IZ   CIKLUSA:  ŠEL   JE   POPOTNIK SKOZI  DVAJSETI  VEK
Matej   Bor
I
Šel je popotnik skozi dvajseti vek
in dolgo ni videl ničesar,
kajti na glavi: je nosil
Čelado,
ki je bila povcznjena kakor neurni oblak
čez njegove sinje oči.
-— Čelada, kdaj te odložim?
—  Ni še čas.
—  In kdaj Ijo ta čas?
—  Jutri.
In ko je bilo jutri, ji je spet rekel: -— Čelada, kdaj te odložim?
—  Jutri.
In tako sta šla iz jutri v jutri naprej skozi dvajseti vek.
II
Sel je popotni skozi dvajseti vek
in je sanjal,
da je odnesel meč iz muzeja.
Pod njim je pisalo:
Cezarjev.
—  Kaj boš z menoj? mu je rekel meč.
—  Osvojil mi boš kraljestvo. Ti si tega vajen. In res mu je osvojil kraljestvo
tam na mejali dvajsetega veka,
kajti meč je bil Cezarjev meč
in je bil tega vajen.
Ko pa je popotnik spravil podse
celo kraljestvo,
ga je obšel silen strah,
da ne bi kraljestvo spravilo podse njega
873
Rekel je meču: Brani me.
lu meč ga je branii,
kajti meč je bil Cezarje\   meč
iii je bil tega vajen.
Vendar, ko je imel popotnik
kraljestvo in varnost,
je hotel imeti še srečo.
Rekel je meču: Prinesi n\i jo.
In meč je šel,
trgal je srečo iz prsi ljudi
in jo nosil svojemu gospodarju.
Ta pa je rekel: Tuja sreča pred mojimi nogami
je moja nesreča. Prinesi mi pravo srečo.
In meč je šel, da bi jo našel,
vendar prave sreče mu ni prinesel,
kajti meč je bil Cezarjev meč
in ni bil tega vajen.
874