Z vijolicami krasimo Marijin vrtec!
8. Kako si pridobivajmo ponižnost.
Zdaj, ko so vam znani vsaj poglavitni nauki o ponižnosti, mi še preostaja dolžnost, da vam pokažem pot, po kateri najlažje dospete do ponižnosti.
1.  Pred vsem   je   potrebno,   kar sem že poudarjal v začetku, da si h o č c t c pridobiti temeljito  ponižnost. Brez   trdne   in   odločne   volje   se   ne  more   doseči nobena čednost,   se še posebno ne more napredovati v ponižnosti.     Treba   se   je   namreč   tu   vojskovati   zoper močnega   sovražnika,   ki   je   že   premagal   brez   števila nebrižnih   bojevnikov,   saj   še   celo   mnoizce   angelov v nebesih.
Pokažite moč svoje volje že s tem, da takoj — brez odlašanja pričnete preimenitno delo — vaje v ponižnosti.
2.  Vajc   v   ponižnosti   moratc   vztrajno  nada-ljcvati, da vam postanc ponižnost  takorckoč druga na-rava, neka sveta navada, kot da vam je prirojena.  Pti teh vajah bodi poglavitna reč v tem,   da pridno pazits sami nase.  Skrbno in temeljito izprašujte svojo ves1, da spoznate, v koliko ste še vdani napuhu. Zakaj prva naloga bo, odstraniti kamenje napuha in porovati plevel prevzetnosti,   potem   šele   lepšati   vrtec   svojega   srca z vijolicami ponižnosti v  mislih, besedah in delih.
Prečitajte večkrat nauke in opomine, ki vam jih je   dozdaj   podal   »Angelček«.   Določite  že   zjutraj,   kaj
Vnebovzetje Device Marije.
hočete izvesti čez dan, zvečer pa še posebej izprašujte svojo vest, kako so se vam posrečile vaje v ponižnosti.
3.  Prav izdatno vam   bo   pospeševalo te vaje,   če se obenem še posebej vadite tudi v onih čednostih,   ki zlasti   podpirajo   ponižnost.   Osobito   vam   priporočim: pokorščino,   potrpežljivost  in hvaležnost.
Pokorščina je ljubka čednost, s katero se od-povemo lastni volji, da izpolnjujemo voljo božjo in voljo svojih višjih. To se pa čudovito lepo ujema s poniž-nostjo in bi bilo brez ponižnosti skoraj nemogoče. Otrok, ki je poslušen in pokoren, je gotovo tudi ponižen.
Tudi brez potrpežljivosti ni mogoče pridobiti potužnosti. Prevzetnost se namreč protivi zlasti vsemu poniževanju in zasramovanju, ter želi le časti in pri-znanja. Poglavitna zahteva ponižnosti pa je ravno v tem, da krotko in voljno prcnaša krivice in zaničevanja; v svoji popolnosti si celo želi in išče poniževanja. Tu je torej treba velike potrpežljivosti; le samozatajba je zmagovito orožje!
Hvaležnost je pa zlasti v tem sorodna poniž-nosti, da pripisuje nesebično vse dobrote Bogu in onim dobrotnikom, ki posredujejo božje dari. Kolikor bolj se čuti hvaležni človek odvisnega od Boga in od svojih nebeških in zemeljskih dobrotnikov, tem bolj je ponižen. Vsaka srčna in odkrita zahvala je že prelepo dejanje ponižnosti. Zdi se mi, da resnično hvaležen človek ne more biti prevzeten. Prizadevaj si torej na vso moč, da boš iz srca hvaležen, ne le zato, ker je hvalcžnost že samaposebi tako lepa čednost, marveč tudi zato, ker si hkrati pridobiš tudi toliko zaželjeno ponižnost. Blagor otroku, ki ima ponižno in hvaležno srce!
4.  Ponižnost nam jako pospcšuje, če resno mislimo na premnoge  svoje slabosti.   Kako neokreten je otrok duševno in telesno !   Koliko morajo trpeti z njim starši, preden ga spravijo na noge;  kako malo si more pomagati sam!   Pa naj pridejo še bolezni ali druge ne-zgode:   kolik ubožec bi bil — prepuščen sam sebi!   In ko bi imel kdo na zemlji vse mogoče ugodnosti in pri-jetnosti: koliko časa jih pa bo užival?  Kako kratko in nestalno je naše življenje! Ali more biti še prevzeten, kdor resno premisli, kako šibka in slabotna stvar je na svetu ?
Kar pa zadeva druge ljudi, veljaj pravilo, da se nam ni treba veliko brigati za njih vedenje in za-deve, ako ne zahteva tega naš poklic. Če se pa oziramo nanje, ne opazujmo njih napak, marveč njih čednosti in vrline; ne vprašujmo, za koliko so slabši nego mi, marveč upoštevajmo, koliko so boljši, mi pa slabši. Koliko dobrih in izvrstnih Ijudi je že bilo na svetu! Kajne, če se primerjamo tem velikanom preteklih časov, — kakšni pritlikovci smo mi poleg njih! To bo zadu-šilo prevzetnost in nanovo poživilo ponižnost.
5. To lastno prizadevanje še ne zadostuje; treba nam je božje pomoči, če hočemo zmagovati v tem resnem boju. To višjo pomoč si pa zagotovimo z g o -rečo pobožnostjo: če vneto in stanovitno molimo, zlasti pri sv. maši; če vrcdno in pogosto prejemamo sv. zakramente; če z detinsko vdanostjo častimo Mater božjo ter se zaupno priporočamo angelom in svetnikom. Zlasti krepke udarce po napuhu pa deli obujenje in pogostno ponavljanje dobrega namena. Saj s tem, da darujemo vsa svoja dela in prizadetja Bogu, smo že prestrigli želje po lastni hvali in ničemurnosti; in če morda zopet potrka prevzetnost na vrata našega srca, jo takoj lahko zapodimo s krepkim: »Je že prepazno; sem že daroval Bogu!«
Kako draga je naša učenost. Slavni Duval, knjiž-ničar cesarja Franca L, je večkrat odgovoril, če ga je kdo kaj vprašal: »Tega ne vem.« Nekdo se pošali nekega dnc: »Pa cesar vas plačuje za to, kar veste.« Duval pa odgovori: »Cesar me pač plačuje za to, kar vem; ko bi me pa hotel plačevati za vse, česar ne vem, bi ne zadostovali vsi zakladinjegovegavelikegacesarstva.«
Deževna kapljica. Neki častitljiv duhovnik je bil storil veliko dobrega in pretrpel marsikaj. Veliko slav-nega se je govorilo o njem. Eden izmed njegovih so-šolcev, ki se je čez več let zopet sešel z njim, ga opozori na ta sloves. Ponižni maSnik pa odgovori: »Bog ve, da bi bil rad enak deževni kapljici, ki po svoje, kakor je majhna in neznatna, pospešuje blagoslov zemlje in se neopazovana tihotno izgubi v zemljo.«