajsetimi leti in še nekaj tekočih raziskav, se pravi nekdaj najnovejših prizade-vanj na področju obče lingvistike, danes pa že s kritičnim očesom časa, ki mineva, gledanih priza-devanj, ki so lingvistiko popeljala v različne smeri. Potem se raz-pira osnovni problem komunika-
venski verz (pa še ta ni bila »uvozna«) nismo imeli prilike brati tehtnih ali netehtnih zbranih razprav iz verzifikacije. No, Ve-černa šola stihoslovja ni zanimiva in branja vredna zgolj zato, ker druge prevedene tovrstne litera-ture ne bi bilo. Gre preprosto za knjigo, ki kljub svojemu zavajajo-čemu naslovu nikakor ni nekak-šen kratki kurs venifikacije ali stihoslovja. Najboljše bo, če naj-prej razjasnimo sintagmo Večerne šole stihoslovja: po mnenju To-neta Pretnarja, ki je avtor spremne študije-predstavitve   češkega   av-
ali subjekti, se pravi študentov. Drugič pa je reforma neke uni-verze lahko uspešna šele, ko se začne v samem jedru, se pravi pri reformi predavateljskega in raziskovalnega kadra. Ta pa je izpeljiva (ne zgolj ampak tudi) s pomočjo študentske po-pulacije, bolje upoštevanja nji-hovih mnenj, konstruktivnih razmišljanj. Inčejekaj, jerazi-skava, katere predstavitev je knjiga, pokazala, da so štu-dentje glede vprašanj, ki so po-glavitna za zagotavljanje vi-soke kvalitete študija, s tem pa tudi kvalitete univerze, njene reforme, dosegli visoko stopnjo enotnosti. Skorajda enoznačno so se anketiranci namreč - kar je najvažneje - izjasnili za uni-verzo kot selektivno, visoko kvalitetno    ustanovo,    glede
torja, gre za izpostavitev zapostav-Ijenega, obojestranskega statusa stihoslovne vede v sodobni češki (in ne samo tej) Hterarni vedi. O tem stanju med drugim priča tudi dejstvo, da je knjiga izšla (če temu lahko tako rečemo) pred šti-rimi leti v Pragi, in to v nič več oziroma prej manj kot desetih, za silo zvezanih tipkanih izvodih. Potempa še eno dejstvo: slovenski prevod je bojda prvi na svetu, dejansko pa bi to pomenilo, da je Červenkova knjiga prvič zares iz-šla šele v slovenščini. Kaj bi še lahko dodali: za tiste iz stroke bo
Marjetka Jeršek:
TEDEN DNIDO POLNE LUNE
Knjižni prvenec Marjetke Jer-šek je mogoče označiti z eno samo besedo - nostalgija. No-stalgija za zlatimi časi Ijubljanske alterscene, za žuri v starem FV-ju v Zgornji Šiški, v K4, v ŠKUC-u... Nostalgija za lezbično ozi-roma gay sceno iz prve polovice 80-ih let. Gre za kratek Ijubezen-
ski romanček, napisan v slengu, ki mu verjetno niti Marko Cenko-vič ne bi mogle ničesar očitati.
Zgodba o staranju - da ne re-čemo dozorevanju - anarhi-stično revolucionarne mladine zapoznele seksualne revolucije. Pripoved o preobrazbi genera-cije jointa, piva in fuka brez ra-zloga v poštene državljane naše »socialistične samoupravne družbe«. Ni več upanja, povozil ga je tank. Dokončno spoznanje - punk is dead.
skupnih predmetov so se z ve-liko večino odločili za korenito spremembo, še z večjo večino so sodili, da predmet SLO sploh ne sodi na univerzo. Enotno so se zavzeli za zmanj-šanje števila izpitov, njihovo večjo zahtevnost in povečanje možnosti ustvarjalnega štu-dija, samostojnega dela. Skratka: kvaliteta študija na ljubljanski univerzi je neiz-podbiten dokaz, da študentski populaciji ni vseeno, kaj se do-gaja z univerzo, kako in v imenu koga se jo reformira. Vprašanje ostaja samo še, ali bodo v splošni apatičnosti uspeli svoje poglede »vsiliti« tistim, ki odločajo (brez njih?) o usodi ljubljanske univerze, s tem pa o usodi vsaj nekaj nadaljnjih generacij.
cije, pa problematika strukture in analize, sintaktičnih funkcij, lek-sike in kulture, človeka v jeziku. To je šele prvi del knjige, ki bi morala kot teoretski uvid v zaple-teno problematiko zanimati vse, ki se ukvarjajo z lingvistiko, preko te pa tudi z raznimi drugimi pro-blemi. Če pa verjamemo predpo-stavki, da konfiguracija govorice določa vse semiotične sisteme, postane knjiga zanimiva za tako rekoč nepregledno paleto bral-cev.
dovolj navedba naslovov posa-meznih poglavij - razprav: me-trična norma jamba in troheja, metrum in pomen, polimetrija Machove pesnitve Maj...
In na koncu sprehod v živalski vrt z roko v roki z Ijubljenim člo-vekom. Povsem malomeščan-sko, plehko, brezvezno... Skoraj pravljično. »Potem sva še dolgo srečno in zadovoljno živela,« se zapiše Marjetki Jeršek na koncu.
Skratka, knjiga napisana tako za upokojene, etablirane ex-al-ternativce kot tudi za tiste, ki so bili bodisi premladi bodisi pre-stari za Ijubljansko punkovsko pomiad.
S. B.
Jtfi
N
UMRLJE
DUŠ4LNT DULE NOVAK,
IGRAIiEC
a oder se včasih. zatečejo umret igralci, na svojo rodno zemljo, večno spa-nje in sanje, dokler bo zadnji teater še bival na zemlji, lzčrpanl od življenja, sladko izčrpanl od odrskega življenja.
Umrjejo pa tudl zunaj svojega doma gle-dallšča, medtem ko po poljanah ali mest-nem vrvežu all morskem dnu nablrajo rože, besede, školjke, ki jih gostom v svo-
jem domu potem pod noge natrosijo.
Hudo bolan je bll vnuček, srajčko za na onl svet so mu že sešili, ampak babice nl skrbelo — samo prldnl otroci umrejo - je govorila ln vnuček je res ozdravel, kralj Lear pa Je umrl, kralj Lear iz Povesti o do-torih. Ijudeh, umrl je na cesti, kakor James Dean, nenadoma je stopU k njemu božji poslanec, ga odpeljal v večnost, nas pa pu-stll same.
VRATA V DANESIN JUTRI
(javna uprizoritev IV. letnika AGRFT, J. P. Sartre; Zaprta vrata, skupna produkcija CD)
O
krogla dvorana Cankarjevega doma, protipropaganda za teater, v kateri si v protest negledljivosti pač opazoval gospe in gospodičnice med publiko - je slednjič le spregovorila s pravim jezičkom. Odrsko okroglost obkrola publika v funkciji iive meje in hkrati krvi željne amfiteaterske publike, varno nad pekel privz-dignjene, kar pomeni soliden izhodiščni polozaj za uprizoritev Zaprtih vrat.
Spore o tem, ali je tekst čedalje boljši (kot bi ga Sartre zapečatil v steklenico Jack Daniellsaj ali pa je zastarela moda, ker lezbijštvo še samih lezbijk ne vznemirja več, mogoče tiste moške sladokusce, katerih iivljenjska želja je postati ienska, hkrati pa seveda lezbijka, spore o tem zapečatimo za čase, ko bomo razsprli pomembnejše reči.
Ne bom te mučil, se hahlja sadist prosečemu mazohistu, pa mogoče besede ni spregovoril, niti s trepalnico trenil - mikromi-zanscena je delovala tako organsko, kot malokdaj in odnosi med peresi triperesnice so bili podobni magnetnim silam in antisilam, ki bi se sproiile, če bi znanstveniki skreirali tri elemente, v katerih bi se v različnih razmerjih nahajali vsi doslej odkriti elementi - in te nove super elemente soočili v jedru krogle neprebojnih sten.
Kruh scenografiji je rezala sicer Ijubeča mati akademija - njej pa ga je rezala mačeha, ki jo tako ali tako vsi poznamo. Zategadelj ostane razmerje med zunanjščino in notranjščino izpeljano samo na pol - namreč, prosojni til, ki je s svetlobnimi zamenjavami
spominjal na stene akvarija, v katerem so tri človeške ribice in trije kamni močnih barv, na katere sedajo, bi moral biti potegnjen še dlje v dvorano in skozi vse izhode iz centra, skozi katere so igralci izstopali v prazno in porušili iluzijo. S tem bi se ustvarila vizija rovov v podzemlju, ki vodijo sem ter tja, vsi pa se brezizhodno končajo v katakombi - taka vizija pa bi bila skoraj gotovo tehnično prezahtevna.
Začetku bi lahko oponesli, da nas je premalo prestrašil in lik sobarja - mefista ni zasnovan na drobnih gestah sunkih in vbodlja-jih, tistih, ki poiščejo najobčutljivejši fivec - če pa ie je začetek flegma, ni šusa v glavo, ko nesrečna trojica dojame, da je v godlji, ki je za vselej zaprta v ekonom loncu.
Vendar pa taka ritmična reč niti malo ne zmanjša blestečo izvedbo etude štirih igralcev in reiiserja.
Primož Miži Ekart je operiral z ledenimi kretnjami, ki so v trenutku pogasile goreče upanje zaprtih in škoda je, da se tekstu navkljub ne pojavi še kdaj in potrdi svojo zgodbo.
Dario Farkeš Varga, mračni predmet poželenja, je uničf> svojega Garcina nenehno zalival s coctailom najrazličnej.
VEP
in občutij - ki ravno zavoljo svoje različnosti sodijo tako dobro skupaj.
Na prvo misel hvaleino vlogo je imela Darja Reichman - vesela lahkoiivka, se pravi v usta cigaršpic in zadnjico v pogon - vloga Estelle pa je darovala gledalcu vse kaj drugega, med drugim odlično zaigrano neigrano naivnost, elementarni bes, na trenutke, ko sede na stopnico, pa je Darja Reichman spominjala na plavo-laso Heidi, ki breskrbno sedi na travniku, visoko na sončni planini.
Lučka Počkaj je zaigrala magično iensko, trpela je zares, kajti le Ines ve, zakaj trpi in zaio edina lahko postane svetnica in se reši. Jazzisti improvizirajo iz bolečine, čmopolti sulnji iz muke ujetosti in Lučka Počkaj je izvrstno premodulirala organski glas bolečine v imaginarnost izpovedi v svoji pevski točki. Njen hlačni kostum in sponka za lase sta skupaj z gibanjem spominjali na Paris in Lučka Počkaj je z neverjetno lahkoto stopala po tanki vrvi magične igre. Takole nekako - Cankarjev dom je lahko ponosen, da je odprl Zaprtim vratom.
MAKAR ČUDRA
aša Veper Jamnik si ni hotel več glave modriti z larpurlartiz-mom, polna glava mu ga je že bila, bleščečih svetlob skozi troje filtrov, scenski vlaki so mu dvigovali in spuščali lase, varnostniki-gasilci Cankarjevega doma so se mu prikazovali v sanjah, rakete so mu gledale iz ušesa in tako se je zgodila moška stvar, ki se je Maja Aduša Vidmar nikakor ni mogla sramovati, nasprotno, saj brez ženske postane moška stvar popolnoma nekoristna, vsaj v večini primerov.
Ekipa ena + dva + še kdo je delovala tiho, precizno in uigfano, v kleti Gleja, kakor v skriti tovarni težke vode na istem kraju pred petinštiridesetimi leti.
Gospoda iz Neue Lublanische Schlag je bila gotovo prikrajšana za ložiranje, kajti Glejeve lože so prekomplicirane za poglede ispod umetnih trepalnic in zgodba, ki se izvrši na odru, je ljubezenska zgodba, je dogajanje, ki mu kritiki morajo priznati prvinskost, široke množice pa osvobajujočo identiflkacijo - in ta predstava bi postala lahko zlata jama, če bi jo sproduciralo Mestno gledališče Ljubljansko in postavilo v vsak najdrobnejši delček svoje marketin-ške mreže - tako pa bo akademija ostala še naprej revna, ker morajo učenci pač hoditi v šolo, še naprej bo brez prostorov človeka dostojnih (za kakih trideset odrov, ki jih uporabljajo amaterski odri, bi se akademiki od veselja en dan od zore do mraka prekopicevali).
Scenografija predstave, ki jo je iz svojega mogočnega objema razpostavil Zmago Modic, je zanimiva predvsem zato, ker je vse na svojem mestu, če pa že ni - se med dogajanjem samo tja postavi, kjer mora biti. Celo mesarski kavlji, ki jih je cela množica, so tako razporejeni, da ne sme nobeden manjkati, pa ne veš točno zakaj - vsekakor pa je to vedel scenograf.
Maja Aduša Vidmar in Borut Dohtar Veselko, daljna varianta R. Burtona in E. Taylor iž Virginie Wolf, ki se soočata s stekleni-cami piva in dnevnikom namesto z mladini parom sta postregla tako receptorjem za komiko, kakor za tragikomiko. Maja Aduša Vid-mar, z odločnostjo Many Poppins, naslednji hip ljubečnostjo, Cankarjeve matere, pa spet radostjo poročene ženske, veseleč se gospodinjstva, je odlično vihtela samoironijo, in ko je odpenjala jopice pred nagrmodenim soigralcem, se je zdelo, da nosi isto jopico od svojega petega leta starosti in da ji jo bodo slekli šele po smrti.
Borut Dohtar Veselko, v katerega ustih je celo zobotrebec imel svojo zgodbo, pa je odigral rolo s tako močjo preobrazbe, kot jo ima tanker, ki mora že pri Piranu motorje ugasnit, ko gre v Trst.
STVAR
(javna uprizoritev IV. letnika AGRFT, skupna produkcija z EG Glej. Kroetz: Moška stvar)
Takole torej morajo vrli akademijci prosjačiti za svojo streho pri sosedih, kakor berači, saj če bi sardine z konzerve premestili na AGRFTbi prišle iz dežja pod kap - utesnjenost je tolikšna, da se po produkciji prvega letnika Matjaž Klopčič in Dragan Živadinov sploh ne bi mogla pošteno pretepati zavolj že katere mlade prvo-šolke, sicer pa bi je zmagovalec v namišljenem dvoboju tako ali tako ne mogel zmagoslavno popeljati k svojemu projektu, kajti na pot se mu bi postavil mentor prvega letnika in dekan Mile Korun, rekši: »Thafs My Girl, Boys!«
MAKAR ČUDRA
fF
U
MarcoPolo
•
•
• •
•
• •
•
• •
•
•
•
TRAVEL AGENCY MARCO POLO
Goriška 16a, 65270 AJDOVŠČINA tel.: (065) 62 742
Če bi radi potovali, pa si sami ne upate na pot in vam ni do instantnih pustolovščin, poskusite pri nas!
Skupaj z vami bomo ustvarjali doživetje potovanja, čar izleta... ali pa samo pomagali pri papirnatih stva-reh, kot so letalske karte, vize...
Čakamo vas!
Spoštovani Simon Bizjak!
Zahvaljujem se Vam, ker ste objavili intervju. Ljubljana je postala danes edino svobodno mesto za ljudi. ki so preganjani v Hrvaški (in izven nje). Kaj bi mi brez vašega svobodnega tiska?
Pošiljam Vam dve fotografiji; ponovno sem jih fotokopirala, morda sta sedaj boljši. Poskusite. če ne gre drugače, narediti foto-grafiko; ta pona-vadi bolje uspe in se lahko naredi tudi s fotokopije. Še posebno dobro in pomembno bi bilo objaviti sliko s strani 25.
Napake. ki bi jih morali popraviti, so te:
-  str. 9, 20. vrstica: ne podpredsednik ZAVNOH-a (predsednik je bil Nazor);
-  str. 9, 41. vrstica: ne »serija člankov«, ampak serija falsifikatov;
-  str. 10, 53. vrstica.ne »Aakovo« ampak Dakovo;
-  str. 11, 11. vrstica: razlaga: 1946. leta so prispela neka pisma naslov-ljena na Hebranga, 1948. leta so pisma naslovljena na Tita. Kardelja, Rankoviča. Dilasa in samo eno (kolikor vem) tudi na Hebranga;
-  str. 10, v kurzivu postavljen tekst v 4. in 5. vrstici: ne »Dobrica Čosič, njegova soproga Mitra Mitrovič«, ampak Mitra Mitrovič, suproga Milo-vana ttilasa!!!
To je zelo pomembnu.
Lep pozdrav!
Zagreb. 4. 2. 1989                                                     Dunja Hebrang
GARY GRAY
ROCKZA OBEŠANJE
le televizijski reklamni spoti za film Dom za obešanje, so vzbudili sum,.da je Goran Bregovičza Kusturico naredil dosti boljšo muziko kot za lastno firmo Bijelo Dugme. Ogled filma je sume v celoti potrdil. Površnega poslušalca bi ta ugotovitev utegnila presenetiti, saj je v obeh primerih muziko posnela skoraj ista ekipa: Laza Ristovski, zbor iz Beograda, makedonski -iuvači. V obeh pri-merih je prisotna (zlo)raba tako imenovanega n odnega melosa. In če vemo, da pop obrtniki dostikrat prodajajo kot filmsko glasbo svoje studijske ostanke, je za marsikoga nejasno, kako hudiča je lahko muzika (in plošča) Dom za obešanje b Jjša od mega-sellerja Čiribiribela. Zlobneži bi nedvomno odgovorili. da je filmska muzika uspešnejša, ker pri snemanju niso spustili v studio Alena Islamovica. Ugotovitev je povsem na mestu, da jo je treba nekoliko dopolniti. Vsaj za dva zadhja albuma Dugmeta je značilno, da je skušal Bregovič združiti nezdružljivo: Ostati največja rockovska atrakcija in snemati pop plošče za kar najširše občinstvo, pisati pompozne skladbe za skromne glasovne sposobnosti HM pevca, vpletati speci-fične folk elemente in ostati pri tem vse-jugoslovanski. Nasprotno pa Bregovičev pomp-folk-pop razbremenjen vseh tržnih in zvezdni-škifi predsodkov v Domu za obešanje odlično funkcionira. V spekta-kelskih prizorih in dramaturških viških igra isto vlogo, za katero so si naprimer v Coppolovi Apokalipsi morali sposoditi Wagnerja in Doorse. Zasluži si torej pet zvezdic. A kaj, ko ni niti slučajno jasno, kdaj bi utegnil Kusturica posneti naslednji film. Tako lahko zago-tovo napovemo le, da bo Bregovič čez kaki dve leti posnel še eno dolgočasno ploščo skupine Bijelo Dugme. Je že tako, da izpete zvezde nikakor ne morejo prenehati z vnovčevanjem stare slave. Pa ne da zaslužnim rockerjem ne bi privoščil njihovih avtomobilov, jaht, vil in zaslužene penzije. Nekateri je imajo namreč toliko, da bodo z njo lahko udobno živeli do sodnega dne, pa se vseeno trudijo čimbolj zapraviti nekdanji ugled.
Poglejte na primer Pink Floyde. Ko je album The Dark Side Of the Moon po kakšnem desetletju in pol končno izpadel z ameriške lestvice albumov in so nameravali sestavljalci rock enciklopedij dokončno zaključiti poglavje o skupini; so Gilmour, Wright in Ma-son brez dotedanjega šefa Rogerja Watersa posneli nov studijski album. Na njem so s spremenljivim uspehom kopirali skupino Pink Floyd. Potem so se odpravili na turnejo in dokazali da Pink Floyd ni nujno sinonim za dober zvok. Kot krono te farse pa so objavili še dvojni koncertni album s posnetki omenjene turneje. Naslovili so ga Nežni zvok grmenja. Na njem ni sicer ne nežnosti ne grmenja, so pa zato anemične inačice Pink Floyd greatest hits, ki jih Gilmour prav kriminalno odhrope. Vse drugo je tako ali tako obdelano, dodelano in zmiksano v studiju. P. F. že dolgo, dolgo niso objavili live plošče, ker je blesavo dvakrat prodajati isti studijski šmorn. S to blamažo pa so si uničili renome in zapravili možnost, da bi jim v rodni vasi postavili spomenik. In to za nekaj ušivih milijonov v konvertibilni valuti, ki je imajo že toliko, da bi jo lahko zapravili kvečljemu z vlaganjem v kakšen jugoslovanski industrijski kolos.
Andrija Hebrang, Karlo Mrazovič - Gašpar in dr. Mladen Ivekovič, 23. septembra 1942, ob dnevu zamenjave ustaških funkcionarjev.
/*0n5,so& Co^
p'-   .