Pravi ljudje, na prava mesta — doklej le fraza!
Z uveljavljanjem samoupravnega odločanja bi se naj poveče-vala na eni strani samostojnost vse večjega števila subjektov in na drugi strani krepila odgovornost le-teh. Na ta način bi v procesu decentralizacije presegali značilne hierarhične odnosein kon-trolo. Tako govorimo in pišemo — deklarativno. Toda, ko opazu-ješ in doživljaš družbena dogajanja, ni treba biti pretirani jasnovi-dec, da ugotoviš kako mnogoteri pojavi neodgovornosti naraščajo in dobivajo velik obseg. Ze kar običajno je, da se ne spoštuje dogovornih rokov, obljubljeno se ne izpolni — pregovor, da obljuba dela dolg, že dolgo ne velja več, površnost in samovolja, opravičevanje subjektivnih napak z družbenimi razmerami (najz-načilnejši zadnji priiner je odgovor tov. Mikuliča na delegatsko vprašanje v zvezni skupščini) ipd. so množični pogosti pojavi. Skratka, stvarnost gre drugačno pot in pogosto je ne poznamo dovolj, ker se zadovoljujemo s spoznavanjem deklarativnega. In kakorkoli stvari obračamo, pridemo do spoznanja, da na odgo-vornost v veliki meri vpliva kadrovska politika. Gre predvsem za to, ali je kadrovska politika demokratična ali ni demokratična ali je pri kadrih pozitivno ali negativno selekcijska. Tudi od tega, kakšni so kadri, kako so vzgojeni in socializirani, je močno odvisno uresničevanje odgovornosti.
Smo v času tako imenovanih »mini« volitev. Ali se zares dovolj trudimo, da neštetokrat izrečene zahteve: pravi Ijudje, na prava mesta, zaupajmo funkcije tistim, ki so se izkazali z dosedanjim delom ipd., tudi uresničimo? Ali se zopet zatekamo k sistemu rotacije kadrov, pa čeprav so sami postopki lahko opravičljivi in demokratični, vendar pa v principu ne prispevajo in ne rešujejo problema odgovornosti. Če uporaba tega načela nadvlada kvali-teto, delovne sposobnosti, dosežene rezultate itd.. potem se tudi še taki demokratični principi Iahko spreobrnejo le v svoje nasprotje. Ne demokratizirajo odnosov, ne povečujejo odgovor-nosti, temveč, nasprotno, zmanjšujejo.
Se slabše je, če si nekdo sam izbira funkcijo, ki jo bo opravljal in celo zahteva od organa-skupine, katere član je trenutno, da oceni njegovo preteklo delo. Brez velike filozofije je jasno, da je ta ocena lahko samo pozitivna, saj varuje organ-skupina tudi in predvsem svoj ugled pred javnostjo in načeloma tega ne počenja zaradi solidarnosti do posameznika. Zaradi tega je socializacija politične moči še mnogo težavnejši proces, saj je subjekt moči sam sebi tudi sankcijski subjekt. ko preko samokritike, samokontrole uveljavlja samoodgovorno uporabo moči. In tako smo pri kritiki in samokritiki kot nepogrešljivih elementih in kriterijih kadrovske politike. Toda, kljub temu, da je nezadovoljstvo lahko gibalo napredka, samo vik in krik ne more spreminjati razmer. Tudi spontana kritika je največkrat le izraz čustev, ki so sicer tnočno gibalo razpoloženja, niso pa dober razsojevalec stvari. Kritika je predvsem trdo in naporno delo, ne pa razkazovanje strasti in oratorskih sposobnosti, politikantstva, kakor bi dejal italijanski marksist Gramsci. Neredko govorijo prav tisti, ki bi morali biti tiho, saj govorijo in so kritični do stvari za katero so sami najbolj odgovorni. Ob tem se človeku nujno zastavlja vprašanje: Na koga se jeziš? Kdo pa je odgovoren, če ne ti sam? Povej. kaj predlagaš! Odstopi, če ne moreš! Biti mora ravno obratno. Govoriti morajo Ijudje, če je samoupravljanje v resnici temeljni produkcijski odnos in čeje samoupravljanje tudi temeljni sestavni del vsake funkcije. Ali smo sposobni in zmožni uspešneje spodkopavati kult funkcije kot fetiša in ga spreminjati v funkcijo, podrejeno sreči in zadovolj-stvu človeka, vsestranskemu razvijanju njegove obsebnosti? To je vprašanje sedanjosti in prihodnosti. Možnost imamo. zato jo tudi izkoristimo.