Ivan Tomšič.
(Spisal Fr. Ksav. T.)
D,
'ne 18. malega travna t. 1. o pozni popoldanski uri se je pomikala dolga vrsta pogrebcev z mestnega trga ljubljanskega proti sv. Krištofu. Vzlic jako neugodnemu vremenu si videl tu različne dostojanstvenike iz mesta in tudi dokaj duhovskih in svetnih gospodov z dežele, posebno iz okolice. Cul si iz mnogih ust: „Skoda, da je tako naglo umrl." Spremljali smo k počitku truplo Ivana Tomšiča, kateri je' zapustil to dolino solza dne 17. m al. travna ob pol deveti uri zjutraj, večkrat prejemši sv. zakramente za umirajoče, po dolgotrajni mučni bolezni, v bridko žalost svoje družine in nebrojnih znancev in prijateljev. Zapustil je svet vzor uČiteljstva slovenskega, iskren mladinoljub; osta-vilnas je ,vrtnar', ki je v svojem „Vrtcu" gojil najlepše cvetlice, spletal krasne vence ljubi slovenski mladini v dobi triindvajsetih let in štirih mesecev.
Ivan Tomšič se je rodil v prijazni belokranjski vasi Vinici ob Kolpi na kranjsko-hrvaški meji dne 4. grudna leta 1838., kjer mu je oče Bernard učite-ljeval. Prvi pouk je dobil od očeta, ki je bil slovenski pisatelj; ta mu je vcepil najneznejše Čute do prirode, vspodbudil ga k marljivemu delovanju, zakaj že v mladih letih je priobčil Ivan kratke sestavke v „Vedežu". OČe mu je vzbudil srce do Boga in do milega slovenskega naroda, katerega ni nikdar ostavil, katerega se je vedno držal zvesto, tudi v viharnih Časih.
Dovršivši domačo šolo, prišel je nadarjeni mladenič s pomočjo blagih dobrotnikov v Ljubljano, kjer je marljivo nadaljeval nauke, posve-tivši se stanu svojega očeta. L. 1860. je postal učitelj.
„DOM in SVET"   1894, št. 11.
Ivan Tomsic. (Po fotografiji.)
Prvo službovanje je nastopil v Tržiču. Mladega učitelja  je vse  ljubilo   in   spoštovalo, pa delavnost njegova ni ostala neznana tudi predstojnikom.   Premestili   so   ga   po   osemletnem službovanju na ljubljansko normalko, ki je pozneje postala c. kr. vadnica za nastopne učitelje, in Tomšič je bil vadniški učitelj do svoje smrti. Na vadnicah so vedno  izborni učitelji, ker ti ne poučujejo samo   njim  izročene   mladine, ampak vadijo tudi učiteljske pripravnike v poučevanju; torej je to težavna in zelo važna služba, kateri   pa   je bil  Tomšič   kos. Za vsako  uro se je vestno pripravljal, poučevanje njegovo je bilo vzorno; niti otroci, niti pripravniki se niso dolgočasili pri njegovem pouku, marveč še prehitro je potekla ura. Da bi le znal in mogel vsak učitelj tako poučevati, da  bi  znal vsak  tako vestno obračati Čas! Tomšič je bil pravi vrtnar na šolskem polju.  Vedno je deloval na to, da si pridobi ljubezen učencev, kamero je tudi dosezal z jedrnatim, kratko časni m   poučevanjem,   z mirnim, ljubim obnašanjem. Šole ni zamudil nikdar, le bolezen, ali kak drug  tehten vzrok  ga  je  primoral, da  ni   šel v šolo.
Leta 1889. je sprejel službo c. kr. okrajnega šolskega nadzornika za okolico ljubljansko. V svojem nastopnem govoru pri zborovanju učiteljev dne 16. prosinca 1. 1889. jih je nagovoril ne kot njihov nadzornik, marveč kot tovariš: „ Bodimo odkritosrčni drug proti drugemu, izpolnjujmo vestno svoje dolžnosti, bodimo zložni med seboj, z duhovščino in občino, to nam bode lajšalo težavni stan." To'so bile zlate besede, besede iz ust moža, kateri se jih