stahovske organizacije morajo medsebojno sodelovati, se posvetov&ti in enotno ščititi korist.i vseh članov. Zastopati morajo objektivno in neprisranski interesc vseh stanov. Naš cilj mOra biti: izboljšanje življenjskega Stanja vseh 185.477 državnih aktivnih in 155.988 samoupravnih in upokojenih uslužbencev. Vsi člani vseh stanovskih organizacij pa morajo to težnjo podpirati — v moralnem in matferialncm oziru. Postati moramo vsi eno, biti enotni in složni ter odkritosrčni in značajni tovariši. Boriti se moramo vsi za enega in cden za vse. V teh viharnifi. in težkih čAsih mora biti naše najvišje geslo: V šfogi je moč! —a— Za složnost vsega uradništva Iz dneva v dan rastc draginja in ogroža eksistenco tisočim in tisočim uradniškim družinam. Plača ne dosega niti eksistenčnega minimuma. Državni uslužbenec zasluži komaj za golo življenje, t. j. za stanovanje in hrano. Za ostale potrebe kakor obleko, obutev, časo pis, knjige, kurjavo, razsvetljavo ter kulturne potrebe pa mu ne ostane nič. V najnižjih skupinah ne zadostuje plača niti za hrano in stanovanje ter mora uslužbenec zadostiti ostalim človeku in stanu primernim potrebam iz posojila. Tako brede uradništvo od meseca do mescca v večje dolgove, za njih odplačilo pa ni nobenega izgleda. Ako pride v družino šc bolezen, če ima šoloobvezne otroke (za srednje in visoke šole), tcdaj trpe domači v pravem pomenu besede pomanjkanje. Ni mi treba poudarjati, da je najbolj prizadeta družina. ker so izdatki zanjo 1, 2 ali večkrat večji ka.kor so izdatki samskega uradhištva, plača pa je le ena (moževa) ali poldruga (moževa + ženina)). Družina je bila z zvišanji najhujše prizadeta, pri povišanjih pa ni dobila tega nazaj, kar ji je bilo odvzeto. Tako so ®e njeni dohodki od leta do leta manjšali in so danes daleč pod življenjskimi minimumom. Še prav posebno hudo se godi družinam zvaničnkov in služiteljev, katerih plače so tako male, da ne zadostujejo niti za golo življenje. Povprečna plača državnega uradnika do V. pol. skupine znaša 1735 din, zvaničnikov 936 din in služiteljev 795 din. Od plače uradništva ostane povprečno 213 din (če plača hrano in stanovanje), od plač zvaničnikov in služiteljev pa ne ostane nič. Kako je mogoče živeti 2 članoma (možu in ženi) s plačo 795 dinarji! Dohodki nikakor niso v sorazmerju z življenjskim standardom. K temu moramo Še dodati, da indeks cen stalno raste ter bo v najkrajšem času dosegcl onega 1. 1929.! StraHoten porast cen pada kot mora na drž. uslužbenstvo, katero čakajo še težji časi. Nekateri posamezniki pa si kopičijo denar, da že ne vedo kam z njim, drž. uslužbenci pa zaman čakajo na pravično povišanje svojih prejemkov. Kako se je pri prejšnjih znižanjih vedno ppudarjalo, da je znižanje le posledica padca cen življenjskih potrebščin. Takrat je bil motiv znižanja življenjska raven in prav ista zahteva danes povišanje prejemkov. Cene rastejo že 1 leto ter se zadnie mesece skokoma dvigajo, pa ni nikogar, ki bi pomagal. V vseh časopisih in na vseh zborovanjih se govori, da je treba nujno najti izhod iz nevzdržnega stanja — povišanja pa ni od nikoder. In izgleda, da ga še ne bo! Kaj torcj storiti? Rešitev je samo ena: vse stroke državnega uslužbenstva se morajo strniti v močno, enotno in zavedno organizacijo. Minil je čas, ko je vsako društvo delovalo le za izboljšanje položaja lastnih članov in mu ni bilo mar, kakšcn je položaj drugih strok. Tak deljen trud ne rodi uspeha, uspeh je le v slogi. Učiteljska organizacija, društvo poštnih uslužbencev, železničarjev, sodnikov, sodnih uradnikov, profesorjev, finančnih in carinskih uslužbencev samoupravnih nameščencev itd., vse te organizacije so sc trudile za izboljšanje svojega pp-ložaja. Mnogokrat je eria organizacija priborila svojemu stanu neke bonitete na škodo drugega. Toda vsi so še nekako izhajali, zato ni bilo nevoščljivosti, če je imel.en stan nekoliko boljše stališče. Danes pa se prav vsi, tudi tisti stanovi, ki so bili materialno prej nekoliko na boljšem, borijo le za golo življenje. V tej težki borbi moramo prav vsi pozabiti na vse razlike in eventuelne spore in si moramo tovariški podati roke in priznati, da majo prav vsi stanovi svoje sončne in senčne strani. Ali se godi poštnemu uslužbencu kaj boljše, saj dela od jutra do večera mnogokrat v vlažnih in nezdravih prostorih, dan za dnem, praznik za praznikom, brez odmora? In kako šele železničarju, ki prejema 705 din plače ter v mrazu in snegu opravlja svojo težko in odgovorno službo? Ali se prav za prav ne godi vsem, prav vsem slabo? Da, vsem. Vse nas tlači k tlom silna draginja in nihče od nas si ne more pomagati. Posamezniki in posamezne organizacije nimajo moči, od drugod pa je ne smemo pričakovati. Pomagamo si lahko edino sami! Gospodarske ustanove so se združile v truste in proti njim je posan>eznik drobna šibica. Proti njim je možnasamo borba strnjene organizacije. Podati si moramo roke in združiti vsi: učitelji, profesorji. poštni uslužbcnci, železničarji, finančni uslužbenci, samoupravni nameščenci itd. Izenačiti moramo vse razlike, vsa višja in nižja zvanja ter moramo biti samo eno: zavedni in značajni člani velike organizacije, ki bo zbrala okrog sebe vse državno in samoupravno uslužbenstvo, ne glede na delo, stan in. prepričanje. Vse