—    197    —
Ljubezen  do mamice
Vseh vernih duš dan! — —
Otožno so peli  zvonovi  svoje žalostinke.   Veter je pihljal od jug-a sem in se poigraval z lučcami, ki so plapo-lale nad grobovi. A zvonovi so vedno otožneje peli in no-sili proti nebesom vroče molitve ljudi, ki so prosili za svoje umrle. Kako je vse otožno ta dan! Ne opazimo nobene stvari, ki bi kazala kaj veselja.   Vse je utopljeno v tiho žalost, kot bi   se   vse   spominjalo   davnih   srečnih   dni   in   mislilo   na večnost. — —
S povešenimi glavami in z otožnimi obrazi so hodili ljudje na pokopališče. Stopali so nanje s prikritim strahom. Vsakdo, ki je pokleknil, molil je odkritosrčno. Druge dni so ljudje naglo odhajali, toda danes je vse ostalo na pokopališču. Vse je ostalo, kot bi pričakovalo nekaj posebnega, izvanredno žalostnega, kot bi občudovalo lepo okrašeni grob tam v kotu. Dosedaj je bil zapuščen ta grob popolnoma; ni je bilo dobre roke, ki bi bila vsadila nedolžno cvetko nanj! A danes je bil ta grob med vsemi najlepše okrašen! Za njim pa je bil lep spominski kamen, na katerem je bilo zapisano z zlatimi črkami:
,,Svoji nepozabljeni mamici."
BKdo je postavil to?" so se ljudje povpraševali medseboj. Toda nihče ni vedel odgovora! Pa kmalu je bilo vsem jasno.
Tam iz župnišča je prišlo mnogo lepooblečenih gospodov na poko-pališče. Napotili so se naravnost proti lepo okrašenemu grobu. Imeli so gosli v rokah. Molče so obstopili grob, na kojega je pokleknil lep mladenič. Dvignil je roke in njegove ustnice so šepetale pobožno moiitev. Molitvica se je dvigala proti nebesom, a v njegovih očeh so se blestele solze. — -Vstal je, vzel gosli v roke, dal znamenje, in zdaj se je oglasila tako lepa pesmica, polna žalosti, kakor bi jo zapeli sami božji angelci! Počasi, boječe, skoraj umirajoče je utihnila lepa pesmica! Da, lepa je bila pesmica, polna miru, a tudi globoke žalosti. Ko je potihnila, začelo se je glasno ihtenje na pokopališču. Vsi so odšli, samo mladenič je še ostal na grobu in molil.
,,Kdo je to?" so vpraševali ljudje natihoma. Toda odgovora ni vedel nihče. —
Mladenič je vstal, pogledal še cnkrat otožno na grob, potem pa polu-glasno šepetal:
»Torej z Bogotn, dobra mamica, storil sem to dolžnost in izpolnil vašo zadnjo željo! Z Bogom, z Bogom!"
Odšel je otožno, s povešeno glavo za svojimi tovariši. — — — — A zdaj je bilo skoraj vsem jasno, kdo je ta mladenič.
—    198   -                   
nTo je gfotovo tisti deček, ki se je pred davnim časom igral na grobu svoje matere. Poglejte otroci, kako Ijubi ta sin svojo mater, kako jo časti. Oh, da bi bili vsi otroci tako dobri!"
Zvonovi so zopet otožno zapeli; vetrič je pihljal nad grobovi, lučice pa so žalostno plapolale nad njimi. —-------
Vrnimo se za petnajst let nazajl
V preprosti kmetski sobi vlada mučna tišina; enakornerno tiktakanje stenske ure moti mrtvaški mir! Le zdajpazdaj se sliši pridušen vzdih bolne, umirajoče žene, ki leži na ubožni postelji. Zraven postelje pa žedi lep deček. Prišla sta oba nekega dne v trg; žena je bila že vsa izmučena in sestradana. Tudi z dečkom ni bilo boljše. Dobri kmetič jo je vzel pod streho. Žena je pravila, da sta iz daljne dcžele. Bila je omožena; toda, ker so slabo živeli, je šel mož v Ameriko. Ona in deček sta morala pa po svetu, kjer sta igrala na gosli, da sta si prislužila vsakdajnega kruha. Toda za ženo je bilo tako življenje prchudo; prišla je umrel v te kraje. Bolezen jo je vrgla v posteljo, in sedaj se je poslavljala od svojega življenja. A kar ji je bilo najhuje — zapustiti bo morala tudi svojega sinčka! Kako rada bi še dalje živela! Toda že čuti, da bo kmalu prišla ura, ko se bo morala ločiti od svojega ljubljenega otroka. Grenka solza se ji blesti v očeh. Z velo roko gladi črne lase svojega sinčka in ga tolaži. — —
,,Bodi miren, dragi moj! Morda se Ti ne bo godilo slabo; saj si bil vedno tako priden in dober. Dobrih otrok pa Bog ne pozabi nikdar. Ne pozabi na Bogfa tudi nadalje, dasi mene ne bo! ln kadar se vrne tvoj oče, in če se ti bo dobro godilo, tedaj pridi na moj grob! Povej očetu, da sem ti to naročila in izroči mu moj zadnji pozdrav! Živita oba tako, da se bomo vsi našli v nebesih! Obljubi mi, ljubi sin, da mi izpolniš to zadnjo željo mojega življenja!"
»Obljubim vam vse, draga tnamica, samo ne umrite mi nikar!"
Ubogi deček se skloni nad svojo mater in ji moči obraz z gorkimi solzami. nZaigraj mi še enkrat eno lepo pesmico; tako rada bi jo čula še enkrat, bolje mi bo!"
S težkim srcem vzame deček gosli, nastavi kodrasto glavo nanje in začne vabiti iz njih otožne, proseče glasove. Kamenje bi bilo jokalo, ko bi bilo  čulo to  lepo  pesmico,   to  lepo   prošnjo, jok in  žalost   nedolžnega
deteta.-----------Igral je deček dolgo, dolgo,  saj je vedel,  da je všeč to
mamici. In ona je zatisnila oči in poslušala lepe glasove, ki so prihajali iz dna trpeče duše ubogega otroka. Počasi so utihnili glasovi, kot bi se bili bali, da ne bi motili umirajoče žene. Odložil je deček gosli in pogledaj svojo mamico. Imela je zaprte oči!
»Mamica, poglejte me še enkrat! Ah, mamica samo še enkrat, saj vas tako lepo prosim!" —-------
Nič več ni odprla oči.-----------Njena duša je že vsplavala k Bogu.
Ubogi deČek, igral si svoji mamici zadnjikrat, igral si ji v zadnje slovo.------
—    109    —                    ¦
Pokopali so ]o vseh vernih duš dan. Četudi neznana, vendar je imela lep pogreb. Ko so jo položili v grob, so se pogrebci razšli; samo deček je ostal še na grobu. Bridko je jokal; proti večeru, ko se je že širila tema nad naravo, vzel je gosli v rokc in igral zopet tako milo in lepo, da so vsi Ijudje jokali! Vsem se je smilil ubogi deček. Kaj bo ž njim?
Prišel je gospod Župnik in ga vzel s seboj.
Dečku je bila sreča mila. Ostal je vedno pošten in pobožen. Ljudje so ga radi podpirali. Vsem je bil hvaležen, a tudi svoje mamice ni pozabil tam v tujini. Našel je očeta, dosegel je svoj cilj, — postal je slaven igralec na gosli.
In zdaj je izpolnil tudi svoji materi zadnjo željo.                     Radan