Normativne lekarniøke knjige na slovenskem skozi stoletja
Normativne lekarniøke knjige na Slovenskem skozi stoletja
Standard pharmaceutical books in Slovenia during centuries
Pavle Joviå
Povzetek: Prispevek skuøa prikazati normativne lekarniøke knjige, ki so bile v uporabi na Slovenskem od 15. do 20. stoletja. Moralna in etiœna naœela pri izdelovanju zdravil so veljala na Slovenskem najbræ æe od 15. stoletja, kar dokazujejo prve tiskane normativne knjige o zdravilih, ki so ohranjene v samostanskih knjiænicah Slovenije (Antidotarium Salernitanum 1479; Antidotarium Mesuea, 1479; Compendium aromatariorum, 1488). Od polovice 16. stoletja do zaœetka 18. stoletja so lekarnarji na Slovenskem uporabljali nürnberøki, augsburøki in dunajski dispenzatorij, ki so bili vzor poznejøim farmakopejam. Od konca 18. stoletja, pa œez celo 19. stoletje do leta 1926 so se morali slovenski lekarnarji ravnati po avstrijskih farmakopejah. Po nastanku Jugoslavije je tudi za Slovenijo od 1926. leta veljala druga izdaja Srbske farmakopeje iz leta 1908. Leta 1933 so Slovenci prevzeli Prvo jugoslovansko farmakopejo, ki je bila veljavna v Sloveniji od 1935 do 1951. Na Slovenskem sta do konca 20. stoletja v veljavi øe dve izdaji jugoslovanske farmakopeje (1972, 1985). Po pridobitvi samostojnosti je Slovenija leta 1997 prevzela tretjo izdajo Evropske farmakopeje. Zdaj je v Sloveniji v veljavi peta izdaja Evropske farmakopeje.
Kljuœne besede: zdravila, lekarniøke knjige, dispenzatorij, farmakopeja
Abstract – The article presents review of standard pharmaceutical books which were used in Slovenia from 15th to 20th
th
centuries. Moral and ethical principles in production of medicaments in Slovenia were used probably from the end of the 15th century when the first standard phar-maceutical books appeared (Antidotarium Salernitanum, 1471; Antidotarium Mesue, 1479; Compendium aromatariorum, 1488). From the mid-dle of the 16th to the beginning of the 18th centuries in Slovenia were applied official German dispensories The first official pharmacopoeia in German empire and also in Slovenia was the Dispensatorium Norimbergense issued in 1546. It was followed by the Dispensatorium Augsburgense (1564), Pharmacopoea Augustana (1597) and Dispensatorium Pharmaceuticum Viennense (1729).Throught whole the 19th century Slovenian pharmacists were obliged the Austrian pharmacopoeias. After the establishment of Kingdom Yugoslavia, from 1926 to 1951 in Slovenia was in force second edition of Serbian Pharmacopoeia, which was based on the sexteenth edition of Svedian pharmacopoea from 1901. In 1997 Slovenia accepted the third edition of European pharmacopoeia. Now is in Slovenia in force fifth edition of European pharma-copoeia.
Key words: medicinals, standards, dispensory, pharmacopoeia
Uvod
Naœelo pomagati in ne poøkodovati (Primum non nocere) je osnovni princip, ki ga je postavil æe v starem veku oœe medicine Hipokrat (Hipokrates, 460-377 pr. n.ø.).
V antiœni dobi, skoraj øtiri stoletja pozneje, je grøki vojaøki zdravnik Pedanius Dioskurides (20-79 po n. ø.) izvrøil prvo veœjo sistematizacijo zdravil, sestavil je obseæno delo - De materia medica, ki je bilo veœ kot 15 stoletij standardna knjiga o zdravilih.
Razvoj lekarniøtva v Evropi æe v srednjem veku priœa o skrbi za kakovostno izdelavo zdravil v skladu s ustreznimi normami (1, 2 ).
Zaœetek lekarniøtva na Slovenskem se je æe od poznega srednjega veka navezoval na kulturne tokove iz sosednjih deæel, Italije in Nemœije, ki sta bili vodilni na podroœju farmacije v tedanji Evropi Bliæina Italije, v kateri se je zaœela evropska farmacija, je bila odloœujoœa za zgodnji razvoj lekarniøtva na slovenskem ozemlju
V Italiji sta bila v 6. stoletju ustanovljena prvi samostan in lekarna v Evropi (Monte Cassino, leta 529) (slika 1).
V  7. stoletju so menihi ustanovili tudi prvo bolniønico v Salernu, v 9. stoletju pa je v istem mestu zaœela s poukom prva medicinska øola v Evropi (Schola Medica Salernitana), ki ni imela cerkvenega znaœaja, œeprav je zaœetek te øole v zvezi s prvim samostanom v Evropi – Monte Cassino (3). Tudi tu se je uveljavilo Hipokratovo naœelo: Ne uporabljati økodljivih zdravil. V tem œasu je v Salernu izøla tudi najstarejøa evropska lekarniøka knjiga, tako imenovani Salernitanski antidotarij - Antidotarium Salernitanum (4). To je bil prvi poskus, da se doloœijo standardi za zdravila. Salernitanski antidotarij je sestavil zdravnik ugledne Salernitanske medicinske øole – Nikolaj in se po njem imenuje øe antidotarij Nikolaja (Antidotarium Nicolai). Salernitanski antidotarij je bil zelo uporabljana lekarniøka knjiga v Evropi, ki je nastala po antiœnih virih in po arabskem vzoru (slika 3). To delo je postalo podlaga in vzor vsem poznejøim evropskim farmakopejam (5).
Dr. Pavle Joviå, mag. farm., Druøtvo za zgodovino zdravstvene kulture Srbije, Beograd, Lamartinova 2
farm vestn 2006; 57 305
Pregledni œlanki - Review Articles
Slika 1.     Benediktinski samostan Monte Cassino Figure 1.   Benedictine monastery of Monte Cassino
Slika 2.     Cistercijanski samostan v Stiœni Figure 2.   Cistercian monastery of Stiœna
V Italiji so bile v 12. stoletju ustanovljene prve javne lekarne v Evropi (Neapelj, 1140). Eno stoletje pozneje, leta 1224, je edikt nemøkega cesarja Friderika II Hohenstaufena opredelil, da se morajo lekarnarji pri izdelovanju zdravil ravnati po predpisih omenjenega antidotarija (6).
Srednji vek
Slovensko ozemlje je priølo pod nemøke vladarje v desetem stoletju.
V   slabo naseljenih krajih Slovenije so menihi ustanovili prve samostane, ki so odigrali veliko vlogo v gospodarskem in kulturnem æivljenju tistega œasa, zlasti cistercijanski (Stiœna na Dolenjskem, Vetrinj pri Celovcu), kartuzijanski (Æiœe na Øtajerskem) in benediktinski (Admont na avstrijskem Øtajerskem). V 11. stoletju je na tedanjem øe preteæno slovenskem etniœnem ozemlju na Koroøkem nastalo 8 benediktinskih samostanov. Prvi samostan, ustanovljen na ozemlju danaønje Slovenije, je bil stiøki samostan na Dolenjskem (1136), ki je imel svojo lekarno (7) (slika 2). V mnogih samostanih so bile
Slika 3.     Antidotarij Nikolaja salernitanskega (rokopisna knjiga) Figure 3.   Antidotary of Nicholas of Salerno (manuscript)
znamenite rokopisne øole, kjer so nastajale tudi lekarniøke knjige (8). Rokopisne in tiskane knjige, ki so ohranjene v samostanskih knjiænicah kaæejo, da so se menihi zanimali za lekarniøtvo in da so pripravljali zdravila po predpisih lekarniøkih knjig tistega œasa (9).
Novi vek
15. stoletje
Petnajsto stoletje na slovenskem kulturnem podroœju pomeni prehod iz srednjega v novi vek. Preko Slovenije je tekla æivahna trgovina med avstrijskimi, œeøkimi in ogrskimi deæelami ter Italijo (10), ki je v slovenske deæele v drugi polovici 15. in v zaœetku 16.stoletja prinaøala kulturne vplive iz teh deæel pa tudi renesanœne in humanistiœne ideje. Okoli leta 1456, ko je Johannes Gutenberg (1398-1468) iznaøel knjigotisk s premiœnimi œrkami, so zaœeli v Nemœiji in zatem v Italiji dotedanje rokopisne knjige nadomeøœati s tiskanimi knjigami. Med prvimi tiskanimi medicinskimi knjigami so bile normativne lekarniøke knjige (11). Leta 1488 je bil natisnjen Compendium aromatariorum, prva knjiga, v kateri je salernitanski zdravnik Saladinus Asculanus podal tudi etiœne zahteve pri izdelovanju zdravil.
Prve tiskane normativne knjige o zdravilih, ki so ohranjene v samostanskih knjiænicah Slovenije, dokazujejo da so bile v uporabi na tem ozemlju, kakor drugod po srednji Evropi. Italijanska farmacija je bila vodilna v Evropi v œasu, ki ga zgodovina imenuje renesansa in humanizem. Italija je bila poleg nemøkih deæel najveœje srediøœe tiskarske dejavnosti.
farm vestn 2006; 57
Normativne lekarniøke knjige na slovenskem skozi stoletja
Æe omenjena rokopisna knjiga (Salernitanski antidotarij) je bila natisnjena v Benetkah leta 1471 (prvonatis). V slovenskih knjiænicah je ohranjen poznejøi ponatis tega dela (1479).
Øe ena srednjeveøka normativna knjiga o zdravilih z naslovom Grabadin medicamentorum compositorum ali Antidotarium Mesuea, ki je temeljila na arabskem znanju o zdravilih, je ohranjena v Sloveniji. Omenjene antidotarije je tedaj priporoœal tudi Stainpeiss, veœkratni dekan medicinske fakultete na Dunaju (12). Za Slovence sta pomembna, ker so iz njih zajemali tudi poznejøi dispenzatoriji, ki so bili v uporabi po slovenskih krajih.
Prva javna lekarna na Dunaju se omenja od leta 1405, prvi poskus da se tam uveljavi enotni dispenzatorij je bil izveden leta 1433. Avstrija, ki je bila pomemben del nemøkega cesarstva do leta 1806, ni imela svoje lastne normativne knjige o zdravilih do leta 1602, kot uradne lekarniøke knjige so avstrijski lekarnarji uporabljali nemøke dispenzatorije.
16. stoletje
Œas od konca 15. do konca 16. stoletja je na Slovenskem œas velikih kmeœkih uporov, turøkih vpadov, nastanka novih mest, œas humanizma in protestantske reformacije, ki ima za razvoj slovenskega naroda odloœilen pomen. Protireformacija je v avstrijskih deæelah pa tudi v Sloveniji zmagala. Nastopila je 150-letna doba katoliøke obnove in vladarjevega politiœnega absolutizma. V politiœnem in narodno-kulturnem pogledu je ta doba za Slovence pomenila doloœen zastoj in celo nazadovanje, toda takrat so slovenski lekarnarji dobili prve uradne lekarniøke knjige.
Æe na zaœetku 16. stoletja (1518) so zastopniki plemstva in meøœanstva alpskih deæel (tudi Kranjci, Øtajerci in Koroøci) na zboru v Innsbrucku predlagali, da naj se lekarne nadzorujejo (13). Leta 1530 so kranjski stanovi sklenili, da je dolænost zdravnika, da nadzoruje delo v lekarnah.
Slika 4.     Dispensatorium Valerii Cordi iz leta 1592 Figure 4.   Dispensatory of Valerius Cordus from 1592
V mestu Nürnberg, ki je bilo srediøœe renesanse in humanizma na Nemøkem, je magistrat leta 1546 izdal prvi srednjeevropski dispenzatorij, zbirko predpisov za izdelavo zdravil z naslovom Pharmacorum omnium ali Dispensatorium Norimbergense, po kateri so se morali lekarnarji ravnati v mnogih evropskih mestih in deæelah. Tako se je odpravilo za bolnika økodljivo pripravljanje zdravil v razliœnih lekarnah istega mesta po razliœnih predpisih (14). Predpise o zdravilih je zbral mlad in nadarjen medicinec Valerius Cordus (1515-1544). Njegovo delo-nürnberøki dispenzatorij se øe imenuje Dispensatorium Valerii Cordi. Dispenzatorij je izøel drugiœ leta 1592 (slika 4) in zadnjiœ 1666 (15).
Leta 1564 je magistrat øe enega mesta v juæni Nemœiji, Augsburga, izdal svoj dispenzatorij (Dispensatorium Augsburgense), ki se od leta 1597 imenuje Pharmacopoea Augustana (16, 17) (slika 5).
Prizadevanje za enotni dispenzatorij v Avstriji v letih 1438 in 1454 je bilo neuspeøno: medicinska fakulteta na Dunaju se je za njegovo izdelavo
Slika 5.     Pharmacopoea Augustana iz leta 1597 Slika 5.     Pharmacopoeia of Augsburg from 1597
odloœila øele leta 1566. Dispenzatorij je bil dokonœan 1570 (18), vendar je leta 1602 izøel v tiskani obliki pod naslovom – Dispensatorium pro pharmacopoeis viennensibus. Ta tiskana lekarniøka knjiga je bila veljavna samo do leta 1618, ker je Augsburøka farmakopeja (Pharmacopoea Augustana), ponatis iz 1613, postala uradna lekarniøka knjiga tudi za Avstrijo in njene province (prav tako za Slovenijo).
17. stoletje
Na slovenskem ozemlju sta v drugi polovici 16. stoletja, kakor tudi v 17. stoletju veljala nürnberøki in augsburøki dispenzatorij. Verjetno so slovenski zdravniki proti sredini 17. stoletja æe dajali prednost Augsburøkem dispenzatoriju ker je v tem stoletju izhajal bolj pogosto kot nürnberøki in je potrebam lekarnarjev bolj ustrezal (19). Pharmacopoea Augustana je v 17. stoletju izøla trikrat (1640, 1648, 1694).
farm vestn 2006; 57
Pregledni œlanki - Review Articles
Na Øtajerskem sreœamo leta 1660 tudi predpis, naj delajo lekarnarji zdravila po predpisih Augsburøkega dispenzatorija iz leta 1597. Sedemnajsto stoletje je po zmagi nad Turki (Dunaj, 1683) prineslo slovenskim krajem nov gospodarski in kulturni vzpon. Univerzalnost lekarniøkega dela v tedanji Evropi dokazuje razøirjena uporaba omenjenih uradnih knjig za izdelavo zdravil.
18. stoletje
Prvo desetletje 18. stoletja je bila Habsburøka monarhija, za katero se je v uradnih dokumentih leta 1711 uvedlo ime Avstrijska monarhija, zapletena v dve izœrpavajoœi vojni, zato dolgo ni izøla niti ena uradna farmakopeja. Lekarnarji so øe naprej uporabljali augsburøko farmakopejo. V 18. stoletju je Pharmacopoea Augustana izøla dvakrat, 1710 in zadnjiœ 1734. Do leta 1737 so bile veljavne vse izdaje augsburøke farmakopeje.
Za œasa Marije Terezije so priœeli z rednim vsakoletnim nadzorovanjem lekarn. V tem œasu je imel vlogo farmakopeje tudi Lekarnarski red za Vojvodino Kranjsko (Apotheker Ordnung), ki je izøel v Ljubljani v 1710. V kranjskem lekarniøkem redu so bila zbrana posebna pravila za lekarnarje, doloœena pa je bila tudi taksa.
Leta 1729 je izøel Dunajski dispenzatorij (Dispensatorium phar-maceuticum austriaco-viennense (20, 21), ki je od leta 1737 stopil v veljavo v avstrijskih deæelah. Do leta 1770 je bilo natisnjeno øest izdaj. V tem dispenzatoriju najdemo iste farmacevtske oblike, kakor v kranjskih lekarniøkih predpisih iz leta 1710.
Leta 1774 je izøla Avstrijska provincialna farmakopeja (Österreichische provinzial Pharmakopee), po kateri so se morali ravnati vsi lekarnarji na veœini slovenskega ozemlja (slika 6). Provinzial v tem nazivu pomeni, da je Avstrija bila ena iz provinc Svetega rimskega cesarstva nemøke narodnosti.
19.  stoletje
Na prelomu 18. v 19. stoletje so tudi slovenske deæele obœutile napoleonske vojne. Napoleon je zdruæil nekatere slovenske in hrvaøke
Slika 6.     Avstrijska provincialna farmakopeja iz leta 1790 Figure 6.   Pharmacopoeia austriaco-provincialis from 1790
pokrajine in ustanovil Ilirske province 1809. Francozi v Ilirskih provincah niso uvedli ne francoske ustave pa tudi ne Francoske farmakopeje.
Nekaj let po ukinitvi Svetega rimskega cesarstva (1806) je Avstrija izdala svojo prvo nacionalno farmakopejo leta 1812 (Pharmacopoea austriaca editio prima). Do konca 19. stoletja je izølo øe sedem izdaj avstrijske farmakopeje (1816, 1820, 1834, 1836, 1855, 1869,1889), po katerih so se morali ravnati tudi lekarnarji v slovenskih krajih.
Leta 1836 je izøel Zirkular des Illyrischen Guberniums (okroænica ilirskega gubernija) v katerem piøe: Vsi lekarnarji, tudi zdravniki in ranocelniki, ki imajo hiøno lekarno, se morajo od 1. novembra 1836 dræati nove, popravljene farmakopeje (Pharmacopoea austriaca editio quarta,1834).
20. stoletje
Ker v habsburøki monarhiji programa za zedinjeno Slovenijo niso mogli uresniœiti, so Slovenci to monarhijo zapustili, upajoœ ta cilj uresniœiti v skupni dræavi s Srbi in Hrvati. Na zaœetku 20. stoletja je v Avstriji izøla osma izdaja Avstrijske farmakopeje (1906), ki je bila tudi veljavna na Slovenskem do leta 1926. Po ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev 1.decembra 1918, je Slovenija leta 1926 prevzela drugo izdajo Srbske farmakopeje iz leta 1908 (22,23). Pharmacopoea serbica editio secunda (slika 7) je temeljila na osmi izdaji øvedske farmakopeje iz leta 1901 (Pharmacopoea suecica editio octava).
Druga izdaja Srbske farmakopeje iz leta 1908 je bila osnova za prvo Jugoslovansko farmakopejo, ki jo je Slovenija prevzela 1933 (24). Po ustanovitvi Kraljevine Jugoslavije je sprejet predlog, da jugoslovanska farmakopeja izide v treh jezikih, tudi v slovenøœini, toda se to ni uresniœilo (25). Prva jugoslovanska farmakopeja je stopila v veljavo 1. januarja 1935 (slika 8).
Leta 1951 je v Sloveniji stopila v veljavo druga izdaja Jugoslavanske farmakopeje, ki je bila veljavna do 1972. Svojo prvo farmakopejo v
Slika 7.    Pharmacopoea serbica editio secunda iz 1908 Figure 7.   Pharmacopoeia serbica second edition from 1908
farm vestn 2006; 57
Normativne lekarniøke knjige na slovenskem skozi stoletja
Slika 8.     Prva jugoslovanska farmakopeja Figure 8.   The first yougoslav pharmacopoeia
lastnem jeziku so Slovenci dobili pred tremi desetletji, leta 1972, ko je izøla tretja izdaja Jugoslovanske farmakopeje (Pharmacopoea jugoslavica editio tertia, transliteratio slovenica, 1972). Leta 1985 je izøla øe ena izdaja Jugoslovanske farmakopeje, ki je bila veljavna na Slovenskem do 1997.
Leta 1991 po pridobitvi dræavne samostojnosti je Republika Slovenija zapustila Jugoslavijo in se je zaœela razvijati v svojem prvotnem inkulturacijskem okolju v zahodnoevropskem krogu, ki ga predstavlja Evropska unija. Ekonomsko in politiœno povezovanje nekaterih zahodnih dræav je zdruæilo tudi njihove napore pri nadziranju izdelave in prometa z zdravili. Leta 1964 je izøla prva izdaja Evropske farmakopeje. Slovenija je prevzela tretjo izdajo Evropske farmakopeje (European Pharmacopoeia, third edition, 1997), ki je s prvim januarjem 1997 stopila v veljavo.
Sklep
Veœ kot tisoœ let je bila Slovenija podrejena tujim, etniœno moœnejøim vladavinam. Kulturno se je Slovenija v srednjem veku razvijala pod vplivom dveh kulturnih srediøœ: prevladujoœega juænonemøkega in oglejsko-beneøkega. Zaœetki lekarniøtva v Sloveniji so v tesni zvezi s ustanovitvijo prvih lekarn v samostanih æe od poznega srednjega veka.
Prve normativne lekarniøke knjige, ki so bile v uporabi na slovenskem ozemlju, so bile veljavne tudi na prostoru Svetega rimskega cesarstva nemøke narodnosti. Avtorji teh knjig so bili zdravniki slavne salernitanske medicinske øole. Prve uradne lekarniøke knjige na Slovenskem so izøle v nemøkih mestih z visoko razvito trgovino in kulturo, v katerih se je zaœel knjigotisk (Nürnberg, Augsburg). Veœ stoletij so se morali slovenski lekarnarji ravnati po predpisih avstrijskih farmakopej. Ob zaœetku 20. stoletja, ko so se Slovenci osvobodili dolgotrajne germanske nadvlade in priøli v jugoslovansko dræavo jezikovno sorodnih narodov, so sprejeli skupno farmakopejo, ki je veljala sedem desetletij. Po pridobitvi samostojnosti so Slovenci prevzeli tretjo izdajo Evropske farmakopeje. Iz vsega navedenega
sledi, da so slovenski lekarnarji pet stoletij uporabljali veljavne predpise o zdravilih, podobno kot ostali evropski narodi.
Literatura
1.  Krajanski A. Deontologijska naœela starih ljekopisa. Farm Vjesnik
1925.
2.   Krbavœiœ A. Etika in deontologija v farmaciji. Farm Vestn 2001;70:471-476.
3. Minarik F. Iz naøih starih apoteka. Pro medico 2-IV, Ljubljana: Lek,
1972:100-115.
4. Castiglioni A. Histoire de la medicine. Paris: Payot, 1931, 257.
5.  Minarik F. Od staroslovanskega vraøtva do sodobnega zdravila.
Ljubljana: Slovensko farmacevtsko druøtvo, 1971.
6. Bohinc P. Ob 750-letnici konøtitucij Friderika II. Farm Vestn 1991;
42 (2):167-173.
7. Minarik F . O bolnikih in zdravilih v cistercijanskih samostanih. Farm
Vjesnik 1924.
8.  Prunk J. Kratka zgodovina Slovenije, Ljubljana, Zaloæba Grad,
2002, 31.
9.  Joviå P. Prve tiskane knjige s podroœja farmacije v knjiænicah
Slovenije. Farm. Vestn 2005; 56, 1: 17-19.
10. Gestrin F. Gospodarske povezave jugoslovanskih deæel in Italije v 15. in 16. stoletju. Istorijski œasopis 1971; 18: 155-163.
11.  Pintar I. Kratka zgodovina medicine. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 1950, 197.
12.  Nowotny O. Die Bedeutung der Medizinischen Fakultät der Universität Wien für das Apothekerwesen Wiens. Österr Apoth Zeitung 1965; 19: 298-310.
13. Minarik F. Iz sterejøe dobe lekarniøtva v Sloveniji. V: Almanah III Kongresa slovenskih apotekara. Zagreb, 1935, 114-121.
14.  Minarik F. Od staroslovanskega vraøtva do sodobnega zdravila. Ljubljana Slovensko farmacevtsko druøtvo, 1971, 145.
15. Minarik F. Naøa materia medica v XVI. stoletju. Farm Vestn 1953; 3(5-6): 76-87
16.   Müller-Jahncke F, Fridrich Ch. Geschichte der Arzneimitteltherapie. Stuttgart, Deutscher, Apotheker Verlag, 1996, 37.
17. Schott H. Die Chronik der Medizin, Chronik Verlag, 1993, 148.
18. Kremers E, Urdang G. German and Austrian Pharmacopoeias. In: History of Pharmacy. London: J.B. Lippincott 1951: 127-131.
19.  Minarik F Naøa materia medica XVII stoletja. Acta Pharm Jug 1954; 4(1) 1-11
20. Nowotny O.Das Dispensatorium Viennense. Österr Apoth Zeitung 1983; 37: 329-333
21.  Nowotny O. Apotheker- ein alter Stand. Österr Apoth Zeitung 1998; 52(2): 62-67.
22. Joviå P. The first national pharmacopoeias among Serbs, Croats and Slovenes. First Balkan Congress for History of Medicine, Ohrid, october 23-25, 2003, 131.
23.   Pharmacopoea Serbica editio secunda, Beograd, Dræavna øtamparija Kraljevine Srbije, 1908.
24.  Pharmacopoea Jugoslavica editio prima, Beograd, Øtamparija Dragutina Gregoriåa, 1934.
25.  Grdiniå V. Stefanini L. Tradicija objavljivanja farmakopeja. Farm Glasn 1991; 47(12): 361-371.
26.  Beljanski N. Nova jugoslovenska farmakopeja. V: Almanah III Kongresa slovenskih apotekara, Zagreb, 1935, 293-301.
farm vestn 2006; 57