List 15.
Politiški oddelek.
Zbližanje čeških strank.
v
Ze večkrat smo naglašali, da je težišče vse avstrijske notranje politike na Češkem. Od političnih razmer v češkem kraljestvu je odvisna skoro vsa notranja politika naše države. Zaradi tega pa obračamo vso pozornost na češke razmere.
v
Ze v novembru lanskega leta so bila v Pragi neka posvetovanja o skupnem delovanji vseh čeških strank. Eazne stranke so se bile sporazumele o neki skupni resoluciji, v kateri pravijo, da vsi hočejo braniti ona načela, katera  vodijo  do  vresničenja  češkega  državnega   prava,
v
primernega zastopstva Češke v ministerstvu, in se zanje potegovati. Nadalje bodo delali na to, da se pravično spremeni volilni red, povekša deželna avtonomija, popolnoma izvede narodna jednakopravnost v vseh deželah češke krone. Dalje kakor do te resolucije ni prišlo, ali že to je bil vesel začetek. Le to je obžalovati, da v praktičnem političnem življenji o tem složnem delovanji ni bilo še ničesa čuti. Vse je kazalo, da resolucija ostane le na papirji.
V zadnjem zasedanji državnega zbora bili so razni trenotki, ki so očitno kazali veliko oddaljenost čeških strank. Knez Schwarzenberg je bil nekoč nagovoril vodjo Mladočehov, da bi storili kak skupni korak za imenovanje novega ministra za Češko. Dr. Herold je pa zmajal z ramama in se celo pogajati ni hotel. Knez Schvvarzenberg je potem sam stvar sprožil v državnem zboru in menda poprej bil že tudi z ministri kaj govoril o tej zadevi. Vse je kazalo, da ta korak ne bode ostal brez vspeha. Ministerski predsednik je obljubil, da bode kmalu imenovan nov minister za Češko. Levica je vsled tega bila nemalo poparjena, minister grof Kuenburg je dal svojo ostavko in levičarji so glasovali proti dispozicijskemu zakladu. Da so Mladočehi tedaj razumeli položaj in pridružili se  desnici,  bi  dispozicijski zaklad  ne  bil  zavržen.
Vlada bi bila dobila novo večino in levičarji bi bili potisnjeni zopet v opozicijo. Za Češko bi bil imenovan zopet poseben minister, pa tudi kaj druzega bi bila vlada privolila Cehom. Največja pridobitev seveda bi bila ta, da bi bil prenehal škodljivi vpliv levičarjev na vlado. Z napačnim postopanjem so pa Mladočehi Nemcem pripomogli le do večjega vpliva. Začela so se bila znana pogajanja ob osnovi noVe večine in vlada sestavila je nekak program, v katerem so izražene tako rekoč skoro vse želje levičarjev. Od tega programa vlada tako hitro odstopiti ne more.
Jedenkrat je celo kazalo, da češki veleposestniki in Mladočehi nastopijo popolnoma različna pota. Poslednji so kar hiteli v levičarski tabor. Da se zveza Mladočehov in levičarjev ne vresniči, je zahvaliti poslednje, ker so jo tako rekoč odklonili. Levičarski vodja Plener se je izrekel proti taki zvezi, da izrekel se je tudi proti občni volilni pravici, na katerem torišči bi se bili utegnili zjediniti levičarji in Mladočehi. Menda so se liberalci začeli bati, da bi po uvedenju občne volilne pravice nemški vpliv se za zmiraj znatno pomanjšal.
Da imajo levičarji toliko vpliva, imajo se zahvaliti sedanjemu volilnemu redu, ki daje veliko prednost mestom, še večjo pa veleposestnikom. Po mladočeškem volilnem predlogu bi pa te predpravice prenehale in število Nemcev bi se v državnem zboru jako pomnožilo. Na Kranjskem bi potem n. pr. ne bil voljen noben Nemec. Mimogrede naj omenimo, da mi nikakor ne pritrjujemo dunajskemu „Slovencevemu" dopisniku, da bi mladočeški predlog bil za nas neugoden, ker bi se število kranjskih poslancev pomanjšalo na 8.
Ti nazori zde se nam preveč omejeni in je njih podlaga v starem kranjstvu, katerega še do dandanes nismo preživeli. Nismo se še navadili vseh stvarij presojati z nekega višjega občnoslovenskega stališča. Vseh slovenskih poslancev bi potem bilo nekoliko več, nego jih je sedaj in to je glavna stvar. Pa še glede na Kranjsko bi v narodnem oziru bili na boljem. Pomisliti je, da oba glasova  nemških  poslancev paralelizujeta dva slovenska
128
glasova, tako, da v narodnih ozirih sedaj Kranjska prav za prav vrže le šest glasov natehtnico, ko bi jih potem osem. Da je kaj upanja, da se mladočeški predlog vsprejme, bi bila tedaj slovenskih poslancev dolžnost da glasujejo zanj.
Pa povrnimo se k naši stvari. Mladočehi so menda spoznali, da z združenjem z levico ne bode nič, ko so njeni vodje se tako po robu postavili njih zares liberalnemu predlogu.
Zaradi tega je pa mej njimi začelo zmagovati prepričanje, da brez sodelovanja s češkimi veleposestniki in Staročehi ničesa ne dosežejo. Obrnili so se sedaj do de-želnozborskih klubov Staročehov in veleposestnikov, da bi se začelo posvetovanje o skupnem postopanji v deželnem zboru, v kolikor se tiče stvari navedenih v gori omenjeni resoluciji. Velicih nad mi ne stavimo v ta posvetovanja, ali mogoče je pa vendar le, da se nasprotja ublažijo, ko vendar na obeh straneh že spoznavajo, da ničesa ne opravijo, dokler ne bodo složni.
Nekaj več vspeha pričakujemo zaradi tega, ker se je sedaj ta misel sprožila od mladočeške strani. Nekaj je že s tem pridobljenega, da se taka posvetovanja sploh vrše. Na vsak način to stranke le zbližuje in gladi pot do sloge, katera je Čehom ravno tako potrebna, kakor Slovencem.