552 F. Kavčič: Slavni vojaki slovenski. celo nasprotna, in to umanjša skrajnosti, kadar se računa povpreček. Šele strogo matematiška analiza nepravilnosti], preiskava o pogostosti anomalij na podlagi prvotnih zapisnikov more razmere toliko razjasniti, da bi smeli sklepati iz preteklosti na bodočnost. Odločilno besedo ima torej zopet najtočnejša vseh znanostij, vkljub temu, da je svoje dni Airy izrekel: „1 think, Meteorologv is not science." Slavni vojaki slovenski. Spisal Fridolin Kavčič. ,,0 mili narod, kaj zakladov Med sini tvojimi je skritih." — J. Bile. seh dolgih šeststolet, odkar plapola slavni črnorumeni državni prapor po pokrajinah, kjer biva Slovenec, zrl je praded naš in zre še dandanes potomec mu v vsakojakem položaji, naj si je v opasnosti, naj si je na vrhunci sreče, zaupno in z ljubeznijo na to zastavo! Mogočna lipa, vzajemna ideja, ki spaja razne narode, vzajemnost dinastije, kalila je tudi v osrečji Slovenca, pognala močne korenike ter razprostrla svoje vejevje. Niti oni burni časi, v katerih je divjala ljuta nevihta po državi, niti ti niso mogli pretresti naše zvestobe, omajati njenih ogromnih korenin. Neupogneno in verno kakor skala velikana Triglava je stal zmerom Slovenec na braniku za prestol in skupno domovino. Usoda naroda našega je tesno združena z usodo dinastije cesarske. V stoletnih bojih proti krutemu vragu krščanstva, na bojiščih v Nemcih, Francozih, Dancih, Spancih in Italijanih, povsod, kjer se je ponosno vila avstrijska zastava, izkazali so se Slovenci pogumni in iskreno ljubeči skupno domovino Avstrijo. In kakor smo vekove dajali v one vrste tisoče in tisoče vojnikov, katerim zapoveduje le jedini poveljnik — cesar, kateri ne pozna razlike narodnosti ljudstev svojih — v one vrste, katere združuje vez bratske ljubezni in pokornosti, posvečene osebi vladarjevi, ki je vsem sredotočje njihove cesti in slave; — isto tako nam je v teh vrstah zabeležiti pojedinih znamenitih junakov, hrabrih, veščih načelnikov, rojakov slovenskih. In ker je v obče znano, da je najizvrstnejše sredstvo, če se narodu vceplja, obuja in krepi ljubezen do skupne domovine Avstrije, če se širi opis in usoda takovih veljakov, da se pozni vnuk spominja slave pradedov svojih, kot naj- F. Kavčič: Slavni vojaki slovenski. 553 dražje svetinje, ki mu služi v bodrilo in vspodbujo, sklenil sem, da čestitim čitateljem „Zvonovim," kolikor mi dopuščajo slabotne moči, opišem na kratko življenje pojedinih slovenskih junakov novejše dobe. Marsikdo njih se je bil poslovil še mladenič od doma svojega. „Z Bogom!" je dejal milemu, tihemu obiteljskemu krogu, prisegši na prapor, in koder je vel ta v milobi, žalosti, sreči, nezgodi, tam mu je bila domovina, jedina domovina njemu, kogar je slepa usoda ali dvignila visoko v vis, proslavila ga — ali pa položila ga v hladni grob. Ali da so ti možaki potegnili iz bojne žarice beli ali črni žreb — zasluge njihove ostajajo navadno prikrite poznim potomcem — pozabljene — kamenar, ki jim je izklesal ime v mrzli nagrobni kamen, jim je mnogokrat jedini biograf. Bolje in bolje blede črke, ki beležijo njihove čine in orumeneli papir spi po prašnih arhivih. Sreča, mila sreča, če je še najti moči tacih listin! Sreča, če že niso raznesene, razpršene, kakor pepel onih hrabrih junakov! In ni jih cesto najti več, niti citati moči slavnih onih imen na porušenih, posedlih se nagrobnih spomenikih, katerih zarasta bujna trava, porasta mah zeleni. „Njih zasluge le skrite so povsod!" Najslavnejši vojak slovenski je Jurij baron Vega. Drug, do sedaj pozabljen, rojakom svojim do cela nepoznan Slovenec je: I. Generalni major Pavel baron Seničar, vitez avstrijskega redri Marije Terezije. Pradedu našega junaka Pavla Seničarja je tekla zibel v prijaznem, mikalno ležečem trgu Rečici v Savinjski dolini. Bil je imovit kmet, ki je svojega sina Jakoba poslal v šolo ter ga dobro vzgojil. Tega Jakoba nahajamo pozneje oskrbnika v graščini Gorenji Radgoni. Franc, sin Jakobov, oče generalnega majorja Pavla Seničarja, šolal se je v Celji. Mlada svoja leta je prebil večinoma v že omenjeni graščini. Kesneje je stopil v službo h grofu Koloniču, oženil se ter bil vinski prejemnik in pozneje oskrbnik na Koloničevi graščini Freiberg pri Gleisdorfu na Gorenjem Štajerskem. — Franca Seničarja zakon je blagos'ovil Bog — imel je mnogo dece, katere mu je pa še v nežni mladosti več pomrlo. Izmed njegovih otrok je omenjati zlasti Al o j zija? ki je v letu 1810. zavzemal mesto c. k. beležnika in dvornega sodnika v lamberškem samostanu, in Pavla Seničarja, poznejšega generalnega majorja, ki je zagledal luč sveta v 25. dan marcija meseca 1760. leta v Freibergu. Pri krstu mu je kumovel Pavel Hijeronim Schmutz, dekan Weizburški, brat Karola Schmutza, znanega pisatelja historično-topo-grafskega leksika Štajerske, ki je tudi prepotoval one kraje ožje svoje 554 F.Kavčič: Slavni vojaki slovenski. domovine, kjer so naseljeni Slovenci, in pisal precej objektivno o njib. — Zadnji sin je Franc Ksaverij Seničar, porojen v 14. dan novembra meseca 1761. leta. Ta je bil trgovec v Trstu. Pobožna je bila obitelj Seničarjeva in prava istinita otročja ljubezen napram roditelju svojemu klije iz več cerkvenih ustanov, o katerih nam poroča župnijska kronika Gleisdorfska, Otročja svoja leta je prebil naš junak večinoma pri svojem dedu v Gorenji Radgoni, isto tako je le-sem zahajal na šolske počitnice za kratkega časa dijačenja svojega v Celji in Gradcu. A bival je tudi cesto na počitkih pri svojem strijci na Rečici. Obilo mu je bilo tu prilike, da si je popolno prisvojil slovenski jezik. Zabil ga ni niti za časa pet-inpetdesetletnega svojega vojaškega službovanja, kajti ko je bil v aprilu 1836. leta prišel poveljnik trdnjavi v Osjek, sporazumeval se je kaj dobro s tamošnjimi Hrvati, kakor mi je pravil osješki meščan g. Riegel. To nam nadalje dokazuje tudi senica, katero si je volil v grb tedaj, ko so ga pobaronili. Kesneje bodem še govoril o tem. Seničar je namreč dobro znal, da se mu izvaja rodno ime od slovenske se niče. — Že v mladeniči je vrelo, že v mladih letih ga je prešinjala želja po slovitih činih, že ondaj gnalo ga tija v širni prostrani svet, ki je baš tedaj bil tolikanj buren. Šestnajstleten mladenič je zapustil Pavel dom ter prostovoljno stopil v c. k. vojsko. Že v bavarskem ratu za dedno nasledstvo nahajamo ga praporščaka (Fahnrich) pri Kolovratovi pehoti. Udeležil se je vseh dogodkov francoske vojske in skoraj se mu tudi nudi zaželena prilika, zastaviti življenje ter žeti za to cesti in slave. V francoski vojni je delal Seničar hrabrosti čuda; prestreljenega in prebodenega — dobil je pet ran — našli so ga po končani bitki na bojišči, le po čudovitem naključji je ostal živ in zopet okreval. x) Osobito neustrašeno se je vedel Seničar v bitki pri Novi 1799. leta, kjer se mu je grenadirskemu stotniku posrečilo, da je s silovitim naskokom z bajoneti prepodil sovražnika z gore Serravalle, popadel ga od strani ter s tem vojski pripomogel k zmagi. O ti priliki je osvobodil preko 1000 zajetih mož, po nekoliko avstrijskih, po nekoliko ruskih. Leta 1809. dobi Seničar, dasi je bil le polkovnik pehotnemu polku Benjovskv, jako častno, a težavno nalogo, da krije vso umikajočo se vojsko po odločilni usodni bitki pri Nemškem Wagramu. Ta ukaz je zvršil izvrstno. Takoj zatem dobi povelje, braniti Hollabrunn do zadnjega moža. Vkljub najsilovitejšemu jurišanji, navzlic gorečemu selu <•) Dr. J. Hirtenfeld, Der militar. Maria Theresien-Orden und seine Mitglieder. 1857. III, P. 1040. F. Kavčič: Slavni vojaki slovenski. 555 se je držal hrabri polkovnik zoper vse naskoke do polunoči, ko dobi povelje, da se mora umekniti. S to pogumno branitvijo, pri kateri se je bilo boriti po dvoreh, vrteh in grapah z osobito trdovratnostjo, naklonil je umikajoči se vojski mirno noč in vspeh, da je sovražnik prehiteti ni mogel na daljnem potu. Nadvojvoda generalisimus mu je priznal za to dejanje z vojnim ukazom 13. dne junija vitežki križ redii Marije Terezije, vsled česar so Seničarja marcija meseca 1821. leta pobaronili. *) V letu 1812. bil je Seničar polkovnik in brigadir navzočen skoraj pri vseh bitkah in praskah. Sreča mu je bila vedno mila. Leto 1813 , 1814. in 1815. prebil je v vojski v Italiji. Ko je francoski general Deconcbv v 2. dan decembra meseca 1813. leta predrl čez Costo in Koverdiro proti Rovigu, kjer je stal Seničar s štirimi kompanijami kot reserva, da krije most na čolneh pri Boari, in ko ga sovražnik napade s konjico, odmakne se Seničar tolikanj, da je moglo topništvo, ki je stalo na levem bregu reke Adige, doseči sovražnika. Poskus Deconchvev, da si osvoji prehod, odbil je sovražnika tako Seničar, a vrhu tega tudi nazaj do Roviga. Važnejši so mu bili čini 1815. leta, ko je generalmajor pod Bianchijem vodil vso pehotno brigado. Ko je že predirala glavna sila preide v 14. dan aprila pri Vignoli rečico Panaro, razkropi ostrog sovražne zadnje straže ter si osvoji čuda pra-teži. V bitvi pri Tolentinu (v 2. in 3. dan marcija) vodil je Seničar jedno izmed dveh pehotnih brigad; stal je na levem krilu na visu pred Mo-dijo. Ob mraku prvega večera je vzel desno kolono Muratovo, ki se je bila drznila preblizu glavnemu stanu Bianchijevemu, čez Vedovo in Ponte Gallo v lesovje pred Monte Milone nazaj. Prihodnji dan je zavrnil napad imenovanega kralja na višine pri Modiji sila krvavo in po dobljeni bitvi podil sovražnika do Citanuove. Zatem je obkolil trdnjavo Pescaro, v kateri je zapovedoval Neapolitani nekoliko sto možem. Ker Neapolitani o kaki predaji ni 'hotel slišati ničesar, prične Seničar v *) Grb mu je po Wurzbachovem bijogr. leksiku avstr. cesarstva zvezek 34. stran 115. : Quadrirter Schild, Feld 1 und 4 in Roth, ein aus dem unteren Rande her-vorwachsender, geharnischter, goldgekronter Mann, der in der rechten Hand eine na-tiirliche Lerche (soli richtig heissen Parus major, Kohlmeise. Opazka pisateljeva) lia.lt; Feld 2 und 3 in Blau, drei griine Hiigel, deren mittlerer hoher ist und drei beblatterte, oben mit Blumen versehene Tulpenstangel tragt, auf dem Schilde ruht die Freiberrnkrone, auf welcher ein ins Visir gestellter gekronter Turnierhelm sich erhebt, aus dessen Krone ein geharnischter Mann mit der Lerche (richtig Kohlmeise. Opazka pis.) aus Feld 1 und 4 hervorvrachst. Die Helmdecken sind rechts roth mit Gold, links blau mit Silber unterlegt. — Wurzbachu se je ptič zdel skor-janec, a je le senica — ki je v zvezi z imenom Seničar. 556 F. Kavčič: Slavni vojaki slovenski. 25. dan maja streljati na trdnjavo ter pripravljati se k naskoku. A skoraj uvidi sovražni poveljnik, da se ne more držati, in kapitulira v 28. dan maja meseca. — Vrsta 80 topov, bogata zaloga municije in smodnika je palo v roke Seniearju. Ujeto posadko, 50 častnikov in 500 mož, odvedli so v Napolj. — Izvrstni vojnik je prišel potem k okupacijski vojski na Francosko. Papež, kralj napolitanski in sardinski odlikovali so ga z redovi. — Na svojo prošnjo so ga imenovali na to poveljnika trdnjavi Osješki v aprilu 1826. leta. Seničar je bil čiharnih petnajst let generalni major in nedoumno mi je, kako da junak Hollabrunški in Pescarski ni avanziral dalje. — V Osjeku živi samo še jeden človek, ki pomni Seničarja — pet-insedemdesetletni gospod Riegel, bivši zlatar. Ta mož mi je pripovedoval, da je bil Seničar velik posebnež, visok, širokoplec. Po tedanjem vojaškem običaji je bil vedno gladko obrit, baje je bil zelo nečimern; — brivec je moral vsako jutro rano k njemu. Navadno se je sprehajal vsak dan in vedno nosil red Marije Terezije. Mnogo mu je bilo na tem, da so ga pozdravljali tisti, ki so ga srečavali. Nekdaj je ustavil mladega moža, ki je prišel mimo, a prezrl ga, rekoč: „Znate li, kdo sem jaz?" — „Da, da, poveljnik trdnjavi", odgovori mladič. „Dobro, a zakaj me niste pozdravili?" — „ Gospod general, baš se vračam z Dunaja, in tam je čuda generalov; pozdravljajo pa tam ljudje samo tiste, katere osebno poznajo!" — Srdit se zabrne Seničar in se šeta dalje. Velika pobožnost in radodarnost njegova poznana je bila v obče. Vsako nedeljo si je nasadil Seničar svoj generalski klobuk ter šel k maši. Po končani službi božji je posedeval še rad nadalje v cerkvi; niti popoludne ni zamudil litanij. Imel je tudi navado, da je po vseh žepih nosil novce s seboj. Jedva je stopil iz cerkve, obsula ga je jata beračev in siromakov, katere je nadarjal redno. A tudi druzih sitnih prosjakov se mu cesto ni bilo moči obraniti. Osječanje so ga imeli za bogatina, a jaz moram oporekati temu. Seničar je prišel vdovec 1826. leta v Osjek. S seboj je pripeljal mlado, lepo hčerko. Kdaj in kje se je bil oženil Seničar, nadalje, kdo mu je bila soproga, nisem vkljub skrbnemu preiskovanji mogel po-zvedeti, isto tako ne usode mile mu o?tale jedinice po smrti njegovi. Seničar je umrl v Osjeku v 20. dan junija 1830. leta. Imel je 70 let. Leta 1883. nahitila me je usoda v nazvano mestece. — Napotil sem se jedenkrat na tamošnje vojaško pokopališče ter marljivo iskal neznatnega, tihega prostorčka, kamor so bili zagrebli hrabrega, sedaj že skoraj pozabljenega mi rojaka — toda zaman! Nikjer ni več F. Kavčič: Slavni vojaki slovenski. 557 skromnega kamena, ki bi kazal potomcem, kje Seničar „spi nevzdramno spanje." Naj bodo tedaj kratke te vrstice v potomcih mal spomenik junaku-vojniku, ki se je trudil dolzih petinpetdeset let službovanja svojega zadoščati dolžnostim svojim, koristiti domovini in vreden biti najvišjega priznanja.') II. Generalni major Karol Pole pl. Rnttersheim, vitez Leopoldovega redu, redti železne krone S. vrste z vojno dekoracijo, imetnik vojnega križa za zasluge, vitez e. mehikanskega Guadelope-redu, poveljnik 33. pehotne brigade. V 22. dan julija meseca 1819. leta porodil se je bil v Ravnah na Notranjskem v graščini, ki je last grofu Hohenwartu, tedanjemu oskrbniku Lovru Polcu, sin, čegar ime blagovoljni čitatelj nahaja na čelu temu spisu. Mati mu je bila Franja Ksaverija, porojena Pavšel. Mlademu Karolu je najbolje godil vojaški stan; zatorej se odločita roditelja, da ustrežeta sinovi želji ter ga posvetita bogu Marsu. Izvrstno izobraženost vojaško si pridobi bistroumni deček v odgojevališči domačega 17. polka v Ljubljani in stopi 1836. leta radovoljno — pro-stak v vrsto vojnikov na pot, ki ga je pri vela do cesti, vojaške slave in visocega dostojanstva. — v Ciharnih šestnajst let je služil v domačem polku cesarja. Leta 1846. postane podlajtnant drugega reda, a osemnajst let je prebil v pehotnem polku št. 52, kateremu je bil konečno polkovnik ter polko vni poveljnik. Leta 1880. imenuje se Pole poveljnikom 33. peh6tne brigade, a dne 1. maja 1881. leta napreduje na ti stopinji generalnim majorjem. Po preteku oseminštiridesetih efektivnih službenih let, katerih je služil deset med moštvom, a osemintrideset častnik v c. k. vojski nahajamo generalnega majorja pl. Polca brigadnega poveljnika v 63. letu dobe svoje še v aktivni službi, junaka na duhu in telu. V polni moči moški zaloti ga v Velikem Varadinu neizprosna bela žena v 15. dan junija 1884. leta; jedva pet dnij je bolehal. Navdušen za stan, kateremu je bil udan z dušo in telom, poln ognjevite žareče ljubezni za cesarskega gospodarja svojega, vspel se je bil generalni major na stopinjo,, katero je zavzemal. — Da bi bil hi- ') Iz moškega pokolenja Seničarjevega živi še g. Franc Seničar, trgovec v Kamniku. Pis. 558 F. Kavčič : Slavni vojaki slovenski. treje avanziral, da bi ga obdajal svit brze karjere, ni mu bilo usojeno. A bil mu je odsev javne polivale — saj ga je bil knez Schwarzenberg oeito pohvalil za junaštvo pri Milanu, za katero je bil odlikovan z vojnim križcem za zasluge. Udeležil se je bil vojen 1848. in 1849. leta na Laškem. Leta 1878. vidimo Polca poveljnika 1. gorske brigade pri vseh bojih, ki so se bili v bosenski okupaciji na poglavitni operacijski progi od Broda počenši do Serajeva. Pri Kosni, Maglaji, Zepčih, Kokonji in Po-poviči, na Visokem pri jurišu na Serajevo, pri ekspediciji proti Mokremu in v boji pri zadnje imenovanem selu nahajamo hrabrega brigadirja; v ognji mu je svojstvo redka mirnost, čudovita hladnokrvnost, s strogim, veščim okom premotruje razmerje, vedno pogaja prava sredstva, a vodi ga očetova skrb, vedno mu je blaginja smer za čete, katerim načeluje. Nj. Veličanstvo cesar je blagovolil pripoznati velike zasluge, katere si je pridobil Pole tekom te vojne, z najvišjim pohvalnim priznanjem in z redom železne krone z vojno dekoracijo. Po končani vojski prevzame Pole zopet povelj ništvo svojega polka in 19. dne novembra 1878. leta vodi ga v garnizijo dunajsko. Uvod hrabrega izvrstnega polka, ki si je bil slavo svojo utrdil v premnozih bojih imenovanega leta ter osvojil si nove, bil je v pravem pomenu besede ,,via triumphalis". — Prebivalstvo dunajsko je vsprejelo glava do glave hrabri polk z urnobesnimi gromovitimi klici. Ves v vencih in cvetji mu je jezdil na čelu naš rojak polkovnik Pole. S ponosom, z notranjim zadovoljstvom je zrl lehko na krasni svoj polk, pri čegar voj-niškem naobraženji je tudi sam sodeloval neumorno, v katerem pa je znal i ohraniti rednega onega duha, katerega treba, da se zvršijo vekoviti, hrabri čini. Povodom petdesetletnice službenega jubileja podari mu cesar, pri-znavaje vedno hasnovito delovanje in vrlo obnašanje pred sovražnikom, vitežki križ Leopoldovega redu. Generalni major Pole je živel v srečnem zakonu. Nežne čuti, plemenite nravi je bil in srečna vez je spajala vse ude obitelji njegove. Vsem je bil jednako skrben oče. Tožna ga je preživela užaljena soproga, trije sinovi in jedna hčerka. Ljubezen do vojaštva mu je velela, da je i sinove svoje vzgojil v vojnike. Rad je sanjaril o tem, kako bode videl vspevati svojo deco v vrle, zavestne za domovino in cesarja svojega vnete vojake. F. Kavčič: Slavni vojaki slovenski. 615 Slavni vojaki slovenski. Spisal Fridolin Kavčič. III. Josip baron Jablonsky del Monte Berico, e. k. podmaršal, pravi tajni svetovalec, imetnik pehotnega polka št. 30., vitez avstrijskega vojniškega redti M. Terezije in redti železne krone prve vrste. — Deroča Mura je stopala leto za letom preko odmerjene ji struge, trgala prstene obali ter tirala peneče svoje valovje po bližnji rodoviti planjavi. Radi tega so jeli okoli 1804. leta pri Radgoni graditi nasip in zavračati reko. Čuda je onda trebalo delavcev. Vsulo se jih je omenjenega leta v Radgono Slovencev, Italijanov in gorenje-štajerskih Nemcev. Pri radgonskem zemljemerci Hollerji, ki je vodil delo, oglasi se tudi doslužen vojak, imenom Jablonskv, rodom Ceh in ga prosi, naj bi ga za delavca vzel v službo. Holler ga vsprejme in Jablonskv je skrajema nadzoroval delavce. Delavni Ceh se prikupi sčasoma toliko Hollerju, da ga po dovršenih zgradbah pridrži za kočijaža pri sebi. V tem, ko je Jablonskv nadzoroval delavce, seznanil se je z lepo mlado Slovenko Miciko, hčerko delavca Kaganca, ko je v praznicih in nedeljah z desnega bivga Murinega hodila očeta v Radgoni obiskavat. Jablonskv se zaljubi v mično deklico in jo vede pred oltar. Micika ostavi za tem rojstveno si hišo ter gre za deklo služit k radgonski obitelji Scbilcherjevi, kjer ostane do očatove smrti. Potem se preseli k bratu, ki je po očeti podedoval malo imetje. Sad Mickinega zakona je bil čvrst, zal deček, kateri se je porodil v 6. dan septembra 1806. leta v Radgoni. Kumovala mu je Jo-sipina, hčerka gospe Schilcherjeve, a krstil ga je takratni kaplan Maul, kumici na čast za Josipa. — Doumno je, da Josipovemu očeta, kateri se je bil sčasoma docela poslovenil, kočijažu Hollerjevemu, ni preostajalo časa, da bi se zelo brigal za sinka. Odgojila ga je torej le mati sama, Slovenka Micika. Mlada mati pač nikoli niti slutila ni, da bode ljubčka njenega kdaj dičila krona baronska, da bode kdaj nosil prvi avstrijski red za hrabrost, odlikovanje, katero nosijo s ponosom kralji in cesarji; da ji bode sinček cesarski tajni svetovalec. — Ali Rojenice, srečonosne bele žene, darove svoje sipajo v kočo beraško in v sijajno zibel ponosne palače. To pot so vsule blagost v siromašno bajto, tam na obalih Mure zelene. 616 F.Kavčič: Slavni vojaki slovenski. Mlada leta je prebil jako prebrisani deček, kakor vsi ubožni slovenski otroci; letal je po logu in livadi, in pasel krave. A ko zapazita roditelja redko nadarjenost njegovo, pošljeta ga v šolo v Radgono, kder se je potem vedno odlikoval med učenci. — Po dovršenih osnovnih šolah da marljivega dečka kumica njegova, blaga Josipina Schilcherjeva, na svoje troške na gimnazijo v Gradec. Izkazoval se je vrednim podpore svoje kumice; učil se je izvrstno. Toda dolgo ni vstrpel živahni deček na šolskih klopeh, že petnajstletni mladenič reče jim: „Z Bogom" ! Ljubezen in nagnenost do vojaščine ga napoti, da stopi kadet v 10. strelski bataljon. Leta 1822. odkazan je bil Gradec slovitemu temu bataljonu v depotno bivališče. Baš omenjenega leta odide transport strelcev iz Gradca na mejo rimsko k bata-lijonu, ki je bil ondaj prideljen brigadi Paumgarten. V ti četi je bil tudi prejšnji dijak Jablonskv. Srečno je došel k bataljonu v Molo di Gaeta. Jablonskv je z 10. strelskim bataljonom bival po raznih garni-zijah na Laškem, v Reki in v Dalmaciji. Leta 1839. nahajamo Jablonskega v bataljonu po starosti tretjega lajtnanta. Ž njim zajedno sta služila Slovenca častnika Anton Koceli in Viljem Vrhovšek v bataljonu. Leta 1846. povišali so namesto umirovljenega stotnika Ivana Diz-zelhoferja nadlajtnanta Jablonskega za kapitan-lajtnanta. Leta 1847. bil je imenovan stotnikom. Leta 1848. stoprav nudi se Jablonskemu zaželena prilika, da izkaže čudovito svojo hrabrost ter da bistveno pomore osnuti nesmrtno slavo 10. strelskemu bataljonu. V dan bitve pri St. Luciji je stala 6. kompanija pod poveljništ-vom stotnika Jablonskega kot rezerva pri cerkvi St. Lucije in zajedno štirim topom na cesti v brambo. Bilo je okoli poludevete ure zjutraj, ko javi vedetna četa z vstrajnim streljanjem, da je sovražnik blizu. Sovražnik je pričel takoj proti St. Massino Croce, in Bianca Chicco strašansko kanonado, in se vrgel z vso silo na poprišče pri St. Luciji, katero je branila slabotna brigada Strassoldova. Skoraj četrt ure streljal je sovražni roj strahovito z granatami na krilo in v bok; prejenjal je zatem nekoliko, a mahoma se prikaže tudi pijemonteška kolona čez kamenene zgrade. Ta hip so pričeli vrli strelci svoje delo; prevspešen ogenj je podiral sovražnike, da so padali kakor snopje. Presenetljiv je bil vspeh; sovražne kolone so izginile neutegoma. A dasi so vraga naši večkrat zavračali s krvavo glavo, ponavljal je vendar le napade na pokopališče, katero se je trdovratno branilo. Ze je bilo odbitih več drzovitih naskokov najmenj šestkrat močnejšega sovražnika. Brigada Aosta predere torišče med pokopališčem in velicim vrtom; ali strelski F. Kavčič: Slavni vojaki slovenski. 617 četi, ki sta stali tam, zavrnili sta jo z bajonetom. Že je bilo upalo sovražniku srce zaradi hrabrega upora, ko se mu prikaže o boku nova brigada v pomoč. Po tri ure trajajočem nejednacem boji, v katerem se je držal bataljon čuda vstrajno, prepusti šele neprijatelju silovito branjeno pokopališče. Stotnik Jablonskv je kril s svojo kompanijo umikajočo se četo vstrajno in pogumno. Drugi dan je ukazal feldmaršal grof Radetzkv, da se zopet osvoji St. Lucija, kar se je tudi zvršilo po trdovratnem boji. I tu se je odlikoval v novo 10. strelski bataljon. Feldmaršal grof Radetzkv izraža v svojem izvestji de dato 9. dne majnika 1849. leta o bitvi pri St. Luciji na vojno ministerstvo: 10. strelski bataljon pod poveljništvom vrlega svojega polkovnika pl. Kopala je imel osobito najtežavnejši nalog, kajti zaslanjal je oni del sela, proti kateremu je razvijal sovražnik vso silo svojo. Sama 6. kompanij a, ki j e bila postavljena pod stotnikom Jablonskim na pokopališči, odbila je tri silovite napade pij emonteških grenadirjev." Do 27. majnika je bival bataljon v St. Luciji ter služboval na pred-stražah. Dan po bitvi pohodi čislani feldmaršal Radetzkv imenovano selo, objame polkovnika pl. Kopala, in se njemu in stotniku Jablon-skemu iskreno zahvali za njiju vstrajnost in hrabrost. — Stopimo sedaj na bojišče pred Vieenco. Bilo je v 10. dan junija, nekako ob 3. popo-ludne, ko se hrabri strelci 10. bataljona pod Kopalom po robu postavijo jurišajočim vragom ter jih vržejo iz že priborjenega hribovja. Za tem činom predero pomešani s sovražnimi vrstami vred, na planoto, kjer je dvoje okopov z dvema topoma hermetično zapiralo cesto. Ne čakaje povelja se vrže Jablonskv s svojo kompanijo — pred pri-četkom napada je raztrupila sovražna krogla polkovniku Kopalu desnico — na prvi okop. Na čelu samo le nekoliko strelcem osvoji si ga — bil je prvi v njem. Sovražnega vojnika, ki je jedva pet korakov od njega oddaljen strelil nanj, posekal je svojeročno. Vzgledna ta hrabrost navdušila je vso četo tako, da je pogumno udarila za svojim vodnikom. — Potem si osvoji Jablonskv drugi okop, kjer je bil zopet prvi, in podi sovražnika od postaje do postaje do Modene, najskrajnejše točke pri Monte Berici. Tu se nahaja cerkev s samostanom „Madona del Monte", katero veže stebrišče z mestom in ki popolnoma dominira Vieenco. Okopa, katera si je bil osvojil Jablonskv, gospodujeta čez greben, po katerem seje bilo lehko približati samostanu. A ko je to dobljeno — pisana je bila usoda mestu. — Iz tega se vidi, kako važen je bil ta kraj in kakove vrle nasledke je imel pre-izvrstni oni čin, 618 F. Kavčič: Slavni vojaki slovenski. V tem boji je bil tudi težko ranjen že omenjeni stotnik A. Ko-celi. — V 16. dan junija je umrl polkovnik pl. Kopal, ker so mu morali odžagati roko. Hrabri in zvesti njegovi strelci so ga spremili v 18. dan junija na zadnjem potu ter ga zagrebli z vso vojaško slavo na pokopališči v Vicenci. V kapitlji 151. promocije dne 27. novembra 1848. leta pripoznal se je umršemu polkovniku pl. Kopalu in stotniku Jablonskemu viteški križ vojaškega redu Marije Terezije. Vsled tega je bil Jablonskv v 7. dan marcija 1850. leta povzdignen v baronski stan, in je dobil predikat: „del Monte Berico." !) Pri napredovanji proti visočinam pri Somi in Somi Campagni v 23. dan julija in Gamboliti 4. avgusta se je znova odlikoval Jablonskv z osobito dobrim navodom in s pogumom. Začasni poveljnik bataljonov, stotnik baron Lutgendorf, slavi v svojem poročilu vrlo obnašanje, ter pravedno vodstvo stotnika J. Istotako se nahaja Jablon-skega ime v feldmaršalovem izvestji, ki opisuje oni za usodo Milana toliko odločilni boj. Z najvišjim odločilom dne 14. oktobra 1848. leta je bil Jablonskv imenovan majorjem v pehotnem polku Zanini št. 16. Pri slovesi mu je podarila 6. kompanija, katero je vodil Jablonskv tolikanj slavno, prekrasno sabljo, redek dokaz hvaležnosti in čislanja. Leta 1849. dne 3. aprila je bil Jablonskv imenovan majorjem novo osnovanemu 21. strelskemu bataljonu, s katerim je ostal do leta 1850. v Italiji. V 17. dan novembra 1849. leta je bil Jablonskv povišan za oberstlajtnanta in v 6. dan junija 1850. leta premeščen k prvemu žandarmerijskemu polku. Jablonskv je služil po nekoliko v omenjene:n polku, večinoma pa polkovnik in poveljnik 14. pehotnemu polku velikega vojvode hesen-skega; leta 1857. je bil povišan za generalnega majorja in brigadirja v Pragi. Leta 1867. imenujejo Jablonskega drugim imetnikom prvemu pehotnemu polku cesar Fran Josip I. in 1866. leta je bil povišan za feld-maršallajtnanta ter prideljen deželni generalni komandi v Prago. Od 7. dne maja do 5. dne julija 1866. leta je vodil moravsko-šlezijsko generalno poveljništvo v Olomuci. — Leta 1869. postane imetnik 30. pehotnega polka ter se 1872. leta imenuje podmaršalom. Leta 1873. umirovijo ga definitivno, na njegovo prošnjo, o kateri priliki mu je cesar, pri- ') V grbu svojem ima vrhu druzega z ozko m na slovansko svoje ime „einen rothen Apfel an einem mit 3 Blattern versehenen natiirlichen Zweige.u Nenad: Na sveti večer. 619 znavajoč njegovo nadpetdesetletno izborno službovanje podelil red železne krone prve vrste. Jablonskv je umrl 1. dne februvarja 1876. leta sedemdesetleten veteran v Gradci. Junak naš je bil visoke rasti, krepak, izurjen v vseh telesnih vajah, drzovit jezdec in smel strelec, radodaren in prost vsakojake pe-danterije. Jablonskv je bil, kar jednoglasno izpričujejo bojni drugovi njegovi, mož izrednega vojaškega talenta. Mnogo let je živel v srečnem zakonu ter zapustil več otrok. Na sveti večer. Slika iz tržaškega življenja. Spisal Nenad. ilo je temno in luči so gorele po ulicah, ko se je gospod Gorazd napotil po stari svoji navadi v krčmo večerjat. Gostilna je bila prazna. Točaj je stal pri stranski mizi, baveč se z nekim zavitkom; bil je v svoje delo tako zamišljen, da je celo pozabil vsto-pivšega gosta pozdraviti. Prinesel mu je vina rekoč: „Nocoj se pač pozna, da je Božič, nikogar ni videti; seveda, nocoj večerja vsak rajši doma. Ukazujete kaj večerje, gospod Gorazd?" dostavil je še. Gorazd si da prinesti navadno večerjo. Založil je parkrat, toda nocoj se mu ni ljubile. Gnalo ga je nekaj ven. Kam, sam ni vedel. Hodil je brez namena iz jednih ulic v druge, kamor ga je zanesla noga, a v krčmi ga samega za mizo nocoj ni vstrpelo! Srečaval je ljudi, katerim se je poznalo, da se jim mudi. Hiteli so gotovo vsak na svoj dom, kjer željno čakajo žena in otroci. In nocoj ne prihaja lehko kdo s praznimi rokami domov. Na Sveti večer se kaj tacega ne spodobi. Nocoj dobi vsak, kolikor jih je teh malih kričajev in razgrajalcev, vsak dobi svoj dar. To pa ti poredneži vedo, oj, dobro vedo, da jim oče nocoj kaj lepega prinese, zato ga pa tudi že težko čakajo. Nekateri poslušajo pri vratih, ali še ni čuti znanih korakov, drugi pazi pri oknu, kdaj se prikaže. In ko se naposled vrata odpro in oče stoji pred njimi, oj, to je veselje: vsprejme ga radosten krik, smeh in ploskanje z rokami. V hipu so pri njem, obsujejo ga, kakor čebele pomladanski cvet. Najmlajši mu objame koleno, drugi seza po zavitku, a hčerka se vspne, da ga objame okoli vratu. Vsi ga kličejo, pogledavajo ga tako milo, da se presrečnemu očetu od radosti topi srce. Za njimi pa stoji mati in tudi nji zableste solze radosti in sreče v očeh. Da, nocoj je Sveti večer, nocoj se je rodila sreča na svet, njen žarek je zasijal pod vsakateri strop, -«-----=¦ —* Fr. Kavčič: Slavni vojaki slovenski. 483 Slavni vojaki slovenski. Spisal Fridolin Kavčič. IV. Josip Žiga baron Novak, feldmaršallajtnant, vitez avstrijskega vojniškega redii M. Terezije. eta 1770. imel je nekov J. Novak komendsko graščino pri Kamniku v zakupu. Žena mu je bila Slovenka z južne Štajerske, po imeni Marija Terezija Rožanec. V 16. dan marcija 1772. leta se jima narodi sinek, katerega so krstili v župni cerkvi sv. Petra na ime Josipa Žige. -*— Mladi Novak je zvršil v Ljubljani študije svoje. Ko je Turčin zopet leta 1789. jel zbirati svojo vojsko, da napade Avstrijo, ni strpelo več mladega Josipa doma. — Mlada kri tudi pri njem ni zatajila vroče kranjske naravi, hrepeneče po boji s starim sovragom krščanstva. — Novak stopi kadet v 26. pehotni polk in si pribori prve lovorike, kakor nekdaj Vega, v turškem boji. Odlikoval se je osobito z bravuro ter jako spretno vodil izročeno mu četo. — V boji junak, pravi pravcati vzgled hrabrega vojnika, ni se Novak, kakor marsikateri drug vojak, v mirnem času mogel privaditi vojaškemu življenju. Bil je namreč prevročekrven, in rada mu je vskipevala kri. To ga konečno napoti, da zapusti vojsko in praktikant stopi v državno službo. — Toda jedva so bile zapalile bojne furije na Francoskem plame-nico, pa ognjeviti mladenič državni službi zabrne hrbet in popustivši večletno svojo prakso, pohiti znova pod zastavo, da bi zadostil hrepenenju po bojni slavi. Drugič je stopil v vojsko dne 18. decembra 1793. L, v koji dan je zopet 20. pehotnega polka kadet pričel vojaško svojo karijero..— Poleg mnozih oblegovanj in manjših prask, kjer nahajamo Novaka, omeniti moramo tu zlasti slovitih bojev pri Zurichu (26. in 27. dne sept. 1. 1799.) in Hohenlindi (3. dne dec. 1. 1800.) v ko jih je Novak, ki je o tem napredoval nadlajtnantom, izkazal se izredno neustrašljivim. — Junija meseca 1805. 1. bilje imenovan stotnikom pri pehoti Hohenlohe-Bodenstein št. 26. ter boril se je v tem polku služeč pri voji v Italiji. Sreča mu je bila tolikanj mila, da si v bitki pri Caldieru (dne 30. okt. 1. 1805) zbog izrednega poguma in srčnosti pridobi ne le javno priznanje nadvojvode Karola, nego s soglasnim sklepom kapiteljskim zasluži tudi viteški križ Marije Terezije. 31* 484 Fr. Kavčič ^Slavni vojaki slovenski. Ko je Massena prodiral dalje, uda. se Verona v 29. dan okt. 1805. leta. —¦ Polk št. 26. bil je ondaj v posadko južnovstočnemu mestnemu delu in se je odmikal v neprestanem boji v pozicije Caldierske. Tam so ga dodelili desnemu krilu vsporednega voja, zapadno od Colognole. Posebno se je odlikoval v ta dan 3. batalijon polkov. Odbijal je namreč z veliko hrabrostjo ponavljajoče se napade Francozov na utrdbe pri Colognoli. — Francoska divizija je bila napadla 10. reduto, predrla že vanjo ter se vspela na prsobran. V tem kritičnem trenutji prihiti stotnik Novak, ki je s svojo četo na strani redute stal v zaščit neki brežini. Uvidevši opasni položaj, v katerem se nahaja divizija vspostavljena v reduti, napade Francoze nemudoma od zadaj z nasajenimi bodali ter na prsooranu svojeročno poseka voditelja sovražnemu oddelku in Francozje prišedši med dva "ognja, brzo zapuste torišče. — Precejšnje število je bilo tu ubitih in ranjenih sovražnikov, šestdeset mož zajetih, ostali razkopljeni. Nadvojvoda Karol piše v relaciji o bitvi pri Caldieru: »Stotnik Novak se je odlikoval izredno, s svojo četo brez zapovedi napadši sovraga z nasajenimi bajoneti in na t a-kov način pribor i vsi si zopet okope«. Uvažuje ta odločilni čin hrabrega Novaka imenuje ga majorjem — odlikovanje, ki je tolikanj večjega pomena, ker je Novak pred nekoliko meseci stoprav povišan bil v stotnika, tedaj kot najmlajših jeden v šarži svoji mogel ponašati se s takšno naklonenostjo. Ko se je bil sklenil mir, služil je Novak v 37. pehotnem polku. Od tod je prišel februvarija meseca 1809. 1. k brodskemu polku in se udeležil v rečenem letu vojne pri 5. voji, pri vsaki priliki odlikuje se s hrabrostjo in vrlim svojim načelovanjem. — V relacijah generala grofa Hardegga o dogodkih pri Draždanih in Kulmu navaja se Novak med odlikovanci. V bitvi pri Lipskem je bil ranjen. Polkovnikom in poveljnikom 1. seklarskemu graničarskemu polku imenovan, udeležil se je zmagovitega vhoda v Pariz 1. 1814. v diviziji feldmaršallajtnanta grofa Antona Hardegga. V nastopnem letu je bil Novak pod Frimontom v vojski v gorenji Italiji, jednako požrtovalen in neumorno marljiv. Oktobra meseca 1816. leta ga pobaronijo, a marcija meseca 1827. leta imenujejo generalnim majorjem. Zadnja aktivna služba je bilo Novaku mesto divizijonarja v Slavoniji. Leta 1833. imenujejo ga feldmaršallajtnantom in po petinštiridesetletnem marljivem in vspesnem službovanji upokoje ga 1. dan marcija meseca 1836. leta. Novak je umrl 1860. leta šestinosemdesetleten veteran v Gradci. Fridoliii Kavčič: Slavni vojaki slovenski. 221 Slavni vojaki slovenski.1) V. Frančišek Lavrenčič, vojaški kapelan. Spisal Fridolin Kavčič. asi mož, čegar životopis tukaj podajam, ne pripada onim junakom, ki so se z orožjem v roki bojevali proti sovražnikom, vender ga smem prištevati slavnim vojakom slovenskim, zakaj naudajala ga je bojevitost, kakor je nauda-jala njega drugove v polku. Ta mož je bil poikovni kapelan 47. pehotnemu polku, Frančišek Lavrenčič. Iz ljubezni do vojaškega stanu si je izvolil najlepši poziv duhovnikov, poziv na krvavem bojišči časti. Okolo njega je besnel boj, on pa je neustrašeno delil duševno pomoč, pomagal pri amputacijah in je z ognjevitimi govori, kakor nekdaj Haspinger, vnemal srčnost, vrlih dolenjih Štajercev, udeleževal se dejanski italijanske vojne, uplenil celo pri Sussegani papeško grenadirsko zastavo, in marsikateremu Kinski-jancu ohranil življenje. Lavrenčič živi še sedaj, devetinsedemdesetleten častit starček. Sreča ga ni ravno oblagodarila z zemeljskimi darovi, toda ostal je vedrega mladeniškega duha in vesele nravi, kakor pristoja staremu vojaku, živečemu le še o sladkih spominih minulih dnij, v ponosni zavesti, da je izpolnil nalogo življenja svojega. Frančišek Lavrenčič se je porodil dne 31. vinotoka 1813. leta v Pobrši pri Ptuji na spodnjem Štajerskem. Oče mu je bil itnovit malinar, umrl mu je pa že za otroških let. Mati se je drugič omožila, in sila surovi očim je neizrecno mučil ubogega pasterka. Da se iznebi ukaželjnega dečka, neprestano tičečega v knjigah, pošlje ga na varaž-dinsko gimnazijo in ga nastani pri siromašnem jermenarji. Za hrano mu je tukaj plačeval po 2 goldinarja stare veljave na mesec. Po smrti očimovi bi bil moral Frančišek prevzeti domači malin, in bogat kmet mu je pri tej priliki ponudil celo svojo lepo hčer za ženo. Toda Frančišku ni prijalo, da bi požiral prah v malinu, nego osta je v šoli. Zvršivši gimnazij, krene leta 1834. na graško vseučilišče. Ondu dokonča modroslovne in bogoslovne nauke, in nato ga 1840 .leta posvete v duhovnika. Do leta 1841. je bil duhovni pomočnik v Wil-donu, Feldkirchu in Gamlizu. Tega leta ga imenujejo na njega prošnjo vojaškim kapelanom 47. pehotnemu polku. !) Glej »Ljublj. Zvon« 1887., str. 483. 222 Fridolin Kavčič: Slavni vojaki slovenski. Ravno tačas ni imel polk nobenega kapelana, veščega slovenskemu jeziku. Lavrenčič je moral tedaj nemudoma odriniti v Padovo, kjer je istočasno garnizoniral polk. Kako izvirno ga je vzprejel polkovni načelnik, polkovnik Vanka, osivel bojnik stare korenine, v čegar junaških prsih je bilo plemenito, gorko čuteče srce, popisuje Lavrenčič sam tako-le: »Prednik moj, sedaj že umrši Andrej Korošec, mlad mož, obolel je na umu, in zato so ga upokojili. Ko se jaz, tudi še mladenič, kateremu je šele poganjala mišja dlaka, predstavim polkovnemu poveljniku, ploskne gospod polkovnik z dlanjo ob dlan in vikne začuden: ,Kaj, vi ste že duhovnik? Želel sem starejšega patra, in sedaj mi pošljejo mladega pobalina, kateremu niti brada še ne poganja. Ognjevite Italijanke izpijo tudi vam tisto trohico možganov kakor vašemu predniku.' — Jaz pa ga zavrnem: ,Gospod polkovnik, zlo je, ako je človek mlad, toda to zlo se boljša od dne do dne. Vsakdo tudi ne zblazni, najsi bi rado-voljno uklanjal tilnik lepi Veneri; meni, duhovniku, pa je celo sveta dolžnost, da se premagujem!« — Te besede so ugajale polkovniku. Potrepal je mladega kapelana po ramenih in mu očetovski dejal: »Ljubi prijatelj, jaz sem vojaško dete. Služil sem počenši od pičice, oženil se že narednik. Žena mi je Cehinja, ki izvrstno prireja kolačke. Imam tudi dve zali odrasli dekleti, Reziko in Katico. Vsak večer ob 7. uri prihajajo k meni gotovi častniki. Tukaj potem jemo, pijemo, igramo, časih tudi plešemo, in zapovedujem vam, da morate vsak dan priti k meni, tako sem vam vsaj odtegnil priliko, da ne bodete kolovratih po kavarnah in krčmah.« Lavrenčič, naobražen šegav družabnik, odzval se je vsak dan temu prijaznemu vabilu, od tedaj pa tudi delil vse vesele in žalostne ure polkove. Vse ga je ljubilo in spoštovalo kakor rodnega brata. S polkom svojim je odšel potem v Mantuvo, Vicenco, Verono in Benetke. Navesti hočem samd jeden slučaj iz tega časa: Dne i. ki-movca 1845. leta je marširal polk k brigadnim vajam v Belluno pod poveljništvom brigadirja kneza Hanibala Thurn in Taxisa, ki je 1848. leta padel na pokopališči v Vicenci. Dne 28. kimovca 1845. leta je bila vsi brigadi za konec vajam napovedana parada na papeževem trgu v Bellunu. Ob 9. uri zjutraj so prišli k nji tudi maršal Radeckv z nadvojvodo Frančiškom Jožefom, sedanjim avstrijskim cesarjem, in Karlom Ljudevitom. Lavrenčič je služil poljsko mašo in odvedel oba nadvojvodi v kapeličin šator in sicer nadvojvodo Frančiška Jožefa, kot dra-gonskega polkovnika, držeč za roko. — Ko je viteški naš vladar, Njega Veličanstvo leta 1883. bival v zeleni Štajerski, posetil je tudi Fridolin Kavčič: Slavni vojaki slovenski. 223 grad HoUeneg, last kneza Liechtensteina. Sivolasi župnik in domači prijatelj knezovi rodbini Lavrenčič je imel srečo, da ga je knez Alfred Liechtenstein predstavil Njega Veličanstvu takole: »To je vojaški pater, ki je 1845. leta, ko je bilo Vaše Veličanstvo dragonski polkovnik v Bellunu, služil poljsko mašo in odvedel Vaše Veličanstvo v kapeličin šator.« — Tega slučaja se je Njega Veličanstvo blagovolilo spominjati. Prisotni štiriinosemdesetletni general konjiče Frančišek Liechtenstein, primetnil je nato: »Veličanstvo ste hitro avanzirali, v treh letih od polkovnika do cesarja.« — Dne 14. velikega travna 1848. leta je kampiral 47. polk pri Ca-stretu pred Trevizo. Ko so vojaki kuhali, napadle so jih papeževe in neapolitanske čete. Lavrenčič se postavi na čelo jednemu oddelku in svojeročno sredi polkovnega moštva zapleni papeško grenadirsko zastavo. Sovražnik pa po kratkem boji pobegne. Od dne 7. kimovca 1848. leta do leta 1849. so večkrat poživljali Lavrenčiča, da je služil mašo pri feldmaršalu Radeckem v Villa reale. Pri teh mašah sta vselej stregla dva podčastnika, pred oltarjem pa je sredi klečalnika klečal Radeckv, njemu na desnici soproga feld-zeugmeistra Hessa in na levici nje soprog. Popoldne ob 3. uri je bil navadno obed, pri katerem je Lavrenčič sedel nasproti maršalu. Pri teh obedih je bil vselej prisoten fzm. Hess s soprogo in vsi šarži od poročnika do kornega poveljnika. Preprosti, resnični popis zmagovite bitke pri Novari sem popolnoma povzel dnevniku Lavrenčičevemu: »Dne 19. sušca 1849. ^a. Je marširal polk iz Cugiona v Pavijo, dne 20. sušca pa v pričo Radeckega ves čiherni voj čez Pad na Pi-jemonteško. Vse je ukalo, plesalo in skakalo od same radosti, videč Radeckega, ki je vsakomur privoščil bodrečo besedico. Meni je dejal: ,Da, ako je pater navzočen, izvestno nam ne odide zmaga, da, da, vrli moji Štajerci!' Nočili smo na travniku pri Gropelu, dne 21. sušca 1849. ^eta pa smo se pomikali dalje. Mesto samo so si bile že osvojile prednje straže. Navzlic temu nismo mogli korakati po njega ulicah, nego morali smo prej odpraviti demontirane topove, pobite konje in mezge. Od dne 22. na 23. dan sušca 1849. ^eta smo kampirali v Ves-polatu pod milim nebom. Zarano zjutraj Kinskijanci še nismo vedeli, kaj nas čaka. Ko je polk ob 7. uri zjutraj pokuhal, nadaljevali smo pot proti Novari, oziroma v Olengo. Jaz sem korakal peš z avdi-torjem F. Hochlingom, polkovnim zdravnikom doktorjem Szomborom ob strani polkovnemu poveljniku baronu Bianchiju. Spominjam se, da 224 Fridolin Kavčič: Slavni vojaki slovenski. sta se mi takoj početkom marša iz Vespolata približala stotnika grof Rudolf Salis in Schaffer ter dejala: ,Ti pater, nekako zdi se nama, da padeva danes.' Prosila sta me, naj jima oskrbim neke obiteljske stvari, kar sem jima seveda rad obetal kot dober tovariš. Ko se tako dalje pomikamo po cesti proti Novari in nas obhaja čustvo, katero se ne da popisati, zdajci proti 10. uri dopoldne strašno zagrme topovi in pokajo puške, jedva 20 minut od nas. Varstveni oddelki drugega našega kora pod fzm. d'Asprom so namreč zadeli na veliko vojsko sovražnikovo, katero je osebno vodil kralj Albert. Rezervni kor pod fzm. Thurn-Valsassino se je pomikal kakor tudi prvi kor pod generalom konjiče grofom Vratislavom proti Vigevanu in tretji kor pod generalom konjiče "VVallmodenom proti Vercelliju. Vsi ti trije kori so imeli še do tri ure hoda, da so zadeli na sovražnika. Toda baron d' Aspre, ta sivolasi junak iz bitve pri Lipskem, hotel si je sam s svojim korom natrgati krvavih lovorik, predno bi še prišli drugi oddelki. Ko tako počasi stopamo dalje, prijezdi imenovani feldzeugmeister s svojim spremstvom in zakriči tako-le laskavo: ,Vi psi, ali hočete večno živeti ?! Stopaj ! Na levo v boj!' Jaz sem ostal z avditorjem in polkovnim zdravnikom na cesti, in jedva nekoliko sto korakov od mene so padali ljubi Kinskijanci mrtvi in ranjeni, med njimi štirje stotniki in resnično grof Salis tudi. Krogla iz topa ga je raztrgala na kosce; mrtveca smo spoznali po Leopoldovem redu in po redu francoske častne legije, katera je imel pripeta na suknji. Stotniku Schafferju je preotlila krogla iz puške glavo sredi čela. V spomin nanj hranim še dandanes onadva mala samokresa, ki sedaj visita pri moji postelji. Prevelika sila sovražnikova nas je potiskala sedaj naprej, sedaj nazaj. Mi trije, ki smo stali na cesti, gledajoč to moritev, katere ne pozabim nikdar, čakali smo zvršetka kakor na trnji. Ko se je vršil boj, žvižgale so tudi krogle mimo nas. Nekako ob dveh popoldne za-čujemo topove od Vigevana in Vercellija. Iz Vespolata je že tudi drevil 4. kor pod fzm. Thurnom sredini na pomoč. Sedaj se je tudi nam izpremenil položaj. Sovražnik, katerega so prijeli od treh stranij, bežal je v mesto Novaro. Ob 4. uri so dejali, da je zmaga naša! In sedaj je bilo širo polje polkovnemu zdravniku doktorju Szomboru in meni. Ranjencev, mrtvecev — tema prijatelja in sovražnika! Toda vsemu nisva mogla kaj. Zmračilo se je. Spal sem na veliki cesti. Okrog mene so ležali trije mrtvi pijemonteški vojaki, za vzglavje mi je bil kup gramoza. Dasi je dišalo po strelnem prahu in mrtvecih, akotudi sem se zavedal zmage, in navzlic govorici, da odmarširamo jutri v Turin, Fridolin Kavčič: Slavni vojaki slovenski. 225 spal sem izvrstno. Dne 24. sušca 1849. ^a °b IO- ur^ zJutraJ je bil slovesen vhod v mesto Novaro. Prej smo še oskrbeli težko ranjene Kinskijance in jih mnogo amputirali. Meni je bila pri tem poslu naloga , da sem žile prevodnice prevezoval s svileno nitjo. To je bilo sploh v vojski pri amputacijah moje delo. Oj, kako opustošeno je bilo mesto! Premagani Pijemontezi so bili pokončali pred begom zdravila po vseh lekarnah, da jih nismo mogli dobiti nikjer, kar je neizrecno razljutilo mojega polkovnega zdravnika. Po obedu ta dan sem se napotil med 10. in 12. uro v mesto, katero so bili oplenili in opustošili lastni rojaki. Na velikem trgu pod milim nebom vidim mizo z nekoliko stoli. Sedel pa je jedini general Schonhals in pisal. Okolo njega so stali Radecky, Hess, kralj Viktor Emanuel, pije-monteški grof Cavour in naš vojni intendant grof Pachta. Poleg drugega sem cul te-le besede: ,Kralj Albert je odstavljen in mora v pregnanstvo na Portugalsko, zakaj z izdajico ni moči sklepati miru. Kralj je njega sin Viktor Emanuel.' Toliko da sem se vrnil k svojemu polku, že nam je došlo povelje, da mora brigada Schultzig takoj odriniti in preganjati sovražnika severno od Novare ter očistiti vso okolico. Tudi jaz sem marširal ž njo. Mnogo, mnogo smo si imeli dopovedati o naših palih in ranjenih tovariših. Blizu sela Fara smo prenočili. Trudni smo legli k počitku. Kakov nepozaben prizor je bil zjutraj našim očem! Vsa brigada je ležala in spala pod sneženo odejo, poldrug čevelj visoko. Živo se spominjam, kako so nam klepetali zobje, in kako smo kolneč, smijoč in šaleč se lezli izpod snega. Odtod smo se dne 25., 26. in 27. sušca vrnili preko Novare v Vespolate in Pavijo.« — Dne 4. velikega travna 1849. ^^ Je izgubil 47. polk svojega polkovnika. Imenovan je bil namreč za generalnega majorja in moral oditi k ogerskemu voju. Odhajajoči polkovnik je napisal na poti na postaji Aula vrlemu polkovnemu kapelanu to-le izpričevalo : »Odpozvan od polkovnega poveljništva, čuti se podpisanec zavezanega, podeliti gospodu polkovnemu kapelanu Frančišku Lavrenčiču imenovanega polka vrlo zasluženo izpričevalo, da je ves čas, odkar je podpisanec vodil polkovno poveljništvo, ne samo izvrstno izpolnjeval dolžnosti, tičoče se ga v bolnici, na leči in izpovednici, pri uradnih spisih i. t. d., nego da je tudi vso usodo polkovo, počenši z italijanskim prevratom do danes, prebil v vzpodbujo k vztrajnosti, da je bodril moštvo o priliki, ko so je zavajali po Benetkah k nezvestobi do cesarske rodovine, da je tam v spremstvu oboroženih rebelov iz vojašnice vsak dan v bolnici bolnikom in pri Malgheri ranjenim vo- 226 Fridolin Kavčič: Slavni vojaki slovenski. jakom delil duhovno tolažbo in pomoč, dalje, da je od početka italijanske vojne prebil vsako nezgodo in vsako težkočo s polkom v bod-renje in v posnemen vzgled, da je ž njim bivakiral pod milim nebom; da je v bitvah pred sovražnikom vedno v smrtni nevarnosti delil ranjencem in umirajočim ne samo duševno tolažbo, nego da je pri izva-danji krogelj in pri amputacijah na lici mesta, kjer se je obezovalo, sam delil zdravniško pomoč; da je vedno moštvo z besedami in činom bodril k hrabrosti in zatajevanju v njega slovenskem materinem jeziku, da je dne 14. velikega travna 1848. leta pri sovražnem napadu iz Treviza pri Castretu sredi polkovnega moštva svojeročno zaplenil pa-peško grenadirsko zastavo; iz kratka, da je z besedo in dejanjem mnogo pomagal k izvrstnim hrabrim činom polkovim in da se zaradi tega najtopleje priporoča v počast in odlikovanje. Postaja na poti Aula, dne 4. velikega travna 1849. ^e1:a-(L S.) Bianchi s. r. polkovnik in poveljnik pehotnemu polku grof Kinski, št. 47.« »Prezaslužno vedenje gospoda vojaškega kapelana Frančiška Lav-renčiča morem potrditi kot večkratni očividec ter ga radi tega najtopleje priporočati visoki počasti. Glede na zaplenjeno papeško zastavo, morem tudi potrditi, da mi jo je imenovani gospod vojaški kapelan izročil zvečer po bitki pri Castretu in da sem jo potem osebno izročil Njega prevzvišenosti gospodu fzm. Nugentu. (L. S.) Frančišek grof Schaffgotsche s. r., fmlt« O priliki, ko so dne 11. velikega travna 1849. ^e^a na^ ljudje plenili Livorno, otel je Lavrenčič osemdesetletnemu škofu livornskemu Girolamu Gaviju življenje. V zahvalo ga je ta imenoval častnim župnikom vladiške dijeceze v Livornu. Dalje je bival Lavrenčič v Pizi, Luciji, Pistoji, Florenci, Civitavecchiji, bil prisoten pri slovesnem vhodu papeža Pija IX. v Rimu in služil mašo v cerkvi Aracoli. Dne 24. malega srpana 1850. leta je feldmaršal Radeckv svojeročno dekoriral Lavrenčiča z zlatim duhovnim križcem za zasluge »pro piis meritis«, rekši: »Zahtevali niste ničesar boljšega!« Dne 1. velikega travna 1852. leta so prestavili Lavrenčiča za kapelana k mornarici. Ves polk je žaloval, da so tako nepričakovano odpozvali ljubljenega polkovnega kapelana. Tedanji poveljnik polkovnik grof Castiglione je pri slovesi objel Lavrenčiča, snel s stene svoj portret in mu ga podal, rekši: »Ljubi moj prijatelj, ne morem vam dati drugega nego samega sebe!« Poleg tega je izročil Lavrenčiču Filodem: Življenje — trpljenje. 227 izpričevalo, pisano v najsrčnejših izrazih, čegar končne vrstice naj navedem tukaj: »Neomejeno zaupanje vseh predstojnikov in otroška ljubezen vsega polka je bila vrlo zaslužena plača njega plodovitemu delovanju. Naše najodkritosrčnejše želje spremljajo tega najvrednejšega duhovnika, čegar spomin nikoli ne ugasne v hvaležnih srcih nas vseh. V Florenci, dne 3. velikega travna 1852. leta. (L. S.) Castiglione s. r., polkovnik.« Kot pomorski kapelan pa Lavrenčič ni deloval dolgo. Prijal mu ni morski vzduh, in že meseca kimovca 1852. leta je pustil svojo službo in prestopil v civilno službo, iz prva kot kaznilničin duhovnik v kaznilnici Karlau v Gradci. Kesneje mu je podelil tedanji ogerski guverner knez Frančišek Liechtenstein župnijo HoUeneg na gorenjem Štajerskem. Tu živi sedaj Lavrenčič v prijazni hišici, katero si je sezidal sam. Radi ga vselej vidijo v krasnem gradu Hollenegu, lasti kneza Liechtensteina. Življenje — trpljenje. G, /emii trpim? Čermi živim ? Živim, da morem trpeti, Trpim, ker moram živeti. Filodem. Na grobu. Lc .omldd je v cve"t odela svet; Kaj hodiš na gomilo zret, Mladenič tožni, tihi? Cvet6v ne išči na gomili, Iz trat so lepših privabili Pomladi nežne dihi. »Na grob cvetic ne hodim zret, Žalujem le usehli cve"t, Ki spava v krilu jame. PomMd ljubezni v me" je dehnil; Odkar mi cve"t je tL usehnil, Pomlad ne cvete zdme . . .« Zdeslav.