izhaja u« pol poli vsaki četver-tek.
SLOVENSKA ECELA.
Odgovorni vrednik: Aut. Janežlc.
Velja na leto 2 fl. 24. kr.
iu po pošti 3 fl. sr.
št. 44.
V četvertek 28. oktobra 1852.
III. leto
Hrepeneti j e.
/ P o nemškem.)
Od planin se imam ločiti, In zapustili gore, Sleherniga se ognili, Kar za ljubo imä serce. Na planinah je veselje,
Na planinah pokoj; mir, Tam spolnitev vsake želje, Tam je vsake sreče vir. Na gorah ljubezen biva, Je ljubezen sreče dóm; Al omolkni želja živa! Nikdar vernil se ne bóm.
Gledali ne smem sijali
Solnca vec iz njé oči, Tratic vec ne obiskati, Kjer ljubezen le živi.
Tam na tujim moram biti Oj oddaljen od gora, Drugim rane ah celiti Z rano Iastniga sercä.
Strune samo še prebiram, Sami od ondót spomin, Tje po gòrah se oziram In prepevam od planin.
P e r s t a n.
'Dogodek iz poljske vstaje.)
I.
Velik ropot i lomast sta v noci po bitvi pri Pragi v Varšavi kraljevala. Na trope se je ljudi pred starim cesarskim poslopjem zbiralo. Tisuc gro-mečih možkih i cvilečih ženskih glasov je s strašnim vpitjem smert ne-cega človeka tirjalo.
V sredi glavne druhali je na zlomljenej svelilnici konopec visel; otroci v vmazanih i razterganih oblekah, na kterih licih sta se glad i neizmerna revščina brala, so si s lim konopcem igrali i so hiteli na enem koncu ključek narediti. Bledi žarki lune, ktere so včasi cerne megle zakrile, so bledo obličje pod svetilnico stoječega žalostnega ogleduha še bolj bledili. S konopcem je bil zvezan, i vender tesnejše kakor ta vez, se mu je vpitje kervolačnega ljudstva zdelo, ki se je zmaščevati želelo. Oci mož, okoli nesrečnika stoječih, so mu gotovo smert naznanovale.
I on? Na pol živ, na pol mertev se je brez občutljejev topo na okoli stoječe oziral — kakor jagnje pod klavčevo roko! Ali merzli znoj je o dušnem boji človeka pričal, kteri je na meji stal, ki ta svet od tamne večnosti loci. Kakšne misli, kakšni občutki so pač polnili njego-
vo dušo v tem trenutku? Kakšne podobe — morde podobe ljubice, staršev, prijatlov — so se mu pred oči stavile?
Pa kaj je po vsem tem ljudstvo popraševalo, ljudstvo, ki se je vz-dvignilo, dà bi si svobodo i samostalnost pribojevaio ! To ljudstvo nima
z izdajavci i ogleduhi nikakega usmiljenja !.....Na zadnje je bil
kljucek dodelan; otroci so z rokami ploskali i ogleduha za močne roke zgrabili, ki je sabó vse brezčulno počenjati pustil; ves njegov život je kercevito terganje prešinilo, kedar ste se ga rabeljnove roki dotaknile, ne iz strahtì, tudi ne iz bolesti — bilo je to merzlično tresenje, znam-nje smertnih bril kost.
»Umri, umri, nesrečnik I Praga se je v pepel spremenila i Poljska je bila v svojem serci ranjena !" je mnogo okoli stoječih mož i žen vpilo. »Ti, ki jih ljubiš, ki jim služiš, bodo prišli i nam pogin i sužnost prinesli." Le eden glas ne kliče: Prizanesite mu! Nihče nima s tabo usmiljenja; ne ženi ne devici ni v svojem serci za te pomilovanja. Umreti moraš, neizprašan, brez sodnikove razsoje, to noč — na tem mestu pred policijnim poslopjem Moskvičanov, kjer si popijal, prepeval i se smejal, pred okni, s kterih si se na nas, mraza i lakote tresoče oziral, kjer si potem na mehkih preprogah zraven toplega ognjišča z deklicami in tovarši veselil. V tem poslopji smo te živili ..... brezpametnik! kaj ne veš, da se žival prej pita, preden se pobije?
Ze so mu konopec okoli vratii djali i ga počasi v kviško vlekli, ljudstvo je ukalo i radosti z rokami ploskalo. Med lim se je od deleč ropotanje težkega voza zaslišalo. Hrušč potihne. — Kolikor se je bolj voz bližal, toliko je bolj pazljivo ljudsko poslušalo. Voz se je le poiahkoina naprej primajal, ker tiak je bil razkopan. Na zadnje se pri jednej bližnjih ograj (barikad) vslavi, i ljudstvo se je tje zagnalo.
Kar naenkrat se vse spremeni, hitro je bilo zopet ukanje i vpitje slišati: Naj živi Poljska! Možje so plakali, se objemali; device so se po-Ijubovale. Z bitve pri Pragi so se ranjeni poljski vojaki pripeljali. Naglo je bila ograja razmetana, i voz se je med dvema verstama naravnost k ogleduhu majal, ki konopec še okoli vratü imeli i viditi, da se ljudstvo zopet približuje, s slabim zaupljivim glasom milosti prosi.
„Da milost mu bodi!" eden ranjencev zavpije; bil je to mladeneč visoke ravne postave. Krasno možko obličje i oko mu je bilo, s katerega so le iskre letele ; na pervi pogled si je serce vsih devic pridobil ; čelo pa, priča njegove bistre glavice, ki seje v vsakem njegovem gibljeji pokazala, mu je serce mož naklonilo.
„Prijatli, bratje!—je jel dalje z možkim glasom govorili,—kedar obsojenec kraljevi voz sreča, milost zadobi; ta obsojenec je srečal voz naroda , voz, na kterem so njega ranjeni vojaki, i veličastvo naroda, menim, da ni nič manjše, kakor kraljevo veličastvo; skazite temu vozu čast, i podelite temu revčku zopet življenje!«
Te besede ranjenega poljskega vojaka za sovražnika, so zgnale jezo zbranega ljudstva, kakor razžene hud vihar černe megle, ki so mòdro nebeško obnebje kalile. Možje so ogleduha odvezat vreli, vsak je hotel pervi v tem delu biti, dvajsetero rok je naenkrat za konopec segalo; vsi so ga osvoboditi hotli, i pri tem ga — zadavijo. Mertev je bil i ljudstvo, ki je pred malo časom divje njegovo smert želelo, zdaj žaluje, da več ne živi.
Voz se je naprej pomikati začel, i ljudstvo za njim. Mladeneč pa, ki je ljudstvo za nesrečneža prosil, z voza zleze, se k merliču približa i ga milejše pogleda. Zdelo se mu je, kakor bi bil nesrečnega že prej nekje vidil. Vihar je zopet megle razgnal, i Stanislav Potočki spozna — svojega pajdaša Mihaela Linskega.
Stanislav i Mihael sta bila, preden je prekucija vslala, častnika v častnej straži velikega kneza Konstantina. Naključje ju je sprijaznilo, i naključje tudi razdvojilo. Pridši enkrat v cerkev sta lepo devico zagledala, i v obehdveh se vroča ljubezen do nje vname. Stanislav je bil srečniši kakor pajdaš; ne minejo še štiri nedelje i Maria Levinska ga je z naznanjem svoje ljubezni osrečila i njegova zaročnica postala.
Od te dobe je Mihael do svojega prijalla naj večjo nejevoljo redil, ki se je na zadnje v očitno sovraštvo spremenila.
Prekucija se je vnela. Blagi i ognjeni Stanislav je za orožje zgrabil, osvoboditi drago domovino, Linski je pa pri neprijallih svojega domovja ostal, i še celo ogleduh postane
I zdaj sta se nekdanja prijalla na Varšavskem tergu zopet sošla. Pa kakšen je bil la shod! Pri vsem sočutji nad strašno, ali pravično osodo nesrečnega tovarša vender Stanislav v svojem serci čutenja radosti ni zadušiti mogel, da mu je smert sovražnika vzela, i radost njegova se mu ni brez vzroka zdela, saj je bil njegov sovražnik tudi izdajavec domovine!	(Konec sledi.)
Lažnjivca plačilo je sramota.
(Narodna pripovedka.)
Sveti Peter gre enkrat z Jezusom po svetu. Davno že nista bila jedla in zato sta bila prav lačna. Ko toraj do hiš prideta, pravi Jezus Petru: pojdi v lo in to hišo; dobil boš gospodinjo, ko bo ravno kruh iz peči jemala, in prinesi nama en hlebčik. Sveti Peler ne čaka, da bi mu v drugo veljeval. Gre, prosi gospodinjo, in ker je bila prav dobra žena, dobi dva hlebčika.
Pač prav, si misli, enega bom pokazal, da ga bova z mojstrom vkup snedla, druzega bom pa spravil in skrivaj sam podrobil. In res precej en hlebčik. 1'a Jezus je dobro vidil, da je Peler dva hlebčika dobil, in da ga misli prekaniti.
Ko toraj prav z veseljem pervi hlebčik snesta, pravi Jezus: „Ker je bil Bog tako dobrotljiv, da naju je lačna nasitil, se pač spodobi, da ga lepo lepo zahvaliva ; tudi za usmiljeno gospodinjo morava moliti. Zato le visoko roke proti nebesom povzdigniva.« Jezus visoko roke povzdigne in začne molili. Sveti Peler pa le roke k sebi stiska, kakor da bi ga zeblo. Jezus ga opominja in sili roke vzdignuti; in ko mu le ne jenja, sveti Peter desiravno nerad in z nevoljo roke vzdigne. Pri ti priči mu hlebčik iz pod pazduhe pade. Budečica ga oblije in s skesanim sercom mojstra za odpuščanje prosi.
Jezus mu odpusti in lep nauk pove, da ima laž kralke noge, in da lažnjivca prej ali pozneje sramota zadene.	B. S.
Obièaji narodov ruske Azije.
Ruska Azija obseže vso severno stran Azije, je zares nezmerna toda celò malo obljudena. Proti zahodu so visoke gore, iz kterih veliko rek izvira in proti severju teče. Znano je morde že vsim preveliko močvirje, po zimi (celih 10 mescov) z debelim snegom in ledom pokrito, ki ga spoh „Sibirija" imenujejo (pràv za pràv pa Severija), kamor ruska vlada hudodelnike, se pokorit, pošilja.
Razdeljena je zdaj v 20 poglavarstev. Poprej so bile kraljestva, tako nazvane: Astrakan, Kazan, Sibirija in dežele Kavkaza.
Tu veliko različnih narodov stanuje, kterih bolj znanih stanovanje in običaje nekoliko popisati hočemo. Začnemo s Tatari. —
Tatari so bili nekdaj silovito in močno ljudstvo. _ Imeli so svoje kraljestvo in svoje kralje, ki so jih „kane" imenovali Se zdaj so zelò razširjeni, in ne prebivajo samo v kraljestvu Astrahanu, ampak celò po vsi ruski Azii. Večidel so pastirji (nomadi); nekleri imajo pa tudi stanovitna prebivališča. Njih bajte so lesene, v kterih se razun klopi za počitek, peči in kotla in kake pievuice nič ne dobi, ledaj ne mize ne stolov. Pri bogatejših so okna iz stekla, pri revnih pa iz ribjih kožic. Tudi se stanovniki z rokodelstvom, poljodelstvom in bčelami pečajo. Njih obleka je prav izhodnih ljudstev. Nosijo dolgo halo, široke hlače, dolgo brado in ostriženo glavo. Kakor se moški, se tudi ženske oblačijo in tobak zelò žgejo (pušejo.) Vero imajo inuhamedanško, ali pa so neverniki (ajdje); nekaj se jih je tudi dalo prekerstili, pa,nimajo miru, ker jim drugi zmirej očitajo, da so to v pijanosti storili. Čeravno je po koranu Tataru vino in žganje pili prepovedano, vender močno pitje ljubi in se zato, da bi zapovedi ne prelomil, koj s kislim konjskim mlekom vpijani. To pivo tudi drugi po Azii zelò čislajo. Narljubši je pa Tatarom meso od žebet. — Sicer je pa muhamedanski 'fatar zelo pobožen, pridno v mošejo hodi, in petkrat na dan moli. - Pokopališča imajo zunej vasi. Za mertve zelo molijo. Poglavarje si sami volijo, samo da ruskemu čaru na leto nekaj malega odrnjtujejo, —
Kalmuki stanujejo od mesta Saralo v a do Kavkaških gorin od reke Don notri do Uralskih hribov. Rodii so mongolskega, imajo vegaste oči, kratek plošnjat nos, okroglo pa ravno glavo, vun moleče čeljusti, debele ustnice, krive noge zavolj vodnega jezdarenja, so srednje postave, drobni in rumenorujavkaste barve. Njih čutki so neznano tenki, v dalje-čini že ogenj in sovražnika vohajo in ga že 8 ur poprej zagledajo, ako-ravno večidel po njih nezmernih planjavah megla stoji. Tudi Kalmuki so pastirji in pod šotori, narobe postavljenemu lijaku, podobnimi, prebivajo. Posode nikoli ne umivajo. Vlerčesa je dosti. Po zimi nosijo oblačila iz kož po letu pa iz sukna, ali kakor reveži iz usnja, in halo z dolzimi rokavi. Možki si lase slrižejo, razun šopka, ki ga na verhn puste. Vere so lamajške, kar jih že njih pokrivalo iz rumenega sukna z rudečini jezičkom razodeva Lamaiti imajo Dalej-Lama za Boga, ki je živ človek in v Tibetu stanuje. Več sto popov mu streže. Lamajev darilnik, neka skrinja, je na koiicu vsacega ležišča med 4 banderi. Zunej tega je še pri vsakem šotoru posebej eden. Darujejo maliku pa mnogoverstna jedila in pijače, o praznicih ga tudi kade s kadilom. Pri darovanji zelo ropotajo,
bobnajo in cingljajo. Molijo pa kej na čudno vižo. Pop namreč vzame popisane liste, jih okoli kolesa poveže ter ga lako neprenehoma pred malikom okoli verli, da jih sam lahko prebira, ako hoče. Ležišča imajo kot vasi, samo da se polelu preseliti morajo, da njih čede zopel novo pašo dobé. Jedó vse živali, razun volkov in lesie ne. Domača živina jim je ljuba, zato jo neradi pobijajo, ako pa ktero lako živinče cerkne, se še nad merho spravijo, makar če prav smerdi. Pri jedilu so radi veseli. Konjsko mleko in čaj jim je nar ljubše pivo. Navada, tabak piti, je splošna. Nji orožja so sablje, sulice, lok, in pšica ; puške niso v navadi. Delavce iinajo domače, ki ludi lepe reči izdelovati umejo. —
Kamčadalci prebivajo v Kamčatki, velikem in goratem pololoku se\erne Azije. V jugu je milo nebo, polelje kratko, pa vender prijetno, v zgornjih krajih pa osier mraz z hudimi Vetrovi. Div jačine je tu dovolj, kakor medvedov, severnih jelenov, lesic in sobolov. Morje ima dosti rib, tako da jih prebivavci koj s posodami zajemajo. Redé ludi pse posebnega plemana, ki so špiceljnom podobni, in ki jili v sani napregajo. Po letu navadno semtertje letajo in se ne dajo lahko vkrolili; po zimi gre pa vsak gospodarja iskat, ki jih potem več skupej v kako jamo zapre in dolgo stradati pusti, ker lako, kakor skušnja uči, nar bolji tečejo. Ako jih kdo zjutrej napreže, jim ne da nič jesti, ker lako celi dan radi peljejo. Zvečer se jim tudi malo poklada, sploh le suhe ribje glave. — Obleka Kamčadalcov sploh obstoji iz kož severnih jelenov. Glavo pokrijejo z debelo okroglo kučmo. — Ribe so jim splošen živež. — Te ali koj sirove pojedo, ali pa jih v kako jamo pomečejo, da splesnejo ter jih potem take zavživajo. —Za zimske stanovanja imajo podzemeljske jame, kakor Samojedi, letne pa na 8 do 12 čevljev visocih kolih. Te koče so od znotraj vse černe, pred kterimi se že v sobo stopivšemu gnjusi, in klere le berleča luč razsvitljava. Vtaknejo namreč v kak votel kamen zvite cunje, jih polijejo z mastjo morskih psov in zažgejo. Dim od luči, smrad gnjibh rib, ostanki za pse in pa gnoj —to vse se v laki koči na-lazi, da se vsakemu že od slišanja gnjusiti mora. —
Kamčadalci so sicer zdaj kerščanske vere, toda veliko še svojiga Roga, Kutka po imenu, čislajo, in ga Stvarnika sveta in za svojiga pervega očeta imajo. Veliko smešnih in nesramnih reči od njega pripovedovati vedo, nič drugači pa tudi z edinim pravim Bogom ne delajo, ker nimajo nič pravega podučenja. — Mest ni v Kamčalki, ampak same vasi so. Ljudstvo je zelò pijanosti udano. Posebno jim je ljubo žganje, ki ga čez vse čislajo. Za kake 3 glažke bi morebiti Kamčadalec dal 10, U ali še več sobolovih kož, ki so vredne več kol 300 gld. Tako deleč zampre strast človeka pripeljati!
Tunguzi, enacega rodil s Samojedi, prebivajo med rekama Jenizaj in Lena, so sploh čverste toda srednje postave, urni in imajo majhne (drobne) oči in černe lase. Njih pokrivala so kučme iz sernnih glavin, kterim pa luknje pri ušesih in očeh puste in koj take pokrivajo. Stanujejo v majhnih bajtah. Merličev ne pokopujejo, ampak meriva trupla skupej zvežejo ter jih med drevesa obesijo. Večidel so neverniki, njih veliki malik se imenuje „Boa." Le malo kristjanov je med njimi, in še ti mende koj po svojim delajo, kakor je nek Tunguz naredil, ki je s. Miklavžu, ker mu je brata ozdravil, v cerkvi kožuhovno daroval. Tudi so aeló vniazani, in radi žganjčkajo, če le morejo. V več Iropov so razdeljeni, pa narinenj enkrat vsak teden svoja ležišča promené. (Konec sledi.)
Obrazi iz Serbie.
III. Serbski Belgrad.
(jovoril sem sploh o terdnjavi Bèlgradskej. Hočem še nekaj o mèstu samem pregovoriti. Mèsto Bèlgrad se dèli na mèsto kristjansko-sei'bsko, na mèsto turško, na Posavje in tako imenovani Vračar.
1).	Turško mèsto se začne pod terdnjavo koj na pravem brègu Dunaja. Spozna se od ostalega mèsta po nerednih ulicah. Prav vesel moraš hiti, če zdravih nog skoz nje prideš. Najlepši kinč celega turškega mèsta je tako imenovano turška kopel. Ta kopel je sozidana iz krasnega mrarnora. Od zdolej in od strane se neti, znotraj je topla ali inerzia voda, kakor kdo hoče. Kopel je za inožke in ženske, vender za vsaki spol v drugih urah. Služabniki so Turki pri možkih, Turkinje pri ženskih.
V	kopel vsaki priti more, kdor plača. Najprej prideš v pervo jispo, se slečeš in se ogerneš v nekak plajš. Potem se položiš na toplo steno in na mah se jameš potiti. Sdaj te začnejo Turci s mehko gobo dergati kakor ti je volja. Moreš še v drugo še toplejšo, v tretjo, šterto jispo iti. Turci li strežejo, kakor hočeš. Dnarje, ure in druge reči moreš zvunaj pustiti, vse je v tej kopeli varno. Podobnih kopel so Turci prej u vsih bogatejših mestih imeli, kar tudi to priča, da so nedavno, ko so hotli nja svetlosti Aleksandru Karadjordjeviču poslopje zidati, na take kopeli prišli. Bile so nekaj čevljev pod zemljo, tako da se mora spoznali, koliko prevratov in burij da je Bèlgrad že preterpel. Sicer so v turškem mèstu še imenitne džamije (mošee) z minareti, na kterih slemenih se polmesci blisketajo.
V	cèlem Bèlgradu je 11 džamij s toliko minareti. Ptujcu se zlo nevarno zdi, tu hoditi, vender se nikomur nič ne pripeti.
2).	Kristjansko-s erbsko mèsto začne se pri pristanu na pravem brègu Save in je najlepše. Tu je velika cerkev (hram pravoslavni) s pozlačenim zvonikom, licej, pravdoslovske šole, modroslovni gimnazij in tergovska šola. Vsi poslanci turški, angleški itd. imajo tu svoja stanovališa. Tu so tudi poslopja kneza vladarja Aleksandra Karadjordje-viča, Miloša Obrenoviča, Nikoliča, Kapila Miši, Resa vaca, serbske po-licie itd. Tu je tudi veliki lerg, kjer je prej veliko turško pokopališče bilo. Se zdaj se nekteri grobi spoznajo. Te del mèsta je obdan s nekim nasipom, kteri je še oslatek slarih ograj. Semlerlje na nasipu se vidi pri vratah Carigradskih marsikter top brez stražnika. — Tu je padel ob času vojske in osvobodenja Serbie hrabri Carapič, ki je to mèsto dolgo obse-dal. K mèstu se ima še tisti dèi za Carigradskimi vratami šteti, kjer ima knez svoj sedež, vojvoda Kničanin svoj grad, in kjer sovèt svoje seje derži. Te dèi ima široke, ravne ulice.
3).	Tretji dèi mèsta alj Novi Bèlgrad, v obče Vračar imenovan je najlepši in v velikem krogu sozidan. Tu je pod ravniteljstvoin znanega Ceha g. Zacha knežovska serbska vojaška akademia, kjer se mladi častniki izobražujejo. Tu ima upraviteljstvo svoje uradnije, tu je velika serbska vojaška bolnišnica, vojašnica za serbske pešce in jezdce, tu rorožnica in v obče vse vojaške naprave. V Vračaru stanujejo posebno Cehi, kterih se tu črez 300 duš šteje. Posebno iz versino se obnašajo v obdèlovanju zemlje in Serbi so jih marljivo posnemali jeli. S tim rnèstom, ktero smo „češko kolonio« imenovati slišali, je neposredno združeno:
4). Posa v j e. Tu so prej same ribarske hišice in bajte »tale. Knez Miloš Obrenovič je te bajtice požgali dal in prav lepo se je zdaj jelo tu rokodelstvo in tergovstvo razvijati. Tu je tik pristana c. k. generalno austriansko poslaništvo, opravnišlvo parnoladjinega družtva, penezomemb-nica in c. k. pošta.
Zmes.
Slovstvene drobtinee.
* Novice pišejo: Prijatlam kmetijstva in domačiga slovstva zamoremo veselo novico naznaniti, da izverstno pridni gosp. fajmošter J. Zalo ka r so te dni poslali odboru kmetijske družbe že drugi obširni del kmetijskih bukev, ki zapopade »živinorejo.« Tako zna biti, ce gosp. faj-moštra ne bo kaj posebniga zaderževalo, da ob novim letu dogotovijo celo delo. Resnično rečemo, da tako važno delo tako dobro in tako naglo doveršiti, je le možu mogoče, ki je navadan žive ljubezni do domovine, v kmetijskih razdelkih popolnama izveden in v slovenskim pisanji izverstno izurjen.
*	Pervi zvezek „Zgodovinskega katekizma«, ki ga je v nemškem jeziku g. Jan. Šmid sostavi!, je v slov. prestavi ravno dona-tisnjen, in bo v kratkem po vsih slov. mestili na prodaj dobiti. Obseže 19 tiskanih pol. Drugi zvezek, ki ga je tudi že več pol natisnjenega, pride mesca decembra in tretji mesca februarja na svitlo.
*	V knjigarni Miloša' Popoviča v Belgradu je ravno izšla »Karla knjažestva Serbie« po Jos. Milenkoviéu sostavljena. Veljà t gld. SO kr.
*	Tydženjske novine,kiv Budišinu izhajajo, povedó, da se sla-vjanstvo na Lužiškem čedalje lepše razvija. Serbska matica doljno-Iužiška jè izdala pred kratkim štiri knjige za prosto ljudstvo: 1. „Ziwne (rojenje togo bogego Heinricha.« "2. »Ten weleki glos toga janzela wot hucabnika Lehmana;« 3. „Hulicovanja z togo zyvjenja a casa Fried. Wilhelm III. hucabnica Woraka« in 4. »To serbske^ tovarišslvo.« — Dalej misli omenjena matica: »Bramborski serbski časnik« spet izdajati, ki je pred nedavnim izhajati jel.
Slavenshe drohtlnce.
*	Prejšni vrednik časopisa „Südslavische Zeilung g. Jožef Praus je po višjej zapovedi med vojšake uverstjen.
*	Prof. Schleicher, ki je nekaj časa po Litevskem popotoval, da bi se popolnoma litvanskega jezika naučil, se je vernul minulega tedna v Prago nazaj. Eden del njegovih preiskovanj je že c. k. akademii navkov podaj.
*	Mladi serbski spisatelj g. Slavko Petrovič Zlalojevič je do Karlo-vic za gimnazialnega učitelja poklican.
Sveta se ne l»o tafeo hitro konee.
(Resnična prigodba.)
Sledeča smešnica se je lansko zimo v g oralem kraju Koroškega prigodila. Neki kmet, ki se naj modrejših cele fare šteje, pride k faj-
mostni in ga radovedno popraša: „Gospod fajmošter! kaj pa ste unidan pri zadnjem kersto vidili?« Tepec! mu odgovori fajmošter, kaj druze-ga kot otroka! — Kmet se čudi in meni, da mu fajmošter le noče povedati Ko mu pa le terdi, da ni druzega vidil kot otroka in se mu začne smejati, kmet takole jaine pripovedovati: j\'e zamerite g. fajmošter! šel sim bil v G ... po zdravila in tam sini slišal praviti, da ko ste hotli dete kerstiti, se je spreobernilo v ribo. Vi pa poleni niste hotli kerstiti, sle rekli domu nesti in drugi dan priti. Ko dete drugi dan hočete kerstiti, se spreoberne v krokarja. Tudi tega niste hotli kerstiti in ste rekli drugi dan priti. Ko tretji dan dete prineso, se spreoberne v hleb kruha. Vi pa ste rekli: „Ribe in krokarja nisem hotel kerstiti, hleb kruha bom pa kerslil;« in ko ga kerstite, se spreoberne sopet v lepo dete. — Ko bi bili vi ribo kerstili, bi bil svet v vodi konec vzel ; velike povodnji bi ga bile končale. Ko bi bili krokarja kerstili, bi bile kuga in druge bolezni ljudi tako morile, da bi se bile trume krokarjev okoli vlačile in povsod obilno živeža dobile. Ker sle pa hleb kruha kerstili, bodo še dobre leta na svetu in ljudje bodo še marsiktero veselo uro preživeli, preden bo sveta konec!? —
Karodne |»riulo»ice. Berač ima sedem želodcov.—Bogu dušo, hudiču figo. — Bogatinec ima svojega Boga.—Ce psa bacneš, zacvili. — Človek se do smerti uči. — Človek nikoli dosti ne zna. — Denar je okrogel. — Kar se pri igri (v šali) dobi, naj se za uh založi. — Kadar se pri burji jasni, vleči kola pod jasli; kadar se pri burji mrači, žiher na polje feiči. — Kdor ne vboga, je brez Boga — Kdor da iz rok, se derži na jok. — Kjer nič ni, vojska ne more vzeti, — cesar pravico zgubi. — Kje pa gospoda gradove dobi! — Krava, ki veliko veka, ima malo mleka. — Na sredi v slerdeni skledi, na koncu v vmazanem loncu. Norci bob jedó, modri bobovo slamo. — Nož je kovačev pes. — Po glavi se kače bijejo. — Po ljudeh gori, po ljudeh doli (premoženje). — S kamnjein kače bijejo. — Smeri vse poravna.
■ .Vnmilne zastavi«-«, l.) Silo bodilo, po svetu hodilo, ljudi je motilo, v hišo prišlo, lepo zapelo. Kaj je to? —
2.)	Spredej silice, zadej škarjice, zgoraj sukence, spodej platence. Ka j je to ?
3.)	Enkrat je bil oče, ki je vsiin sinovom kapice napravil, sam sebi pa ne. Kaj je to?
Dimi ž t vu «v. ilo ■• ora v Oloveu.
Dalej so pristopili sledeči p. n. gospodi: 558. g. Jak. Kos, livar v Štetji; 559. g. Ant. Potočnik, šolski vodja v Postojni; 560. g. Jan. Vovk, kapi. v Breznici; 561. g. Jern. Bizjak, fajm. na Jesenicah; 562. g. Ant. Grašič, dekan v Ternovem ; 563. g. Jan. Hlebš, kapi. v Terno-vem; 564. g. Ani. Lampe, kapi. v Ternovem; 565. g. Andr. Drobnič, zgodnjik v Ternovem; 566. g. Gašp. Konkel, kapi. v starem tergu; 567. g. Maria SaverI, samična v Smartnu; 568. g. Jan. Volčič, kapi. v Horjulu; 569. g. Milko Kočevar, osmošolec v Celju; 570. g. Mart. Rastečnik, hlapec v Ročici; 571. g. Jož. Zorman, poddružnik v Brezovici.
Izdatel in tiskar: Ferd. il. Klcinmajr v Celovcu.