ï 1 áMÁ a %ï n . ÉMM É h— - ï Wf ;!vy-/ if.f; ZDRAVITI SE MORAMO SAMI tržaški zvon MLADIKA IZHAJA VSAK MESEC 1971 leto IV. štev. 6-7 \ • VSEBINA: Jože Peterlin: Naš prispevek k duhovni rasti naroda ........................101 Sergij Kocjančič: Slovenski tabor in Društvo izobražencev ......................103 Z.: Pogovor s slikarko Zoro Korenovo ..................106 Zûbek-Brecelj : Pomlad Ade- le Ostroluške...........107 Albert Miklavec: Pesmi . . 108 Josip Kravos: Napredna Ko- zj apara................109 Drago Štoka: Pogovor pred čebelnjakom.............110 Mojca Rant: Mojca in Meta prvič na Triglavu . . . 112 Marinka Pertot: Cesta, ki bi uničila barkovljanske domove . ..........114 Slovenski poldnevnik: - Slovenski inženir v cesarstvu Selassija..............115 Mlada beseda: Marino Benedetti, Iz krmarjevega dnevnika ...... 116 Sergij Kocjančič: Študentje na tržaškem radiu . . . 116 Peterica: Za sodobne žene in dekleta.............118 Martin Jevnikar: Sodobna slovenska zamejska literatura ... «............120 Vrtovi muz: Gtoršetova galerija v Kortah, Černigojeva šola, Slovenska likovna umetnost v Parizu, Gor j e zelenemu drevesu (Martin Jevnikar) . . . 120 Čuk na obelisku .... 124 Revijo izdaja uredniški odbor: Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Sergij j Pahor, Boris Pangerc, Jože Peterlin (glavni urednik), Zora Tavčar, Maks šah, Drago Štoka. Uredništvo v Gorici: SKAD Zunanja oprema LOJZE PERKO Vsi pisci in uredniki sodelujejo brezplačno. Uredništvo dan uprava: Trst, via Donizetti 3, tel. 768189 - Pod uredništvo v Gorici: SKAD Čekovni račun 1.1/7019 Registrirano na sodišču v Trstu št. 193 Tiska tiskarna »Graphis«, Trst, ul. Sv. Frančiška 20, tel. 29477 V letošnji dvanajsti številki Naših razgledov piše dr. Jurij Zalokar, priznani zdravnik primarij psihiatrične bolnišnice v Begunjah na Gorenjskem, o psihologiji narodnega zatiranja. Članek je tehten in se mi zdi vreden branja predvsem zato, ker se bralcu ob njem vzbujajo zanimive pa ralele. Nekatere misli in trditve namreč naravnost tirajo k razmišljanju o tematiki, ki jo Zalokar obravnava. Tako je mene na primer pritegnila predvsem neka misel, ki se nanaša na psihologijo večinskega naroda. Piše dr. Zalokar: »Ljudje (večinskega, naroda, op. p.) se namreč navadijo, da projicirajo nanj (na zatirani narod, op. p.) najrazličnejše lastne slabosti in druge nevšečne lastnosti, ki jih pri sebi nočejo opaziti.« In res. Samo ozrimo se,okoli sebe! Kolikokrat smo že slišali na naš ra-, čun očitek, da smo »zaprti«, da se zapiramo. Toda ali ni morda prav narobe? Ali ni morda res, da Slovenci skoraj vsi kolikor toliko obvladamo oba tukajšnja jezika, da poznamo italijansko slovstvo in zgodovino, da-5 podpiramo (ža]J_yse mogoče tudi italijanske stranke itd. Vprašanje je, koliko poznajo nas naši sodeželani: ali jih zanima, odkod smo prišli? Verjetno mnogo bolj, kam bomo šli... Kdo je torej zaprt? Nato omenja dr.. Zalokar še »pomembno skupino ljudi iz zatiranega naroda, ki se priključijo nasprotniku, da bi z njim skupaj udarili po narodu, iz katerega so izšli... (Ti) iščejo v narodnem boju priložnost za u-veljavljanje osebnih ambicij in koristi.« Ali niso namreč tudi med nami ljudje, ki nam ponavljajo, kako smo »zaprti«, tako da že sami sebe o-pazujemo z občutki krivde? Pisec članka je mnenja, »da bi samo tej zvrsti ljudi ustrezal izraz odpadnika«. Iz članka dr. Zalokarja sem vzel samo drobec in ga skušal prenesti na naše razmere. Seveda bi bilo vredno zapisati še besedo o vesti, ki se oglaša pri odpadniku in jo je treba umiriti z opravičili, na primer tako, da se gradijo teorije o ničvrednosti ali manjvrednosti drugega naroda (v slovenskem jeziku ni mogoče izraziti vsega tako kot v italijanščini ali naj novejša skovanka »slovenčki« itd.) Živa in prodorna je še misel o ozrač ju strahu, »ko (pripadniki manjšine) v svojih izjavah skorajda bolj nagla šajo svojo privrženost tuji državi kot pa zahtevo po pravicah svojega naroda.« Misel na Beneško Slovenijo se tu ponuja sama od sebe. Za to razmišljanje smo lahko dr. Zalokarju res hvaležni. V teoriji namreč on pojasnjuje naše stanje in ga razume bolje kot mi, -ki v tej brez izhodni situaciji živimo. Analiza — četudi teoretična — utegne biti za nas koristna. Saj človeka moreš zdraviti šele potem, ko si ugotovil, za čim boleha. Dr. Zalokar nas uči, kako diagnosticirati. Zdraviti pa se moramo sami. JE ODGOVOR, KI NE ODGOVARJA, ŠE ODGOVOR? Vsi kritihi.nove usmeritve Mosta so lahko počaščeni, kot zvemo iz odgovora niegovih-urednil$QV v Novem listu od 21. maja t.l. Uredništvo da nima, navade odgovarjati svojim kritikom, toda v tem primeru da zaradi javnosti na dva,zapisa pribije nekaj dejstev in izrazi nekaj misli. Toda Most ima lahko mirno vest: pribita dejstva in izražene misli so lahko namenjene javnosti, toda z mišljenim odgovorom imajo prav malo zveze. Navajanje Prešerna lahko vzbudi vtis razgledanosti, toda v mišljeni odgovor prav malo spada. — U-rednika jemljeta za zgled zadnje štiri- številke, čeprav is o »kritiki« imeli v mislih »novo« usmeritev revije, ki je prebila trezno mero predvsem v zadnjih dveh številkah- Lino Legiša je slovstveni zgodovinar prvenstveno in ne kulturni ustvarjalec. Njegovo citiranje res nima zveze s tistim, kar so kritiki mislili z »določeno ljubljansko duhovno revščino«. Ta označba tudi ni črnobela, da bi jo bilo razumeti Dalje na 3. str. platnic Posamezna številka Mladike stane 200 lir, po pošti 220 lir. Celoletna naročnina (10 številk) 2000 (2200) lir. Naročnina za ves letnik v Jugoslaviji35 Ndin, v Ameriki stane 5,5 dol. Naročnina za ves letnik v Avstraliji 4 funte. NAŠ PRISPEVEK K DUHOVNI RASTI NARODA govor prof. Peterlina na taboru V zadnjih letih smo se spominjali že več zelo pomembnih zgodovinskih trenutkov naše narodne preteklosti. Lepi trenutki so pač vedno lepi, iz njih črpamo moč in pogum za nadaljnje življenje. Spomini se nam pač vračajo v čas, ko je slovensko ljudstvo na Primorskem zaživelo svobodno narodno življenje; v čas, ko je zapela toliko let zatrta naša beseda in melodija naše pesmi. Tisti veseli vrisk in tisto neizmerno veselje se je odražalo v rožah na oknih in plapolanju zastav s streh. Tako v mestu kot v vaseh. Kako prazničen je bil tedaj Sveti Ivan in kako lep Sveti Jakob in Skedenj! Kako lepe naše vasi! Toda koračnice so polagoma prenehale odmevati, rane, v vojni dobljene, so se pola goma celile. Ljudje niso več želeli vračanja h krvi in maščevanju, ampak so si želeli miru, zahrepeneli pa so tudi po domači duhovni kulturi, kakor se je izkristalizirala v pesmi Simona Gregorčiča in Kosovela, v topli ljubezni Stanka Vuka in v romanu in povesti predvojnega Čedermaca — našega Bevka. Ko danes gledamo nazaj, vidimo, da je ostalo slovenstvo živo tam, kjer je prosvetno delo prisluhnilo tistemu klicu. Mnogokje kjer so nekoč plapolale zastave in se smejale rože, mnogokje tam je danes naša pustinja, morda prav zato, ker nismo in niso pravočasno slišali klica ljudske duše. V ta čas nekako sega začetek ljudsko prosvetnega delovanja Slovenske prosvete. V dobo, ko je bila sicer vojna končana, vendar še ni bilo polne svobode. Bil je to čas stalinistične enosmerne miselnosti, ko je bilo mogoče govoriti samo v ENEM jeziku in je vse delo moralo nositi en sam pečat. Po enem letu povojne svobode se je del tukajšnjih Slovencev uprl temu, da bi imela samo ena stran monopol nad vsakim političnim, javnim in kulturnim življenjem sploh. Tako je nastala prva organizirana skupina Slovenske prosvete in na jesen 1946 prvi njen glasnik — revija Mlada setev. Tudi vsebinsko je šlo za nekaj novega. Ljudska prosveta Slovenske prosvete je hotela navezati svoje delovanje na slovensko duhovno izročilo. To izročilo govori iz podobe naše krajine, ki ji dajejo pestrost in vsebino cerkvice na gričih in znamenja na poljih, umetnine v naših umetnostnih galerijah s krščansko tematiko in poezija in proza naših največjih pesnikov in pisateljev. Povezati bodočnost z duhovno dediščino, to je hotelo novo prosvetno delo. Ne izbrisati 1500 let, o katerih govori Cankar, ko je moral narod bojevati boj za obstanek, boj tisočpetstotih let, da je bil živ in da je lahko branil svoje pravice v tej zadnji strahotni vojni. Te preteklosti -- tako je čutilo tudi ljudstvo -— ni mogoče ne zatajiti, ne izbrisati. In pa ves naš narod je moral zadihati življenje, kajti premajhni smo, da bi lahko kdo koga odpisal. Za obstanek smo potrebni vsi, vsi z različnimi svetovnimi nazori, različnih gledanj in teženj, zato je novo prosvetno delo klicalo k vsenarodni spravi, k strnjenosti v stiski. Iz tistih skromnih, a upornih in trdih začetkov delovanja se je polagoma to ljudsko prosvetno gibane razraslo. Seglo je v mestne četrti in na našo vas. V začetku nismo imeli strehe za seje, prva prireditev je bila tu, na Repentabru, pod milim nebom, ker ni bilo za nas dvorane. Danes je skoraj v vsaki župniji tu večji, tam manjši dom. V središču mesta je v ULICI RISORTA prenovljeni Marijin dom. V starem domu nam je dala Marijina družba prostor za prva večerna predavanja-. Novi dom je bil dograjen preteklo leto. Tudi pri SV. IVANU je bil lansko leto dokončan in odprt nov Marijin dom. V ROJANU pa smo letos že praznovali 10 letnico njegovega delovanja. V BARKOVLJAH imamo že desetletje dvorano Pri SV. VINCENCU pa je Ognjišče namenjeno prosvetnemu življenju. Tudi pri SV. JAKOBU imajo združevalno središče. To so postojanke v mestu. Na OPČINAH deluje četrto leto Finžgarjev dom, v ŠKEDNJU tudi Bom, ki dobiva širše dimenzije. Pred 22. leti je zrasla dvorana na BAZOVICI, ki služi večjim prireditvam in kinu, a pred nekaj leti je nastal blizu te dvorane SLOMŠKOV DOM. V čas pred 20. leti sega dvorana v DOLINI z bogato preteklostjo prosvetnih večerov, pred nekaj leti je zrasel blizu te dvorane MLADINSKI DOM, namenjen predvsem mladini. V SVETOKRIŠKI DVORANICI je bila že med vojno slovenska šola, po vojni so jo razširili in je bila priča mnogih prireditev vseh vrst. Najmlajši so domovi v BOLJUNCU in pred kratkim dograjeni dom JANEZA EVANGELISTA KREKA v Borštu Svoje prostore ima centrala v mestu v ULICI DONIZETTI in to celo nadstropje, ki jih je treba samo še prezidati in urediti. Dvorano ima PROSEK in čaka prosvetne delavnosti; večje in manjše za prosveto zasilne sobe imajo na KONTOVELU, na KATINARI, v TREBČAH, v ZGONIKU. Lepo urejeno dvorano pa imajo poleg odprtega prostora MAČKOVLJE V RICMANJIH rase najmlajši prosvetni dom, ki bo — tako upajo — dogotovljen jeseni. Tedaj 22 prosvetnih žarišč je zraslo v teh letih. Med temi so velike hiše, prostorne dvorane, pa tudi skromni prostori. Vse to je bilo ustvarjeno z velikimi žrtvami naših ljudi, saj je bila javna pomoč za vse domove zelo malenkostna v primeri s tem, kar so domovi stali Vsiljujejo se številke, koliko prosvetnih večerov, koliko dramskih predstav, koliko predavanj in koncertov je bilo v teh prostorih in koliko naših ljudi je našlo v njih čas oddiha, duhovne obogatitve in narodne potrditve in vere. A se ne bomo ustavljali ob tem. Želeli bi poudariti odprtost teh domov: odprti so vsem našim ljudem. Tako domovi na deželi kot osrednji prostori v mestu, v katere zahaja na primer že več kot 15 let mladina v Kulturni klub ali kamor vabi Društvo izobražencev intelektualce, tako na predavanja kot na študijske dneve v Dragi. Hočem poudariti odprtost teh društev in prostorov vsem našim rojakom. Četrt stoletja delovanja ni veliko, če merimo po človeškem življenju. Vendar sodimo, da je to delo le pognalo korenine. Do danes se je marsikaj spremenilo. Stalinistična doba je — hvala Bogu — minila. Od katoličanov zahteva pokoncilski čas novo širino. V novem razdobju čaka zato nove rodove novo delo. Vidimo, da novi rodovi j>rihajajo in rastejo, saj današnji tabor podaja roko prav mlademu rodu in. to smo želeli doseči: da se bo' že mladi rod izživljal v pesmi in besedi. Novo četrtstoletje čaka nove delavce, ki bodo segli še v vse tiste kraje, kjer je prosvetno življenje še plaho in neznatno ali ga sploh ni. Še je takih krajev. Treba je seči še v zadnje kotičke našega Trsta, saj je morda tu celo večja potreba kot v vaseh, kjer deluje celo več društev. V mestu vsaj naši cerkveni zbori pojo, treba jim je nuditi pomoč še s širšim prosvetnim zaledjem — posvetiti tedaj večjo skrb. In razširiti delo med Slovence v Kanalski dolini in v Beneški Sloveniji. Pii sicer to samo naša naloga, kajti v glavnem jo bodo morali izvesti oni sami. Vendar smo s svojimi stiki pomagali k njihovemu osveščanju in smo zato veseli, da so prav sem na Repentabor v preteklih letih prvič prišli in na naših prireditvah prvič zunaj najožje domovine nastopili. V novo četrtstoletje pojdimo z zadoščenjem, da smo kljub kakemu nerazumevamju, kljub pogosti zamolčanosti in preziru s strani, od koder to ne bi smelo biti, s trdno voljo in z najboljšimi nameni služili pri prosvetni rasti naših ljudi in da smo s skromnimi sredstvi naredili nekaj, kar se da meriti z delom ogromnih podpor. V novo četrtstoletje pa pojdimo tudi s prepričanjem, da je naše delo še potrebno našim ljudem. Še jim moramo pomagati do lepih večerov, še jim moramo govoriti o narodni preteklosti, o lepoti našega slovenskega sveta, o naši kulturi in pesmi. Da}| še se moramo strniti ob naših duhovnih vrednotah, spet kliče čas vse Slovence brez razlike k narodni spravi, ker moramo v demokratičnem sodelovanju gledati v skupni cilj — bodočnost našega naroda. SERGIJ KOCJANČIČ SLOVENSKI TABOR IN DRUŠTVO Ics '■ 1 n i I111 »tMMJBi Del množice na taboru IZOBRAŽENCEV Obe osrednji prosvetni organizaciji v naši deželi, tako SPZ kol Slovenska prosveta sta v zadnjem času poudarili pomen in nalogo ljudsko prosvetnega dela med našimi ljudmi. Prva na občnem zboru, druga pa ob 25-letnici delovanja, kateremu je posvetila letošnji tabor, k temeljitejši obravnavi svojih nalog pa se bo povrnila na jesenskem občnem ziboru. Danes ne dvomi nihče, da je ljudsko prosvetno delo posebej na tem ozemlju izredno važno in da je z nalogo prosvetne delavnosti združena tudi velika vloga ohranjevanja in utrjevanja slovenskega narodnega življenja. V tem kratkem pregledu se bomo omejili na misel o taboru, osrednji del pa bomo posvetili Društvu slovenskih izobražencev, ki pripravlja za september spet študijske dni v Dragi pri Bazovici. Razgovor o Društvu izobražencev je vodil časnikar Sergij Kocjančič. Hotel je najprej vedeti v koliko so slovenski izobraženci zainteresirani še za kako izvenpoklicno delo in udejstvovanje, saj je znana tožba nad njimi, da se ne zanimajo za nič. Ali ¡e tedaj vaše Društvo slovenskih izobražencev želelo pritegniti naše intelektualce k prosvetnemu delu in izvenpoklicni kulturni angažiranosti? Odgovarja presednik društva, prof. Jože Peterlin: Ko smo ustanovili Društvo slovenskih izobražencev, smo imeli v mislih srečanja, kajti čutili smo, da smo preveč med seboj razbiti, da se premalo vidimo : morda se srečamo v šoli, morda mimogrede na kaki prireditvi, več pa skoraj ne. Mnogi so po uradih, preživijo velik del življenja v neslovenskem okolju, zato se pogosto celo niti ne poznamo med seboj. Ko ustvarimo družbo, jaa že lahko razmišljamo o problemih, mimo katerih izobraženec ne more, saj zadeva ob nje vsak dan, lahko tudi govorimo in razmišljamo o problemih svojega naroda. Zato se pač moramo v nadaljnji stopnji tesneje povezati s svojimi ljudmi, lahko razvijemo svojo delavnost na ljudsko prosvetnem polju in pomagamo lahko na praktično strokovnem področju. Društvo naj bi bilo združevalno središče izobražencev iz naše dežele, pa tudi iz Slovenije in pa izobražencev naših izseljencev, ki potujejo in prihajajo v Trst. Študijski dnevi dosegajo v tem oziru vrh našega prizadevanja. V Drago prihajajo tako predavatelji kot udeleženci iz naše dežele kot iz Slovenije, Koroške in zdomstva. Čeprav različnih gledanj in različnih svetovnih nazorov, udeleženci in predavatelji obravnavajo na akademski višini tudi probleme, ki nas ločujejo. To vsenarodno združevalno vlogo društva so doslej pravilno vrednotili vsi Slovenci, razen kakega posameznika, ki verjetno tega dela ni dobro poznal. TABOR Petindvajsetletnica delovanja Slovenske prosvete gotovo zasluži bolj zbrane proslave kot je to tnogoče doseči na taboru, na prostem, ko se srečujejo znanci in prijatelji in ko se pripravljajo različne skupine za svoje nastope. Tudi ni nihče pričakoval take zbranosti. Petindvajsetletnice se bomo spomnili v jeseni ob temeljitih referatih in ob temeljitejšem pregledu opravljenega dela in razmer, v katerih smo začeli. Tabor je bil tisto srečanje naših ljudi, na katerega so vsako leto tako radi prihajali. Je bil nastop prosvetnih skupin iz krajev od Mačkovelj, preko Boršta in Bazovice, pa skozi mesto in Opčin do Sv. Križa. Veseli smo bili, da je nastopila mladina skupno s starejšimi pevci: vsi brez razlike so čutili svojo nalogo in so jo izvedli na najboljši način, ki so ga zmogli. Kdor je razumel in čutil nacionalni pomen takega nastopa nad 130 ljudi, je prenesel tudi nekoliko daljši spored, čeprav je morda moral stoje iz sence opazovati in poslušati nastopajoče, ker je morda prišel prepozno, da bi dobil sedež. Ljudje, ki so pravilno razumeli smisel tabora, so dobrohotno ostali na mestu do konca in izražali svoie navdušenie z velikim odobravanjem. Le kdo bi ne bil vesel nastopajočih iz kraiev ob morju in s Krasa, kjer je včasih tako šibka naša beseda! Tako pomeni tudi letošnji tabor lep uspeh. Mladinski zbor Slovenske prosvete v Mačkov ljah je znova navdušil poslušavce. V narodnih nošah, u-brano in v solo petju so pod vodstvom učiteljice LJUBE SMOTLAKO-VE res lepo izvajali svoj spored. Po- Borštanska mladina s Krekovega doma pleše Kondor Slomškovega doma igra in poje vedati moramo, da so ti mladi pevci hčerke in sinovi tistih pevcev iz Mač-kovelj, ki so nastopili na prvem taboru na Repentabru. Tako je tudi simbolična vez med preteklostjo in sedanjostjo. Boljunski mladinski oder, hi je komaj dobil svoj dom, je prav lepo odigral enodejanko »Generalko* v režiji prof. IVANA THEUERSCHU HA. Posebno glavni igravci so podali svoje vloge doživeto in presenetljivo Borštanska mladina Krekovega doma pa je prispevala letos folklorne plese. Ze lansko leto smo čakali Borštane, no, letos so pa le prišli in so tudi dostojno zastopali svojo vas. Skupino je vodila NADJA UDOVIČ. Bazovski KONDOR je že znan po svoji vigra-nosti. Zelo lepo so zastopali Slomškov dom in Bazovico sploh. — Da je bilo tudi mesto zastopano, za to su poskrbeli pevci od Sv. Antona. Dirigiral je JANKO BAN in bili smo jim res hvaležni za nastop. — Openci pa so nas obogatili letos z dvema nastopoma. Mladi TAIMS je pod vodstvom FRANCA POHAJAČA igral in pel. Sedemnajst mladih pevcev in muzikantov je navdušilo občinstvo. Se večjo skupino pa predstavlja openski cerkveni pevski zbor, ki ga vodi STA NE MALIČ. Vedno bolj spoznavamo, da se je na ta zbor mogoče zanesti m da ie njegov nastop vedno zelo kvaliteten, pa naj bo v Finžgarjevem domu ali v farni cerkvi ali na Repentabru. Zato so pevce tudi poslušavci toplo nagradili. Govor je imel prof. Jože Peterlin, ki ga v celoti objavljamo na uvodnem mestu. Program sta povezovala simpatična dijaka Alenka Rebula in Peter Švagelj. Vse to je suho naštevanje, a res je ves tabor razveselil in pomeni novo Kako pristopate k deiu? Katere izobražence vabite in koliko se jih odzove? Odgovarja tajnica društva, učiteljica Julka Strancarjeva: V teh letih delovanja (prihodnje leto bo deset let) smo vabili slovenske izobražence najprej k duhovni obnovi vsako prvo nedeljo v jezuitsko kapelo. Na predavanja, s katerimi smo začeli kasneje, pa smo vabili vse naše izobražence brez razlike : po časopisju in še z osebnimi vabili po pošti, če so se vsaj enkrat odzvali, kdaj prišli in s tern pokazali, da se zanimajo. Imeli smo odlične predavatelje, da omenim ljubljanskega nadškofa metropolita dr. Pogačnika, pomožna škofa Leniča in Grmiča, jezuitskega predstojnika p. Žužka itd. Letos pa so najbolj uspeli večeri: Srečanje z akad. slikarjem Tonetom Kraljem ob njegovi sedemdesetletnici; večer ob podelitvi literarne nagrad »Vstajenje« pisatelju Borisu Pahorju je prav tako zapustil lep spomin. (Tudi prejšnja leta so bile podeljene nagrade »Vstajenje« v okviru našega društva.) Letošnje duhovno pripravo za Veliko noč pa je imel škofov vikar v Churu, dr. Lojze Šuštar, ki jc prav tako pritegnila precej naših izobražencev. Udeležba na predavanjih je bila od 50 do 100, študijskih dni pa se je udeležilo lani okoli 300. Vaše društvo je doseglo največjo popularnost gotovo s študijskimi dnevi v Dragi, saj danes vedo zanje res povsod, kjer Slovenci živijo. Vedno več pa se o njih tudi piše. Bi lahko nekaj povedali o njih? Odgovarja podpredsednik društva, dr. Martin Jevnikar, profesor v Trstu in na padovanski univerzi. Eno izmed zelo važnih delovanj društva so študijski dnevi v Dragi. Vrše se vsako leto v začetku septembra. Začeli so se leta 1966 in letos bodo že šesti po vrsti. Na njih se zbirajo slovenski izobraženci brez razlike meja in prepričanj, da na teni edinstvenem slovenskem parlamentu svobodno in brez strahu povedo svoje mnenje o slovenski narodni zavesti in o vseh vprašanjih, ki tarejo svet, še posebej pa slovenskega človeka tu, doma in po svetu. Prav tako so prišli predavatelji iz vseh treh območij, kjer prebivajo Slovenci. Reči je treba, da so bili predavatelji resnični strokovnjaki na svojih področjih, mnogi delujejo na domačih ali tujih univerzah, prav tako so bile debate na dostojni višini. Teh dni se udeležuje vedno več ljudi in tudi odmev o njih je v časopisju doma in za mejo vedno večji. Marsikatero vprašanje, ki je obdelano v Dragi so potem v časopisih še razširili ali poglobili, kar dokazuje, da povsod z zanimanjem spremljajo te prireditve. Kakšen program študijskih dni imate za letošnje leto? Odgovarja odbornik Miro Opelt: Navedel bom razpored, kakor se je izkristaliziral na več posvetih in sejah in dosegel dokončno obliko, ko smo zaprosili predavatelje in so se ljubeznivo odzvali našemu vabilu. SOBOTA 4. septembra 1971 ob 16. uri (vedno po italijanskem času): Pozdrav, nato Dr. Jože Velikonja, univ. prof. na univerzi v Seattlu (Wash. ZDA) : Zdomska Slovenija; Nato : dr. Drago Štoka, svetovalec dežele Furlanije - Julijske krajine: Perspektive slovenske narodne skupnosti v zamejstvu. Diskusija. NEDELJA 5. septembra 1971 ob 8.30: Nedeljska maša z govorom dr. Vilka Fajdige, univ. prof. ljubljanske teološke fakultete; Ob 10.00 : Primarij dr. Jurij Zalokar, primarij psihiatrične bolnišnice v Begunjah: Psihologija raznarodovanja in narodnega zatiranja; Diskusija; Ob 11.30 prof. dr. Gorazd Kušej, akademik, univ. prof. v Ljubljani: Ustavne spremembe v Jugoslaviji na področju njene družbeno politične ureditve. ob 13.00 : kosilo; Ob 15.30: Dr. Vladimir Murko, univ. profesor v Ljubljani: Politično ekonomski položaj Slovenije po novi ustavi; Ob 17.00 : dr. Ludvik Vrtačič, štipendist Švicarskega nacionalnega sklada za znanstveno raziskovanje, Friburg (Švica): Kritične pripombe k ustavnim spremembam v Jugoslaviji - zunanji odmevi. Diskusija. stran v vrsti vsakoletnih prireditev. Zato smo tudi sprejeli pozdrav repen-taborskcga župana kot odkritosrčno vabilo, ki ga je izrekel v pozdravnem govoru, da mora Slovenska prosveta nadaljevati v občini s slovenskimi tabori. Naj še povemo, da se je tabora udeležil tudi jugoslovanski generalni konzul g. Boris Trampuž, predstavnik ZKPO Slovenije, g. Zakonjšek z gospo, slovenski izvoljeni predstavniki, kot deželni poslanec dr. Drago Štoka, pokrajinski odbornik ing. Milan Sosič, tržaški občinski odbornik dr. Rafko Dolhar, devinsko nabrežin-ski župan dr. Drago Legiša in drugi. Pozdrave pa so poslali deželni odbornik Nereo Stoper, in dež. odbornik za prosveto g. Bruno Ciust, predsednik SKGZ Boris Race, pozdravil je tabor predstavnik goriške ZSKP Simon Komjanc. Bil je lep dan, ki smo ga čakali in ga na bomo pozabili. Enkrat so izšle razprave s študijskih dni v knjigi. Nameravate s tem nadaljevati? Odgovarja odbornik dr. Marijan Bajc: Na naših študijskih dneh v Dragi so bila zelo kvalitetna predavanja, nekatera na zavidljivi znanstveni višini. Predavali so priznani strokovnjaki ter znani kulturni in javni delavci iz osrednje Slovenije in zunaj nje. Odboru našega društva se je zato zdelo škoda, da bi vsa ta predavanja nekako samo izzvenela v tistih dneh, povzročila odobravanja in kritike v časopisju, ničesar pa ne bi ostalo napisanega, pa tudi veliko udeležencev je bilo istega mnenja. Zato je odbor društva poveril nekaterim odbornikom in članom nalogo, naj pošktbijo za tisik omenjenih predavanj. Izdali smo tedaj publikacijo z naslovom Draga 68. V nad 120 straneh drobnega tiska so zbrana vsa predavanja tistega leta ter kratka povzetka prejšnjih dveh srečanj. Knjiga je bila dotiskar.a v juliju pred dvema letoma v nakladi 500 izvodov ter je med drugim tudi bogato ilustrirana. Publikacijo so številni izobraženci, ki se redno udeležujejo študijskih srečanj v Dragi, kakor tudi oni, ki se jih ne, z veseljem sprejeli. Menim, da marsikdo še vedno lahko seže po tej publikaciji, če se pač zanima za kateri izmed problemov, o katerih smo v tistem letu razpravljali v Dragi. Sedaj pa nameravamo natisniti še predavanja zadnjih dveh let. Zunanja oprema bo mogoče skromnejša od prve publikacije, to pa zaradi ne ravno rožnatih finančnih zmogljivosti društva, vendar menimo, da ni toliko važna zunanja stran, zakaj brez pretiravanja lahko rečemo, da taka predavanja, kakršna imamo v Dragi, zaslužijo, da izidejo v tisku. Upamo, da nam bo uspelo do letošnjih študijskih dni imeti v rokah omenjeni zbornik, saj se vsako leto veliko udeležencev, ki prihajajo od vsepovsod, zanima, aii smo tiškali predavanja prejšnjih let. Naše mesto je zastopal cerkveni pevski zbor od S. Antona. Vodi Janko Ban. Poje openski cerkveni pevski zbor pod vodstvom skladatelja Staneta Maliča POGOVOR S SLIKARKO ZORO KORENOVO Gost junijske dvojne številke Mladike je tržaška slikarka gospa Zora Koren - Škrkova, ki nam je odstopila nekaj klišejev svojih del v olju in grafik. Doslej je gospa razstavljala na skupinskih razstavah, v juliju pa bo imela osebno razstavo v Tržaški knjigarni. Obiskali smo jo na njenem službenem mestu, namreč v tajništvu Slovenskega učiteljišča pri Sv. Ivanu v Trstu. Prijetno razpoložena in šarmantna kot vedno je rada odgovorila na nekaj vprašanj. Gospa, dolga leta nismo niti vedeli, da slikate. Kdaj ste se navdušili za slikarstvo? Že v otroških letih sem rada slikala, pozneje pa sem posečala nekaj slikarskih šol ali bila učenka nekaterih znanih pedagogov kot npr. prof. Psacaropulove, prof. Pe-rizija in pok. prof. Sbisa, pri katerih sem se učila slikanja v črno belem, v olju, jedkanic, slikanja portretov, pejsa-žev in aktov. Obiskovala sem tudi v Revoltelli znano »Scuola del nudo«. Pri profesorju Černigoju pa sem posečala šolo za grafiko. Kie ste že razstavljali, gospa? Na skupinskih razstavah v Občinski galeriji v Trstu, v Pord,enonu ter s Černigojevo šolo v Kulturnem domu. Spominjam se posebno vaših petelinov na neki razstavi; eno teh grafik je objavil tudi Zaliv Ali vam je grafika naj bližja? Grafika mi je sicer blizu, a še rajši imam pejsaž. Ljubim slikanje v naravi. Katera pokrajina in kateri letni čas sta vam najbližja? Najraje imam Kras v jesenski polnosti barv — ali ko pomlad, na novo osveži barvno paleto naših gmajn. Takrat me marsikatero popoldne najdete v naravi, ko ji skušam iztrgati kakšnega njenih najbogatejših trenutkov. Po tem bi sklepali, da ste od nekod z naše kraške planote nad morjem! Nikakor! Kakor za pesnika Vinka Beličiča je Kras moja druga ljubezenzagledala sem se vanj tako, da mi je blizu kot rodni kraj. Doma pa sem iz Zagorja na Pivki blizu Postojne, iz pokrajine, ki je dala že nekaj umetniško nadarjenih ljudi, npr. pesnico Leo Fatur, skladatelja in pesnika ponarodelih pesmi Miroslava Vilharja, da ne govorim o največjem, o Dragotinu Ketteju. Imate morda doma svoj atelje? Sicer skromnega, a dovolj prijetnega, da se v njem počutim zbrano in zadovoljno. Kakšna občutja in razpoloženja vam dajo največ spod bud, da sedete k platnu? Po naravi sem optimist, tako slikam pogosteje v tre nutkih veselega razpoloženja kot pa v hipih otožnosti... Ko se ji pri tem nagajivo bliskajo oči, kar verjamem njeni trditvi. In ko ji na koncu stisnem roko, je spet vsa iskra, kakor da bi ji ne samo obraz, ampak tudi vse telo preletela nekakšna vedrina, ki bi jo morda lahko poimenovali tudi veselje do življenja. In takšne so tudi njene slike. „ Zora Koren: Kraški motiv Zora Koren: Hiša z drevesi Zora Koren: Sesljanski zaliv «r? ^MML -•fc. wvs Prevedel MARIJAN BRECELJ »Kaj ima pri vsem tem opraviti Štur? Kaj mu boš napisala?« ¡e oživel oče. »Da na Ostro Luko 'ne pojdem. Zeto me ¡e 'nagovarja1!, naj 'bi le šla, ’ker mu ¡e mnogo do tega, da b’i AdePko še naprej učila.« Oče se je na mah spremenil. Najprej je pogledal mene, ati se mogoče ne šalim, potem pa se je o'brnil k materi in pomenljivo dejal: »Si slišala, Adička? L'udovftu Šturu je do tega, da bi naša Evka šla na Ostro Luko. No, 'kaj 'boš rekla na to? Zdi se mi, da to v bistvu spreminja zadevo. No, ka'j misliš?« Mama je skomignila z rameni in se izognita odločanju v -tako kočljivi zadevi z običajnim izgovorom : »Kan ti odtoči! Ti si gospodar v hiši.« Oče si je zasukal dolge brke in resno odgovorit : »No, da, seveda... Toda pomagati 'bi morala tebi. Če bo zdoma, jo 'boš ti najbolj pogrešala. Povej torej tudi ti svoje. Toda ne pozabi, da je Ludevitu Šturu mnogo do tega.« Šturovo ime je pospešilo spremembo prvotne odločitve. Oba 'sta se potem zedinita, 'naj bi na Ostro Luko šla. Graščine na Ostri Luki ni mogoče primerjati z graščino v Plemiškem Podgrad ju. Velika enonastrop-na stavba s pročelnima stolpičema trdnjavskega videza napravi na človeka že ob prihodu neprijeten vtis. Ta vtis še povečujejo obokana velika vrata, nad katerimi je vzidan na zunanji strani grb Ostro-luških. Skozi vrata veje obiskovalcu tudi poleti 'hlad, 'kakor da je stopil v podzemsko jamo. To gotovo povzročajo debeli, rekel bi dvometrski zidovi, postavljeni 'kakor na večne čase. Tako si je menda tisti prednik Ostroluškib, ki je dal 'leta 1635 sezidati graščino, hotel zagotoviti izpolnitev želje, Vklesane v latinščini v kamnito ploščo na steni nad vrati: »Naj stoji ta hiše tako dolgo, kolikor bo trajalo potovanje mravlje okoli sveta.« Tudi s samo namestitvijo je ‘bilo na Ostri Luki slabše kot v Plemiškem Podgradju. Saj je imela vsa graščina 'komaj dvanajst sob. Šlo je za to, ali naj me dajo v sobo za goste. Adelka je prišla z boljšim predlogom. »Dajmo v mojo sobo še eno posteljo in bova vsaj ves čas skupaj!« »Kako ti je kaj všeč moje gnezdece?« me je vprašala Adelka, ko sem ‘se preselila s svojo prtljago v njeno sobo in ko je služinčad prinesla tja še eno posteljo. Vljudnost gosta bi zahtevala, da bi pohvalila sobo v vsakem primeru, naj bi mi bila všeč ali ne. A v tem primeru se mi ni bilo treba siliti s pohvalo- Adelkina soba je bila v vzhodnem krilu graščine v prvem nadstropju. V resnici sta bili združeni dve sobi; večja je 'bila Adelkina dnevna soba, v sosednji sobici pa je imela posteljo. Tam je bilo le toliko prostora, da je bilo mogoče poleg Adel-kine nekako postaviti še posteljo zame. Toda jaz bi vam rada opisala oni drugi, bivalni prostor. V njem sicer ni bilo parketa kakor v Plemiškem Podgradju, pač pa so bila tla pleskana z rdečkasto oljnato barvo. Sicer je bilo tal le malo videti, ker jih je skoraj v celoti pokrivala velikanska perzijska preproga, po kateri sem najraje hodila 'bosa: noge so se vgrezale vanjo, kakor bi hodila po gosti, nizki travi. Kadar sva z Adelko imeli 'kake zaupne pogovore, sva vedno sedli na dobro polnjene blazine, razmeščene po preprogi v prijaznem 'kotičku. Tako se nama je zdelo, da se pogovor odvija 'bolj gladko in bolj neposredno, kakor če bi bili sedeli v naslanjačih ali na s cvetlično vzorčastim, svilenim bro-katom prevlečenem ležalniku. Razen okrogle mize je imela Adelka v sobi še pisalnik, zastekleno knjižno omaro in veliko omaro za obleke. S stropa je visel lestenec s šestimi svečami, ki jih je služabnica vsak večer prižigala in katere sva pred spanjem ugaševali s kajfežem na dolgi palici. Na steni je viselo veliko beneško zrcalo, ki je imelo globino, se pravi, da je zrcalilo tako zvesto, da bi človek mislil, ko 'bi ne bilo pozlačenega izrezljanega okvira, da ima pred sabo odprta vrata v drug prostor. Razen zrcala je krasila steno velika slika: Dalje str. 108 spodaj ALBERT Ml KLAVEC Tihe zelje Moja pot O, kako bi rad, da bi ne bilo konca moria, ne cest, ne skalnatih gričev, kjer se življenje bori za obstoj... Kraška zemlja, revna si kot berač, ki prosjači vsakdanji kruh in vendar si bogata.. O, kako bi rad, da bi ne bilo konca moria, ne cest, ne skalnatih gričev v mojem življenju, kjer se življenje bori za obstoj! Pomladno jutro Dišeči kot morje so lasie življenja, ki je vstalo v meni v dobrem iutru, ki si mi ga podarila, pomlad... Od tedaj ni zame več dneva ne noči: ves moj čas je postal dobro jutro, tisto dobro iutro! Balada o življenju Življenje je kratko, prekratko, četudi ga začneš živeti od ranega jutra svoje mladosti... In če ga začneš živeti tam okrog poldne, ko sonce že bije in ti krade moči, te dalj je kaj hitro mrak in noč, brezkončna noč... !n ti veš, da ponoči žive le netopirji! Meni je usojena najtežja pot, in čeravno je tako strma, da je ne bom nikdar prehodil do konca, mi je draga, najdražja kot deviška pot, ki io začneš po navpičnih stenah na j višjih gora, da prideš čimprej na vrh... Ko pridem na vrh, na čudoviti vrh, kjer je sonce doma, kjer se obzorje razširi in vidiš v neskončnost in zahrepeniš v brezmejnost, se bom okopal v soncu življenja in bom zakričal, da se bo slišalo do vznožja po pustih dolinah omejenosti: pridite še vi gor, pritlikavci, če veste za pot in imate dobro srce... Verjetno se bodo le splašile črne vrane s trhlih vej pragozdov in odletele v drug pragozd, kjer sončni prameni ne rišejo novih poti. PosiffiEsidl A.dlel© ©sthroEtmifiš.© ('nadaljevanje) govorili so, da 'je bila to 'kopija nekega Rembrandtovega dela. Z druge stene je gledala Adetka; tam je visel njen portret, ki ga je izdelal neki slikar iz Peste. Opis bi ne bil popoln, ko bi ne omenila velike antične vaze, v kateri so bile vedno sveže prinesene vrtne cvetice. To je bilo torej Adelkino kraljestvo. »Zelo mi je všeč,« sem odgovorila iskreno. Življenje na Ostri Luki je 'bilo različno od življenja na Plemiškem Podgradju. Čeprav je tudi Plemiško Pod-gradje vas, je vendar med življenjem v tamkajšnp graščini in graščini na Ostri Luki bila takšna razlika kakor med življenjem v mestu in življenjem na de- želi. Tu ni bilo nobene družbe, navezani sva bili večinoma le nase, ker je blagorodni gospod odpotoval po uradnih dolžnostih v Pešto- Ta samotnost pa je imela zame tudi neke prednosti. Šele tu sem se z Adelko v resnici zbližala. Bili sva skupaj mnogo pogosteje kakor v Plemiškem Podgradju, niso naju tako motile nikakršne družabne skrbi in oziri, in tako je prišlo samo od sebe, da je najin stik postal zaupnejši. Mnogo sva brali. Da bi kar najbolj ustregla Šturovi želji, sem od doma prinesla nekaj slovaških knjig, almanahov In časopisov in posredovala sem njih vsebino Adelki. Kako sem bila vesela, ko sem videla, da njeno zanimanje za slovaško literaturo raste! Kako se bo Štur čudil, ko se bo z njo čez eno leto srečal! Prihodnjič naprej JOSIP KRAVOS NAPREDNA KOZJAPARA Že več let nosim v sebi nekak dolžnostni občutek, da moram nekaj napisati o svoji rojstni vasici Kozjapari, ki je pravzaprav le zadnji zaselek od šestih, lki spadajo pod Dobravlje. Kako in kdaj je ta zaselek nastal, nisem še ugotovil; očitno pa je, da izvira njegovo ime od kozjega parjenja, da so torej morali imeti 'njegovi prvi prebivalci vsaj enega kozla plemenjaka. To malo naselje je v prijetni dolinici in šteje z opuščenim Fakučevim mlinom kar pet hiš. Obdajajo pa ga z ene strani lepa in bogata polja, na vzhodni strani pa jih zamejuje bistri in neusahljivi potok Vrnivee, ki se le kakih sto metrov niže izliva v Vipavo; z vseh strani silijo v vasico njive in vrtovi in vinogradi, kjer rastejo v obilici dobrote, ki služijo človeštvu in živalstvu za nujno rast in razplajanje. Poti iz zaselka hitijo na vse strani v širni svet. Glavni klanec proti zahodu se vzpenja proti malemu križišču, ki veže Kozjaparo s sosednjimi Pikči, od koder se po roji sipajo razni odpadki in tudi gnojnica, k sreči prav mimo Kozjapare. Najprej vodi ta glavni klanec na večjo uglajeno pot proti mali železniški postaji. Na južni strani pa je stari kolovoz, po katerem lahko prideš ob suhem vremenu v zasenčene Velike Žablje. Proti vzhodu pa vodi kar steza čez ozko brv po Račigalci navzgor in to nič manj kot v Male Žablje, od koder je prihajalo največ zrnja za nekdanji Fakučev mlin z enim mlinskim kolesom. Bilo pa je to kolo zelo veliko, vsaj meni se tako zdi, pa tudi Italijanom, ki so konec ¡prve svetovne vojne ob zasedbi ¡kozjaparškega središča pisali v velikih časopisih: »Abbiamo occupato la Co-siapara ed il suo centro industriale.« In ker je moja mati imela tiste čase prekupčevalski smisel, je kmalu po zasedbi za zelenjavo dobila v Ajdovščini prve makarone in za dodatek še rezino sira. Ta sir je pa materi delal nekaj preglavic, ker do tedaj nismo še imeli ribežna, da bi ga naribala, iznajdljivi oče pa ¡se je hitro znašel; vzel je prazno avstrijsko konzervno škatlo, jo podolž prerezal ter jo z žebljem od znotraj gosto preluknjal in tako je mati lahko na še gohke makarone zribata sir, da smo se potem prvič v družini gostili s to nedomačo jedjo. O tem dogodku je potem oče pravil sosedu in mu pokazal tudi nov ribežen, sosed pa je očeta posvaril: »Ne hvali se, Riko, z dobrimi makaroni in da si iznašel nov ribežen, ker ti bodo sicer Lahi nasuli za to nov davek.« Na te makarone In sosedovo svarilo sem se še večkrat spomnil, posebno še, ko so nam jih podobne slavnostno delili po ječah za velike obletnice fašističnih zmag,- še večkrat pa sem se moral nasititi le s spomini na to pravo gostijo z makaroni. Že pod Avstrijo smo imeli v Kozjapari prvake, ki so spadali tako med naprednjake kot med staromodne; le za časa fašizma so ostali vsi podjožni- ško otrpli, razen Viktorja Fakuča, ki je poizkusil razviti svoj mlin tako, da si je za njegovo ¡preureditev izposodil po nasvetu prijatelja Francka denar v posojilnici. Zaradi denarnih reform in davčnega vijaka ¡pa je potem šel na kant in se mu je zato tudi zmešalo. Po drugi zmagoviti vojni so se spet ¡pojaviti v Kozjapari In okolišu naprednjaki in nazadnjaki. V to sta se najbolj zagrizla sosed Tore in eden izmed petih takrat že odraslih Repkovih sinov. Ostale štiri Repkove so sicer ljudje klicali po njihovem imenu, le tega, ki se je toliko ponujal, da so ga po dolgem prebiranju sprejeli v partijo, »ker drugega ni bilo,« tako se je ¡namreč pri tisti seji izrazil sam France Gulčov, so vsi klicali Pike. Tako se je Pike, ki so ga do tedaj vsi imeli, da ni ne ti ne vi, 'in da govori tja-vendar, vendar uvrstil med naprednjake, kar je Pikca zelo dvignilo. Posebno pa se je uveljavil ob delitvah UNRInih darilnih paketov. Štefanija Zutkova je namreč rekla: »Glejte, glejte, pravijo da delijo rusko moko, pa je na vrečah pisano USA!« Takrat je Pike odločno odgovoril: »Ja, to je zato, 'ker Rusi imajo toliko moke, da so jim zmanjkali Žaklji in so sl jih morati izposoditi zaenkrat v Ameriki.« Od takrat je šel sloves o Pikcu tako daleč, da je vnuk Lipeta Čufnega 'iz M. Žabelj odgovoril, ko ga je mati vprašala: »Mihec, za kaj se boš izučil, ko boš postal velik?« Fantič ¡¡e na to v splošno zadovoljstvo vseh ¡prisotnih Maložabeljcev odgovoril jecljaje; »Jest se bom učil ža Pikča.« Tiste čase se je Pikcu res dvignil ugled med tamkajšnjo vaško tovarišijo: ko so razpravljali o naprednem kmetovalstvu in kmečkih zadrugah, so prav ¡njemu poverili nalogo, naj pridobi oba 'kozjaparska kmeta, da bi pristala za zadružni-ško vrtnarijo, češ da so tam dani vsi pogoji, ker je Kozjapara obdana z vodovjem 'in rodovitnimi polji. Pike je molče in malo nejevoljno sprejel poverjeno mu nalogo ter kaj začel razmišljati, pri katerem 'iz- Mladinski pevski zbor iz Sv. Križa poje na Repentabru NAJMLAJSI ŽUPNIJSKI PROSVETNI DOM »JANEZA E. KREKA« V BORŠTU PRED Čebelnjakom (Razgovor z Bernardotom) Župnijski dom »Janez E. Krek« v Borštu Novi dom je bil odprt v nedeljo, 6. junija 1911 z blagoslovitvijo škof. vikarja ms gr. Lojzeta Škerla, z nagovorom predsednika žup. odbora Glavica Peta-rosa in župnika msgr. Jožeta Jamnika ter s pesmijo cerkvenega pevskega zbora. Nato je bila v dvorani slavnostna prireditev s pestrim kulturnim sporedom in z govorom dež. poslanca dr. Draga Štoke. med dveh ze m Ijakov naj naprej začne. Kakor hitro se je poslovil od tovarišije, si je v mislih zasnoval načrt, da še isti večer obišče najimovitnejšega posestnika, soseda Toneta Stoparja, ker sta bili njuni poslopji eno tik drugega, tako da je Stopar gospodoval še nad skupnim straniščem. Z zadržano dostojnostjo je stopil Pike k sosedu in mu prelagal, da bi, kot običajno, zaigrala na karte. Tokrat sta po želji Pikca pričela briškolo, ker je v tej igri vedno prednjačil Tone. Kot predvideno je v briškoli zmagal prav on. Zato se je po končani »partidi« Pike laže odločil, da mu predlaga o zadružni vrtnariji. Tako je malo v strahu začel: »Veš Tone, prav danes smo razpravljali na okrožnem sestanku, da bi naše kozja-parske njive, ker so rodovitne in obdane z vodami, spravili pod skupno zadružno vrtnarijo. In ker imaš ti največ grunta, so me pooblastili, naj te pripravim, da bi ti prvi pristal.« Tone je brez obotavljanja potisnil debeli vrat med močna ramena ter jezno pomignil z očmi v Pikca, ki je v zadregi pričakovat odgovor. Tone je glasno in odločno dejal: »Kadar boste vi na vašem prvem sestanku sklenili, da boste zgradili novo kapelo, in ko bo dograjena, potem bomo govorili o novi zadružni vrtnariji.« To je Pikca tako iztirilo, da je v svoji zmedenosti komaj zjecljai neodločni odgovor: »Ja, Tone, to pa ne spada k napredku!« Tone je še jezno zarohnel: »Tudi da se poslužujete ti in tvoja družina mojega stranišča od danes naprej ni več napredno.« Pike se je poraženo umaknil brez slovesa. Od tedgj gre v Kozjapari vse navadno naprej, le Pike se je preselil na boljše. Čas med pomladijo im poletjem ni sarmo čas hre-petaoeinlja iln ljubezni falnita ali dekleta, to je tudi čas ko se čeibele približujejo cvetu 'itn se z njim ljubkujejo v sončnih žarkih. Čebela je bila na zeimflljii pred človekom, tako zatrjujejo strokovnjaki, že zaradi tega se ji Smemo približati staoro s pobožnostjo v srcu. Stvarca, ki naim posreduje eno naljizdrdvilneljiših jedi, je vredna vse maše pozornosti 'itn ljubezni. Med pa ni samo bralna, med je tudi poslastica im zdravilo hkrati. Zgodovina čebelarstva, 'te morda maijdavmejše Obrti, nas uči, da je človeški um pravzaprav bolj počasi pn> dira! v globalne itn v tajnosti čebelihega življenja im da so še zelo 'sveži izumi, ki oimoigoioaijo natančnejši pristop k čebelarstvu kot 'takemu. Slovenci se lahko ponašajmo, 'da je v naši sredi zrasel mož, ki je med prvimi spoznal resnico, tki velja za vse stroke, to jo, da brez šole 'ni napredka. Zato je ta mož, Janša ipo priimku, že pred 200 leti ustanovil prvo čebelarsko šolo mia 'svetu. Čebelarstvo na Slovenskem se jo z ntjiilm silno ražbohofilo in pustilo močne Sledove tudi v umetnosti, s tako imenovanimi panjskimi končnicami'; naši ljudski slikarji so risali najrazličnejše podobe na panj© in tako ustvarili posebno umetniško zvrst, ki je ni menda enake na svetu. Poit nas je te dni zanesla v Biomatnljo, ki se jih večina naših ljudi ogleda le za sv. Jožefa. V teh dneh, ko ise zemlja 'dokončno in vsa prebuja, pa zadobijo Ribrnanje še posebno leipo podobo'. 'Klanci so nas vodili na obisk k občinskemu svetovalcu občine Dolina, domačinu Ivanu Žuljanu, Bernardotu po domače. Bernardo 'je čebelar po poklliou in po srou, lin to iod svojih mladih nog. V prostem času pa gre na roko svoji vasi in vaščanom z obravnavanjem, problemov javnega življenja v okviru dolinske občine. Ceistfce, kanalizacije, javni blagor, vse to skrbi našega 'svetovalca in mu ne da miru. Pogovor je seveda stekel o čebelarstvu (vedel sem, da se Bernardo odpravlja na mednarodni kongres čebelarjev, ki bo avgusta v Moskvi) in razvijal ise je približno takole: Je to prvič, da greš na tak mednarodni kongres? Ne, bil sem že v Bukarešti leta 1965. Šla sva s prijateljem čebelarjem iz Boršta, Maarom Antonom. Bila sva edina iz Trsta na tem kongresu in sva se mudila po svetu več kot deset dni. Kaj ti ¡e nudil kongres, mislim o tvoji stroki? Mnogo. Človek sreča čebelarje vseh dežel. Prisluškuje njihovim težavam, uspehom, krizam in vse to primerja sebi oz. svoji okolici. Si tudi ti kaj aktivno sodeloval na kongresu v Bukarešti? Da, razstavljal sem svoje predloge za modernejši in učinkovitejši razvoj čebelarstva, in to z risbami in spisi. Za kakšne predloge ¡e šlo? Gre v bistvu za bolj racionalno čebelarjenje, za boljše panje, po principu, ki ga jaz kličem kar: »Manj dela, več donosa«. S panji je namreč treba znati delali, in če znaš z njimi delati, prihraniš na trudu, prido biš pa na učinku. Na katerem kongresu si bil še? V Milnchenu leta 1967. So se teh kongresov udeležili še kateri drugi Slovenci iz zamejstva? Ne, bili pa so prisotni Slovenci iz Slovenije. Koliko panjev pa imaš? Okrog 60 aktivnih. In koliko medu pridelaš? To je pa težko točno reči: včasih vrže en panj tudi 24 kg na leto, včasih — ko je slaba letina — pa tudi nič. Se ta obrt danes splača, mislim v finančnem oziru? Ko prideš do pravega znanja, ja,- drugače pa je večkrat žalost in moraš leta in leta garati zastonj. Seveda je večkrat čebelarstvo odvisno tudi od sreče, od vremena, kraja, kjer imaš čebele, to je lege čebelnjakov itd. Se čebelarji kaj sestajate, eden drugemu svetujete, pomagate? Na žalost je zelo malo stikov med čebelarji in živimo skoro vsak zase, tako v Trstu, kot po vsej deželi Furlaniji - Julijski krajini. Stikov nimamo niti s čebelarji iz Slovenije, oziroma drugih držav. Dobivamo se le na kongresih, ki se vrstijo vsake dve leti, kar pa je za stike še vedno premalo. Vsi bi bili potrebni stal-nejših stikov. Kaj bi dežela lahko napravila v tem oziru? Mnogo. Pri nas, to je po vsej deželi, ima čebelarstvo zelo ugodna tla. Manjkajo pa pravi strokovnjaki, ki bi bili v pomoč čebelarjem, manjka šola, ki bi izučila mlajše sile, ki se danes v zelo majhnem številu približajo čebelarstvu. Manjkajo nadalje učinkoviti deželni zakoni, ki bi pospešili razvoj čebelarstva. Zakoni bi morali predvideti razne tečaje, kjer bi dobro podkovan inštruktor učil in odpravljal napake tako začetnih če-čelarjev, kot onih, ki so že vrsto let v čebelarstvu, a ki so še vedno potrebni pomoči. Znanja ni namreč nikdar zadosti. Predvsem pa bi moral inštruktor učiti začetnike, da ne bi toliko let brez potrebe zgubljali čas, ampak da bi kmalu prišli do potrebnega znanja in pravih izkustev. Omenil si začetnike, mladino. Koliko se jih posveti čebelarstvu? Mlad človek se težko poprime čebelarstva, ker to ni lahka stvar in ker mu pač manjka, kot sem že rekel, podlaga, da bi spoznal skrivnosten čebelji svet. Čebelarstvo ni kaka mrtva stroka, ampak živa, prav-je to čudovit delček življenja. Koliko je čebelarjev na Tržaškem? Nekaj že, a vsekakor premalo. Mislim, da bi se lahko na prstih prešteli. Za katere bolezni je med priporočljiv? Za vse, posebno za notranje. A glede meda še to: težak je tudi problem kuhanja voska, ker pri nas pravzaprav ni ustreznih naprav, tako kot jih imajo po svetu danes razviti čebelarji. V tem smislu bi se morali pri nas čebelarji povezati v nekakšno zadrugo ali konzorcij, da bi si nabavili ustrezne naprave in rešili še marsikak problem. Isto velja za strokovne knjige. Kje jih dobite? Kupovati jih moramo, pa so seveda precej drage. Pametno bi bilo imeti čebelarsko knjižnico, do katere bi imeli pristop vsi čebelarji. Tako bi se izognili mnogim stroškom. Isto velja za revije, ki govore o čebelarstvu. Skratka: bolj bi morali-biti povezani med. seboj vsi čebelarji. Kdaj pa cdpotuješ v Moskvo in kako? Najbrž z vlakom, ker se mi na letalo ne da stopiti. Dobil sem že vabilo: zborovali bomo, tako pravijo, v eni najlepših moskovskih dvoran. Ruski organizatorji obljubljajo nepozaben kongres. Ah ja, veš kaj sem se spomnil? Na to, kako so bili čebelarji v zgodovini cenjeni. Veš, da so bili v srednjem veku oproščeni celo vojaške službe? Bernardo, zanimiv je pogovor s teboj, toda čas drvi, zato še eno vprašanje, ki pa nima s čebelarstvom nobenega opravka. Ti si občinski svetovalec dolinske občine. Kako ti je všeč ta funkcija? Veliko je problemov, ki niso vedno lahki, toda rad se zanimam za svojo vas in svojo občino. Zato mi ni ta stvar v veliko breme. Pogovor bi ise lahko še kar naprej razvijal, toda vsega lahko slovanska 'kvaliteita »dosegla ’svojo zadnjo. žliahitnioisit, ker bo univerza! na — človeška. Slovenec se lahko do kraja .izživi kolt Slovenec samo na univerzalni ravni. Toliko bo Slo venec, kolikor bo človek. Manjvredna človeškost, manjvredna Slo-veniskoiSt.« S teto pa bi se okrepila tudi naša 'samioizdvešt, »da nismo nič več, a tudi nič manj kot kdorkoli drug«. Velik del sodobne slovenske kulture ».se vozi v Nič«. »Nič je postal v moderni filozofiji športna disciplina.« V vsej slovenski literaturi je malo psihologije, 'sedanja literatura nudi podobo »brezperspektivnosti«, tolda bodočnost bo morala imeti »smisel za resnico in smisel za ideal«. Povsod zija nasproti nepismenost, toda »prerod slovenske kulture se 'bo. mortal začeti z Antonom Breznikom. Ali pa bo ta kultura zabredla v šdridtainištvo.« In spet trpka ugotovitev: »Do- čudnega sklepa prihajam. Da v Slovenskem tisku ne bom več iSkal 'idej in stila. Samo jezik bom še 'iskal: pravzaprav samo še Slovar.« In ob knjigi spominov Rude Jurčeca, ki je izšla v Argentini, ugotavlja: »Tej knjigi iščem 'protiutež v povojni 'domovinski prozi. Nikjer drugje ne morem pristati z miSliljo kakor pri Kocbekovi Tovarišiji.« To miselno ’in idejno bogastvo bi lahko razbirali v nedogled, saj avtor na vsaki Strani preseneti s svojo razgledanostjo' pto' svetovni literaturi, filozofiji lin družbeni problematiki'. Njegov kulturni lok se- ga oid starih Grkov in Rimljanov do Manna, Joyceja, Rilkeja, Fabbri-ja, od Prešerna, Gregorčiča, Kosovela in Novačana do današnjih slovenskih liln italijanskih avtorjev. V knjigi je nekaj portretov 'ljudi, s katerimi se. j'e avtor sre čal, tako plastičnih 'in nazornih, da 'jim ne najdeš 'primere. Tak je na primer portret prof. Bratuža, Antona Sovreta, Novačana, 'dr. Pincberla in drugih. Enako močno, soi napisani leposlovni sestavki, ki so vdelam v kinljlgo: Tihožitij©,, Legenda, Snežna nevihta, Met v Strug, Psalm. Poigovor z matičnim kulturnikom. Nad vso knjigo pa plava vprašanje o smiSlu človekovega življenja, iskanje absolutnega, človečnosti, e-tosa. Knljliga m pesimistična, če» (nadaljevanje s str. 123) Na vprašanje, ali te oddaje študentje sami poslušajo in ali jih poslušajo drugi, smo dobili odgovore: Ivana Placer (maturantka) pravi, da pozna precej ljudi, ki študentovske oddaje dosledno posluša. Znanci zato, ker vedo, da igram tudi jaz. Toda pozneje se je izkazalo, da jih oddaje same navdušujejo, tako, da se ne vprašujejo več, ali igra tudi Ivana. Mladina jih je pritegnila. Seveda jih poslušajo kot oddaje študentov, ne pa poklicnih igralcev. Peter Švagelj pravi, da oddaje posluša precej nižješolcev, Peter Franza pa pozna v svojem okolišu vsaj kakih dvajset ljudi, ki te oddaje stalno posluša, ker mu to tudi povedo. Martin Brecelj pa pozna med svojimi znanci «Devinski konec») vsaj kakih 30 poslu-šavcev, ker ga sprašujejo »kaj je bilo potem v zgodbi«. Še kaka sodba o oddajah. Že omenjena Ivana Placer pravi med drugim: »Vem, da mnoge poslu-šavce zanimajo te oddaje zato, ker jih izvajamo mladi. Pomembne se mi zde predvsem zato, ker mlade ljudi kulturno angažirajo. Sami se začenjajo zanimati za to ali eno literarno delo, sami začno presojati, katero bi bilo boljše. Zraven pa se jim začne buditi tudi kritični čut do izvajanja, zato sodim, da so te oddaje zelo pozitivne. Zavedam se, da ni vse perfektno, kar smo naredili, vendar moram reči, da smo se trudili in da so oddaje za naše Začetno delo bile prav je v njej veliko črne barve. Hrasit obdrži v jeseni vise liste, zato ga zimski viharji v vejah pretre-saj'0', ne morajo pa razviharifi 'debla, »kii je negibno, preveč eno z zemljo«. Če Ije človek zakoreninjen v zemlji,, ga vsi življenjski vihanji ne moreljO' zlomiti. Rebula je v knjigi Gorje zelenemu dreveisu velik umetnik im človek. Zajel je SJz svoje globine 'in razgrnil pred 'bravceim vrsto problemov sodobnega življenja, tako prepričljivo iin srčno, prizadeta,' da nas knijiiga bogati iin nas šili k razmišljanju. Posebno poglavje je njegov jezik, ki je tako sočen, dzbrušen in plemenit, da ga redko srečamo v sodobni slovenski 'literaturi. Martin Jevnikar že dobre. Seveda se ne bavimo s tem delom poklicno. Na vprašanje, katera dela so bila študentom in poslušavcem najbol] všeč, smo dobili med 40 odgovori, isto sodbo: da jim je bila na)bolj všeč oddaja Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem. Na. vprašanje, kakšna dela bi želeli izvajati, odgovarjajo- iz svetovne književnosti. Dramatizacije pa naj bi bile primerno izvedene, ne suženjsko v dolgih in nepo-govornih stavkih, iz teksta prepisane S. Kocjančič Z ora Koren: Petelin (linorez) Študentje na tržaškem Radiu SINIL JE DAN V porodnišnici Slovenskega zamejskega duha je sredi junija obetajoče zavekal novorojenček. Junij nam letos ni prinesel samo češenj. Prinesel nam je tudi nov mesečnik, DAN! Končno! Na koncu mukotrpne nosečnosti je naša skupna krovna mati SKGZ povila brhkega sinčka, ki mu je bilo dano svetlo ime DAN. DAN, dober dan! Gledan v profil sicer novorojenček izdaja kakšne poteze MLADIKE, toda sicer je treba priznati, da je fanta kar luštno pogledati. Res, ne eksplodira ravno od živahnosti, toda to je po toliko prekinjenih nosečnostih razumljivo. A sicer priznajmo: kar papirnato polnoličen je, prav žametne tiskarske polti in, kar je glavno, kar krotkih oči, 'kljub svoji ne najkrotkejši mamici. Pravijo, da je fantek tudi sicer dobro preskrbljen, da leži v kar honorarskih pernicah, tako da je na kakšno bodočo poroko s siromašno MLADIKO težko misliti, tudi če so pota ljubezni nepredvidljiva. Zaenkrat mora biti MLADIKA samo vesela bratca, ki je tako glasno zajokal v naš zamejski dolgčas. Jokati v dvoje bo odslej skoraj toliko kot napol smejati se. Ondan je MLADIKA obiskala svojega bratca v porodnišnici. V a"ar mu je prinesla šparoveek za ideje in dragoceno listino: dovoljenje za prosto razprodajo po vsem ozemlju SR Slovenije, na katerega sama sicer čaka že oa rojstva. Sicer mu je voščila dosti plodnih let in zvestobo imenu, ki ga je ob krstu, ki ga je z duhovniško rutino opravil dr. Metod Mikuž, dobil: da bi, DAN, znal z odprtimi očki gledati v ta naš božji memoraridumski svet. Da se ne bi prevesil v VEČER, ker tega imajo že na Štajerskem, v Mariboru. Ali celo potemnel v NOČ in tako zašel v domeno ČUKa. Na koncu je MLADIKA še obesila na vrata modro pentljo z napisom, BRATCU, NAD KATERIM SEM ŽE OBUPALA. Tudi ČUK je bil zraven. Novorojenčku je prinesel v dar ploščo KDO BO TEBE LJUBIL, srečni mamici pa ploščo MAMMA SON TANTO FE-UCE. Zraven mu je voščil dosti smisla za humor. Da bi tudi on, ČUK, osamljenec v tej zamejski žalosti, zagledal ob njem kakšno sestrico. Recimo kakšno SOVO. ČUK bi stal na veji, SOVA pa na vereji, hopsasa Mamica, naša skupna krovna SKGZ, se dovolj dobro počuti. Na nedavnem občnem prosvetarsker« zboru na Opčinah je bila sicer videti še nekoliko onemogla, nekam u-padlih lic, celo prehlajena. Toda ni dvoma, da ¡1 bo brhki DANČEK pomagal, da si bo psihološko opomogla. VELIKOPOTEZNA POLITIČNA AKCIJA ČUKA (V svetovni ekskiuzivi) Alarmiran zaradi zaostrovanja položaja v Jugoslaviji in zaskrbljen za usodo slovenskega naroda je ČUK preše! od besed v odločno in konkretno politično akcijo. Njegov nastop je sprožila novica, da je Hrvat dr. Branko Jelič, voditelj ustaško usmerjene emigracije v Zahodni Evropi, stopil v stik s predstavniki sovjetske vlade, ki naj bi jim za razkosanje Jugoslavije obljubil koncesije v lukah bodoče Hrvaške sovjetske republike. Vznemirjeni ČUK je najprej čakal na kakršnokoli reakcijo v slovenskem zamejskem političnem prostoru. Dočakal pa je samo loka1! ¡stično kihanje: praznik češenj tu, praznik špargijev ta ¡vi. Vse brez kakršnekoli vsenarodne razsežnosti. Tako je na koncu sklenil, da sam stopi v konkretno politično akcijo, ki naj v vsakem primeru zavaruje koristi milega mu slovenskega naroda. V fa namen je te dni tvegal potezo, vredno vsenarodne pozornosti. S posebno depešo se je obrnil naravnost na vlado Zveze sovjetskih socialističnih republik. Vsebina depeše je naslednja: STROGO ZAUPNO Tovariš dipl. inž. Leonid Brežnjev Moskva - Kremelj Vi pravite »gorod«, mi pa »grad«, Vi imate Ljubijanko, mi pa Ljubljano, Vi mejite na Ussuri, mi pa smo na Muri — zakaj naj bi torej v naših odnosih ne poudarjali predvsem tega, kar nas povezuje? V duhu te povezljivosti se ČUK, Agencija za smeh, Trsi, ob obetajoči se perspektivi Sovjetske republike Slovenije usoja obrniti na Vas z naslednjim elaboratom, kot partner k partnerju. ČUK zaenkrat še ne ve, ali je zdravnik dr. Branko Jelič pediater, orinolaringoiarer ali psihiater, toda na vsak način se izjavlja za njegovo politično vizijo. Zdaj gre samo za to, kako naj se v to snujočo se perspektivo vključi zamejska Slovenija. Po globokem premisleku je ČUK prišel do spoznanja, da je v danih možnostih najreainejša perspektiva pač fa, dta slovensko zamejstvo stopi v Sovjetsko republiko Slovenijo s koncentracijo vseh svojih narodnih sil, in to na najširši ideološko-politič-ni platFormi. ČUK je sicer mnenja, da bi bila najidealnejša oblika nove slovenske vlade fa, da bi si ČUK pridržal ministrstvo za notranje zadeve, vsa druga ministrstva pa, začenši z ministrstvom za emigracijo delovne sile, prepustil Komunistični partiji. Toda ker bi bila ČUKu takšna dvobarvna vladavina le preveč dolgočasna, je prišel na drugačno za- tržaški zvon Čuk na Obelisku misel. Ta zamisel jo v tem, da ČUK predlaga visokemu partnerju sestavo vlade vsezamejske slovenske narodne enotnosti, ki naj izraža celotno politično dialektiko v našem slovenskem zamejskem prostoru, In sicer v najrazličnejših komponentah: KPS, SS, SIJ SLOVENSKE SVOBODE, SKGZ, vključno s kakšnim neodvisne-žem. Zato predlaga visokemu partnerju vlado vsezamejske narodne enotnosti v naslednji sestavi: (Imena ministrov ostanejo zaenkrat v arhivu ČUKA.) Predsednik vlade in minister za izgubljena področja (Argentina); Minister za nepodpisano propagando in agitacijo: (ZDA); Minister za n orodno zavest (Gorica); Minister za razlaščena področja: (Trst); Minister za koncilsko reformo: (Rim); Minister za slovensko pokrcvnost: (Trst); Minister za zvezo z vlado ZSSR: (Trst); Minister brez parffelja: (Trst). V zameno za Vašo pripravljenost, da vzamete y pretres ta izraz skupne slovenske politične volje v zamejstvu, sem jaz, ČUK pripravljen sprejeti resor ministrstva za notranje zadeve, obenem pa pristati na nasladne koncesije v korist vlaide ZSSR; 1. na izključno uporabo ruskih rulet v igralnicah na slovenski obali, 2. na izključno točenje ruskega čaja v vsej zamejski Sloveniji, 3. na preimenovanje železniške postaje PIVKA v staro rusificirano svetniško ime 5ENTPJOTR NA KRASU. 4. Vam, tovariš Brežnjev, dosmrtno preskrbo v gostilni PRI RUSKEM CARJU na Ježici pri Ljubljani. V duhu doktrine Brežnjeva Vas pozdravlja na boj spremni ČUK Nadalj. z 2. str. platnic tako, da je Ljubljana črna, Trst pa (duhovno) bel. Toliko bi res lahko že vsakdo presodil. Če je »kritik« v Mladiki mislil samo Vernierov članek »Trst in vzhodna meja — politika in čustva« imata urednika seveda prav. Toda ni se treba sklicevati na ljubljansko Delo, kot zgled, da ne gre za razmetavanje denarja- Ljubljansko delo je dnevnik in mu ni treba varčevati s prostorom, ampak gleda, kako ga zapolniti. Poglavje zase pa so Mostova pojmovanja o odprtosti in o enotnem kulturnem prostoru. Sedaj u-rednika že pozabita, da so kritiki imeli v mislih le sedanjo usmeritev na novo zasnovane vsebine. Pokličeta na pomoč vso kulturno preteklost revije. Toda če že odgovarjata, naj se držita okvira kritične misli, ne pa tistega, česar nihče ni imel v mislih. Ne pojasnita, zakaj bi kaka italijanska tržaška revija, če italijanski Trst ni provincialen in je za dialog, ne žrtvovala prostora za dvojezičnost in za miselni most. Saj razpolagajo te revije z mnogo večjimi sredstvi in tudi redno izhajajo. Zakaj bi morali ravno mi žrtvovati svoje skromnosti za še večje in se iti poskuse, za katere ni dovolj spodbudnih znakov (kljub tolikim tiskom so sednje kulturne strani), da bi imeli odločilen uspeh. Naiven je argument,, da ne gre obravnavati izključno problematike, ki seže od Nabrežine do Bazovice in od miljskih hribov do Fer-netičev, ali da bi se želelo opustiti povezavo s tukajšnjo italijansko kulturo in z Ljubljano. Tega gotovo ni nihče imel v mislih, bistvo je nekaj drugega: primorsko ali samo tržaško okolje ima zadosti tradicije in duhovne osnove, da lahko kulturno samostojno raste in mu ni treba zato posnemanja in kopiranja ne Ljubljane ne ital. Trsta. Urednika to spregledata ali pa ne razumeta. Toda konec njunega odgovora vse pojasni: fiksna ideja o izolaciji (osamitvi) in celo mučeništvo v njej. Toda če mi to izolacijo podrobno prikažeta, praktično utemeljita, če naj se je že bojimo, jima bom pritrdil. Toda to ne bo pome- nilo posnemanja in kopiranja zaradi tako imenovane odprtosti, ampak izvirno rast in prispevek celotni slovenski kulturi. J. Šavli KOROŠKA Koroška problematika, to je skupek problemov, ki zadevajo politično, kulturno in gospodarsko življenje koroških Slovencev, ni tako enostavna. da bi jo lahko katalogizirali z nekaj stavki. Na Koroškem teko čudni. večkrat tudi grenki dnevi našemu slovenstvu. Prepiri okrog Korotana, dijaškega doma, oz. hotela p. Tomažiča, so nevarno načeli možnost sožitja med koroškimi Slovenci samimi. Vse skupaj bi lahko bila burka — vsaj za nekoga, ki od daleč in brez strasti spremlja takšna dogajanja — če ne bi bila igra tako nevarna, kot se je dejansko izkazala. V tako burko je udarilo Kladivo in zaneslo koroško slovensko mladino v naročje komunizmu. Kjer se prepirata dva... Ne. pater Tomažič ne koroški akademiki sami si najbrž niso v začetku mislili, da bo vsa stvar šla tako daleč in zlezla na tako nevarna tla. Vmes, oz. v ozadju vsega le stala celovška Mohorjeva družba. Bile so nadalje lansko leto zelo vroče volitve, ki so koroške Slovence spet razburile, posebno vroče je bilo okrog Narodnega sveta koroških Slovencev. Predsednik dr. Vospernik je vozil, kot je pač mogel, saj so ga starejši nekdanji politiki pustili takorekoč na cedilu, namesto, da bi — še mlademu — dali krepko roko (starejšim voditeljem, pardon, politikom, se tako rado zgodi, pa ne samo na Koroškem, da ne znajo ločiti med personalistično politiko in med objektivnim političnim stanjem, in se vedno iz neke užaljenosti postavijo v ostro opozicijo, ki potem rada zapelje v slepo ulico. Častna izjema na Koroškem dr. Joško Tischler). Zakaj pišem vse to? Zato, da bi Katoliškemu glasu v Gorici iskreno svetoval, naj se ne spušča v personalizme na Koroškem. KG je objavil že nekaj člankov s Koroškega, v katerih se je spravil nad sedanje vodstvo Narodnega sveta Koroških Slovencev in nad dr. Vospernika še posebej. Ne vemo, kdo piše tiste član- Dalje na 4. strani platnic 5tm ilo faio imïI[g KOROŠKA fee, gotovo pa je, da ne gre za tržaško ali goriško pero. Kakšen interes ima KG objavljati take članke, kot je bil objavljen dne 17. junija t.L, v katerem beremo dobesedno tole goro-stasno trditev: »Naš tednik, glasilo desničarsko usmerjenega Narodnega sveta Koroških Slovencev, je poročal o občnem zboru (Mohorjeve družbe, op. p.) v osmih vrsticah...«? Ne poznam celotnega sestava sedanjega odbora NSKS, toda mislim, da so v njem dr. Vospernik, dr. Zer-zer, dr. Tischler, Tolmajer in dr. Kaj so to desničarji? Dobro, če so ti desničarji, potem je nujno, da je na drugi strani opozicija samih levičarjev, z Mohorjevo, Tomažičem in dr. Inz-kom vmes! Ne. dragi Korošci, ki pišete take stvari v KG, to ni lepo, da si dajete take etikete, na veliko veselje marsikoga. In svetovali bi tudi KG naj takih člankov, iz katerih veje sam personalizem, ne objavlja. Komu na u-slugo? Gotovo ne zdravi politiki in zdravemu napredku slovenstva na Koroškem. KG je objavil že vrsto odličnih analiz koroškega stanja izpod peresa dr. Rudolfa Klinca, zadnjič je objavil zelo dober uvodnik z naslovom »Koroška znamenja — znamenja časa?« To le pravilna pot: kritična, a objektivna, predvsem pa daleč od vsega, kar tako diši po jazu kakega užaljenca. Koroška situacija je preveč težka in žalostna, da bi se šli metanje po len pod noge! V vseh odborih zamej skih organizacij, posebej demokratičnih in krščanskih, čaka preveč de La, pomoči, sodelovanja, da bi se šli take osebne napade, V dialogu, v strpnosti delajmo za jutrišnji dan, čeprav nismo vedno na vrhu... Delo za narod čaka slehernika, kjerkoli je in kakrš nokoli mesto zavzema v naših orga nizacijah. PRIJATELJ KOROŠKE IN KOROŠCEV Oče vzame sina s seboj na lov. Sin: »Očka, tam je, tam, ptič, na tisti veji.« Oče: »Kje — ne vidim ga.« Sin: »Ustreli, kar ustreli, saj ga vidim«. iz »Gospa, imate kaj proti, če peljem vašo hčerko do Sesljana?« »Nikakor ne dovolim.« »O, gospa, saj sva vendar zaročena. Kaj se ne zanesete name?« »Popolnoma.« »Torej se ne zanesete na hčerko?« »Tudi nanjo se zanesem, le na oba skupaj se ne.« ☆ Zdravnik: »Če hočete, da vam oteklina na prstu uplahne, morate opustiti vsak alkohol.« Pacijent: »In zaradi ubogega prsta naj prenaša muke vse moje telo.« Znani slikar je slavil svojo osemdesetletnico. Neka gospa mu je čestitala: »Vi ste vedno mladi! Saj nimate osemdeset let, ampak štirikrat dvajset.« Slikar pa smehljaje: »Še manj, gospa. Dvajsetkrat štiri!« ☆ Iz šolske naloge: Čisto mlad se je Napoleon poročil z Josephino Baker. Ker pa ni bilo otrok, je pustil Jose-phine in se poročil s Heleno.« Očka bere v časopisu, da bo obiskal državo predsednik sosednje države: »Sprejeli ga bomo z dvajsetimi topovskimi streli.« Mihec pa: »Ampak, očka, če ga zadenejo takoj s prvim, ali bodo vseeno ustrelili še devetnajstkrat?« ☆ »Mamica, kupi mi sestrico!« »Punčke so zelo drage, Marjanca.« »Pa vzemi kakšno z napako, saj ima Saškova sestrica tudi pobit nosek.« ☆ Učitelj je pojasnjeval kaj je sestavina. »Naštejte mi primere!« Učenci so rekli: Medenina, bron, potem pa se je ustavilo... dokler ni iz zadnje klopi prišel še en odgovor: Enolončnica. Gospa stopi v trgovino: »Oprostite, danes zjutraj sem plačala račun, a sem šele sedaj opazila, da ste se zmotili, ko ste mi dali osta nek.« »Gospa, drugič preštejte takoj, mi je žal, zdaj ne morem več vzeti vpo-štev.« »Ne? No prav. Torej je mojih teh petsto lir, ki ste mi jih dali preveč.« ☆ »Matija, pomiriva se, saj si moramo odpustiti. Si slišal gospoda župnika, da bomo nekoč vsi prah.« On pa, še vedno nejevoljen: »Že prav, že prav, a jaz mislim, da boš ti takrat smodniški prah.« At »Mami, zakaj pa gre očka vedno s prijatelji ven? Ali mu dekleta niso všeč?« Ta številka je bila zaključena 1. julija 1971. Prihodnja izide septembra. RIM- Slovenski „Motal (Bled” Lastnik Vinko LEVSTIK ITALIJA ROMA - Via S Croce in Gerusalemme 40 - Tel. 777-102, 7564783 Blizu železniške postaje - Direktna zveza z avtobusom št. 3 Domača kuhinja - Vse sobe s prhami. TVRDKA Sl / USTANOVLJENA LETA 1SBS TRST TRG S. GIOVANNI, 1 TEL. 35-019 Emajlirani štedilniki najmodernejših oblik na vsa goriva. Popolna oprem« za kuhinje, jedilnice, restavracije iz emajla, nerjavečega (Inox) jekla, stekla itd. Električni likalniki, sesalci za prah, pralni stroji, grelci za vodo, hladilniki. Dekorativni predmeti umetne obrti, od keramike do brušenega kristala. Lestenci ter vse vrste električnih luči, klasične in moderne oblike. CENA S □ O.- LIR