ANTON MEDVED	ANTON KOŽELJ
9 Q
SLOVENSKE
LEGENDE
D.S.M.
IZDRLfl in ZfiLOŽI^n
DRUŽBR SV. MOHORJfi V CELOVCU
= 1910 =
50129
Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.
050043230
Nalisnila tiskarna Družbe^sv. Mohorja v Celovcu.
PREDGOVOR.
enec legend vam podajam, dragi Slovenci, in upam, da boste z veseljem uživali vonjavo cvetic, ki so vzrastle same iz tal in jih je potem vzgojil ta in oni vrtnar-umetnik.
Beseda legenda je vzeta iz latinskega jezika in pomeni po naše „branje", kakor ljudje na pr. pohvalijo kako knjigo, rekoč: to je lepo branje. V prvih krščanskih časih so se brale pred zbranimi verniki pripovedi iz življenja svetnikov, zlasti mučencev. Ta „branja" so sčasoma zlagali tudi v verze in tako je postala legenda stalna pesniška kita, ki v preprostem besedilu obdelava kako čudovito do-godbo iz življenja Kristusovega ali Marijinega ali drugih božjih izvoljencev. Pozneje je dobila še širji pomen in je danes krajša epska pesnitev nabožne vsebine, tudi drugoverske. Nekaterim rabi celo kot posoda kake zbadljive resnice. Teh poslednjih vrst, kakoršnih imamo tudi Slovenci nekaj, seveda nisem sprejel v to zbirko, ker ne ustrezajo mojemu namenu in nazadnje vendar niso legende v prvotnem in rekovnem pomenu te besede.
Legenda je lepa pesniška oblika in niso se je sramovali največji duhovi narodov. Tudi v tej zbirki najdete imena odličnih slovenskih pesnikov.
Mislim, da sem zbral domala vse legende v umetno-vezani besedi, kar jih je doslej prinesla slovenska knjiga. Narodnih legend v Štrekljevi zbirki pa nisem sprejel, ker so pisane v raznih narečjih in jih je mnogo slabe oblike in malenkostnih misli. Za današnje dni so bolj znanstvenega (folklorskega) pomena nego leposlovnega.
Legende so pravzaprav vse narodne, to se reče, neki posameznik si je že vsebino te ali one sam izmislil, a njegovo ime se je sčasoma pozabilo, pripoved je šla od ust do ust, dokler je kdo ni zapisal v vezani ali nevezani besedi. Seveda ni izključeno, da imajo nekatere legende tudi resnično podlago. Zato sem pri vseh legendah v tem zvezku izpustil pripombe kakor „po narodnem motivu", ali „po narodni legendi" itd. Mislim tudi, da nisem prehudo žalil avtencije pesnikov, če sem nekaterim njihovim izdelkom zajel naslove iz vsebine same ter opustil označbo „legenda", ker je ta že povedana v vrhovnem naslovu knjige „Slovenske legende". Tako
na pr. sem namesto „Legenda o roži" napisal kar „Roža" itd.
~ «
Naš narod ima silno mnogo legend, ki pričajo o njegovi globoki vernosti in kažejo obenem marsikod osoljeno modrost in šegavost. Pravo zrcalo so njegove duše. In kdo bi ne gledal rad v to zrcalo, kdor ljubi svoj narod in ga želi do dna poznati!
Niso sicer v tej knjigi zbrani samo brušeni kameni, a čisto brez poetiške vrednosti ni nobene legende.
Anton Medved.

iiiiiiiiiimiiuiiiiiii	Ji«r Ji', JI', JI', JI', JI', j'. J', "JiC "A" '/C 'nf	llllllllllllllllllllllll
Hž	mi.........iiiiiiii mi lin i umi mi........i........umi......ti.....mu.....h	*
		
	llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll	
llllllllllllllllllllllll	J', JI', Ji', JI', JI', JI', JI', JI', JI', JI', '/C -'S" W	iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Pšenično zrno.
Leži, leži ravno polje, po polju tam gredo ljudje, z učenci Jezus gre.
Že dolgo hodijo tako, utrudili so se hudo in zgladili močno.
Lepo rumeno je polje, pod klasjem bilke se šibe, to klasje družba je.
Kar klasje trgajo in tro in meljejo je kar z roko in slastno vsi jedo.
Ne vsi: pravljica nam veli, da Peter klasja jedel ni: Ni hotel te jedi.
Ko prišel mu je v roke klas, pšenični klas, je djal na glas: „Ne bom ga jedel jaz.
Pšeničnega klasu že ne, naj lakota me raji tre: Za nič je to klasje."
Zdaj pa se oglasi Gospod, On je dobrota vseh dobrot: „Kaj ta zametaš plod?
Ta klas spoštuj vsak izmed vas: najlepši je, kar letni čas rodi jih, pravim jaz.
Kaj pravim vam, učenci vi: zdaj vidite, kaj glad stori, kako hudo slabi.
Da klasje smučete suho in meljete je kar z roko, vam zmletki v slast gredo.
Pa še bolj dušni glad slabi, še preje duša oslabi, če hrane ne dobi.
Kaj pravim vam, prišel bo čas, ko mene več ne bo pri vas, odšel od vas bom jaz.
Vas pa poslal bom jaz na pot, na dolgo pot in polno zmot, po svetu prav povsod.
Vsa ljudstva pojdete učit in krstit jih in jih svarit, prižigat vere svit.
Napadal pa vas bode svet, preganjal dolgo vrsto let, kot mene je popred.
Ko pojdete pa vi tako, utrudite se prav hudo in zgladite močno.
Pa boste morali naprej, naprej med svet do zadnjih mej, nazaj nihče ne glej!
In duša vam slabela bo in duša vam medlela bo, jedi želela bo.
Pa kakor ljubim vas sedaj, vas ljubil bodem vekomaj, le vsak zaupa naj!
Da pot vas ta ne oslabi, da nihče mi ne omedli, da vsak dobi moči,
pripravil bom vam lepo jed, duhovni, angelski obed ljubezni že popred.
Nebeško jed vam bom delil, kdorkoli bo od nje zavžil, postane v duši čil.
Vse nosil lahko bo gorje, in naj ves svet nad njega gre, mu mirno bo srce.
To moje lastno bo Telo, ki bo hranilo vas krepko, bo hostija le-to.
Pšenično zrno prelepo, iz tebe moko zmelejo in beli kruh speko.
In ko jaz izgovoril bom nad kruhom, ga pretvoril bom in čudež storil bom.
In moje pravo bo Telo in moje pravo bo meso, bo vaša hrana to."
Učenci gledajo strmo, kaj Jezus hče z besedo to, kaj pravi, ne vedo.
Pa dalje Jezus govori, besede svoje jim trdi: „Čemu strmite vi?
Če nečete verjeti vi, kar učenik vam govori, pa glejte, kaj stori!"
Oči je proti nebu vspel, pšenično zrno v roke vzel, v nje dihnil, pa je del:
„To znamenje zdaj nate vi, da res vse to se dovrši, kar Kristus govori."
Potem pa zrno Petru da, učencem drugim da ga ta: Kaj v zrnu se zazna?
Glej, v zrnu ti je vtisnjen znak, kot Jezusov obraz prav tak, začudil se je vsak.
Ko zadnji je večer prišel, k večerji se je Jezus vsel, po nji je hrepenel.
Pšenični kruh je vzel v roke, v častitljive in vse svete in djal besede te:
„Sprejmite vi, zakaj le-to resnično moje je telo, ki za vas dano bo."
Učencem pa se obnovi spomin na nekedanje dni, in vse se jim zjasni.
Vživali so od te jedi in v nji dobili so moči: Med svet so šli čvrsti.
Pšenično zrno pa ima še danes vtisek božji ta, oj, kdo ga ne pozna?
Na koncu zrna, glej, je znak, kot Jezusov obraz prav tak. Boga naj hvali vsak!
Pšenično zrno pa zmeljo, iz moke beli kruh speko, oj, hostijo lepo.
Besede mašnik izreko nad njo, in spremene tako v presveto jo Telo.
In verniki prihajajo, jih mašniki obhajajo ta kruh podajajo.
Oj, pristopimo radi mi tja, kjer se božji kruh deli, če se nam le pusti.
Življenje nam je veden boj, in težka pot, da teče znoj, sam trud in nepokoj.
Da duša nam ne oslabi, da duša nam dobi moči, ta kruh vživajmo mi!
M. Prelesnik.
Lilija.
Ko je božji deček bežal pred Herodom po puščavi, ni se svetil v zlatem blesku, hodil ni po mehki travi, hodil je po trdem pesku, v drobne čreveljčke obut. Neki dan se mu nabere v čreveljček peščeno zrnje. Hitro deček se sezuje,
čreveljček okrog obrne, ostri pesek ven izsuje in na zemljo stopi bos. In tedaj iz tal privabi lilijo nožica bosa. Jezus prvi jo pozdravi: „Peri te nebeška rosa. Bodi posvečena slavi jasnih lic in čistih src!"
Anton Medved.
m
Zakaj ni vode na Krasu.
V naravi pihljal je večerni veter, in legala noč je na mesto in vas. Tedaj sta prispela Kristus in Peter vsa trudna od dolgega pota na Kras.
Brž Peter potrka na duri prve in v veži ponižno vpraša možd: „ Imate li, oČa, kaj strehe in mrve, da bi prenočila pri vas midva?"
Pogleda ju kmet in malo premisli, potem pa reče: „Kar morem, to dam. Lahko odideta spat na svisli, a ozek celo za družino je hram."
Na klin zadovoljen torbo obesi in s Kristusom Peter odide spat. Zatisneta kmalu na mrvi očesi in v sen se oba zamakneta zlat'.
Tedaj gospodar nju torbo sname in gnjat začuden izvleče iz nje. Neznana slast vso družino objame, in kmetu želja utriplje srce.
Poišče leseno tnalce na cesti, potisne jo v Petrovo torbo, meneč: „Saj potnika gnjati ne smeta jesti, sicer sta žejna na poti preveč."
Ne vzide na nebu še jutranja zarja, na mrvi vzbudita neznanca se žč. Presrčno zahvalita gospodarja in Peter spet vrže torbo na se.
Med potjo ob drevju pa Peter reče: „Poglej tu v studenci vodico hladni, jaz dolgo že v torbi prenašam pleče; počakajva tu in pojejva meso!"
ZAKAJ NI VODE NA KRASU.
In Peter sede na sočnato travo pod senco vrbinih rosnih peres. Osupel in jezen zamaje glavo, iz torbe popotne privleče — les.
„Nesrečni tat," nevoljen zakliče, „kaznuj ga, Gospod, vse sosede ž njim!" Odvrne Kristus: „Kar kazni se tiče, naloži jo ti in jaz jo zvršim."
Premišlja Peter nekoliko časa, Gospoda mogočnega prosi tako: „Vsa voda na enkrat izgini s Krasa, da žejo trpe, ki so jedli meso."
Usahne studenec ob njem ob tej priči, potegne črez brda veter suščč. Ne dajejo vrelcev ne doli ne griči. — Od takrat na Krasu ni vode več.
Tri kaplje Jezusove.
A. Medved.
B§3
Stoji, stoji hišica hiša Jezusova,
Prva kane na poljč, na poljd, na žitno, žegen božji v njega gre, prec je rodovitno.
mala hiša kočica, mala koča nova.
V hiši stoji mizica, mizica je zlata, na njej stoji kupica, kupica iz zlata.
Druga kane na polj 6 na polje, na ravno,
žegen božji v njega gre, precej je vse travno.
V kupici so tri kapljice, kapljice krvave, kapljice Jezusove, rešnje krvi prave.
Tretja kane na gore, na vinske gorice, žegen božji nanje gre, da rode trtice.
Matija Valjavee.
ggo
Odkod reveži?
Adam in Eva dokaj sta sin6v in hčer zarodila, da, daleč, daleč zlo stegnilo otrok se njunih je število.
Tedaj, ker Evo otroke vse skrbelo preživiti je, povzdigne milo prošnjo k Bogi, da "živež dal bi trumi mnogi.
Gospod do Eve stopi sam, a ker bilo je žene sram, da jih je toliko rodila, jih polovico je prikrila.
Gospod karkoli le ima, pokazanim v posestvo da, da vsak'mu svoje rokodelo, ki pridnega bo preskrbelo.
Ker videla zdaj Eva je, da je porazdeljeno vse, da slaba s skritimi poteče, otrok prikritje jo zapeče.
Zbujena vest jo nadrevi, da skritje Bogu obstoji in Boga tud' za zamolčane poprosi blagodarne hrane.
Usmiljen bil je Bog gospod, pokrega Evo prvo pot, kot oče hčerko posvari jo in odpusti ji hudobijo.
Pa potlej ji tako je djal: „Kar sem imel, vse tem sem dal, naj živež pa pri teh imajo, ki milo z brati naj ravnajo." —
In kakor greh smo dedvali smo tud' njegov nasledek zli, odtod so reveži se bili med ljudi na večno zaplodili.
In ker je revež tud' naš brat, pomaga vsakdo naj mu rad. Bodimo torej pravi bratje, da bomo enkrat rajski svatje!
M. Valjavee.
Roža in
Ko je božji Sin na križu zadnjikrat bolestno vzdihnil, ko je solnce zatemnelo, ko se je potresla zemlja — ni ga bilo, ni ga bilo, da bi čul o božjem Sinu, le njegovo sveto mater je ob križu meč prebodel, meč prebridki, meč sedmeri. ..
golobica.
A po križu, svetem križu, draga krvca je pritekla, namočila suho zemljo, da je rdeča roža vzklila, z rajskim vonjem zaduhtela, nežna ptica, golobica, dobra Noetova znanka, obletavala je Sina in na križ je slednjič sela.

V rano mu je kljunček dela, v rano, v desno stran krvavo in popila sveto krvco, da bi je ne bilo škoda, da bi ne močila zemlje, da bi ne hranila rože, ki pod križem je duhtela. — Aj, ti nežna golobica, golobica lahkoverna!
Pravijo, da Sin se božji vzdramil je in jo pokaral: „ Golobica lahkoverna, kje si vzela nevoščljivost, da bi roži odtegnila, mojo drago srčno hrano. Aj, ti smela golobica, — Noetu poslanka z neba — rdeči kljunček te izdaja!"
Golobica z rdečim kljunčkom proč od križa je zletela, proč, tje daleč v tuje kraje, da bi se ne sramovala svoje nepremišljenosti. Roža, s stebelcem bodečim, kot spomin na božjo krono, pa.še dalje je duhtela, širila ljubezen božjo med izprijenim človeštvom.
Jožef Bekš.
m
Kam greš, Gospod?
Otožen apostol Peter iz dalje obrača oči, v večernih žarkih solnca zidovje se Rome žari.
„Ti veš, Gospod vsevedni, kako mi je tesno, ti veš, da čredo svojo pastir ostavlja težko.
Preženi, Gospod mogočni, preženi mi nemir! Ko volk mu podavi čredo, naj tudi pogine pastir?
... Kaj On? ... In proti Romi? ... Križ nese na rami lesen" ... Vztrepeče apostol Peter, oblije pot ga leden.
Vztrepeče in vzklikne apostol: „Kam greš, kam greš, Gospod?" „Tja v Romo, tja v Romo, da drugič tam križa neverni me rod!"
Kot sen podoba izgine, apostol ostane sam: „Prečudne je rekel besede, in kam je izginil, kam?"
Premišlja, premišlja besede. „Razumem, Gospod te moj: Prerokovanje tvoje izpolnit grem, hlapec tvoj!"
Mučenec dan drugi ostavil apostol Peter je svet, mučenec izdihnil je dušo na križu lesenem razpet.
Gregor Gornik.
m
Vijolica.
V dolini trpljenja, premnogo že let kesanja solze Adam je pretakal. Udano, spokorno, a vendar težko je sprave z dobrotljivim Bogom čakal.
Usmili se Večni in z jasnih nebes mu pošlje nadangela Gabrijela Adama skesanega zagotovit, da mu odpuščena krivda je cela.
Hvaležno spokornik v nebo se ozre, takoj pa srce mu otožnost pokrije; ponižno povesi svojo glavo, in zopet oko mu solza zalije.
Ponižnosti solza je padla na tla, iz nje pa je vzklila vijolica mila. Zato je ta cvetka ponižnosti znak, ker jo je pokora ponižna rodila.
Fr. Kralj.
Razbojnik.
Marija je po svetu šla sč svojim sinom Jezusom in svojim možem Jožefom. Prišla je noter v črn gozd, nobene hiše bliz' ni b'lo kakor sama razbojniška. Razbojnica na prag' stoji, šopek ključev v rokah drži. Marija jo ogovori, takč ji pravi, govori: „Oj prenočite nas nocoj!" Razbojnica odgovori: „Kak6 vas bom pren6čila? Imam moža razbojnika, ki n'kol' ne pride trezen ddm." Marija prav' in govori: „Prišel bo trezen in krotak, da še ni bil nikoli tak." Razbojnica še govori: „Jaz pa še eno dete 'mam, ki je že staro sedem let, oj sedem let, osmega pol; pa ga še nisem slišala, da bi kdaj spregovorilo, pa tud' ga nisem videla,
da bi že kaj sprehodilo." Še mati komaj 'zgovori, že dete 6či naprot' hiti. Prav' 6či: „Oča, brž poj d'tč, domd 'mamo lepe gosti: Marijo s sinom Jezusom in svojim možem Jožefom." Oča domov hitro leti, tak6 mi pravi, govori: „Kak6 je to, kak6 je to, da je pod streho tak svetlo, kakor bi s'jala solnca tri, pa še enega sam'ga ni?" Žena mu pravi, govori: „Dobili smo lepe gosti: Marijo s sinom Jezusom in svojim možem Jožefom." Razbojnik pravi, govori: „U hišo dol naj pridejo, za mizo naj se vsedejo." In Kristus z njim spregovori, mu svojo milost podeli. Razbojnik vse, vse zapusti in pa za Jezusom hiti.
M. Valjavec.
RAZBOJNIK.
Trepetlika.
V bolesti grozni je viseč na križvi
umiral človek-Bog. Molče mu gledala v trpeče lice priroda na okrog.
Še eden hip.. „Moj oče, v tvoje roke
izročam dušo jaz!" Izrekel je, in smrt je rešeniku zagrnila obraz.
Ihteč zaplakala je vsa priroda:
z gorami holmec vsak, in vsaka živa stvar in z luno solnce, z vodami zemlja, zrak.
Tožile so ob križu pevke-ptice,
da ni Gospoda več, po vznožju gore vila se drevesa, nad čudom tem tožeč .. .
Le eno je drevo na gori stalo,
ponosno zrlo v svet, brezčutno samo za prirode žalost, solze in vzdih neštet.
Umili mrtvemu se rešeniku,
da ga prezira stvar, hoteč edina mu tajiti v smrti, da njen ni gospodar!
Nad Golgato zaveje vetrec brzi,
zaveje, odbeži, drevesu trdosrčnemu od križa noseč gorke krvi...
Tedaj ci strepetali so mu listi
in deblo šibkih vej: In danes še trepeče — trepetlika od tistih dob naprej!
Mih. Opeka.
io
Lišček.
Bii zgodovine večno-važni dan je: Učitelj blagi, visočin Gospod izpolnjeval prerokov sladke sanje, Adamov v krvi je opiral rod.
Prizor grozan! Priroda vsa žaluje, nevidna moč pretresa vso zemljo, nad njo obupno, čuj, vihar vzdihuje, zaprlo solnce je tožeč oko.
I liščku tožna dušica trepeče; cvrči, svari — a klic je ta zaman. Na križ druhali goste zro besneče, kot skala trd počesto je zemljan.
Nevtrudno obletuje ptič razpelo, pihlja Gospodu hlad v množino ran. — Glej, pade kaplja mu krvi na čelo, na prsi — rujna kot pomladnji dan.
Odtlej je liščku čepica rudeča, prsljik kot zarja robi trak srebrn, in gombic vrsta solnčno se žareča, a prej kot noč je liščkov rod bil črn.
Fr. Klemenčič.
Beg v Egipet.
„ Na noge, Jožef, vstani koj, Marijo vzemi in nje dete; v Egipet beži še nocoj od tukaj, iz dežele svete!
Slovenske legende.
17
Glej, krvožejni kralj Herod ti dete hoče umoriti, zato le brž, le brž od t6d! Nocoj še, Jožef, vam je iti!" —
Z nebes poslanec je tako govoril Jožefu ponoči; in Jožef vstane ter urno odrine, predno zor napoči.
Je temna noč in daljna pot, po vrhu zima, zima huda; da rešen pa bi bil Gospod, se mraza ne zboji, ne truda.
Iz Betlehema grede zdaj družina uboga — brez imetja; — pa oh, kedaj dospeje v kraj, v deželo varnega zavetja! —
Je tuje vse, neznano vse, steze odljudne so in kraji, vasice ni, ne hišice; — žive pač tod le — tolovaji!
Molče potuje celi dan po tujih krajih teh trojica, iz dola v hrib, raz hrib na plan, kamor ji kaže hod stezica.
In ko obzor večerni mrak povije v mračna svoja krila, družina sveta svoj korak ustavi, da bi prenočila.
Tja v kotič mali, kraj poti, se skupno stisne družba sveta; a Jožefa v samoti ti, še bolj Marijo strah spreleta.
In kmalu, čuj, zasliši se stopinj odmev na bližnji poti! — Oh, ropnih mož to četa je, ki pleni tujce tod — v samoti!
Ko v kraj dospe ta nočni roj, kjer družba je bedela sveta, gorje, pred njo ustavi koj mož oborčženih se četa.
Kot lev, ki plane na svoj r6p, tako na zbegano dvojico divjakov strašnih skoči trop na Jožefa in na Devico.--
A enemu zmehča srce obrazek Jezusov premili; in čudo, glej, družine se namah razbojnik ta usmili!
Pred drugi svojimi celo z močjo jo brani in nasveti; in naposled se mu vdado, prizaneso družini sveti. —
Bogato pa poplačano mu to usmiljenje je bilo. Legenda nam pove kako in kdaj je bil prejel plačilo:
Ko križan bil ta tolovaj
na Jezusovem desnem kraji,
mu Jezus je obljubil raj
rekoč: „Še dan's boš z mano v raji!"
Dr. H. Z.
m
Sv. Dizma.
Po angelu svet' Jožef zve, kaj krvolok Herodež če; z detetom se v Egipt poda, Marijo tovar'šico 'ma.
Boji se kralj za svoj prestol, razpošlje rabeljne okol; pa Jezusa na begu meč Herodežev ne dojde več.
Planjave puste, pesek sam popotnik trudni gleda tam; nad glavo solnca žar'k pekoč, pod nogami žgč pesek vroč.
V širjavah onih vse molči, škrjanček tam ne žvrgoli, drevesca ni, cvetov nikar, tam stvarnice je zginil čar.
Tam bister potok ne šumlja, tam rosa travce ne krepča; pa voljno gresta svojo pot, ter Bog je z njima bil povsod.
Razbojnikov okrutnih trop preži kot orel na svoj rop, in šine, kakor oroslan 'z brloga tmin na beli dan.
Orožje krog in krog rožlja, in meč in sul'ca blisketa: „Imetje dajte!" zagromi, „A1' pa življenje, tujci vi!"
Za Dete Mati se boji, na srce svoje ga tišči, ogrne in zakrije ga, in prosi milosti za nja.
Svet' Jožef hitro stopi v bran, in sveto družbo var'je ran, in roparjev udarec vsak odvrne srečno, kot junak.
Zdaj zablišči, ko solnčni žar, Detetu lice, da glavar, poprej še ljut ko divja zver, strmi in kliče: „Bodi mir!"
On sam se ustavi tropu v bran, in sveto družbo var'je sam, tja do brloga jo pelja in trudnim prenočišča da.
Prijazno, kar v brlogu 'ma, ponudi zdaj njej živeža, ponudi pit', ponudi lož, in taži plašna srca mož.
In sveti družbi je od tod razbojnik zjutraj kažipot, je varh, služitelj, je strežaj, spremitelj zvest v namenjen kraj.
Glavar se tužno poslovi, Marija k njemu govori: „Odpusti tebi večni Bog, po svoji milosti tvoj dolg!
To milost, da na desno stran, h Gospodu nekdaj boš odbran, to milost skaže Bog ti naj, da prideš enkrat v sveti raj!"
Neznanec.

Zlomljena podkva.
Zveličar hodil še okrog, učenci k njemu so privreli, ki nič prav niso ga umeli. On pa najraji blagovest oznanjeval je poleg cest, ker pod obrazom se neba vse bolje, lažje reči da: Nebeški nauk vsem je mil iz svojih svetih ust delil. — Prilik, podob je na izbero imel in jasnil sveto vero.
Nekdaj gre mirnega srca z učenci v mestece tija. Kar vidi v prahu tam svetlo ležati zlomljeno podkvo. Takoj šent-Petru poveli: „Poberi to, kar tam leži!" A Peter, čisto nič voljan med ^otjo je tako v en dan sanjaril od posvetne vlade, ker ta črez vse se mu dopade. (Brez vse skrbi, saj mislim v glavi sam cesar se ne zoperstavi.) Pobralo bi se že in neslo, ko krona bila bi in žezlo, — toda zavoljo podkve pol ni vredno skloniti se dol: Zato pa se obrne v stran, kot da ne meri govor nanj.
Gospod je ves krotak pobral to podkvo potlej sam od tal — Pokaral Petra ni za to. Kadar pa v mestece prisp6, poišče s podkvijo kovača, ki s tremi penezi jo plača. Na trg potem odhajajo.
nepoznan je in ubog
Tam črešnje se prodajajo. S trojakom kupi tolikanj teh črešenj, kar dobi jih zanj. In mirno črešnje vse v rokavi po stari šegi v shrambo spravi.
Skoz druga vrata gredo proč črez polje, travnike brez koč: Ob potu senčnih ni dreves, pripeka solnce iz nebes tako, da dali mnogokaj bi za požirek vode zdaj. Gospod le spredaj gre povsod. Glej! — črešnja pade mu na pot. Šent-Peter jo pobere hlastno, kot bila jabelko bi slastno. To zrnee mu je ugajalo. A ni več dolgo trajalo, že črešnjo drugo izpusti — za njo šent-Peter se skrivi. In še, seveda mnogokrat po črešnjah vklanjal se je rad, dotlej, da vseh je bilo kraj. Gospod vesel mu reče zdaj: „Ko bi se pravi čas pripognil, bi pripogibanju se ognil. — Kdor male stvarce ne časti, za manjšo često se poti."
J. E.
ii
Krivokljun.
Ko je trpel na lesu križa za vse ljudi Zveličar sam, prijazna ptica se približa in sede na počezni tram in s kljunom ruvati začne iz ran globokih mu žreblje.
„Zahvaljena, o ptica mila!" nebeški reče ji trpin. „Ne dam ti večnega plačila, a nekaj dam ti za spomin. Od danes bodi perje tvoje rudeče, kakor moja kri, tvoj kljun pa kriv vse žive dni, naj kljuje, zoblje ali poje!"
Še danes krivokljun rudeči
med pticami edin goji
svoj rod po zimi v gostem smrečji
in milotožno žvrgoli.
in vera gre o njem okrog,
da kal človekovih bolezni
potegne nase in premine,
prav kakor v večni je ljubezni
ozdravljal dušne bolečine
njegov ljubimec — Kristus Bog.
Anton Medved.
Oranža.
Ko Jezus po zemlji je še potoval, prišel je v puščavo nekoč, in žejalo ga je, da nikdar tako, saj dan je bil solnčen in vroč.
Studenca nikoder in vrta nikjer,
da sočen utrgal bi sad--
In stvarnik dobrotni je žejo trpel, ki stokrat je hujši kot glad .. .
In dalje je šel... A v daljavi tam, glej, vabeče zeleno drevo. Oranža je stala na tratici tam, in kmalu je On stal pred njo .. .
„Oranža, preljubo ti moje drevo, glej, Stvarnik tvoj žejo trpi, pomagaj, pripogni svoj miljeni sad, da silno mu žejo ugasi . . ."
Slušala ga zlata oranža zvesto in vejice mu pripognila je; in dasi njen sad ni bil žlahten kot zdaj, mu vendarle žejo ugasila je.
In dobri Zveličar je roke razpel, drevescu dal svet blagoslov: „Odslej se mi rajsko drevo imenuj in sad naj rodi se ti nov.
Vselej, ko približa Velika se noč, ki veliki praznik je moj, o, takrat po zemlji vesoljni ljudem v veselje naj sad bode tvoj!
Kot čisto zlato prav tako naj žari tvoj lepi, tvoj blaženi sad, in vsak naj na svetu se ga veseli, naj človek je star ali mlad . . ."
In dalje po stezi je pusti odšel, drevo se pa mu pripogibalo je . . . Sadove žareče med listi odslej presrečno, preradostno zibalo je . . .
Strninski.

Najlepši nasmehljaj.
Ko je še Kristus, gospod Bog, po zemlji potoval okrog, kot siromak in nepoznan, prišel je tudi neki dan, ko solnce je zapadalo, pred kočo revno, majheno, pa prosi, da bi ga sprejeli, ter ga črez noč pod streho vzeli.
Pošteni mož mu da rokč, pa mu odgovori tak6: „Sicer res malo le imam, al' kar imam, rad bratu dam, če le ne bode tu pri nas cel6 prežalostno za vas, ker sreča je od nas zbežala, in žalost sama nam ostala."
Pa Kristus mu odgovori: „Spoštujmo bolečino vsi, saj bolečina Bogu služi, ker duše čisti, ž njim jih druži. Hvaležen bom vam vsaki čas, da smem počiti dan's pri vas."
Še gospodar večerjo da, in Kristus ž njo se okrepča. Za tem se vleže in zaspi'; in zjutraj, ko se prebudi, veli: „Bila je dobra noč, imajo udje novo moč.
Za dolgo pot, za težko pot, al' naj za toliko dobrot vam vrnem kaj, povejte mi, kaj da vas peče, žalosti, Zakaj da srce vas boli? V hvaležnosti le to želim, da vas prav srčno zveselim."
In žena mu odgovori: „Oj, za vračilo nama ni! Al' dete najino edino trpi neznano bolečino, in huda smrt ga bode vzela. Pa tega, kar bi jaz želela, mi vi ne morete storiti, ne more mi se izpolniti edina, mala želja ta, da se še enkrat nasmehlja."
Tak' toži žena žalostna, Gospoda k detetu pelja. Oj kak' je bolno in bledo! Pa ko odpre kalno okč, ter ga v Zveličarja upre, zvedri se mu, zasmeje se, ter se smehlja tako sladk6, ter se smehlja tako mil6, kot da nebeški žar'k iz raja nedolžne ustnice obdaja. In staršem srce se topi, od radosti jim koprni, in vsak Gospoda pogleduje, On pa prisrčno se raduje.
Neviden hodi Kristus še po hišah, kočah semtertje, bolehno dete kjer leži, kjer mati joka ino bdi, tje tiho, krotko se spusti; nasmeje dete se sladko, in zdravo je, al' pa s seb6, Gospod odnese ga v nebd.
V. M.
NAJLEPŠI NASMEHLJAJ.
Znamenja dežja.
Cjospod in sveti Peter sta na poti o hudi suši šla, sijalo solnce z'lo je vroče, ker dolgo ni bilo že moče.
Močno pripeka solnčni žar da kar sopiha živa stvar, ljudem pot s čela s curkom teče, in vse se od sparine peče.
Prileten mož ju sreča zdaj. „Li vroče, oča, vam je kaj ?" mu Peter dč, a starček pravi: „0 vroče, vroče!" — ter pristavi:
„Zares vročina huda je, pa, menim, kmalu dež poj de, ker davi zgodaj videl lesti, sem polža črnega na cesti."
Gospod pa mu na to veli: „Mož, vaša vera prava ni. Ni polža Bog preroka storil, dežju ne bo zapor otvoril."
Naprej gresta in drugi dan ko kreneta na drugo stran, sijalo solnce je pekoče, bilo je grozno, grozno vroče.
Pa v govorici tej in tej koračita počas' naprej, kar jima mož, grede po poti, prileten, star že pride proti.
Ga vpraša sveti Peter zdaj: „Li vroče, oča, vam je kaj?" — „Seveda," starček urno pravi in te besede še pristavi:
„Zares, vročina huda je, pa, menim, kmalu dež poj de, pod streho mojo se viseča zaprla neža je bodeča."
Gospod pa mu odgovori: „Mož, vaša vera prava ni. Nebo zavoljo tega dalo ne bode vam dežja še kmalo."
Naprej gresta in drugi dan potujeta na drugo stran. Pekoče solnce je sijalo, ker dolgo časa ni dež'valo.
In v govorici tej in tej koračita počas' naprej, kar jima mož, grede po poti, prileten, star že pride proti.
Ga vpraša sveti Peter zdaj: „Li vroče, oča, vam je kaj?" — „Seveda", starček urno pravi in te besede še pristavi:
„Zares vročina huda je, Pa menim, da že dež pojdč, že v kadi zjutraj je brbljalo, ko solnce v njo je prisijalo."
Gospod pa mu odgovori: „Mož, vaša vera prava ni. Nebo zavoljo tega dalo ne bode vam dežja še kmalo."
Naprej gresta in drugi dan potujeta na drugo stran. Pekoče solnce je sijalo, ker dolgo časa ni dež'valo.
Pa v govorici tej in tej počas' koračita naprej; kar jima mož, grede po poti, prileten, star že pride proti.
Ga vpraša sveti Peter zdaj: „Li vroče, oča, vam je kaj?" — „Seveda," starček urno pravi in te besede še pristavi:
„Zares, vročina huda je, po polju vene skoraj vse, pa saj nam Bog pomaga v sili, dež kmalu dal nam bode mili.
Gospod pa mu odgovori: „Mož, pravo vero imate vi, še danes dež na polje pride, ki v tej okolici se snide."
Naprej gresta, na drugo pot, zgodi se, kar je d'jal Gospod. Megla nebo in solnce skrije, 'z oblakov kmalu dež se vlije.
Učiš se človek iz tega, da vervati gre le v Boga, in da verjeti v prazne vraže nam poti prave pač ne kaže.
Matija Valjavec.
Starka in kosec.
Potovala sta po svetu Kristus in učenec Peter in prišla do borne koče in potrkala na vrata in vprašala bedno starko: „Žena, kje imaš kosilo?" „V Božjih rokah," starka reče, solza z lica ji priteče.
In naprej sta potovala Kristus in učenec Peter in prišla do senožeti in mladeniča vprašala: „Kosec, kje imaš kosilo?" „Kaj to vami mari, tujca!"
ostro ju zavrne kosec. Lakomen se je ustrašil, da ga ne bi zaprosila lačna potnika jedila.
In naprej sta potovala Kristus in učenec Peter in prišla sta do potoka. Tam imel je kosec skrito v senci vrb kosilo svoje. Vzdigne s tal posodo Kristus in jo da učencu Petru: „Nesi to ubogi starki in povej, da res je bilo v božjih rokah nje kosilo."
Anton Medved.
Pelin.
Na Golgati je v glasu žalostnem Gospod potožil tiho: „Žejen sem!" Da zadnjo bi okusil še grenkobo, na drog nataknejo mu Judje gobo, ponudijo mu z žolčem napojeno, da žejo bi pogasil s kapljo eno. A kaplja ena padla je na tla, z njegovih mehkih ust na zemljo trdo. Prevzame silna moč usodno brdo: Iz kaplje vzklije zdajci bil tenka. Od tal se dvigne, hitro se operi, k nebeškim ustnicam svoj vrh nameri. Zveličar ji nakloni prvo čast: „Nazivaj pelin se, preljuba rast! V dolini solz, kjer biva Evin rod bohotno rasti zmerom in povsod! Na križ me on pribil je nehvaležen, proklet od časov greha in betežen. Med drugim cvetjem, vonjajočim v zrak, človeku bodi ti bridkosti znak! Gorica sladkega ne r6di vina, ki ni rodila grenkega pelina! Nebo ne sij od modrega azura, ki ni razjasnila ga huda ura! Naj zemlja niti ene cvetke nima, kjer preje nikdar ni besnela zima!" Potegne vihra — pelin vztrepeta, s peresjem križastim zašepeta: „Gospod — in bridko tvoje vse trpljenje, ki v svojih žilah nosim ga poslej, Gospod — in vse brezmejno zasluženje človeku nič ne hasne? — O povej!"
Na pelin se ozre Gospod, rekoč: „Tvoj sok bridkosti same mu ne deli, ti hrani v sebi še- zdravila moč, ti ljudske bolečine tudi celi!
LEGENDA O PELINU.
Potrpežljiv uživaj te kdorkoli, pretvori v zdravje mu pekoče boli! Ostani dalje tvoj okus gorjup in bodi boljšega življenja up!"
Anton Medved.
m
Vice.
Bčlen star menih je ležal, bolen ležal, bridko vzdihal, bridko vzdihal, milo tožil, milo tožil, vroče prosil, da bi vendar že prišla mu ljuba smrt in prekosila in zatrla in končala mu nesrečo in bolezen.
Sliši ljubi Bog v nebesih na prestolu svojem zlatem sredi angelov bliščečih, sliši ga ter ga usliši. Migne angelu kraj sebe, naroči mu in veli' mu: „Spusti hitro se na zemljo, ter mu reci in naznani, da mu dajem na izbiro: al' da bode bolen trpel še tri leta mučno v svetu, al' da koj umre in pride za tri ure v trde vice, da razmije zadnji madež svojih grehov in slabosti, predno more gori v srečo, večno srečo in veselje."
Sluša hitro angel vrli, naglo se spusti na zemljo, doli k bolnemu menihu ter mu reče in naznani:
„Čul je, o menih nevoljni, čul je ljubi Bog v nebesih tvoje vzdihe in tarnanje, tvoje prošnje smrtiželjne. Čul jih je ter jih uslišal: tebi daje na izbiro: al' da bodeš bolen trpel še tri leta mučno v svetu, al' da koj umreš in prideš za tri ure v trde vice, da razmiješ zadnji madež svojih grehov in slabosti, preden moreš gori v srečo, večno srečo in veselje. Voli sam, a modro voli!"
„Oh, le v vice, naglo v vice!" brž veli menih nevoljni. „Reci Bogu, dobri angel, da bi hitro zlo končal mi, da bi naglo vzel me v vice — v vice, v vice, dobri angel!"
Angel tih z glavo zamaje, splava brzo v raj bliščeči. Trikrat Bogu se prikloni in pove mu čudno voljo malomodrega meniha.
Nasmeje se Bog v nebesih, ljubi Bog v nebesih krasnih.
reče smrti, svoji dekli, da se napoti k menihu, vzame dušo mu v telesu in preseli v trde vice. In umre menih nevoljni, pride v vice, muke grozne, da jih ne bi dopovedal, če bi noč in dan govoril.
Bridko vzdiha, grenko joče mož nesrečni v trdih vicah, kar prikaže se mu angel: „Kak' je, kak', menih nemodri? Je-li s tem si zadovoljen, kar si sam izbral in hotel?" „Oh, kak bil bi zadovoljen," vzdiha bridko tužni starček, „oh, kak bil bi zadovoljen, ko si tak' hud6 me zvodil: Rekel si, da bodem trpel tu samo tri kratke ure: a minila že so leta, mnoga, dolga, dolga leta, kar že tu medlim in plakam in trpevam muke grozne, da jih ne bi dopoveda , če bi noč in dan govoril."
„Oj, ne bledi, mož nemodri," govori mu dobri angel. „Niso leta še minila, ni minil ni eden mesec, ni še kratka četrt ure, kar umrl si, kar tu zdihaš: tvoji bratje v samostanu niso ni še utegnili sveč kraj trupla ti prižgati: Tol'ko malo časa tu si. Ali tebi se dozdeva, da si tu že mnoga leta, ker so muke tu strašnejše,
VSe strašnejše ko na zemlji: muke v vicah — muke grozne, da jih ne bi dopovedal, če bi noč in dan govoril."
Vzdihne milo tužni starček: „Oh, kak6 li bodem trpel tu še tol'ko dolgo časa, dolgo tak, — tri grozne ure! — Oh, kako li bodem trpel!"
„Bog je dober in usmiljen," govori ubožen angel, „da iznova ti na voljo: al' da tu trpiš tri ure, al' da vrneš se na zemljo in prenašaš še tri leta svoje prejšnje bolečine, da razmiješ zadnji madež svojih grehov in slabosti, da očiščen moreš gori v večno srečo in veselje."
Kak' menih vesel zavriska, kak' srčno zaprosi Boga, da bi vrnil se na zemljo v svoje prejšne bolečine!
Bog je dober in usmiljen. Vrne se menih na zemljo v svoje prejšne bolečine in trpi jih še tri leta mirno in molče in tiho, svojim bratom razlagaje: naj voljn6 bi vse trpeli tu na zemlji, da o smrti bi zleteli koj v nebesa: Bolje je trpet' na zemlji cele veke, nego v vicah eno samo kratko uro.
Jož. Mart. Kržišnik.
. Slovenske leger.de.
3
Vijolica.
Ko Jezušček je bil še mlad, kot vi, on tudi je, otroci, cvetice često hodil brat, ki bujno cvele so po loci.
Ko tja nekoč prišel je spet, ob roki matere Device, pozdravljal ga je slednji cvet, dehtele mu v pozdrav cvetice.
Želele cvetke so brhke, da vse bi Jezusa krasile, zato pa pisane glave proseč so k njemu povzdignile.
Le tam, kjer se pričenja log, ni glave dvignila cvetica, da ne bi je opazil Bog, pod listi je skrivala lica.
Ko Jezus bližje je prišel, všeč bila mu je cvetka skrita; nasmehnil njej se je in del: Zakaj li skrita tu procvita?
In dvignila je zdaj glavo, ki sklonjeno je prej imela. Nato pa Jezusu tako v odgovor tiho je velela:
,,Poskrila sem zato se tod, ker nimam tolike lepote, da bi krasila te, Gospod, ki sam izvor si vse krasote."
Nasmehnil se e Jezus zdaj, izrekel cvetki je pohvalo: „Ker toliko si skromna, znaj, plačilo dal ti bom nemalo:
Višnjevi plašč vijolici nikar ne bodi več v sramoto, krasnejši duh v okolici zato naj veča ti dragoto!
Tako v obleki skromni tej sinovom oznanjuj Adama, kako mi v čislih je vselej srce, ki je ponižnost sama!"
Al. Peterlin.
Marjetica.
Mati božja je za Sina delala umetne cvete, ko je večnolepi praznik bližal se noči presvete.
Zima ravno zagrnila
brez krasu ves tožni svet je;
ni pomladi, ni poletja,
da bi stlala v čast mu cvetje.
In zato je Mati božja delala umetne cvete, da bi ž njimi okrasila svoje ljubeznivo dete.
Mnogo rož je raznobojnih že Marija izrezljala: prva rdeča, druga bela, ta velika, ona mala.
Mati že dokončevala to ljubezensko je delo, ko pa zadnji cvet rezljala, vbodla se je v roko belo.
Kri je rdeča poškropila tisto cvetko nežno-malo, pa je ona oživela, listje nje je vztrepetalo.
V ta spomin kot kri rudeče vedno še ima robove: rožo biserno pomenja, in marjetica se zove.
Fr. Kralj.
Želva.
Vsaja hlebe v peč kmetica, mali sin jih z mize nosi. Kar se siromak približa z velo roko se prekriža z milim glasom jo zaprosi: „Dobra žena, daj mi kruha. Star sem, tare me naduha, delati ne morem več."
Zarohni nad njim kmetica: „Ako nisi sam za delo, v delu drugih vsaj ne moti! Kruh je zdaj šele na poti. Pridi potlej, ko se speče." Gre berač in nič ne reče, solzo le otare z lic.
Jemlje iz peči kmetica hlebe, sinek ji pomaga. Spet se siromak približa. Da se žena ga odkriža, sinku naroči: „Povedi, da sem k bolni šla sosedi. Jaz pa skrijem se pod koš."
In otrok berača sprejme, kot je naročila mati: „Drugi ti pomagaj v bedi! Sam ne smem ti kruha dati. Mati pak je šla k sosedi. Kdaj se vrne, sam ne vem."
„Lažeš," resno mož zakliče, „ni šla z doma tvoja mati, tam čepi pod pletenico, v njej bo morala ostati. Za lažnivo govorico kaznovana bo nosila trdi jarem in lazila trudoma po svetu ž njim."
In takoj v koščeno skorjo premeni se pletenica, v želvo pa pod njo kmetica. Sin sirota se zajoče. Brž odpravi se iz koče siromak — Zveličar sam.
Anton Medved.
Kristus in Peter.
Naš Gospod in Peter sta okrog hodila, ljudstvu zgolj dobrote in pomoč delila.
V vas dospela v mraku, trkala na vrata, kjer se njima hiša najbolj zdi bogata:
„P6tna sva človeka, dajte prenočišče; kruha za večerjo in črez noč ležišče!"
A odreče jima žena imovita:
„Tacih ne vzprejemam, le drugje iščita!"
Trkala na vrata druge, borne koče, če ju prenočiti bilo bi mogoče?
Vzprejme žena revna tujca v prenočišče, skuha brž večerjo, preskrbi ležišče.
Pa pri hiši reva rjuhe bele nima, platna kos razgrne na ležišče jima.
Ko žari se zarja, tujca se vzbudita, vstaneta, da gresta, ženi pa velita:
„Kaj želiš si, žena, kakega plačila, ker si naju tujca blago prenočila?"
„Le blagoslovita," pravi, „moje delo, da uspeh in konec dober bo imelo."
Tujca gresta dalje, žena revna vstane, in hiti k ležišču, da brž platno zgane.
Zgiblje, zgiblje žena, zgiblje platno belo, da na poldne solnce zlato je prispelo;
Do večera zgiblje platno v bele bale, zgiblje, da žare že z neba zvezde male.
Bal je v hiši polno, polno vse do stropa, pride jih pogledat bogatinka skopa.

V dno sred kesa se, v ustnice se grize, da odgnala tujca je od svoje mize.
Komaj, komaj čaka, da bi se vrnila: „Tujcev dalje," pravi, „ne bi več gonila."
Kristus s Petrom tukaj, ondi se oglaša, ko dospe spet v selo, bogatinko vpraša:
„Ali bi dobilo tu se prenočišče? Boš li dala kruha in ležišče?"
„Rada, rada," kliče žena vsa vesela, „rada vaju bom črez noč brezplačno vzela."
Postelji pripravi, prerahlja blazine, rjuhe razprostre iz bele konopnine.
Ko žari se zarja, tujca se vzbudita, vstaneta, da gresta, ženi pa velita:
„Kaj želiš si, žena, kakega plačila, ker nocoj si naju trudna prenočila?"
„Če mi ravno v plačo dati kaj želita," žena jima pravi: „To-le mi storita:
Kterega se zjutraj bom lotila dela, dajta, da ves dan bom posel z njim imela."
Tujcev par pritrdi; žena urno vstane, srečna vsa roko si zadovoljno mane.
Predno pa gre zgibat, spravi se do kuhe, da potem zgibala brez ovir bo rjuhe. —
Žena bogatinka kuha in pristavlja, meša vse dopoldne in jedi pripravlja.
Do večera kropje vr6, cvrči zabela — Kar začela zjutraj, ves dan žena dela
Anton Hribar.
Usmiljenje.
Od hiše je do hiše hodil in miloščine ljudstvo prosil, na ramenih je malho nosil, in up na srca ga je vodil. Ko stopi v prvo hišo v vasi, star mož se hitro mu oglasi: „Prav rad, prav rad bi dal ti kaj, pa sam sem velik siromak. Drugje poskusi! Bog ti daj več sreče, kjer prestopiš prag." In res poskusi v drugi hiši, a^tudi tukaj stok zasliši: „Kako bi rad ti dal kak dar, kako se smiliš mi v srce, a sam ubožen sem in star. Poskusi srečo kje drugje!" A v tretji hiši bil je spet prav kakor v prvih dveh sprejet. Ves truden v zadnjo kočo stopi, zaprosi majhnega daru. Pri peči mož, sedeč na klopi, nasmehne se in reče mu: „Imam dve suknji, ne preslabi, lahko ti eno dam, da vsaj ne bo te zeblo, pa ne zabi moliti zame kdaj pa kdaj!" Obleče suknjo in zahvali prosjak dobrotnega moža. Odide v hosto. Tam na skali obleka pade z njega vsa. Iz ramen krila poženo, in angel splava pod nebo. V nebesih stopi pred Boga, poltožen, polvesel zastoče: „0 Bog, kako je to mogoče, da ljudstvo dobrega srca z uboštvom takim obiskuješ! Vsakdo bi mi postregel rad, ko bil bi količkaj bogat.
A kaj, ko vsakdo strada sam!" Odvrne Bog: „Ti se huduješ, da tem ljudem premalo dam? Drugače bodi zanaprej, ker dobro ljudstvo se ti smili, bogastva dosti vsak imej, in konec bodi vsaki sili. A ti na zemljo spet poglej, ostanejo li, kar so bili."'
Črez leto dni odplava spet krilatec na človeški svet, poišče isto vas vesel, meneč, kaj bode vse prejel. Ko se približa prvi hiši, iz daleka zmerjanje sliši: „Že spet berač! Le brž naprej! Zas^ imam, a za lenuha nob nega ne pečem kruha." Pred drugo hišo se ustavi, mladenič zarohni nad njim: „Že spet berač! Naprej se spravi. Lenuhov grdih ne trpim." In kamor pride siromak, sprejem užali ga enak. Naposled v tisto hišo stopi, kjer lani suknjo je prejel. Namahne spet moža na klopi, ko ravno je denarje štel. Zaprosi: „Mili gospodar, vsaj ti ne spodi me nikar!" Takoj spozna možak prosjaka, pa reče mu: naj le počaka, ker rad mu nekaj podeli. Pospravi svoj denar v omaro iz nje privleče suknjo staro in jo ponudi in veli: „Podaril sem ti eno lani, podarim letos ti še to. Nikar te suknje se ne brani, glej, jaz sem obogatel ž njo."
Smeje ogrniti ga hoče, a siromak je vzeti noče. Posmeh ošabni ga užali. Odide v hosto. Tam na skali obleka pade ž njega vsa. Iz ramen krila poženo in angel splava pod nebo. V nebesih stopi pred Boga in poln sramu pred njim zastoče: „0 Bog, kako je to mogoče, da vse drugačni so ljudje, odkar so polne jim roke. Zaničevan sem bil povsod, kjer milo prosil sem dobrot, in ravno tam, kjer so me lani sprejemali tako udani."
Nasmehne večni se Gospod in reče mu: „Zdaj vidiš sam, kako se izprevrže rod, če vsega mu obilo dam. Zdaj veš, da prostor za trpina ima največkrat hiša nizka. Človeški rod je kot maslina, ki olje da, če kdo jo stiska. Kjer ljudstvo raja dobre volje, kjer tuje so mu teže vse, nikoli tam hladilno olje usmiljenja iz src ne vre."
Anton Medved.
Trepetlika.
Po trati hodila je sveta Devica nebeška edina in večna kraljica. Cveteli so gozdi, livada in log, cvetela priroda je krog ino krog.
Cvetela je pomlad, ko nikdar popred, veselje poživljal in mir je pogled. Vijole dihljale Mariji naprot', ponižno jo spremljajo rože povsod. Metulji in hrošči, čebelice vse priklanjajo nežno ji svoje glave. Skrjančki in slavčki ji hvalo poj6 in ribcam se bliska od sreče oko. Rastlinje in klasje in trava in les se klanja globoko le hčeri nebes. In tis se upogne in jelka in bor in javor in smreka in hrastov tam štor. Dreves eno samo prevzetno stoji, dreves eno samo se nagnilo ni. Ošabno drevo — trepetlika je bila in le trepetlika se ni upognila. Po njej se ozira Marija devica, po njej se ozira nebeška kraljica; in mirno jo gledajo rajske oči, pred kterimi solnce na nebu bledi. In drevo strepeče — trepeče še slej in bo trepetalo brez konca naprej.
L. Pesjcikova.
m
Roža Jerihonska.
Jesen se je ločila, puščoben bil je svet, potihnili so ptiči, je zvenel roži cvet; frfral je po nižavi hripav samo krokar, in zadnje liste stresal z dreves je hud vihar.
Oblaki pokrivali so svetli modri svod, tišina in temota sta vladali povsod; leslteči se valovi hitijo in šume, dosegli da bi brežje, kjer trate še cvete.
ROŽA JERIHONSKA.
Na bregu bistre vode, pod vejami dreves spirala majhno krilce kraljica je nebes, in tam v prenizki bajti — glej, lepo kot pomlad — je spalo nežno dete, presveti njen zaklad.
In blaga je devica — puščava ji je raj — ko včasih se obrne po bajtici nazaj; srce ji v prsih vriska, blišči se ji ok6, ko detece poljubi s pogledom vsaj gork6.
Storjeno je že delo, al' mesta najti ni, da krilce bi obes'la nebes presvetla hči; le tam na strmi skali, kjer zeva pust brlog, stoji samoten grmek, edini krog in krog.
H grmičku se napoti Marija zdaj, rekoč: „A1' hočeš mi ustreči, mi biti na pomoč, da posuši se krilce za detece lepč, ki tam-le v revni zibki zaspalo je sladko?"
In srajco razprostira, da hitro se suši: al' ko jo z njega sname, devica ostrmi, ker oveneli grmič je hipoma zelen in z listjem čvrstim, lepim obilno obložen.
In zdrav, cvetoč in krasen je tudi puhli štor in z rožcami ovenčan, še lepšimi kot zor; Devica se upogne, in usta in roke mogočnega očeta v nebesih zdaj slave.
Kot čudež je povzdignil ubogi grm nekdaj, tako so lepa čuda njegove rože zdaj, ko steblo jim usahne, ko cvetke jim zven6, oživlja jih spet voda, da koj se razcvet6.
In večno posvečene so božji materi, so slika nje lepote in nje ponižnosti; in dokler rod človeški bo gledal krasni svet, z veseljem bo pozdravljal te rože vsak pogled.
L. Pesjakova.
m
Skopulja.
Zveličar in Peter sta nekega dne do hiše bogate vsa trudna prispela in tam gospodinjo za božje ime ponižno prosila nekoliko jela. A žena skopulja zavrne ju brž: „Ne morem, nič nimam za vaji jedila. Na gumnu imam pač pšenico in rž, a nisem do danes mlatičev dobila. Težko je za delavce, svet bi le jedel —" Prestreže jo Kristus, ki dobro je vedel, da žena mlatičev zato ne dobi, ker hrano dajati se škoda ji zdi: „Če hočeš, pa midva se lotiva žita, omlativa ti, za plačilo le daj, da enkrat na dan se najeva do sita." Takoj gospodinja odpre na stežaj skedenj in pokaže bogato zalogo. „Le hitro začnita! Opravka bo mnogo. Čim preje končata, tem več vama dam jedila, ker prazen ni ravno še hram."
Ko žena odide, zatvorita duri in Kristus tovarišu reče: „Zakuri!" Črez nekaj trenotkov na sredi skednja živ ogenj zapolje od tal do vrha. Obide apostola tiha bojazen — A čudo! Ta ogenj razmeče narazen posebej vse zrnje, vso slamo, vsa pleva po kotih na kupe, lepo urejene; mlatiča pred koncem že prvega dneva končata pol mlatve in gresta do žene. „Ho!" žena zakliče, „za takošna dela nihče ne zahteva ne pila ne jela. Tako bi si lahko omlatil vsak sam. Za to vama plače nobene ne dam. Jaz sama bom ogenj enak zakurila in kar je ostalo še, brž omlatila."
In sveta popotnika gresta naprej. In Kristus de Petru: „Nič te ne draži! Po kratkih minutah nazaj se oglej, in jeza se tvoja na mah potolaži."
In Peter ozre se črez nekaj minut in vidi — o groza — vso hišo v plameni. To je prasketalo kot v peči ognjeni in v kratkem bil dom je skopuljin razsut.
Anton Medved.
Na poti
Kako razpaljena je zemlja, kako pekoč nebes obok! Uboga mati, ki potuješ, v naročju ti ubog otrok!
„Miruj, miruj, nedolžno dete, studenca tukaj najti ni, da potolažil bi ti žejo, ki tudi mati jo trpi.
Vodnjak zija pred nama prazen. Zahvaljen Bog! Nad zid poglej, tam v hladni senci se med listi zlate citrone sočne z vej!
Tam slepec sam sedi na klopi in straži dom in žlahtni sad; morda se naju on usmili; stopiva k njemu tja pod hlad!
v Nazaret.
O dobri mož, privošči nama citrono z veje jedno vsaj! Dva tujca sva iz Nazareta, kamor potujeva nazaj.
Pekoča naju žeja tare . . ." „Kdorkoli sta, vzemita le, vzemita, ohladita žejo, saj Bog nam sadje da in vse."
Odtrga sad ljubeča mati zase in svojega Sinu. In čudo! Trojen sad požene namesto vzetega sadu.
Kdo storil je to čudo, slepec? Poglej, spregledal je trpin! Ne slutiš I i, kdo nate gleda? Marija in nje božji Sin.
Anton Medved.

NA POTI V NAZARET.

Živopisec
in Marija.
V R6vih cerkev so zidali, da Mariji bi jo dali, ki rodila nam Boga, v 6dkup vsega je sveta.
Mnogo let je teklo delo, preden streho je imelo; kadar bilo je pokrito, dvigalo se ponosito, v Rove šel je kamenar, skladat spredaj nov oltar, ddlben s kosa celega, mramora prebelega.
Še je drugi mož prišel, velik je klobuk imel, mlad je bil, kodrdvih lds, širopleč, tenak črez pas. Tudi ta je rabil tam, pisat hodil novi hram ter na odru prelep6 v strop obrazil to in to. Zjutraj se je zgodaj trudil in do mraka tih pomudil. Stal na odru je nekdaj, okončaval sveti raj: Otca, Sina in DuhA v blišču svetlega neba.
Kadar to je dokončal, počivaje ni prestal, vzel iz shrambe nov je kist, gibek ves, tenžk in čist, ter nebeški je kraljici ž njim obsenčil devski lici, bogozarnost njima dal, ki sijala bi do tal, z vrha tam, kjer njo klečečo, roci sklenjeni držečo,
sredi blaženih družin venčal Otec je in Sin.
Kadar to je cvet imelo, kakor da bi vse živelo, zdaj svetnice in svetnike, sivobrade, mladolike, dodelaval je okrog, gledal na cerkveni lok.
Zdelal je i to povsod; kista ni položil v kot da prazn6vat bi odšel, ker je posla še imel: Zbore angelcev perutnih, goloplečih, dolgoskutnih tod je čelil, tam vršil, dokler ni dovoljen bil.
Pot si vroč je zdaj otrl in po stropu se ozrl.
Dokončal je! — Ves obraz svetil se mu je ta č&s, ker gotovo malo ne, v cerkvi se bleščalo je, kar je mislil narediti in po stropu razdeliti;
le Marijin še rokav nekaj hotel je poprav. Kadar tudi to stori, tih na lestvi poslom.
Zahrešči pod njim deska in prelomi se prhka, z odra pade ropotaje, oder se za njo zamaje. Les je grmel, hram bobnel, živopisec obledel!
Lestva se je ž njim zibala, v cerkev izpod nog zdrčala! Jedva se je sam ujel, z desno kljuke oprijel, ki železna in podvita v strop cerkveni je zabita, da svetilnik pozlačen v kljun prijemlje zakrivljen.
Tam je visel doli v grob, milo se ozrl na strop, kjer Devica je klečala, venčana se priklanjala. Pregloboko je vzdehnil, glasovito k njej zavpil: „Mati, vselej sem na sveti želel tebi v čast živeti; oh, iztegni zdaj rok6, drži me po konci ž njč!"
Kaj zavpil je, kaj dejal, razumela ni druhal,
Ko sta Jožef in Marija z Detetom v Egipt bežala, pravo stezo sta zgrešila, v gosto trnje sta zabredla. In Marija se je zbala, da bi Jezusove roke ali noge ne ranila grmov glogovih bodica. Ali tisti hip Devica s čutom žalosti globoke na otroku je zaznala, da mu roka krvavi.
ki strahoma blizu vrat, gledala je v cerkvi zad; razumela Deva mila, roko mu je pomolila ter med nebom in zemlj6 držala ga kvišku ž njo, da pritekli so ljudjč, spustili ga na deskč.
Ne izgine osem dni, v cerkvi oder nov stoji, živopisec na deskah, zopet ima kist v rokah. Piše Devi ž njim na čast, kako visel je v propast, ž nje pomočjo bil otet, iznad brezna smrti vzet. To v zahvalo in spomin, k znanju poznih rodovin del na zid je v levo stran, kjer je še današnji dan.
Fr. Levstik.
m
Roža.
Naglo je hotela krvco v materski ljubezni vneti z nežne roke mu otreti, ali Dete ni pustilo, roko je otreslo samo. Kaplja je na zemljo pala in tedajci je pognala lepa cvetka v jasni zrak.
Bila roža je rudeča, trnja polna in dišeča, danes še ljubezni sladke in bolesti grenke znak.
Anton Medved.
Slsvcnske legende.
49
4
Jezušček v gozdu.
Poletno jutro sveti Jožef pravi, ko jutranjo molitev dokonča: „Še dan's se mi tesarsko delo vstavi, če si takoj ne preskrbim lesi"
„Oj, oče, vzemi s sabo tudi mene," poprosi dete Jezušček lep6, „da videl cvetke, gozde bom zelene, da slišal ptičje petje bom sladke')."
UovOli oče, in otrok veselo od matere še ide vzet slov6, in žago in sekiro si za delo pripravi božje dete radostno.
V prekrasnih bojah dijejo cvetlice, mar slutijo prihod li Stvarnika? Dan's v prazničnem so blesku krasotice, po njih se sveti rosa biserna.
Obilo dela že izvršil točno pobožno v Bogu zbrani je tesar; pomaga ljubi Jezušček mu ročno, prinaša in odnaša lahko stvar.
Na vedrem nebu solnce plava više, in silna mu postane žarkov moč, žarč se lica Jezuščku, ki briše od nežnega si čela znoj prevroč.
Pod vitko jelko dete v senco leže, kjer mu je mehka postelj mah hladan, tu za bi v mirnih sanjah dela teže, odpira se mu rajski dom krasan.
Zdaj jelka pripoguje tanke veje, za streho se nad Jezuščkom zgosti, da hudi solnčni žarek skoz ne greje, se milo rajsko dete ne vzbudi.
JEZUŠČEK V GOZDU.
In breze na okoli prevesele bi rade stregle svojemu Bogu, vršijo rahlo z vejami kot pele pri zibelki bi pesem spečemu.
Vesela mah navdahnejo čutila, Gospod na njem počiva vseh stvari! A kratka le je srečna ura bila, prenaglo se mu Jezušček vzbudi.
Prej ko Zveličar se na dom odpravi, hvaležno še ozira se na vse, in brezam, jelkam, mahu, cvetju, travi nebeški blagoslov vesel daje.
Sedaj vonjavo jelka razprostira, ponosno dviga vrh zeleni v zrak, šumljaje breza svoje veje vbira, iz maha pogleduje cvet lehak.
Od tedaj Jezušček zmer v noči sveti na posteljci počiva iz mahu, in jelka v lučic množici nešteti je krasno osvetljena streha mu.
„Za var'hinjo pri jaslicah boš stala," govoril jelki stvarstva je Gospod, „ker Jezuščka si tukaj varovala, da solnce ni mu vzročilo nezgod.
Slovesne pesmi breza bo šumela v plačilo slavnosti čestite dan, po solnčnem potu bo hladiti smela sprevod preveličasten in krasan."
In breza sme krasiti takrat pota, ko v radosti se nam topi srce, da Jezus sam, o kolika dobrota, v presvetem zakramentu mimo gre.
••	M.Stanislava.
Topol.
J^lati božja rajskomila iz nebes je šla na zemljo, ino koder je hodila, vse ljudi je in živali ljubeznivo pozdravljala, vsem je stvarcem z belo roko, sveti blagoslov dajala. Glej, in vsaka stvar pod nebom njej nasproti je hitela, priklanjala se je k zemlji, v slavo pesem ji zapela. Ptice glasne v senčnih vejah, slavca milega iz gaja in skrlico izpod neba jedna misel koj navdaja, da z nižave in višave pred popotnico hitijo in ji tamkaj z gladkim grlom sladke pesmi žvrgolijo. Iz pečevja divja koza, iz goščave brzi jelen, slon in tigra iz puščave, vse, kar ima gozd jih zelen, vse zveri hite do deve, do Marije blagokrasne. Tam klečijo na kolenih, molijo molitve glasne. Iz potokov in studencev, iz morjd, iz rek deročih stezajo glave na suho, kar je manjših rib in večjih. Krog in krog se zemlja smeje,
in glasno ji svet prepeva; krog in krog priroda uka, da od gor do gor odmeva. Hrast kamniti, hoja mlada pripogibljeta mladike; vekovite krepke cedre vrhe klonijo velike. Ni je šibe, ni cvetlice, da se ne bi priklonila. Glej, in božja porodnica vse jih je blagoslovila. Sdmo topol kraj potoka glave noče upogniti, iz napuha v trdem srcu noče blažene častiti, ampak drzno progovarja: „Jaz, ki dvigam se v nebesa, nikdar se ne bom klanjdla; naj se druga ji drevesa, ki so brez peres srebrnih!" Bliža se ji božja mati, tako milo jo pogleda, da začne vsa trepetati, trepetati kakor rosa na cvetlicah pomladanskih. TopoL se je tresti jela^ vstaviti se pa ne more; zato nje peresa bela gibljejo od dne do zore, večno bodo ji gibala, dokler tu na zemlji pela bode se Mariji hvala.
M. Vilhar.
m
Skrb in smrt.
Sveti Peter in tovariš Pavel nekoč sta po svetu potovala. Rada srca bi ljudi poznala, kdo v resnici Bogu zvesto služi, kdo se z vragom bogokletnim druži, kdo ljubezen bratsko v delih kaže, kdo sovraži brate in jim laže.
Neki dan sta mnogo ur hodila, sreča ni ju spremljevala mila. Trkala sta tu in tam na vrata, toda roka borna in bogata dar najmanjši jima je odrekla, in še psovka mnoga ju zapekla. Prišla sta na kraj vasi potrta, kar zazreta kočo sredi vrta, kočo nizko, svečo v njej brlečo. „Pojdiva še tja na slepo srečo! Rajši d£, kdor sam veliko nima." Reče Pavel, Peter mu prikima. Stara žena v majhnem domu sama z milim glasom vpraša: „Kaj je z vama Reče Peter in za njim tovariš: „Prosiva te, da nama podariš malo kruha in — če je mogoče — rada spala bi pod streho koče." In nasmehne starka se prijazna: „Borna je, a ne docela prazna moja shramba. O le tu bodita, odteščajta se in prenočita! Kakor vidim, nista od gospode in sta kruha vajena in vode."
Izpijeta vode vrč na dušek. H kruhu žena priloži še hrušek. Dvoje rjuh iz stare skrinje vzame in pogrne po otepih slame. „Zdaj pa, kadar hočeta, zaspita in se zdrava jutri prebudita.
Boljše je "na slami, kot na klopi." Reče žena, v čumnato prestopi.
Vzdramita se potnika zarana, zadovoljna, s spanjem pokrepčana. „Bog ti plačaj stokrat, žena mila, kar si nama dobrega storila!" Peter pravi, Pavel pa pristavi: „Rad govoril bi o tvoji slavi, pa ime mi tvoje ni poznano." „Skrb se zovem," starka de udano, „skrb mi stari pravijo in mladi, ali vsi me gledajo neradi." „In še nekaj," Pavel reče ženi, „kaj od naju hočeš, razodeni, da ti dava za dobroto tvojo?" „Kaj mi dajta za dobroto mojo?" Tu je treba resnega prevdarka. „Vem, že vem," na glas zakliče starka „lepa hruška mi stoji na vrti, stara, pomni jo že rod četrti, toda, kar od nje samo ne pade, to mi lačna sodrga pokrade. Kdo bi vedno se bentil in jezal! Ah, storita, kdor bi nanjo splezal, naj ga veje zgrabijo nenadno, da ne bo na zemljo stopil hladno, dokler sama jaz mu dol ne rečem. To storita, drugega nič nečem." „Dobro! Zgodi se, kar si želela!" potnika ji rečeta vesela. Žena roke mane dobre volje, ona dva pa kreneta črez polje.
Dobra ura mine, kar zasliši skrb suhotna velik krik ob hiši. Na dvorišče stopi in zagleda vrhu hruške mladega soseda. Vpije, zvija se, okrog premeta, vedno huje v veje se zapleta. Pod drevesom ljudstvo radovedno
gnete se in roga mu poredno. Eden bi ga rešil rad pokore, spleza gor, a sam več dol ne more. „Zdaj poglejte," ljudstvu skrb zakliče, „zdaj ste lahko božje kazni priče; lahko veste, da ne sme se krasti. A bodite tudi še oblasti moje priče! Precej dol stopita, hruško v miru mi poslej pustita!" Kot bi trenil, ne boječ se padca, skočita na tla, zbežita mladca. Stegnejo se spet na hruški veje, skrbi pa se samo sebi smeje..
Leto mine. Kar na vrata koče smrt potrka. Bleda skrb zastoče. „Kaj si pome prišla?" jo pobara. Smrt odvrne: „Dosti si že stara. Mnogo mlajših moja kosa jemlje. Le nastopi pot vesoljne zemlje!" Skrb uda se: „Precej pojdem s tabo. Vem, da nisem za nobeno rabo. Eno prošnjo mi samo usliši, preden dam na vek slovo tej hiši. Hruška zunaj mi stoji visoka, ne doseže sadja moja roka. Ni mi nanjo splezati mogoče, vendar se mi ene hruške hoče. Ti si gibka, lahko splezaš nanjo in natrgaš hrušek polno canjo. Ni veliko, kar želim, ah stori to dobroto, potlej me umori!" „0 zakaj ne," reče žena bela, „ne nalagaš težkega mi dela. Pojdi hitro le z menoj do tjakaj in pod hruško me lepo počakaj!"
Ročno smrt na strmo deblo spleza, že po hruškah svoje roke steza, kar jo veje zgrabijo z vso silo, da se zdrzne, da zakliče milo:
„Zena, žena, na pomoč priskoči! Sama si ne morem nič pomoči!" Tiho se ji muza skrb od spodaj. „Prav li je, zdaj trdo lubje glodaj! Kaj si pome prišla brez vabila! Kar iskala, to si iztaknila." Smrt pa dalje prosi: „Ne zameri! Čuj, obljubim ti pri svoji veri, da nikoli več ne pridem pote, ako rešiš me iz te zamote." „Bodi," reče skrb, na te besede, „rada rešim te iz sitne zmede. Stopi dol in beži v druge dome, a nikoli več ne pridi pome!" S hruške skoči smrt, hrbet obrne, zadovoljna skrb se v kočo vrne.
Od takrat se nihče med zemljani smrti, večni potnici ne vbrani. Ne premoti je noben izgovor, ne mladost, ne čast, ne zlata tovor. Z naše zemlje le skrbi ne spravi, skrb še zdaj je vsem ljudem na glavi.
Marija in romarice.
Anton Medved.
Le mali čas mi nesi ga, saj bom ti lepo plačala." „Za nič ne nesem Jezusa,
v Jeruzalem na božjo pot; na rokah nese Jezusa, oj Jezusa Zveličarja.
saj vidiš, da sem vsa židana."
Srečala jo je deklica, lepa mlada romar'ca. Marija jo je prosila:
,A1' bi kaj nesla Jezusa ?
Marija gre na daljno pot, v Jeruzalem na božjo pot; na rokah nese Jezusa, oj Jezusa Zveličarja.
MARIJA IN ROMARICE.
Srečala jo je deklica, še lepša mlada romar'ca. Marija jo je prosila: „A1' bi kaj nesla Jezusa?
Le mali čas mi nesi ga, saj bom ti dobro plačala.1' „Za nič ne nesem Jezusa, saj vidiš, da sem vsa šlarasta."
Marija gre na daljno pot, v Jeruzalem na božjo pot; na rokah nese Jezusa, oj Jezusa Zveličarja.
Srečala jo je deklica, še lepša mlada romar'ca. Marija jo je prosila: „A1' bi kaj nesla Jezusa?
Le mali čas mi nesi ga, saj bom ti lepo plačala." „0h rada bi jaz nesla ga, al' slabo sem oblečena:
Bi rokici mu zmazala in bi se mu zamerila." Marija jo je vprašala: „Kaj boš za to zahtevala?"
„Nič druz'ga mi za to ne daj, kot moji duši sveti raj." Marija je Jezusa vprašala „Kaj boš pa dal štimankama ?"
„Eni bom dal veliko otrok, veliko otrok, veliko nadlog. Drugi bom dal zadost' blaga, po smrti [pa v peklu bo doma.'
Lipe Pogorski.
Turki na Slevici.
Cjrmade po gorah gore, v neb6 njih plamen šviga. Privrel je Turek; koder gre, rohni, mori, požiga. Pred njim je jok, za njim je stok, pomagaj zdaj nam večni Bog! Če on se nas ne usmili, ni nam pomoči v sili.
Kakor črez polje vodni val divja ob hudi uri, rohneča se drvi druhal, ne branijo ji duri. Krvi pijani vriskajo, bridke se sablje bliskajo, zdaj, zdaj bo truma cela v vasico prihrumela.
Križ starček je se stene snel, podobo smrti božje: „Kaj boš s sekiro, sin, začel? Križ nam je zdaj orožje. Le urno, urno za menč k Mariji gori na goro; tam bo Devica mila v nadlogi nas rešila."
Otroka, ki v zibeli spi, v naročje jemlje mati; kako se, glej, na smeh drži, a zdaj ni časa spati! In hčerko prime za rok6, mož pa očeta vzame na mlade, krepke rame.
Iz smrečja temnega blešči zvonik s cerkvico belo; Marija milost tam deli med romarjev krdelo. V oltarju venčana stoji, v naročju Jezusa drži, pozdravljena kraljica, kristjanom pomočnica!
Že begajočih je ljudi vsa polna Slevska gora; a cerkvica velika ni, ne bode vsem prostora. Otroci, starčki in žen d v hram božji plahi se drve, pred vrata se cerkvena mož trdna vstavi stena.
Tako se stiskajo ovce, ko gladni volk jih straši; tako golobje koprne, kadar jih jastreb plaši.
„V oltarju, mati, tu stojiš, v naročju Jezusa držiš; o sliši nas uboge ter reši nas nadloge!"
Čuj, bliže se drvi druhal, po krvi naši vriska; kdo nam bo zdaj pomoči dal? Na vrata že pritiska! Sekire s sabljami zvenčč, že omagujejo možje, razbiti so zapahi, gorje zdaj trumi plahi!
Črez prag na konju prirohni, gorje, sam turški paša, krvavi v roki meč vihti, zdaj bije ura vaša. A — čudo čudovito glej! Konj ne premakne se naprej, ne gane ga ostroga, pribita mu je noga.
Marija — kdo se stavi v bran! — grozečo roko dviga; glej, iz oči — pogled strašan, ognjen plamen ji šviga. Plašan spusti se paša v beg, za njim ne verniki vsi vprek. Oteti so kristjani — Marija svoje brani.
Še dandanašnji priča vam to zgodbo čudovito za pragom v kamen konjsko tam vpodobljeno kopito. V oltarju mati tam stoji, v naročju Jezusa drži, češčena, ti Kraljica, kristjanom pomočnica!
J. Stritar.
Limbarska gora.
Je lepa gora Limbarska, pod njo zelena tratica. Stoji na trati hišica, je v hiši mlada vdovica. Ženica 'ma le hčerko še in toči drago vinčece.
Je solnce že za goro šlo, po cesti pot'va še nekdo; sta brata dva, svet Valentin in drug njegov, svet Peregrin.
Na pragu mat1 ozira se, ima pri pasu ključe vse. Svet Valentin spregovori: „Bi naju prenočili vi? Za božji dar storite to, da vaša sreča večja bo!" Se mat' ošabno oglasi: „Mi večje sreče treba ni; je v hlevu trop živinice in v kleti dobro vinčece; je v skrinji več denarcev še in v hiši pivcev polno vse. Kdor bo za sladko vince dal, ta bo pod mojo streho spal."
Svetnik od hiše se spusti in ženi s prstom zapreti: „Jaz nisem dal, ne bom še dal, ne bom pod tvojo streho spal; nocoj pa boš, prevzetnica, me še na pomoč klicala. Glej, polnoči ne bo še preč, ne bo vse tvoje sreče več."
Stori se kmalu črna noč, se čudno skaže božja moč. Devet še ura bila ni, goved se v hlevu poduši: in žena je vsa žalostna do neba glasno klicala: „ Pomagaj Bog, svet Valentin in brat njegov, svet Peregrin!" Deset še ura bila ni, iz sodov vino izkipi; in žena, bolj prestrašena, je še glasneje klicala: „Pomagaj Bog, svet Valentin in brat njegov, svet Peregrin!" Enajst še ura bila ni za mrtvo hčerko obleži; in žena, vsa omamljena, je s silnim vekom klicala: „Pomagaj Bog, svet Valentin in brat njegov, svet Peregrin!" Dvanajst še ura bila ni. do zemlje hiša pogori; in žena, vsa ponižana, je zdihovala, klicala: „Pomagaj Bog, svet Valentin in brat njegov, svet Peregrin." Ni bilo polnoči še preč, vse sreče žena nima več. Glej, človek, od napuha gnan, sam zase slab je ves tvoj stan; ves up postavi le v Bogd, on sam ti srečo trdno da. Izvoljenih ne zaničuj in za pomoč v nebo vzdihuj: „Pomagaj Bog, svet Valentin in brat njegov, svet Peregrin!"
P. Hicinger.
LIMBARSKA GORA.
Zaklad.
Le hitro na delo roke! Pod sivo to skalo leže veliki, neznani zakladi, rumenega kupi zlata in belega čudo srebra v globoko zakopani kadi.
„Marija, ki srenja te ta dobr6tnico milo pozna, nam bodi nocoj pomočnica! Če dvignemo srečno zaklad, pa kakor je koli bogat, od vsega ti bo polovica."
Tak' prosi in kliče druhal, poprime kopaje se tal, z lopatami, s krampi pritiska. „Že nekaj zvenči pod zemljo, le zdaj še udarim krepk6 in suho zlato se zabliska.
Okoli železne kadi vrzimo debele vrvi, da v zemlji posoda se gane; na desno, na levo še stran kopljimo, da zdajci na dan bogati dobiček nam vstane.
Kopali na vsako smo plat, otvezena silna je kad; zdaj vprimo, tiščimo, vlecfmo! Če sleherni počil bo ud, obilo poplačan bo trud, saj vemo, zakaj se potimo."
Močneje vsakteri se vpre, da kad se zaziblje, zmaje ter dviga se, dvigne, ustavi; pa sila pomnožena vsa potegne na ravna jo tla, na trato jo ravno postavo.
„A1' kaj, ko pa naše vse ni! Bedaki, neumneži mi, storiti enako obljubo! Čemu bo Mariji zlatč, Devici prečisti srebr6? Molitev le jemlje za ljubo.
Zatorej bolj pametno bo, med nami bogato blag6 pravično naj bi se delilo!" Pa groza, odpre se prepad in kad jim požre in zaklad, delitve več treba ni bilo.
S. Jenko.
Dobrovska gospa.
Dviguje v dobrovskem se doli Devici rajski hram na čast, stoje mu griči na okoli in temnih šum zelena rast.
Premnogi romar sem prihaja, tolažbe božje si iščoč, in slednji gre iz tega kraja pomirjen, potolažen proč.
Dol z griča, z grada pa opaža nebrojne romarje gospa; nezadovoljno se izraža, nad božjo devo godrnja:
Kaj v vek bi v to svetišče drli Marijo Dobrovsko častit, kaj v moj bi grad se ne ozrli in mene ne prišli slavit?
Saj lepše moje je gradišče, in jaz bogastva več imam kot pa Marijino svetišče: grad pozlatiti lahko dam.
In res: grad bodem prenovila, povikšala mu bodem zid, z belila s srebrom, z zlatom krila, da romarjem jemal bo vid."
In lepša grad in beli, beli, iz zlata dela gradu krov; da romarji bi bolj strmeli, posrebrni še zid njegov.
Zvršeno delo, grad je krasen, žari do sedmega gradu, blesteč mu zid je, krov je j&sen, da lepšega ga ni domu.
Gospa na zlati stol zdaj seda, sedeč oholo sredi lin, dol v božji hram srdito gleda, ko moli v njem solzeč trpin.
Gospa ošabna slave hoče, in hoče da jo ljud slavi, in dalje več trpeti noče, da le Marijo rod časti:
„Le urno, hlapci, brž v orožje, brž s hriba jutri Šmarni dan, zatvorite svetišče božje, noben ne sme več vanj kristjan!
Pritirajte mi rod vrh hriba, prisiljen pride naj slavit, če ne iz lastnega nagiba, naj moran pride me častit!"
Prekrasno jutro v zarji vzhaja na velikega Šmarna dan, grajščakinja oholo vstaja in gleda z line na ravan.
V svetišče dol zre božje Deve, kjer se k molitvi zbira rod, da po Mariji zla in reve odvzel bi večni mu Gospod.
A joj! V svetišče se ne more, zatvorjen je Marijin hram! Vojaki rod ženo vrh gore, častit gosp6, ker noče sam . . .
„Haha!" gospa se z lin krohoče: „Marija, proč je slava zdaj; odvrni rod, če ti mogoče, da v tvojo hišo ide naj!
Ko prej pred tabo, zdaj pred mano poklekal bode narod v prah. prepričati čem gnečo zbrano, da mene ni pred tabo strah."
Po bregu rod se h gradu bliža, od hlapcev moran gre ihteč, a grad se v zemljo niža, niža; ko gori so — gradu ni več.
Anton Hribar
SIoa enske legende.
65
5
Zlata časa.
Po lepih ravninah tam Sava šumi, nad Savo podrto ozidje strmi. Tu nekdaj prebival je knez Dragotin, roditeljev dragih preljubljeni sin.
Za vero, za rod in za dom korenjak, široko je slovel po svetu junak. Če v delo ga vabita meč in srce, pokriža, poroči se v božje rokč.
In mati zboli mu, on sklene lep6, da jutri bo romal na Sveto gor6, pokleknil pred bogorodico na tla, kozarec iz čistega dal ji zlati
„Kraljica vse zemlje, visokih nebes ne bo zaklenila mi svojih ušes; nje usmiljeno, blago, predrto srce scelilo bo mater, ki bolni leže."
Ko v noči pred materno posteljo spi, Kraljica iz neba se k njemu spusti, in gleda ga milo, požuga z rok6 ter v sanjah prijaznih mu pravi tak6:
„Zanašanje tvojega znam jaz srci in cenim ga više ko gore zlatd; jaz vem, da je materno zdravje ti mar, ker zlato obljubil si kupo mi v dar.
Darova pa treba mi tvojega ni, da v hramu cerkvenem zaklenjen stoji. Kozarcu jaz mesto pripravnejše vem, obrni ga v milost ubogim ljudem!
Namenjen si jutri na Sveto goro; počakal moj posel pred gradom te bo; in kamor popelje te, idi za njim, in kjer se ustavi, ustavi se z njim!
In tamkaj na skrivnem boš našel oltar, in pojdi in tjakaj položi svoj dar!" To reče in zgine — posveti se dvor, on vstane, v očesu zašije mu zor.
In Dragotin ročno konjiča sedla, kozarec iz čistega prime zlata; zasede, izdirja, da podkev grmi, pod gradom pa beli golobček sedi.
Golobček peroti raztegnil je zdej, in vstal in pred konj i ko m letel naprej. In Dragotin pravi, strmenju vdan: „Golob je gotovo iz neba poslan!"
In ptica se zvija, nad njo je oblak, pod njo se poganja po zemlji junak; leti in leti, in ne da si miru, za njo pa na zemlji on išče sledu.
Ko sedmo dolino so skrile gore, zvonovi k molitvi z gorice done; na slamnati strehi pa ptič obsedi, pod streho na slami šest bolnih leži.
Konjiča razsede pobožni junak in vzame posodo in ide črez prag; na mizo kozarcu pridene srebra
in pravi: „Bog ljubo naj zdravje vam da!"
•
Zasede in vranca spodbode naprej: „Konjiček, da dojdem predpoldnem, le glej!" Ter gonil in dirjal in jahal je v skok, konjiček je isker, jelenovih nog.
Dopoldne prijezdi na Sveto gord, odjahal in stopil je v cerkev svetl6, približal se materi božji solzeč ter molil goreče pred njo je klečeč:
„Kraljica preljubljena vsega sveta, glej, meni bolujejo mati domd; usmili se blaženo tvoje srce, z menoj da na svetu še dolgo živč!"
V oltar tja zamaknjene ima oči, iz prsi prot' nebu mu srce kipi; in mati mu sveta prikimala je, on vstane veselo, prikloni se — gre.
Konjiča razjezdi vesel Dragotin, ob zdravimariji že v gradu je sin; objemljejo mati ga zdravi doma, šest rešenih v koči zanj moli Boga.
M. Vilhar.
Stoji, stoji tam beli grad, pod gradom jezero je zad; pa v jezeru je čudna zver, je zmaj, ki tac'ga ni nikjer. Ga dobro pasti morajo, so dali že živinco vso. Je vrsta na ljudi prišla, storijo kmalu sklep le-ta: „Mu dajmo le Marjetico, Jezusovo služabnico; z Marjetico nič zgube ni." Kaj pa Marjetica stori? Gre v izbo svojo pisano, Obleče suknjo višnjevo, pasico vzame si zlat6, gre pred globoko jezero. Pa srečal jo je mlad junak, oj mlad junak, srčan vojak;
Marjeta.
junak je sveti Juri sam. Ji pravi: „Kaj ti sveta dam Greš pred globoko jezero, brž tudi zmaj priplaval bo, pasico vrzi mu na vrat, še stori sveti križ; takrat je zmaj ponižen in krotak. da ni še bil nikoli tak." Marjeta gre pred jezero nad zmajem vse stori tako: pasico vrže mu na vrat, stori še sveti križ; takrat je zmaj ponižen in krotak, da še ni bil nikoli tak; pohleven ves jo vboga rad, da pelje ga pred beli grad. Pa prej de velik strah ljudi, veliko, malo, vse beži.
SVETA MARJETA.
Pa sveti Juri govori:	od sile te vas rešil bom."
„Nikar ne bojte se zveri;	Obrnejo se vsi v Boga,
spoznajte pravega Boga,	sprejmejo -vero v Kristusa;
sprejmite vero v Kristusa.	pa sveti Juri vzdigne meč
Končal jaz z Bogom zmaja bom,	in mahne zveri glavo preč.
P. Hicinger.
m
Sv. Katarina
Stoji, stoji bel gradič, notri v gradu mlad kraljič, hujši je kot pesoglavec. „G6ri, gori, hlapci moji, kvišku po zeleni gori; karkol bote gor' dobili, k meni bote v grad drvili."
Druz'ga v gori ne dobijo, ko kristjano Katarino, ki ovčice pase v gori; v grad so jo peljali doli. „Kaj ti pravim, Katarina? kaj boš raji ti storila? Al' boš muko raj' trpela, al' mene moža imela?"
„Muko raji čem trpeti, kakor te moža imeti." „Gori, g6ri, hlapci moji! Pojte, kolo narejajte, z brovnim' britvam' naperjajte! Kaj te vprašam, Katarina, kaj boš raji ti storila,
mučenica.
al' boš muko raj' trpela, al' moža mene imela?"
„Muko raji čem trpeti, kakor te moža imeti." „G6ri, gori, hlapci moji, pojte, kolo narejajte, z brovnim' britvam' naperjajte!" V tretje so jo v kolo vpletli, na vrh hriba so jo nesli, s hriba so jo zatočili: Hribov črez devet letela, le še lepši je zapela; dol' na ravnem je obstala, muko svojo dokončala. Srečala jo je Marija: „Kaj ti pravim, Katarina! Pojdi z mano v nebesa, kjer so sveta vsa telesa. Duše boš iz vic spravljala." O presveta Katarina, ona sveto olje ima.
E. Korytko.
Kazen nesprave.
Sapricij, svečenik, in Nicefor, kako sta si bila iskreno vdana! Družila ju je sladkonežna vez, kot mlada Davida in Jonatana. Živela vkupe večno bi oba, skrivnost ju ni razdvajala ni ena; pretresala nikdar ni nju srca ni radost, niti žalost nedelj ena.
Skrivaj se je sešel kristjanov zbor na domu vernega patricija. Prišel je tudi k zboru Nicefor, čakali so samo Sapricij a.
V pridušenih so glasih med sebo zatrjevali Kristusu zvestobo. Za uro je minila ura koj — o polnoči Sapricij stopi v sobo.
Srce se Nicefor ju vzradosti — a poln ljubeče, svete nejevolje prijatelju resnobno le veli: „Izgovore pustiti je najbolje!"
O kakšna tema leže na obraz pobožnemu Sapriciju v tem hipu! Takoj zamrje v prsih mu izraz, obstane bledemu podoben kipu. Ne dolgo. Nagloma se proč obrne brez milega pozdrava: Hvaljen Bog! Vsi skočijo za njim ... on se ne vrne. —
Potrt razide se kristjanov krog.
#
Prečuta mine noč, posveti zor. Skesan in tožen vstane Nicefor. Kaj naj stori! — Ne prej de ure pol, pred drugom svojim že izliva bol:
„Sapricij moj, Sapricij dragi, mili, nevedoma sem žalil te — odpusti! O znaj! Beseda odleti na krili, zastonj jo kes lovi, ko se izusti. Sam Bog, ki naj i enkrat izveličaj, sam Bog, ki vsem tako odpušča rad, Mesija, najin Rešenik, mi pričaj, da nisem mislil hudega takrat!"
Molči Sapricij . . . Nicefor utihne . . . Razpelo gleda s stene ju molče . . . ,,Odpusti!" Nicefor še enkrat vzdihne. Zastonj — ponudi roko mu in gre.
Gorje, gorje ti posehmal, kristjan! Iz mesta beži! Ven iz Carigrada! Kako besni glavar Valerijan! Kako mučencev rod pod mečem pada!
In ti se ne bojiš, Sapricij, nič? Ne veš, da si izdan od stotin prič? Morda že danes bodeš kruto zvezan, pretepan jutri, paljen in natezan.
„Jaz nič!" Po mladi duši je zvenel Sapriciju odgovor mil in smel. ,,Kako zaslužim pač ime kristjana, če sam ne stopim pred Valerijana?"
In predenj stopil je in nanj pogledal: in prostodušno mu v obraz povedal: ,,Jaz tudi sem učenec Kristusov, v življenju, smrti in po njej njegov!"
Valerijan zbledi, zakliče: „Ha! Zvežite ga, vrzite ga na tla! Pod bridkimi udarci naj začuti, kako se mi njegova vera skuti."
In žvižgal je nad svečenikom bič, a bolečin on ni pokazal nič; s krvavim, trdo zvezanim telesom udan oči obračal je k nebesom.
In grožnje vse in sladki vsi obeti ne morejo ga za malike vneti. Sam natezalnice peklenski stroj rodi mu misel: ,Jezus, jaz sem tvoj!"
Kar stopi na cesarski svetli dvor Sapricijev prijatelj — Nicefor. Ko muke druga svojega zagleda, zastane za trenutek mu beseda.
Presrčno ga objame in poljubi. ,,0 srečna duša! Že te Kristus snubi. Zdaj pa mi odpustiš. — Na rajski vrt povede skoro te zmagalca — smrt!"
,,Ne!" glas mučencev zaječi v obraz udari mu zavrela kri. ,,Kadila položite mi na dlan, rešite me! Jaz nisem več kristjan!"
Kot črnega oblaka silni grom ta glas podere Niceforja k tlom: „Sapricij! V zadnjih hipih zdaj, vsaj zdaj nikar od sebe krone ne pehaj!" —
A zamrmra Sapricij: „Zdaj sem prost! Ponočnih shodov več ne bodem gost." Zakliče: „Cevs s teboj, Valerijane!" Pokloni se in odide iz dvorane.
V solzah glavarju reče Nicefor: „Nebesom vzel mučenca je razpor. Kaj čakate! Mar mislite krvniki, da tudi jaz trepečem pred maliki?"
Raztegne roke. Kot udano jagnje
trpi. Besede žale ne izusti.
Na udih vseh razklenjen glavo nagne
in vzdihne zadnjikrat: „Moj brat, odpusti!"
Anton Medved.
Školastika.
Prelepo hčer 'ma stotnica, tej hčer' je ime Školastika; živela grozno je lep6, zročila v varstvo se Bogu.
Ko zvedel turški car za njo, imeti hoče jo žen6. Hiti ji drobni list pisat', do nje v Ljubljano ga poslat'.
Ko pismo to prebrala je, je milo zajokala se; očetu stotniku ga da, kaj on za pravo zdaj spozna.
Ko on, kar pismo pravi, zve, uderejo se mu solzč. Poda ga ženi stotnici, kaj ona ve zdaj svet'vati.
Ko list gospa prebrala je. sladko se posmejala je: „Kako bo to vendar lep6, saj lepše bit' bi ne mogl6!
Jaz bom ljubljanska stotnica ti boš pa turška carinja." — Turčin' drobno po njo drče, kakor da ptice v zrak letč.
Školastika gre v kamrico, aj v kamrico ti vso svetlo, k podobi božje matere. Megla se gosta st'ri krog nje.
Veliko prišlo angelcev, Školastike prijateljev le-ti vzemo Školastiko, Turčini prazni v stran gredo.
M. Ravnikar.
Trije svetniki.
j^ogočno vrh skalovja Korinjski grad je stal,
nobenega sovraga, napada ni se bal.
Nekoč pa v grad ta kmetič iz Suhe Krajne gre,
v očeh bleste mu solze, noge se mu šibč;
nebesom milo toži uboštvo in skrbi,
od svetega Antona si prosi pomoči.
Ko siromak toguje in joče se glasnd,
menih pristopi k njemu, pozdravi ga takč:
„0 kmetič, kakšna žalost li stiska ti sreč,
kaj v grad s trepetom gledaš, kaj liješ tu solzč?"
TRIJE SVETNIKI.
„Čestiti mož meniški," na to mu kmet veli,
„kako bi solz ne točil, ko tre me sto skrbi:
Vzel Bog je ženo k sebi, zdaj sem ubožec sam,
oh, sam pri otročičih, sedmero jih imam.
Od zore do večera sem kopal in oral,
da Bog družini, meni potrebni kruh je dal;
dajal sem desetino, dovolj doslužil tlak,
pa tega ni zapisal umrli mi grajščak.
In sin njegov me terjal, mi žitnice pomel,
pa ni mu dosti bilo, še kravo je odvel.
Zdaj joče deca mlada in prosi me jedi,
a kje jemal bi oče, ko sam gladu medli!
Zato grem v grad, če ima gospod še kaj srca,
da meni, deci moji, za zimo kruha da."
Menih pristopi predenj, prijazno govori:
„Za mano brzo stopi, kar hočeš, se zgodi!"
Pod lipo senčno v dvoru se vitezi glase
in v gibkih plesih urno z dekleti se vrte;
gospodovo zaroko danes proslavljajo
in ženinu, nevesti glasno nazdravljajo.
Odpro se duri; tujca dva stopita na dvor:
menih in kmetič gresta navprek pred gostov zbor.
Hrup hipoma potihne in vsi osupli zro,
češ, kaj menih gospodu, kaj kmet povedal bo?
Menihovo besede na dvoru zagrme:
„V veselji, vitez kruti, svoj praznik ti slaviš,
a kmetiča v potrebi umirati pustiš;
le urno vzemi bukve, določno piši v nje,
da že očetu plačal ta kmet je vse dolge;
povrni žito, kravo, katero si mu vzel,
na dan zaroke tvoje naj bode kmet vesel!"
Razjarjen vitez mladi, škrtaje zarohni,
nad kmetom in menihom srdito zareži:
„Kdo vaju je poklical veselje nam kalit;
kaj došla sta, siroti, pred mene se jezit?
Le brzo ven iz dvora, sicer še kaj storim
in vaju malo v ječi za drznost pokorim."
Menih odstopi malo, udari tla z nogo,
in tla pred njim v potresu široko se odpro. —
Iz brezna švigne plamen, navzgor se dim vali,
glej, starega graščaka v plamenu škrat drži; —
in sinu vzklikne oče, bolestno in ječe: „Oj, sin, le piši, piši, kmet plačal je dolgč!" Menih na mestu zopet udari tla z nogo, z graščakom škrat izgine, za njim se tla zapro. Pod lipo svatom zbranim, preplašenim strahu, menih pokaže kmeta ter 'zgine iz gradu. Ko grad vrh skal že sedma objemlje spet pomlad, po stezi ozki stopa duhovnik gori v grad. Kaj tod je vse pokojno, da čuti ni glasu, ko včasih tukaj bilo ni noč ne dan miru? In cerkvica tam nova pod skalo, glej, stoji, in v cerkvici pobožno dvojica žen kleči. Gospa je siva prva, posestnica gradu, a druga zaročenka je njenega sinu. Nevesto pustil, mater je sin in šel od tod, ko komaj je zaroke začel slaviti god. Če oče v bolečinah na vekov vek trpi, naj sin potem v veselju na svetu tu živi? Deviški stan nevesti in sebi je izbral in cerkvico je velel postaviti tik skal. In zdaj prihaja mašnik, v kapelo sveto gre, — in tu se mati mila, nevesta, sin dobe. In vsako jutro v zori v svetišču tik pečin s sinaho mati moli, a mašo bere sin. —
Danes pa vrh Korinjskih strlečih sta pečin — obraslih z gostim mahom — dva kupa razvalin; Od cerkvice pod skalo pol stolpa še stoji, a v rakvi troje trupel pod kamenjem leži. Ko rod izmre po zemlji, ki ima njih ime, ko kameni se stolpni razspč in razdrobe, takrat pa te mrliče svetnikom proglase, ki gori v razvalinah Korinjskih mirno spe.
Anton Hribar.
Praznik posvečuj!
Zakaj še dandanašnji, zvečer o polnoči, o Kozmijanu svetem se trlica glasi nad Krško razvalino, kjer nekdaj grad je bil? Tam prigodljaj se čuden je svoje dni godil.
Razlega se, klepeče po dolu trlic glas, od grada z visočine tja v tiho, mirno vas, kjer praznik praznovali so ravno tisti dan; bil namreč je svet' Kozma in brat njegov Damjan.
In grofnja na ozidju visokem gor sloni, obrača zaničljivo v dolino dol oči, kjer množica pobožna za svetim križem gre, v procesiji v molitvi ljudje Boga časte.
„Le urno poženite, dekliči, trlice, naj šetajo za Bogom tam doli oni se; mi rajši si predivo narejamo 'z lanu, časti pa ne dajemo nobenemu Bogu."
Zakrohotajo divje se deklice mlade in trlice glasneje v dolino se glase; razposajene pesmi se v družbi tu poj6, se šalijo dekleta, za praznik ne ved6.
^Le urno, urno neti suhač ti hlapec len, da žrelo bode belo, da bode zid ognjen; če jamo tud' sušilno razžene še ta dan, otrt do zadnje bilke nam mora biti lan."
Poleno za polenom v sušilnico leti, pa vedno prepočasno se jim še trenje zdi, čeravno zmanjkovalo tak' naglo je lanu, kot sam peklenščak tri na trlico bi tu.
Da bolj bi podnetila, gospa zagrabi panj: ,,Jaz ogenj bom razgnala, poleno vržem vanj." In bliže stopi k žrelu, kjer žar se videl je, poleno vrže noter, pripognjena pred se.
Nad njo se strne plamen — in mrtva je na mah; in prazničnim tericam pretrese ude strah, nemudoma pustijo lan, trlice in grad, v dolini se zvrstijo k proces'ji božji vzad.
Zato še dandanašnji zvečer o polnoči, o Kozmijanu svetem se trlica glasi; razrušil se je gradič, razpal je čisto v prah, pravljica le je živa, ljudem oholim v strah.
J Jurčič
m
Sveti Mihel.
Zunaj rjove sapa viharno, mraz je, da ude pretresa, blagor mu, komur hišico varno dala so blaga nebesa!
Mihel pa nema, kam da priteče, spokali so ga iz službe, usmiliti se nihče ga neče, ljudske oropan je družbe.
Zadela ga je roka nesreče, huda ga stiska nadloga, pa tarna, zdiše in milo veče: „Kaj sem zagrešil, za Boga?"
Tako zdihuje, da zdih prevpije obok nebeške palače, zdihanje dojde tja do Marije, ki se zastonj ji ne plače.
Marija vselej mati je blaga, kdor jo zazava, ga sliši, vernemu sinu rada pomaga, Srčni nemir mu potiši.
Prijazno vpraša: „Mladenič ljubi! zakaj zdihuješ premilo? Kaj te zatira? V čem si na zgubi? Kaj ti srce je pobilo?"
„Kaj bi ne zdihal, tarnal in jokal, ker se mi zlega je bati: Iz službe gazdar me je izpokal, nič plače neče mi dati.
Da bi vsaj nekaj dal mi plačila, potrpel me pred ognjiščem, dokler največja prešla bi sila, da druge službe poiščem.
Kam hodil zdaj bom tik pred božičem, kako prebijem te tri dni? Brez hiše že je /verju in ptičem, a meni nič kaj na prid ni . . ."
Marija njemu milostno reče: „Poslovi, Miha, se s tugo! Ta skrb naj več te dalje ne peče, dobim jaz službo ti drugo.
Ako bi k meni hotel iti v službo, pred sveti raj te postavim, odvagoval boš duše za družbo, al' levim ali pa pravim."
„Jaz bi že hotel vagati duše, jaz ti dobre že vagam, ali ko pride red na grebuše, bojim se, da v službi omagam.
Ah kaj bom storil, ko zmanjka vage, ko greh skodelo mi zniža, in vidim z dalje v nasmehu vrage, in črnec duši se bliža?"
„Ne boj se tega!" reče Marija, „tačas na strani bom stala: če stlači zdelo k tlom hudobija, duši bom vage dodala . . . ."
Šel je z Marijo služit pred nebo, in prec se duša približa, ta hip začuti v srcu zazebo: skodele duša ne zniža.
Mihel prebledi, toda priskoči Marija ter mu pomaga: solze tri v zdelo k duši potoči, brž potegnila je vaga.
In Miha vzklikne: „Češčena bodi, bodi češčena, Devica! Tebe bo klical, ki v grehu blodi, ti pa boš njemu rešnica."
M. Valjavec.

Vital.
Zapovedani svoj praznik Solnigrad obhaja dnes,
K maši vabi že zvonjenje, žena čuje glas zvonov,
praznik Vitala — svetnika, ki znanik je bil z nebes . Dan ta že ob uri rani
vendar ni jej cerkve mari, dokler kruh še ni gotov. Mnogi delo graja njeno —
zvona glas ljudem oznani.
ali vse le — bob je v steno!
Ljudstvo za Boga goreče vsak opravek opusti — da bi delal, to pregrešno slednjemu se danes zdi .

.Zapovedani je praznik! —
Bodi! — Vendar živi duh v cerkev prej me ne prežene,
A — tam žena kruh si peče, dela še končati neče.
dokler ni izpečen kruh!" Čul je ženo svetec Vital,
mož pred njo stoječ, očital:
Slovenske legende.
81
6

„Li ne slišiš, kar zvonovi oznanjujejo sedaj? Praznik posvečuj, če hočeš gledati kdaj sveti raj! — Pusti torej, žena, delo, saj ne bode ti prospelo!"
„Praznik ta naj posvečujem? Bodi! — vendar živi duh v cerkev prej me ne prižene, dokler ni izpečen kruh!" „Pojdi! — Vital sam veleva. „Pomnila boš tega dneva!" —
Reče in izgine svetec . . .
žena grohotaje de:
„Jaz te ne poznam svetnika;
če pa hočeš, da srce tebi bo pokorno, ženi kruh ta v kamen izpremeni!"
Spet prevzetno zagrohoče . . . dušo napoji jej srd. — V peč pogleda . . . Mesto kruha kamen le opazi trd . . . Mine ponos ves ženico, brž ko izpozna resnico . . .
Zdaj v Šent-Petra cerkvi vidiš hlebe kamenate te. „Praznik posvečuj le vestno," kameni ti govore.
Jožef Vole.
Kameniti ribič.
Na trgu tam v Celovcu kamniten mož stoji, klobuk drži svoj v roci, pred njim bedanj leži. Kaj pa ta mož pomeni? se vprašajo ljudje. —
V	povesti izročeni se to-le nam pove:
V	Celovcu bil menih je, pobožen mož in svet, za božjo čast in slavo, za rod slovenski vnet. Ta gre na trg po ribe. Nek ribič tam je stal, menihu se odkrije, — rad bil bi kaj prodal.
Menih slovensko vpraša, po čem mu ribe da, pa ribiča s tem zdraži, ki samo nemško zna. „Povejte to po nemško!" srditi ribič de. „Proklet slovenski jezik! Ta v glavo mi ne gre."
Menih ga je posvaril, podučil ga tako: „Ne kolnite, prijatelj, to v srečo vam ne bo. Namesto te kletvine bi jaz ta svet vam dal: Slovensko se učite, ne bode vam nič žal!"



[jrpf*T

So Lang-\)^l-Ich-Da-Bleibe:n-5T4-an pi5 nier-mejne-fv5chvnd-klh\.eb5-/%gan
KAMENITI RIBIČ.
Nad to besedo ribič še bolj se je razgrel, in vnovič je meniha preklinjati začel: „Naj tebe vrag odnese, Slovence vse s tebo, saj v petdesetih letih noben'ga več ne bo!"
Menih ga zdaj pogleda in to mu govori: „Nesrečni ribič, vedi, kar mož ti star veli: Le Bog usodo vodi, le on prihodnost zna; kar revni človek blodi, pa malo le velja.
Za tvojo kletev kazni pa več ne ubežiš, ostal oš na tej skali, na kteri zdaj stojiš; boš v kamen se spremenil in tu na trgu stal, dokler bo kak Slovenec še todi stanoval!"
Besede te izreče. Glej, čudo se godi: Predrzni ribič z bednjem se v kamen spremeni! Let petdeset preteče, preteče tristo let. pa čas še priti neče, ko ribič bo otet.
Le Bog usodo vodi, le on prihodnost zna; kar revni človek blodi, pa malo le velja. Zato še zdaj v Celovcu kamniti mož stoji, klobuk drži svoj v roci, pred njim bedanj leži.
F. H.
Od nebeške glorije.
Stoji, stoji tam samostan, menih je v njem, ki leto in dan premišljal je samo let6, kako v nebesih je lepo in kakšno je veselje tam, ki je ljudem prikrito nam, ki videlo ga ni oko, ki slišalo ga ni uh6, ki ga čutilo ni sreč, in ki presega vse želje.


Iz kloštra šel počasnih nog sprehajat enkrat se je v log; kar na drevesu pevčica zapoje rajska tičica in poje, poje tak lepo, da nobena tica ne tako. Prepevala je glorijo, ki jo v nebesih vživajo; prepevala na jasen glas je njega veličast in kras, ki je zemlje in neba vladar, od kterega je vsaka stvar; prepevala, kak božji svit nebeščanom je vsem odkrit, kak' angelci lepo poj o, lepo poj o, sladko poj 6, sveti Trojici strežejo, Marijo devico venčajo, ki vsa, vsa osvetljena je, kraj sina posajena je. Pela je od veselja tih, ki so v številu 'zvoljenih, ki njih posest za vekomaj veseli je nebeški raj, ki obličje božje gledajo, brez nehanja ga vživajo. In pela je tako lep6, tako lepč, tako sladkč, da se od glasov presladkih je precej zameknil menih.
Zbudivši spet se v klošter gre, vratar neznan mu vanj odpre. . Poznal menihov nič več ni, iri njega tudi ne oni. „Kako je to, kak6 je to? Pred eno uro je bilo, ko sem zapustil samostan, da šel sem v log, ko slednji dan, in spremenjeno vse je zdaj, in skoro mi neznan ta kraj!"
Zdaj spomni višji se opat, da je bral v zapisniku enkrat, da šel menih iz kloštra je, pa da ni vrnil nič več se, pa nikdar se ni vrnil spet — od tistihmal je tristo let.
„Tedaj poslušal tristo let sem rajsko tico pesem pet', ker tak' sladka je pesem b'la, ki pela jo je tičica. O kakšna šele glorija veselja bo nebeškega!"
Matija Valjavec.
Tica pivka.
Z zemlje voda je splahnila, v malo morij je stopila. Z g6r ni voda več curljala, grozna suša je nastala. Vsi ljudje in vse živali žeje konec so jemali. A njih klice Bog začuje: „Slišal vaše že sem muje; gora vode bo dajala in studenec trda skala: toda pržtoke skopljite, jih do morja dovodite!" In ljudje so in živali prihiteli brž s kopali. Moški z rovnico, z lopato prst prekapajo robato; ženske s pridnostjo veliko ročno sučejo motiko; s klinci rujejo otroci, prst odnašajo kar v roci; dela vprežena živina in pa divja vsa zverina:
Junci, krave in pa voli so zemljo z rogovi bodli; konj teptal je tak togotno, da vso polt imel je potno. Pes in mačka vkup sta stala in sta s tacama kopala. Krt s podgano in pa z miško ril je prst od spod na kviško. Medved, tacar-kosmatinec, volk-ovčar in vsak divjinec, lev mogočni, tiger hudi so bili kopači tudi. S kremplji brskale so kure, s kljuni race, goske, pure, vrabci, orli, vrane, sove, vse, vse delalo je rove. Ena sama, sama pivka tam na strani lena čivka in jih gleda, zaničuje in se z delavci norčuje. — Vodotoči so skopani in do morja pripeljani.
„Tak' je prav!" Gospod zdaj reče, in tema rek z g6r priteče. Vsi gase si silo žeje, samo pivka le ne sme je. Bog jo vklel je, da od zemlje vode nikdar si ne jemlje, sam edini dež sme piti, kar ga more v kljun vloviti; a kadar jo žeja stiska, „Piv, piv!" proti nebu vriska. Bog jo čuje, kadar joče,
kmalu da dežja ji moče. A ti, slišati jo vpiti, v kupe, kosec, z mrvo hiti! Sploh pa, ki jo čuješ pivko, le imej jo za znanivko, da pri Bogu ni prekane, da dolžan nič ne ostane, a se vendar rad usmili, kadar prosimo ga v sili, ne želi pogube grešnih, dokaj potov ima rešnih.
M. Valjavec.
Grof in opat.
En grof je bil, ki mu očeta poklical Bog je s tega sveta. K opatu koj se je podal, pa žalosten tako mu djal: „Očeta milega sem zgubil, ki sem črez vse ga zmeraj ljubil, tu sem prinesel srebrnine, tu nate biserov, zlatnine, v molitvi nanj se spomnite, naj večni Bog usmili se, da duši pokoj podeli, da v sveti raj jo posadi."
Odgovori nato opat: „Kar prosite, storim vam rad; molitev vernih je kot mana od duš pobožnih jim poslana, ker božja milost je neizmerna! Zat6 bo koj družina verna na svetem mestu pokleknila, za dušo rajnika molila."
Zvon v samostanu je zapel, in iz posameznih so cel, na koru zbrali se menihi. Pokleknejo pobožni, tihi, povzdignejo na križ oči, kjer naš Odrešenik visi, da bi tako iz duše cele molitve jim v nebesa vrele.
„En očenaš za rajnika, da Bog mu večni pokoj da, da tam bi duša ne trpela, če je kaj grehov s sabo vzela!" Tak molil je opat glasn6, za njim menihi molijo, in ko molitev so končali, nazaj so v cele se podali.
To grof posluša; in ko vse končano je, približa se

opatu spet ter de tak6: „Je-li molitev vsa že to za srečo večnosti njegove? Tedaj mi vi za vse darove ki dal za samostan sem vaš, le vračate en očenaš?"
Na grofove besede tč opat se nasmehlja ter de, kot da ga sveti Duh uči, in sam iz njega govori: „Kdor hitro sodi, prav ne sodi! Zato dokazano vam bodi, kaj vreden je en očenaš! Le pena ves zaklad je vaš, le pena vaši so darovi nasproti vrednosti njegovi."
Ko tehtnico mu prinesd, menihi spet ga obdado. On pa najtanjši list poišče, „ Gospodovo molitev" spiše,
Zlati
Preljubi sveti Peter, ki imaš zlate ključe prelepih vrat nebeških, besede, svete moje poslušaj in premisli, potem pa jih izpolni! Zlato se res pristane rokam nebeškim tvojim; a vendar je za vrata, ki toliko že vekov jih dušam si odpiral, ki toliko že vekov
ter dene listek v eno zdelo, in v drugo pa bogastvo celo, ki so od grofa ga dobili, da bi za rajnika molili.
Al' kvišku zdela je skočila, ki v sebi je zaklad nosila; globoko pa je padla zdela, ki svete je besede imela. Resnico čudež govori — Jo vidi grof in ostrmi.
Opat mu vidi lica bleda, zato prijazno ga pogleda, ter ga nagovori tak6: „Naj čudeža vas strah ne bo, ki nam poslan je od Boga, da vsak resnico to spozna: Zaklade vse, ki svet obeta — prevaga jih molitev sveta. Naj pomni torej duša vaša, kaj da je vrednost očenaša!"
V. M.
M
ključi.
jih dušam boš odpiral, odpiral in zapiral — premehko in preslabo. Lahko bi se potrli ti lepi zlati ključi, in dušice pobožne bridko bi žalovale, in čakale bi težko, da se odpr6 jim vrata; in morda v sveti jezi se nate bi srdile, preljubi sveti Peter.
Preljubi sveti Peter, zdaj slišal si besede, zdaj čuj še svete moje! Jaz velik siromak sem ti velik bogatin si; — jaz jako sem nesrečen, ti jako si usmiljen. Olajšaj mi bolesti, pomozi mi v nadlogi: Daj meni zlate ključe, in jaz ti dam železne. Ti bodo zate boljši, a oni boljši zame. Zdaj čul si, sveti Peter, sedaj samo premisli!" na smeh nategne usta, tak6 svetnik mi pravi: „Premalo, vse premalo
dušic prihaja k meni; preredko, vse preredko te lepe ključe rabim, da bi se mi potrli! A kaj zlato če tebi? Zlato je baš prineslo največje zlo na zemljo: bogastvo, neenakost, zavist, sovraštvo, boje, nezadovoljnost, bedo. In iz zlata skovali vam robstva so verige — In ti zlata želiš si?" Že pikro misel v glavi, besedo na jeziku pripravljeno imel sem — kar se oči odpro mi, in vidim, da sem sanjal.
Gojho.
Iškarijot.
Sam — čisto sam! Tu nihče me ne vidi . ..
zakrivaj gaj me ti! . . . To bil je pot, to bil je pot iz mesta, izmed ljudi!
Gledaje k tlom po ulicah sem bežal
ven mimo znanih hiš naprej, naprej — kot da bi bil podil me nevihte piš . . .
„0 Juda! Kje so srebrniki?" vpije
poulična dečad — „Vse vrgel v tempel . . . pustite me! . . . Pojte si jih iskat!"
IŠKARIJOT.
Trgovec Levi sreča me na trgu, pomane si rokč:
„Čestitam ti na včerajšni kupčiji, apostol, hč!"
In Ahasver, črevljar predmestni stari, pred hišoj mi sedi:
„Kaj skrivaš v plašč se in bežiš ? Poznam te brat Juda, ti!
Mesija tvoj noseč tod križ pred uroj počiti htel je tu;
odgnal sem ga. A ti hitiš gotovo pomagat mu!" . . .
Naprej, naprej — no kam? Sedaj sem-tukaj . Ne, ne! Umrl ne bo!
On križan? Ne! . . . Pomiloste ga morda . . Čuj, kaj je t6?
Skoz gaj mi ljudstva hrum in šum odmeva! na Golgati sem mar?
Čuj, kladiv jek — zabijajočih žreblje . . . za vdarom vdar! .. .
In hrumu bliže tihotapi Juda — prizor mu je odkrit:
Glej, križ stoji že tam ... A On na križi razpet, pribit!
In Juda zre v telo nago, krvavo — a On tam še živi'?
Da! Ni li zdaj naravnost v£nj velike uprl oči? . ..
Pod križ tja plani!... NebZaman — prepozno! Tu cedra močnih vej . ..
In zadrgnivši vrv okrog vratu si — visi na njej.
Na vetru guga mrtvo mu se truplo, glej, s kuštravoj glav6j;
Srca utihnil vtrip, na vek utihnil vesti je bčj ....
Stemni se! Grom! Potres! . .. Mrliči živi zdaj vstajajo iz jam!
Za hip i sam obešenec v življenje vzbudi se tam!
On vidi, sliši . .. Obletava črn ga netopirjev, s6v . . .
Srebra maši mu polno mošnjo v usta trop zlih duhov.
Blisk piše v črkah mu orjaških sodbo za ta, za dni svčt...
vihar mu tuli: „Umri, Juda, dvakrat! Proklet, proklet!"
A. Aškerc.
Vrag — prijatelj.
Jo čas hiti, že zopet je sobota, — in jutri je Mihelova nedelja! Matija, čuj, kak6 že Urh Jernejcev mogočno na Medvedji Rebri strelja, pri fari doli pa med strelom don zvonjenja oznanja, da pri nas je jutri dan proščenja!"
Tako se je čudila stara Trelka
sedeč v preddurji trhle gorske koče
ter zrla raz planino v dol prostrani
na sela, polja in vrte venoče;
potem pa naglo v vežo k sinu je stopila
ter mu prosečim glasom mehko govorila:
„Matija, jaz nocoj ne morem v cerkev, preveč sem trudna po težavnem delu; dčj, idi v cerkev ti; tu vzemi svečo, prižgi na čast jo svetemu Mihelu in prosi ga lep6, da nas in dom varuje plazov, požara, strele in bolezni tuje!"
Po kaj li Savljani na večer do cerkve kar trumoma vr6, večernice že so minile, —■ na večer pa maš ne berč?
Ne speje k večernicam ljudstvo, ni k maši sedaj ne hiti: častit gre Mihela — junaka, ki zmel je peklenske moči.
Pomoči gre ljudstvo ga prosit, — saj jutri je praznik njegov, da on bi jih čuval nezgode: požara, bolezni, plazov.
Glej, v cerkvi že sveča ob sveči pred svetim Mihelom gori, — še hip — in premajhna bo cerkev za tolike trume ljudi.
Za vrati pa Trelčev Matija lojeno je svečo prižgal, a molil ni, niti pokleknil, — sam sredi klečečih je stal.
O, Trelčev Matija ni ljubil molitve, ni ljubil cerkva, a ljubil je žgano pijačo in klel je stvari in Boga.
Nocoj pa le vendar oko je na sliko oltarno uprl: v hudobca je gledal nevšečno ki angel — junak ga je stri.
„Sveč dosti gori že Mihelu," tako je na tihem dejal, Jaz rajši pa svečo lojeno hudobcu na čast bom prižgal."
Upihne res svečo gorečo in hlastno jo zopet prižge, — ne angelu božjemu v slavo, a v slavo gospodu teme ....
„Kot je nocoj tako temno pa res že dolgo ni bilo. Saj včasih sem že hodil tod, — a nikdar še tako težak ni bil mi k domu hod.
Po nebu vsem je zvezde ni, ki mi odstre temo noči, in ni človeka ga nocdj, ki skozi širne gozde te v gor6 bi šel z menoj."
A vendar, — tam iz dalje, glej, trepeče skozi goščo vej dvojica lučic v gozd teman, — in vriske čuj in žvižg glasžn, tam je človeški stan.
In vendar ne! — Kaj li je to! .. . ne gre li tamkaj sem nekdd? O Bog .... To žensko bitje ni: kot ogenj mu žare oči, in v ustih plam gori ....
„Ho-h6! Večer Bog dober daj! Možak, je vam kaj znan ta kraj? Izgrešil jaz sem pot domov in ure tri že tavam sam v temini teh gozdov." —
„Ta kraj sicer poznan mi ni, a bolj poznan si meni ti.
Nocoj si hitel v božji hram, tam meni svečo v čast prižgal, — o dobro te poznam.
Ne tresi se, prijatelj moj, pogledov mojih se ne boj; prijatelj star sem tebi jaz, ime ti moje znano je, dasi neznan — obraz.
Predolga pot na tvoj je dom, na svoj te dom povedel bom; — ne boj se me ... . no, bodi mož! Poprej ko mine hipov pet, že v mojem domu boš."
Rok6 mu črno vrag podal, privzdignil malo ga od tal,
izbruhnil vanj žvepleni plam---
odnesel ga je v črno noč, — Bog večni vedi — kam ....
Kak strah prevzel je gorsko vas, ko zjutraj je zazvenel glas, da v „Hudem brezdnu" pod goro, — kjer straši že iz davnih dni, — mrtev leži nekd6 ....
Na hip do brezdna prihite možje, otroci in žene; za njimi Trelka prihiti: „Kdo ve, če ni Matija naš, še zdaj domov ga ni!"
Spusti v globel se mož-junak; le mučen hip .... in glas krepdk privre iz dna: „Hladen in tog Matija Trelčev tu leži, — daj pokoj duši Bog!"
Jos. Podkorenčan.
m
Pesem	o zvonu.
Zgubila mlada žena	Na Bledu sred' otoka
je dragega mož A,	kapelica stoji,
ne ozdravi skrb nobena	tam vdova večkrat stoka,
ji bolnega sred. *	tam briše si oči.
Bledi ji velo lice,	Že vlil je za kapelo
umira svit oči,	srebrni zvon zvonar,
ker dan in noč solzice	že dene ga veselo
ljubezen 'z njih rosi.	v čolniček svoj čolnar.
In hudo zarotila	Naprej, naprej veslajo,
se mlada žena je,	do srede pridejo,
da vedno bo nosila	kar vetri privihrajo
obleko črno le.	in strele švigajo.
Kar dragega hranila	Razsajajo vetrovi,
pri hiši je blag£,	se peni jezero:
srebrd, zlatč znosila —	potegnejo valovi
in vliti zvonec da.	čolnič s seboj na dno. —
Nebeški hoče devi	Še zdaj, ko temno krilo
dar'vati zvonec ta,	noči pogrinja svet,
ker ona večkrat revi	čolnarji sliš'jo milo
sreč je umirila.	iz dna zvonjenje pet'.
Da zvončeka je petje, to vedo dobro vsi, veslajo brž v zavetje, nevihta jim grozi.
J. Bilec.
Veronika z Malega grada.
Poglej kapelo na gorici — tako mi del je stari ded — pod njo se v zemeljski temnici globoko skriva strašna klet.
Vrh holma na planjavi ravni, kjer klet grozi na trdnem dnu, se dvigalo je v dobi davni zidovje Malega gradu.
Slovenske legende.
97
7
Živela v dvorih je devica, nečuvene krasote cvet, Veronika, gradu kraljica, stražeč si zlatov broj neštet.
Sprejel je deve grad bogate nekoč v blesteči kras dvoran pobožne tri duhovne brate, tri brate, rojene en dan.
Ob jezeru, ki oblivalo ta hrib je daleč na okrog, jih oče je pod kočo malo skrbno gojil — čolnar ubog.
A ko so vzrasli dečki zali, ostavil je roditelj svet, vsi božjo službo so izbrali, učili se več dolgih let.
Domov vrnivšim pa velelo hvaležno jim srce je vsem, da trinadstropno naj kapelo Bogu zgrade na holmu tem.
Povelju božjemu pokorni povsod prosili so darov, v iskrenih prošnjah neumorni prišli so pod bogati krov.
A ne izide glas proseči iz ust duhovnim bratom še, zadene že pogled preteči jih iz očes Veronike.
„Mar menite li, glupci smeli, da zbiram vam imetek svoj, in da zlato cvete kapeli, ki holm bi omejila moj?
Namah se rajše zvijem v zmaja, ki polni žrelo mu otrov, kot da od svojega sijaja najmanjših dala bi darov!"
In glej! — Iz grla oddonelo brezbožno komaj je slovo, ko kazen ji telo v odelo zagrne črno in temno.
In kači-deklici nadene luskinast na hrbet oklep, v greben lase nabere njene, a nogi v dolg ji strne rep.
Ko bratje izbeže iz grada, za njimi zemlja zazija, in v žrelo temnega prepada pogrezne kača se do dna.
Ob letu pak so svečeniki na mestu tam zidali hram. Trije blesteli žrtveniki so nad prokletstvom temnih jam.
Se danes se na holmcu dviga kapelica v nadstropjih treh. Gradu ošabnega — več ni ga, le v kleti spira deva greh.
Anton Medved.
m
Zaprta
K svetemu Tomažu pride dekla božja, zlo užejala jo je človeška košnja. Svetega Tomaža krčma ti je dobra, vina ga poprosi, ne diši ji voda: „Ti imaš tol1ko vina, trda duša skopa, pa ga nič ne daš mi, Toma, trdi Toma!"
V klet jo pelje polno, v sredo tja sodovja: „Pij ga, pij do sita, rebrna strahota!"
K sodu naglo plane, odmaši ga ročna; srkne — sod je prazen. To je pivka močna.
K drug'mu sodu šine, odmaši ga ročna; srkne — sod je prazen, to je pivka močna!
K tretjemu blahutne odmaši ga ročna; srkne — sod je prazen; to je pivka močna!
„Čak', zavoljo tebe se mi ne izprazni mošnja!" Havt! Po njej z rokami, v sod zmaši jo Toma.
„Tukaj notri bodi, žena grozonosna,
smrt.
naj počiva malo, ljudosečna kosa! Jej in pij al' pa ne, bolj ne boš životna, dokler kaj ljudi je, tud' ne bo te konca."
Sedem let je smrti vedro ječa grozna. Sedem let kopali niso en'ga groba.
Bog Tomažu pošlje angelskega posla: „Smrt izpusti! Strašna vpije k meni tožba. Kakšen je nasledek tvojega zapora? Bolj ko pred potopom zemlja je hudobna; kdo je, da bi mu bila mar zapoved božja? Tolovaji vsi so, rod ves — ena zloba. Zla je ura solnčna, doba zla polnočna: Kaj se nam je bati, saj strahu ni groba! Le poglej okoli, kaka reva grozna!
Starci žitja trudni prosijo umora, slabi zavolj silnih si želijo konca, da nihče ne pride, žal'je družba božja; le poglej okoli, kaka reva grozna!"
ZAPRTA SMRT.
In Tomaž spregleda,	S pravljico to mati
reši smrt zapora.	me je še otroka
Mro življenja siti,	vračala od straha
pojenjuje zloba —	smrti in pa groba.
Vam pa jo prebira glasno struna moja, in predmet podaja, fantaziji b6gat.
Neznanec.
Lesena riba.
Tam, kjer valovje rensko med gorami šumi, da Švici, zemlji prosti, do dna srca doni,
tam hišica je stala, oj hišica 'z lesi, pokrita z revnim bičjem, na breg postavljena.
V	tej hišici leseni stanuje siromak; otroke, njega, ženo hranjeva ribji vlak.
V	tej hišici leseni ni srebra, ni zlata,
pa biva v njej družina pobožnega sred. —
Odhajalo že solnce za strme je gore, oblaki črnosivi nad hišico vise.
In pogubljive strele v oblakih švigajo, v brloge izpod neba zveri se umikajo.
Za mizo svojo ribič z družinico sedi; od zunaj dež uliva, on v hiši kruh deli.
Ta čas nekdo na vrata trdo potrka kar, od mize naglo vstane, odpirat gre ribar.
Črez prag duhovnik stopi in v roki križ drži, pa brada se mu bela, ko čisti sneg blešči.
„Oj hvaljen bodi Jezus!" popotni mož je djal. „Na večne čase, amen!" ribar odgovor dal.
„Preljubi moji, prosim, naj tu se posušim; pri vas do zore bele pod streho naj zaspim."
Privezana ti v mrežo bo srečo klicala, veliko rib in ribic iz reke dvigala.
Pošteni ribič pravi: „Častiti moj gospod, nocoj hud6 je vreme zadelo vašo pot.
Al' kadar več ne bo je, tud' več lovi ne bo; vsa tvoja sreča pojde, ves blagoslov za njo."
Postreči vam ne morem; pa kolikor imam, to vam z roko veselo; z veselo dušo dam.
In ribič je hvaležen leseno ribo vzel; domov se je povrnil, za vado jo pripel.
Vzemite kruha z mize, ak' vam je z nami všeč; potem se z nami grejte, na gorko pojte leč!"
Nalovil z njo je blaga, nalovil dobrih dni; ko tolstemu županu obraz mu zablešči.
Že vstaja zora zlata in sije nad gor6, popotni mož pa jemlje od rib'čevih slovo.
Že nekaj let ni rezal več kruha črnega naložil v svoje hrame srebra je in zlata.
In gospodar še spremi do ceste ga vesel; tam sede trudni starec, ker hod ga je prevzel.
Sosedje so poznali ribarja nekedaj; al' s čim si je pomogel, s čim obogatel zdaj ?
Rezilo v roke prime, odreže palico, iz palice pa dolbe leseno ribico.
Skrivaj za njim so vedno obračali oči; pa kaj se jim pokaže? Da mnogo rib lovi.
Nad ribo čudno moli, nareja sveti križ, potem veli ribarju: „Glej, da je ne zgubiš!
Natočijo mu vinca, srce se mu odprč; o ribici leseni povedal jim je vse.
Sosedje preveseli hite od njega preč; al' drugi dan že v mreži ni bilo ribe več.
Miroslav Vilhar.
m
Zastonj je solze točil, zastonj se je kesal; z družino je ubožen v prezgodnjo jamo pal.
Kvatrna sobota.
„Ne hodi v gozd po klade v soboto kvatrno, da zlo te ne napade, čuj prošnjo materno!
Sem skušena, sem stara, ubogaj me, moj sin! Veruj, srce ne vara, poslušaj opomin!"
„Kaj, mati, mi grozite?" de mladi gospodar. „Le tiho mi bodite, zato vam prav nič mar!
Vsi dnevi so enaki, kedo vas slušal bo? Otroci in bedaki; — so prazne marnje to.
Imam voliče mlade strahu ni v meni nič, doma mi bodo klade, naj brani sam hudič!"
Odšel je on in štirje sosedje ž njim, rekoč: „Če res še kak hudir je, naj skaže svojo moč!"
Pri oknu mati gleda, solzi se ji oko; „Gotovo," — vzdihne bleda „v nesrečo d'nes gredo."
Že v gozdu so, v dolini, že klade nalože. Oblači se; — v višini vetrovi se pode.
Stemni se; iz oblakov se vsuje sodra, sneg, ne straši to možakov, z vozmi hitečih v breg.
Čuj! Strašen šum v goščavi, razlega lom se hoj, vihar voze ustavi; je mar tu pekla roj? —
In burja tuli, pišče, po tleh se dela led, brlogov zver si išče in plašna je goved.
Poganjajo voliče možje, kriče, rote; vihte nad njimi biče, a z mesta ne hotč.
Napno poslednje sile, zdaj v to, zdaj v ono stran, moči viharja čile jim branijo na plan.
Zastonj so vsi njih trudi, zastonj ves njih napor, glej! drug za drugim zgrudi, pod snežni se zastor. —
Ostale tam so klade, ostali tam možje, rop grozni smrtne vlade, družinam, oh, gorje!
Našli so pet mrličev na žalost materno in ždn in otročičev v nedeljo — kvatrno.
K Silvester.
Starček.
Živel mož je dolgo časa, sneg pobeli mu glavo, brada je že sivolasa in se sveti kot srebr6.
Ura mu je že odbila; pride k njemu bela smrt, ki ga bo v nebo spremila, ga peljala v rajski vrt.
Jezus hoče k sebi vzeti, gori v sveto ga nebo, ker on živel je na sveti, kakor angelci svetd.
Ene v srcu še ima želje, te doseči še želi, preden v rajsko tja veselje k Jezusu se preseli.
Želje troje: od družine v hiši vzeti še slov6 ino v hlevi od živine in od polja tu d' tak6.
„Rasti, rasti žitno polje, kakor rastlo si doslej, rasti, rasti še vse bolje, ko dosihmal zanaprej!"
S polja v hlev k živini grede in jo boža in drgljd in izusti te besede, prišle mu iz dna sred:
„Rčdi, redi se, živina, kakor si se mi dosle, dalje od sinu do sina še vse bolje ko doslč!"
Starček zapusti živino, v hišo gre, pa vleže se, skliče vkupaj vso družino in jo zbere krog sebe:
„Le sem, le sem, vi družina, tri reči vam še povem, vredne vašega spomina, tri besede, preden grem.
Prva je beseda taka: ljubite Gospod-Boga, ker gre njemu slava vsaka, ljubite ga iz srca!
Druga je beseda taka: ljubi naj zavolj Boga, ker gre njemu slava vsaka, vsak kot sebe bližnjega!
Tretja je beseda taka: kdor bo starše spoštoval, ki jim gre spodobnost vsaka, Jezus ga bo daroval!"
Tri so lučice prižgali, sladko v Bogu je zaspal, angelčki so prijadrali, angelcem je dušo dil.
Rajsko pesmico zapeli, pa so peli prelepč. Kvišku, kvišku so zleteli z dušo k Jezusu v neb6.
M. Valjavec.
Id
Dar sprave.
Visoke gore apeninske poljublja solnce zlatožarno, večer se zgrinja po dolinah, šumi zelena reka Arno.
Pobožen brat hiti zapirat nad reko samostanska vrata in molit v cerkev, kjer počiva telo mučenca Minijata.
„Gospod, po dnevi in po noči srce te vsako hvali verno!" Menihi zbrani pred oltarjem molitev pojejo večerno.
„Dejanjem našim bodi vselej začetek ti in srečen konec!" Čuj — zdajci nekdo zunaj hitro potegne samostanski zvonec.
Umolkne zbor. Vprašanje leže na lice sivega opata. „Molite dalje!" mirno reče, „jaz pojdem gledat sam pred vrata."
Iz cerkve stopi na hodišče med tesne in debele stene, do vrat železnih k zvoncu pride, oprezen samostan odklene.
Uzre pred sabo — kaj? O čudo! Mladenič lep kleči na pragi in roke dviga, milo prosi: „Sprejmite me, oh, oče blagi!
Sprejmite me v samotne sobe, živim naj, molim v vaši družbi, odrekel sem se vsemu svetu, posvetil sem se božji službi."
Opat ga rahlo dvigne z roko, obraz pogleda in postavo. Ob boku meč, na prsih jeklo, odeva šlem junaško glavo.
Oči mu živo lesketajo, kot prstani na rokah zlati. Zamisli se opat in vpraša: „In oče tvoj in tvoja mati?
Odkrito mi povej, mladenič, kaj v samostan in kdo te mora? Če nimaš svetega poklica, ne žali svetega prostora!"
Mladenič reče mu ponižno: „Ne kliče me nobena zmota. O mož častitljivi, poslušaj, kako so čudna božja pota!
DAR SPRAVE. I.
Prijatelja sem strastno ljubil, (na veke naj počiva v miru!) Pred leti ga je neki vitez prebodel nagloma v prepiru.
Iz mesta v noči je pobegnil, ko delo kruto bil je storil. — A jaz — iskati ga in najti pred Bogom sem se zagovoril.
Svoj dom zapustil sem razjarjen, tovarišev nabral krdelo, orožje nase del in nanje in zdivjal z njimi na deželo.
Iskal sem ga po temnih lesih, pretaknil mesta in vasi sem, povsod ga verno opisaval, nikjer ga najti mogel nisem.
A danes, veliki baš petek, črez dolgo sem morilca srečal. Ves divji jaz sem meč zagrabil, on pak pokleknil in zaječal:
„V imenu Kristusa te prosim, ki za sovražnike je molil, odpusti mi dejanje moje — in on te bode v raj izvolil.
Saj nisem vedel kaj sem delal--"
solze polijejo mu lice,
ne more dalje govoriti —
jaz vtaknem meč nazaj v nožnice.
In kakor prvi sneg pred solncem, ves srd se v moji duši staja. „Odpuščam ti," velim mu tiho, „le miren pojdi s tega kraja!"
In jaz takoj se sam odpravim, ni druga enega ob meni. Kapelico uzrem pred sabo, okoli vrat bršlan zeleni.
Prestopim prag, odkrijem glavo, očem pokaže se razpelo: Pri steni na lesenem križu visi telo mrtvaško belo.
Oči ugasle in zaprte, z napol odprtimi pa usti izreka še — tako se zdi mi — „0 Bog, sovražnikom odpusti!"
Zamaknem se v obraz trpeči — srce sočutno mi zajoče, le zanj živeti, zanj trpeti zahrepenim iz duše vroče.
Zahrepenim in precej sklenem posvetni slavi se odreči in v vašem tihem samostanu v redovno haljo se obleči.
Nebeškomilo se nasmehne in Kristus nagne svojo glavo, poklic vzbudi in sklep potrdi — O kolik dar za mojo spravo!
In zdaj sem tukaj, blagi oče, tvoj duh naj miren sam razsodi, kaj od svetd in rodne hiše in kdo me v vašo hišo vodi."
„0 brat po Kristusu, pozdravljen!" Opat mladeniča objame. „Le pojdi, pojdi k nam v samoto, poslan od božje volje same!
Le pojdi sladki mir uživat, ki svet ne more nam ga dati!" Trenutkov nekaj le — in v cerkvi obadva molita med brati.
Visoke gore apeninske poljublja solnce zlatožarno, v dolinah vstaja mlado jutro, šumi zelena reka Arno.
Vstajenja velika nedelja! Poslednja zvezda se utrne, od stolpa cerkve Minijatske izliva glase zvon srebrne.
Presladka pesem „Aleluja" slovesno dokonča daritev, menihi, zbrani pred oltarjem, tope se v tiho še molitev.
In zopet zvonec samostanski molilce nagloma razburi, in zopet miren se napoti opat odpirat vežne duri.
Kdo hoče noter v ranem jutru? Obide slutnja ga na poti. Morda je oče ... Ključ zabrne, pogleda — slutnja ga ne moti.
„Moj sin, moj sin! Tu mora biti!" zavpije vitez nad opatom. „Jaz hočem ga, če ga odkupim z orožjem ostrim ali z zlatom.
Trde tovariši njegovi, da k vam je šel — tu mora biti! Jaz poj dem noter, da ga vidim: Gorje mu, kdor ga kani skriti!
DAR SPRAVE. II.
Moj dragi sin, moj sin edini!" Zmehča se vitezu beseda. „G dobri, miljeni duhovnik, nazaj dobodem ga — kaj ne da?"
Opat na rameni očetu uvelo položi levico: „Tvoj sin je tukaj in ostane," veli s povzdignjeno desnico.
„Prišel je k nam — ne sam od sebe, sprejet je bil — a ne zaplenjen, predvčerajšnjim je vstopa prosil, naravnost od Boga odmenjen."
In starec resnemu očetu povč, kar slišal je od sina in vitezu pripoved segne v globino srca in spomina.
„A naj ti sam pove vse boljše! Pokličem ga, da k tebi pride." Prijazno se opat prikloni, zaklene vrata in odide.
Ne mine polovica ure, in pred očetovim pogledom stoji otrok njegov, med brati najmlajši vnuk prastarim dedom.
A kakošen? To ni več plemič. Obličje mu na prsi klone, in v tem očesu, tem prosečem vsa radost do sveta mu tone.
Nekdanji kodri svetločrni ne sipljejo se več po vratu, uborna halja mu pokriva telo, zavito nekdaj v zlatu.

Drži razpelo v eni roki, ima prižgano v drugi svečo, in ustnice mu šepetajo: „Dobil sem pokoj, našel srečo."
„Moj sin," zakliče oče ginjen, „je li mogoče? O govori!" Objame ga in tiho dahne: „Kar Bog želi od tebe — stori!
A hiti z mano, ti in bratje, v kapelo gozdno čudotvorno, naj tam tel6 presveto vidim, ki mu je tvoje zdaj pokorno!"
Opat veselega obraza pripomni: „Vitez moj, ne hodi! Prenesli smo razpelo včeraj iz gozda v dolgem izprevodi.
V oltarju našega svetišča kraljuje naj odslej svetinja, do smrti nas in vse menihe za nami čuda naj spominja.
Tja pojdimo in zahvalimo še edenkrat nebes Gospoda; zakaj usmiljenje njegovo od roda širi se do roda."
Vsi zmolijo molitev svojo pred križem v cerkvi na kolenih, pred vsemi potlej sin očeta v besedah odslovi iskrenih:
„Moj oče, nikdar ne pozabi, da služim višjemu očetu — Očetu, pri katerem nekdaj na lepšem snideva se svetu."
Slovenske legende.
113
Molče podasta si desnici, kot bila bi si davno tuja; po duši le zveni' obema presladka pesem „Aleluja".
In kdo je srečni bil mladenič? — Proslavlja cerkev ga še danes. Mi tudi ga častimo -— bil je svetnik poznejši — Gvalbert Janez.
Anton Medved.
Trobentica.
božji v dvoru nebeškem peli so pesmi krilate; toda iz rok jim belili pri petju padle trobente so zlate.
Padale so od zvezde do zvezde, slednjič do zemlje so: v tla so vsadile trobente se zvočne, cvetke rodile nove so.
Groza zavladala v raju je jasnem, angeli so prebledeli. Brez trobent Vsemogočnemu slavo težko pač bodejo peli.
Zemlja slovenska se razprostira, kamor trobente so pale. Ljubka pomlad je ravno sijala, cvetke rodila je zale.
Iz trobent pa so angelskih tudi nežne trobentice vzklile, da slej zemlji leto za letom novo pomlad bi znanile.
No, pa jih sveti Peter pomiri, modro tako jim svetuje: „Ponje takoj na zemljo hitite; težko, da svet brez tatu je!"
Svet ključarjev vsem je povelje, angeli slušajo radi. Res na zemljo odplovejo urno, lahno kot vetrec pomladi.
Fr. Kralj.
Mrtvaška glava.
Pode se pod nebom oblaki, viharji po zemlji buče, z gradu odmeva pesem, z gradu se okna blišče.
„Pozdravljam te, družba vesela, pozdravljam prijatelji vas, da gostov obišče jo mnogo, odlike je hiši izraz.
Ko glave štejem drage, med njimi le enega ni, ki v goste sem vabil ga davi, — le to mi veselje kali.
Saj veste, tam v gozdu samotnem stoji razrušeni hram, pravljica golči, da pred leti puščavnik prebival je tam.
Privlekla mrtvaško glavo iz koče je jata psov, ko jezdil po gozdu sem davi, ko jezdil sem davi na lov:
„Gotovo si žejna in gladna, proseč zastavljaš mi pot, pa pridi drevi mi v gosti, tam čaka te hleb in sod.
Če v grobu ni meje življenju, na grad mi pridi zvečer, tam čaka te družba vesela, na svetu ni take nikjer!"
Tako sem, prijatelji, vabil, — tako sem vabil zaman, ker v grobu je meja življenju, ker meja le grob je hladan!"
A čuj bobneče grmenje, na nebu bliski gore, in skozi okna visoka mrtvaške se glave reže.
Utihne žvenk kozarcev, utihne pevcev glas, v dvorano stopi starček, oj starček sivih las.
Na stol grajščak omahne, kot zid mu je bled obraz, ježe lasje se gostom, preleta jih strah in mraz.
„Zakaj, grajščak, trepečeš? Saj vabil na grad si me svoj. Če v grobu ni meje življenju, pogledat idi z menoj!"
Za starčkom zapro se vrata, ugasne na nebu blisk, utihne bobneče grmenje, utihne viharjev pisk.
Vesel, vesel na gradu odahne gost se vsak, odahne za grozo se novo, med njimi je mrtev grajščak.
Gr. Gornik.
m
Sveta Barbara.
To bila sta žlahten gospod, žlahten gospod, žlahtna gospa; ta sta imela hčer en6, z imenom mlado Barbaro. Za njo je zvedel španski kralj: „Ti Barbara pač moja boš!" „Jaz sem že zbrala ženina, sam'ga gospoda Kristusa!" To se prav žal očetu zdi; nazaj je pisal v Španijo: „Iščite mi zidarjev vkup, da stolp teman ji delajo od črne zemlje do nebes." Zdaj so prišli zidarji vkup, da stolp teman mu delajo od črne zemlje do nebes. Barbara okol' je šetala, lepo si je prepevala. „Bi Barbara ti vedela, kaj mi zidarji delamo, bi pač ne pela tak' lepo!" „Jaz dobro vem, kaj delate; oj stolp teman mi zidate od črne zemlje do nebes. Kaj pravim, mojster, vam, zidar: Delajte v stolpu line tri,
da bode meni krajši čas!
mi prvo lino delajte,
kjer svetlo solnce gori gre;
mi drugo lino delajte,
na poldne solnce kjer pojd6;
mi tretjo lino delajte,
kjer solnce za gnado božjo gre!"
„Če mi zidarji to stor'mo,
gotovo glave vsi zgub'mo!"
Stolp teman dozidajo,
Barbaro notri denejo. —
„Kaj, hlapci, pravim vam, moji:
Vzemite s sabo sitčice,
poj te pobirat koščice
tje v stolp presvete Barbare!"
Stolp teman gori odpr6:
Rumena miza tam stoji,
za njo svetnica mi sedi;
na miz' gore mi sveče tri,
po vsem da stolpu se blišči. —
„Oj kaj vam pravim, oče moj:
prosite vi lepo Boga,
da vam dovolj pokore] da,
da se črez grehe zgrevate
v nebesa sveta pridete."
Narodna.
SV. BARBARA.
Sveta brata.
1. Rostamila.
V Brnu, mestu starodavnem, solze toči Svetopolk; vlada skrb na dvoru slavnem, med dvorjani vlada molk.
Brno sprejme brata sveta, sprejme zlati knežji dvor, vitezov popelje četa k devi nemi ju navzgor.
Jok odmeva po deželi, z žrtvenikov dim kipi, sli kraljevi v vsakem seli prosijo zdravil ljudi.
Solza ji na lice pada — zanjo govori molče, živa pa objame nada breznadejno že srce.
Knežja sestra Rostamila, dvoru radost, dvoru kras, govor dragi je zgubila, noč ji je odvzela glas.
In s Cirilom brat poklekne, moli vroče do neba, da ji prejšni govor jekne in odpre ji vir srca.
Nični so zdravnikov leki, žrtve Vesni so zaman: Govora zamrkli jeki devi ne privr6 na dan.
V nedro potlej seže lahko, sveti prstan zablesti, na milobo ust ga mehko Rostamili položi.
Sliši žalostne glasove, vidi skrbne sle Metod; brata svojega pozove, v Brno ju povede pot.
Ko pa usta spet odkrije v hipu se razreši molk, glas iz grla se izvije: „Brata sveta, Svetopolk!"
Ko pa ideta po poti, v nedro seže starši brat, svetcu mlajšemu nasproti prstan zaleskeče zlat.
Pred Metoda in Cirila knez poklekne slavni, glej! Poleg njega Rostamila, s vitli vitezi ob njej.
„Z roke svetega Klemena dar sem snel si ta v spomin. Moč mu božja dragocena, verne zdravi bolečin."
Blagovest Metod razkrije mehkim srcem bojnih vrst; in črez malo dni oblije dvor in kralja Kristov krst.
2. Slovensko pismo.
K zeleni gori solncu se mudi, svetnik Ciril po temnem logu hodi, načrt se mnog po glavi mu drevi.
Med gostim drevjem ga stopinja vodi, kam li prispe, ne misli in ne ve; samo to ve, da hodil ni še todi.
Rezilo ostro mu drže roke, v stoletna debla rise ž njim vrezava, z zamišljenim pogledom zre nanje:
Povšeč mu ni izstružena pisava. V nebo upre pogled se mu ognjen, iz duše mu molitev tiha plava:
„0 Bog, nečesa nima moj Slo ven, kar treba mu je in kar mu podeli: slovenskih svojih nima še pismen!
Razžari mi duha! Na bukvi beli oblike glasom našim naj podam in v njih tvoj sveti spišem evangelij!"
Skrivnosten veter skozi senčni hram zaveje, kot tolažil bi svetnika, in bukve močni vrh mu kima sam.
Naprej koraka. Prostor se svetlika. To gozda temnega je rob uže. Za njim razteza se ravan velika.
Ciril prehodi stezo sredi nje. — Osupel gleda pred-se koncem pota slovensko vas, ob njej zlato polje.
A tam na njem! — O večno-tožna zmota! Krog stare bukve se vrti vsa vas, drevo po božje moli rod-sirota.
Cirilu žalost potemni obraz, med narod gre pod bukvijo zeleno, iz dušnih prs mogočni dvigne glas,
da vrh neba božanstvo vlada eno — v jeziku njihovem jim razloži, in ples ustavi ljudstvo zaslepljeno.
Oči upro na sveto lice vsi. Vesel jim blagovestnik razodene, kaj prava vera Kristova uči.
Neznana moč se v hipu src oklene, navda jih kes, malika s stidom zro, sekire zavihte nad njim jeklene,
Cirilu sveto se zjasni oko, pregiblje se mu nepokojna roka Rezilo črte dela v zrak — samo.
Na zemljo bukev zagrmi visoka, k njej stopi, notranji čuteč nagon, in v lubje vreže znamenja globoka.
Odplava solnce zlato na zaton. — Svetnik kleči. Oko obrača milo ves narod na nebo — na bukev on.
Glagolskih črk se vije vrsta tam, na njem poganstva vene zelenilo. — Takrat na deblu mrtve bukve nam drevo slovenske knjige je vzkalilo.
3. Cirilova smrt.
„Verni brat, zdaj več ne dvomi, da te kmalu zapustim. Bog je sklenil: v večni Romi naj pokoja kraj dobim.
Vendar čas pred smrtjo skopi solz ne toči, ne vzdihuj! Miren bliže k meni stopi, oporoko mojo čuj! ,
V Moravi sva bratom lastnim vere luč razžarila, s krstom jih oblila častnim, s pismeni obdarila.
Zrla sva plodove mnoge, ljubi naju slave rod. A zvršila te naloge svete nisva še, Metod!
Tudi zadnja meja mora čuti blagovestni glas, siniti prosvete zora tudi v zadnjo mora vas.
Sin sem druge domovine; več ne morem, brat, s teboj, zadnjikrat pa iz daljine blagoslavljam narod svoj.
Zanj v ljubezni plemeniti duša vedno gori ti! Česar zanj poslej storiti meni moč ni, stori ti!
Z dvojnim ognjem med Slovene seme blagovesti sej od gora balkanskih stene tje do Visle mokrih mej!
Ko v slovenske bo narode vodil te korak krilat, vrhu neba molil bode zate, za Slovene — brat."
S solzami tedaj objame brata bolnega Metod: „Daj, Ciril, zaupaj vame!
kakor ti — svoj ljubim rod."
#
5»{	w
Svit obdaja bledo lice, z ust nasmeh odseva mil. Tihe toči brat solzice: — Mrtev je svetnik Ciril.
4. Smrti prerok.
V svetišču Velegrajskem kleči slovenski rod. Solzan ga blagoslavlja pastir njegov Metod. Zavest mu več ne dvomi — zapustil bode svet, zato iz prs poslednji privre mu govor vnet:
„Na nebu Bog je sklenil, prestol zasedem nov, porosil vas je danes moj zadnji blagoslov. Varujte me, otroci! Ko v tretje sine zor, sprejme me v svitlo sredo krilatcev božjih zbor.
A drugega vladiko ob meni zrete tu: duhovnika Gorazda, slovenskega sinu. Delil je srčno z mano življenja boj in mir, umeje vas in mene —• ljubeč vam bo pastir."
Poklekne z ljudstvom svetec, obraz obda mu žar; molitev poluglasna vzkipi mu nad oltar: „Edinost hrani z Bogom in z brati in s seboj, sijaj ti zvezda sreče na veke, narod moj!"
Posrebrilo je jutro Veltavi dvakrat val in dvakrat bledi mesec nad Moravo je stal, in ko se za gorami je v tretje dan rodil, nad Velegrad je orel priplaval temnokril.
V svetnikovo domovje plašan hiti ves rod: Resničen prerok smrti — izdihnil je — Metod. Gorazd se vrže predenj, poljubi roke hlad; mrliču gleda v lice in plaka Velegrad.
Soror Klara — Velenjska.
Anton Medved.
gOa
Odprle so mi zene redovnice svoj stan, prostore posvečene, kjer molijo ves dan; razkazale svetišče,
Nebešk pogledov svit je, v srce mi sega, žgč. Ni-li nadzemsko bitje naslikano deklč?" „Gospica plemenita! Obraz je Julijin, podoba pa slovita — redovnic teh spomin: To divno lice njeno proslavljali so vsi. A zdaj ? Pod hladno steno tu notri mrtvo spi. Prelepe nje kreposti s ponosom zrl je red; le žal, da v dneh mladosti ostavila je svet."
vrtove polne rož, v podzemno pa grobišče povčdi ti me, mož!
Užge cerkovnik svečo, z gospico stopi v rov; a ta pred grobno ječo ustavi hod njegov:
,Postoj! Glej to me mika!
u
O, stori mi ljubav! Čegava je ta slika, in ta obraz čegav?
Zamolklo zaropoče v železnih durih ključ,
in v kamenite ploče tresoča vpre se luč. Po kotih tam počiva lobanj tis6č na tleh in sanje smrtne sniva na zrušenih kosteh. — In deva gleda rake z imeni slavnih žen, in gleda kostenjake, nemile smrti plen.
Od krste pa do krste cerkovnik hodi ž njo; imen ji kaže vrste rodbin iz znanih sto. A tam poleg globeli pokaže on molče na ploči zatemneli izsekano ime. Posveti s svečo v rako, razbrska v njej kosti: „Poglejte sliko tako: tu Julija leži."
Z Velenj gospici strese kosti in mozeg mraz, oči ji zasolzč se, obrne proč obraz. V ročice bele joče in kliče in ječi: „0 mož, je li mogoče?
To Julija pač ni! Kako obraz na steni uzor predstavlja tak?" A hladno mož omeni: „To njen je kostenjak!" Ostavita grobišče, devici ni miru: Korak ji več ne išče Velenjskega gradu. K redovnicam se vrne na prostor posvečen, kaj čuti, jim odgrne — razkrije svoj namen. —
Pa čas je zob nabrušen zastavil v samostan: Do tal je zid porušen, molitve glas pregnan. Stoje le spodaj groblje, in ni jim mar razpad, tam stene le je globlje izklesal smrtni glad; tam krije krsta stara okostje Juliji, ob njih pa Soror Klara Velenjska mrtva spi. Razjed ena odela — pogled izdolben, vdrt — reži lobanja bela —: tako caruje smrt.
Anton Medved.
Kristus in Peter.
Zveličar in Peter po svetu hodila. Po svetu hodila, nevedne učila. Pa gresta mi nekega dne oba po veliki cesti tak6 sama.
Za g6re že solnce je spravljalo se, od gričev, vršičev poslavljalo se. Počasi korakata mčža častita, globoko zamišljena — ne! — to se pravi: Zamišljen v resnici bil sdm je Gosp6d, v tla gledal in gledal je celo pot. Bog včdi, kaj mu je hodilo po glavi! O, Peter bi zdavnaj že rad bil golčal, z velikoj težavoj je tih bil in molčal (ker, kdor veliko in rad govori, ne misli globoko — izkušnja uči), beseda mu baš je na konci jezika: Pred njima prikaže se čudna slika! V dnu jarka glob6kega, tik pri cesti kmet ležal je vznak in v nezavesti. „He, klada pijana, zmezi se, zmezi !u zadere Šentpeter se v sveti jezi. — „Dom6v! Mar nič se ti še ne mudi? Brez olja je starka doma in soli!"
A Kristus Šentpetru s kazalcem pomigne: „Pomagaj, da revež na noge se vzdigne! S6k trsov moža pač je malko ukanil, dosldj se še ni bil nikdl upijanil, no, p6šten je sicer in dobra duša . . Šentpeter strmeč te besede posluša, in, hoče — noče, do prvega praga — pod pazduhoj kmeta vodeč, pol noseč, pod pezoj rojaka se dobro poteč — Zveličarju spraviti ga pomaga.
Pa gresta po cesti zopet naprej, kd6 jima naproti prihaja? — glej! berač je ostuden, poln gnilih gob, živ mrlič, ko svoje dni modri Job. A glej, Zveličar se jadniku bliža: „Oh, brate nesrečni!" srčn6 ga pozdravi — s poljubom bolnika pri priči ozdravi. Šentpeter se čudi, od čuda se križa.
Pa gresta po cesti beli naprej, kdo jima naproti prihaja? — glej!
KRISTUS IN PETER.
mož svetega lica, v obleki bogati, na prstih se prstani bliskajo zlati; in glej, že od daleč se jima odkrije: „Hosana, sin Davidov!" skoro zavpije . . . „No, vendar že edenkrat — hvala Bogu!" oddahne si Peter — „bil6 ni miru od sitnih pijancev in postopačev, in gnusnih in gobavih samih beračev; zdaj prvi nas sreča mož p6šten in pravi!" In Peter neznanca spoštljivo pozdravi. A Kristus? — popotnika še ne pogleda, in nalašč od njega obrne se v stran, ko mimo gre tujec ves sladek, skesan — za Petra spet nova uganka — seveda!
„Kak6 pa, da tega preziraš? Povej!"
„Na ustnih ta človek pač nosi Jehovo, a srce le mdmona moli njegovo, o, Peter, ta svetec je — farizej!"
Anton Aškerc.
Sv. Ignacij.
Od morja do Jordana pa nazaj prehodil Ignacij je vsaki kraj, tu mesta ni bilo in ne vasi, kjer božji služabnik molil ni.
Pa mora vrniti se od ondod, tako mu ukazal je gospod, pokoren na ladjišče pohiti, na pot so pripravljene ladje tri.
Na prvi mu polumesca žar pokaže, da Turek je tu gospodar, pozdravi ga mohamedan kričeč: „Krščanski pes, od mene preč!"
Na drugi bandera se vijd, dišave nosi, zlato in srebro, bogati kupec, čeravno kristjan, porine ga zaničljivo na stran.
„Če res je, kar pravi o tebi svet, bi mogli prelepo šalo imet', če res je, da toliko znaš in veš, bi mogel po morju iti peš."
In ladja tretja, kot slab čolnič, lepote nima, ne jakosti nič, ima le poštena dva [možd, ta prejmeta rada popotnika.
Odrinejo vsi — kar morja gospodar povzdigne se silno strašan vihar, po nebu divja za oblakom oblak, iz morja v nebo in nazaj gre lijak.
Zastoče nekaj iz strašnih pen, razbil je ladjo turško greben; morje se odpre, prepad zazijd — kupčijska je ladja na dnu morjd!
Ignacij pa je zaupanja poln, skoz silno valovje gladko gre čoln, brodnika veslata, svetnik je pel, pa s petjem viharjem je silo vzel.
V.
Kazalo.
(Legende z zvezdico $ so ilustrovane.)
	Stran		Stran
Pšenično zrno.....		*Marija in romarice . . . .	. 57
Lilija........	. . 7	Turki na Slevici.....	. 59
*Zakaj ni vode na Krasu .	. . 8	*Limbarska gora.....	. 62
Tri kaplje Jezusove . . .		Zaklad.........	. 64
Odkod reveži?.....	. . 11	Dobrovska gospa . . . .	. 64
Roža in golobica ....	. . 11	Zlata čaša.......	. 66
Kam greš, Gospod? . . .	. . 12	*Sveta Marjeta......	. 68
Vijolica.......	. . 13	Sv. Katarina mučenica . . .	. 70
*Razbojnik.......	. . 14	Kazen nesprave.....	. 71
Trepetlika ......	. . 16	Skolastika.......	. 74
Lišček........	. . 17	*Trije svetniki......	. 74
Beg v Egipet.....	. . 17	Praznik posvečuj! . . . .	. 78
*Sv. Dizma.......	. . 20	Sveti Mihčl.......	. 79
Zlomljena podkva . . .	. . 22	Vital.........	
Krivokljun......	. . 23	*Kameniti ribič.....	. 82
Oranža........		*Od nebeške glorije . . . .	. 84
*Najlepši nasmehljaj . . .	. . 26	Tica pivka.......	. 87
Znamenja dežja.....		Grof in opat......	. 88
Starka in kosec ....	. . 29	Zlati ključi.......	. 89
*Pelin ........		*Iškarij6t........	. 90
Vice.........	. . 32	Vrag — prijatelj.....	. 93
Vijolica.......		Pesem o zvonu.....	. 97
Marjetica.......	. . 34	Veronika z Malega grada .	. 97
Želva........		*Zaprta smrt......	. 99
*Kristus in Peter ....	. . 36	Lesena riba......	
Usmiljenje......		Kvatrna sobota.....	. 103
Trepetlika.......		Starček ........	. 104
*Roža Jerihonska ....		*Dar sprave.......	. 105
Skopulja.......		Trobentica.......	. 114
*Na poti v Nazaret . . .	. . 46	Mrtvaška glava.....	. 115
Živopisec in Marija . . .	. . 48	*Sveta Barbara......	. 116
Roža . . .	. . 49	Sveta brati.....' . .	. 118
*Jezušček v gozdu ....	. . 50	Soror Klara — Velenjska .	. 122
Topol........	. . 53,	*Kristus in Peter.....	. 123
Skrb in smrt.....	. . 54	Sv. Ignacij.......	. 126
D.S.M.
1910
NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA
00000428710