MARIJA MAKAROVIČ Janja Žagar, Barbara Sosic IZVLEEEK ABSTRACT Ob jubileju dr. Marije Makarovie je v pris-On the occasion of Dr. Marija Makarovie’s pevku predstavljeno njeno delovanje v okviru jubilee the article presents her achievements in Slovenskega etnografskega muzeja. Gre pred-the Slovene Ethnographic Museum. It is vsem za predstavitev njenega osnovnega primarily a presentation of her fundamental muzejskega dela – zbiranja in dokumentiranja museum work: collecting and documenting predmetnega, pisnega, slikovnega in ustnega objects, written, pictorial and oral material, gradiva ter strokovne obdelave le-tega skozi and its professional processing through mumuzejske razstave. seum exhibitions. KLJUENE BESEDE: Slovenija, etnologija, KEY WORDS: Slovenia, ethnology, jubilees, jubileji, Marija Makarovie, muzejsko delo, Marija Makarovie, museum work, Slovene Slovenski etnografski muzej Ethnographic Museum So ljudje, za katere težko verjamemo, da so ob sedemdesetemu rojstnemu dnevu res stari že sedemdeset let. V tovrstne številcne zakonitosti clovek podvomi pri dr. Mariji Makarovic, etnologinji, ki je svojo službeno dobo v Slovenskem etnografskem muzeju zaokrožila že pred leti. Od takrat je samo še bolj aktivna, delovna, produktivna, skratka neulovljiva. Je pa s svojo podobo, živahnostjo in dobrovoljnim pogledom na delo in življenje nasploh svetal zgled mnogim, ki nas je življenjska pot vsaj nekaj casa peljala vzporedno z njeno. Študentom etnologije pomeni ime Marije Makarovic navadno le eno imen vede, ki se ji “zapišejo” tudi sami. Ime dobi podobo skozi skupno delo in opazovanje, skozi osebni stik in dokoncno skozi vpogled v kolicino in kakovost njene delovne zapušcine. V letu 2000 smo se odlocili o tej podobi in imenu spregovoriti. Ne zaradi obcutka dolžnosti ali ker se to pac spodobi, ampak zaradi tega, kar Marija Makarovic s svojim delom zbuja v nas: cudenje, obcudovanje, željo po zgledovanju; in s svojo osebnostjo: veselje, voljo, hotenje. Janja Žagar, Barbara Sosic Strokovna pot Marije Makarovic je kljub svoji jasnosti in enostavnosti vsebinsko polna in po pomenu dosti vecja, kot se zdi ob prebiranju njene bibliografske “bere”. Slednja seveda osupne že s svojim obsegom. Pa tudi sicer. Makaroviceva zgolj navidezno ostaja bližje “etnografski” generaciji etnologov-muzealcev, ki jim veda v okviru svoje samopodobe še vedno potihem daje predznak metodološke negibcnosti, zaostajanja ali vsaj suhoparnega in neproblemskega evidentiranja in obravnavanja zoženega predmeta etnologije. Ob pozornejši primerjavi izidov njenih del in poznavanju premikov v vsakokratni sodobni etnologiji se pomen gornjega stavka obrne na glavo. Kar ji daje videz etnološke “arhaicnosti”, je morda njena vztrajna osredotocenost na doloceno temo in terminologijo (noša) ter družbeno skupino kmeckega ali vsaj nemestnega prebivalstva. A to je le rezultat osebne naklonjenosti in izbire, ne pa metodološkega stopicanja na 24 mestu. Ce upoštevamo še tolikokrat (pod modnim vplivom poudarjani) aplikativni vidik raziskovalnega dela, pa je delo Makaroviceve prav gotovo eno najbolj zaokroženih celot v slovenski etnologiji, kajti v njej ne manjka ne “otroške etnologije” ne dela za potrebe sodobnih “uporabnikov” (folklornih, gledaliških in drugih skupin, ilustratorjev, obrtnikov ter raznovrstnih ljubiteljev in strokovnjakov) in ne etnoloških razstav in monografij, s katerimi se ljudje, prvotno sicer kot “predmet” raziskave, nato mocno identificirajo. Zacetna misel o potrebni temeljiti bibliografiji kolegice in mentorice ter ovrednotenju njenega dela je prerasla v zavest, da to ne zadostuje. Ker je medtem delo na bibliografiji Marije Makarovic že zavzeto teklo (gl. Mojca Ramšak: Etnolog 10), je bil odmik od prvotne zamisli opravicljiv. Prispevek se zato omejuje na muzejske dejavnosti Marije Makarovic in njih pomen. Osnovno muzejsko delo – zbiranje in dokumentiranje predmetnega, pisanega, slikovnega in ustnega gradiva – je Makarovicevi pomenilo eno od primarnih zahtev muzejskega dela, ne le nujno zlo. Samo skozi takšen odnos je lahko osnovno predvojno tekstilno zbirko številcno dopolnila za vec tisoc predmetov in jih v veliki meri tudi inventarizirala.1 Vendar ne gre le za številcno, pac pa tudi za notranje smiselno strukturo tekstilne zbirke, ki jo je utemeljila in jo dopolnjevala po krajevnem in casovnem kriteriju, kot tudi po socialnem in funkcionalnem vidiku.2 Materialni elementi kulturne dedišcine so tako dobili svoje muzejsko domovanje, a brez dodatnih “nematerializiranih odtenkov” ne bi dobili prave vrednosti, saj predmeti preprosto molcijo, ce jih opazujemo brez vedno novih vprašanj. Povednost zbirke je Makaroviceva dopolnjevala s terenskim gradivom: sistematicno je zbirala in dosledno zapisovala 1 Do 60. let, ko so se formirali kustodiati za posamezne zbirke, je Makaroviceva inventarizirala vse pridobljene predmete, kasneje pa le tiste, ki jih je zbrala kot smiselno dopolnilo tekstilni zbirki Slovenskega etnografskega muzeja. Pripisujemo ji inventarizacijo 4999 predmetov, in sicer: med leti 1955–1958 816 predmetov; med leti 1960–1964 155 predmetov; med leti 1964–1966 304 predmetov; med leti 1966–1967 47 predmetov; med leti 1967–1968 1024 predmetov; med leti 1968–1973 732 predmetov; med leti1973–1974 248 predmetov; med leti 1974–1977 149 predmetov; v letu 1978 269 predmetov; med leti 1979–1982 206 predmetov; med leti 1982–1984 739 predmetov; med leti 1984–1986 190 predmetov; med leti 1986–1987 120 predmetov. 2 O historiatu, strukturi tekstilne zbirke SEM in nadaljnjih nacrtih zbiranja gl. M. Makarovic, Tekstilna zbirka, v: Slovenski etnograf 32, Ljubljana 1983, str. 69–86. Marija Makarovic ustne vire,3 bogatene s fotografijami iz albumov informatorjev4 in lastnimi posnetki5 . Vrednost zbranega in primerno urejenega gradiva vseh vrst je toliko vecja, ker ga je Makaroviceva že strokovno obdelala skozi razstave, publikacije, predavanja ipd., a ostaja v svoji osnovni, neinterpretirani obliki še vedno tu: na voljo drugim raziskovalcem, drugacnim vidikom in metodam obdelave in ne navsezadnje spremenjenim metodologijam vede, ki jih bo prinesel cas. Podobo muzeja in muzejske etnologije je v oceh najširše javnosti izrazito sooblikovala razstavna dejavnost Makaroviceve, saj je v casu svojega službovanja v SEM pripravila deset samostojnih, avtorskih razstav6 in sodelovala pri številnih skupnih razstavah v domaci in tujih 3 Dokumentacija SEM hrani 76 zvezkov terenskih zapiskov Marije Makarovic, ki so nastajali med leti 1951 in 1981 v okviru muzejskih terenskih ekip: Mokronog 1951 (8 zvezkov: obicaji, medicina); Kobarid 1951 25 (9 zvezkov: obicaji, uvere, medicina); Trenta 1952 (5 zvezkov: obicaji, uvere, medicina); Šentjernej 1952 (1 zvezek: obicaji, uvere, medicina); Goriška brda 1953 (3 zvezki: pravo); Cerkljansko 1954 (6 zvezkov: obicaji, medicina); Brkini 1955 (5 zvezkov: obicaji, uvere, medicina); Kostanjevica 1956 (4 zvezki: obicaji, vraže, pesmi); Žužemberk 1957 (3 zvezki: prehrana, obicaji, medicina, umetnost); Vipava 1958 (3 zvezki: prehrana, medicina, noša, obicaji); Crni vrh – Vojsko 1959 (2 zvezka: noša, obrt, prehrana, medicina); Šentrupert 1961 (2 zvezka: noša, pravo, obrti); Loška dolina 1962 (1 zvezek: obrt, obicaji, noša), Vitanje 1963 (3 zvezki: noša); Drašici 1967 (?) (1 zvezek: obrt, promet, trgovina); Mackolje okoli 1969 (1 zvezek: noša); Jeruzalemske gorice 1972 (2 zvezka: noša, vzajemna pomoc); Ljutomer – Radenci 1973–1979 in Gornja Radgona 1981 (6 zvezkov: medicina, medsebojna pomoc, noša); Idrija 1976 (3 zvezki: noša, cipke); Posotelje 1977 (1 zvezek: noša); Notranjsko 1979– 1981 (7 zvezkov: noša, ljudska medicina, prehrana). Poleg teh tim. “ekipnih” terenskih zvezkov hrani dokumentacija SEM še dodatnih 46 zvezkov s terenskimi zapiski Marije Makarovic, ki so rezultat individualnega terenskega dela, omejenega tematsko ali krajevno: Aškerc (1956); dopolnilna noša (1957 Sežana in okolica); Javorje, Leskovec, Ravne (Krško), G. Pohanca (Krško), Vel. Lašce, Dolic – Podsreda, Mengeš, Gorjane, Polje – Tolmin, Idrsko, Puconci; kolektivno delo v življenju slovenskega ljudstva (1962); krplje (1955); ljudska medicina (1976 Istra, Pregara, Podpec; 1981 Zaboršt; Orova vas, Breg, Mali Lipoglav); medsebojna pomoc (1974 Predgrad, Orehovec; 1975 Studor, Bucecovci, Križevci, Veržej, Nedelica, Zelenbreg; 1976 Pregara, Šmihel); modrotisk; nakit; narodna noša (Podgorje, Ratece, Lukvica); noša (1973–1975 Ratece; 1976 Pregara, Bohinj; Rožna dolina, Cirnice; Sežana, Šentvid; 1986 Beltinci); pletarstvo in slamnikarstvo (1954 Dol pri Ljubljani, Mengeš); pust, noša (1963); šege (1953 Preddvor, Mace); uganke, pesmi, šege; vezenine (1984 Orova vas, Stepam, Polzela, Vel. Lašce, Lahov greben, Vodice, Celje, Selce, Krašnja, Adlešici, Fuckovci, Lipoglav, Trebnje, Mokronog, Gotna vas, Stopice, Krška vas, Artice, Moravce, Vrhpolje, Negastrn; D. Zemon, Vel. Lašce, Raven, Struga, Leše, Tolminsko, Novo mesto, Repnje). 4 Pripisujemo ji tudi pridobitev 1261 fotografskih enot, ki jih dokumentacija SEM hrani v reproducirani obliki in/ali originalu. V fototeki SEM so hranjene pod poglavji: noša, vezenine, medsebojna pomoc, šege, obrti, klekljanje in cipkarstvo, tkanje in preja itd. Zajeta so obmocja Bele krajine, Bizeljskega, Bohinja, Brkinov, Goriškega, Gornjega Grada, Idrije, Koroške, Kostela, Mislinje, Moravc, Notranjske, Pohorja, Prekmurja, Prlekije, Slovenskih goric, Šmartna pri Litiji, Šoštanja, Tržaškega, Velikih Lašc, Zgornjesavinjske in Zgornjesavske doline. 5 Dokumentacija SEM hrani 2476 fotografij in 572 diatecnih enot, avtorsko pripisanih Mariji Makarovic; posnetki so vezani na teme medsebojne pomoci, kmeckega dela, domacih dejavnosti, šeg in ljudske medicine; dokumentacija hrani tudi vec sto posnetkov iz tekstilnega fundusa SEM, ki jih je Makaroviceva posnela za potrebe interne dokumentacije kustodiata. Peca na Slovenskem (1959), Slovenske ljudske vezenine (1961), Kmecki nakit (1965), Slovenska kmecka noša v 19. stoletju in prvi polovici 20. stoletja (1966), Klekljane cipke (1970), Slovenska kmecka noša od konca 19. stoletja do danes (1974), Medsebojna pomoc na vasi na Slovenskem (1979), Govorica slovenske kmecke noše (1981), Slovenske ljudske vezenine (1986), Rekonstrukcija slovenskih kmeckih noš po upodobitvah v Valvasorjevi Slavi (1989; od l. 1989 je razstava del stalne postavitve na gradu Bogenšperk pri Litiji). Janja Žagar, Barbara Sosic inštitucijah.7 Še številnejše so bile manjše ali vecje razstave drugih, lokalnih inštitucij (šol, kulturnih, prosvetnih, ljubiteljskih društev in inštitutov, nekdanjih krajevnih skupnosti…), ki jim je Makaroviceva priskocila na pomoc s predavanjem, pri pripravi razstave in spremljajocih prireditev.8 Vrednost tega delovanja zunaj okvirov maticne inštitucije je gotovo v spodbujanju ozavešcanja razlicnih nivojev identitet, kar ima v osnovi za enega svojih ciljev vsaka muzejska inštitucija. S pomanjkljivostjo, da Muzej za številne ljudi, ko prerastejo šolsko dobo, ni Naš, in zatorej v njem ne more biti tako rekoc nicesar, kar smo bili ali kar smo Mi. Še izraziteje velja to za nacionalne muzeje, ki so praviloma v glavnem mestu. Fizicna oddaljenost žal premnogokrat ponotranji obcutek vsebinske odtujenosti. Zavedajoc se tega, je Makaroviceva prisluhnila utripu ljudi in krajev, kamor jo je zaneslo delo, in “etnologijo o ljudeh” mimogrede oplemenitila tudi 26 v “etnologijo za ljudi”. Njeno delo se nadaljuje. Kljub vsemu je Makaroviceva v sebi (in za druge) ohranila ogromno energije, srcnosti in preprostosti, ki seže do srca. Iz hvaležnosti in obcudovanja dodajamo nekaj povednih drobcev, pravzaprav njenih veckrat ponovljenih izjav, ki smo jih skozi ucenje in druženje ob skupnem delu vsaj nekateri dojeli kot posebno dragocena osebna darila. Zelo jih cenimo; vemo, da so se nas dotaknila, saj bi sicer že zdavnaj zašla v pozabo. Samo upamo lahko, da so nas uspela tudi sooblikovati kot etnologe, muzealce in kot osebnosti. O svojem delu in svoji veliki “produkciji”: V resnici sem strašno len clovek. Ce se stvari (v delovnem smislu, op.) zakomplicirajo, me ne zanimajo in se z njimi ne ukvarjam vec. Najbrž sem zato toliko naredila v življenju, ker sem se vedno ukvarjala samo s stvarmi, ki so me zabavale in ki so tekle nekako same od sebe. O terenu: Hudo nesrecna sem, ker mi vedno ponujajo, da me pridejo iskat z avtom na postajo. Ce se le da, se nekako izvlecem in grem raje peš. To mi strašno veliko pomeni. Zame je to pocitek. O zavedanju svojih pomanjkljivosti in svoje vrednosti: Tudi tehnicne stvari, ki so mi jih ljudje opisovali (npr. o snovanju na statve), sem pridno, kot sem zmogla, zapisovala. To mi sicer ni bilo blizu, nisem imela prave predstave, ker nisem tip za take reci, ali pa, ce hocete, sem preneumna za to... Ampak vedno sem si mislila, da bo že prišel za mano kdo, ki bo razumel. Samo takrat mogoce ne bo vec ljudi, ki bi o tem sploh še lahko kaj povedali. Ne ne, saj se ne dajem v nic! Eni so za ene stvari boljši, drugi za druge. Jaz se povsem zavedam svoje vrednosti. Ampak za znanstvenika se pa nimam. 7 Južno Pohorje (1963), Etnografski predmeti – kulturni spomeniki (1964), Izbrani predmeti slovenske kmecke kulture (1968), Slovenska ljudska kultura (1975), Življenje idrijskega rudarja (1975), Titov rojstni kraj. Etnološka predstavitev materialne kulture Hrvatskega zagorja in Slovenskega Posotelja (1977), Noše narodov in narodnosti Jugoslavije (1982). 8 Dolgega seznama tovrstnih razstav prispevek zaradi svojih omejenih ciljev ne vkljucuje. Marija Makarovic Marija Makarovic na terenu v Drašicih (foto Tanja Tomažic, 1965) O nagradah za strokovno delo: Najvecja nagrada je clovek sam sebi! Da pa ne bo prispevek izzvenel kot sladkoben slavospev, naj povemo še tole (je kot zrnce soli v sladici). Kljub številnim obljubam in priložnostim nam Makaroviceva do danes še ni pokazala svojega “najlepšega koticka pod soncem” tam nekje na poti na … Mogoce pa si tega preprosto še nismo zares zaslužili.