Poštnina plačana v gotovim. LETO XLIX. ŠTEV. 9. —10. Slovenski Pravnik Glasilo društva ..Pravnika" v Ljubljani VSEBINA: 1. Prof. Stanko Lapajne: Civilnopravna zakonodaja Kraljevine Jugoslavije v letu 1934 209 2. Ciril Spindler: Dokazovanje resnice, ako je predmet klevete de- janje, za katero je pristojno vojaško sodišče 240 3. Dr. Alija Košir: Krvne skupine in vprašanje očetovstva 243 4. Univ. prof. dr. Rado Kušej: Bračno pravo za katolike v Avstriji izza konkordata 247 5. Književna poročila 260 6. Razne vesti 274 PRILOGA: Odločbe kasačijskega sodišča v civilnih stvareh H, št. 451—475. V LJUBLJANI 1935 Urednik: Dr. Rudolf Sajovlc Natisnila Narodna tiskarna — Predstavnik Franc Jezeršek Rokopisi naj se pošiljajo: Uredništvo »Slovenskega Pravnika« v Ljubljani, Bleiweisova cesta 16/1 članarina (naročnina) naj se nakazuje na čekovni račun Poštne hranilnice, podružnice v Ljubljani št. 11.870 (Društvo »Pravnik« v Ljubljani). Slovenski Pravnik Leto XLIX. Ljubljana, oktobra 1935. Št. 9. - 10. Civilnopravna zakonodaja kraljevine Jugoslavije v letu 1934. Prof. Lapajne. Razvoj jgsl. civilnopravne zakonodaje do. konca 1. 1933 (s posebnim ozirom na slovensko in slov.-dalmatinsko pravno področje) sem opisal v posebni brošuri, ki je izšla začetkom 1. 1934; nadaljujem z opisom tega razvoja v lanskem letu. Značilna za to zakonodajno dobo je zlasti vrsta pravnih virov. Izšle so skoro same uredbe ministrov, krite seveda z opolnomočenji zakonodaj ca. Teh opolnomočenj v naslednjem ne bom citiral, ker jih citirajo uredbe same; največ jih je dal zakonodajec s finančnim zakonom za 1. 1934/35 z dne 28. marca 1934 št. 73/XVIII kos 34. — Nič se ni premenilo v lanskem letu na področju no-tranjedržavnega negmotnega prava; razni, od našega avtorskega zakona napovedani pravilniki so bili izšli že pred 1. 1934. V razmerju k tujim državam se preminja vsako leto krog tistih držav, s katerimi nas vežejo mednarodni dogovori za zaščito industrijske in avtorske svojine. Katere države so v danem trenutku članice teh dogovorov, se da ugotoviti (med drugim) tudi s pomočjo Službenih novin in SI. lista, ki objavljata vsak pristop in odstop (dasi zelo kasno). V tem pogledu utegne zanimati, da je z dnem 22. decembra 1933 opustila (po dolgem oklevanju) sosednja Avstrija svojo, izza I. 1895 uzakonjeno 30-letno posmrtno avtorsko zaščito in prešla k 50-letni konvencij ski (kar so objavile SI. N. v št. 122/XXXI, naš SI. 1. v kosu 80 iz lanskega leta). Dne 13. decembra 1934 je sledila Avstriji z enakim podaljšanjem Nemčija. — V pravu fizičnih oseb so bile unificirane določbe o proglasitvi pogrešanih oseb za mrtve in o sodnem dokazovanju smrti, in sicer s VI. delom novega jgsl. nepr. po-stopnika z dne 24. julija 1934 št. 175/XLV kos 8 (iz 1. 1935). 14 210 Civilnopravna zakonodaja kraljevine Jugoslavije v letu 1934. Unificirane so bile v glavnem le formalnopravne določbe, ne materijalnopravne; za te ostanejo v nadaljnji veljavi (dokler ne dobimo enotnega jgsl. civ. zak.) dosedanji parti-kularnopravni civ. zakoniki, razumevajoč z njimi »vse predpise državljanskega prava« (gl. čl. 8 uvodnega zak. k nepr. post. z dne 26. julija 1934 št. 178/XLVII kos 95). Pri nas so ostale torej v veljavi vse materijalnopravne določbe §§-ov 24 in 112 o. d. z. Nove so nastopne materijalnopravne določbe nepr. post.: a) da je upravičeno, predlagati postopek za proglasitev mrtvim in za sodni dokaz smrti (poleg privatnih interesentov) državno pravobranilstvo v javnem interesu (§ 232 al. 1, § 236 al. 1); b) da mora sodišče v odloku, ki ga izda, ugotoviti poleg dneva po možnosti tudi trenu tek domnevane pogrešančeve smrti (§ 234 al. 2); c) da mora po § 237 al. 1 zap. sodišče, ki povzame zap. razpravo po po-grešancu, ki je bil pomotoma proglašen za mrtvega, odrediti v zemljiški knjigi (pri pomotoma prisojenih nepremičninah) zaznambo, da je uveden postopek po § 237 nepr post.; s to (novo) zaznambo spornosti se zasigura uspeh novemu sodnemu odloku, s katerim se razveljavi event. premeni prejšnje zapuščinsko prisojilo. — Nov unificiran tip jurističnih oseb je bil uzakonjen z zakonom o mestnih občinah z dne 22. julija 1934 št. 169/XLIII kos 67, ki je stopil v veljavo 23. septembra 1934. Naslov zakona ni točen, ker zakon ne velja za vse tiste občine, ki imajo svoj sedež po mestih, ampak za tiste, ki so v § 2 imenoma navedene (v Sloveniji za Celje, Ljubljano, Maribor in Ptuj) t. j. za tiste občine, ki so imele, preden je dobil novi zakon obvezno moč, poseben statut. Na osnovi §157 tega zakona je izšla 24. novembra 1934 še uredba ministra za notr. posle o imovini posebnih delov mestnih občin št. 280 (/< državne loterijske rente za vojno škodo, za katero je izšel prvi, najstarejši zakon 29. novembra 1922. Zamenjava se je izvršila na podlagi pravilnika ministra za finance z dne 7. junija 1934 št. 130/XXXIV kos 50, izdanega z opolnomočenjem fin. zak. za 1. 1934/35. Sicer se pravo tveganih pogodb v 1. 1934 ni premenilo. Z uredbo z dne 31. julija 1934 št. 197/LII kos 75 so bile samo znižane tan-tijeme pri drž. razredni loteriji zaposlenih uradnikov. Nekateri premijski posli so bili prepovedani že z zak. zoper nečedno tekmo z dne 4. aprila 1930 (§ 32). III. Na službeno pravo sta vplivali novi uredbi za denarne zavode, kmet. kred. zadruge in gospodarska pod- 15* 228 Civilnopravna zakonodaja kraljevine Jugoslavije v letu 1934. jetja »o zmanjšanju režijskih stroškov« z dne 23. novembra 1934 št. 272/LXXIi kos 100, ki sta nadomestili stari uredbi o istem predmetu z dne 22. novembra 1933 štev. 636 in 637. Določujeta in znova znižujeta najvišje dopustne zneske pokojnin in odpravnin; otvarjata dalje, kakor stari uredbi, možnost znižanja plač, odpovedi terminiranih služb, razmerij in dr. IV. V izvrševanju zakona o nastanjevanju vojske in mornarice po tujih zgradbah z dne 28. novembra 1933 je izšel lani pravilnik z dne 7. novembra 1934 št. 21/111 kos 35 (iz letošnjega leta). V. V družbenem pravu je izšla prepoved k a r-t e 1 o v (uredba z dne 3. avgusta 1934 št. 190/L kos 70, ki je dobila obvezno moč z dnem svojega obnarodovanja t. j. 18. avgusta 1934). Uredba šteje za kartele vse pogodbe, dogovore in sporazume, sklenjene med poedinimi podjetji (osebami) katerekoli gospodarske grane, s katerimi se v kakršnikoli obliki omejuje, onemogočuje ali izključuje pravica svobodne tekme pri proizvajanju ali prodajanju blaga, pri določevanju poslovnih pogojev ali določevanju cen odn. tarif (čl. 2). Po § 1 al. 1 so taki karteli načeloma prepovedani. Vendar sme po § 1 al. 2 minister za trg. in ind. v soglasju z min. svetom odobriti izjemoma ustanovitev kartelov, kadar opravičujejo njih obstoj gospodarski razlogi ali javne koristi, bodisi radi ureditve proizvodnje in prodaje blaga, bodisi radi določitve poslovnih pogojev in cen odn. tarif. Nadaljnje določbe urejajo: a) ustanavljanje dopustnih kartelov (§§ 3—7: Poleg min. odobritve je treba zanje brezpogojno pismene pogodbe; odobreni karteli se morajo vpisati v poseben register, ki je javen, in njega pregledovanje vsakomur dopuščeno; vpogled v kar-telno pogodbo, od katere pride v register samo dan sklenitve, predmet in trajanje, pa je dovoljen samo pristojnim ministrstvom); b) preskusno postopanje (§§ 8—10: Ako se po odobritvi ustanovitve kartela izkaže, da je izvajanje kartelne pogodbe ali sklepov na osnovi pogodbe škodljivo za interese narodnega gospodarstva, za občno narodno blagostanje ali za javno korist, je minister za trg. in ind. dolžan, uvesti preiskavo. Istočasno lahko takoj prepove izvajanje kartelne pogodbe odn. sklepov na osnovi te pogodbe in ukrene druge potrebne odredbe po določbah kartelne uredbe); c) odredbe za pobijanje škodljivih pogodb (§§ 11 — 13). V to svrho se dopuščajo: prepoved uporabe določenih cen in tarif; prepoved uporabe sklenjenih poslovnih pogojev; ukinitev pogodbenih omejitev in izključitev glede Civilnopravna zakonodaja kraljevine Jugoslavije v letu 1934. 229 proizvodnje in glede cen pri nakupu in prodaji; prepoved vsiljevanja kupnih in prodajnih cen tretjim osebam; proglasitev delne ali celotne ničnosti kartelnih pogodb odn. razpust kartelnih organizacij z odredbo likvidacije); č) odstop od pogodbe (§§ 14—16: Pogodbene stranke morejo kadarkoli odstopiti od določb kartelne pogodbe, če se ob izvrševanju izkaže, da bi bila njih gospodarska delavnost otežena ali onemogočena, in če tega ob sklenitvi pogodbe niso mogle predvidevati kljub skrbnosti dobrega trgovca); v §§ 17—32 kazenske, končne in prehodne določbe. — H kartelni uredbi so izšla še navodila ministra za trg. in ind. z dne 17. septembra 1934 št. 218TVI kos 79 o uporabljanju uredbe in dva pravilnika z istega dne (iste številke in kosa) o načinu registriranja kartelov in o voditvi zbirke listin ozir. o upravljanju in uporabljanju posebnega sklada za kontrolo kartelnih pogodb (po vladnih kontrolnih komisarjih; sklad se vzdržuje iz letnih prispevkov, ki jih morajo plačevati dopuščeni karteli). Področje civilno d eliktnega prava se je v 1. 1934 popolnilo z določbo § 109 že cit. zak. o mestnih občinah: »Za škode, ki jih povzročijo mestni uslužbenci in drugi mestni organi drugim osebam z nepravilnim ali nezakonitim opravljanjem službe, odgovarjajo pred rednim sodiščem uslužbenci odn. organi kot storilci in mesto (al. 1). Če tožba ni naperjena takoj tudi zoper mesto, prestane njegova odgovornost (al. 2). Pravica do tožbe zastara v devetih mesecih od dne, ko je bila škoda povzročena odn. ko je oškodovanec zanjo zvedel; vendar se tožba ne more več vlagati po enem letu od dne, ko je škoda nastala (al. 3). Mesto mora plačati tožniku škodo samo, če se ne da izterjati od storilca« (al. 4). Te določbe §-a 109 cit. se gibljejo v okviru ustavnih določb (čl. 18 ustave iz 1. 1931), a so popolnejše od njih, kakor tudi od določb §-a 87 zak. o političnih občinah. — K §-u 85 tega zadnjenavedenega zakona je izšla 12. marca 1934 kos 22 posebna uredba bana dravske banovine (o disciplinski odgovornosti občinskih uslužbencev). — Uredba ministr. sveta z dne 23. oktobra 1934 št. 27lTXX kos 105 je dovolila, da se sme škoda, povzročena z gozdnimi kaznivimi dejanji v drž. gozdovih, odslužiti z deli za ureditev gozda in pospeševanje gozdnega gospodarstva. V prometno pravo spada prememba uredbe o zaščiti javnih cest in varnosti prometa (z dne 6. junija 1929) z dne 17. februarja 1934 št. 102/XXVI kos 46 (da se ne smejo izdelovati nova tovorna vozila s platišči, ožjimi od 6 cm). — Na novo je bila organizirana poštno-telegrafsko- 230 Civilnopravna zakonodaja kraljevine Jugoslavije v letu 1934. telefonska služba z uredbo z dne 31. marca 1934 št. 88/XXlII kos 40 (na osnovi § 48 št. 1 fin. zak. za 1. 1933/34). — Partikularnopravna jgsl. dedna prava se niso približala do najnovejšega časa z nobeno določbo. Šele nepravdni postopnik iz 1. 1934 in njegov uvodni zakon sta unificirala jgsl. zapuščinsko pravo in, kolikor tičijo v njem materijalnopravne določbe, tudi dedno pravo. Te določbe so stopile v veljavo po 6 mesečni vacatio legis (z edino izjemo §-a 31 al. 2, ki je dobil po čl. 1 al. 3 uv. zak. takojšnjo obvezno moč). Prvi (najvažnejši) stavek §-a 31 al. 2 se glasi: »Dediči smejo opraviti zap. razpravo sami, če je med njimi vsaj en diplomiran pravnik, in če zahtevajo to vsi sporazumno pri sodišču v 15 dneh, ko jih obvestita sodišče ali javni notar o zapustnikovi smrti«; s to določbo je bil derogiran § 222 jgsl. not. zak. (in odn. predpisi pravilnika za izvrševanje not. zak. z dne 30. novembra 1930). Neke druge določbe unif. zapuščinskega prava (§§ 52—54, 69 al. 1. 93, 94, 106, 107, 299, 300) je uporabljati po predpisu čl. 27 uv. zak. do izdaje jgsl. državlj. zakonika le toliko, kolikor je podana zanje osnova v sedaj veljajočih partikularnoprav-nih dednih redih. Nobena določba unif. zap. prava ne bo veljala do izdaje jgsl. državlj. zakonika (po predpisu čl. 44 uv. zak.) v onem delu pravnega področja novosadskega apel. sodišča, v katerem ne velja avstr. o. d. z.; prav tako ne v področjih okrajnih sodišč Čakovec in Prelog (izvzemši predpis §-a 31, ki je dobil takojšnjo obvezno moč tudi v teh krajih). — Od materijalnih dednopravnih določb, ki tičijo v novem formalnem zapuščinskem pravu, navajam v nastopnem tiste, ki odstopajo po svoji vsebini od določb našega starega zap. patenta: 1) Določba § 59 al. uzako-njuje novo izjemo obligatornosti zap. razprave: »Če v zapuščini ni nepremičnin, in ne presega prometna vrednost zapuščine brez odbitka dolgov 10.000 Din, razglasi sodišče izjavo poslednje volje, če taka obstoji; obenem izda odločbo, da ne bo zapuščinske razprave, razen če bi to zahteval kateri dednih pozvancev ali nujnih dedičev. Če so udeleženi na zapuščini kot dediči ali kot nujni dediči sodni skrbljenei, se sme postopati po § 59 al. 2 samo, ako odobri to skrbstveno oblastvo (§ 59 al. 4); 2) Zaprisega oporočnih prič je postala po § 53 al. 4 obvezna, ako so udeležene na zap. razpravi osebe, za katerih pravice mora skrbeti sodišče po službeni dolžnosti; po § 66 zap. pat. je čakalo sodišče na predlog stranke in postavilo sodnemu skrbljencu posebnega skrbnika, da je predlagal zaprisego; 3) Trikratni oklici dedičev v službenem listu, predpisani po al. 1 § 105 za primer, Civilnopravna zakonodaja kraljevine Jugoslavije v letu 1934. 231 da je neznan dedič ali njegovo bivališče, se morejo po al. 3 istega § 105 omejiti na en sam oklic ali nadomestiti z oklici v občini, ako bi bili stroški oklica v služb, listu nerazmerno visoki, ali ni pričakovati od njih uspeha; 4) Enoletni rok za dedno izjavo je skrajšan po § 92 al. 1 na tri mesece; razume se, da mora sodišče (kakor doslej) uvaževati tudi po poteku roka dospele dedne izjave (§ 93), če dospejo, preden je izdalo prisojilno odločbo. Kar se tiče oblike pismene izjave, odreja § 95 al. 1: »Vsako dedno izjavo morata dedič ali njegov predpisno pooblaščeni zastopnik odn. pooblaščenec svojeročno podpisati. Podpisi na dedni izjavi ali na pooblastilu morajo biti overovljeni po sodišču ali javnem notarju.« Seveda se more oddati dedna izjava tudi ustno na sodni ali notarski zapisnik (§ 89); 5) Po starem § 122 zap. pat. je moralo sodišče sprejeti vsako, v predpisani obliki oddano dedno izjavo. Sedanji § 95 al. 2 ne pozna te sprejemne dolžnosti za primer, da se sklicuje dedič na navedbe, ki bi ne mogle dati naslova za dedno pravico niti tedaj, ko bi bile dokazane (tako se je prakticiralo po večini že doslej). — § 123 al. 2 zap. pat. ni prevzet, ker se ravna po novem § 52 al. 1 s pismenim zapisom ustne oporoke, podpisanim svojeročno od vseh prič (§ 585), enako, kakor s pismeno oporoko; 6) Stroški zap. popisa so doslej vedno obremenjevali zapuščino; zadeli so torej vse dediče, ob sodediščini tudi tiste, ki so se izjavili za dediče nepogojno, (baš v svrho, da se ognejo stroškom popisa) (§ 807). Obremenjevali so zapuščino (zadeli dediča) tudi tedaj, ko so povzročili stroške upniki, zahtevajoč separacijo zapuščine, ali volilo j em-niki ali nujni dediči (§ 812). Kot nekako kompenzacijo za to neprostovoljno stroškovno breme je odrejal § 807, da odgovarjajo dediči v vseh navedenih primerih, kljub nepogojni dedni izjavi, pogojno (cum beneficio napravljenega inventarja). To pravno stanje je novi § 86 uredil primerneje: Stroški popisa zapuščine se poravnajo iz vse zapuščine le praviloma. Če so podali izmed več dedičev samo nekateri pogojno dedno izjavo, se poravnajo iz tistega dela zapuščine, ki pripade tem dedičem. Če se je napravil popis na zahtevo upnikov ali volilojemnikov, trpijo stroške ti. Če se je napravil na predlog nujnega dediča, se poravnajo praviloma iz zapuščine, razen če je nujni dedič zahteval odločitev odn. popis zapuščine očitno neopravičeno. Z novim § 86 je po m. m. (cessante ratione legis ...) odpravljena tudi premenitev nepogojne dedne izjave v pogojno po dosedanji odredbi § 807 o. d. z. — Stari § 109 zap. pat. je pojasnjen v novem § 84 z dostavkom, da z 232 Civilnopravna zakonodaja kraljevine Jugoslavije v letu 1934. golim podpisom inventarja udeleženec še ne priznava, da je inventar pravilen in popolen, zlasti ne priznava s podpisom resničnega obstoja v inventar sprejetih dolgov. — Staremu § 98 zap. pat. je dodana nova določba § 74 al. 2, da so denarni zavodi dolžni, dati sodiščem na zahtevo popis zapustnikove imovine, ki je pri njih; 7) Za prepustitev uprave zapuščine zahteva § 114 napram staremu § 145 nadaljnji pogoj, da »temu ne nasprotujejo pravice drugih oseb«. To je bilo potrebno z ozirom na pravo v Vojvodini, Medjimurju in Srbiji, kjer ima vdova za čas svojega vdovstva pravico na uživanje (souživanje) moževe zapuščine, kar onemogoča upravo po drugi osebi; 8) Za razdelitev pravdnih vlog ob nasprotujočih si dednih izjavah in za druge ukrenitve ,v tem primeru, so stopile na mesto starih določb §§ 125—127 nove §§ 98—100. Vsebinski se razlikuje § 99 od § 126 v tem, da se uvažuje prigovor nepristnosti, po obliki ustrezajoče, posl. volje le tedaj, če se prigovarja nepristnost »obrazloženo«; golo prerekanje pristnosti ne zadostuje, da bi se zavrnil na pot pravde predložitelj listine. Praksa je bila že doslej taka. Stari § 127 je premenjen po novem § 100 toliko, da dovolitev sodne sekvestracije (za dobo pravde) ni več nujna, ampak se more predlog za tako zavarovanje odbiti, ako je dediščinski zahtevek predlagatelja očitno neosnovan; 9) Novi § 128 je pojasnil, da se more v zapuščinah, na katerih so udeležene samo svoje-pravne osebe, zahtevati zapuščinskosodna delitev samo pred vročitvijo, ne več po vročitvi. (Zadnja se more zahtevati le, če so udeležene nesvojepravne osebe); 10) Po starem § 158 je moralo zap. sodišče, kadar so imele fidej-komisarne substitucije (ali ž njo izravnane odredbe po §§ 707—709 o. d. z.) za predmet denarno glavnico ali drugo premično imovino, skrbeti uradoma za pupilarnovarno zavarovanje čakalcev. Po novem § 120 je treba takega uradnega zavarovanja le, če so čakalci sodni skrbljenci, še nerojene osebe, neznane osebe, reveži, pobožne ustanove, šole, cerkve ali javni zavodi. Ni razloga, pravijo motivi, da bi se dajala fidejkomisarnim substitutom dalekosežnej-ša zaščita, nego volilo j emnikom. Iz istega razloga po novem § 124 zap. sodišču ni več treba, nadzirati spolnitev nalogov poslednje volje v smislu o. d. z.-a (§ 709), ali zavarovati to spolnitev, če tega ne terja javna korist; 11) Za oklice ob sklicu upnikov so dopustne po novem § 106 al. 4 enake olajšave §-a 105 al. 3, kakršne smo spoznali pod t. 3; 12) Če se zapuščinska razprava po določbi § 59 al. 2 ne uvede (gl. t. 1), sme sodišče tiste osebe, ki so pozvane Civilnopravna zakonodaja kraljevine Jugoslavije v letu 1934. 233 k dedovanju po smrtovnici ali po izjavi poslednje volje (napravljene v veljavni obliki), na predlog opolnomočiti, da stopijo v posest premičnin zapuščinskih stvari in da realizirajo pravice, ki spadajo v zapuščino, zlasti terjatve in dr. (§ 59 al. 3). Tako opolnomočenje učinkuje (po isti določbi) napram poštenim drugim osebam (kupcem in drugačnim pridobilcem zapuščinskih premičnin) enako, kakor prisojilna listina po zadnjem st. § 824 o. d. z. 13) Volilo-jemnikom, katerim pripadejo iz zapuščine nepremičnine, vpisane v zemljiški knjigi, ali terjatve, zavarovane na kaki nepremičnini, smejo izdati po novem § 137 zapuščinska sodišča za prepis potrebna potrdila (znana že staremu § 178) še pred prisojilom, kadar dediči volila ne prerekajo; 14) Kadar se volila ne morejo izplačati radi nedostajanja zapuščine polno in se morajo (po določbi o. d. z.-a) sorazmerno krčiti, je moral po starem § 163 dedič predložiti zap. sodišču račun odtegljajev; po novem tega ni dolžan, kadar so vsi volilojemniki svojepravne osebe; 15) Odpala je končno določba starega § 156, da se zapuščine oseb, ki so stale v obračunski zvezi z drž. zakladom, ne smejo vro-čati brez pristanka prizadetega oblastva; 16) Za primer, da se odkrije po prisojilu dotlej neznana zapustnikova imovina, pozna novi § 142 (na mestu enega samega odstavka starega § 179) tri take odstavke: prvi soglaša s starim § 179; 2. odst. otvarja možnost (novost!), da se zap. razprava na predlog katerega dedičev zopet otvori, in novoodkrita imovina izroči dedičem s sodnim odlokom, a na osnovi starega prisojila in ne da bi se terjala ponovna dedna izjava; 3. odst. zaukazuje otvoritev zap. razprave, ako se taka doslej še ni opravila. Novi nepr. postopnik nima zaslug le za notranje-državno dedno in zapuščinsko pravo, ampak tudi za mednarodno in medp o krajinsko. Mednarodno dedno pravo se bavi s tzv. kolizijskimi normami, ki odme-jujejo v mednarodnih smrtnih primerih uporabnost domačega dednega prava od tujega (določujejo, katero dednih prav uporabljaj sodišče ob vročitvi mednarodne zapuščine), mednarodno zap. pravo z normami, ki odmejujejo domače zapuščinsko sodstvo od tujega (povedo, katero sodstvo, tuzemstva ali inozemstva, razpravljaj zapuščino). V medpokrajinskih smrtnih primerih potrebujemo analogne norme za razmejitev uporabnosti, po vsebini različnih, par-tikularnih dednih prav. Doslej jih nismo imeli, in jih je uzakonil kot prvi čl. 26 uv. zak. k nepr. post. Potreba med-pokrajinske razmejitve zap. sodstev pa je po novem ne- 234 Civilnopravna zakonodaja kraljevine Jugoslavije v letu 1934 pravdnem postopku odpadla, ker nam prinaša enake norme za stvarno in krajevno zapuščinsko podsodnost. — Med normami za razmejitev dednega prava in zapuščins. sodstva pravnologično ni notranje zveze (odvisnosti); zato bi mogel inozemski zap. sodnik vročiti zapuščino našega državljana osebam, pozvanim k dedovanju ab intestato po našem dednem pravu, in obratno. Stari zap. patent pa je uzakonil tako odvisnost in vrh tega napravil neutemeljeno razliko med premičnimi in nepremičnimi zapuščinami. Obžalovati je, da mu je v obeh pogledih sledil novi jgsl. nepr. post. (§§ 25—27, 108—113): a) Kakor zap. pat., reklamira nepr. postopnik tuzemsko zap. razpravo za vse tuzemske nepremičnine domačega ali tujega zapustnika in za vse premičnine lastnih državljanov, naj so v tuzemstvu ali inozemstvu; b) Obratno prepušča inozemskim sodiščem zap. razpravo vseh inozemskih nepremičnin tuzemskih in inozemskih državljanov in vseh premičnin ondotnih državljanov, najsi so v tuzemstvu; c) Iz kompetence tuzemskega zapuščinskega sodstva sklepata, stari pat. in novi nepr. post., na uporabnost tuzemskega materij alnega dednega prava, in obratno; č) Nova je edino določba § 26 al. 2, po kateri prepuščamo odslej inozemstvu zap. razpravo premičnin ondotnega državljana tudi takrat, kadar inozemstvo ne postopa recipročno; razpravljanje takih zapuščin bi pomenilo — pravijo motivi — za naša sodišča nepotrebno breme (za pravico razpravljanja se ne trgamo); d) V pogledu predpostavk za prorogacijo našega, na sebi ne-kompetentnega zapuščinskega sodstva (stari § 14, novi § 27) ni prememb; e) Novi § 108 se razlikuje od starega § 137 le po odredbi, da morajo naša sodišča tudi v primerih, ko gre zap. sodstvo inozemstvu in se mu izroči zapuščina, napraviti smrtovnico, proglasiti najdeno izjavo posl. volje in odrediti vse potrebno za zagotovitev, popis in čuvanje zapuščine; f) Novi § 109 je, primerjan s starim § 138, popolnjen z maksimalnim 6 mes. rokom za poziv v tuzemstvu bivajočih dedičev, volilojemnikov in upnikov (naj prijavijo svoje zahteve k zapuščini, preden se izroči inozemstvu) in z minimalnim 3 mes. rokom, pred potekom katerega se zapuščina ne sme izročiti, kadar poziv ni bil izdan. Poziv se more opustiti (po novi odredbi § 109), ako ni misliti, da bivajo v tuzemstvu taki interesenti, dalje, če vrednost zapuščine ne presega zneska, navedenega v § 59 al. 2 (10.000 Din); g) Po novem § 110 se tujčeve premičnine (njih del), kadar so bile prijavljene tuzemske zahteve (§ 109), ne samo pridržijo v tuzemstvu. am- Civilnopravna zakonodaja kraljevine Jugoslavije v letu 1934. 235 pak se te zahteve (čim je o njih pravnomočno odločeno) iz pridržanih premičnin tudi poravnajo, ter izroči samo ostanek (kar je bilo sporno po starem § 137). Za pridržanje po novem § 111 ni treba, da so zahteve že vtožene ali verjetno izkazane, ampak zadostuje, da so prijavljene našemu sodišču. — Prednost pred tem našim novim (avtonomnim) mednarodnim dednim in zapuščinskim pravom imajo seveda mednarodne zapuščinske konvencije, katerih pa v 1. 1934 nismo sklenili novih. Novo medpokrajinsko dedno pravo člena 26 uv. zak. k nepr. post. pozna tri kolizijske norme: 1. »Dokler ne dobi obvezne moči enotni državljanski zakonik, se bodo razpravljale zapuščine naših državljanov po pravnem redu kraja, v katerem je imel zapustnik ob smrti svoje domovališče. Vendar se pri tem ne uvažuje prememba domovališča, izvršena od zapustnika v teku zadnjih dveh let'pred smrtjo« (al. 1). Ta kolizijska norma nam je bila nujno potrebna, ker nismo imeli doslej uzakonjenega nobenega kriterija za določanje, kateremu partikularnopravnemu področju pripada eden, kateremu drug zapustnik (državljan), razen za področje meničnega in čekovnega prava po § 108 men. zak. in § 28 ček. zak.; a lex provincialis odloča v medpokrajin-skem pravu v vseh tistih primerih, v katerih odločuje v mednarodnih lex nationalis. Kriterij dveletnega zadnjega domicila je posnet po prvotnem načrtu polj. zak. z dne 2. avgusta 1926 štev. 580. Velik napredek čl. 26 al. 1 je še v tem, da je oprostil uporabno materijalno (dedno) pravo grajane odvisnosti od formalnega (zapuščinskega), in da ne dela razlike med prem. in neprem. zapuščinami; 2. »Za dedovanje nepremičnin veljajo omejitve razpolaganja z nepremičninami za primer smrti, predpisane po zakonodaji kraja, kjer leže« (al. 2). Ako pozna lex rei sitae omejitve razpolaganja z nepremičninami za primer smrti, pridejo torej te omejitve do absolutne uporabe in spodrinejo po al. 1 indicirano lex provincialis. Za slov. - dalm. pravno področje ne vidim primera, ko bi postala ta (teoretično opravičena) izjemna določba praktična; 3. »Na izjave poslednje volje in dedne pogodbe je treba uporabiti pravo, pod katero je spadal zapustnik po svojem domovališču ob času, ko je napravil izjavo poslednje volje odnosno dedno pogodbo.« Ta tretja in zadnja kol. norma novega medpokra-jinskega dednega prava je v splošnem pravilna, n. pr. v pogledu testamentifactio activa in dednopogodbene sposobnosti tujepokrajinca, dalje v pogledu možnosti in dopustnosti vsebine njegove enostranske ali pogodbene po- 236 Civilnopravna zakonodaja kraljevine Jugoslavije v letu 1934. slednjevoljne odredbe. Pravilno se mi zdi tudi, da velja v teh pogledih lex preprostega, ne dveletnega domicila, domicila ob času naprave odredbe, ne ob času smrti. Nepravilno pa bi bilo, uporabljati legem domicilii na oblične predpise; zanje velja liberalnejša lex loci actus vel lex causae (domicilii). Razen za dedno in zapuščinsko pravo prinaša novi nepr. post. kolizijske norme za mednarodno varuško inpreklicno (formalno in materijalno) pravo. Mednarodno varuško pravo je urejeno z edino določbo §-a 145, ki je posneta po starem § 183 ces. pat., a primerno popolnjena. Varuštva potrebni inozemski otroci pridejo pod naše začasno (provizorno) varuštvo. To se zgodi tudi takrat, kadar otrokov oče pri nas ni imel domovališča, ampak se je mudil tu le mimogrede in zapustil otroka (po starem § 183 sporno). Provizorno varuštvo traja, dokler ne postavi varuha inozemsko domovinsko sodstvo (če ga ne postavi, do polnoletnosti otroka). Nov je al. 2 § 145, po katerem morajo postopati sodišča enako tudi takrat, »ako nastane iz kakega drugega razloga potreba, da poskrbi sodišče za nedoletnega inozemca, ki se mudi v naši državi« n. pr. če bi se otrok zlostavljal s strani vzgojiteljev; če bi bilo nujno, da sklene v tuzemstvu pravni posel (za poroko predvideva postavitev posebnega zastopnika že § 51 o. d. z.). Po pretežni praksi naših sodišč se uporablja, kadar je utemeljeno tuzemsko sodstvo, tudi tukajšnje materijalno pravo (lex fori), kar načeloma ni pravilno, ampak bi se morala uporabljati varovančeva lex nationalis, zlasti na predpostavke za ustanovitev in ukinitev varuštva. (Potrebne kol. norme ne uzakonjuje ne stari patent, ne novi nepr. post.) — Varuštvo lastnih državljanov, ki se mude v inozemstvu, si prisvajamo brez izjeme. Določbe §§ 146 st. 2 in 148—150 so poskrbele za potrebne stvarne in krajevne pristojnosti v teh primerih (v izdatnejši meri, nego derogirana j. n.). Izjemo tvori po § 225 o. d. z. primer, ko ima naš državljan — varovanec v inozemstvu nepremičnino; upravo take nepremičnine prepuščamo inozemskemu sodstvu rei sitae (a si prisvajamo, obratno, varuštveno sodstvo v pogledu tu-zemske nepremičnine inozemskih varovancev, dasi opravlja vse druge varuštvene posle njegova domovina). S tem razpade enotnost uprave varovančeve imovine, a novi nepr. post. §-a 225 cit. ni premenil. — Prednost pred tem avtonomnim mednarodnim varuškim pravom imajo določbe mednarodnih konvencij, katerih pa v 1. 1934 nismo skle- Civilnopravna zakonodaja kraljevine Jugoslavije v letu 1934. 237 nili. Kar imamo sklenjenih, so vse (kakor zapuščinske) starejšega datuma. Urejujoč mednarodno preklicno pravo se je držal novi § 200 v bistvu določb §§ 13—15 našega prekl. reda z dne 28. junija 1916. Zato kaže § 200 drugačen, modernejši sistem, nego pravkar opisano mednarodno varuško pravo. Po al. 1 »pripada preklic tujca (odvzem svojeprav-nosti) pristojnemu oblastvu tujčeve domovinske države«; s tem je prepovedano tudi zgolj provizorno preklicevanje tujcev. Po al. 2 se mora omejiti naše sodišče na tiste ukre-nitve, ki so potrebne za zaščito tujčeve osebe in njegove imovine; zlasti mu postavi tzv. začasnega pomočnika, ako so podani pogoji § 196 (ki veljajo tudi za tuzemce). Te ukrenitve prestanejo, čim izda tujčeva domovina lastno odločbo. Šele tedaj, kadar se domovina kljub obvestilu ne poprime preklicnega sodstva v postavljenem ji primernem roku, izvrši preklic naše sodstvo. Našim oblastvom gre zato le podredno (ne začasno) preklicno sodstvo. — Pravico, preklicati lastne državljane, ki se mude ali prebivajo v inozemstvu, si prisvajamo brez izjeme; potrebne stvarne in krajevne pristojnosti uzakonjujeta §§ 146 st. 2 sled. in 184 al. 2. — Še bolj, nego v mednar. varuštvenem pravu, je poudariti, da iz tuzemskega preklicnega sodstva ne sledi uporabnost tuzemskega materijalnega preklicnega prava, zlasti ne uporabnost tuzemskih preklicnih razlogov, ki jih poznamo dosti več, nego mnoga inozemstva. Preklic pomeni ukinitev ali omejitev tujčeve poslovne sposobnosti; zato se mora presojati v materijalnopravnem pogledu po enakem pravnem redu, po katerem se presoja poslovna sposobnost (tujčevi lex nationalis). Poseganje naše lex loči (fori) v njegovo lex nationalis, je opravičeno le iz ozi-rov na javni red, n. pr. če tujčeva lex nationalis ne bi poznala preklica varnost ogražajočega pijanca. Novi nepr. postopnik zanemarja to vprašanje, kakor ga je zanemarjal ,§ 14 prekl. reda; pravi v § 200 al. 2, zadnji stavek le, da, se izvrši postopanje pred našimi sodišči (kadar postanejo podredno za sodstvo pristojna) »po naših zakonih«, (pri čemer ni jasno, je-Ii v formalnopravnem ali tudi v materij alnopravnem pogledu). — Kakor povsod, imajo v mednarodnem preklicnem pravu določbe konvencij prednost pred opisanimi avtonomnimi. Drugega sodstva ali materijalnega prava jgsl. nepr. post. ni razmejil; lahko bi bil to storil še za mednarodne primere proglašanja mrtvim, za amortiziranje inozemskih vrednostnih papirjev, predvsem pa za mednarodne zakone 238 Civilnopravna zakonodaja kraljevine Jugoslavije v letu 1934. (brake). — V mednarodno pravno pomoč spadajo naslednje določbe nepr. post.: §-a 286 (starega §-a 282) o spričevalih, izdanih od min. pravde o tem, kateri zakon velja ali je veljal v naši državi (v svrho uporabe v inozemstvu); §-a 289 (enakega po vsebini §§-om 388, 389 c. p. p.) o potrebi in načinu poverjanja inozemskih listin za uporabo v tuzemstvu (prednost imajo določbe tzv. legalizacijskih konvencij); §-a 290 (starega §-a 286) o poverjanju tuzemskih listin za uporabo v inozemstvu; §-a 293 o poverjanju podpisa sodno zapriseženega tolmača v svrho uporabe prevoda v inozemstvu. — Zakonodaja, ki služi organizaciji civilnopravnega sodstva v najširšem pomenu besede, je bila dopolnjena v 1. 1934 z zak. o državnem pravobranilstvu z dne 15. julija 1934 št. 164/XLII kos 68, ki je bil ob-narodovan 19. julija 1934 in stopil v veljavo 90 dni po tem obnarodovanju. Državna pravobranilstva imajo, kakor bivše finančne prokurature, nalogo, ščititi imovinskoprav-ne interese (po posebnih zakonih tudi neimovinske interese) države in nekaterih drugih pravnih oseb in ustanov (po določbah posebnih zakonov); za področje ljubljanskega apelacijskega sodišča jih navaja odredba banske uprave Dravske banovine z dne 21. decembra 1934 kos 1—1935 ozir. odredba min. za finance z dne 27. novembra 1934 št. 44.886/1. Državna pravobranilstva zastopajo imenovane pred sodišči, ostalimi oblastvi in pred privatnimi osebami, če ni s posebnimi zakoni odrejeno drugače. Na zahtevo državnih oblastev oddajajo pravna mnenja v vseh važnejših vprašanjih. Vse pogodbe, ki jih sklepa država, in katerih vrednost presega 100.000 Din, morajo oblastva pošiljati pred končno sklenitvijo drž. pravobranilstvu radi pravnega mnenja in pripomb. Če presega vrednost 1 milijon Din ali če je neocenljiva, se mora predložiti načrt pogodbe vrhovnemu državnemu pravobranilstvu. — Kar se tiče organizacije rednih državnih sodišč, je bil z zak. z dne 10. julija 1934 št. 175/XLV kos 69 popolnjen zakon o ureditvi teh sodišč z dne 18. januarja 1929 s številčno določitvijo mest sodnikov pri poedinih apel. sodiščih (pri ljubljanskem s 17). Dne 20. septembra 1934 št. 229/LVII kos 83 je izšla uredba o dopolnitvi uredbe o sodnem poslovniku za sodišča 1. in 2. stopnje. Novi nepr. postopnik predvideva dve vrsti, za nas novih justičnih (justičnopomožnih) organov: 1) skrbstvenih poverjeništev (§§ 202—207). Doslej je bilo skrbstveno sodstvo pri nas izključno v rokah rednih drž. sodišč, v Vojvodini (Medjimurju) v rokah posebnih uprav- Civilnopravna zakonodaja kraljevine Jugoslavije v letu 1934. 239 nih oblastev (sirotinskih stolov), a na Hrvatskem in v Slavoniji ali v rokah državnih sodišč ali posebnih mešanih komisij (sestavljenih iz državnih sodnikov in lajikov). No-vopredvidena skrbstvena poverjeništva so posneta po tej zadnji instituciji (mešanih komisijah), in jih bodo smele ustanavljati fakultativno občine (več občin, tudi druga samoupravna telesa) na vsem ozemlju države z dovoljenjem ministra pravde, čim prevzamejo stroške in odgovornost za vso škodo, ki bi nastala skrbljencem iz upravljanja njih imovine. Skrbstvena poverjeništva bodo imela (z malimi izjemami) enako sodstveno kompetenco, kakršno imajo v skrbstvenih stvareh državna okrajna sodišča. Za pravne leke zoper njih odločbe bodo pristojna državna okrožna sodišča; 2) posebnih poverjenikov za sestavo smrtovnic (§ 34 nepr. post., poleg notarjev in občin). — Kakor stara uredba o zmanjšanju režijskih stroškov gospodarskih podjetij, tako predvideva tudi nova z dne 23. novembra 1934 št. 272/LXXI kos 100 štev. 745 posebna razsodišča za določanje plač, pokojnin, odpravnin in odpovednih rokov uslužbencem, katerih službena razmerja (pri opešanih podjetjih) se ne urede izvensodno. Razsodišča so sestavljena iz pravnikov in lajikov in se postavijo pri vsakem okrožnem sodišču. Pri izdaji odločb se morajo ravnati po načelu pravičnosti in upoštevati v eno roko gospodarske razmere podjetja, v drugo razmere nameščenca; določeni odpovedni rok ne sme biti krajši od najnižjega zakonitega odpovednega roka. Če se razmere premene, sme zahtevati vsaka stranka novo odločbo. Občepravnega značaja sta bila v 1. 1934: 1) zakon o premembi in dopolnitvi zakona o državljanstvu (z dne 21. septembra 1928) z dne 20. julija 1934 št. 192/LI kos 72 (premenjen je bil § 55 zak. ter podaljšan do 1. novembra 1938 petletni rok za izjavo izvestnih Neslovanov, da izstopajo iz našega državljanstva); 2) § 78 fin. zak. za 1. 1934^35, po katerem »veljajo še dalje vse določbe dosedanjih finančnih zakonov in zakonov o proračunskih dvanaj-stinah, s katerimi so bili veljavni zakoni premenjeni, ukinjeni ali dopolnjeni, kakor tudi vse uredbe, pravilniki, drugi predpisi in odločbe, kar jih je bilo že izdanih na pod-stavi pooblastitev, navedenih v omenjenih zakonih«. H koncu bodi omenjeno, da se je 5. junija 1934 prvič sestalo (v Beogradu) kasacijsko sodišče Kraljevine Jugoslavije na osnovi določb §§ 48 t. 3, 57 zak. o ureditvi rednih sodišč in čl. 46 t. 4 b) uv. zak. k cpp. Bavilo se je s tolmačenjem § 222 al. 2 not. zak. in izdalo odločbo: »Dediči umr- 240 Dokazovanji resnic, ako je predmet klevete dejanje. le osebe se pri zapuščinski razpravi, v kateri so stranke sporazumno izjavile, da same izvedejo zapuščinsko razpravo, ne morejo posluževati strokovnih svetov ali pomoči enega ali več odvetnikov«. Odločba je bila objavljena v št. lč^KLIII SI. novin in v kosu 85 SI. lista. Danes ne velja več, ker je stopila na njeno mesto (po vsebini še poostrena) goricit. določba § 31 al. 2 novega nepr. post. Letošnja plenarna seja kasacijskega sodišča se sestane v Zagrebu. (Rokopis sklenjen 31. maja 1°35). Dokazovanje resnice, ako je predmet klevete dejanje, za katero je pristojno vojaško sodišče. Sodni kapetan Ciril Spindler. Pod tem naslovom razmotriva v 1—2 št. letošnjega »Slovenskega Pravnika« dr. Gradnik zanimivo vprašanje s področja vojaškega kazenskega postopka, ki je sicer ^zelo redko predmet obravnavanja v naših strokovnih glasilih. Pisec prihaja do naslednjega zaključka: »Če je bilo... postopanje pri vojaškem sodišču ustavljeno ali če je bil oklevetanec zaradi kaznivega dejanja oproščen odgovornosti s pravnomočno sodno odločbo, ne more to dejstvo biti prejudicijalno za kazensko postopanje in obtoženec bo smel v tem postopku nastopiti dokaz resnice z vsemi dokaznimi sredstvi, ki so mu sicer na razpolago«. Taka da-lekosežna ugotovitev izziva upravičene prigovore že s čisto načelnega stališča, ker ustvarja nevaren prejudic za pravno varnost, je pa tudi s stališča pozitivnega prava nevzdržljiva. Zakon nikjer ne daje sodbam rednih sodišč večje veljave nasproti onim vojaških. Nasprotno, zakon o postopku vojaških sodišč v kazenskih stvareh (Vkp.) iz 1. 1901 določa v § 10 celo, da so pravnomočne sodbe vojaških sodišč za civilna sodišča v odškodninskih sporih obvezne, torej — lege non distinguente — tudi oprostilne, v nasprotju z določbo § 364 Grpp. Pisec navaja kot glavni razlog, da se sodbe rednih in vojaških sodišč razlikujejo bistveno glede osnove, na kateri temelje, ker da so vojaška sodišča vezana na dokazna pravila Vkp., dočim predpostavlja § 311 odst. 2 Kz. sojenje po načelih zakonika o kaz. postopku za redna sodišča. Taka trditev ne more držati že zato, Dokazovanje resnice, ako je predmet klevete dejanje, . . . 241 ker je kazenski zakonik z dne 16. februarja 1929 na področju Srbije in Črne Gore stopil v veljavo, ko so tam veljali že partikularni kazenski postopki z dokaznimi pravili. Pa tudi sicer ni nikakršne temeljne razlike med odločbami rednih in vojaških sodišč. Vkp. pozna dvoje vrst odločb vojaških sodišč: 1) sodbe po § 229 in 2) rešenja po § 231. Dočim so rešenja samo oprostilna, morejo biti sodbe a) oprostilne (toč. 1 § 229), b) obsodilne (toč. 3 § 229) in c) osvobodilne iz nedostatka zadostnih dokazov (toč. 2 § 229 Vkp.). Rešenja se izrekajo kadar delo sploh ni podano, to je kadar manjkajo posebne prvine določenega kazenskega dejanja in pa zaradi procesnih nedostatkov (zastarelost, pomanjkanje tožbe zasebnega tožilca oz. njegov odstop itd.). Oprostilna sodba po toč I ,§ 229 Vkp. se izreka, kadar se kazensko dejanje ne more pripisati v krivdo (silobran, skrajna stiska, nevračunljivost itd.), oz. ni ugotovljena vzročna zveza med kazenskim dejanskim stanom in obtožencem. V obeh primerih je učinek pprostilne odločbe vojaškega sodišča isti kakor oprostilne sodbe rednega sodišča, t. j. ugotavlja se historična, materij alna resnica. Ta pa zato, ker se oprostilna odločba izreka šele tedaj, kadar zoper obtoženca ne govori nikak osum-Ijaj, indic (vobče, a ne samo oni, ki so našteti v §§ 29—30 Vkp.), ker se osumljaji v teh §§ navajajo samo primeroma. V nasprotnem primeru, če torej obtoženca obremenjuje vsaj en osumljaj, se obtoženec ne oprosti, ker dejanje ni podano- oz. ker je nedolžen, temveč se oprosti, ker ni bila dokazana njegova, kazenska odgovornost v smislu določbe Vkp., torej se oprosti po toč. 2 § 229 Vkp. Taka odločba .— v teoriji se naziva absolutio ab instantia — ni enakovredna oprostilni sodbi, ker ne ugotavlja obtoženčeve nedolžnosti, marveč mu nasprotno vtisne pečat sumljive osebe, nad katero visi stalno Damoklejev meč zopetnega kazenskega postopanja, samo če se pojavijo novi obremenilni dokazi. Te vrste odločba seveda ne more biti podlaga za obsodbo klevetnika v smislu 2 odst. § 311 Kz., ker perpetuira obtoženčevo kazensko odgovornost za dejanje, ki se preganja po službeni dolžnosti. V takem primeru seveda nastane vprašanje, ali se kazenski postopek glede klevete more skončati meritorno ne glede na sodbo vojaškega sodišča, ali pa bi bilo treba postopek za dejanje klevete v smislu iste zakonske določbe odložiti. Druga alternativa se nam zdi pravilnejša — najsi bi praktično morda značila odgoditev ad Kalendas graecas — ker bi se sicer, ako bi 16 242 Dokazovanje resnice, ako je predmet klevete dejanje se dopustilo dokazovanje resnice brez obsodbe oklevetan-ca, utegnil ustvariti dualizem kazenskih sodb: po sodbi rednega kazenskega sodišča bi utegnil nekdo biti kriv (ali pa tudi nedolžen), po sodbi vojaškega sodišča pa samo sumljiv glede nekega kazenskega dejanja. V vseh drugih primerih (toč. 1 in 3 § 229 in toč. 1 § 231 Vkp.) pa so civilna sodišča brezpogojno vezana na odločbo vojaškega sodišča. Nasprotno stališče se ne more opirati niti na trditev, da Vkp. ne pozna načela legalitete. Kaj takega se ne more očitati niti njegovemu starejšemu vzorniku — srb. kazenskemu postopku iz leta 1865, ki celo ne pozna obtožbenega načela. Vkp. res nima § 44/1 Kp. ustrezne določbe, ker ne pozna v vseh stadijih posebnega obtožnega organa. Vojaški državni tožilec sodeluje samo v redni preiskavi, ne pa tudi v predhodni. Obtožbeno načelo stopa v polni meri v veljavo šele po zaključku preiskave s formalno rešitvijo (ministra oz. pristojnega komandanta) o stavljanju okrivljenca pred sodišče. To pa še ne znači, da Vkp. sploh ne pozna organov za pokrenitev kazenskega postopka. Paragraf 6 Vkp. določa namreč: »Čim izve vojno oblastvo za kakšno dejanje, ki se kaznuje po uradni dolžnosti, je dolžno takoj ukreniti, kar je potrebno, da se dejanje preišče in dostavi pristojnemu sodišču«. Kršitev določbe je stavljena pod posebno kazensko sankcijo v § 117 Vkz., ki določa: »starešina, ki ne vzame v zakonito postopanje kaznivega dejanja, ki zanj ve, da ga je storil podrejenec, se kaznuje z zaporom do enega leta«. Vsak starešina je torej dolžan uvesti kazenski postopek zoper svojega podrejenca, čim izve za njegovo dejanje. Ni pa to samo njegova diskrecijonarna pravica, kakor izvaja to pisec napačno iz določbe § 57 odst. 1 Vkp. (ki ima v mislih samo pristojnost dotičnih voj. oblastev). Ustanove subsi-dijarne tožbe Vkp. res ne pozna, ali privatnemu tožilcu v .§ 62 vendarle daje pravico pritožbe do naredbodavca redne preiskave (t. j. minister, ako je osumljenec ukazna oseba, sicer pa teritorijalno pristojni komandant divizije), ako se preiskava prekine. Tu je treba pripomniti, da je pojem zasebnega tožilca po Vkp. širši nego v Kp. Paragraf 3 Vkp. namreč določa: »Glede kaznivih dejanj, za katera je pristojno vojaško sodišče, je dolžan vojaški državni tožilec, da iznese pred sodišče vse dokaze zoper obtoženca. Toda tudi imajo zasebni tožilci pravico udeležbe kot tožilci v vseh dejanjih, po katerih so kaj pretrpeli, pa bodisi da se takšna dejanja kaznujejo po službeni dolžnosti ali pa po zasebni tožbi«. Potemtakem sme nastopati pred vojaškimi Krvne skupine in vprašanje očetovstva. 243 sodišči kot zasebni tožilec oni oškodovanec, ki sicer ae uveljavlja nikakršne zasebnopravne zahteve! Zato se oškodovanec v smislu § 62 Vkp. tudi obvešča o prekinitvi predhodne preiskave. Krvne skupine in vprašanje očetovstva. Univ. prof. Dr. Alija Košir. V človeški krvi se nahajajo poleg drugih tudi takozva-ne barvane krvne stanice ali rdeča krvna telesca ali eritrociti, ki jih je v kubičnem milimetru pri moškem pribl. 5 milijonov, pri ženski pa pribl. 4.5 milijo nov. Kadar zapusti kri svojo krvno žilo, se kmalu strdi v krvno grudo, ki se po gotovem času skrči in iztisne iz sebe neko rumenkasto, jasno tekočino, takozvani krvni serum. Ako dodam kapljici razredčene krvi kakšnega človeka kapljico seruma drugega človeka, tedaj je možno 1) da se ničesar ne izpremeni po dodatku ali 2) da se eritrociti zlepijo v manjših ali večjih gručah. Poslednji pojav imenujejo v znanstvu zle pij en je ali aglutinacijo in je aglutinacija dala povod k temu, da so se končno mogli ljudje razdeliti v takozv. š t i r i k r v-ne skupine, ki jih neprimerno označimo po Janskem z rimskimi črkami I, II, III. in IV, oz. po Mossu z rim. štev. IV, II, III in I. Nedvoumna in internacijonalno priznana je označba (v istem vrstnem redu) s črkami O, A, B in AB (Dungern, Hirschfeld), katere črke nam označujejo hkrati one, nam sicer malo poznane, a v številnih poskusih točno dognane sestavine eritrocitov, katere povzročajo z ustre-zajočimi snovmi v serumu prej opisano aglutinacijo. Vselej se mora pridružiti eritrocitovi snovi A, odn. B ustrezajoča snov seruma odnosno ^. da se pojavi aglutina-pija, in pri vsakem dodatku, pri katerem ima A priliko, da se veže z *, ali B, da se veže z je dan pogoj za tako aglutinacijo, razen če bi bil serum preredek. Praktično vzeto velja torej sledeče: 16* 244 Krvne skupine in vprašanje očetostva. eritrociti serum a (skupina B) serum ji (skupina A) 0 — — A + — B — + AB + + Aglutinacija je torej vselej pri kombinaciji A«, ali B% seveda tudi AB + * ali AB + |i- Ker vsebuje kri tako eritrocite kakor serum, je potemtakem popolna označba krvnih skupin pravzaprav ta-le: 0*2, Ap, B*, A Bo. Dokazano je, da ostane krvna skupina poedinca izza embrijonalnega življenja do smrti ista in da se nikdar ne izpremeni v drugo. Prav tako moramo priznati, da se lastnosti krvi, po katerih razlikujemo te štiri skupine, podedujejo in da se torej skupinska lastnost A in B pojavita pri otroku le pod pogojem, če ima vsaj eden staršev isto lastnost A, o z i r. B! Če sestavimo za določevanje očetovstva tabelarično vse teoretično možne kombinacije krvnih skupin za mater, otroka in dozdevnega očeta, ugotovimo v prvi tabeli, kakšen moški bi prišel pri znani krvni skupini v poštev kot oče dotičnega otroka, iz druge tabele pa — in ta je za sodnika običajno važnejša — pa čitamo, kakšen moški ne more biti v nobenem primeru oče dotičnega otroka. Tabela I. krvna skupina matere 0 A B AB krvna skupina otroka 0 0,A,B 0,A,B 0,AB. se ne dogaja A A,AB 0 A,B,AB A,AB 0 A,B.AB B B,AB B,AB O.A B,AB 0,A,B,AB AB se ne douaia B,AB A.AB A.B.AB Krvne skupine in vprašanje očetostva. 245 Tabela II. krvna skupina matere 0 A B AB krvna skupina otroka 0 AB AB AB s ene dogaja A 0,B —' 0,B — B 0,A 0,A — — AB se ne dogaja O.A 0,B 0 Pripomba »se ne dogaja« pomeni, da takšna kombinacija ni mogoča. Pomišljaj pa pomeni, da se noben moški, katerikoli skupini bi pripadal, ne da izključiti. Zato je pri taki kombinaciji krvnih skupin (otrok A, mati A ali AB, ali pa otrok B, mati B ali AB) vsako izpodbijanje očetovstva znanstveno nemogoče. Praktično povedano, nam služi prva tabela za to, da z njo ugotovimo, kakšen moški pride pri znani krvni skupini matere in otroka kot oče v poštev, druga tabela pa nam točno pove, kakšne moške smemo pri znanih krvnih skupinah matere in otroka z vso sigurnostjo izključiti iz očetovstva. Na vprašanje, v koliki meri je uspeh krvne preizkušnje na krvne skupine (O, A, B in AB) vzeti kot sigurno podlago pri presoji zadevnega spora (zaradi očetovstva), je odgovoriti, da je preiskava na krvne skupine (O, A, B i n AB) zadostno znanstveno utemeljena in da je sklep glede možnega, ozir. izključenega očetovstva vzeti kot sigurno podlago pri presoji spora v zadevi očetovstva. Vendar prinaša krvna preiskava na imenovane krvne skupine popolno jasnost le s svojim negativnim izrekom, ko nekoga od očetovstva izključuje, ki ga kaka mati navaja kot očeta svojega otroka. Izračunali so, da se na podlagi te1 krvne preizkušnje, če se je hotelo n. pr. naprtiti očetovstvo stotici nepravih moških, to posreči navzlic temu le v pribl. 14—16 %. Ta sorazmerno nizki odstotek sigurnih rezultatov pa ne izvira nikakor iz pomanjkljivosti poskusnih metod, temveč zavisi od posebnosti krvnih skupin samih. V splošnem ima n. pr. moški skupine O mnogo več upanja, da bo mogel svoje očetovstvo s pomočjo krvnih skupin izključiti, kakor moški krvne skupine A. t ¦¦¦ . Zanimive so ugotovitve, da se ne dajo krvne skupine določiti edino iz krvi, marveč poznamo mnogo notranjih 246 Krvne skupine in vprašanje očetostva. organov, ki so tudi opredeljeni glede krvne skupine (n. pr. želodec, črevo, ledvice, nadledvice, vranica, trebušna slinavka, rakasto tkivo i. dr.), pravtako tudi slina, želodčni sok in semenska tekočina, kar je o priliki velikega foren-zičnega pomena.1 Če vbrizgamo kakemu zajčku nekaj človeške krvi, pridobi zajčji serum po gotovem času lastnost aglutinacije za človeške eritrocite. Ako pomešamo takšen razredčeni serum z eritrociti določenega človeka, ki oni aglutinajoči princip vežejo, in nato odstranimo eritrocite, ima vendar preostali serum še vedno sposobnost aglutinacije napram eritrocitom določnih ljudi, ni pa ta pojav v nobeni zvezi s prej omenjenimi krvnimi skupinami (O, A, B in AB) temveč ga je pripisati nekemu novemu činitelju, zaznamovanemu s črko M. Poleg njega so ugotovili takšen analogen faktor N. Iz teh vidikov so torej raziskovalci dognali dve novi lastnosti človeškega seruma, po katerih delimo ljudi v takšne nove serološke skupine, ki jih pa nikakor ni zamenjati z običajnimi krvnimi skupinami. Z ozirom na faktorja M in N razlikujemo naslednje tri skupine: M, N in MN. Tu nedostaje skupine O. V tabeli III je sedaj zabeleženo, kakšnega očeta je moči izključiti pri znanih dednih lastnostih M in N. Tabela III. Otrok mati oče ne more biti M M ali MN N N M ali MN M MN M M MN N N Tudi krvna preizkušnja na dedne lastnosti M in N je znanstveno zadostno utemeljena, da dopušča izključitev očetovstva pri gotovih kombinacijah lastnosti M in N matere in otroka. 1 Raziskovanja zadrijih :let pa so dognala, da niiso eritrociti skupine A vsi enaki, temveč da se dado po gotovih znakih deliti v dve podskupini Ai in A2. Res je, da je Aa pri novorojencu in mlajšemu dojencu manj izrazit, ampak obe lastnosti — Ai in A2 — ostaneta od rojstva do smrti kvalitativno neizpremenjeni. Bračno pravo za katolike v Avstriji. 247 V znanstvenih institutih se raziskujejo še nadaljne takšne snovi, po katerih se dado postaviti nove skupine ljudi (razun O, A, B, AB, M, N in MN), vendar pa je za enkrat pomen teh raziskavanj več ali manj še teoretičen. Krvne preiskave na 1 a s t n o s t i O, A, B, AB, M, N i n MN so torej zadostno utemeljene, da služijo v vseh onih primerih, v katerih je to sploh mogoče, kot sigurna podlaga pri presoji kakega tozadevnega spora. Vendar pa je pristaviti, naj se poverjajo take krvne preiskave načeloma le izvedencu, ki ima v tej stvari večletno izkušnjo. Obzornik. Bračno pravo za katolike v Avstriji izza konkordata. Univ. prof. dr. Rado Kušej. I. 'Novii avstrijski konkordat je bil v Rimu pcdpisan že 5. juni* ja 1933, a ratifikacija v dunajskem parlamentu je sledila šele 1. maja 1934, torej isti dan, ko je dobila sosedna Avstrija svojo sedanjo stanovsko ustavo. Posebno studijo o njem je priobčil pri nas g. dr. O d a r v »Bogoslovnem Vestnilku« 1934 str. 107— 132. Birak (zakon) obravnava na str. 127—123. V zagrebškem M j e s e č n i k u 1934 br. 8 je na str. 335—340 priobčen članek dr. B e 1 i č a z naslovom »Novi austrijski konkordat«, a članek se omejuje na konkordatne določbe o braku in njih izvajanje, ka* kor je normirano v zveznem zakonu z dne 4. maja 1934, vsebujočem predpise o bračnem pravu v svrho izvedbe konkordata z dne 5. junija 1933, B. G. BI. 1934 II. del štev. 8. Na ta zakon se dr. Odar sploh ne ozira, a kar piše o predmetu dr. Belič, je povse nezadostno, zato tudi skoraj nerazumljivo. Nas 'kot neposredne sosede v Avstriji izvršene spremembe bračnega prava naravno še posebej zanimajo, ker izgleda, da je z Avstrijo dogovorjena ureditev vplivala tudi na vsebino konkor* data med sv. stolico in našo državo, ki je bil koncem julija t. L v Rimu podpisan, a še ni ratificiran. Kadar bo razglašen naš novi konkordat od obeh pogodbenih strank, bo primerjava z avstrij* skirn neizogibna. Tudi naša država bo primorana izdati posebne uredbe o izvedbi (konkordata, zato utegnejo biti te vrstice v krat> ko informacijo naših širših pravniških krogov dobro došle, ker 248 Bračno pravo za katolike v Avstriji. poznanje novih problemov olajša izvajanje vsake pravne spre* membe.1 Avstrijski konkordat, razglašen v B. G. BI. 1934 II. del štev. 2 dne 1. imaja 1934, ima o hraku naslednje določbe: 01. VII. § 1. 'Republika Avstrija priznava brakom, sklenje* nim po kanonskem pravu, civilnopravne učinke. § 2. Oklici teh brakov se vrše po kanonskem pravu. Repu* blika Avstrija si pridržuje, da odredi tudi civilne oklice.13 § 3. Republika Avstrija priznava pristojnost cerkvenih so* dišč in oblastev za postopek o neveljavnosti braka in o spregledu zapreke sklenjenega toda neizvršenega braka. § 4. Zadevne pravnomočne odredbe in sodbe morajo biti predložene najvišjemu sodišču, Apostolski Signaturi (Signatura Apostolica). Ta presoja, ali so bili upoštevani predpisi 'kanonske* ga prava o pristojnosti sodnika, o vabilu, zakonitem1 zastopstvu ter o nezakoniti zamudi (contumatia) strank. Te dokončne odred* be in sodbe pošlje Signatura Apostolica s svojimi odredbami av* štrijskemu najvišjemu sodišču. Civilnopravni učinki nastopijo, kadar jih proglasi najvišje avstrijsko sodišče v nejavni seji za izvršne. § 5. Cerkvena in civilna sodišča so si v okviru svoje pristoj* nosti zavezana v pravno pomoč. Mimo tega vsebuje še dodatni zapisnik h konkordatu k čl. VII. te*le predpise: Republika Avstrija priznava tudi pristojnost cerkvenih obla* stev glede pavlinskega privilegija. Srv. stolica privoljuje v to, da so pristojna za ločitev braka od mize in postelje civilna sodišča. Sv. stolica bo pokrenil-a, da izda avstrijski episkopat za vse dieceze veljavno navodilo. Ze omenjeni zvezni zakon z dne 4. maja 1934 pa določa v § ltl Braki, sklenjeni pred duhovnikom katoliške cerkve po kanon* skeim pravu (cerkveni braki), imajo od trenutka sklenitve pravne 1 Zvedeti sem imogel glede bračnopravnih določb v jugoslovanskem konkordatu pozitivno samo to, da bo pripadalo sodstvo o veljavnosti v. katoliški cerkvi sklenjenih brakov na vs^m državnem ozemlju katoliškim duhovnim sodiščem, ki bodo vsekako sodila po zakoniku zapadne cerkve iz: 1. 1917 (Codex juris canonici). S tem bo ustvarjena sama po sebi spo-rednost s pravnim stanjem v Avstriji in Italiji., la — ,auch ein staatliches Aufgebot anzuordnen; italijansko besedilo.: di ordinare anehe la pubblicazione civile. .....\ Bračno pravo za katolike v Avstriji. 249 učinke, kakor so po civilnem pravu2 s sklenitvijo braka zvezani (civilnopravne učinke), čim so bili vpisani v bračni register (po* ročno knjigo, bračno matico). V Avstriji veljajo od 1. maja 1934 dalje za brake katolikov, sklenjene pred kat. duhovnikom, predpisi kanonskega prava, t. j. norme, vsebovane v cc. 1012—J142 Codicis juris canonici iz i. 1917, izvzemši samo predpise o ločitvi soprogov od mize in postelje, ki jo bodo i nadalje dovoljevala civilna sodišča. Drugo poglavje o. d. z. in posebni poznejši dodatni zakoni ostanejo v veljavi samo še za mešane brake, sklenjene pred nekatoliškim dušebrižnikom ali civilno in sploh za brake, sklenjene po obsto* ječem pravnem redu pred civilnim oblastvom. Ker so se poroke katoličanov vršile že doslej po veliki večini v cerkveni obliki, ne moremo v tem pogledu govoriti o kaki spremembi po novem pravu. A diočimi so do 1. maja 1934 katoliški župniki morali upoštevati predpise o. d. z. in cerkvenega zakonika, je zanje sedaj pri katoliških porokah, tudi onih med katoliki in nekatoliškimi krist* jani, izključno obvezen samo Codex juris canonici. To pravilo velja za oklice, za bračne zapreke in zabrane, za privolitev v brak, za obliko poroke, pa tudi za razvezo veljavnega, toda ne* izvršenega braka. Oklici se vrše po kanonskem pravu. V konkordatu si je dr* žava pridržala, da jih uredi tudi s svoje strani, toda v izvršilnem zakonu h konkordatu se te pravice ni poslužila. Za katolike osta* nejo torej samo cerkveni predpisi. Mesto oMicev v cerkvi smejo ordinariji odrediti, da se nabijejo imena nupturientov na zid ali na vrata pri glavnem vhodu župne cerkve za dobo najmanj 8 dni, v katero morata Spadati dva svetka. Dejstvo, da so vsi oklici izostali, ne povzroči neveljavnosti ampak samo nedovoljenost braka. Iz tehtnih razlogov je mogoč spregled vseh ©klicev, za katerega je pristojen 0'rdinarij nupturientov (c. 1028). Mešani braki se okličejo samo, če da ordinarij za to dovoljenje. V tem primeru se veroizpoved ženina in neveste zamolči. Oklici po nekatoliškem župniku ali po civilnem oblastvu niso potrebni. Mešani braki brez dispenze se pc> sedanji cerkveni praksi ne bodo mogli sklepati pred katoliškim duhovnikom. Tudi čs postanejo pozneje veljavni potom 'Ozdravljenja v korenini (sa* natio in radice matrimonii), ne bedo podvrženi normam Icon* kordata. 1 nemško:- nach staafiichenvRecht. Ker naš ' jezik nima izraza' ia nemško besedo »staatlich«, rabim zanj, kakor italijansko besedilo kon-kordata, izraz civilen. ' * 250 Bračno pravo za katolike v Avstriji. Bračna doraslost nastopi pri avstrijskih katolikih z do* vršenim 16. letom pri moških, z dovršenim 14. letom pri ženskah. Cerkveni spregled zapreke nezadostne starosti bi ostal civilno* pravno brez učinka, ako nista ženin in nevesta stara vsaj 14 let. Isto velja o brakih, ki so jih sklenile ali talke osebe, nad katerimi je očetovska ali varuška oblast podaljšana ali ki so omejeno prekli* cane, ako niso bili pred sklenitvijo upoštevani posebni predpisi civilnega prava o njih veljavnosti.3 Končno' se odrekajo civilno* pravni učinki tudi onim cerkveno sklenjenim brakom, zoper kate* re obstoji po civilnem pravu zapreka bračne vezi.4 Zapreka bračne vezi je presojati po kanonskem pravu. Civilnopravno obstoječa bračna vez ne ovira sklenitve novega braka po predpisih kanonskega prava. Državna civilna so= dišča ne sodijo o veljavnosti cerkvenega braka, marveč mu odre* čejio v danem primeru samo civilnopravne učinke. Avstrijskemu civilnemu pravu svojstvena zapreka katolicizma je za av* strijske katolike zaradi konkordata zgubila svoj prejšnji pomen, saj je predstavljala vedno samo dva posebna primera zapreke bračne vezi v smislu kanonskega prava. Spremenjena je vsebina zapreke različnosti vere, ker po kanonskem pravu sprečuje brak samo med katoliki in nekrščenimi in ker bivši katolik tudi z odpadom od vere ali s prestopom1 v dru* go vero ne neha biti katolik. V primeru nameravane poroke s katoliško osebo ne bo bivši katolik prosil za spregled zapreke, ker te ni, temveč se bo moral po obstoječih verskih predpisih spraviti s katoliško cerkvijo, da postane vreden zakramenta, ki ga prejme ob poroki. Aiko se noče spraviti s cerkvijo', mu bo pač katoliški župnik sodelovanje pri poroki praviloma odrekel (c. 1066). Pri ostalih zaprekah je razlika po o. d. z. in Cod. jur. can. postranskega pomena. Konkordat govori o brakih, sklenjenih po kanonskem pravu, izvršilni zakon o brakih, sklejennih pred svečenikom katoliške 3 % 2 (1) b in c izvrš. zakona h konkordatu. Vpis takih cerkveno sklenjenih brakov v poročno knjigo je namreč zabranjen. 4 § 2 (1) a leg. cit. Po kanonskem pravu so n. pr. v nekatoliški obliki sklenjeni mešani braki neveljavni propter defectum formae. Civilnopravno pa so veljavni. Katoliški soprog iz takega braka bi po kanonskem pravu mogel biti pripuščen, da sklene nov brak, ker za katoliško cerkev njegov prvi nekatoliški brak znači samo konkubinat. Ako bi se to zgodilo, kar po konkordatu .ni zabranjeno, bi se moral vpis tega braka v poročno knjigo izvršiti z omejitvijo na kanonskopravne učinke (§ 2 (2) leg. cit.). Bračno pravo za katolike v Avstriji. 251 cerkve po kan. pravu. Izvedbeni zakon je ožji od besedila kon* kordata, ker obsega ikonikordat tudi brake, sklenjene po c. 1098 v izjemni obliki, t. j. samo pred pričami, ki jim pa po § 1 izvedb, zak. ne gredo civilnopravni učinki. Veljavnost kanonskega prava ni proglašena za katolike v Avstriji, nego za brake, sklenjene po zakoniku zapadne cerkve. S tem je pač rečeno, da se bodo vsi biračni spori katolikov, ki se poroče pred katoliškim duhovnikom po predpisih kanonskega prava, razsojali po predpisih God. jur. can., ni pa rečeno, da so katoliki vezani izključno na kanonsko obliko poroke. Katoliki, ki so se pred konkordatom dali poročiti v katolik šlki cerkvi, so vedeli, da se bodo za državno območje vsi bračni spori obravnavali pred (državnimi civilnimi sodišči po normah o. d. z. Katoliški duhovnik, ki je sodeloval pri poroki, ni posla« val samo kot cerkveni, nego hkrati tudi kot državni organ, ki je imel to funkcijo poverjeno od državne zakonodajne oblasti. 2e* nin in nevesta sta lahko smatrala sklenitev braka za zakrament in hkrati za civilnopravni posel, lahko pa tudi samo za eno ali drugo, učinlki so nastopili ne glede na njih naziranje na obeh pravnih poljih. Po konkordatu je katoliški duhoven, ki sodeluje pri poroki, samo cerkveni organ, za stranike so civilnopravne posledice vezane na vpis sklenjenega braka v poročno knjigo, poroka v katoliški cerkvi je zanje odslej vedno verski čin, ki ima nujno posledico, da se vsi pogoji za veljav* n o s t presojajo po kanonskem, torej katoliškem verskem pravu. Za soproge, poročene v katoliški cerkvi, nastopijo te posle= dice ipso jure. Kdor se jim bo hotel izcgniti, se bo moral zateči k politični pravici svobode vesti, po kateri se nikdo ne sme siliti k izpolnjen vanju verozakona. Toda civilno poročiti v smislu zak. z dne 23. maja 1868 d. z. št. 47 se bo mogel samo tedaj, če predloži dokaz, da župnik sodelovanje odklanja iz razloga, ki ga civilno pravo ne priznava. Ali bo župniku izjava, da stranki odklanjata zahte* vano versko dejanje, zadostovala, da jima da za civilno poroko potrebno potrdilo, mi je dvomljivo.6 Vsekako mora biti strankam 5 § 6 (1) deg. cit. * BTevmann A. R., Das Eihereoht fiir Kiataliken in Oesterr. naoh dem Konkordat, Jur. BI. 1934 št. 16 str. 341, misli, da predpisi o zasilnem civilnem braku niso utrpeli po konkordatu nobene omejitve in da se bodo stranke, ki odklanjajo versko poroko, .lahko civilno poročile, ker jim župnik na njihovo .izjavo ne bo vzkratil potrdila, da mora cerkvene oklice in cerkveno poroko odkloniti. 252 Bračno pravo za katolike v Avstriji. dana možnost, da skleneta brak po predpisih o. d. z., ako se noče* ta podvreči kanonskemu pravu. Ker jih pa o. d. z. veže na žup» nika, bo le*ta sedaj po konikordatneim pravu smel sodelovanje odkloniti, ako stranki izjavita, da se hočeta poročiti po civilnem, a ne po kanonskem pravu; po drugem kot po k a« nonskem pravu namreč kat. duhioven izza k on* k o r d a t a sodelovati ne more in ne s mi e. Ker konkordat ne odpravlja za katolike bračno pravo po o. d. z. ampak samo podreja pred katoliškim duhovnikom sklenjene brake kanonskemu pravu, smemo vsekako trditi, da morejo avstrijski katoliki sklepati brake še nadalje po predpisih o. d. z. Toda vezani so v tem primeru na civilno obliko poroke. Ako se poroče pred katoliškim duhovnom, podvržejo svoj brak kanom skemu pravu in načeloma cerkvenemu sodstvu. Ni toi nikjer izrecno povedano, sledi pa iz besedila konkor* data in izvedbenega zakona samo po sebi. Vprašanje je samo, ali si bodo stranke dalekosežnih posledic cerkvene poroke sveste in ali je spričo več kot stoletne veljave drugega poglavja o. d. z. in na njegovi osnovi izvrševanega sodstva civilnih sodišč pravilno iz cerkvene oblike poroke sklepati na voljo strank, da se v brač* nih sporih podvržejo cerkvenim sodiščem ali vsaj določbam kanonskega prava. Dosledno izvajanje načela svobode vere in vesti bi vsekako zahtevalo, da stavi država vsem tistim, ki se hočejo držati njenega pravnega reda, poleg cerkvene še civilno poročno obliko brez vseh utesnitev na razpolago.63, V tem srečnem položaju pa so samo katoliki na Gradiščanskem. : . . 631 .Začasno navodilo župnim uradom v dunajski nadškofiji in na Gradiščanskem predpostavlja, da bodo politična oblastva katolike, ki bodo hoteli skleniti civilni brak, napotila na pristojni katoliški župni urad. Ako vztrajajo stranke navzlic nujnemu opominu pri nameri, da sklenejo civilni brak, jim naj župnik po omenjenem navodilu na željo, po potrebi pired pričami izjavi, da je vsled' nedostajanja soglaša, ki je za zakramentalni brak nujen (consensus perpetuus et exclusivus, can.1 1081 § 2) cerkvena poroka izključena. Na ta način je strankam po zakonu z dne 25. maja 1868, d. z. štev. 47 pot do civilne poroke odprta. Prini." Haring J., Kammentar zum neuen -oesterr. Konkordat, 1934, str. 53. Pravilno pripominja Haring k temu navodilu, da župni uradi na ta način posredno pri civilnih porokah sodelujejo in da -consensus perpetuus et exclusivus pri civilni poroki nikakor ni izključen. Vendar pa ta postopek omogoča .župniku, da vpliva: na stranke v smislu verskih predpisov...če ostanejo vsi opomini frrez uspeha, je strankam hkrati nakazam, pot, kako' pridejo po civilnem pravnem, redu do cilja. —• - Pa našem mmenj.u .to navodilo za Gradiščansko sploh nima civilnopravne obveznosti. .it::: m ~ »3 1. i. M Bračno pravo za katolike v Avstriji. 253 V tej pokrajini (Burganland) je za katolike izgubil ogrski že* nitbeni zakon čl. XXXI/94 znradi konkordata svojo absolutno veljavo. Gradiščanskirci katolikom je dano na voljo, da se po* roče civilno ali cerkveno, ali pa v obeh oblikah, kakor je to bilo vsaj pri večini katolikov v navadi že pred konkordatom. Dočim je bil za državno območje do konkordata merodajen edinole ome> njeni ženitbcni zakon, je prepuščeno od 1. maja 1934 volji strank, da se poroče samo cerkveno. V tem primeru dobi poroka civih nopravne učinke z vpisom v matico po okrajnem matičarju, Ki mu mora župnik poslati potrebne podatke. Ako se brak sklene samo cerkveno, velja zanj v vseh vprašanjih kanonsko pravo, po katerem se presoja veljavnost tudi tedaj, če bi se stranke ne hotele podvreči cerkvenemu sodišču. Mogoče je vsekako tudi to, da se stranke poroče najprej pred civilnim matičarjem in nato še pred katoliškim duhovnikom ali obratno. V tem primeru bo pač od njih odvisno, na katero sodišče (civilno ali cerkveno) se hočejo obrniti v bračnih sporih. Civilno sodišče bo sodile po civilnem, cerkveno po kanonskem pravu. Konkordat na sebi lic izključuje civilne poroke katolikov kakor jim ženitbeni zakon ne brani cerkvene poroke.7 Na Gradiščanskem tvori dokaz za sklenjeni brak slej kot prej samo izpisek iz poročne matice, ki jo vodi okrajni matičar. Braki katolikov, sklenjeni po 1. maju 1934 na Gradiščanskem samo po kanonskem pravu, ne morejo biti razvedeni po civilnih sodiščih na osnovi zakona čl. XXXI/94, ker je razveza veljavno sklenjenih in izvršenih kristjanskih brakov po kanonskem pravu same s smrtjo enega soproga mogoča. Po kanonskem pravu so braki katolikov, ki so sklenjeni samo civilno, neveljavni propter defeetum formae. Zaradi tega je mo= goče, da pripusti župnik samo civilno poiročene katolike k ponov* ni poroki z drugo osebo, ker neveljaven brak po kanonskem pra< vu ne ustvarja bračne vezi. Zato je mogoče, da je ista strank i 7 IDolcdbe avstrijskega konkordata o braku so posnete po čl. 34 konvencije z Italijo z dne 11. febr. 1929. V1 pogodbi je Italija katoličanom omogočila, da se poroče ali civ.illno ali cerkveno'. Na to, da bi stranke mogle, kakor je bilo to pred pogodbenim sitanjem skoraj pravilo, poroko izvršiti še nadalje v olbeh oblikah, pogodbenice skoraj gotovo niso računale. Koncesija Italije in Avstrije napram sv. stolici obstoja vprav v tem, da katoličani m a civilno obliko poroke niso več vezani, kar pa po našem mnenju ne ovira, da se je tudi še nadalje poslužujejo. V primerih dvojne poroke (civilne in cerkvene) me gre za cerkveni brak s civilnopravnimi učinki, ampak za civilni in za cerkveni brak, ki spadata vsak pod poseben pravni red. Za državno obmo:je bo v teh primerih odločilno edino civilno hračno pravo. 254 Bračno pravo za katolike v Avstriji. civilno veljavno poročena z osebo A, cerkveno pa veljavno poro* cena z osebo B. Izvršilni zakon veli v § 2 (la), da se vpis cerkveno sklenjenega braka v poročno knjigo* ne sme izvršiti, če je proti njemu po civilnem pravu podana zapreka bračne vezi. V nasprotju s tem predpisom pa je v posebni uredbi za gradiščanske civilne mati* carje, izdani 7. maja 1934 B. G. BI. II št. 11 le*tem zabranjeno, soditi o tem, ali je zoper cerkveno sklenjeni brak podana civilnopravna zapreka bračne vezi ali poslovne nesposobnosti Razlog za to odredbo je očividno ta, da spada na sebi enostaven dokaz omenjenih civilnih zaprek pred civilna sodišča. Določba § 2 (a) izvedbenega zakona je kot materijalnopravna važnejša nego kot formalinopiravna norma. Matičar mora vpis pač izvršiti, toda iz stanovskih matic bo lahko ugotovil, ali gre za dvojen brak ali ne in bo v prvem primeru potrebno ukrenil, da bo civilno sodišče odreklo cerkvenemu braku civilnopravne učinke.8 II. Že italijanski konkordat je priznal pristojnost katoliških cerkvenih sodišč in oblastev za postopek o neveljavnosti braka in za spregled zapreke iz veljavnega, neizvršenega braka." Italija je svoje katoliške državljane osvobodila obveznosti civilne obli* ke poroke in priznala civilnopravno veljavnost cerkveno sklenje* nim brakom, ki morajo pa biti vpisani v državne stanovske ma» tiče. Pristojnost za razsojanje ničnostnih pravd iz cerkveno skie* njenih brakov je pridržana cerkvenim sodiščem, spregled zapre--ke bračne vezi iz neizvršenega braka cerkvenim oblastvom. V Italiji se torej oni, ki se samo cerkveno poroči, podvrže prostovoljno v vseh ozirih določbam kanonskega bračnega prava in pristojnosti cerkvenih sodišč v ničnostnih sporih. To je logič* na posledica njihove povse svobodne odločitve, saj imajo' vsi, slej ko prej, tudi civilno poročno obliko na razpolago. 8 Satter K., Das oesterr. Bherecht inaoh dem Konkordat, J. BI. 1934 št. 16 str. 334, ne vidi pravega razloga za to očito protislovje, meni pa, da se v izključno laične matrike na Gradiščanskem ne more vpisati cerkveni brak z omejitvijo veljavnosti za cerkveno področje in domneva, da je računati s tem, da se na Gradiščanskem morda kmalu ogrski ženitbeni zakon odpravi in nadomesti z drugim poiglavjem o. d. z. 9 Le cause, concementi la nullita del matrimonio e la dispensa dal matrimonio »rato et non consummato« sono riservate alla competenza dei tribunah e dei dicasteri ecclesiastici. čl. 34 odst. 4. Celotno besedilo tega člena glej v A. f. k. K. R. 1929, str. 327/28. Bračno pravo za katolike v Avstriji. 255 V Avstriji je stvar drugačna, ker imajo tam katoliki tudi po o. d. z. samo cerkveno obliko poroke na razpolago, izvzemši pri* mere zasilnega civilnega braka. Tu je cerkveno sodstvo po dejan* skem pravnem stanju izza konkordata neposredna posledica ka* toliškega veroizpovedanja nupturientov. Dasi to sodstvo ni stro* go izključujoče, ker stranke niso prisiljene, da se cerkvenemu sodišču podvržejo, je pa vendar katoliška oblika poroke odločil* na za presojanje vseh bračnop ravnih vprašanj po kanonskem pravu, ker smejo civilna sodišča cerkvenemu braku civilnopravne učinke odreči samo radi obstoja kake kanonskopravne zapreke.10 Formalnopravno je pristojnost cerkvenih sodišč pač samo fakul* tativna, a tudi ta fakultativnost je bistveno omejena,11 ne glede na to, da spričo obveznosti kanonskega prava izgubi vsako važnost. Vsak katolik, ki se cerkveno poroči, se podvrže v vsea spornih vprašanjih kanonskemu pravu, pa naj rešujejo ta vpra* sanja cerkvena ali civilna sodišča. Iz predpisov, ki jih je država izdala po konkordatu, se vidi jasno stremljenje, da stori s svoje strani vse, da cerkvenim so* diščem priznano pristojnost praktično osigura. Navzlic temu pa ni postalo (kanonsko pravo ne v Italiji ne v Avstriji del državne* ga pravnega reda, kanonsko pravo ni ne tam ne tukaj od države recipirano, ampak je izvendržavno pravo, po katerem' se pa mo* rajo po volji državnega zakonodajalca presojati pravni odnosi iz cerkveno sklenjenega braka katolikov. Zato tudi cerkvena sodišča niso smatrati kot od države z bračnopravnim sodstvom poverjena, njihove sodbe nimajo moči sodb državnih civilnih so* 10 § 6 (2) dzvrš. zakona: Im ubrigen konnen einer kirchl. Ehe die biirgerlichen Rechtswirkungen durch die staatilichen Gerichte mur \vegen eines Ehehindernis des kan. Rechtes aberkannt werden-- 11 Omejitve so sledeče: Pristojnost civilnih sodišč ni podana, ako je v teku cerkveno ničnostno postopanje ali postopanje radi proglasitve izvršnosti ali če je v pravomočnem cerkvenem ničnostnem postopanju ugotovljeno, da uveljavljena zapreka ne nasprotuje veljavnosti braka. Ako je pristojnost civilnega sodišča podana, mora ile-to pred otvoritvijo postopanja stranke pozvati k izjavi, ali se podvržejo cekvenemu postopanju. Za izjavo imajo 4 tedne časa. Ako stranke pristanejo na cerkveni postopek in se tekom treh mesecev uvede, mora civilno sodišče tožbo zaradi nepristojnosti zavrniti. Kot cerkveno postopanje se smatra samo postopanje, ki teče v I. instanci pred cerkvenim sodiščem s sedežem v Avstriji (§ 6 (2) leg. cit). Po uredbi z dne 8. maja 1934 B. G. BI. II štev. 13 je ustna ali pismena izjava strank, da se podvržejo cerkvenemu postopku, nepreklicna ter se pri nedoraslih, radi umobolnosti ali slaboumnosti polno preklicanih osebah domneva, enako pri osebah neznanega bivališča, ki se na javen poziv ne zglase. 256 Bračno pravo -za katolike v Avstriji. dišč1-' in jo dobijo šele na podlagi posebnega delibacijskega postopka. V poštev prihajajo sodbe, s katerimi se izreka ničnost sikle* njega braka ter odloki, s katerimi se spregleda zapreka bračne vezi iz veljavnega, a neizvršenega braka. Vse te sodbe in odloki morajo biti od cerkvenih oblastev najprej predloženi Apostolski Signaturi v popresojo in ta jih pošlje Najvišjemu sodišču v Avstriji, ki jih proglasi v nejavni seji za izvršne, s čimer nasto* pijo zanje civilnopravni učinki.13 Sodbo cerkvenega sodišča o ničnosti braka mora najvišje so* dišče preglasiti za izvršno, ako je ugotovljeno a) da ji je pred* met cerkveni brak s civilnopravnimi učinki, b) da je v prvi instan* ci sodilo cerkveno sodišče s sedežem v Avstriji, c) da sta se soproga spustila v cerkveni postopek. Odločanje o krivdi pripada civilnim sodiščem, ki so pristoj* na razsojati imovinskopravne spore. Deco iz braka, ki je bil pro* glasen neveljavnim, je vedno smatrati za zakonsko.11 Cerkveno odredbo o spregledu sklenjenega a neizvršenega braka naj proglasi najvišje sodišče za izvršno, ako je ugotovljeno, da gre za cerkveni brak s civilnopravnimi učinki. S proglasitvijo izvršnosti se smatra brak glede civilnopravnih učinkov za razvedenega. Ako je bila odredba o spregledu izdana na prošnjo obeh se* progov, ima to civilnopravne učinke sporazumne razvedbe braka. Ako je bil spregled dovoljen na prošnjo enega soproga, nasto; pijo civilnopravni učinki razvedbe braka, dovoljene na zahtevo enega soproga. Vprašanje o krivdi rešujejo civilna sodišča, ki so pristojna odločati o imovinskopravnih zahtevkih.15 Proglasitev izvršnesti odpade, ako bi se z njo obstoječe pravno stanje za državno območje ne spremenilo. Tak primer bi 12 To pravno stanje je bistveno različno od pravnega stanja v onih jugoslovanskih pokrajinah, v katerih tvori vensko bračno pravo del državnega pravnega reda in kjer verska sodišča razsojajo bračnopravne spore z obveznostjo tudi za državno območje. Ta sodišča so pri nas pač inredna sodišča, toda za državno območje sodijo po državnem nalogu; njih pravoreki so izvršni' kakor pravoreki državnih civilnih sodiš?. 13 Naravno odpade tak postopek pri sodbah, s katerimi je bil zahtevek, da se brak proglasi za ničen, od cerkvenih sodišč zavrnjen, ker v teh primerih na civilnopravnem območju ne nastopijo nikake spremembe. 14 §3 izvedbenega zakona. 15 § 4 leg. cit. Bračno pravo za katolike v Avstriji 257 bil podan, ako je bil brak, ki so mu civilna sodišča odrekla civi!* nopravne učinke, naknadno tudi cerkveno proglašen neveljavnim, ali če razveljavljeni brak civilnopravnih učinkov sploh ni do* segel.16 III. Cerkvenim brakom niso s strani države brezpogojno prizna* ni civilnopravni učinki. Omejitve so taksativno navedene v § 2 (1) izvedbenega zakona, ki veli, da mera vpis cerkvenega braka v poročno knjigo izostati, a) ako je proti njemu po civilnem pra* vu podana zapreka bračne vezi; b) ako je en soprog nedorasel ali zaradi umobolnosti ali slaboumnosti polno preklican; c) ako niso upoštevani posebni predpisi civilnega prava o veljavnosti ženitev oseb, ki so nedoletne, ki stoje pod podaljšano očetovsko oblastjo ali pod varilstvom ali ki so omejeno preklicane. • Ker vodijo poročne matrike za katolike v vsej Avstriji, iz* vzemši Gradiščansikcs katoliški župniki, a se morajo ti ravnati izza konkordat a v vseh bračnepravnih poslih izključno po pred* pisih Codicis juris canonici, je zelo verjetno, da ne bodo redki primeri, v katerih bo vpisani brak veljaven samo za cerkveno, ne pa za državno območje, a da navzlic temu omejitev njegove veljavnosti na cerkveno področje iz vpisa samega ne bo razvidna. Civilnopravno neveljavnost takih brakov izrekajo državna civilna sodišča. Izvršilni zakon govori v § 6 (1) sicer samo o tem, da se cerkvenemu braku odrečejo civilnopravni učinki, a to je samo previdnejši izraz za civilnopravno neveljavnost cerkveno sklenjenega braka, katerega kanonskopravne veljavnosti ali neve* ljavnosti država nima presojati. Da so za postopek, v katerem se odrečejo cerkvenemu braku civilnopravni učinki, pristojna izključno državna civilna sodišča, ni treba posebej naglasiti. Po* goji za uvedboi in izvedbo tega postopka so presojati smiselno po obstoječih civilnih predpisih glede preiskavanja neveljavnosti braka. Ako se odrečejo braku civilnopravni učinki, nastopijo iste posledice, iki so po civilnem pravu zvezane s proglasitvijo neveljavnosti braka.17 Izvršilni zakon pa govori v drugem odstavku § 6 o postopku pred civilnimi sodišči tudi v primerih, v katerih civilnopravna neveljavnost braka ni osnovana na enem od zgoraj navedenih razlogov. Za vse te primere velja pravilo, da je moči odreči civil* nopravne učinke cerkvenemu braku samo zbog obstoja zapreke kanonskega prava.18 V prvem redu bi bila v vseh teh prime* 16 Prim. Satter K., i c. str. 335. 17 Brim. § 6 odstav. 3 in 4 izvedbenega zakona. 18 Prim. op. 10. 17 258 Bračno pravo za katolike v Avstriji rih pristojna cerkvena sodišča, zato je kompentenca civilnih sodišč omejena, kakor je zgoraj v op. 11 povedano. Civilna sodišča bodo imela razsojati bračne spore po kanonskem pravu samo tedaj, če se obe ali vsaj ena stranka ni hotela spustiti v postopanje pred cerkvenimi oblastmi. Da so civilna sodišča v teh primerih vezana na norme kanonskega prava, je logična posledica dejstva, da se cerkveni brak katolikov v Avstriji izza konkordata smatra za sklenjen samo po načelih kanonskega prava, ne več hkrati tudi po o. d. z.1" Izraz zapreka (Ehehindernis) kanonskega prava je vzeti v širšem smislu, tako da spadata pod njega brez dvema tudi nedostatek privolitve in nedostatek zakonite oblike kot ničnostna razloga, kar je spričo pogosto uveljavljanih hib v bračni privolitvi in spričo sedanjih kompetenčnih predpisov glede sode* lujočega župnika, ki so napram tridentinskemu pravu, na katero se naslanja O. d. z., bistveno spremenjeni, velikega praktičnega po= mena. Na vsak način bodo morali avstrijski sodniki poleg civib nega tudi kanonsko bračno pravo dobro poznati, dasi jim izved* beni zakon (§ 8 (1) dovoljuje, da se v tem pogledu ravnajo smis= loma po normah § 271 avstr. c. p. r. (§ 367 našega c. p. p.). Izvršilni zakon se uporablja na brake, od avstrijskih katoli* kov cerkveno sklenjene pred 1. majem 1934, če je že v teku cer* kveno postopanje ali se tako postopanje v bodoče uvede. Če je pa civilno postopanje že zaključeno ali če je v teku, ostane za držav* no območje pri civilni odločbi odnosno pri civilnem postopku. Morebitna poprej izdana cerkvena odločba se ne upošteva (bleibt »ausser Betracht«).20 19 Dokler na področju predvojne Srbije ni bilo katoliških cerkvenih sodišč, so razsojala bračne spore katolikov državna civilna sodišča tudi po kanonskem pravu, Uredba z dne 7. dec. 1861 V št. 2444. S a 11 e r K., .1. c. str. 335 trdi, da je § 6 (2) izvrš. zakona razumeti z omejitvijo na primere, v kaiterih je neveljavnost braka utemeljena na razdiralni zapreki, ki je kanonskemu in civilnemu pravu skupna, ker država nima interesa soditi o kanonskopravni neveljavnosti, ako civilnopravna veljavnost ni dvomljiva. Ta restriktivna interpretacija je pogrešna, pisec je prezrl važno činjenico, da je za cerkveno sklenjene brake katolikov drugo poglavje o. d. z. po konkordatu razveljavljeno. -° Po našem mnenju bi bHo pravilneje, da bi bilo soprogom iz pred-konkordatnih cerkvenih brakov na svobodo dano, da se zatečejo v bračnih sporih pred civilno ali pred cerkveno sodišče, ker sta morala ob sklenitvi biti upoštevana civilna in kanonsko pravo. — Ker je vsekako mogoče, da so v sporih glede civilnopravnih učinkov cerkvenega brak.i civilna in cerkvena sodišča in oblastva različnega mnenja o tem, ali je uvedba ali nadaljevanje postopanja pred civilnimi sodišči v smislu § (> izvršiln. z. dopustno ali ne, določa § 8 (2) leg. cit.. da je v teh primerih smisloma uporabljati § 48 avstr. jur. norme (§ 43 našega c. p. p.). Bračno pravo za katolike v Avstriji 259 Izključno civilnemu sodstvu je pridržano odločanje o vprašanju ikrivde in o civilnopravnih posledicah ničnostne sodbe, torej o usodi ženitnih paktov, o preživnini in o pravici na vzgojo dece. Ako bi cerkveno sodišče v smislu can. 1961 v glavnem postopku izdalo v tem pogledu kako odredbo, ta ne bi postala izvršna, tudi če Jbi bila sprejeta v sodbo. Postopek v ničnostnih sporih bo šel, ako se vrši pred cerkve* nimi sodišči, praviloma sikozi štiri instance, ker bodo primeri skrajšanega postopka v smislu cc. 1990—92, v katerih priziv za bra* nitetlja vezi ni obvezno predpisan, pač le izjema. Pcleg obveznih dveh instanc se bosta morala z vsako ničnostno sodbo baviti še Apostolska Signatura in Najvišje sodišče na Dunaju. Brez dvo* mia bo postopek pred cerkvenimi oblastvi daljši in dražji kakor pred civilnimi sodišči. Stranke se bodo mogle tem posledicam ogniti samo na ta način, da razpravljanje pred. cerkvenimi sodi* šči odklonijo. Dalekosežna je sklepna določba § 3 izvršiln. zak., da se mora smatrati deca iz Ibraka, ki je bil proglašen neveljavnim, vedno za zakonito. Iz zveze, v kateri se ta norma nahaja, bi bilo skle* pati. da se nanaša samo na deco iz brakov, ki so bili v postopku pred cerkvenimi oblastvi proglašen" za nične, a zastopa se tudi mnenje, da je s to določbo za vse veroizpovedi v Avstriji in ne glede na značaj sodnega oblastva spremenjen § 160 o. d. z.5' Pavlinski privilegij, ki omogoča pri nekrščanskem braku spre-obrnjenmu soprogu, da se ob določenih pogojih ponovno poroči s katoliško osebo, s čimer se njegov prejšnji nekrščanski brak ipso jure razveže, pomeni praktično poleg §§ 115 in 133 o. d. z. nov primer za razvezo braka. Na kakšen način bo mogel nekr* ščanski bivši soprog razvezo braka za državno območje veljavno dokazati, tega ne izvemo ne iz konkordata ne iz izvršilnega zakona. Predpisi o slovesni proglasitvi enega soproga za mrtvega so ostali po konkordatu in izvršilnem zakonu nedotaknjeni, ker tu ne gre za vprašanje veljavnosti ali neveljavnosti nego za vpraša* nje obstoja ali razrešitve braka (§ 112 o d. z.). Predpisi §§3 — 4 izvršilnega zakona se uporabljajo tudi na brake, ki so cerkveno sklenjeni v inozemstvu, ako so po določbah meddržavnega zasebnega prava civilnopravno veljavni (§ 10).22. -' Prim. Sat ter K., 1. c str. 337. --' O različnih podrobnih vprašanjih, ki bi zaslužila vse zanimanje, v tej zvezi ne moremo razpravljati, n. pr. o absolutni ali samo fakultativni veljavi pravila locus regit actum, o veljavnosti § 10 tudi za inozem-ce (Xeavstrijce) i. p. Prim. S a 11 e r K., I. e. 338/39. 17* 260 Književna poročila. Ali onemogoča konkordat reformo civilnega bračnega prava za katolike v Avstriji? Satter23 to vprašanje enostavno zanika in se sklicuje pri tem na dodatni zapisnik k čl. VII konkordata, ki prepušča ločitve od mize in postelje državnim civilnim sodiščem ter na besedilo § 1. istega člena, ki priznava brakom, sklenjenim po kanonskem pravu, civilnopravne učinke. Toda dokler konkordat velja, je Avstrija po njem vezana glede civilnega bračnega pra* va vsaj toliko, da bi obveznega civilnega braka za katolike ne smela uzakoniti, ker bi drugače postale vse določbe konkordata o braku iluzorne. Reforma bi bila celo v interesu stvari same in bi morala dati katolikom na razpolago poleg cerkvene tudi civib no obliko za sklepanje braka. Šele pod tem pogojem bi bila pc* polna podreditev soprogov pod kanonsko pravo opravičena v vseh onih primerih, v katerih je bila poroka izvršena samo cerkveno. Avstrijski katoliki take svobodne izbire razen na Gradiščanskem po sedanjem pravnem stanju nimajo. Ali se bo izločitev civilne* ga bračnega prava za cerkveno poročene avstrijske katolike prak* tično izkazala kot pridobitev ali ne, o tem bo možna zanesljivi sodba pač šele v nekaj letih. Književna poročila. Dr. Ehrenzvveig Albert: Versicherungsvertragsrecht (Reichsrecht und osterreichisches Recht mit den tschechoslovakischen Besonderheiten), dva zvezka, XXXI -4- 943 strani. Manz. Dunaj 1935. Cena vezano 60 šilingov. Zasebno zavarovalno pravo, izvzemši pomorsko, do začetka našega stoletja v večini zakonodaj ni bilo izčrpno kodificirano. Ce izvzamemo »Allgemeines Landrecht fiir die preussischen Staaten«, ki obenem s pomorskim precej obširno ureja tudi »kopno« zavarovanje, vidimo, da so zlasti kodifikacije občega državljanskega prava za ta del bile dokaj pomanjkljive. Code civil omenja sicer zavarovanje kot eno izmed vrst pogodbe na srečo, določa pa le, da zanje veljajo pomorski zakoni. Naš obči državljanski zakonik daje v §§ 1288 do 1291 le nekaj jako splošnih določb, s katerimi si niso mogli mnogo pomagati niti razvijajoče se poslovanje zavarovalnic niti sodišča, ki pa razvoja tudi niso ovirale. Določbe srbskega državljanskega zakonika (§§ 798 in 799) so še bolj mršave. črnogorski imovinski zakonik molči povsem, prav tako pa tudi saksonski državljanski zakonik iz 1. 1863. Uvodni zakon za nemški državljanski zakonik je vzdržal izrecno partikularne predpise o zavarovalnem pravu, kolikor sam državljanski zakonik ne daje določb; takih določb pa je prav malo in še te se sicer tičejo zavarovanja, toda ne urejajo samih zavarovalnih poslov (na pr. §§ 1045, 1046, 1127, 1385). Slično ima tudi 23 1. c. str. 337/2 Književna poročila. 261 švicarski civilni odnosno obligacijski zakonik samo nekaj posameznih določb zavarovalnopravne vsebine v širšem smislu. Mnogo boljši je bil položaj na področju hrvatskoogrskega trgovinskega zakonika, ki v sedmem naslovu drugega dela (§§ 453 do 514) daje, za svoj čas, dokaj izčrpne določbe ne samo za zavarovalnopravno pogodbo, nego tudi za notranje poslovanje zavarovalnih podjetij (Tudi italijanski trgovinski zakonik ureja zavarovalno pogodbo, in sicer v 14. naslovu prve knjige splošno, v 6. naslovu druge knjige pa še posebej pomorsko zavarovanje). *) V vseh pravnih področjih naše kraljevine, izvzemši hrvatskoogrsko, se je, kakor v drugih državah, zasebno zavarovalno pravo razvijalo skoro izključno po tzv. občih zavarovalnih pogojih in po sodstvu. Priznati treba, da so bili obči zavarovalni pogoji kot plod dolgoletnih praktičnih skušenj ne samo v enem, nego v mnogih podjetjih iste vrste, ki so bila med seboj povezana z enakimi prilikami in, v nekem smislu, enakimi interesi, dokaj skrbno in izčrpno sestavljeni in da so, kolikor so interesi zavarovateljev (zavarovalnic) bili vzporedni z interesi zavarovalcev (zavarovancev), ščitili tudi te. Toda take vzporednosti ni vselej in zlasti je ni takrat, kadar bi bila najpotrebnejša, namreč kadar nastopi »primer zavarovanja«, kadar gre za to, ali naj zavarovalnica plača zavarovalnino. V tem pogledu so obči zavarovalni pogoji, v individualističnem gospodarskem sistemu je to prirodno, bili dokaj enostranski; toliko, kolikor je bilo mogoče, ne da bi odvračali od sklepanja novih zavarovalnih poslov.2) To je v izvestni meri tudi opravičljivo, kajti zavarovatelj je v tem primeru, zlati pri zavarovanju zoper škodo, napram zavarovalcu (zavarovancu) cesto v slabšem položaju: primer zavarovanja se pogosto da izzvati, tudi slučajno nastopivša škoda namerno preceniti (zavarovalna prevara) i. t. d. Vendar je ta slabši položaj povprek več nego izravnan z mnogo jačjim položajem zavarovatelja pri sklepanju pogodbe in pri določanju njene vsebine. Zavarovatelj ima, če se —> praktično, za določenega zavarovalca — edini bavi s to panogo zavarovanja, dejanski mo-nopolski položaj; pa tudi če se več zavarovateljev bavi z isto panogo zavarovanja, tako da so med seboj tekmeci, jih skupni interesi spravijo v tako ozke stike, da so njihovi splošni pogoji v bistvu istovetni. Ko se je s splošnim tehniškim in gospodarskim razvojem v drugi polovici minulega stoletja vedno bolj večala potreba za zavarovanjem in so s tem zavarovalni posli naglo rastli po številu, obsegu in novih panogah za- 1) Tudi javno zavarovalno pravo, t. j. predpisi o notranjem poslovanju zavarovalnic in o državnem nadzoru nad njim je v naši državi v bistvu urejeno po raznih pravnih področjih različno. V našem pravnem področju velja zavarovalni regulativ z dne 5. marca 1896, drž. zak. št. 31, s poznejšimi spremembami. Srbski zakon z dne 31. marca 1892 se z njim ne more staviti v isto vrsto; iz njegovih določb se vidi jasno, da je namenjen samo tehnično dokaj priprostemu nadzorstvu nad poslovanjem inozemskih zavarovalnic v tedanji kraljevini Srbiji, in tudi dokaj pri-prosti, ker samo represivni, zaščiti lastnih državljanov pred škodo, ki bi jim utegnila nastati od poslovanja teh zavarovalnic. 2) Pri vzajemnih zavarovalnicah je položaj teoretski drugačen, v praksi pa, dasi iz drugih razlogov kot pri spekulacijskih zavarovalnicah, za ta del ne more biti velike razlike. 262 Književna poročila. varovanja, je zavarovanje tudi vedno bolj izgubljalo prejšnji značaj socijalne, cesto skoro »patrimonijalne« naprave ter vedno bolj dobivalo značaj pridobitnih podjetij. Brezobzirna tekma za čim večjim obsegom in čim večjo donosnostjo poslovanja je začela vedno jasnejše kazati hibe dotedanjega sistema. Države so začele strožje izvajati svojo nadzorstveno pravico; zahtevale so zlasti, da se obči zavarovalni pogoji predlože nadzorstvenemu oblastvu v odobritev (na našem pravnem področju že po naredbi z dne 18. avgusta 1880. drž. zak. št. 110 — predhodnici sedanjega zavarovalnega regulativa). To pa seveda ni moglo naravnost vplivati na presojo poedinih sporov iz zavarovalnih sporov, torej tudi ne pomagati poedinemu zavarovalcu (zavarovancu). Hibe celega sistema tudi ni moglo zakriti dejstvo, da same zavarovalnice niso vedno do skrajnosti izvajale enostransko določenih občih pogojev, kajti pravni položaj s tem ni bil spremenjen, sodišča pa, ki niso imela zadostne opore v zakonih, cesto sploh niso mogla pomagati, ali pa samo na ta način, da so občemu državljanskemu pravu delala silo. Pravde so postajale vedno pogostejše, bile so pa tudi vedno riskantnejše, ne samo za zavarovalce, nego tudi za zavarovalnice. V tem stanju se je porodilo stremljenje za zakonsko ureditvijo zasebne zavarovalne pogodbe; ono sega v minulo stoletje, uspelo je šele v našem. L. 1908 sta bila objavljena švicarski in nemški zakon o zavarovalni pogodbi, 1. 1915 naš (avstrijski) zavarovalni red (ces. nar. z dne 22. novembra 1915, drž. zak. št. 343), potem s spremembami uzakonjen kot zakon o zavarovalni pogodbi z dne 23. decembra 1917, drž. zak. št. 501. L. 1930 sta objavljena francoski zakon o zavarovalni pogodbi in rumunski zavarovalni zakon; v istem času, odnosno malo pozneje so izšli zavarovalni zakoni štirih nordskih držav, 1. 1934 pa češkoslovaški zakon o zavarovalni pogodbi. Vsi ti novi zakoni so, več ali manj, potomci švicarskega, nemškega in avstrijskega zakona, ta pa je v velikem delu istoveten z nemškim, mnogo manj se naslanja na švicarski. Češkoslovaški zakon se sorazmerno prav malo razlikuje od avstrijskega, nordski se zlasti opirajo na nemški zakon, francoski je bližji švicarskemu, rumunski zakon, ki vsebuje tudi javnopravno snov, je glede zasebnega prava jako mršav, tudi on pa se za ta del opira na srednjeevropske zakone. Zakonsko stanje v naši kraljevini je pač jako nezadovoljivo: v malem delu države povse moderen zakon, v drugem delu kraljevine sicer precej zastarele, pa vendar toliko izčrpne določbe, da praksi dajejo nekaj zaslombe, v največjem delu države, lahko rečemo, popolno pomanjkanje posebnih zakonskih določb. Različno pa ni samo formalno zakonsko stanje, različne so tudi same določbe. Namera je, da se pravo zasebnega zavarovanja uredi v novem trgovinskem zakoniku. Ker se novejša zakonodaja o zasebnem zavarovanju večinoma naslanja na nemški in avstrijski zakon, bo pač najprirodneje, da se na ta zakona nasloni tudi naša ureditev zasebnega zavarovalnega prava. To velja tem bolj, ker so obči zavarovalni pogoji zavarovalnic, ki poslujejo v naši državi, že sedaj dokaj v skladu z načeli teh dveh zakonov, zlasti avstrijskega, tako da zakonska ureditev v smislu navedenih zakonov za zavarovalno prakso vobče ne bi pomenila posebnih, dalekosežnih sprememb. Književna poročila. 263 Pri tem zakonodavnem poslu bo Ehrenzweigovo delo imelo za nas poseben pomen, zato zasluži, da se še posebno zanimamo zanj. Ehrenzvveig je že davno znan kot obdelovalec zavarovalnega prava, pri nas pač najbolj po svoji »Rechtsordnung der Vertragsversicherung«, ki vsebuje zakon o zavarovalni pogodbi, zavarovalni regulativ' in postranske zavarovalne predpise.a) Brez dvoma je bil on posebno pozvan, da poleg tega komentarja napiše tudi sistem zavarovalnega prava. Novo Ehrenzvveigovo delo obsega zasebno zavarovalno pravo izvzemši pomorsko in pozavarovalno; z javnim zavarovalnim pravom se bavi le, kjer je neobhodno potrebno radi zveze z zasebnim.4) Obdelano ni v njem samo zasebno zavarovalno pravo po avstrijskem, nego v enaki meri tudi po nemškem zakonu, in omenjene so, razmerno maloštevilne in večinoma ne posebno važne, razlike po češkoslovaškem zakonu. Dasi je delo vsled tega brez dvoma precej narastlo, je prav ta način obdelave omogoči? posebno jasno predočitev cesto velikega praktičnega pomena razlik v vseh treh zakonih, ki so na prvi pogled pogosto prav nedolžne in morda vedno niti niso bile hotene. Delo je, po uvodnih pripombah, razdeljeno v dve knjigi. Prva vsebuje obči, druga posebni del. V prvi knjigi, 1. poglavju so obdelani pravni viri; važna so zlasti razmotrivanja o vlogi in pomenu občih zavarovalnih pogojev v razvoju zavaro-valnopravnih kodifikacij in o njihovem razmerju z zakonskimi določbami; o relativno in absolutno prisilnih zakonskih določbah; o smotrenosti reka »vse ali nič«.5) Predaleč sega po mojem mnenju splošna trditev, da, se posebne določbe za poedine vrste zavarovanja za popolnjevanje praznin v določbah za druge vrste zavarovanja ne smejo smiselno uporabljati, kolikor zakon ne določa sam; tako popolnjevanje da je stvar občih zavarovalnih pogojev (str. 44, 45): zakaj naj bi sodnik tu ne smel uporabljati zakonske analogije? — Drugo poglavje govori o osebah zasebnega zavarovalnega prava: zavarovalcu (zavarovancu), zavarova-telju (zavarovalnici), zavarovalnih agentih; opozorim naj zlasti na ii 19, 3) Pri nas se mora ta knjiga uporabljati s potrebno pažnjo, kajti cd 1. 1918 je v Avstriji izšlo dokaj določb, ki pri nas ne veljajo, zlasti se to tiče avstrijske novele iz 1. 1921 k zavarovalnem regulativu. Ta pažnja je seveda potrebna tudi pri uporabi dela, o katerem se tu poroča. **) Dokaj težko legislativno-tehniško vprašanje je, ali naj se javno in zasebno zavarovalno pravo kodifikuje v enem zakonu ali vsako posebej. Kdor se odloči za prvi način, seveda zasebnega zavarovalnega prava ne more urediti v • trgovinskem (ali občem državljanskem) zakoniku, kajti javno zavarovalno pravo sistematski ne spada vanj; potreben bi bil poseben zakon. Dosedanje, zlasti novejše zakonodaje so večinoma zgrajene po načinu legislativne delitve snovi. To se mi vidi pravilno, kajti posebnih notranjih vezi med obema stranema zavarovalnega prava ni, nekaj tesnejše so le pri izvestnih določbah o pogodbenem življenskem zavarovanju. 5) Obči zavarovalni pogoji vsebujejo in zakoni, sledeč jim, normirajo »zapravne dogovore« (Vervvirkungsabreden), po katerih zavarovanec) izgubi vse pravice, neredko tudi v takih primerih, v katerih bi zadostovala odgovornost za škodo, dogovorna kazen, zmanjšanje obsega pravic, bodisi pogodbeno, bodisi, slično kakor pri dogovorni kazni, sodniško; prim. tudi § 59 knjige. 264 Književna poročila. ki obdeluje prisilni prenos zavarovanj na drugega zavarovatelja. V 3. odseku tega poglavja — zavarovalni agenti — imam vtis* da pisatelj določbe zakona, ki so res precej nezadostne, razlaga sicer strogo logično, toda preozko. Posledica je premajhna zaščita občinstva. Po mojem mnenju bo naš bodoči zakon v tem vprašanju moral stopiti bolj odločno na stran občinstva, ki je prav za ta del zaradi svoje neizkušenosti v slabšem položaju, dočim zavarovalnica izbira in postavlja agenta in ima tudi korist od njegovega dela. —¦ V tretjem poglavju se razpravlja o sklepu zavarovalne pogodbe. Opozarjam predvsem na izvajanja o zavarovalni polici in njenem pravnem pomenu (§ 29), o nevarnih okol-nostih, ki jih treba naznaniti (§ 33), in o posledicah kršitve teh dolžnosti (§§ 34 do 40). — četrto poglavje obdeluje zavarovalno razmerje, t. j. pravni položaj obeh strank po sklepu zavarovalne pogodbe. Tu sta posebno važna §§ 48 in 49 o povečanju nevarnosti in njenih posledicah. — Peto poglavje (»Dolžnosti pogodbenih strank«) je pač le poseben del četrtega, vendar treba priznati, da je delitev snovi vsled njene obsežnosti bila potrebna. V četrtem in petem poglavju je v zvezi z drugo snovjo obdelan tudi konec, prestanek zavarovalnega razmerja, ki ga je sistematski res težko posebej obdelati. Jako pomembne se mi vidijo pripombe o pravnih posledicah zbog neplačila premije (§ 53), dasi se z izvajanji o »izkupni« klavzuli (Einlosungsklausel), vsaj de lege ferenda, ne bi mogel povsem strinjati (str. 253), prav tako ne s tolmačenjem § 29 našega zakona (str. 272, 273); dalje opozarjam na §§ 54 in 55 o zavarovalčevih postranskih dolžnostih. — Šesto, poslednje poglavje prve knjige razpravlja o uveljavljanju, prenosu in obremenitvi zahtevkov iz zavarovalne pogodbe. Tu so zlasti važna pojasnila o stališču in delokrogu razsodišča v smislu § 11 našega zakona. Druga knjiga ima dve »polovici«: pravo zavarovanje zoper škodo in pravo osebnega zavarovanja, kateremu pisatelj, v nekakem nasprotju s sistemom našega zakona, prišteva tudi zavarovanje za primer nezgode (prim. str. 45). Prva »polovica« obsega v prvem delu obče norme za zavarovanje zoper škodo. Prvo poglavje razpravlja o interesu;0) posebno dobra so izvajanja o zavarovalcu in zavarovancu (§ 69, str. 401 do 417) in o odsvojitvi zavarovane stvari (§ 72). — Drugo poglavje (»Zavarovalna vrednost in zavarovalna vsota«) govori zlasti tudi o prenizkem, previsokem in večkratnem zavarovanju, s strogim razlikovanjem med prostim večkratnim in dvojnim zavarovanjem. —¦ Iz tretjega poglavja (i»primer škode«) bi naglasil zanimiva razlaganja o zakrivljeni povzročitvi primera škode (§ 79). — četrto poglavje razpravlja o odškodnini. — Drugi del prve polovice obravnava posebne vrste zavarovanja zoper škodo in sicer v prvem poglavju zavarovanje zoper požarno škodo. Važna sta tu predvsem § 91 ( o vzpostavitveni klavzuli) in § 92 (o zaščiti realnih upnikov pri zavarovanju poslopij zoper požar). — V drugem poglavju je obdelano zavarovanje zoper škodo od toče, v tretjem zavarovanje živine, v četrtem transportno zavarovanje. — Peto poglavje ob- u) Boj za to, v kakem razmerju sta pojma »škoda« in »interes«, označuje Ehrenzvveig po pravici za boj o izrazu,, ,»fur die Gestaltung der Rechtsordnung ohne allen Belang« (str. 375 in si., zlasti str. 378 in 382). Književna poročila. 265 sega zavarovanje zoper škodo iz odgovornosti. Za moj okus je to najboljše poglavje celega dela; pravna razmerja med zavarovalnico, zavaro-valcem in onim, komur je zavarovalec (zavarovanec) odgovoren za škodo, je predočeno izredno jasno in nazorno. — V dodatku so obdelane nekatere panoge zavarovanja zoper škodo, ki jih zakon ne ureja izrecno: zavarovanje zoper škodo od vloma in poneverbe, od vodovodov, zavarovanje stekla, strojev, vozil, okrasnih predmetov. Podstava so obči pogoji, kakor so odobreni v Avstriji, vendar bo prav ta dodatek dobro služil tudi pri nas, saj obči pogoji v načelih skoro niso različni. Drugi »polovici« druge knjige je predmet osebno zavarovanje. Prvo poglavje (»življensko zavarovanje«) govori o pojmu in vrstah, o zavarovani osebi, o opisu in povečanju nevarnosti, o odpovedni pravici zava-rovalca, o življenskem zavarovanju v korist tretjih oseb — jako pomembne in potrebne pripombe —, o zavarovalnem primeru, o pravici zavarovalca do premijske rezerve, o zavarovalnem zahtevku v odnosu z zavarovalčevimi upniki, o posebni pravni ureditvi »malega« življen-skega zavarovanja. — Drugo poglavje razpravlja o • nezgodnem zavarovanju, ki po zakonu lahko obsega različne dajatve: golo vsoto (kakor pri življenskem zavarovanju), vsoto, katere višina je odvisna od vrste in obsega škode ra csebi, povzročene z nezgodo, in druge dajatve za nadoknaditev škode in stroškov (zdravniška pomoč, zdravila, pogrebni stroški). Tudi pri c"ajatvah poslednje vrste po besedilu zakona ne gre za zavarovanje zoper škodo, nego za nezgodno zavarovanje, vendar pa Ehrenzvveig priznava, da je zoper škodo od nezgode mogoče tudi po zakonskih določbah o zavarovanju zoper škodo, ki pač ni zavarovanje v smislu 4. poglavja našega zakona, ampak posebne vrste zavarovanje zoper osebno škodo (str. 859, 860). Po besedilu našega zakona ima Ehrenzvveig prav, drugo je vprašanje, ali je stvar praktično urejena; iz izvajanj v § 138 B) bi se dalo sklepati, da ni. — V dodatku k drugi polovici druge knjige sta kratko obdelani bolezensko in invalidsko zavarovanje. Sistemu knjige, ki je večinoma itak dan s sistemom samega zakona, po mojem mnenju ni prigovarjati; ona že omenjena neskladnost glede 4. in 5. poglavja prve knjige je stvarno upravičena. Slog je skoro vseskozi jasen in točen, kar je ob tako težki in prepleteni snovi vredno posebnega priznanja; edino § 91 se mi vidi nekaj težje razumljiv. Sporna vprašanja, ki jih je v zasebnem zavarovalnem pravu jako mnogo, so prikazana izčrpno; avtor zavzema v njih točno stališče; v poedinosti ni da bi se spuščal, reči pa je treba, da je le prav malo točk, v katerih bi se pisateljevo mnenje ne moralo priznati za pravilno ali za vsaj tako dobro osnovano kakor nasprotno. Da je razumevanje znatno olajšano onemu, ki kolikor toliko pozna zavarovalno tehniko, ni treba naglašati; stvar ni drugačna, kakor je na primer pri bančnih ali borznih poslih, kjer je poznanje tehnike cesto prav tako pogoj za pravilno razumevanje pravnih določb. Prednost Ehrenzweigovega dela je, da se povsod opira ali vsaj ozira na splošne zavarovalne pogoje; tako je teorija povezana z življenjem, kar je pri obdelovanju zasebnega zavarovalnega prava tem važnejše, ker zakon o zavarovalni pogodbi razmerno redko neposredno vpliva na življenje, temveč večinoma prav po občih zavarovalnih pogojih. Saj je res, da prav zato brez zveze z občimi zavarovalnimi pogoji 266 Književna poročila- o zasebnem zavarovalnem pravu skoro ni moči razpravljati, toda pisateljeva zasluga je, da je to zvezo povsod krepko naglasil in do kraja izvedel. Nobenega od gori navedenih zakonov o pogodbenem zavarovanju ne bo moči pri zenačenju našega zasebnega zavarovalnega prava prosto prevzeti, kakršen je, tudi ne avstrijskega, dasi že velja v enem pravnem področju. Ozirati se bo treba, seveda prav previdno, na spremembe in dopolnitve v tujih zavarovalnih zakonih in zlasti na naše posebne prilike, ki se, vsaj deloma, odražajo v občih zavarovalnih pogojih pri nas poslujo-eih zavarovalnic. Ti splošni zavarovalni pogoji se, kakor je že omenjeno, ne razlikujejo toliko, kolikor bi se moglo pričakovati po tako različnem zakonskem stanju, nasprotno, dokaj slični so si. Stvarni vzrok temu je pač, da naše zavarovalnice svojega poslovanja ne omejujejo na eno pravno področje, da pri nas posluje več tujih zavarovalnic, ki, vsaj deloma, poslujejo tudi v področjih imenovanih zakonov, in da so zavarovalnice vsaj za nekatere važne zavarovalne panoge med seboj povezane s pozavarovanjem, ki bi bilo ob bistveno različnih občih pogojih prvega zavarovanja znatno oteženo.7) Poleg tega pa bo potrebna tudi kritičnost napram samemu besedilu onega ali onih zakonov, ki se vzemo za prvo osnovo našemu zena-čenemu zasebnemu zavarovalnemu pravu. Za to kritiko pa daje Ehren-zvveigovo delo vprav izvrstno podstavo in v tem je njegov posebni pomen za nas. Ehrenzweigovo delo je namreč zgrajeno skozi in skozi kritično, t. j. povsod opozarja na teoretske in legislativnotehniške pogreške v zakonih in njihove praktične posledice, včasih s prav jedko besedo, število teh opazk je prav znatno, precej preko sto sem jih našel in večina je upravičena. Seveda ni vsaka od njih nova, toda tu jih najde zbrane, kdor bo imel posla s sestavljanjem našega načrta — in z njega oceno. Sicer pa bodo pri našem zakonodavnem delu dobro služile ne samo kritične opazke, nego tudi mnoge druge pripombe. Z eno besedo, Ehrenzweig je s svojim delom jako obogatil zavarovalno pravno vedo, zlasti še kar se tiče našega (avstrijskega) zakona o zavarovalni pogodbi; delo, ki ima izčrpna kazala, bo pa dobro služilo tudi praksi in sestavljanju našega načrta za ureditev zasebnega zavarovalnega prava. Škoda, da mu je cena, absolutno vzeta, za naše prilike dokaj visoka. Milan škerlj. Dr. Dolenc Metod in Maklecov Aleksander: Sistem celokupnog kri-vičnog prava kraljevine Jugoslavije. Geca Kon, Beograd, 1935, Strani 320. Knjiga je srbski prevod »Sistema . ..«, ki je izšel 1. 1933. v slovenskem jeziku v založbi Tiskovne zadruge v Ljubljani. Slovenski original ima 414 strani (širok tisk), ocenili smo ga obširno v Slov. Pravniku 1934 na str. 300—303. Vse, kar smo omenili glede vrlin te knjige, velja tudi za srbski tekst. 7) Za podatke o občih zavarovalnih pogojih moram tudi na tem mestu kar najlepše zahvaliti g. generalnega ravnatelja Vzajemne zavarovalnice dr. Dermastijo, ki mi je poleg tega ljubezjivo dal na razpolago tudi same tekste. Književna poročila. 267 Srbski prevod se razlikuje od originala v tem, da je v prevodu upoštevana tudi književnost, ki je izšla po slovenski izdaji. Opazili smo tudi nekaj popolnitev prvotnega besedila: Str. 28, opomba 1.: V tej opombi je oblikovano stališče avtorjev glede pojma in izraza »biče krivičnog dela« v zvezi z naukom prof. T. Živanoviča; str. 72, 73 (primerjaj besedilo na str. 93 slov. teksta): Tu je uvrščen nov pasus: »Neuračunljivo lice može ... o vinosti neuračunljivost lica.« Ta odstavek v srbskem tekstu se nam zdi posebno važen. V njem je bolj podrobno pojasnjeno, zakaj izključuje nevračunljivost krivdo s stališča normativne teorije o krivdi; str. 251: V poglavju o zločinih zoper obče zdravje je upoštevan tudi zakon o pobijanju spolnih bolezni z dne 18. marca 1934. SI. N. 122. Manj važne spremembe in dopolnitve so raztresene na raznih mestih knjige. Dr. Munda. Bruns Viktor, L' egalite des droits de 1'AUemagne en tant que probleme juridique. Schriften der Akademie fiir Deutsches Recht. Carl Hey-manns Verlag. Berlin, 1935. 36 strani, RM 1. V tej knjižici je ponatisnjeno predavanje, v katerem je obrazložil odličen mednarodnopravnik Viktor Bruns na I. plenarni seji Akademije za nemško pravo 5. novembra 1933 ravnopravnost Nemčije kot pravni problem. Po njem je pravna podlaga za konec vojne in za novo ureditev odnošajev med vojskujočimi se državami bila postavljena v pogodbi o premirju dne 11. novembra 1918, s katero so se pogodbene stranke zavezale skleniti mirovno pogodbo na temelju tzv. VVilsonovih točk. VVilson ni postavil ravnopravnosti samo kot obče načelo, ampak tudi posebej še za razorožitev vseh držav. Na temelju versajske mirovne pogodbe je bila Nemčija prisiljena razorožiti se. V uvodu k V. delu te pogodbe je predpisano, da se Nemčija zavezuje izpolniti predpise o razorožitvi, »da bi omogočila uvod v splošno omejitev vseh držav.« Razen tega vsebuje člen 8. pakta Zveze narodov dolžnost članic, da se do gotove meje razorožijo. Obveznost Nemčije, da ostane še nadalje razorožena, zavisi tedaj od tega, kako bodo aliirane in asociirane sile izpolnile svoje obveznosti, da se obče in na enak način razorože. K tej pravni konstrukciji, bi se moglo pripomniti, da je vprašanje, ali je bila za države-zmagovalke pravno podana obveznost, skleniti mirovno pogodbo natančno po VVilsonovih točkah. Tudi je dvomljivo, če iz zgoraj navedenega uvoda k V. delu versajske mirovne pogodbe izhaja za aliirane in asociirane sile pravna obveznost razorožitve. Vsekakor pa je pravilno, da je razorožitev Nemčije bila mišljena kot prva stopnja, kot uvod k občni razorožitvi. Ostale države, predvsem velesile so si naprtile veliko odgovornost pred javnim mnenjem, ker se v 15 letih niso razorožile in s tem odpravile neenakost, kot bi bilo naravno in pravično. Vendar ta opustitev (Bruns str. 28 v njej gleda »kršitev prava in pogodb«) še ni dajala Nemčiji pravice, da krši izrecne predpise versajske mirovne pogodbe, kar se je zgodilo z zakonom od 16. III. 1935, s katerim je nemška vlada uvedla občo in obvezno vojaško dolžnost ter reorganizirala nemško vojsko. Dr. Ivan Tomšič. 268 Književna poročila. Glungler VVilhelm: Die Lehre vom neuen Staat. Založba Študent an die Front, Darmstadt, 1934, str. 63, v zbirki Grundlagen der Neu-gestaltung, Bausteine zur Wiedergeburt deutscher Kultur. S to knjigo, ki jo je posvetil tretjemu rajhu, hoče pisec dati trajno veljavne smernice za pravilno spoznanje in doumetje države. V kratki, vendar dejansko utemeljeni polemiki zavrača kot neživljensko, izključno duhovnoznanstveno in zato prenapeto '»čisto državno in pravno vedo«, ki s svojim istovetenjem države in prava uganja v resnici kult golih oblik, praznih vsakršne vsebine. A prav tako zavrača z isto upravičenostjo prirodoznanstveno-materijalistično usmerjene spoznavne metode bodisi marksističnega pojmovanja države in prava (anorganski »prirodni« železni gospodarski zakon) bodisi organskega (organski namembni razvojni zakon, entelehija). Nobena teh metod ne more pojasniti celotnega (totalnega) državnega bistva, kajti vsaka je le sposobna odkriti delno, a ne vso resnico. Po piščevem mnenju je sposobna dati adekvaten izraz državni resničnosti le njegova formula, da je država dejstvovalna enota (eine Wirkeinheit), v katero se je izoblikoval narod s svojim vodilnim redom (organizacijo) pod skupnim vodstvom; ta dejstvovalna enota opravlja svoje delo v času in prostoru. Resničnost države mu je delo in sicer delo na državi, v državi in za državo. Temu spoznanju mora seveda odgovarjati tudi veda o državi, ki je dejstvovalna (eine VVirklehre des Staates), pragmatična, energetična državna teorija. Cim pa pisec postavi trditev, da je država energija, delovna sposobnost, delanje in opravljeno delo, pričenja s svojimi priljubljenimi prispodobami iz vseh področij teoretičnih in uporabnih tehničnih ved1, ki vzbujajo na eni strani upravičen videz, da gre piscu v mnogo večji meri za originalnost kakor za tehtno znanstveno prizadevanje, na drugi strani pa zmedo, ki prav nič ni sposobna doprinesti k jasnejšemu razumevanju piščevih motrišč. Novega spoznanja ne prinaša knjiga nobenega, niti ne odkritij doslej prikritih resnic, kakor si domišlja pisec. Edini smoter, ki ga je pisec v tej svoji knjigi zasledoval, je proslavljanje nacijonalnosocijalističnega državnega pojmovanja, snovanja in oblikovanja. A tudi edino pod tem zornim kotom je knjiga poleg svoje nesporne jezikovne dognanosti, izpiljenosti in pre-čiščenosti interesantna. ^/Dr. Gorazd Kušej. Zbornik znanstvenih razprav. XI. letnik, 1934/35. Izdaja profesorski zbor juridične fakultete v Ljubljani, 1935, str. 284. Vsakoletni zbornik znanstvenih razprav nam je postal že tako potrebna publikacija, da bi pomenilo velik nedostatek, ako bi izostala. Del bogate žetve je, ki dozoreva na naši pravniški fakulteti in ki naj nudi tako teoretiku kakor praktičnemu juristu iz vsake pravne discipline nekaj. Tako je tudi letošnji zbornik pester po vsebini in prinaša deset razprav in to malodane iz prav toliko panog pravne znanosti. Prispevali 1 Gl. tudi prikaze Glungler jevih doslejšnih važnejših del iz peresa B. F u r la n a v Slov. Pravniku, 1. 1931 str. 289, 1. 1932 str. 65 s. in str. 358 s., 1. 1933 str. 151. Književna poročila. 269 so naslednji: 1) BilimovičA.: Oblike obrtnih in industrijskih obratov. 2) Dolenc M.: »Naklep« in »namera« v kazenskem zakoniku kraljevine Jugoslavije. 3) Jur kovic J.: O pojmu prava. 4) Kušej G.: Kraljevska oblast in njen obseg po ustavi Kraljevine Jugoslavije z dne 3. septembra 1931. 5) Kušej R.: Mešani braki v bračnih pravilih pravoslavne cerkve. 6) Lapajne S.: Spori v pogledu vzročne zveze. 7) Maklecov A.: Pravna narava prisilne objave sodbe. 8) S a j o v i c R.: Prvenstvene terjatve v poravnalnem postopku. 9) Spektorski E.: Pojem univerzalnega prava v XVII. stoletju. 10) Tomšič I.: Sveta aliansa in Zveza narodov. Naslovi govore dovolj razločno, da je predmet skoro vsem razpravam pretežno praktičnega pomena in da se ne skuša dognati vrednost obravnavanega vprašanja samo z zgolj teoretičnega vidika. Spojitev teh dveh svrh se je v letošnjem zborniku kaj lepo posrečila, tako da se je pokazala zamisel, obravnavati praktična vprašanja ne zanemarjaje pri tem teoretično globino, za kaj plodno. Ni dvoma, da s tem že precej številni prijatelji juridične fakultete ne bodo nezadovoljni. Tekom leta je izstopil iz vrst aktivnih fakultetnih učiteljev univ. profesor dr. Fran E11 e r. Fakulteta mu je posvetila to knjigo, sicer majhno priznanje njegovemu neumornemu delu, a tem bolj prisrčno kot dragemu tovarišu. Dr. B. S. Plansko-prlvredna proučavanja. Prva knjiga. Privredna organizacija Nemačke. S predgovorom Dr. Hjalmara šahta. Pretsednika Rajhs-banke i vršioca dužnosti Ministra Privrede. Izdavač Narodno Blagostanje A. D. Beograd, 1935. Navedena knjiga predstavlja prvi zvezek publikacij, ki jih ureja Velimir Bajkič in ki naj dajo detajlni oris praktičnih poskusov o izvedbi načrtnega gospodarstva. Prvi zvezek je posvečen Nemčiji, in sicer ekonomski politiki nacijonalnosocijalistične Nemčije, ki presnavlja svoje narodno gospodarstvo v obliki načrtnega gospodarstva. Knjiga se pričenja z uvodnim člankom dr. Velimirja Bajkič a, bivšega profesorja na beograjski univerzi, urednika »Narodnega Blagostanja«, znanega ekonomskega strokovnjaka, ki uživa velik sloves tudi izven mej Jugoslavije. Bajkičev članek razpravlja o pojmu, teoriji in praksi načrtnega gospodarstva ter podaja kratko karakterizacijo treh glavnih tipov tega gospodarstva: totalnega načrtnega gospodarstva, so-cijalno naprednega in stanovskega. Dalje pozdravlja dr. H. S c h a c h t v kratkem predgovoru publikacijo, ker podaja pravo sliko novega razvoja nemškega gospodarstva. Obenem izraža željo, da »ovaj prikaz prilika u Nemačkoj doprinese još potpunijoj ekonomskoj i kulturnoj saradnji iz-medju Nemačke i Jugoslavije, koje se kao industrijska i agrarna država najsavršenije dopunjuju«. H. Schacht se sklicuje pri tem na novo trgovinsko pogodbo, sklenjeno med Jugoslavijo in Nemčijo maja meseca 1934. Globoka reorganizacija gospodarskega ustroja, ki jo izvaja nacijo-nalnosocijalistični »tretji rajh«, je zelo interesantna, posebno zaradi tega, ker se ustvarja z njo novi tip načrtnega gospodarstva, ki ni zgrajen na socijalističnem, temveč na socijalnem načelu: »splošna korist 270 Književna poročila. gre pred individualno koristjo«. Prava slika te reorganizacije nemškega narodnega gospodarstva in njeni detajli pa so doslej v Jugoslaviji še malo znani. Zato tem bolj pozdravljamo izdajo navedene knjige. Njeno vrednost povečava še to, da je sestavljena iz vrste člankov o posameznih gra-nah nemškega gospodarstva, spisanih po nemških gospodarskih delavcih, ki praktično sodelujejo pri reorganizaciji teh gospodarskih gran. Takšni so članki o stanju narodne prehrane (Reichsnahrstand), o organizaciji industrije, obrtništva, trgovine, bankarstva in prometa, o načinih, kako se rešuje v novi Nemčiji problem brezposelnosti, o delovni obveznosti, o delovni fronti, o pomenu delavskih naselbin, ki ustvarjajo vir dodatnega zaslužka, o kolonizaciji, o zadolženosti nemškega kmetijstva in o ukrepih za njega razdolžitev, o načrtni trgovinski politiki Nemčije, o gospodarskih cdnošajih med Nemčijo in Jugoslavijo. Značaj in poklic posameznih avtorjev jamčita za točno in zanesljivo dokumentacijo zadevnih člankov. Kar se pa tiče ocene uspehov, doseženih v različnih gospodarskih granah z novo nemško ekonomsko politiko, ccene, ki je v knjigi zelo povoljna in deloma celo panegirična — o pravilnosti te ocene bo mogoče napraviti definitivno sodbo le po preteku daljšega roka. Doda 3—4 let namreč ni zadostna, da bi pravilno presojali rezultate tako dalekosežnega preustroja celotnega narodnega gospodarstva, kakršen se vrši sedaj v Nemčiji. A. Bilimovie. Dodatak Spomenici Kongresa pravnika u Zagrebu 1934. Izdal Stalni odbor pravnika, Zagreb, 1935, str. 157. Poročilo o lanskem pravniškem kongresu v Zagrebu je uredil predsednik tega kongresa, nam vsem znani pobornik ideje skupnosti med jugoslovanskimi pravniki, dr. Ivo P o 1 i t e o. V uvodu se opravičuje, zakaj je izdal ta dodatek tako kasno, no to mu daje priliko, da riše v par potezah velike spremembe, ki so nastopile v pravništvu po zagrebški skupščini. Zatem sledi verno poročilo vseh dogodkov na skupščini, obširen je zlasti popis, kako so sprejemali jugoslovanski pravniki bolgarske tovariše na cbisku, ki je bil njih prvi v Jugoslaviji. Nato prinaša knjiga pet referatov, in sicer najprvo obeh bolgarskih pravnikov, ki sta jih imela na zaključnem zasedanju skupščine, in to: dr. J. Fadenhechta: Zakoni, ko ji su u Bugarskoj na snazi, in dr. D. Konstantinova: Oblici stanbenog prava u Bugarskoj. Zatem sta natisnjena referata dr. Cv. Gregoriča: Naš narodni dohodak i njegovo poresko opterečenje, ter dr. H. H o 1 z -m a n n a : Fiskalni tereti i narodni dohodak, ki jih ni bilo moči natisniti več v Spomenici sami. Končno je objavljeno predavanje dr. A. Laza-v e v i č a : Položaj i uloga sudije u savremenoj državi, obdržano na zborovanju sodnikov, ki se je vršilo istočasno s pravniškim kongresom. Spomenica Kongresa pravnika u Beogradu 1935. Izdal stalni odbor Kongresa, Beograd, 1935, str. 326. Dobrih deset dni pred letošnjo glavno skupščino Kongresa pravnikov je izšla, Spomenica, v kateri so natisnjeni v prvi vrsti referati. Urednik Jovanovič, agilni tajnik kongresa se v pagovoru opravičuje, zakaj je knjiga tako pozno izšla, no, zdi se nam, da je ta očitek v očigled razmeram prejšnjih let neutemeljen. Vse kaže namreč na zboljšanje, natisnjeni so prav vsi referati, kar se doslej še ni zgodilo. Književna poročila. 271 Spomenici je napisal uvod predsednik Kongresa, dr. M. S t o j a d i -novic. V lepih črtah omenja važnost kongresnega dela, s toplimi besedami se spominja vseh dosedanjih delavcev na njih. Nato slede po vrsti referati. 1. O jamstvu sodniške neodvisnosti: dr. D. Danic, dr. I. K r b e k, dr. Dj. T a s i č, dr. R. Krivic, N. P. Ge orgije v. 2. Zena-čenje prava pogodbenega zavarovanja: dr. ž. Peric in dr. M. Bar-t o š, dr. H. W e r k, dr. V. M o r o, dr. M. M i 1 o v a n o v i č, dr. P. P n j e v. 3. Kazenskopravna odgovornost organov in nameščencev denarnih zavodov: dr. S. Frank, dr. S. A damo v i č, dr. R. V u k č e v i č, dr. S. P e r 1 b e r g, 4. Pravice branilcev med pripravljalnim postopkom: dr. T. živanovič, dr. L. Zimperman, dr. H. Lučovnik, dr. A'. Bo-r e m o v i č, dr. M. Genovski. Vsega skupaj torej 19 referatov, med temi za. vsak tema po en bolgarski. Obilica referentov, ki so se priglasili prostovoljno, kar treba posebno naglasiti, kaže, da zanimanje za strokovno plat kongresa nikakor ni majhno, marveč vprav nasprotno naravnost veliko. Za referati slede spomini na umrla pravnika zvesta kongresna sodelavca, Djordja Nestoroviča in Dušana S u b o t i č a. Lepo urejeno knjigo zaključuje nekoliko podatkov iz Jovanovičevega peresa o dosedanjih kongresih in sodelavcih na njih. Dr. B. S. Dr. Blagojevič Vidan: Bckazna snaga gradjanske presude u krivic nom sporu. Posebni odtis iz Braniča 1935, str. 13. Dr. Eisner Bertold: Medjunarodno medjupokrajinsko (interlokalno) i mcdjuversko bračno pravo Kraljevine Jugoslavije. Tipografija, Zagreb, 1935. Str. 189. Jovanovič Stojan: Spomenica skupštine Udruženja sudija Kraljevina Jugoslavije održane 9 juna 1935 godine u Beogradu. Posebni odtis iz Pravosudja, Beograd, 1935, str. 88. Kcštunica Jovan: Iz osiguranja. Praksa nemačkih sudova. Samozaložba, Beograd, 1935. Str. 318. Cena 100 Din. Maklecov Aleksander: Comment l'execution de la peine privative de lib?rte doit-elle se differencier de l'execution des mesures de surete comportant privation de liberte? Le svsteme progressif doit-il etr? pris en ccnsideration aussi pour les mesures de surete? Referat za mednarodni kriminalistični kongres v Berlinu 1935. Str. 11. Dr. Pržič Ilija: Izvori medjunarodnog prava. Posebni odtis iz Arhiva 1935, str. 18. Staubs Kcmmentar zum Allg-meinen fcjeutschen Handelsgesetz-buch. Ausgabe fiir osterreich. I. Band. 12. snopič, čl. 175—207, str. 705 —768. II. Band. 4. snopič, čl. 301—313, str. 193—256. Dunaj, Manz 1935, Dr. ščetinec Juraj: Korporativno uredjenje države s obzirom na novi austrijski ustav. Samozaložba, Zagreb, 1935. Str. 50. Osna 10 Din. Tauber L.: Udžbenik Trgovačkcg prava. Geca Kon, Beograd, 1935, Str. 204. Uredba o jednostavnijem i bržem postupku kod krivičnih sudovfi. Zagreb, Tipografija, 1935. iStr. 10. Cena 5 Din. Članki in razprave v pravniških časopisih. Arhiv, XLVII, št. 6: Frank S.: Normativna obilježja biča krivičnog djela u odnosu prema pravnoj politici i pravnoj teoriji. Solovjev A.: Kažnjavanje neverne žene 272 Književna poročila. u črnogorskem i bizantiskom pravu. Kostič L.: Nepravilni, tnaročito ni-štavni upravni akti. Mirkovič M.: Pcikušaji reagrarizacije Engleske. Mirkovič Dj.: Državni nadzor nad društvima deoničkog oblika. Dazare-vič A.: Nasledno pravo po UVz. Bartoš M.: ženevski menični tekstovi kao medj'una,Tod,ni običaj. — Arhiv, XLVUI, št. 1—2: Tasič Dj.: O tu-mačenju krivičnopravnih i finansijskih zakona. Bilimovič A.: Nekoliko modernih struja u ekonomakoj teoriji. Maklecov A.: Izvršivanje kazna i mera bezbednosti. Pržič I.: O izvorima medjunarodnog prara. Vladi-savljevič M.: Suverenost i medjunarodno pravo. Tauber L.: Nadležnost trgovačkog suda po novom Grpp. Blagojevič V.; Pojam zadrugara u cbaveznim izabranim sudovima po srb. gr. p. Vukčevič R.: Kad postoji kučna zajedniea. Konstantinovic N.: Pitanje sitnih seoskih gazdinstva. Bajer H.: Obustava krivičnog postupka pred sreskim sudom. živadino-vič M.: Stupanje na snagu zakona o izvršenju i obezbedjenju. — Arhiv XI.VIII, št. 3: Arandjelovič D.: O zakonsko j dužnosti muza da izdržava ženu za vreme trajanja braka. Lubonski M.: Pojam kriminalne politike i njene granice. Tomašie D.: Američko tržište rada i ideja o suverenosti nordiske rase. Goljas J.: Medjunarodna javna pomoč. Plakalovič B.: Presuda zbog izostanka ili prcpuštanja. Bajalovič Dj.: Uredba o zaštiti zemljoradnika od 1934 god. i ostali odnosni propisi u svetlosti meničnog prava. Bartoš M.: Medjunarodna hotelijerska odgovornost. Brzic I.: Ma-njinske škole u Albaniji. Smiljanovič M.: iSaniranje franeuskih finan-cija. — Branič št. 6: Stefanovič Lj.: O mogučnosti ostvarenja Pan-evrope. Knezevič D.: Uloga zastarelosti kod pribavljanja i gubitka prava svojine i shižbenosti. Peta redovna glavna skupština Saveza adrokatskih komora Kraljevine Jugoslavije. Belič M.: Advokatsko zastupanje pred duhovnim sudovima. — Branič št. 7—8: žoseran L.: Evolucija odgovornosti. Sladovič E.: Novo nacijonalno-sooijalistično pravo poravnanja. Wolf G.: Naipredak na polju socijalnog zakonodavstva u novoj Nemač-koj. Blagojevič V.: Dokazna snaga krivične presude u gradjanskom sporu. Subotič Dj.: Presiuda zibog izostanka. — Branič št. 9; Arandjelovič D.: Nullum crimen sine lege. Goršič F.: Za što skorije stavljanje na snagu zakona o izvršenju i obezbedjenju. Kulaš J.: Krivično-pravno delo pobačaja. Petrovič V.: Zakoniti i pošteni posednik menice. — Mje-sečnik št. 6—7: Maurovič I.: Nekoliko riječi o predosnovi opčega gra-djanskoga zakonika. Timoškin V.: O prekoračenju kaznene vlasti. Ruž-dič M.: Odgovornost mirijskih nekretnina za ostavinske dugove. Stefanovič J.: Zamenjivanje šefa države- Gjurkovič M.: O prekovremenom radu u industrijskim preduzečima. Krmpotič J.: Uzadruženjem u novu zadrugu ne gubi se članstvo u staroj zadruzi. Jeremič S.: Elektricitet kao objekt prava. L. R.: K tumačenjiu V. glave I. otsj. II. dijela i § 622 Grpp. Mikolji V.: Rudarska sudbenost po Grpp. Gorničič J.: Glavni atributi otpremnoga prava u savremenoj praksi. — Mjesečnik št. 9: Tomašič D.: Formiranje vladajučih skupina (cirkulacija elita) u ranijem «lru-štivenom razvitku Hrvata i Srba. Katurič J.: O primjenjivanju propisa S 166 Kz. Rižnar V.: Otkazni rokovi po t. 3 § 655 Grpp. Muha M.: Pre-suda zbog izostanka ili propuštanja. Bulic I.: K tumačenju § 81 Kz. o roku zastare kazne pri kazni strogoga zatvora i zatvora ne dužega od jedne godine. Lederer ž.: Volja kao oznaka rata. Digovič P.: španjolski ustav. Franulič VI.: Sadržaj finansijskog zakona po starom i novom zakonu o državnom računovodstvu. — Policija št. 11—12: Kuamanovič A.: Književna poročila. 273 Študija o dejstvu ukaza o raspuštanju Narodne skupštine. Kostič L.: Konstitutivni upravni akti. Blagojevič V.: Dokazna snaga gradjanske presude u krivičnome sporu. Jelič I.: Deveti Medjunarodni Kongres za kaznene zavede. Tauber L.: Pojam kartela i krivične sankcije naše uredbe o kartelima. Kecojevič S.: Odredjivanje nadležnosti sreskog suda po Kp. Mišic D.: Kriza krivičnog prava. Paškovič D.: O posledicama izostamka po zak. o opštem upr. post. Petrovič V.: Opštinstki su-dovi na teritoriji Apel. siudova u Beogradu i fikoplju. Terzijev K.: Zavi-čajnost — članstvo. Petkovič I.: Kolizija § 375-a srp. kaz. zak. i propisa 54)8—554 iGrpp- Pandurovič D-: Rasmatranje opštinskih odluka i pri-mena § 135 iZak. o opšt. Trenčevič iS.: Tumačenje § 102 C. Z. u vezi sa odredjivanjem zastupnika otsut.nom starešini nadleštva. — Policija št. 13—14: Kostič L.: Konstitutivni upravni akti. Godina D.: Pralni život u Nemačkoj i naše prilike, Jelič I.: Deveti Medjunarodni kongres za kaznene zavode. Petrovič B.: Sudijska nezavisnost. Jovanov;č R.: Van-parnični postupaik kod pozakonjenja vanbračne dece. Terzijev K.: Zavi-čajnost — članstvo. H.: Uredba o zaposlenju stranih državljana. Dravič V.: O nehat.u. — Pcllicija št. 15—16: Tasič Dj.: Nnlla poena sine lege u našoj sudskoj praksi. Petrovič M.: O samoupravi banovina. Kecojevič S.: Produženo krivično delo po Kz. MijuškoTič J.: Funkcijona nadležnost sudije pojedinca i § 203 Kp. Jelič I.: Deveti Medjunarodni Kongres za kaznene zavode. Jovanovič M.: Da bi gradjanin po čl. 25 Zs. imao pravo na naknadu štete od Države, koju mu je nepravilnim it protivzak. radom naneo sudija prilikom vršenja služb, dužnos.ti, potrebno je da prethodno dokaže, kako samu pretrpijenu štetu koju zahteva, tako i da Lu sudije svojom služb, radnjom — iz koje je ista proizašla, postupali zlonamerno ili iz krajnje nebrežljiivosti. Jovanovič R.: Vanparn. postupak kod pozakonjenja 'vanbračne dece. Dravič V.: O nehatu. Pražič J.: Reforma op-štinske samouprave. Janjanin S.: Može li zatvor po Kz. biti krači od sedam dana. — Pravna misao št. 3: Lazarevič A.: Nalog i legat. Tomič P.: Protekcionizam u istoriskoj perspektivi. Brajkovič V.: Zajedničke karakteristike pcmorskoga prava na Jadranu. Mijuškovič J.: Kasacioni sud i njegova praksa. Petkovič I.: Principi nepravednog obogačenja — S 902 gradj. zak. primenjen kod državnih nabavaka. — Pravna misao št. 4—5: Tasič Dj.: Je li socialno pravo spontano. Molerovič Dj.: Planska privreda. Vučo N.: Osnovni principi krivičnog prava u Sovjetsko j Rusiji. živadinovičnBor S.: Pitanje zaštite domačeg filma i naše pozitivno zakonodavstvo. Filipovič Z.: Pravni položaj akcionarskih društava u Jugoslaviji. Stupar ž.: Poreska reforma u Francuskoj. Kečk::č D.: Fredosnova gradj. zak. za Kraljevimi Jugoslaviju. — Pravni pregled št. 4: Gal R.: Regulatorna i .kreditna (.kauciona) hipoteka. Jeremič S.: Trcškovi zastupanja privatnog učesnika u krivičnam postupku. Jagedič J.: Pravni lekovi protiv odluka donesenih po zakonu o Vp. Laloševič S.: Da li odgovornost naslednika za dugove čini jedinstveno suparništvo po 115 Grpp. Grba B.: Oduzimanje svojevlastnosti. — Pravosudje št. 5—6: Savkovič J.: Nekoliko priloga istoriji postanka našega Grpp. Brankovič S.: O kupovini pšenice na zeleno. Veček E.: O fidejkomisima. Blagojevič B.: Kondifikacija gradjanskog prava. Smaič N.: Da li se ras.kidanje za-jednice mora uvijek tražiti kod vanparničnog suda? Vinogradov M.: Primena Sp. za sndove prvog i drugog stepena u stvarima izvršenja na nekretninama. Pejakovič M.: Da li prigovorom o kompenzaciji nastupa 18 274 Razne vesti. litispendencija? Avabatič H.: Primerna i važnost zakona »Erazi kanu-name« na području vrhovnog šerijatskog suda u Skoplju. MirkoTič J.: Da li se može radi izbora prekinuti izvršenje kazne lišenja slobode? Stokič Lj.: Kaznene sankcije za povredu tajnosti rasprava. Kulaš J.: Povllačenje (predloga za, gonjenje u srriislu § 89 Kz. Georgijev N.: Izmene krivičnog postupka u Bugarskoj. Tanasijevič D.: Sudska računovodstva treba dovesti u ispravno stanje. Skupština udruženja sudija (prinaša vse referate- ki so bili ponatisnjeni tudi v Spomenici). Razne vesti. Osebne vesti. Za starešine sreskih sodišč so postavljeni G o r e n c Franc (Ljutomer), dr. Hočevar Vojteh (Brežice), Turk Karel (Novo mesto), Muhič Franc (Slovenska Bistrica) dr. Dobrošek Josip (Sevnica), Moškon Stanko (Kozje), za sodnika pri okrožnem sodišču v Celju Ročni k Rudolf Premeščeni so sodniki: Fister Josip v Ljutomer, P e t e r c a Franc v Črnomelj, P u n č u h Vladimir v Slovensko Bistrico, Logar Franc v Konjice, Perc.všek Martin v Kostanjevico, dr. D o u g a n Ivan k -Sv. Lenartu v Slov. Goricah. Za banska svetnika pri banski upravi v Ljubljani sta postavljena dr. Ogrin Fran in Trstenjak Alojzij; za sreske načelnike Poklu-kar Ciril (Brežice), dT. G r e g o r in Alojzij (Kranj), dr. Tekavčič Karel (Laško), Kosi Anton (Kamnik), Platzer Albert (Delnice), Brezigar Mirko (Kočevje), Devičnik Franc (Logatec), Milač Ivan (Dravograd), Vovšek Franc (Črnomelj), Krajšek Anton (Novo mesto); za sresika podnačelnika dr. Brat in a Franc (Dolnja Lendava), dr. Tomšič Josip (Ptuj). — Odvetniško pisarno so ctvorili Ude Alojzij pri Sy. Lenartu v Slov. Goricah, dr. iš t e f a n o v i č Danilo v Mariboru in dr. Voršič Josip v Ljubljani, — Izvrševanju odvetništva sta se odpovedala dr. Krek Miha in dr. Natlačen Marko. — V pokoj je stopil državni pravobralinec dr. S o u v a n Hubert. — Umrli so odvetnik dr. Treo Dragotin, starešina sreskega sodišča Potočnik Rudolf, notar v pok. čibej Karel. IV. mednarodni kongres za kazensko pravo v Atenah.1 Pripravljalni odbor Mednarodnega udruženja za kazensko pravo (1'Association inter-nationale de Droit penal) je na svoji seji dne 5. januarja t. 1. definitivno določil spored IV. kongresa tega udruženja, ki se bo vršil v Atenah v aprilu 1936. Spored obsega pet vprašanj, ki jim dodaja odbor tudi potrebna pojasnila. i Posnemamo te podatke iz uradnega glasila Mednarodnega udruženja za kazensko pravo »Revue internationale de Droit pčnal«. 1935. Douzieme Annče. N 1. Str. 8—11. Razne vesti. 275 1. Na kak način more prispevati tuzemsko kazensko pravo k ohranitvi mednarodnega miru? V nekaterih kazenskih zakonikih in načrtih se opaža čim dalj tem bolj jasna težnja za kriminalizacijo dejanj, ki motijo mednarodne odnošaje, kot n. pr. zločin-stva zoper varnost tujih držav, žalitve in obrekovanja istih, vojne propagande, razširjevanja lažnih poročil, izdelave ponarejenih listin, ki utegnejo motiti odnošaje med državami, itd. Odbor pravnikov pri razorožitveni konferenci je izdelal v juniju prvi načrt o tem predmetu (primerjaj: So-ciete des Nations, Document Conf. D. — C. D. M. du 7 Juin 1933 in Docu-ment Conf. D. — C. G.142 du 12 Juin 1933, kakor tudi Addendum k le-temu). Dognati je treba namreč, ali predstavlja mednarodni mir (la Paix internationale) pravno dobrino, ki je sposobna biti predmet kazenskopravne zaščite v tuzemskem (internem) pravu in, če je, potem je treba označiti: a) dejanja, ki morajo biti kriminalizirana, b) priporočljive sisteme" pristojnosti (teritorijalne, personalitetne, realne ali univerzalitetne), c) izjemne primere, ki jih je treba izločiti iz pristojnosti državnega sodstva in prepustiti mednarodnemu (o tem vprašanju gl.: V e s p a s i e n V. P e 11 a : La protection internationale, spomenica, izdelana na predlog razorožitvene konference: Societč des Nations. — Conf. D. — D. C. M. 20, du 23 Juin 1932 ali i>Revue generale de droit international publique«, julij — avgust 1933). 2. O mednarodni izmenjavi obvestil o prejšnjem kaznovanju (o sodnih a n t e c e d e n t i h) obdolžencev. V boju zoper zločinstvenost se vse bolj očituje potreba po medsebojnem sodelovanju držav. V obliki izročitve, vzajemne pomoči in uporabe uni-verzalitetnega načela je to sodelovanje pridobilo mednarodno priznanje. Nič manj važno ni to sodelovanje tudi v pogledu obveščanja sodišč o poprejšnjem kaznovanju obdolžencev. Podatke o kaznivih dejanjih, storjenih v tuzemstvu, vsebujejo kazenski registri. Glede deliktov, storjenih v tujini, pa je vse to še v povojih. Res, da imamo že sedaj konvencije med poedinimi državami o izmenjavi zadevnih podatkov. Toda zbog različnih pomanjkljivosti v pogledu klasifikacije ostanejo ti podatki večjidel neizrabljivi. V času, ko so kazenski zakoniki začeli upoštevati učinek inozemskih obsodb zlasti glede na povratek, preklic pogojne obsodbe in izgubo pravic, kakor tudi glede ugotovitve zločinčeve socijalne nevarnosti, je treba proučiti, kako naj se praktično uredi mednarodna izmenjava obvestil o sodnih antecedentih obdolžencev (sur les antčcedents judiciaires des inculpes). 3. Ali je treba prepustiti sodniku pravico, da kaznuje dejanja, ki jih ni moči izrecno subsumirati pod zakonito določbo (sous les termes d'une d i s-position lčgale) ? Načelo »nullum delictum sine lege ulla« tvori temelj modernega kazenskega prava v večini držav. Francoska revolucija ga je proglasila kot nujno jamstvo individua. Vendar nastopajo v zadnjem času nekatere teorije zoper to načelo, dočim ga nekatere zakonodaje, zlasti anglosaško pravo, vobče ne poznajo. Ni moči zanikati da daje to načelo nevarnim osebam, ki znajo spretno izrabljati zakonite predpise, možnost, da se izognejo kazenski odgovornosti. Znano je tudi, da se judikatura kaj cesto poslužuje ekstenzivne razlage zakona, da bi 18* 276 Razne vesti. ustregla potrebam življenja. Spričo tega se vsiljuje vprašanje: ali ne bi bilo morda treba nekoliko omiliti striktno izvajanje tega načela, in če je temu tako, pod kakimi pogoji in kavtelami naj se to izvede? Ali pa je nasprotno treba ohraniti še nadalje tradicijonalno načelo zaradi zaščite individualnih pravic? 4. Kakšne garancije naj bodo zasigurane obdolžencu tekom pripravljalnega postopka? Pri ureditvi kazenskega postopanja nastaja razen vprašanja o kaznovalni pravici države tudi vprašanje o pravicah obdolženca, da brani svojo ogroženo življenje ali čast. V pripravljalnem postopku, ko pravi krivec še ni dognan, je podana dvojna nevarnost: utegne trpeti družba, ako uživa obdolženec preveliko prostost, ki mu daje možnost, izogniti se upravičenemu pregonu; če se pa ta prostost preveč omeji, preti nevarnost sodnih zmot. Neskladnost med nejavnim in nekontradiktornim pripravljalnim postopanjem pri glavni razpravi, ki so jo smatrale še v preteklem stoletju kot upravičeno, ne zadovoljuje več moderne pravne zavesti. Da spravimo v sklad interese družbe, ki z obsodbo nedolžne osebe ne pridobi ničesar, in interese neupravičeno obdolžene osebe, je treba organizirati svobodo obrambe (la liberte de la defense) že od trenutka, ko se sproži kazensko postopanje. Toda kako naj pojmujemo to svobodo? Kakšen naj bo njen obseg? In kje so njene meje? Ta vprašanja morajo najti zadovoljivo rešitev vprav sedaj, ko se v različnih državah vrši preosnova kazenskega postopka. 5. O vlogi sodnih oblastev pri izvrševanju kazni in očuvalnih odredb. Doslej so smatrali, da preneha vloga sodnih oblastev, čim je izrečena kazenska obsodba. Od tega trenutka je državljan, ki je bil obsojen, prepuščen organom upravnih oblastev, ki jim je poverjeno izvrševanje sodnih obsodb. Pravosodni organi so posegali v izvrševanje kazni samo v izjemnih primerih, po končanem izvrševanju pa le glede tega, ako bi bilo ugoditi ali zavrniti prošnje o rehabilitaciji. V novejšem času je obveljalo prepričanje, da takšna popolna ločitev funkcij ni posrečena. Tisti, ki jim pripada pravica, da odvzamejo državljanu, prostost v imenu zakona, morajo tudi skrbeti, da izvrševanje kazni ne bo samovoljno poostreno ali ublaženo. Načelo zakonitosti, ki je temelj kazenskega prava in kazenskega postopka, mora veljati kot vodilno načelo tudi pri izvrševanju kazni. Državljan, ki je obsojen na kazen, ostane še nadalje subjekt pravic, čigar varovanje ne sme biti tuje pravo-sodstvu. Ali zadostuje za dosego teh različnih smotrov pritegnitev organov izvrševanja kazni v službo justice? Ali ni treba storiti več ter pooblastiti sodnika, da posega v izvrševanje zakonitih odredb, s katerimi se more trajanje kazni skrajšati ali spremeniti v pogledu načina izvajanja (režima) ali pa s posebnimi ukrepi poostriti? —¦ V času, ko se uvajajo v kazenske zakonike poleg kazni v pravem pomenu besede še očuvalna sredstva, ki so zvezana z odvzemom prostosti, je treba nanovo proučiti vprašanje o razdelitvi funkcij med sodišči in upravo zavodov za izvrševanje teh ukrepov. A. Maklecov. Naročnina za Slovenski Pravnik" znaša 60 dinarjev. Gg. naročnike prosimo, da zaostalo naročnino čimprej poravnajo; tudi uprava mora poravnati svoj dolg tiskarni. Po-služijo naj se v to priloženih položnic; kdor pošilja naročnino s pošt. ali čekov, nakaznico, naj jo naslovi na ..Društvo »Pravnik« v Ljubljani" (ne osebno na blagajnika), ker se pripisuje vsa naročnina čekovnemu računu pri poštni hranilnici. Tudi reklamacije naj se naslavljajo tjakaj; upoštevajo se samo prvih 14 dni potem, ko je list izšel. Prav tam se dobe: Spomenica na drugi Kongres pravnika in letniki ..Slovenskega Pravnika" od I. 1909. naprej. Cena s poštnino vred za Spomenico o ljubljanskem Kongresu — 25 Din, za »Slovenski pravnik" letniki od 1923 do 1934 po 70 Din, ostali letniki po 36 Din. Posamezni snopiči (dvojne številke) po 12 Din. Dr. E. Pajnič: Sreska kot kazenska sodišča po novem zakoniku o sodnem kazenskem postopanju — cena 15 Din. Uporedna slavenska pravnička terminologija — cena 30 Din. Kupimo 1. in 2. številko letnikov 1930., 1931. in 1933. »Slovenskega pravnika«. Ponudbe na upravo lista.