načrt Vzgojni Vzgoja, december 2019, letnik XXI/4, številka 84 29 Šele takrat, ko smo na zavedni ravni sposobni soočati se z lastno notranjostjo, bomo lahko do svojega sogovornika pristni, brez krinke ali fasade, z odprtimi čustvi, ki jih bomo lahko izražali, če bo to primerno. Če hočemo pomagati drugemu, moramo biti pripravljeni nenehno delati na sebi. Moč pogovora: pristnost in osebna skladnost Tatjana Vertačnik, univ. dipl. psihologinja, strokovna vodja Društva Zaupni telefon Samarijan. Kurja juhica Na eni od supervizij strokovnih delavcev nam je sodelavec povedal zgodbo, kate- re sporočilnost se mu je globoko vtisnila in mu sledila v vseh letih poklicnega dela. Zgodbo o pomenu pristnosti v odnosih, tudi v profesionalnih odnosih. Med številnimi strankami je imel tudi staro gospo. 'Mamka' jo je poimenoval. Ženica, stara čez 80 let, je živela skupaj z odraslim sinom, zaradi katerega je prihajala k soci- alnemu delavcu. Pogosto jo je poslušal, po- govorila sta se, kako naj kaj uredi, enkrat pa uspel tudi urediti neko malenkost zanjo. Pogovori so bili prijetni in bila mu je hvale- žna za pomoč. Ženica mu je bila pri srcu, spominjala ga je na sosedo, pri kateri je bil pogosto, ko je bil še otrok. Vedno pogosteje je prihajala in včasih je že težko našel čas za pogovor. Ob enem od nje- nih obiskov je imel res veliko dela in se ji je nekako skril, sodelavci pa so ji povedali, da je odsoten. Naročila je pozdrave zanj in po- vedala, da še pride. Imel je slabo vest, ni je hotel razočarati, ampak res je bil zelo zase- den. Čez teden dni mu je stara gospa prišla povedat, kako veliko ji pomeni njegova pod- pora, in ga povabila, naj jo obišče. Ob tem je zaznal tisti poseben lesk v njenih očeh. V naslednjih tednih se je nekako izmikal nje- nim vabilom, prestavljal datume obiska. Ko jo je videl na hodniku, da je namenjena k njemu, je našel kak izgovor, da nima časa ali da mora nujno na teren. Včasih se je kar skril. Dejala mu je, da pa vseeno mora jesti, in ga povabila na kosilo. Na dobro domačo kurjo juhico. Težko je našel čas, predvsem pa mu je bilo zares težko zavrniti staro go- spo. Juh ni imel rad, kurjih pa sploh ne. Tež- ko bi ji razložil tudi, da ne more kar priha- jati na obiske, strokovnih razlogov za tako pogoste obiske pa ni bilo. Čutil je, da bi ji moral povedati, a … A mu je bilo resnično hudo prizadeti iskreno staro gospo, ki mu je bila tako hvaležna za njegovo pozornost. Nekega torka zjutraj, ko so imeli sestanek z direktorjem in sodelavci, pa tudi sodelavci iz drugih ustanov, tajnica ni mogla ustaviti prijazne stare gospe. Namenila se je pogostiti svojega socialnega delavca, ki nikoli ni imel časa niti za kosilo, in skuhala mu je dober obrok. Z žarečim obrazom je predenj posta- vila cel lonec kurje juhice. Skuhana je bila po starem in z ljubeznijo. In vse tiste kurje glave in kremplji so očitajoče zrli vanj. Pristnost in osebna skladnost je v pogovoru s človekom v stiski zelo pomembna Pristnost in osebno skladnost (Carl Rogers je to imenoval kongruenca) bi lahko defini- rali kot enotnost ali skladnost med notra- njim doživljanjem (čustva, želje, vrednote) in zunanjim vedenjem, pri čemer ne gre samo za iskrenost navzven, ampak še bolj za stik s samim seboj, s svojim najbolj notra- njim jazom. Pogovor s človekom v duševni stiski temelji na odnosu. Če nismo v stiku z lastnimi čustvi, če ne živimo iz sebe, am- pak iz pričakovanj drugih, če je naš jaz za- kopan pod množico obrambnih mehaniz- mov, potem ne bomo zmogli vstopiti v svet drugega, ga ne bomo mogli slišati, sprejeti in z njim vzpostaviti odnosa. Šele takrat, ko smo na zavedni ravni sposobni soočati se z lastno notranjostjo, bomo lahko do svojega sogovornika pristni, brez krinke ali fasade, z odprtimi čustvi, ki jih bomo lahko izraža- Foto: BS načrt Vzgojni 30 Vzgoja, december 2019, letnik XXI/4, številka 84 li, če bo to primerno. Če hočemo pomagati drugemu, moramo biti pripravljeni neneh- no delati na sebi. Naša pristnost je pri delu na telefonu za lju- di v duševni stiski temeljnega pomena ne samo zato, ker je predpogoj za medčloveški stik, ampak tudi zato, ker na klicalca deluje razbremenilno. Pristen poslušalec, ki si upa biti to, kar je, postane model ali vzor, ki kli- calca osvobaja lastnih prisil in mu pomaga doseči več pristnosti in več poguma za soo- čanje s samim seboj. Naša odprtost lastnim čustvom (tudi manj prijetno obarvanim, kot so jeza, strah, negotovost ...) in njihova prosojnost sogovorniku olajša odprtost in občutljivost za podobno doživljanje pri sebi. Ko govorimo o svoji pristnosti, ne mislimo na tisto pristnost, s katero se ljudje včasih hvalimo, ko rečemo: »Jaz vsakemu v obraz povem vse, kar mislim. Nisem kot nekate- ri hinavci …« Pristnost pri našem delu (pa tudi sicer v življenju) ne pomeni, da nenad- zorovano bruhamo iz sebe vse, kar tisti hip čutimo in mislimo. Gre za izbirno pristnost, to je sposobnost oblikovanja pristnih izjav, primernih okoliščinam in ciljem konkretne situacije, ter disciplinirano izražanje svojih čustev, potreb in želja. Kar izrazimo, mora biti pristno, vendar ni nujno, da povemo vse, kar mislimo ali doživljamo. Naša pri- stnost naj krepi klicalčevo pristnost. V prizadevanju za lastno pristnost se zave- mo pritiskov, ki jih okolje vedno izvaja na posameznika, s tem da mu vsiljuje določe- ne vzorce vedenja in razmišljanja. Gotovo je potrebna neka mera prilagodljivosti okolju. Če hočemo funkcionirati v družbi, se mora- mo podrediti določenim družbeno spreje- tim normam vedenja. Zavračanje pristnosti in občutek ogroženosti bomo začutili tudi v stiku s posamezniki, ki težko vzdržujejo napetost med lastno masko in pritiskom svojih potlačenih čustev. In končno se bo prizadevanju za pristnost upiralo nekaj v nas samih. Pot do pristnosti je pot samo- spoznavanja, kar pomeni naporno, včasih tudi boleče prebijanje skozi sloje priučenega vedenja do svoje ranljive, krhke človečnosti. Pristnost pomeni tudi izpostavljenost. (Povzeto po: Učno gradivo za usposabljanje novih prostovoljcev, Društvo Zaupni telefon Samarijan) Starši V zadnjih letih se starši in vzgojitelji otrok, ki zaključujejo vrtčevsko obdobje, vse bolj srečujejo z vprašanjem, ali otroku podaljšati čas v vrtcu za eno leto ali ga vpisati v šolo v petem in šestem letu starosti. Strokovnjaki, ki so postavili program devetletne šole, trdijo, da je program devetletke z res številnimi prilagoditvami pripravljen za otroke, stare od pet let in osem mesecev do šest let in osem mesecev. Odlogi všolanja – da ali ne? Tatjana Jakovljević, univ. dipl. prof. defektologije, razvojna terapevtka s specialnimi znanji, kot specialna pedagoginja deluje na področju zgodnje obravnave otrok s specifikami v razvoju, pri čemer vključuje načine vstopanja v otrokov razvoj z vidika nevroloških baz v soodvisnosti s primarnim socialnim okoljem. Sistemsko deluje na področju vzgoje in izobraževanja z namenom implementiranja najnovejših znanj nevroznanosti, ki odkrivajo osnove razvoja otrokovih možganov. Praksa kaže, da se je število odlogov v zadnjih nekaj letih več kot podvojilo in da je v letošnjem letu odloženih 12,2 % šoloobveznih otrok. Stroka s poglobljenimi analizami išče vzroke za povečevanje števila odlogov. Izsledki do sedaj narejenih raziskav ka- žejo, da se povečuje število opredelitev otrok s posebnimi potrebami, otrok tu- jih državljanov, s strani staršev pa je na prvem mestu odločitev za odlog všolanja potreba po podaljšanju enega leta otro- štva njihovemu otroku. Na drugi strani strokovnjaki svetovalnih centrov za otroke, mladostnike in starše po Sloveniji izpostavljajo, da v šolo vsto- pajo čedalje bolj nezreli otroci, ki imajo šibkejše govorno-jezikovne sposobnosti,