311
MIRKO RUPEL
1901–1963
PORTRETI
Eden med najbolj plodnimi in sredi prejšnjega stoletja najbolj
uveljavljenimi raziskovalci slovenske reformacije se je rodil 28. avgusta
1901 v Trstu v narodno zavedni uradniški družini, v kateri je za njim
zrasel še mlajši brat Karlo, violinist in glasbeni pedagog. Ob koncu
prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske se je družina preselila
v Ljubljano. Tukaj je Mirko Rupel leta 1919 maturiral in se vpisal v
prvi generaciji študentov na takrat ustanovljeno ljubljansko univerzo.
Študiral je slavistiko in romanistiko in leta 1923 dosegel doktorat.
Prvo zaposlitev je dobil na trgovski akademiji; tam je ostal tri leta in
medtem s francosko štipendijo osem mesecev študiral v Parizu. Od
leta 1926 je poučeval na ljubljanski klasični gimnaziji. Po vojni, leta
1946, je postal ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice. Ob tem
je do leta 1950 predaval odrski jezik na Akademiji za igralsko umet-
nost, leta 1949 pa je za Francetom Kidričem prevzel še predavanja o
starejši slovenski književnosti na filozofski fakulteti ljubljanske
univerze. Umrl je v Mariboru 20. oktobra 1963.
Mirko Rupel je bil dejaven na vrsti področij, zlasti kot literarni
zgodovinar, jezikoslovec, šolnik in bibliotekar. Ukvarjal se je s pravo-
rečjem, pravopisom in opisno slovnico; sodeloval je pri vrsti učbe-
nikov in priročnikov, med drugim pri Slovenski slovnici (z Antonom
Bajcem in drugimi soavtorji, 1940 in več poznejših izdaj), pri srednje-
šolskih čitankah in pri Slovenskem pravopisu (1950, 1962). Od leta 1946
je vodil oddajo Jezikovni pogovori na Radiu Ljubljana in z njo dobrih
petnajst let gojil kulturo javnega izražanja v slovenščini. Uredil je
Jurčičeva zbrana dela in posamezne knjige Prešerna, Valjavca, Gre-
gorčiča in Župančiča. Za gledališče je priredil v primorskem narečju
312
PORTRETI
Goldonijevo komedijo Primorske zdrahe in Držićevega Dunda Maroja,
ki je pri njem postal Boter Andraž. Na čelu osrednje nacionalne
knjižnice je deloval organizacijsko in obravnaval nekatera bibliote-
karska strokovna vprašanja tudi v tisku. Njegovo glavno delovno
področje pa je bila zgodovina starejših dob slovenske književnosti,
predvsem reformacije ter protireformacije in baroka. Posvečal se ji je
od študijskih let pa vse do svojih zadnjih dni; obravnaval jo je kot
raziskovalec, srednješolski in univerzitetni učitelj, urednik knjižnih
izdaj, prevajalec in popularizator.
Rupel se je znanstveno-strokovno formiral v zgodnjih dvajsetih
letih 20. stoletja, ko je slovenska literarna zgodovina (in hkrati z njo
tudi jezikoslovje) dosegla enega svojih nedvomnih razvojnih vrhov. V
času od preloma stoletja se je postopoma izdvojila iz širšega sklopa
slavistike in se usmerila v slovenistiko, ob takšni temeljni opredelitvi
raziskovalnega področja ali predmeta se je metodološko usmerila po
zgledu modificiranega pozitivizma oziroma empiričnega historizma,
obenem si je razčistila poglede na načelna izhodišča in idejne cilje.
Po razpadu Avstro-Ogrske in nastanku nove države so se z ustano-
vitvijo ljubljanske univerze, novih založb in strokovnih glasil okrepila
njena institucionalna oporišča. Ob silovitem razmahu pedagoške,
raziskovalne, organizacijske in publicistične dejavnosti je dosegala
tudi izjemno socialno odmevnost ter prepričljivo opravljala nalogo
ene osrednjih nacionalnih ved.
Med tista območja slovenske preteklosti, ki jim je ta čas veljalo
največ pozornosti, je sodila doba reformacije. Raziskovanje slovenske
protestantske književnosti se je sicer začelo že dosti prej, v sklopu
nastajanja slavistike ob koncu 18. in v zgodnjem 19. stoletju; marsikaj
so mu prispevali tudi nemški in avstrijski zgodovinarji reformacije
kot verskega, kulturnega, družbenega in političnega gibanja. Na
Slovenskem pa je prvič prišlo v žarišče širše javne pozornosti šele na
začetku 20. stoletja, predvsem ob štiristoti obletnici Trubarjevega
rojstva leta 1908. Toda takrat se je ob soočenju različnih načelnih
pogledov in vrednostnih sodb pokazalo, kako pomanjkljivo je znan
ta pojav in kako hude vrzeli zijajo celo v prikazih njegovih površinskih
plasti, kot denimo v bibliografskem popisu knjižne produkcije, v
kronološkem poteku zgodovinskega dogajanja in v življenjepisih
313
njegovih nosilcev. To je spodbudilo tedanje mlajše literarne zgodo-
vinarje in jezikoslovce, da so se lotili sistematičnega dolgoročnega
raziskovanja na tem polju. Med njimi je prevzel vodilno vlogo France
Kidrič, ki mu je bila problematika reformacije eno glavnih težišč v
nadaljnjih dveh desetletjih, vse do sintetičnega prikaza v njegovi
Zgodovini slovenskega slovstva (1. zv., 1929); z jezikoslovne strani pa se
je z njo največ ukvarjal Fran Ramovš. Spričo tega ni presenetljivo, da
je bila v prvih letih delovanja ljubljanske univerze reformacija med
osrednjimi temami predavanj in študijskega dela, kakor tudi sočasne
znanstvene publicistike.
Študentje so večinoma sprejemali od prejšnje generacije izobli-
kovan kompleksen pogled na reformacijo. Mirko Rupel pa je bil
nedvomno tisti med njimi, ki mu je reformacija (obenem s proti-
reformacijo in barokom) postala in ostala glavno interesno področje.
Poleg pojmovne in vrednostne opredelitve je povzel po učiteljih tudi
delovni program, glavne smernice za nadaljnje podrobnejše razisko-
vanje.
Vrsta njegovih objav se začenja z dvema razpravama, nastalima na
temelju doktorske disertacije o eni najpomembnejših Trubarjevih
versko dogmatičnih knjig Articuli oli dejli te prave, stare vere krščanske
(1562; prim. bibliografske podatke na koncu članka). V prvi razpravi
avtor bibliografsko opiše obravnavano delo, obnavlja historiat njego-
vega nastanka, prikaže njegovo notranjo genezo in ga s pretresom
razmerja do virov označi kot samostojno združitev treh nemških
predlog, naposled opravi še jezikovno analizo. V drugi razpravi pa
osvetljuje genetično in vsebinsko razmerje med tem spisom in njego-
vima sočasnima hrvaškima priredbama, glagolsko in cirilsko.
Uspešno zastavljenega raziskovanja, s katerim je vstopil tudi že v
mednarodno znanstveno publicistiko, Rupel ni mogel nadaljevati na
enaki ravni, ker mu služba v srednji šoli tega ni omogočala. Pač pa je
nemara prav ob šolskem pouku še toliko hitreje uvidel, kako potreb-
no je približati težko dosegljiva, od današnje rabe jezikovno in pravo-
pisno oddaljena protestantska književna dela širšemu občinstvu.
Tako je leta 1934 izdal reprezentativno antologijo Slovenski protestant-
ski pisci. Njegov izbor zajema veliko večino protestantskega knjižnega
korpusa, tudi spise manj pomembnih avtorjev. Upošteva kulturno in
DARKO DOLINAR
314
PORTRETI
zgodovinsko važnejše odlomke, zato posega tudi po nemških sestav-
nih delih knjig (uvodi, posvetila, predgovori) in celo po Trubarjevih
pismih. Tujejezična besedila so prevedena, slovenska so prenesena v
posodobljen in poenostavljen črkopis, toda brez poseganja v jezikovni
in slogovni ustroj. V uvodu je kratko očrtana zgodovina slovenske
reformacije in nakazan njen pomen, predstavljeni so pisci in dela, v
opombah so strnjeni bio-bibliografski podatki in stvarni komentarji
k težjim mestom v izbranih besedilih. Obenem je avtor pripravil še
skrajšano izdajo za šolsko rabo. Antologija je dosegla svoj temeljni
popularizacijski namen: protestantsko književnost in njene pisce je
res približala širšemu bralnemu občinstvu, hkrati pa se je uveljavila
tudi kot referenčno strokovno delo, saj je nadomestila popolno
pomanjkanje vsakršnih novejših, ne samo kritičnih in študijskih izdaj
protestantike. Kako uspešno je zadovoljila različne potrebe, priča
dejstvo, da je čez dobra tri desetletja (1966) izšla v novi, razširjeni
izdaji.
Ko je Rupel po vojni prevzel vodstvo osrednje nacionalne knjižnice
in zatem še predavanja na univerzi, so se mu odprle povsem nove
potrebe in možnosti za literarnozgodovinsko raziskovanje. Sistema-
tično je pretresal bibliografije in kataloge, dopolnjeval popise, pregle-
doval možna nahajališča, odkrival neznane protestantske tiske in z
reformacijo povezane dokumente ter nove, še neevidentirane pri-
merke že znanih. Pri tem je dosegel največ uspeha v letih 1952-53, ko
je kot štipendist Unesca nekaj mesecev preučeval bibliotekarstvo v
Franciji, Švici in Belgiji. Plod iskanja v tujih in domačih arhivih in
knjižnicah je bila vrsta novih dokumentov, med njimi 14 Trubarjevih
pisem, in 8 dotlej neznanih tiskov; prek enega od njih je pripeljal v
razvid dotlej neznanega avtorja, Matijo Trosta; vrh tega je našel še
prek 60 novih izvodov že znanih tiskov. Rupel je najprej poskrbel, da
je NUK v Ljubljani dobila fotografske posnetke vseh novih najdb. O
njih je sproti poročal, o tiskih najobširneje v knjigi Nove najdbe naših
protestantik 16. stoletja (1954); arhivske dokumente in pisma je deloma
objavljal in komentiral, deloma z njihovo pomočjo v razpravah
osvetljeval posamezna literarno- in kulturnozgodovinska vprašanja.
Na začetku petdesetih let je kot priznan strokovnjak sodeloval pri
obeleževanju štiristoletnice prve slovenske knjige. Njegov najpo-
315
membnejši prispevek je bil, da je uredil Drugi Trubarjev zbornik (1952;
prvi je izšel ob 400-letnici Trubarjevega rojstva 1908) z razpravami,
ki posegajo na področja več humanističnih in družbenih ved. Sam je
v zborniku prispeval podroben opis Trubarjeve udeležbe v prizade-
vanjih za zbližanje različnih protestantskih cerkva in struj ob t. i. For-
muli concordiae (Formula soglasja), besedilu z opredelitvami soglasno
priznanih skupnih točk verskega nauka.
Ob dotedanjem raziskovanju reformacije se je Ruplu izčistil po-
gled na nujne nadaljnje naloge. Spričo velikega števila na novo
odkritih tekstov in tiskov je mednje uvrstil izčrpno bibliografijo
protestantike in novo izdajo Trubarjevih pisem; omenil je podrobno
obdelavo besedil in melodij protestantske pesmi, raziskave o virih
književnih del, o teoloških vprašanjih njihovih vsebin, o njihovem
jeziku. Sam pa se je posvetil dvema glavnima ciljema: sintetičnemu
orisu reformacijske dobe in biografiji njene osrednje osebnosti.
Prvemu je zadostil s prispevkom v Zgodovini slovenskega slovstva, kolek-
tivnem delu v izdaji Slovenske matice (1. knjiga, 1956). Poglavje se
začenja z očrtom vznika in poteka reformacije v Evropi ter sočasnih
kulturno- in umetnostnozgodovinskih procesov – humanizma in
renesanse; sledi opis reformacijskega gibanja na Slovenskem; najob-
sežnejši del zavzemajo obravnave posameznih avtorjev in njihovih
opusov; naposled je orisan kulturnozgodovinski pomen reformacije
za Slovence.
Če je to poglavje o reformaciji del širšega, skupinskega literarno-
zgodovinskega podjetja, v katerega se je Rupel vključil kot soavtor, je
biografija oz. monografija o Primožu Trubarju brez dvoma tisto delo,
ki je bilo Ruplu najbližje in mu je bil najbolj intimno zavezan, saj se
je zanj pripravljal že od začetka svoje znanstveno-strokovne poti.
Zlasti v objavah iz petdesetih let je obdelal vrsto posameznih, do tedaj
le v obrisih znanih in še ne zadovoljivo rešenih vprašanj. Raziskal je
nekatere postaje Trubarjeve življenjske poti, med drugim nekajletno
bivanje in delovanje v Kemptenu v času prvega izgnanstva v Nemčijo
ter iskanje trajnega zavetja po drugem izgnanstvu; opisal je njegovo
razmerje do ljubljanskega škofa Kacijanarja; očrtal je njegove stike s
švicarskim reformatorjem Bullingerjem in prek njih osvetlil problem
Trubarjevega odnosa do cvinglijanske smeri reformacije; podrobno
DARKO DOLINAR
316
PORTRETI
je rekonstruiral pobude in spremljajoče okoliščine tiska slovenskih
knjig. (Bolj za širši oris dobe kot za samega Trubarja je pomemben
članek o neuspelem poskusu, da bi po Kreljevi smrti prišel na čelo
slovenske protestantske cerkve privrženec flacijanske smeri refor-
macije Melissander.) Vse te sestavine je Rupel potem vgradil v celovit
oris Trubarjevega življenja in delovanja.
Biografija je najprej izšla v srbskem prevodu (1960), nato v sloven-
ščini (1962). Avtor je pripravljal tudi nemško verzijo, njenega izida
(1965) ni več doživel. Vendar je omembe vredno, da je vanjo lahko
vključil vsaj eno pomembno novejšo, šele po izidu slovenske izdaje
potrjeno ugotovitev, namreč da je bil Trubar med bivanjem na Du-
naju res vpisan na univerzo in ne na »meščansko« šolo, kar znatno
spreminja pogled na raven njegove izobrazbe. Po Ruplovi smrti pa je
bila objavljena še ena njegova razprava s tega območja, o Trubarjevi
skrbi za slovenske študente v nemških deželah (1965).
Poleg omenjenih glavnih del je Rupel prispeval še marsikaj dru-
gega k poznavanju reformacije. Sodeloval je pri večini sodobnih
prizadevanj za njeno popularizacijo: pisal je spremne besede za faksi-
milirane izdaje protestantike, ki so začele izhajati v drugi polovici
petdesetih let; poskrbel je med drugim za novo izdajo Kidričevega
zgodnjega (1908), težko dostopnega esejističnega spisa o Trubarju
(1951). Toda tudi drugo glavno področje Ruplovega znanstvenega
delovanja je bilo povezano s temi prizadevanji.
Podobno vodilno vlogo kot pri reformaciji je namreč imel pri
raziskovanju protireformacije in baroka. Tudi tukaj je načrtno iskal
in objavljal dotlej neznano gradivo, izdajal antologijske izbore po-
membnih besedil (Valvasor, Svetokriški), analiziral posamezne pro-
bleme in jih strnil v sintetičen literarnozgodovinski opis dobe. Pri
vsem tem pa je sistematično zasledoval, kakšen odnos je ta doba
zavzemala do protestantske književnosti in kako je sprejemala in
ohranjevala njene dosežke.
Iz nekajdesetletne razdalje je razvidno, da je Rupel s svojimi
glavnimi objavami, pa tudi nasploh z vsem svojim delovanjem za-
polnil občutno vrzel v naši literarni zgodovini. Nekaj desetletij po
magistralnem opusu Franceta Kidriča je poleg vrste posameznih
ugotovitev prispeval nov sintetičen oris reformacijske dobe in gibanja
317
ter monografijo o njuni osrednji osebnosti. S tem sicer res ni storil
ničesar prevratnega ali odpiral radikalno novih problemskih per-
spektiv, za kar si je denimo prizadeval njegov generacijski vrstnik
Anton Slodnjak ob problemu razmerja med humanizmom in refor-
macijo. Prejšnja generacija raziskovalcev je uveljavila pogled na refor-
macijo kot versko in kulturno gibanje, ki je imelo bistven pomen in
velike posledice za razvoj slovenskega jezika in književnosti. Rupel je
od svojih učiteljev prevzel glavne vsebinske in vrednostne poteze te
podobe. S prizadevnim lastnim raziskovanjem in s pretehtanim
kritičnim prevzemanjem novejših tujih dognanj ji je dodajal biblio-
grafske, biografske, dogodkovnozgodovinske podrobnosti, zapol-
njeval vrzeli, preverjal prej oblikovane domneve in jih z opiranjem na
dotlej neznano dokazno gradivo spreminjal v potrjene ugotovitve.
Poleg tega pa je v njegovem sintetičnem orisu vendarle opaziti neko
spremembo: v uvodnem delu ugotavlja, da reformacija v svojem času
ni bila med najbolj progresivnimi družbenimi gibanji. Takšna dopol-
nitev ocene je bila v slovenskem miselnem obzorju petdesetih let
najbrž neizogibna. Toda Rupel je pri tem očitno zgolj povzemal
stališča marksistične publicistike (Edvard Kardelj, Boris Ziherl), ki je
zgodovinska vprašanja obravnavala z razredno ideološkega vidika, in
tedanjega zgodovinopisja (Ferdo Gestrin, Bogo Grafenauer idr.), ki
se je usmerjalo v raziskovanje gospodarskih in družbenih procesov.
Značilno pa je, da takšnega premika vrednostne perspektive Rupel
sam ni uveljavljal v orisih življenja in dela posameznih avtorjev, ki so
v težišču tega njegovega spisa. Nekaj podobnega se izkaže pri njegovi
knjigi o Trubarju. Ogrodje za Trubarjevo biografijo je pred nekaj
desetletji v glavnih potezah očrtal ali vsaj nakazal že France Kidrič.
Rupel ga je ohranil, a ga je na marsikaterem mestu znatno dopolnil.
Skratka, njegova močna plat so bile predvsem skrbne gradivske
raziskave in na njih utemeljena pripoved, razglabljanje o teoretičnih
temeljih literarnozgodovinskega dela ali reševanje metodoloških
zagat pa je bilo pač zunaj njegovega obzorja; v tem pogledu ga je
mogoče označiti za empirično usmerjenega tradicionalista.
Pri objavljanju, se pravi pri ubesedovanju in posredovanju svojih
dognanj, je posegal po znanih, v dolgotrajnem izročilu stroke prever-
jenih literarnozgodovinskih vzorcih, kot so nizanje opisov življenja
DARKO DOLINAR
318
PORTRETI
in dela obravnavanih avtorjev ter enostavno deskriptivna, a fakto-
grafsko dobro podprta obnova širšega poteka dogajanja, ki jo obdaja
splošni zgodovinski in evropski literarno-umetnostni okvir, toda brez
prave problemsko utemeljene povezave. Na ta račun je Rupel požel
nekaj očitkov strokovne kritike, bržkone so bili najostrejši ravno ob
prvi knjigi Zgodovine slovenskega slovstva. Vendar je treba upoštevati,
da zaželeni naslovniki, ki naj bi jih nagovarjali njegovi spisi, niso bili
samo dobro podkovani poznavalci stroke, temveč tudi (ali nemara
celo predvsem) široko, nespecializirano, toda za zadeve slovenske
literature, kulture in zgodovine zainteresirano občinstvo. Glede na
to se izkaže, da je imel Rupel pri pisanju pravzaprav srečno roko, ker
mu je uspevalo, da je svoja spoznanja sporočal na strokovno korekten
in obenem lahko dostopen, bralcu prijazen način; zato je nekaj
njegovih objav dočakalo celotne ali delne ponatise.
Podoba reformacije in Trubarja, ki jo je sooblikoval Mirko Rupel,
je obdržala veljavo v slovenski kulturni javnosti kar nekaj časa po
njegovi smrti. Še najbolj v skladu z njegovo temeljno usmeritvijo jo je
na bibliografskem in zgodovinsko faktografskem področju dopol-
njeval Branko Berčič; nove problemske poudarke ji je med prvimi
nakazal Jože Pogačnik in pozneje Jože Koruza; intelektualno in
duhovno podobo Trubarja je zatem bistveno obogatil Jože Rajhman;
v celoti pa je raziskovanje reformacije znatno napredovalo šele v
osemdesetih letih, ko je dobivalo nove spodbude ob štiristoletnici
Dalmatinove Biblije in Bohoričeve slovnice.
Pomembnejša Ruplova dela o protestantizmu
Trubarjevi Artikuli. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodo-
vino 6, 1927, str. 100–129.
Glagolski in cirilski Artikuli in njih razmerje do Trubarjevih. Slavia (Praga)
8, 1927, str. 272–288, 526–550.
Slovenski protestantski pisci. Izbral in uredil Mirko Rupel. Ljubljana,
Tiskovna zadruga, 1934. (Slovenski pisatelji). – Druga, dopolnjena
izdaja: Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1966. (S sodelova-
njem Branka Berčiča.)
Drugi Trubarjev zbornik. Ob štiristoletnici slovenske knjige. Uredil Mirko
Rupel. Ljubljana, Slovenska matica, 1952.
319
Primož Trubar in formula concordiae. V: Drugi Trubarjev zbornik,
Ljubljana 1952, str. 65–112.
Nove najdbe naših protestantik XVI. stoletja. Dela SAZU, 2. razred, 7.
Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1954.
Reformacija. V: Zgodovina slovenskega slovstva 1, Do začetkov roman-
tike. Ur. Lino Legiša s sodelovanjem Alfonza Gspana. Ljubljana,
Slovenska matica, 1956, str. 185–260.
Primož Trubar. Življenje in delo. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1962.
Primus Truber. Leben und Werk des slowenischen Reformators. (Nemški
prevod in priredba: Balduin Saria). München, Südosteuropa-Ver-
lagsgesellschaft, 1965. (Südosteuropa-Schriften, 5.)
Darko Dolinar
DARKO DOLINAR