Žigatov Primož Ivo Trošt arobe svet je bil in bo!" tako je ponavljal Primož in prav je trdil, dasi so ga šteli med tiste redkosejane vaščane, ki se jim suče pod klobukom eno kolesce premalo ali pa preveč. Prav je govoril Primož, si zapalil tobak v vivčku pod nosom in molčal. Saj molče tudi veliki misleci, ko preudarjajo kako veliko misel, ki bi premenila ali vsaj znatno predrugačila sedanji red ali bolje: nered na svetu. Molk je zlato. Zato je Žigatov Primož največ molčal in naj-več mislil, toda mislil je vedno — s celim obrazom: usta so se mu širila in ožila ob vivčkovi cevki, povešala in zopet dvigala, kakor če bi s kredo ¦X 150 K- zaznamenovali na tablo hribe in doline. Oči so mu pomežikovale, tudi lica so pomagala ob tem delu, in celo ušesa so migala všečno ali nevšečno, kakor je že nanesla sreča. Narobe svet je bil s Primožem. Z njegovo več kot za potrebo naprej se upogibajočo postavo v starikavi noši in z njegovo luknjičavo pametjo so se ljudje bavili več kot z dogodki sodobnega življenja, ki je minilo mimo njih in se ni niti ozrlo na Primoževo rodno vas in njegove obču-dovalce. V tem času so namreč že zložili o njem pesem: Žigatov Primož po travniku gre, pod noge si gleda, k' 'ma škornje nove. Kmalu pozneje je zadonela o njem druga kitica, kako Primož tobak kadi ter si nos smodi. Tretja kitica je pa opevala, kako Primož izgubi črevlje, ki so pa — bolj pametni nego njihov gospodar — priromali pozno v noč sami za njim na hlev leč. Toda vam to se ni znano. Naj torej povem to dogodbico prav vkratkem. Tudi Primož sam se ni v svojih mislih nikdar na dofgo bavil s tem dogodkom, marveč je ročno pograbil kamen, tresko ali oklešček in zagnal za grdim opravljivcem, ki je imel pač dovolj časa, baviti se s čim drugim in ne o Žigatovem Primožu zlagati pesmi: Narobe svet! Zgodilo se je pa tako-le: Prav tisto nedeljo po Sv. Juriju je bilo; tega Primož ne zabi, ko bi imel še stokrat nove črevlje na tem svetu. Odpravil se je popoldne spodobno k litanijam in sklenil podvizati se do-mov po dovršeai službi božji, ker se jutri začne paša, Žigatov Primož je -X 151 K- bil pa na paši veliki pastir. Prva in zadnja je veljala tam njegova. Vsi so mu bili dolžni pokorščine kakor očetu in mu tudi zažigali tobak v vivčku. Začetek je bil torej določen na jutri. Ker se pa mora tudi tako delo začeti z božjo pomočjo in kolikor možno s primerno slovesnostjo, ki jo občuti duša in telo, je tudi Žigatovka obljubila za malico Primožu natolČi jajec v ponev, jih ocvreti z dišečimi ocvirki in postaviti pred velikega pastirja na mizo polič starine, ki se nikdar ni upirala Primožu. Zatopljen v take slastne misli še izza prejšnjih let, je stopal Primož v cerkev, in kadar se mu je oko uprlo pod noge, je videl svoje nove škornje. Napravili so mu jih zato, da ga ne bo zeblo zjutraj in zvečer na pašo in s paše in da bi z boso nogo ne zadeval ob ostro kamenje ali bodeče trnje. Ti škornji so bili njegov ponos — še večji nego telovnik s posrebrnjenimi gumbi. Ustnice so se mu všečno skrivile v podobo črke v in oči ni mogel vec dvigniti od novih škorenj. Nad njim je peval v zraku škrjanec, v goščavi se je oglašala kukavica in jata vran se je podila z njive na njivo; on ni videl niti mlade trave pred seboj. Korakal je tudi mnogo hitreje od drugih va-ščanov. Kolikor jih je došel in srečal, ni pogledal ne ogovoril nikogar. Korenova Ivanka in Kraljičeva Lenka sta gledali za njim ter se mu čudili na tihem. Poleg njiju je stopal tudi Korenov Pepček in poizkušal posne-mati Primoža v hoji. To je dekletoma kar podvojilo smeh. A Žigatov Primož se ni zmenil za nikogar. Vlekel je vztrajno svoj vivček, tiščal obe roki v žep kakor je videl časih gospoda župana, pa gledal nove škornje ter videl v duhu slastno večerjo iz ocvrtih jajec s poličkom vina. Vse se mu je zgodilo, kakor je mislil in videl. Kakor vsako leto je začel pastirsko službo v božjem imenu. Toda že takoj prvi dan popoldne je čul — pesem, kako si Primož gleda pod noge. Poslušal je in se jezil na narobe svet. Nekaj dni pozneje so mu glasovi nevidnih pevcev iz goščave prepe-vali še zraven prve kitice tudi druge, kako Primož kadi tobak, si smodi nos in se še smeje poleg tega. Tedaj se je kakor besen zapodil v goščavo, nekaj pevcev zlasal, nekaj pa razpodil. Solnce se je vedno topleje oziralo na mater zemljo. Drevesa so otresla pisano obleko in jela kazati pomalem svoje sadove. Prve seveda so bile črešnje. Gorko dopoldne je bilo, ko je pasel Primož svojo goved prav tik Žigatovega travnika. Blizu ograjeje stala ne visoka črešnja-cepljenka in na nji vse polno vabljivih, rdečih črešenj. Primož zaupno izroči živino svojim mladim tovarišem, sezuje črevlje, odloži celo vivček in spleza z velikim trudom na drevo, da se do mile volje naužije božjega daru. Nabere še nekaj črešenj, da z njimi maličkom poplača njihov trud in zleze z dre-vesa. V lastnem užitku ni vedel Primož, da pripeka solnce, da komarji in obadi dražijo živino, ki je zbezljala domov, tovariši so izginili kdovekam, če se niso celo vdrli v tla. Pastirjev nikjer, živine nikjer in — črevljev nikjer. V taki zadregi ni bil Primož še nikdar, odkar uživa čast velikega pastirja. H5H 152 Hg- Žalosten se skrivaje splazi domov, pa na tihem na hlev domače hiše. Od tu je videl v svoje nemalo presenečenje, da je govedo doma. Stalo je pri jaslih neprivezano in z repom otepalo nadležne muhe. Primož ga pri-veže in gleda, če niso z govedom — pribezljali tudi škornji domov. Nič. Popoldne je moral bos na pašo, a malički so se ga ogibali kakor nalašč. Ti preteta reč! Sram ga je bilo. Kaj, ko bi jih ukradel kdo? — Samo kje so, kje? Zvečer ni dolgo zatisnil očesa in ko je zadremal, se mu je sanjalo, da vidi, kako sam peklenšček na gorečih vilah odnaša njegove škornje kdovekam. Stresel se je, zdramil in vzdihnil prav srčno in milo. Šele črez dolgo je zaspal in sanjal, da so črevlji na črešnji — prav na koncu veje, kamor ne more do njih. Zjutraj je zagledal črevlje ob svojem zglavju, sklenil roke ter zahvalil Boga in vse svetnike, da jih ni odnesel peklenšček na črešnjo. Hudomušni pastirji so mu jih bili skrili in ponoči donesli na dom. Naslednji dan je pa že slišal, kako spleza Primož na črešnjo, mu vrag od-nese škornje, a ponoči prihite sami za njim k postelji. Napev je bil prav tak kot za prvo in drugo kitico. Primož zgrabi zakrivljeno pastirsko palico in jo takoj zapodi za prvitn nagajivcem, a ta se mu izmuzne in zavpije: ,,Pa bi jih bil varoval sam; čemu si pustil vraga na travnik? Narobe svet!" Kaj je hotel Primož odgovoriti na to? Zapalil si je tobak v vivčku in molčal. Če so ga pa le dražili, je pobral kamen, tresko ali oklešček in ga vrgel za predrznimi opravljivci. »Narobe svet je bil in ostane!" si je ponavljal v tolažbo. ,,Kakor da nimajo ljudje potrebnejšega opravila nego da oponašajo tnene!"