POUK IN ZABAVA Rešitev zastavice v podobah v 9. štev. Trst, Gorica, Gospa Sveta, Adrije cvetoči raj, vam prisega je zapeta: naša last ste vekomaj! Prav so jo rešili: Branko in Milko Jan, Laško; Ivan Zorec, Sv. Lovrenc na Dr. p.; Bogdan Spindler, Maribor; Ivan Bezeljak, Ljubljana; Olga, Dragec, Mica Rozma* novi, Št. llj pri Velcnju; Ivan Pust. Trbovlje 2; Ivan in Jernej Kladenšek, Zadobrova pri Celju; Jelko Kuhar, Trbovlje 2. Skakalnico v 10. štev. so prav rešili: Andrej Odlasek, Ljubljana; Iza Orehkova, Moravče; Mica Lenartičeva, Maribor. ¦¦»-------- —- Ob Stritarjevem grobu. Toda mi ne vprašujmo in ne strmimo (November 1924.) nad boJj° *eh obžalovalcevl Saj tare tudi nas globoka bole^t po lzgubi nasega Boječe in kakor v tajno-žalostnem hre* očcta!... penenju drhte in trepečejo plamenčki med Kdo je bil? — rožami... Ob gomilah stoje in kleče zem= c1 . ¦.. . . , , ljani: tu hčerka s solzami neutešene bo< Bl1 Je maf.^' vztrajen delavec na lesti ob spominih na milo mamico, tam °gromnem polju. zopet mati ob prezgodaj skopani jami za Komaj so trepetale na obzorju prve edini in najdražji svoj zaklad — nade* slutnje zgadnje zarje, že je šel ta pridni budno hčer. Vroče molitve spremlja tilio m(>z na delo na neizorano njivo... Delal ihtenje, vonj zadnjih jesenskih rož in go* Je, se trudil, trpel. In iz grud, ki so bile rečih sveč se združuje z nezaslišano taj= zmočene od znoja, ki mu je kapal z obra* nostjo in se vije kot en sam velik kelih za — iz teh zmočemh grud so se dvigali trpljenja in vzdihov tja gori proti jas* visoko proti nebu škrjanci ter pridnemu nemu nebu. delavcu sladili trud z rajskimi svojimi Molče zrem to tiho svečanost; čisto sPevi- Sfrfotali so mili ptički iznad njive tiho, pritajeno mi zveni na uho lahno se ter šli pet svoje sladke popevke drugam. topeči žalni »Memento mori!« — Pogled Privabih so tudi druge može, ki so sle* moj in moje misli objemajo lepe okra» dili drobmm pevkam ter pnšli do osam= šene grobove, in moj duh posluša kakor ljenega delavca in mu pomagali pri delu v polsnu njih tajno-žalni šepet. na obširni njivi. — Skrjanci pa so se upi« Tam-le na oni gomili pa plaka deca, janjeni od veselja ob krasmh pomladmh žalostne poglede upirajo vanjo možje, dnevih opotekali v vedrem zraku. mladeniči, dekleta — osebe vse vrste sta^ Ko pa je prišel večer, ko so na jasncm rost:... »Kdo so? Kdo je, ki počiva tu svodu zabrlele prve drobne lučce, se je in ki za njim tako globoko žalujejo? . ..« vračal naš delavec s polja. Natrgal je Tako se vprašujejo ob gomilah — tujci... spotoma še mladih. lepih rož in temnos 309 ZVONČEK XXV—12 rdečih, sočnatih jagod za deco. Le-ta pa rdeči kamenček v prstančku zasukati lepo ga je še prosila povesti in pravljic. In on na zunaj in ne na notranjo stran roke — ji je po tolikem trudu — neutrujeno in v pest. Kdo naj se potem čudi krvavemu potrpežljivo pripovedoval... rubinu, če ga ne vidi! Lenki je bilo vse Tako so tekla leta — tako je tekel en to dobro znano, pa je tudi vse prav ukre« sam dolgi dan: od mlade zore, od rosne* nila. 2e pred začetkom pouka je pokazala ga jutra do jasnega, prijetnega popol= vsem navzočnim součenkam ljubko drago dneva, do čarobno krasnega solnčnega za« cenost, nekaterim tudi pomerila na prst tona — do mirnega mraka. — prstanček ter jih potem skrivaje opazovala Ko pa je nastopil mrak, je zabrnel ve« z globino svojih oči, kako jim je hudo, ker černi zvon. Tako tožno in milo je donela jim ni teta dala slične svetle stvarce. njegova pesem, da je postalo mnogobrojni Med poukom je bila Lenka pozvana k deci težko pri srcu. Zaplakala je, ko ni tabli, da je pisala popravo. Vedela je, da bilo več večernih povesti in pravljic, zakaj je došlo nekaj součenk danes prepozno, pa oče ji je zaspal in se ni več prebudil... jim ni mogla pokazati in pomeriti prstan« Tožno pesem je pel večerni zvon; pla* čka. O njenem bogastvu ne ve ničesar niti kala je deca... Plakala je posebno takrat, gospica učiteljica. Joj, ona bo šele znala ko je pel veliki zvon k pogrebu očetos prav ceniti zlato stvarco z rdečim očesceml vemu... Ali nima sama časih tudi zlatih obročkov »Kdo je bil to?...« na prstih? Zato je Lenka med pisanjem Oh, deca, ne vprašuj! Ne čudi se ob sukala roko in prstanček tako, da je rdeče sveže izkopanem grobu svojega očeta in rubinovo očesce gledalo skozi zlato okence prijatelja! po vsej šoli. Nekatere součenke so to opas Draga mladina! V oni gomili spi tisti, ki zile in se zato hihitale ter muzale precej za njim žalujejo in točijo solze vsi, ki so glasno. Lenka je menila, da se ji na glas ga poznali. Tudi ti, ljuba mladina, si dolžs čudijo in jo na tihem zavidajo. na njemu mnogo, mnogo hvale! Ko je dovršila popravo, je umela roke Spomni se, da je bil ta vztrajni delavec tako previdno brisati od krede, da se je tvoj dobri oče! Spomni se, koliko povesti njena dragocenost bliskala nazaj po šoh ti je povedal on! Hvaležno se spominjaj, skih klopeh. To je pa že lahko opazila da ti je, draga mladina, podaril »Jagode«, učiteljica ter na tihem namignila učenkam,. dobre in. sočne »Jagode« ter sladke, jedrs naj potrpe, kakšen bo konec Lenkine sreče. nate »Lešnike«I Oh, kako skrben in dober Med zemljepisno uro pozove Lenko k je bil nam vsem — Stritar! zemljevidu. Deklica kaže vse — seveda — Ne čudimo se torej žalovalcem ob — s prstancem, kjer se je blestel prstanček. njegovi gomilil Saj silijo tudi nam solze Součenke v smeh, a učiteljica reče: »Len* v oči po toliki izgubi. Položimo tudi mi ka, naj te sreča ne premoti! Pomni: s ka^ venec rdečih rož in lovorike na gomilo zalcem kažemo vse stvari, samo ne ene; očetovo, naša hvaležna čuvstva pa naj se to kažemo s prstancem — svojo bahavost!« stope v presrčno molitev za nepozabljes Součenke so se zasmejale na glas in nega dobrotnika! Lenki se je zdelo to strašno grdo. B:la je Nežika Činžarjeva. prepričana, da se iz njih reži tiha zavist. . Ali ni prstanček zato, da ga ljudje opazu» Kaj je grdo in lepo obenem. jejo jn občudujejo? Grdo je, da součenke Poljakova Lenka je dobila od tete iz tega ne vedo. Začela jim je na glas očitati Zagreba za spomin svetlo stvarco, zlat hinavstvo: drugo mislijo, drugo delajo. prstanček. Srčno si ga je že davno želela, Učiteljica jo je poučila, da na tak način zato ga je bila tudi srčno vesela. Kam naj kakor ona svojo dragocenost razkazuje na ga dene, ko ga ni zlatar napravil za drugo sejmu kramar svoje blago; ta pa zato, ker nego za prst, za prstanec. Zlatar je gotovo bi ga rad prodal. Ali je njen prstanček tudi vedel, da zna vsako pravo dekletce tudi naprodaj? Kaj še! Ivo Trošf.