"■■i. * ■ 4t * ** f. ' " F r * ' "V .: * * ¿¿m Sf V® ' I * In sov se nadaljuje... Pred nastopom Rogerja Watersa v Zagrebu ob 30-letnici legendarnega albuma The Wall Gregor Bauman ... če bi res rad odkril, kaj se skriva za temi hladnimi očmi, Se boš moral prebiti preko te krinke! (In the Flesh?) Pri The Wall smo se vedno spraševali, kaj pravzaprav je: eksorcistična seansa ali le še ena opeka v zidu »sov se nadaljuje«. Pustimo ob strani, koliko je film Pink Floyd The Wall (1 982, Alan Parker) prispeval, da smo bili - kot najstniški copy-paste ljubitelji Pink Floydov, ker je to pač poslušal razgledani sosed - deležni očiščevalne torture skrbnikov družbenomoralne vzgoje v osnovni šoli in je že zavoljo tega visoko kotiral v naši prebujajoči se kritični zavesti, in se posvetimo rekviemu za utopičnim glamurjem nekega desetletja, ki se je začelo s poteptanim cvetjem na živopisni livadi in zaključilo s splošno negotovostjo ... Če danes seciramo nekatere kadre filma, namreč vidimo, da se koncept zida napaja iz preteklosti, da bi orisal globalno metaforo prihodnosti, ki nas čaka. V tej abstraktni megli - nekateri bi rekli šovu - je dovolj prostora celo za intimne tragedije. Spomnimo se samo Riverja Phoenixa na poti do zvezd, Jamesa Deana na avtocesti v pekel, Jeffa Buckleyja skozi močvirje Mississippi, fatalni koktejl »zdravil« Heatha Ledgerja, »just one shot« usodo Kurta Cobaina, temo v globini duše lana Curtisa ... Usoda posameznika se je brala kot usoda generacije, ki ji nista mogla priskočiti na pomoč oče Karras in oče Merrin. The Wall - ne glede na izbrani medij - je namreč večplastna pripoved o evoluciji modernega človeka, posiljenega s strahovi, ki prihajajo z vseh strani. V nobenem trenutku jim ne moreš pobegniti, so del vsakodnevne interakcije in, kar je najhuje, preživetja. Zraščeni so z okoljem in iz tega univerzalnega okolja kot tatovi teles napadajo posameznikov ego. Edini izhod je (iz)gradnja obrambnega mehanizma, v tem primeru neprebojnega zidu, ki zunaj sebe z(a)drži vse negativne vplive okolja: »Is there anybody out there?« V nasprotni smeri se vrši kanibaiistični tsunami družbe nad posameznikom, »te there anybody in there?« The Wall se zato vsakodnevno reinkarnira v vsakem posamezniku, ne samo v Pinku ... Leitmotive vidimo v zidovih med nami, notranje moramo (po) iskati sami. Zorijo v nezavednem, opeka na opeko, dokler večplastna frustracija ne postane neobvladljiva. Roger Waters je imel pred očmi lep primer, v »norem diamantu« Sydu Barrettu, s katerim sta psihedelično kolesje Pink Floydov pognala petnajst let prej. Obrise (temelje) zidu je zato moč najti veliko prej kot leta 1977 (povod) in 1979 (rezultat). »Welcome to the Machine« in »Have a Cigar« z albuma Wish You Were Here (1975) že oblikujeta (do takrat) potisnjeno slutnjo, da s Pinkom ni vse v redu. »Kaj si sanjal? Ne boj se, mi ti povemo, kaj sanjaj,« je povabilo v sistem, kjer se ve, kdo vleče niti in ponuja »moraš izdati nov album, dolguješ to ljudem; tako srečni smo, da komaj preštevamo dobiček« cigaro. Dve leti po The Dark Side of the Moon (1973) je temna stran meseca (prepovedani planet?) pokazala svojo pravo moč. Roger Waters j e klec n i I pod težo vpra ša n j, na katere je Syd našel odgovor - vprašanj, ki sijih na koncu zastavljajo vsi, ki jim je industrija zabave ponudila iluzijo moči, nad-časnosti. V filmu je zatečeno stanje odlično ponazorjeno dvakrat: z dolgim uvodnim kadrom in tik pred prijetno otrplostjo, ko se Pink preobrazi v vse tisto, kar ga je nekoč ubilo - v diktatorja, ki nima nadzora nad seboj, zato pa lahko pere možgane svojim privržencem; duhovnim klonom, ki jih je šolski sistem preobrazil oziroma izobrazil iz ednine v uniformirano množino. Že pred albumom Wish You Were Here je Floydom preostalo samo dvoje; razpad sistema ali odklon od vseh »vrednosti« s temne strani meseca. Dobro pomislite, kako se v bistvu zaključi Dark Side... Hkrati se je tistega poletja po Londonu sprehajala jezna kreatura z rdečimi lasmi in strganimi kavbojkami, ki je čez napis Pink Floyd na uradni majici dopisala I Hate! Postajalo je očitno, da se je rokenrol (spre)obrnil nazaj v triminutne (re)akcije, ki so glas posameznika postavile v množico. Ne obratno. Z Animals (1977) se Waters, kije takrat prevzel vodilno vlogo v skupini, prilagodi času - album poka od družbene angažiranosti, a to res ni bil pravi čas za več kot sedemnajstminutne odiseje... Iz nekoč majhne art-hipi skupine so Floydi postali globalna megalomanska metafora rokenrol estetike. Po zraku so letele svinje, lajali so psi, ovce so zasedle (urbane) pašnike. Vrv, ki jih je vezala na zemljo, je bila prerezana. Ves ta »young lust« cirkus Watersa pripelje do izgube razuma - v svetu industrije je njegovo življenje pripadalo drugim, zato je The Wall pravzaprav krik za lastno življenje, identiteto; za biti jaz kot jaz, ne jaz kot drugi hočejo. Da je to lahko storil, seje moral ozreti nazaj in znova prehoditi pot od začetka, preko vseh frustracij, do danes. The Wall je zato tudi neka oblika hipnoze, s katero odkrivamo vzroke svoje osamljenosti, temelje, s katerimi smo se ogradili od zunanjih dražljajev. Samice, v katere se vračamo, ko izgubimo stik z realnostjo. Waters je vedel, da mora tvegati veliko: samo tako bi delo imelo svoj smisel - očiščevalni efekt! Danes se namreč zdi samoumevno, da je album tako kot je, konec sedemdesetih pa to ni bilo jasno. Iz nekoč majhne art-hipi skupine so Floydi postali globalna megalomanska metafora rokenrol estetike. Konceptualno logiko so takrat povozili nekajminutni (post)punkovski izpadi, kjer je bil prostor samo za »koncepte« tipa London Calling (1979, The Clash). S tega zornega kota je The Wall hrabro delo, ki deluje kot kreativno ogledalo s testamentom (zahtevo) po pravici do kreiranja svoje usode. Veliko bolj kot na Animals uspe Watersu prikazati družbo, ki se preživlja tako, da uničuje svoje potomce. Stališča o konfliktu med individualnostjo in konformizmom, samostojnostjo in avtoriteto, so bila do-voljsnja garancija, da koncept The Wall kot zaključena celota zaživi na odru. »The Show Must Go On.« Album The Wall je izšel 30. novembra 1979 - od tu do filma je bil samo še korak. Pravzaprav seje o filmu govorilo, še preden so se fantje zbrali v studiu. Takratna ideja je bila nekoliko drugačna: film naj bi bil kolaž koncertnih posnetkov in animacij Geral-da Scarfa. Založba EMI ni imela posluha za nobeno obliko, niti tisto, da bi Pinka pod Alanom Parkerjem odigral prav Roger Waters. Pink Floyd The Wall je tako neke vrste kompromis, kar je v intervjuju priznal tudi Parker: »Imeli smo romantično vizijo o treh različnih umetnikih, ki bi razmišljali kot eden, kar pa se je izkazalo za nemogoče.« Po premieri 6. avgusta 1982 je dokončno postalo jasno, da je The Wall najprej zaključeno delo, šele potem zbirka posameznih pesmi, ki jih je moč vzeti iz konteksta (Another Brick in the Wall Part 2, Comfortably Numb). Prav neposredna moč »še ene opeke v zidu« (Waters je končno našel formulo) je postala himna številnih dijakov po svetu, marsikje prepovedana (mi smo bili, kot že omenjeno, deležni le pranja mo- žganov). Družba seje končno zganila, premaknila, teorija je prešla v prakso. Zgodba o neki norosti kot posledici odtujenosti v svetu, kjer vsi živimo znotraj svojih zidov, je postala metafora, do kod lahko pripeljeta rokenrol in politika. V vsakem primeru je slava privlačna, mnogokrat res prekrita s trnjem, a vseeno pogosta estetika sanj vsakega tinejdžerja s kitaro ali nogometno žogo v roki. Povabilo na »drsanje na tankem ledu modernega življenja« pač nikoli ne izgubi svojega sijaja. Opeka na opeko in zid je zgrajen. V Alanovem filmskem jeziku imamo tri časovno-psihološka izhodišča, preko katerih se Pink ograjuje: sedanjost, flashback in halucinacije. Vsaka izmed njih pripelje do zaključnega procesa (The Trial), kjer Pink pravzaprav sodi samemu sebi. Kot Josef K. Alan Parker je naredil veličastno in dis-kutabilno delo. V tem je največja vrednost filma, ki ga danes gledamo z drugačnimi očmi kot takrat - v ničemer pa ni izgubil svojega sijaja. Enako velja za Watersov scenarij in animacijo Geralda Scarfea, katerega risana investicija na filmu nima časovne dimenzije. Zlobno bi lahko rekli, da je še najbolje izkoristil predpisanih dvajset minut! Prispodoba sveta okoli nas in realnost se že dolgo nista tako prefinjeno prelivali ena v drugo. Vsaka podobnost z realnimi osebami tokrat ni slučajna. Pisalo seje, da film prinaša tudi veliko novosti v rabi kamere in montaži. Danes so ti prijemi nekaj vsakdanjega ... Časi so se pač spremenili in s tem tudi videnje The Wall cirkusa. Kar je bil nekoč eksorcistični obred, je danes samo še šov. Roger Waters ne pljuva več oboževalcev, niti se ne ukvarja z razsuto preteklostjo. Zidove vidi zlasti v zunanjem, kar pa danes, v času splošne odtujenosti, ni nič posebnega. Kdor je pred leti videl njegov živi prepis The Dark Side of the Moon, ve, kaj lahko od megalomanije pričakuje - le da je vso stvar nekoliko prilagodil času tukaj ino zdaj. P. S. Čez nekaj dni (13. aprila 2011) se bo zid dvignil in zrušil v Zagrebu. »Dobro jutro, črv, vaša milost.« Naj se nadaljuje...