„DOM IN SVETI« 1891, štev. 8.                                  341
Savel.
I> r a m a, t i o e n.  prizor.
(Spisal A. M.)
OSEBE:
SAVEL, izraelski kralj.                                   DAVID.
JONATAN, njegov sin.                                  J ARE,    i
MIHOLA, njegova hči.                                   DAN,     J     V°J
Prizorišče: Jeruzalem.  Čas: Po zmagi nad Filistejci. Dragoceno opravljena soba s slonokostenim prestolom.
Jonatan. David. Jonatan. Oko Jehove čuvaj nad teboj! Nikdar ne loči se od mene, David! Menjajva v znak zaveze srečne pasa!1)
David. Ne, Jonatan! Saj ti si kraljev sin!
Jonatan. Kaj morem jaz za to? Kraljevo krono Za čustvo dam ljubezni plemenite. Oproda ti si, Savlov sin sem jaz, Oba pa v prsih nosiva srce.
David (odpaše se).
Nadeni torej pas moj, Jonatan!
Jonatan. In ti opaši z mojim svoja ledja! Skrivnost odslej iz src izgini nama! Ljubiva se pobratirna do smrti, Darujva drug za drugega življenje, Tolaživa očeta v mračnih urah, Trpiva vsako dušno bol vzajemno, Domovju posvetiva meč in roko!
David. Bodiva v dveh telesih jedna dušal (Ob-
jameta se).
1) Kadar so Izraelci sklepali večno prijateljstvo, menjali so poleg obleke in orožja zlasti pas. Ta šega še sedaj živi po jutrovih deželah.
Toda še nekaj me teži na skrivnem . .. Morda zavezo z mano, Jonatan, Nečastno za-te bo nazival dvor, Morda kraljeve sestre same tvoje Odvračale te bodo od — pastirja.
Jonatan.
Ne, David. Ne govori dlje tako! Velevati ne more čustvom srca NI kralj, ni rodna sestra, ni dvorjan. A ti povspel se bodeš više, upaj ! In da še zveš, kako te čisla dvor, Zakrivati ne smem ti več nečesa: Ljubezni plamen si zanetil v srcu Miholi, sestri moji.
David (osupel).
Sanjaš-li?
Jonatan. Razkriti tega sama ni ti mogla.
David. Verjeti ne bi mogel sami jaz.
Jonatan. Želiš-li v družico si jo? Govori!
David.
Kako ne cenim naj te redke sreče, Da v zakon me kraljičina želi! Toda goji na domu v Betlehemu
342
Savel.
Moj' oče bratov neženatih sedem;
Kje naj za žene vsem dobi nagrade? *)
Jonatan. Prosila s sestro bodeva očeta, Da s tabo zveze jo brez zaročnine.
David. A, Jonatan, preprostemu oprodi Najlepše hčere dal ne bode kralj.
Jonatan. Nestalne so v njegovem duhu misli: Kipeča danes čustva, mrzla jutri, A dober vendar je moj oče, David, In cesto se samo na videz srdi. Priljubil si se mu kot lastni sin. Junaške čine tvoje ost ognjena V njegovo je začrtala srce. Preverjen sem, da ti izpolni željo.
David. Potem nevesto bodem zvesto ljubil, In tebi bom hvaležen vse življenje.
Prejšnja. Mihola.
Mihola. Očeta je napadel hudi duh. Togote ogenj iz očij mu šviga, Na vsem telesu trepeta . . . Moj Bog! Povejta, kaj nam je storiti ž njim?      i
Jonatan. Pripravi harfo, David, da zabrenkaš!
Mihola. Kako se smili mi nesrečni oče!
Jonatan. Odkar besed proroka Samuela Poslušal ni in je zažgal Bogu Na žrtveniku v Galgali dari, Obhaja cesto tožnost ga moreča.
Mihola. Nič več ne pride Samuel -na dvor.
*) Izraelski ženin je moral za nevesto plačati nje očetu zaročnino (25 šeklov) ali v denarju ali v kaki vrednostni stvari, ali tudi z dejanjem.
Jonatan. Prelomil drugič je ukaz njegov, Ko ni umoril vseh Amalečanov, Prihranil kralja Agaga za plen, Odbral ovac najlepših čredo za-se. Zapretil mu takrat je Samuel, Pobožni mož ramathaim-sofimski. In to očeta peče, to mori . . .
Mihola. Izvestno pride sest na prestol svoj, Nadene na-se ves kraljevski kras. Omeči, David, žalostno mu dušo, Izvabi strunam naj milejšo pesem! Prav tu prihaja. — Strani! Ti po harfo!
Jonatan. Resnično, oče že prihaja sem.  (Zbeže).
Savel, pozneje vojaka.
Savel (sam). Molčite, besi! Kralj velim mogočni! Oblast imam, da lastni prestol starem, Da sto sovragov kletih v prah razmanem. Pred mene stopi, kdor je držo vit! — Vse tiho... sam, na celem dvoru sam ... Se enkrat me obišči, Samuel, Na dvor sijajni k Savlu pridi, prorok! Ukazi, da se tebi pokori, Prekolne Agaga iz dna srca, Prekolne njega črede — jadni Savel! Nekdo me kliče: jadni Savel, čuj! Da, Savel sem. Na prestol zlati sedem, Zahtevam stražo . . . Jare, Dan, kje sta?
(Vojaka prideta),
Položi krono zlato mi na glavo, Pokloni meni kralju se do tal!
Jare (dene krono na glavo in poljubi Savlu noge).
Poklanjam sužnik kralju se do tal.
Savel. Tako! Ogrni s plaščem me kraljevim!
Dan (ogrne plašč in se jednako prikloni).
Ker mi veleva dika Izraela,
Ležim na zemlji v prahu pred teboj.
„DOM IN S\
Savel. Svileni pas prinesi! Daj mi kopje!
Jare. Kraljevo žezlo morda mesto kopja ?
Savel. Ne žezla, kopje!
Dan (prinese kopje).
Slavnemu junaku.
Savel. Kje je oproda moj, Jezajev sin?
Jare. Mladenič rusolasi ?
Savel.
Pojdi ponj!
Dan. Prav kar prihaja z Jonatanom k tebi.
(Vojaka odideta).
Savel, Jonatan, David.
Jonatan. Moj  oče, ti si tožen zopet danes?
Savel. Zakaj si me zapustil, Jonatan ? Oropati me hočejo kraljestva. Ob meni stoj in varuj prestol moj!
Jonatan. Tvoj ljubljenec, oproda David, oče, Prinesel harfo je s seboj. Povej, Naj zaigra-li, da te utolaži?
Savel. Zapoje naj o slavnem boju pesem!
Jonatan. Uberi strune, David, in zapoj!
David (udari na strune). Pretresal Jabes je kardel Sovražnih krik in šum, Ob cestah plakal Izrael, Čakaje resnih trum. Otrl si z lic, trpin, solze, Pozdravi v dalji se glase; Prihaja kralj.  —
V 1891, štev. 8.                                   343
Preplašen je Amonijan Povesil ščit in meč, Zapustil Gilead, iz ran Neštetih krvaveč. Raduj se Izraelov sin, Obhajaj  zmage te spomin Iz tisoč src!
Zmagalno vojsko spremlja rod, Hiti pred mesto, vas. »Častimo te, nebes Gospod!« Odmeva cimbal glas. In kriki vro do sinjih dalj : »Preslavljen bodi Savel kralj, Rešitelj naš!«
Savel (razljučen).
Umri, klevetnik. Slavospeve častne Na cimbalah so pele tebi žene!
(Vrže kopje vanj; David se umakne,  da se zasadi kopje v steno;   nato popusti harfo in zbeži).
Jonatan (skoči k očetu). Za Boga, oče!
Savel.
Jare, Dan, vojaki! Hitite za begunom smelim z dvora!
(Jare in Dan prideta).
Jonatan.
Umiri se, moj  oče! Jare, Dan, Ne poslusajta kralja v slepi jezi!
Savel.
Ha, kdo je kralj ? Hitita, kleta roba, Sicer umreti morata oba . . .
Jonatan (tiho). Za njim hitita, a samo na videz!
(Odideta brzo). Savel. Privedita ga predme, da ga sodim!
Jonatan. O kdaj miru priveje dih v srce ?
Savel. Zvestobe ni na dvoru* več. Gorje mil
344
Savel.
Jonatan.
Mi vsi podložniki smo vselej tvoji: Ce smo doma, če boj divja — vsegdar. Zvestoba naša ne umre nikoli. Mladenič tudi, ki bežati mora, Služabnik veren je in dika dvora. Ugasnil li ti je spomina žar Ze toliko junaških del njegovih ? Premogel Golijatha je, orjaka, Časti ga duša v Izraelu vsaka, In hvala mu odmeva v vseh rodovih. A ti, o kralj, si pahnil ga od sebe, Ker sebe ni proslavljal — temveč tebe! ?
Savel (mirneje).
Po srcu hruje in vrši mi strašno.
Prejšnja. Mihola.
Mihola (trka se na prsi),
Nesrečni David! Kaj si storil, oče? Pokliči ga nazaj!
Savel (mračno).
Mihola, idi!
Mihola.
Ne ganem od prestola se poprej, Dokler oprode k sebi ne pozoveš.
Savel. Pustita me in pojdita od todi!
Jonatan (mehko). Tako podiš od sebe sina, oče ?
Mihola.
Ne bodi gluh za prošnjo svoje hčere 1 Mudi se še na dvoru David. Dej, Pokliči ga nazaj, sicer zbeži! Le težko zadržala sem ga tukaj.
Jonatan. Živeti meni moči ni brez njega!
Mihola (tiho). Goreče tudi jaz ga ljubim, oče.
Savel. Naj pride. — — Novo pesem zaigraj, Da prepodi temine mi duha!
(Mihola odhiti.    Savel dvigne skleneni roki  nad glavo.)
Nesrečen je tvoj oče, Jonatan! —¦
Jonatan (milo). Počakaj, v pesmi skoro bol premine.
Prejšnja. Mihola. David.
David (pokloni se do tal).
Ozri se name milostno, o kralj!
Jonatan. Uberi strune in zapoj mu, David!
David (udari na strune). Ne zveni več slava Zmagavcu v bojih, Zmagavcu razveni V prsih tvojih! Močnejša je strast Od vojskinih trum, In slavnejši nje" Zmagavec — razum.
(Savel jame plakati).
Jonatan. V teh solzah si izplače vso gorest.
Mihola (oddahnivši se).
Pomiril ga je spev mladeničev.
Savel. Odpusti, David, mi!
David.
Odpusti, kralj, Da sem s popevko svojo te razsrdil.
Savel. Pristopi bliže! Kaj želiš od mene Za strah in srd, ki nisi ju zaslužil? Kar le je v moji moči, vse izpolnim.
David (ozre se na Miholo). Ne drznem si izreči svoje želje.
Jonatan. Dovoli, oče, da izrazim jaz Njegovo željo, željo svoje sestre: Mihola ljubi Davida — on njo.
„DOM IN SVETS' 1891, štev. 8.
345
Toda ubog je on, ubog mu oče . . Pred tabo samim naj se zaročita!
Savel. Odkup junakov bodi čin junaški! Ko prvič čete privrše sovražne, Pokaži hrabro dušo, krepko roko!
Mihola. Moj oče! Zaročenec! Srečna jaz!
David. Življenje dam za kralja na bojišču.
Jonatan. Upognita koleno na podnožnik!
Savel (slovesno).
Oproda, David, nisi več odslej; Objemi hčer kot vojvoda kraljev! Udana mi bodita iz srca, Tolažita me v žalosti ... in zdaj  (razpne
roke)
Porosi vaju blagoslov neba!
(Zavesa pade.)
Na Samovcu.
(Povest. — Spisal Podgorican.)
III.
|ptako   naglo   mine   čas  pomladi!
7^ Hipoma izginjajo jasni  dnevi v
večnost,  katera jih  nikdar več
ne vrne. Minevajo dnevi, minevajo tedni
tem hitreje, čim lepši so.
Prišel je prošnji teden in praznik vnebohodov. Prej ta dan je omesila Samovčanka potvico, in dekle so vse lepo očedile v hiši in po dvoru, ker za praznik je bil napovedal Samovčan snubače.
Marsikatera deklica čaka žeJjno, da bi prišel kak mladenič poprašat za njeno roko. Morda bi se bila tudi Anica snu-bačev veselila, ako bi ne bilo pri njej tako, kakor smo povedali. S tugo v srcu in skrbjo v glavi je zrla v bodočnost, zlasti v oni trenotek, ki bode odločil njeno srečo za vse svetno življenje.
Z Lovretom ni nič govorila, razven neke nedelje, ko je šla iz cerkve. Nista hotela ravnati proti prepovedi očetovi, nista ga hotela žaliti.
Anica je morala zaradi Lovreta požreti marsikatero grenko besedo. Oče je zvedel tudi od Pečarja, da Lovro na semanji večer ni prišel vprašat za voli, torej je bil prepričan, da se mu je lagal. S paznim očesom je čuval, da se ni Anica ni za trenotek oddaljila s Sa-movca, ali pa, da Lovro ni prišel blizu.
Samovčanka je bila izprva na strani moževi; ko je pa zapazila, daje prej vedno vesela Anica žalostna in otožna, da so njena prej tako cvetoča lica začela bledeti, ni mogla več zatajevati svojega skrbnega in ljubečega maternega srca in jela je tolažiti svojo ljubljeno hčerko. Samovčanki sami je bilo težko, ko je videla, da Anica pač ne bode ljubila svojega vsiljenega moža in bode zato nesrečna vse svoje življenje. Vedela pa je tudi, da ne more tega zabraniti, ker Samovčan se ni dal prav nič prepro-siti. Časih je izkušala moža po ovinkih pregovoriti, da bi vsaj tako ne hitel z