5io
Književnost.
N. S. Leskov je rojen dne 4. svečana 1. 1831. kot potomec plemenite rodovine v orlovski guberniji. Ko je končal gimnazijske nauke, prišel je na vseučilišče v Kijev, a ni končal naukov, ker mu tega njegove gmotne in rodbinske razmere niso dopuščale. Še kot gimnazijski dijak v 16. letu je izgubil očeta; moral se je od tega ča°a sam vzdrževati. Njegovo imetje, kar mu ga je ostalo po očetu, propadlo je v velikem požaru v Orlovu v štiridesetih letih. Začetkom je služil v državni službi, toda ni dolgo obstal v njej, ampak stopil v privatno službo k svojemu sorodniku angležu Scotu. Pri tem je služil kot trgovinski popotnik in veliko potoval po Rusiji, in uprav to njegovo potovanje je bilo temelj njegovega poznejšega književnega delovanja. Potujoč po svoji domovini je spoznaval vnanje življenje, proučil življenje posameznih stanov, naroda, posebno pravoslavne duhovščine in razkolnikov. Vse to je bila bogata tvarina za njegova leposlovna in časnikarska dela. Sploh, Leskov je imel od narave jako dober dar opazovanja; zato je tudi veliko pisal in se pečal z raznoterimi vprašanji. Slavo in ugled pa je dobil s svojimi romani in črticami iz duhovniškega življenja. Že L 1860. je bil znan po svojih prvih delih. Radi so ga videli v tedanjih prostomiselnih družbah; tedaj je delal za „Oteč. Zapiske", katere je izdajal Krajevskij. Toda 1. 1862., v katerem je ob priliki petrograjskega požara uvrstil v „Sjeverni Pčeli" neki podlistek, vstali so vsi prosto misleci proti njemu. Ta podlistek je bil vzrok hude in dolge polemike —, a uspeh tega boja je bil njegov roman: ,,Nekuda", izdan leta 1865. Tudi ta roman je vzbudil veliko kritiko, a na to je pisatelj odgovoril s celo vrsto člankov, povestij, črtic, a na konec napisal dva romana ,,Obojdennye" in ,,Na nožah".
V sredi sedemdesetih let je nehal pisati polemične reči in se udal književnosti brez politične smeri. Tukaj je bil njegov uspeh vsestranski. Sodeloval je v boljših petrograjskih dnevnikih, kakor so „Novoje Vremja" in „Novosti". V teh je priobčil znamenita pisma z nadpisom: ,,Meloči arhi-rejskoj žizni"1, odkrivajoč nekatere temne strani ruskega višjega duhovstva. Ker je dobro poznaval razkolnike, zato je tudi iž njihovega življenja zajemal vsebino za svoja dela. Posebno dober je roman ,,Soborjane". Drugih njegovih del, katera so izšla v 1. 1889 — 91. v desetih debelih zvezkih, ni moči tukaj našteti. Zadnja leta je pisal za „Včst-nikEuropv", „Russkaja mysl" in „Sčvernij Vestnik". V svoji oporoki je odredil, da se njegovo telo razreze in določi pravi vzrok smrti; določil je čisto prost pogreb  in  prepovedal govore na grobu.
,,Sočinenija A. Dugovago." T. I. II. Spb. i8g4.
Dugovojeva dela so tiskana v raznih perijo-dičnih časnikih.  Sedaj  se je odločil, da vse skupaj
zbere in izda v treh zvezkih. Izšla sta dva zvezka. Celi drugi zvezek zavzema roman „Grani Žizni", a v prvem so mali razkazi in pesme. Vse je pre-šinjeno z jedno idejo. V vsaki povesti riše na-sprotstvo med prostim življenjem v krilu narave in življenjem v mestnem zraku. V povesti „Na ku-rinom nasčstč", kaže nam nekega uradnika, sina trgovčevega, kateri vedno misli na službo in državno delovanje, živi celo življenje v strašni luknji in sedi zmerom pri delu; nikamor ne gre, strada zaradi raznih nesreč in naposled umre v siromaštvu. V povesti „Svejcar" kaže z bolnim sočutjem človeka, kateri je odšel iz vasi, pustil kmečko delo, in se celo življenje bori za obstanek, da nima miru ni po dnevu ni po noči; ko je vedno mislil na domače vaško življenje, umre naposled v bolnišnici. Take in jednake so Dugovega povesti. Navdajajo. nas z močnimi čustvi, tudi proti volji se udarno mislim pesnikovim. Sploh se odlikujejo povesti Dugovega z živostjo, nravnostjo in se bero z  velikim  zanimanjem.
Vladimir Korolenko. V golodnyj god. Na-bljudenija, ra^mišlenija i ^ametki. I^d. redakcii ^urnala „Russkoe bogatstvo". Spb. l8g4- Str. 376. Cena 1 r. — Nadarjeni pisatelj Korolenko je bil dolgo časa v onih vaseh nižegorodske gubernije, ki so najbolj trpele ob lakoti. Tukaj je ustanovil cene kuhinje za stradajoče, zbral pa tudi veliko snovi za omenjeno knjigo. V njej vidiš sliko ruske nesreče. Pisatelj naglasa, da je kot zasebnik, a ne kot „visokoblagorodije" imel priliko bliže gledati potrebe narodove. Knjiga je torej osnovana na opazovanju in nam živo kaže resnično sliko prostega ruskega naroda.
Druge književne znamenitosti.
Mittheilungen des Musealvereines fiir Krain. Siebenter Jahrgang. Erste Abtheilung : Historischer Theil. Laibach. i8q4- Str. 97. — P. pl. Radics nam natančno slika ne toliko za slovensko slovstvo, kolikor za kranjsko in avstrijsko zgodovino zaslužnega Schonlebena v spisu: „Der krainische Historiograph Joh. Ludvvig Schonleben." Schonlebenov oče je prišel ok. 1. 161 7. v Ljubljano in se poročil s Suzano Akuš-evo, ki mu je povila sina Janeza Ludovika. Ko se le-ta izšola doma, vstopi v jezuitovski red in se napoti na Dunaj, kjer postane 1. 1643. doktor filozofije. Tu ostane kot pridigar do 1. 1650. To leto pride v Ljubljano za gimnazijskega prefekta in prične spisavati za ljubljanski gimnazij važni dnevnik. Leta 1651. ga pokličejo predniki na dunajsko vseučilišče. Kmalu odide v Padovo, napravi doktorat iz bogoslovja, izstopi iz Jezusove družbe in postane stolni dekan v Ljubljani 1. 1654. L. 1667. se preseli kot župnik in dolenjski naddijakon v Ribnico. Tu je mnogo spisal, zlasti znamenito delo:   „Aemona vindicata."
Književnost.
5il
Toda še ne zadovoljen, popusti leta 1676. svojo službo in gre v Ljubljano, da bi se popolnoma posvetil vedi. Tu se mu posreči, da pokličejo deželni stanovi na njegov nasvet v Ljubljano tiskarja Mavrja iz Saligrada 1. 1678. Ta je tiskal njegova dela, ki so izšla 1. 1680. in 1681., zlasti „Car-niolia antiqua et nova". L. .1681. dne 23. sušca je zadnjič pridigoval pri jezuitih slovenski in ganil vernike do solz. Že 15. vinotoka 1. 1 681. pa je umrl. (Str. 1—38.) Kako delaven je bil ta zgodovinar, pričajo njegova dela. Od 1. 1643.—1696. jih je izšlo štirideset, ostalo pa je še pet rokopisov. Te spise omenja in deloma ocenjuje pisec od str. 39. do 65. in objavlja štiri njegova pisma (str. 65 — 72). Razprava je zanimiva. Mimogrede omenjamo, da Avg. Gruber ni bil knezoškof (str. 5), ampak le škof. Pred spisom je Schonlebenova slika. — „Urban Debelack." Dr. Arnold Suschin-Eben-greuth (str. 73—85). Ta zgodovinar nam poroča na podlagi latinskih letopisov nemških dijakov na bolonjskem vseučilišču o žalostnem dogodku, ki se je pripetil leta 1640. Urban Debelack je namreč umrl na ptuji zemlji žalostne smrti zaradi malenkostnega prepira. Ta spis pojasnjuje življenje naših dijakov v prejšnjih vekih na laških vseučiliščih. — Na str. 86-—96 se nahaja seznam udov in društev, s  katerimi  muzejsko  društvo  zamenjuje  knjige.
Mittheilungen des Musealvereines fiir Krain. Siebenter Jahrgang. Zweite Abtheilung: Naturkundlicher Theil. Stranij 134. — Prof. Ferdinand Seidl tudi letos nadaljuje svojo korenito razpravo: „Das Klima von Krain." Prejšnja leta je govoril o toplini, o zračni vlagi in oblačenju, letos razpravlja o padavini, ki najbolj vpliva na zemeljsko površje in je posebne važnosti za poljedelstvo. Pri padavini se treba ozirati na obliko, množino, pa tudi na to, kolikokrat in kako dolgo pada moča. Opazovati pa moramo vse to za dan, mesec in leto, in potem šele določujemo približno razmere kakega kraja ali kake dežele. Srednjo višino letne padavine na Kranjskem računimo na 150cm. Razprava torej kaže, da je Kranjska primeroma mrzla dežela, da je njen zrak vlažen, in da jo cesto pokrivajo oblaki, ki skrbe za precejšno močo. Ker imamo na Kranjskem malo vremeno-slovnih opazovališč, zato je bilo piscu težko sestaviti ta spis. Nadaljeval ga bo še v prihodnje. — „Die Mineralien des Herzogthums Krain." Str. (69 do 119.) Letos končuje prof. Viljem Voss lani pričeto razpravo. Naštel je lani vse znane, na Kranjskem nahajajoče se prvine, rude, kamenine, letos našteva soli in porudninjke. Za nestrokovnjake je zanimiv pregled podzemskih jam   na  Kranjskem   (stran 71
in 72), dalje nahajališč marmorskih vrst (str. 78 do 83), premogovnikov in nekaterih porudninjkov, recimo „Idrialin", „Idrialit" in „Piauzit", ki nosijo slavo naše dežele med ptuji svet. Popisu sledi kazalo nahajališč in rečno kazalo (stran 98—103). Spisu je pridejana pregledna karta vseh rudninskih nahajališč na Kranjskem. — „Freiherr Sigismund Zois Briefe mineralogischen Inhalts." Albin Belar priobčuje nekoliko pisem naravoslovne vsebine znanega slovenskega mecenata Žige Zoisa. Tudi tu se nam kaže Zois velikega učenjaka in preudarnega moža,  kakoršnih  šteje  le  malo  naša domovina.
Glasba.
L. Sclrvventnerjeva knjigarna v Brežicah ob Savi je začela izdajati Slovenskega citrarja, ^birka kompozicij in prevodov ^a citre. V vabilu piše izdajatelj, da bode „Slovenski citrar" »izhajal v nedoločenih obrokih ter prinašal izvirne skladbe, slovenske (in sploh slovanske) pesmi in prevode (transkripcije) drugih kompozicij, prirejene za citre. Oziral se bode pa le bolj   na   slovansko glasbo."
Izšli  sta prvi  dve  številki:
1.   Jo s. Mešiček: „ Pozdrav slovenskim citrarjem". Ta „narodna koračnica" je sestavljena iz štirih obče  znanih narodnih  pesmij.
2.  Fr. S. Koželjski: „Na vasi. Fantazija po motivih narodnih pesmi." Uvod nam ne ugaja, na-pevi so  prijetno uglasbeni.
Marsikomu, ki si v tihem domačem krogu krati čas z glasbo, bo „Slovenski citrar" dobro došel. Dandanes je glasovir najpriljubljenejše glasbilo; pa kdor se ga je učil ali je poslušal druge, ko so se učili, spoznal je pač, da povzroči med družinami in sosedi, zlasti, kjer so otroci, mnogokrat več slabe, nego dobre volje. Hreščeče gosli v bližini nam za-grene vsako veselje. Kar je za umetnike, to ni za igračo. Pohlevne citre so zato bolj pripravne za take družine, kjer se domačini zbero zvečer po dnevnem trudu, da poslušajo kako „ okroglo", ne zahtevaje „klasičnih" umotvorov. Za orkester in predstave sploh citre niso, pač pa jih priporoča njihova milina; napev se glasi čvrsto in jasno, ovijajo ga pa spremljajoči glasovi s polnimi, jako razsežnimi, sestavljenimi zvoki, kar daje citram prednost pred drugimi glasbili. Strune so tako umno razvrščene, da dobi začetnik kmalu potrebno spretnost. Mislimo, da ne bo na kvar glasoviru in goslim, če priporočamo slovenskim rodbinskim krogom „Slovenskega citrarja". Cena prvi številki je 40  kr.,  drugi  45   kr.                                     E. L.