-PREDMODERNA" VLOGA "ZASEBNOSTI" IN "ŽENSKEGA DELA'
V INDUSTRIJSKI MODERNI
MIRJANA ULE
Povzetek
Dodeljevanje trajnih spolnih socialnih značajev ni samo
tradicionalni preostanek v industrijski moderni, ampak je
osnova jedrne družine, ki je izrazito funkcionalen pojav v
industrijskih družbah. Moderna delitev na zasebno in javno
sfero ima dva obraza, ki sta izrazito spolno profilirana in
medsebojno komplementarna. Ženske so bolj kot moški omejene
s partikularnostjo in z večjimi žrtvami dosegajo dejansko
individualnost.
Summary
The assignment of lasting sexual social characters is not
only a traditional residuum in industrial modernity but the
basis of nuclear family, which is a decidedly functional
phenomenon in industrial societies. The modern division in
private and public spheres has two faces, which are
distinctly sexualy profiled and complementary. Women are
limited through particularity more than men, and are able to
achieve true individuality only with greater sacrifices.
Ključna vloga zasebnosti kot odlikovane sfere človeškega
življenja v modernih družbah in s tem ključni pomen družine
kot temeljne celice zasebnosti nikakor ni le rezultat moder-
nizacije družb. Zasebnost namreč v sebi ohranja mnoge izra-
zito predmoderne sestavine. Tu mislim predvsem na "stanov-
ski" značaj spolne delitve v moderni družbi. To pomeni, da
je posameznik s svojo spolno vlogo determiniran vse živ-
ljenje in da spolna vloga naddeterminira vse ostale delitve
302	M. Ule	Soc Delo 28, 1989, 3
(izobrazbene, kvalifikacijske, slojne itd.).
Ženskam je v industrijskih druZbah "dodeljena" vloga
čuvarja doma, družine in zasebnosti. One naj bi s svojimi
emocionalnimi in interakcijskimi potenciali, ki jim jih baje
daje že "narava" zaradi materinstva, ustvarjale v družini
"terapevtsko" klimo, tj. takšne odnose in socialno klimo, ki
podpira kompenzacijo identitetnih izgub zaposlenih družin-
skih članov (predvsem seveda moža). Nenavadno je, da je ta
"paradigma" odnosov vlog v sferi zasebnosti ostala tako
trdovratno nespremenj ena od 18. stoletja do danes, in da
mnogi lucidni duhovi (npr. Comte in Mili) niso opazili
prozorne ideološke prevare v argumentih, ki so "podpirali"
takšno delitev socialnih vlog po spolu.
Dodeljevanje trajnih spolnih socialnih znaCajev posa-
meznikom pa vendarle ni samo nek tradicionalni preostanek v
industrijski moderni, ki bi se ga dalo zlahka otresti, če bi
se ga zavedli. Nasprotno, to dodeljevanje je osnova tako
imenovane jedrne družine, ki je izrazito moderen pojav. Delo
zunaj družine (poklicno delo, mezdno delo) predpostavlja, da
nekdo v družini stalno skrbi za red, za gospodinjstvo, za
otroke itd. Instrumentalizirani odnosi zunaj družine potre-
bujejo emocionalne kompenzacije v družini. Zasebna potro-
šnja, ki je obenem medij osebne afirmacije in samopotrditve,
potrebuje socialno enoto, kjer se ta potrošnja vendarle
"socializira", načrtno vodi in investira.
Vse to pa omogoča prav mala, jedrna družina, seveda ob
predpostavki neplačanega in sploh družbeno neovrednotenega
dela v družinski skupnosti. To vodi vse moderne družbe v
temeljno različne socialne pozicije, vloge in identitete
moških in žensk. Res je, da so tu vse moderne družbe "pode-
dovale" nekdanje patriarhalne predsodke in nazore fevdalnih
in drugih predmodernih družb. A to ni dovolj za pojasnitev
trdnih spolnih delitev v modernih družbah. Ce se podedovane
predstave o družbenih vlogah moških in žensk ne bi tako do-
bro ujele s funkcionalno delitvijo na javno in zasebno
sfero, z družino kot osnovno celico zasebnosti, potem se
Soc Delo 28, 1989, 3	M. Ule	303
tradicionalni vzorci ne bi tako trdno vsidrali v Bodernih
družbah.
Zaradi "stanovskega" dodeljevanja spolnih vlog in
identitet ostaja tudi trženje Človekove delovne sposobnosti
polovično, kar se konkretno kaže npr. pri večji zaprtosti
trga dela za ženske kot za moSke, v feminizacij i poklicev.
Prav tako ni mogoča moderna racionalizacija v vseh družbenih
sferah in tudi ne dejanska spolna enakopravnost.
Moderne družbe so svojo industrijsko modernizacijo očitno
pripeljale le do "polovice". V sebi so ohranile krepek delež
predmodernih sestavin. Spolna delitev seveda ni edini primer
tega predmodernega pojmovanja. Tudi definiranje posameznika
s "poklicem", ki ga opravlja vse življenje, s socialnim slo-
jem (ne toliko razredom), z družinskim izvorom so podobne
vseživljenjske identifikacije, ki v bistvu posnemajo nekda-
nje stanovske fevdalne identifikacije, čeprav to počnejo na
"vigji ravni" (Beck, 1987, str. 176-181).
Dinamika individualizacije, ki je v procesu industrijske
modernizacije družb iztrgala ljudi iz sicerSnjih slojnih in
razrednih kultur in socialnih definicij, je torej zastajala
pred vrati družine. Kot ugotavlja U. Beck v knjigi "Rizična
družba, Na poti v drugačno moderno", se nasprotja med
spoloma ne vklapljajo niti v shemo modernih razrednih
nasprotij, niti v shemo tradicionalnih preostankov. Ta
nasprotja so tako kot nasprotja med delom in kapitalom,
proizvod in osnova industrijskega sistema. Svoje gorivo in
konfliktno logiko pridobivajo iz nasprotij med industrijsko
moderno in njej lastno protimoderno. Zato jih danes prese-
gajo kvečjemu tiste družbe, ki so se odprle novi, postindu-
strijski moderni (Beck, 1987, str. 177).
To pomeni, da v industrijsko moderniziranih družbah, npr.
v meščanskih družbah, ne obstaja le en sistem neenakosti, ki
ima svojo osnovo v produkciji. Obstaja Se drug sistem
neenakosti, ki poteka počez čez razredno delitev in zaobjema
razliko med relativno homogenostjo družine in mnogoterostjo
položajev v produkcijskem sistemu. Neplačano družinsko delo
304	M. Ule	Soc Delo 28, 1989, 3
žensk si prisvajajo moški takorekoč kot naravni dar, s
poroko. Prevzemanje tega dela napravi ženske za v principu
ekonomsko nesamostojne. Tudi, Ce se zaposlijo, se s tem ve-
liko ne spremeni. Njihov zaslužek je le dodatek k družin-
skemu proračunu in njihovo poklicno delo je "manj vredno"
kot delo zaposlenih moških. Čeprav so se z vstopom žensk v
ekonomsko ovrednoteno delo zamajale tradicije in principi
delitve življenjskih usod in socialnih vlog moškim in
ženskam, to ni bilo dovolj za njihovo odpravo.
Na to jasno kaže pojav feminizacije poklicev, ki jih
opravljajo ženske. Zaposlitev žensk je za industrijske
družbe predvsem pomenila pritegnitev novega rezervoarja
cenene, vendar kvalitetne delovne sile. Za ženske same pa
prej prisilo, kot pa osvobajanje od družine in od vse-
življenjske vezanosti na gospodinjsko delo. Sele kasneje se
je pojavila tudi vrsta novih poklicev, ki so jih opravljale
predvsem ženske, in jih imajo za "svojo" domeno (v šolstvu,
socialnem skrbstvu, zdravstvu, v administraciji ipd). Ta
dosežek pa se je hitro relativiziral. Omenjena dela so
namreč hitro postala manj cenjena in slabše plačana v
primerjavi s sorodnimi kvalificiranimi "moškimi" deli, torej
z deli, ki zahtevajo približno enak nivo izobrazbe in
kvalifikacije. Splošno pravilo je, da so tudi tam, kjer so
množično zaposlene ženske, vodje in šefi v večini moški.
Kolikor bolj cenjena in ugledna je kakšna funkcija, toliko
manj verjetno je, da jo zaseda ženska. Povratni učinek
feminizacije nekaterih poklicev je tudi ta, da so poklici,
ki so bili pred feminizacije "moška" domena, potem, ko so
jih prevzele ženske, izgubili na pomenu in ugledu, na višini
dohodkov itd (npr. šolstvo in zdravstvo).
Pregled feminiziranih poklicev tudi pove, da se ženske
zaposlujejo predvsem v tistih poklicih, ki nekako nadalju-
jejo delo v družini, npr. oskrbovanje otrok, emocionalna
podpora, vzgoja; ali v delih, ki posnemajo rutino gospodinj-
skega dela (natančnost, monotono ponavljanje operacij, skrb-
nost, a nekreativnost), kot je npr. administrativno delo in
Soc Delo 28, 1989, 3	M. Ule	305
delo za tekočim trakom (ali danesz izdelovanje čipov!)• To
pomeni, da se tudi v poklicu, v svojem delu ne morejo "osvo-
boditi" družine in zaznamovanosti z gospodinjskim delom.
Obenem pa je takSno delo velikokrat le posredno vezano na
ekonomsko razviden proizvod. Vzgojno delo, pedagoSki poklici
ali delo v zdravstvu le posredno in na daljSi rok pokažejo
svoj ekonomski učinek. To pomeni, da so zato takorekoC
avtomatično ekonomsko nižje vrednotena kot delo moških, ki
je po večini bližje neposredno razvidnim in ekonomsko
ovrednotenim razultatom in produktom.
"Ženska" dela spadajo po tej vulgarni a delujoči logiki v
sfero družbene "porabe", ne produkcije. To je posebej
značilno za socialistične družbe, ki so logiko industrijske
moderne na svojski način prignale do absurda in z njo vred
tudi imanentna protislovja te moderne. Na splošno velja v
vseh družbah, da je nek poklic oziroma dejavnost toliko manj
feminizirana, kolikor bolj centralnega pomena je za dano
družbo. Ker vse moderne družbe ohranjajo kot princip druž-
beno delitev dela na upravljalsko in izvrSevalno delo, pri
čemer prvo spada med centralna dela, je razumljivo, da je
odstotek žensk na upravijalskih delih znatno manjši od
odstotka žensk pri izvrševalnih delih. Ce pride do teh-
nološke revolucije, potem so največkrat najprej prizadeta
tista dela, ki jih opravljajo ženske, saj tehnološka revolu-
cija odpravlja mnoga izvrševalna dela ljudi in jih prepušča
robotom ali računalniškemu vodenju proizvodnje.
Feminizacija poklicev je le en vidik globoke funkcional-
nosti obstoječe spolne delitve vlog, dela in družbenih
kompetenc v industrijskih družbah, zlasti dodeljevanja
družinskega, gospodinjskega dela in skrbi za sfero zaseb-
nosti ženskam, javnega delovanja pa moškim. To kaže tudi na
globoke razlike v pomenu in doživljanju zasebnosti pri
ženskah in pri moških. Medtem, ko je moškim zasebnost,
družina pomenila prostor vračanja v relativno nepotvorjeno
sfero človekovega bivanja in prostor individualnega samorea-
liziranja, pa ženskam pomeni permanentno obveznost in naj-
306	M. Ule	Soc Delo 28, 1989, 3
večkrat muko nenehnega preganjanja "entropije vsakdana"
(npr. v gospodinjskem delu). Delo zunaj družine jim je resda
prineslo delno osvoboditev od nesvobode družinskega dela, a
ker moški niso prevzeli ustreznega svojega deleža pri
reprodukciji družinskega vsakdana, jim je poklic dodatna
"obremenitev" in Se veliko bolj kot moškim, zgolj sredstvo,
ne samo smoter. Poleg tega vladajoCa ideologija tiho ali
očitno krivi zaposlene, zlasti ambiciozne ženske, da zane-
marjajo svoje "dolžnosti" kot žene in matere, skratka,
nalaga jim "slabo vest".
Moderna delitev zasebno-javno ima torej dva obraza, ki
sta izrazito spolno profilirana in medsebojno komplemen-
tarna. Dejali smo, da umešCenost v zasebnost in družinskost
in identifikacija z zasebnostjo v tendenci proizvaja parti-
kularne individue. To pomeni, da so ženske bolj kot moški
omejene s partikularnostjo, in da težje, vsekakor z večjimi
žrtvami dosegajo dejansko individalnost. To pomeni, da težje
nastopajo in se izražajo v sferi javnosti, kajti tam se
pričakuje od posameznikov, da nastopajo kot dejanski indivi-
dui, oziroma da vsaj dobro igrajo vlogo dejanskih indivi-
duov. Zdi se, da velik absentizem žensk iz političnih doga-
janj, iz oblikovanja javnega mnenja, iz znanosti in končno
tudi večja neodločenost žensk kot moških glede vprašanj o
širših družbenih zadevah kažejo, da ženske težje presegajo
partikularnost in tudi "ne igrajo dobro" vloge dejanskih
individuov, oziroma jim do te igre ni toliko, kot moškim.
LITERATURA
Beck, U., Risikogesellschaft, Auf dem Weg in eine andere
Moderne, Frankfurt 1987
Ule, M., Ali je feminizem Se žensko gibanje? Problemi,
1988, 3, str. 51-55
Mirjana Ule, doktorica psiholoških znanosti, docentka na
Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo,
Kardeljeva ploščad 5, Ljubljana