432                          Oton Zupančič: Vesela pomladnja epistola.
Vesela pomladnja epistola.
Jpej, batjuška, vstani, batjuška, hej! Tvoj vitez sveti Juri potrkal nam je na duri, kar nič se ni ustavil, takoj se je odpravil naprej.
A ko za njim smo gledali, je bilo vse polno zelenih vej po sveti,
in — metuljčki ali cveti? — so nanje sedali.
Na levo, na desno je metal oči, in kamor so pale mu, cvet gori. Da vidiš zdaj naša polja: kot masna ruta, vsa pisana, vsa z rožami porisana, in sama zidana volja. Zdaj vprašaj prebujeni log, kaj let ti je namenil Bog, brž kukavica odgovor ti da — dovolj bi jih bilo za dva, tak naglo šteje leta, da že bojiš se sivih las. In, batjuška, dekleta! Levico v škaf, desnico v pas tako pod zoro, pod večer tja v breg, kjer si šepeče vir sam svoje sanje v mrak in mir in bisere blesteče po valih luna vleče . . . Hej, batjuška, hej!
Ah ne, saj to niso sanje poeta, to ni pomlad njegovih nad, le duši njegovi živo razodeta, iz bolečin, hrepenenja spočeta, kot si revež spravljiči začarani grad.
C. Golar: Romanca o poletju.
Ostani zdrav!
Ker pravzaprav
pri nas je še vse po starem, veš.
Naprimer, če svoja pota greš
in podlost svetohlinko
pod šaro srečaš krinko,
spoštljivo snemi klobuk pred njo,
če hočeš, da ti dobro bo.
Od kvedra do kučme, od kučme nazaj
smo narodni vsi; če te veseli,
pa pridi, oglej si naš dirindaj.
Veselo: pust, čas maskerad.
Še to:
— za direktivo! — nekdo
zasviral on dan je pri naši zabavi —
takoj smo mu gosli razbili na glavi.
In veš zakaj? Na uho to novico:
Bil je še mlad-----------pa je sviral resnico!
Oton Zupančič.
Romanca
ITT..        .   .
Juiha zarja je v očesu
devi mladi zablestela
in poletna roža v kito
zlatih las ji venec dela.
Njiva je klasila, cvela, a nevestica jokala: bolne slutnje o življenju, venec vene, noč je pala . . .
In na prtu križ srebrni — ne stoji tam krsta njena? Kot bi videla v njej sebe, smrtna krila jo koprena. . .
o poletju.
v
Cas podi vihraje leto, sneg in zima, solnce, vesna — jasno vriskajo škrjančki, zopet noč svatuje kresna.
Njiva je klasila, cvela, mlada žena ni jokala: venec ji ovija čelo, trudna v rožah je ležala.
Tihe so ji ustne, prsti molijo razpelo zlato — jasno so škrjančki peli, vriskali nad solnčno trato.
C. Golar.
»Ljubljanski Zvon" 7. XXVI. 1906.
?S