cena 7 din


t* ■.r'
r ~	s


■o
iM&Sk
J
M
■	2. avgusta 1980



m



Sfi!
P
Glasilo Zveze sindikatov Slovenije, glavni urednik: Dušan Gačnik, odgovorna urednica: Majda Žlender
DELAVSKA ENOTNOST
št. 30 — leto XXXIX
Iz vsebine:
V razgovoru za Delavsko enotnost je Miran Potrč poudaril: Pustimo delavcem, da sami usmerjajo socialno politiko
Zaslužku z nedelom ne bomo »svetili«
Stran 2 in 3
Povezovanje in novi odnosi so imperativ razvoja lesarstva in gozdarstva
Lesarje omejuje — les
Stran 4
Zapleti z delovnim časom v Slovenija ceste- Tehnika
Novi predlogi naleteli na nerazumevanje
Stran 5
Ljubljana je znala preplesti zanke zunanjetrgovinske mreže
Velik zvon doni dlje kot množica zvončkov -
Stran 5
Ob tridesetletnici samoupravljanja je več posameznikov in organizacij dobilo priznanja za svoj prispevek k razvoju. Tokrat smo se pogovarjali z Marijo Hribar, Marjanom Lahom, Ernestom Logarjem
Vzgajal sebe in druge
Marija ve, kje škriplje
Delavske univerze niso v zatonu!
Stran 6
Akcija »Tisoč delavcev-sodelavcev« tudi med dopusti ni zaspala
Če bi na občinskem sindikalnem svetu...
Stran 7
Društvo, ki je preraslo svoje okvire
Celjski šoferji ne vozijo v temi
Stran 9.
Delavski svet: od »kamene dobe« samoupravljanja do danes
Trideset let je vmes
Stran 11
»Srebrni papijr« pihalne godbe iz Divače
Godba po dekretu
Stran 12
Razvoj, naloga za vse
V tej številki priloga:
Sindikalni
poročevalec
V tej (peti) številki Sindikalnega poročevalca objavljamo usmeritve in naloge Zveze sindikatov Slovenije na področju humanizacije dela z vidika varstva pri delu, invalidnosti in zdravstvenega varstva, ki jih je sprejelo predsedstvo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije na seji 23. julija letos.
Gradivo celovito obravnava to področje, tako značilna gibanja in pozitivne dosežke kot tudi problematiko in negativne pojave. Podrobno so navedene naloge organizacij in organov zveze sindikata v zvezi s tem, objavljene pa so tudi usmeritve za ustanavljanje odborov za varstvo pri delu v organizacijah združenega dela in predlogi za vsebino njihovega dela.
V slovenski • delegatski skupščini je bilo te dni delovno končano razvejano polletno družbenopolitično in ekonomsko dograjevanje, katerega glavna značilnost je nedvomno bila soočanje s težkim gospodarskim položajem in ukrepanje za ureditev razmer ter uresničevanje gospodarske stabilizacije. Ta najširša družbena naravnanost se je zrcalila tudi v poudarkih, pripombah, stališčih in predlaganih usmeritvah delegatov, ko so razpravljali o našem družbenem in ekonomskem razvoju za prihodnjih pet let.
Vrsta konkretnih predlogov na predlagani osnutek dogovora o temeljih družbenega plana socialistične republike Slovenije za obdobje 1981—1985 se je namreč tesno povezala s sedanjimi sprejetimi in še predlaganimi ukrepi za gospodarsko stabilizacijo, še več, delegati so zahtevali, da se čimveč stabilizacijske na-
ravnanosti celovito vključili tudi v naše načrte za prihodnost.
To je posebej važno poudariti zategadelj, ker smo v dosedanjih dolgoročnejših načrtih vse premalo planirali na osnovah realnih pokazateljev in stanja, neselek-tivno, predvsem pa tako, da smo večinoma že vnaprej vedeli, da nemalo napisanega nebo mogoče uresničiti. To se je navadno tudi zgodilo, prav tako pa smo bili »bogatejši« za nekatere naplan-ske »dosežke«, ki so nam mnogokrat grenili življenje.
Prav sedanji gospodarski položaj iripa streznjenje ob težavah, ki smo jim zdaj odkrito napovedali bitko, pa je povzročilo, da smo dokaj hitro in odločno prišli do nekaterih bistvenih skupnih in enotnih pogledov na to kako in s kakšnimi sredstvi, dinamično in ambiciozno pa vendar realno, usmeriti našo pot naprej. Zato je potrebno še bolj odločno vztrajati, da vsak od subjektov v sistemu
planiranja temeljito opravi svoje naloge saj bi le tako mogoče zagotovili, da bo dogovor o temeljih plana, z vidika samoupravnih družbenih ekonomskih odnosov, temeljni zapisani akt o skupnih ciljih združenega dela kot celote. Zato se mora ob okrepljeni aktivnosti za pripravo planskih dokumentov zganiti sleherna organizacija združenega dela, družbenopolitične skupnosti in družbenopolitične organizacije. Potrebno bo tudi uskladiti vsebinsko zasnovo planskih dokumentov tako, da bo to eden temeljnih pogojev za učinkovito in dolgoročno uresničevanje ekonomske stabilizacije. Zato je bilo ničkoli-kokrat poudarjeno, da mora družbeni dogovor o osnovah družbenega plana Slovenije opredeliti le tiste naloge, ki so skupnega pomena za razvoj SRS, vse ostale naloge pa, ki predvsem morajo prispevati k prestrukturiranju proizvodnje,pa se morajo
opredeliti v samoupravnih sporazumih o osnovah planov samoupravnih organizacij in skupnosti.
Seveda sev tem sklopu najde še vrsta drugih vprašanj, ki jih bo v tem srednjeročnem razvoju potrebno temeljito pretresati predvsem z namenom bolj restriktivnega in selektivnega ravnanja, od investicijske politike do vprašanj socialne politike, šolstva in še vrste drugih. Predvsem jasno je namreč dejstvo, da se bomo kljub tako ostro postavljenim razvojnim usmeritvam v bodoče srečali tudi z nekaterimi problemi,o katerih smo doslej premalo razmišljali. Več kot očitno pa danes postaja dejstvo, da razvoj brez svojih re- ' alnih mej danes ni več mogoč. Zategadelj je toliko pomembneje, da svoje želje prilagodimo objektivno danim možnostim upoštevaje vse prednosti, ki jih daje sistem sicialističnih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov.
Dušan Gačnik
Prva polovica letošnjega akcijskega poletja na enajstih mladinskih deldvnih akcijah je zaokrožena. Natanko 2219 brigadirjev iz 50 MDB republiškega in zveznega značaja je po 165.420 norma urah zapustilo 20 delovišč od Krasa do Goričkega in od Bohinja do Bele krajine, za njimi pa je ostalo za natanko 20 novih milijonov dinarjev opravljenih del. Poleg tega so na udarniških akcijah po raznih krajevnih skupnostih dokončali še za 6 milijonov
dinarjev del na cestah,individualnih vodovodnih priključkih in elektrifikaciji. In čeprav jih je s trase ničkoliko-krat pregnal dež —še zlasti med22. junijem in 12. julijem — in jim »poplavil« več tisoč efektivnih ur, so brigadirji opravili vsa načrtovana dela, saj so ob »normalnih« dneh presegali normo za več kot 30 odstotkov.
Se\’eda pa v brigadah delovni rezultati nikoli niso bili na prvem mestu. Poleg tega, da so sklenili nešteto novih
prijateljstev, so se brigadirji tudi izobraževali: 232 jih je obiskovalo politično šolo Edvarda Kardelja, ISO jih je uspešno zaključilo tečaj iz prve pomoči, 13 7 jih je opravilo izpite iz cestno-prometnih predpisov, 120 jih je obiskovalo tečaj iz radioamaterstva, 70 jih je tekmovalo v branju družboslovne literature za bralno značko Borisa \ Kidriča...	Fotografija:
Andrej Agnič
V središču pozornosti
2. avgusta 1980
stran 2
Miran Potrč: Pustimo delavcem, da sami usmerjajo socialno politiko
Minulo delo v teoriji in praksi
Kljub zavestnim in organiziranim prizadevanjem v organizacijah združenega dela in v družbi, da bi uveljavili zakon o združenem delu, ne moremo biti zadovoljni z rezultati, ki jih dosegamo pri gospodarjenju s sredstvi razširjene reprodukcije, posebno pa ne z razvojem procesa združevanja dela in sredstev. Eden glavnih vzrokov našega ne-zadovljstva je v tem, ker v samoupravni praksi, v TOZD, še nismo našli primerni h sredstev in mehanizmov za vzpostavljanje neposrednih in konkretnih ekonomskih in političnih povezav med delavcem v združenem delu in njegovim podružbenim minulim delom.
Tekočega in minulega dela delavcev v združenem delu še vedno nismo uspeli povezati v celovit sistem samoupravnih družbenoekonomskih odnosov pod kontrolo delavcev. Ker tega cilja nismo dosegli v TOZD, je naša akcija razvodenela tudi v celotnem procesu združevanja dela in sredstev zunaj TOZD. Tako smo zdaj priče »polžje hitrosti« pri razvijanju samoupravne zasnove, integracije dela in sredstev po logiki in dohodkovnih interesih delavcev v TOZD. Namesto tega se pojavljajo subjektivistično-voluntari-stične integracije v okviru gospodarskih panog ter občin in širših področij, ki se v največ primerih ustavljajo na republiških mejah. V takšnih oblikah integracije dela in sredstev pa namesto uveljavitve neposrednih samoupravnih dohodkovnih interesov delavcev v TOZD prevladuje (v besedah in dejanjih) nekakšen splošni družbeni interes, izmišljen v tehnobirokratskih strukturah, oddaljenih od neposrednega ekonomskega in političnega vpliva delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela.
Premajhna uveljavljenost neposrednih samoupravnih dohodkovnih interesov delavcev v TOZD in zamenjava teh interesov z drugo skalo interesov z druge strani dohodka in odhodkovnih odnosov objektivno zamegljuje razsežnosti samoupravne integracije dela in sredstev pod kontrolo delavcev v združenem delu. To je nedvomno glavni razlog, zaradi katerega si v naši samoupravni praksi
tako tožko utira pot ustavno načelo o skupnem ustvarjanju in delitvi dohodka. Namesto tega načela še vedno prevladujejo tradicionalne oblike združevanja dela in sredstev, podedovane ali izposojene iz arzenala ekonomije trga kapitala, kot so kredit, obresti itd.
Znano je, da so se družbeni ■ sveti na zvezni ravni —pri pripravljanju osnutka zakona o razširjeni reprodukciji — spoprijemali s celo vrsto zapletenih teoretskih problemov. Veliko so jih že razvozlali, nekaterim pa teoretsko še niso prišli do dna, zlasti zato ne, ker o njih modrujemo, namesto da bi poklicali na pomoč izkušnje naše samoupravne prakse, čeprav—resnici na ljubo
—	še dokaj skromne.
Enega glavnih vzrokov za počasnost pri uveljavljanja družbenoekonomskega položaja delavca v vseh odnosih družbene reprodukcije je treba iskati prav v neizpeljanih in nerazčlenjenih odnosih med sedanjim in minulim delom. Vprašanje, od katerega je dejansko odvisen izid razrednega bojaza oblast delavca v družbeni reprodukciji, je prav vloga minulega dela. Nerazumevanje razrednega bistva minulega dela za hitrejši razvoj proizvajalnih sil v naši socialistični družbi, in zavestni odpori, pa tudi premajhna ustvarjalnost pri iskanju osnov in meril za izpeljavo odnosov iz minulega dela
—	vse to so glavni vzroki, da v praksi doslej še nismo odločno uresničevali tega temeljnega pogoja družbene preobrazbe. In odtod tako malo konkretnih primerov uvedbe kategorije minulega dela v prakso!
Nerazumevanje bistva minulega dela in pravic delavcev na osnovi minulega dela je samo dodatna posledica nerazumevanja dohodka in družbenoekonomskih odnosov na podlagi dohodka v primerjavi z odnosi, ki temelje na dobičku. Če ne razumemo tega bistva, če se razpolaganje s sredstvi družbene reprodukcije, torej z minulim delom, ne izrazi v dohodku, in če to ni osnova za delitev dohodka in za oblikovanje osebnih dohodkov, potem to pomeni — vštevši vse politične posledice — da poteka .družbena reprodukcija še vedno na podlagi starih, profitnih odnosov in mezdnega položaja delav-
V
ca. Prav zaradi tega postaja za nekatere minulo delo »misterij«, ki da mu ni možno priti do dna — čeprav je minulo delo jasno opredeljeno že v ustavi in nato še v zakonu o združenem delu.
Minulo delo res ne more samo ustvarjati nove vrednosti; sprožiti ga mora delavec s svojim živim delom. Za povečanje produktivnosti dela pa je še kako pomembno, kakšna je kakovost minulega dela in kako ga delavec uporablja, ali — poenostavljeno —r- kakšen je stroj, s katerim delavec dela, v kolikšni meri ga izkorišča in kako skrbi zanj. Zato moramo vlogo minulega dela v ustvarjanju dohodka bolje vrednotiti. Delež minulega dela mora v prihodnje na splošno, zlasti pa v sredstvih za skupno porabo in za osebne dohodke, rasti sorazmerno z modernizacijo TOZD in stopnjo izkoriščenosti te modernizacije.
Pri vrednotenju rezultatov gospodarjenja z družbenimi sredstvi razširjene reprodukcije kakor tudi pravic in obveznosti delavcev na osnovi njihovega in družbenega minulega dela bo torej potrebno dosledno upoštevati delovni prispevek delavca v združenem defu, celotno količino minulega dela v TOZD, ki jo v procesu dela in proizvodnje delavci ustvarijo s svojim tekočim delom, delitev pridobljenega dohodka in čistega dohodka, velikost sredstev, ki jih namenijo za razširitev materialne osnove svojega in družbenega dela in še naraščanje dohodka, ustvarjeno z naložbami ali združevanjem teh sredstev.
Raven gibanja osebnega dohodka slehernega delavca moramo zato nenehno povezovati tudi z rezultati, ki jih dosegajo z gospodarjenjem s sredstvi razširjene reprodukcije kot najaktivnejšim delom celotnega minulega dela, s katerim razpolaga delavec v TQZD, ne pa samo s količino in kakovostjo njegovega tekočega dela. Samo tako bomo lahko materialno in moralno motivirali- delavca, da bi iz čistega, dohodka namenjal vse večji del dohodka za razširjeno reprodukcijo, da bo smotrno gospodaril s temi sredstvi, da jih bo vlagal ali združeval tam, od koder se-bodo vrnila povečana delavcem, ki šo jih investirali.
Vinko Blatnik
Spoštovani naročniki
Marsikdo med vami se bo najbrž začudil, ko bo dobil v roke to številko Delavske enotnosti, saj bo kar za štiri strani skromnejša kot šteje navajeni. Že v naslednjem hipu pa boste lahko opazili, da pravzaprav pri samem branju ne boste preveč prikrajšani, saj smo v glavnem zadržali vse stalne rubrike, le potrudili se bomo, da bodo naši prispevki in zapisi o zanimivih in aktualnih dogajanjih v naslednjih štirih tednih krajši, vendar pa nič manj zanimivi in privlačni.
Toda ob sami malce okrnjeni Delavski enotnosti boste že v tej številki dobili tudi dokaj obsežen Sindikalni poročevalec, ki vam bo zagotovo koristil pri vašem vsakdanjem delu. Za prihodnji teden pa vam že pripravljamo naslednjo številko Sindikalnega poročevalca, v katerem bo natisnejno gradivo za javno razpravo in sicer družbeni dogovor o skupnih osnovah za oblikovanje in delitev sredstev za osebne do-
hodke in skupno porabo. Branja potrebnega in zanimivega torej ne bo manjkalo, mi pa bomo v prihodnjih štirih tednih z zmanjšanim obsegom samega tednika Delavska enotnost prispevali k skupnim prizdevanjem, da ublažimo stisko s papirjem. Tega, kljub naporom papirne industrije ni in ni zdosti, saj ga tako doma kot tudi zunaj naših meja porabimo vsak dan več in več. Obenem pa bo to naše poletno zmanjšanje obsega tudi priprava na jesen, ko nameravamo skladno z našim vsebinskim konceptom uvesti nekaj novih rubril^predvsem pasibomoprizde-vali več prostora nameniti dogajanjem v občinskih in osnovnih sindikalnih organizacijah.
Prepričani smo, da boste zaradi teh vzrokov zmanjšan obseg v naslednjih tednih z razumevanjem sprejeli.
Uredništvo DE
Zaslužku z nedelom
Stabilizacijo in stabilizacijske ukrepe, ki so že postali sestavni del našega vsakdanjika, ponekod še vedno preveč pogosto pojmujejo le kot trenutno obveznost. Toda težaven gospodarski položaj, ki se je letos še posebej zaostril, glasno opozarja, da je stabilizacija pravzaprav preverjan je pravilnosti dogovorjenih usmeritev ter njihovega uresničevanja, obenem pa prav na podlagi teh preverjanj tudi iskanje takšnih dolgoročni h razvojnih usmeritev, ki nam bodo zagotovile trdnejše temelje gospodarjenja in nadaljnjega samoupravnega razvoja.
Naloge torej poznamo vsi. V Zvezi komunistov smo natančno opredelili tudi roke za izvedbo sprejetih sklepov, določili nosilce nalog in v glavnem vsepovsod že krepko prijeli za delo. Eden izmed pomembnih nosilcev uresničevanja dogovorjenih nalog je tudi Zveza sindikatov. O tem, kako so se oziroma se bodo s temi zahtevnimi nalogami spoprijeli člani te najbolj množične delavske organizacije, se je z Miranom Potrčem, predsednikom sveta Zveze sindikatov Jugoslavije, pogovarjala Majda Žlender, odgovorna urednica Delavske enotnosti.
Smo sredi priprave temeljev za prihodnji srednjeročni razvojni plan. Dosedanje izkušnje kažejo, da se bomo morali več dogovarjati in bolj usklajevati posamezne razvojne usmeritve. Kako se bo s to nalogo soočil sindikat?
»V zvezi z nadaljnjim razvojem samoupravljanja in s politiko gospodarske stabilizacije je brez dvoma pred sindikati izjemno veliko konkretnih nalog. Posebej pomemben je pri tem nadaljnji razvoj socialističnih samoupravnih odnosov, saj brez hitrejšega razvoja samoupravljanja v organizacijah združenega dela, dograjevanja in doslednejšega uveljavljanja sistema družbenoekonomskih odnosov v družbi kot celoti ne moremo pričakovati dolgoročnejših uspehov gospodarske stabilizacije. Mislim, da je med temi nalogami, ki se nanašjo na gospodarsko stabilizacijo in sicer pojmovano širše, ne le kot kratkoročno akcijo, gotovo možno posebej poudariti naslednje: sindikat mora biti, predvsem v osnovni organizaciji, temeljni nosilec zahteve, naj delavci preverijo svoje dosedanje ravnanje in obnašanje na področju gospodarjenja in gospodarske politike. Zato moramo to zahtevo, ki je bila posebej poudarjena na seji sveta ZSJ 27. junija, razumeti ne le kot predlog sindikata, naj bi strokovne službe ali delavski sveti opravili preračun pozitivnih ali negativnih posledic, ki jih je devalvacija prinesla posamezni organizaciji, ampak morajo izdelati temeljitejšo oceno uresničevanja vseh tistih najpomembnejših usmeritev, ki jih je posamezna organizacija združenega dela doslej imela.«'
Ali so obravnave polletnih bilanc primemo mesto tudi za obravnavo takšnih cen?
»iMislim, da obravnava polletnih bilanc je ena izmed takšnih priložnosti. Vendar pa je sama zase premalo, da bi lahko uspešno opravili takšno analizo. Zato bi morali prav sindikati dati pobudo, naj bodo analize uresničevanja tekočega srednjeročnega plana — prvi pogoj za to pa je, da sS v temeljni organizaciji sprejeli smernice, elemente in temelje novega plana — tudi izhodišče za temeljito preučitev njihovega sedanjega položaja.
Vsekakor je treba v teh analizah pogledati nekatere najpomembnejše elemente, in sicer položaj v mednarodni delitvi dela, pri čemer posebej mislim na to, kolikšne možnosti ima organizacija združenega dela, da v povezavi z drugimi poveča izvcft, .oziroma zmanjša svojo uvozno odvisnost. Prav tako morajo pogledati svojo povezanost v družbeni reprodukciji v Jugoslaviji, torej ugotoviti, koliko je proizvodni program prilagojen neposrednim potrebam trga, oziroma neposrednim partnerjem, s katerimi sodelujejo; kakšna je oskrba s surovinami, z energijo, reproirfaterialom itd.; koliko so na podlagi programa, ki ga imajo, smotrno izkoriščene proizvodne zmogljivosti; kakšna je organizacija dela in podobno, vse z namenom, da bi dosegali čimvečji dohodek.
Vsepovsod bo treba temeljito preveriti tudi investicijsko politiko. Marsik je bo treba ponovno oceniti, ali sp glede na bistveno spremenjene pogoje gospodarjenja — te spremembe pa morajo biti dolgoročne — dosedanja razmišljanja o bodočem razvoju utemeljena ali ne.«
Najbrž odločanje o novih ali odstopanje od že dogovorjenih vlaganj nebo enostavno. Na kaj morajo biti sindikalni aktivisti še posebej pozorni, ko se bodo spoprijemali s to ustaljeno prakso?
»Vsekakor je treba načrtovane, marsikje pa tudi že začete investicijske gradnje, preveriti z vidika zunanjetrgovisnke menjave, oskrbe z domačimi surovinami in ustreznih tržnih usmeritev, z vidika zagotavljanja ustreznih kadrov,'"napredka tehnologije, večje udeležbe domačega znanja, nikakor pa pri tem ne bi smeli pozabiti večje dohodkovne uspešnosti. Ob vsem tem pa je treba naložbe preveriti tudi z vidika medsebojne usklajenosti, ki pa že sama po sebi zahteva hkrati tudi temeljito preverjanje dosedanje politike gospodarjenja z denarjem. Gotovo je res, da največja krivda ni na delavcih v temeljnih organizacijah, vendar pa moramo kljub temu ugotoviti, koliko smo prav s tem, da smo si slabo zagotavljali potrebna sredstva za enostavno reprodukcijo in največ vlagali v investicije, tudi sami prispevali k zdajšnjemu težkemu položaju.«
Ali morda obstaja nevarnost, da se ob takšnih preverjanjih načrtovanih investicijskih vlaganj ne bo morebiti kje tudi zgodilo, da se bodo delavci zaradi nepopolnih informacij odrekli predvidenim vlaganjem v posodabljanje proizvodnje, medtem ko bomo na drugi, strani še vedno priče velikim in dragim naložbam v poslovne zgradbe. Ali bo osnovna sindikalna organizacija dovolj močna in usposobljena, da bo zagotovila delavcem možnost realnega odločanja?
»Prepričan sem, da sindikalna organizacija v večini primerov lahko zelo veliko stori. Vsaka večja investicija mora skozi postopek razprave, čeprav o njej odločajo pravzaprav na delavskem svetu. Sindikalna organizacija pa je tista, ki lahko zagotovi, da se takšen postopek izpelje. To posebej poudarjam zato, ker gredo številne investicije enostavno mimo takšnih postopkov. Torej, če sindikat postopka ne zagotovi, potem ni opravil ene svojih temeljnih funkcij.
Prav z razpravo med delavci lahko sindikat zagotovi, da bodo delavci dali svojim delegatom ustrezna pooblastila, ali naj za predlagano investicijo glasujejo ali ne. Seveda pa je vse to možno le tam, kjer je vsaj del dohodki ali sredstev za nove investicije last kolektiva. Tam pa, kjer je pretežni del posojilo banke ali raznih skladov, pa verjamem, da so delavci v težkem položaju, saj jim odzunaj diktirajo: za to vam damo denar, za kaj drugega pa ne. V takšnih primerih pa je potrebna že širša aktivnost v občinskem, pa tudi v republiškem sindikatu.«
Kako pa lahko sindikat zagotovi, da bodo delavci resnično objektivno informirani o vsaki predvideni investiciji?
»Resnično do delavcev pogosto ne sežejo. objektivne informacije, na podlagi katerih bi lahko ugotovili, ali je investicija res upravičena ali ne. Prepričan sem, da bi se delavci le v izjemnih primerih odločali za naložbo, pri kateri bi že vnaprej vedeli, da v isto stvar in-
V središču pozornosti
2. avgusta 1980
stran 3

"n
ne bomo »svetili«
Osebni in delno tudi družbeni standard je v veliki meri odvisen od osebnih dohodkov, ki jih delavec prejema. Nekaterim precej glasnim razmišljanjem, da zaradi zaostrenega gospodarskega položaja in ustalitvenih prizadevanj ni mogoče oblikovati ustreznih meril za nagrajevanje, se bo moral sindikat odločno upreti. Kako daleč smo že?
»Mislim, da so se sindikati v Sloveniji pravočasno zavedli nevarnosti, da prejema enako plačilo tisti, ki dela, pa tudi titi, ki ne dela. Zato so se dogovorili, da bo letošnja konferenca Zveze sindikatov Slovenije obravnavala prav problematiko osebnih dohodkov. Kolikor vem, je konferenca tako pripravljena, da bo bržkone lahko odgovorila na nekatera najbolj aktualna vprašanja, čeprav ne na vsa. Zagotovo pa bo proces uveljavljanja nagrajevanja po delu in rezultatih dela pospešila, ne pa zavrla. Tudi mi smo na seji sveta Zveze sindikatov Jugoslavije posebej poudarili, da je v sedanjem obdobju še bolj nujno pospeševati oblikovanje konkretnih meril za delovno uspešnost delavcev in da morajo biti razlike v osebnih dohodkih pogoj za večjo stimulacijo in boljše delo. Prav tako morajo v republikah in po-
vestira pet organizacij, da je oskrba s surovinami zelo negotova, prav tako tudi prodaja izdelkov, ali če bi vedeli, da kupujejo stroje, ki bodo le deset ali petnajstodstotno izkoriščeni itd. Prav tu vidim veliko možnosti za aktivnost sindikata, ki mora zagotoviti predvsem povečano odgovornost tistih, ki investicije predlagajo. Hkrati pa se moramo dogovoriti, dabomo zahtevali konkretne obrazložitve vseh najpomembnejših temeljnih vprašanj v zvezi z naložbo. In če naj bom še bolj konkreten, je treba vse te utemeljitve zapisati, obesiti na razglasno desko, tako da bomo vsa naslednja leta, ko bomo uresničevali to investicijo, hkrati tudi lahko preverjali, ali se še držimo tistega; kar smo se dogovorili, ali pa smo na nekatere stvari medtem že pozabili. Dogaja se namreč tudi, da se med samo investicijsko izgradnjo, recimo, zamenja poslovodni organ ali predsednik osnovne organizacije sindikata in potem zelo hitro pristanemo na pogosto tudi nerealne in nove razlage, ki bi nam morale biti dobro znane že takrat, ko smo se o investiciji odločali.«
S sprejemanjem temeljev srednjeročnih planov sicer danes že zamujamo. Morebiti pa nam bo prav ta zamuda koristila pri opredeljevanju socialnih vidikov razvoja? Kako jih bomo vključili v plane?
»Že na drugi konferenci Zveze sindikatov Slovenije, lani novembra, smo poudarili, da mora sindikat posvetiti več pozornosti tudi posameznim vsebinskim elementom plana, ne pa le samoupravnemu postopku sprejemanja planov. Takrat smo dejali, da sodi sem tudi vprašanje razporejanja dohodka in pravzaprav ves kompleks osebnega in družbenega standarda delavcev. Zato morata prav vprašanji osebnega in družbenega standarda v večji meri postati sestavni del družbenih planov — od temeljne organizacije do republike in seveda tudi Jugoslavije. Vsekakor pa bi poudaril, da lahko kot sestavni del planov pojmujemo le osebni in družbeni standard kot tak, deloma pa še tudi nekatere socialne korektive, ne pa socialno politiko kot celoto.
Če namreč izhajamo iz ugotovitve, da sta osebni in družbeni standard neposredno vezana na samoupravni položaj delavca in dc^ hodek, ki ga ustvarja, potem lahko temeljne osnove za to politiko izhajajo le od tod. Seveda pa bo morala biti socialna politika prav gotovo sestavni del plana takrat, kadar bomo ugotovili, da na podlagi uveljavljanja načel delitve po delu in nekaterih elementov solidarnosti tudi na področju družbenih dejavnosti ne moremo zagotoviti minimuma osebnega in družbenega standarda za vse kategorije.
Pri tem je bistveno, koliko bomo sindikati s svojo aktivnostjo uspeli zagotoviti takšno oblikovanje plana na podlagi dohodka, da bodo o dohodku in njegovi uporabi resnično odločali delavci v temeljnih organizacijah, da bodo plani odraz dohodkovnih povezav med organizacijami združenega dela, samoupravnimi interesnimi skupnostmi in bankami, da bodo vsebovali konkretne medsebojne obveznosti, skratka, da bodo plani resnično izhajali iz sistema družbenega planiranja.«
krajinah konkretneje preveriti in z odločno akcijo dograjevati temelje in merila za delitev sredtev za osebne dohodke. Še letos nameravamo natanko opredeliti program za to področje, problematiki osebnih dohodkov pa bomo namenili večjo pozornost tildi na ravni Zveze sindikatov Jugoslavije.
Prepričan sem, da bomo na ta način najhitreje dobili vpogled v to, kakšne so sistemske rešitve, ki jih uporabljajo v republikah in pokrajinah in poiskali skupna izhodišča za dopolnjevanje samega sistema delitve po delu. Kasneje pa bomo prav tako na podlagi takšne ocene lahko sprejeli čimve:č konkretnih dogovorov, kako naj se v to aktivnost vključijo ne le republiški in pokrajinski sveti, ampak po potrebi tudi zvezni odbori sindikata. Vsekakor pa bo takšna ocena izhodišče za opredelitev tistih vprašanj, ki jih lahko in jih morajo kot dogovor za skupna izhodišča in kot dogovor za konkretno akcijo oblikovati vse republike in pokrajine skupaj z zveznimi odbori.«
Ali bo dograditev sistema nagrajevanja po delu in rezultatih dela hkrati tudi preprečevala posameznikom, da si z raznimi nadomestili osebnega dohodka in tako imenovanimi socialnimi korektivi zagotavljajo boljši materialni položaj, kot če bi delali? Bo dovolj, če bodo sindikati te preverjali osnove in merila za uveljavljanje vseh socialnih dajatev in nadomestil iz osebnega dohodka, torej tudi nekatere določbe nekdanje sindikalne liste, ki je pred leti sicer prinesla velike premike, danes pa s svojo prežive-tostjo včasih celo razvrednoti nekatera merila nagrajevanja?
»Ideja sindikalne liste zagotovo nikoli ni bila takšna, kot so jo pogosto uporabljali v praksi. Prav ta praktična uporaba pa je marsikje povzročila, da smo se več dogovarjali o pravicah, ki so izhajale iz nje, manj pa smo
»... Enako kot pri socialistični zvezi bi lahko pri sindikatih ponovili znano resnico, da se vodilna idejna in politična vloga zveze komunistov ne uresničuje z besedami, ampak predvsem z intenzivnim delovanjem komunistov v demokratičnem sodelovanju z vsemi delavci, da bi sindikati dejansko lahko uresničevali svojo družbeno vlogo. Da pa bi lahko opravljali to svojo vlogo, morajo biti svobodni in samostojni pri svoji akciji. Potemtakem zveza komunistov ne more od zunaj ukazovati sindikatom. Sklepe demokratično sprejemajo znotraj sindikatov, zato se morajo komunisti — člani sindikata prav v demokratičnem sodelovanju z drugimi delavci zavzemati za to, da bodo ti sklepi socialistični, demokratični in racionalni...«
Edvard Kardelj: Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja, 1977
skrbeli za to, kako bi bolje organizirali delo in tako ustvarjali večji dohodek. Seveda moramo najprej spremeniti takšno pojmovanje sindikalne liste in mislim, da se je proces v tej smeri že začel. Res pa je tudi, da ni mogoče pričakovati velikih rezultatov kar čez noč. Posebej ne v tem primeru, ko je treba spreminjati prakso, ki je prej ponujala možnost »terjati« nekaj od kogarkoli, sedaj pa moraš to sam ustvariti.
Pravilna se mi zdi opredelitev, da moramo vse oblike nadomestil, rekel bi celo, ne samo nadomestil, ampak vse oblike socialnih korektivov v celoti, istočasno ugotoviti in pregledati, tako da bomo videli, ali so osnove teh korektivov danes sploh še sprejemljive. Nujno je tudi preveriti, ali vsi ti socialni korektivi stimulirajo boljše delo, ali pa so morda kdaj pa kdaj celo nekakšna destimulacija, saj v seštevku predstavljajo več, kot bi bilo mogoče zaslužiti z delom in torej zagotavljajo višjo raven socialne varnosti, kot jo družbeno zagotavljajo z delom nekatere druge kategorije. Pogledati je treba tudi, kje posamezna nadomestila — ni dvoma, da bodo morala nekatera ostati, seveda le takrat, kadar so upravičena — dajejo možno-
sti, da delavec v času nedela z njimi pridobi več kot v istem času zaslužijo z delom delavci na enakih in sorodnih delovnih mestih.«
Ali bo mogoče izdelati enotna izhodišča za oblikovanje socialnih korektivov za vse republike in pokrajine?
»Prepričan sem, da bomo morali v Jugoslaviji ponovno načeti vprašanje dogovarjanja o različnih oblikah nadomestil, o uporabi sredstev skupne porabe, materialnih stroškov in podobno, že zato, ker bosta sama praksa in razvoj teh odnosov v posameznih republikah pripeljala do tega, da bodo njihove konkretne rešitve bistveno drugačne od vsebine dogovora, ki zdaj velja v Jugoslaviji. Menim pa, da bomo v procesu usklajevanja teh konkretnih rešitev v republikah in pokrajinah lahko ugotovili tiste postavke, o katerih se bo treba in se bo tudi mogoče skupno dogovoriti. Za zdaj bi morala to brez dvoma biti nekatera skupna načela, nekatera tudi drugačna, kot so sedaj opredeljena. O samih osnovah, čimmanj pa o merilih, pa se bomo morali seveda dogovoriti. Poudarjam, dogovoriti se bomo morali le cosnovah, saj je dosedanja praksa sindikalne liste jasno pokazala, da se preveč konkretno dogovarjanje o merilih zlahka sprevrže v razmišljanje, da je tisto, kar je dogovorjeno, že kar avtomatično tudi pravica posameznika.
Najbolj ustrezno rešitev 'bomo zagotovo našli prav s tem, če bomo tudi socialna nadomestila prepustili samemu obsegu sredstev skupne porabe, ki bo resnično rezultat prispevka k dohodku, in ee bomo pustili delavce, da sami aktivno — saj je njihov cilj stimuliranje dela, večja produktivnost, večji dohodek — usmerjajo ta del socialne politike, pri tem pa seveda upoštevajo tudi elemente solidarnosti in socialne varnosti.«
V zadnjem času se srečujemo s številnimi primeri izkrivljanja samoupravnega sporazumevanja, saj so samoupravni sporazumi skorajda že postali nekakšno izsiljevalsko orožje, s katerim žele posamezne organizacije združenega dela doseči višjo ceno, si zagotoviti potrebne devize in podobno. Kaj lahko sindikat stori v teh primerih?
»Z družbenopolitično akcijo sindikata, predvsem pa zveze komunistov, lahko preprečimo nekatere najbolj grobe nepravilnosti oziroma najbolj grobe primere nesamou-pravnega obnašanja. Res pa le tiste najbolj grobe. Dvomim namreč, da smo sposobni rešiti ta problem zgolj s subjektivno akcijo, ne da bi imeli obenem izdelana tudi objektivna ekonomska merila. Zato mislim, da bi morala biti ta akcija družbenih sil obenem usmerjena predvsem v prizadevanja, da bolj kot doslej uveljavimo ekonomska merila poslovanja in ekonomske zakonitosti.
Na žalost se danes v naši ekonomski politiki srečujemo s toliko subjektivizma, da ni nič čudnega, če so se ga marsikje nalezli in se tako tudi obnašajo v posameznih organizacijah. Obenem pa smo zelo slabo oblikovali merila o tem, kaj je upravičeno in kaj ni. Z večjim delovanjem zakonitosti trga in hkrati z večjo odgovornostjo pri zagotavljanju lastnih interesov v okviru ustvarjenega dohodka ter z večjim neposrednim vplivom na vse temeljne pogoje gospodarjenja pa lahko ven-darlč pridemo do tega, da bo vsaka temeljna organizacija in delavci v njej ugotovila neposreden interes in objektivno nujnost medsebojnega dolgoročnega povezovanja.
Bojim se namreč, da dostikrat za temi ra zličnimi oblikami pritiskov poleg subjektov v organizacijah stojijo tudi subjekti v družbenopolitičnih skupnostih, ki pač v tem vidijo možnost za izboljšanje položaja delavcev v svojih družbenopolitičnih skupnostih, ne vidijo pa posledic, ki jih ima takšno ravnanje za širši jugoslovanski razvoj.«
Dolgoročno povezovanje je torej edini izhod iz te nesamoupravne. situacije. Toda nakakšen način je mogoče bolj spodbuditi to obliko sodelovanja?
»V trenutnem položaju je izredno pomembno poudarjati pomen ekonomskih meril in večjo odgovornost za gospodarjenje, saj imamo izredno malo možnosti — vsaj ta hip — objektivnega presojanja položaja v posameznih organizacijah. Komurkoli izmed nas, ki bi šel recimo v takšno organizacijo združenega dela, lahko tam bržkone hitro dokažejo, da so do stvari, ki jo »izsiljujejo«, upravičeni, oziroma jim bo težko dokazati, da so se znašli v slabem položaju zaradi nizke produktivnosti. Zato se bojim, da zgolj s subjektivno akcijo teh stvari ne bomo odpravili. Prepričan pa sem, da bi s politično akcijo, seveda če bolj jasno opredelimo ekonomske pogoje, lahko veliko prispevali k nadaljnjemu razvijanju samoupravnega sporazumevanja, čeprav ima ta trenutek v sebi vrsto negativnih obeležij. Dva, ki sta kakorkoli povezana v proizvodnem procesu, ne moreta iskati skupnega interesa le od danes do jutri, ker to enostavno pomeni enemu dati in drugemu vzeti, njun skupni interes je edinole za nekaj let naprej.«
In kako ukrepati v primerih, ko je takšna dolgoročna odločitev v rokah posameznikov, ti pa seji zaradi kratkoročnih ugodnosti izmikajo?
»Usjsešni bomo le s konkretno aktivnostjo zoper posameznike, ki se nesamoupravno, neekonomsko in nestabilizacijsko obnašajo. Najbrž so med poslovodnimi delavci tudi takšni, ki s svojimi predlogi in ravnanjem ne prispevajo k stabilizaciji in v takšnih primerih, tako smo se odločili tudi na zadnji seji našega sveta, mora biti pobuda sindikata v tem, da po objektivnih ugotovitvah predlaga argumentirane morebitne razrešitve, nikakor pa ne pod vplivom neke nervoze.
Brez konkretne •'igovor osti, ta pa velja tako vi /tona kv. v v, delavca, za pred-šc ,	;-a!i preds . eka izvršnega
. w.; i e-	drevbeneoilitičnedelavce, v našin -v / .	n zadevanjih in
nadalje.	. e upravnegaso-
. iiist knega Slsi^	, usneij.«
r
Razgovor v SOZD Združenega podjetja strojegradnje
Široka paleta nalog
-----------------------;-------;--------------------------------■	-"N
»... Do zdaj je bil sindikat praviloma usmerjen k organizacijam združenega dela, se pravi k njihovim notranjim problemom. V tem pogledu je dosegel pomembne rezultate, posebno pri reševanju vsakodnevnih problemov, ki so bistveno povezani z delavčevim materialnim, samoupravnim in političnim položajem. Toda to ni dovolj...«
Edvard Kardelj: Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja, 1977
________________________________________________________________________T----------------^
Republiški odbor sindikata delavcev proizvodnje in prede; lave kovin Slovenije je skupaj s koordinacijskim odborom sindikata sestavljate organizacije združenega dela Združena podjetja strojegradnje organiziral razgovor o uresničevanju zakona o združenem delu v SOZD. Namen razgovora je bil pospešiti uresničevanje določil zakona o združenem delu in določil, ki so jih delavci opredelili v samoupravnih aktih ozdruževanju v sestavljeno organizacijo združenega dela.
Dogovor o temeljih družbenega plana Slovenije za obdobje 1981-1985 daje strojegradnji status prednostne panoge. Takšna opredelitev pomena or-
ganizacije pa nalaga vsem dejavnikom znotraj nje posebno odgovornost. V prvi vrsti je potrebno bolje uskladiti odločitve delavcev v TOZD in v okviru delovne organizacije, pravilno razmejiti pristojnosti samoupravnih organov na eni strani in zborov delavcev na drugi strani, bolje razviti učinkovit sistem informiranja in ne nazadnje skrajšati pota samoupravnega odločanja.
Z dobro samoupravno organiziranostjo se bo morala strojegradnja z veliko mero pretehta-nosti lotiti dveh osrednjih nalog. Gre za selektivno izbiro tistih prednostnih usmeritev v osvajanju novih izdelkov in tehnologij, ki bi lahko najhitreje prinesli do-
ločene učinke in zapolnili vrzeli v njihovi ponudbam za organizacijo in usmeritve razvojno-razi-skovalne dejavnosti strojegradnje.
Jasno pa je, da bo ti dve nalogi možno realizirati le ob maksimalnem naporu in sodelovanju vseh sestavnih delov Združenega podjetja strojegradnje.
Ker vstopamo v tako imenovano obdobje avtomatizacije in na znanosti zasnovane proizvodnje, postaja razvojno tehnološko intenzivna proizvodnja neposredna naloga proizvajalcev strojev. Takšna proizvodnja pa terja od njih med drugim tudi načrten sistem izobraževanja, občutno povečanje vlaganj v razvojno ra-
ziskovalno delo in intenzivno povezovanje s komplementarnimi industrijami, zlasti s profesionalno elektroniko.
Uveljavitev strojegradnje na domačem in predvsem na tujem trgu zahteva izpeljavo in razrešitev široke palete nalog in vprašanj. Zato pa so seveda potrebne določene investicije. Ob tem pa bi lahko zaključili, da dela SOZD Združena podjetja strojegradnje račun brez krčmarja, saj še vedno ni znano, kolikšen obseg investicij je predviden za to pdnogo gospodarstva. Dokončne odločitve o bodočih investicijskih naložbah zatorej do nadaljnjega še ne bo.
Darinka Legat-Čož
Povezovanje in novi odnosi so imperativ razvoja lesarstva in gozdarstva v SR Sloveniji
Lesarje omejuje — les
Ob obravnavi osnutka dogovora o temeljih družbenega plana SR Slovenije za obdobje 1981-1985 v republiškem odboru Sindikata delavcev gozdarstva in lesarstva smo lahko znova opozorili na nekatere elemente in dejavnike, ki naj bi zagotovili usklajen in dinamičen razvoj. Podlaga za to razpravo so bila dosedanja široka akcija analiziranja uresničevanja plana v obdobju 1976-1980 ter sprejeta stališča o nadaljnjem razvoju in usklajevanju planov v dejavnostih gozdarstva in lesarstva Slovenije. Ta stališča smo sprejeli skupaj s splošnimi združenji gozdarstva in lesarstva.
Osnovni omejevalni dejavnik razvoja lesarstva je prav gotovo surovina. Pokritje potreb z domačo surovino v višini 79 odstot-
kov ob povečani sečnji in proizvodnji zlasti drobnega lesa za plošče in celulozo narekuje okvire nadaljnjih vlaganj v predelovalne zmogljivosti, zato ni sprejemljivo načrtovanje zmogljivosti, ki bi predvidena lesna bilančna razmerja slabila, ne da bi prispevala k spremembi obso-ječe proizvodne strukture.
Omejitve surovin pa narekujejo neposredne dohodkovne odnose med gozdarstvom in porabniki lesa. Le na ta način bodo proizvodne zmogljivosti preskrbljene s surovino, razvoj usklajen ter zmogljivosti ustrezno izkoriščane. Pri tem pa je potrebno združevanje dela' in sredstev na celotnem jugoslovanskem prostoru.
Ni smotrno načrtovati zmogljivosti predelave lesa, če so take
.
PRAVKAR IZŠLO
V Aktualni temi, zbirki založbe Delavska enotnost je izšla nova, pomembna brošura:
Jože Valentinčič:
USMERJENO
IZOBRAŽEVANJE
iz vsebine:
•	nova podoba vzgojno-izobraževalnega sistema
•	smer in cilji preobrazbe od kongresnih stališč do zakona
•	temeljne sestavine izobraževanja
•	vpisni pogoji — znanje
•	program — vodilo za učitelje in udeležence
•	organizacija izobraževanja
•	priprave na uvajanje novih programov
•	Titovo naročilo
Brošuro lahko po ceni 20 din za izvod/ naročite na naslov: ČGP Delo — TOZD DELAVSKA ENOTNOST, po izidu pa jo lahko kupite tudi v naši knjigarni na Tavčarjevi 5 v Ljubljani.
.................................. J
zmogljivosti na jugoslovanskem prostoru že zgrajene in njih optimalna izraba zagotavlja celotno pokritje s surovino (primer plošč). Sedanje stanje zahteva od vseh nosilcev planiranja upoštevanje omejevalnih dejavnikov, neposredno povezovanje in snovanje odnosov na združevanju sredstev ter skupnem deviznem in dinarskem prihodku. Ob dejstvu, da izvoz (predvsem finalne predelave) predstavlja ključni dejavnik razvoja, tako zasnovani plani prispevajo k povečanju produktivnosti dela, večanju dohodka ter socialni in materialni varnosti delavcev v TOZD. Če želimo ohraniti vse po starem in samo nekaj dograditi, pa moramo vedeti, da nas to lahko vodi samo v večje stroške. Zato je uveljavljanje družbenoekonomskih odnosov pomembna in odgovorna naloga, istočasno pa tudi podlaga spreminjanja zdajšnjih neskladij proizvodne strukture in odprave razdrobljenosti ter podjetniške miselnosti.
Za modernizacijo proizvodnih in tehnoloških zmogljivosti v le-
sarstvu je pomembno, da se vsi proizvajalci strojne opreme za lesarstvo v naslednjem srednjeročnem obdobju povežejo in uskladijo proizvodne programe. Na pobudo republiških odborov predelave kovin ter gozdarstva in lesarstva so že storjeni pomembni premiki. Tako organizirani in proizvodno usklajeni proizvajalci opreme za lesarstvo omogočajo nadomeščanje uvoza, istočasno pa je to jamstvo za naše celovite nastope v deželah v razvoju. Če ugotovimo, da je plan mobilizator vseh aktivnosti za doseganje ciljev, potem moramo s plani zagotoviti obveznost in odgovorno ravnanje nosilcev planiranja za uveljavljanje družbenoekonomskih odnosov ne le v TOZD in delovni organizaciji, temveč v dejavnosti, reprodukcijski celoti in celotni reprodukciji.
Za dosego vsega tega pa mora steči usklajevanje in dogovarjanje med organizacijami združenega dela že v podskupinah posameznih dejavnosti.
B. ič.
IZ SINDIKALNIH GLASIL REPUBLIK IN POKRAJIN
Gospodar svojega denarja
Ničkolikokrat se je delovnim organizacijam »izmuznil« ugoden nakup zaradi pomanjkanja gotovine na ustreznem računu. To se dogaja tudi danes, ko pri nakupu delovnega stroja milijoni na računu skupne porabe prav nič ne pomenijo, ne glede na to, da vsa ta sredstva pripadajo isti delovni organizaciji. In če denarja ni, se prav nič ne sprašuje-mt), kolikšne so obresti na kredite, ki jih gospodarstvo dobi od bank prav iz gospodarskih milijonov. Izhod iz tega nemogočega stanja je mogoče najti v združitvi vseh posebnih računov v enotni tekoči račun. Vzroki za izvajanje
takšne politike so v preveliki proračunski potrošnji, ki svoje nove izvore najlaže najde v tiskanju in trošenju denarja. Tako piše S. BOŽAN1Č v Radu.
Razmišljajo o peti izmeni
V reški rafineriji ugotavlja-, jo, da le osebni dohodki niso dovolj spodbudni za to, da bi delavci bili pripravljeni delati v več izmenah. Več skrbi bo treba nameniti boljšim pogojem dela in ob tem še temeljito razmisliti o uvedbi pete delovne izme-
Kličemo Ravne 861-106
Na zvezi je Albert Vodovnik, predsednik občinskega sveta ZS
Danes so vsepovsod v ospreju gospodarska ustalitev in ukrepi, ki naj bi družbi pomagali umiriti gospodarske tokove. S temi vprašanji se seveda ukvarjajo tudi v ravenski občini, saj so nedavno skupno sejo občinskega komiteja ZKS in občinskega sindikalnega sveta posvetili v celoti vprašanjem stabilizacije oziroma analizi trenutnega gospodarskega položaja v občini in izvajanju predlaganih zveznih ukrepov ter stališč 7. seje CK ZKS.
Čemu so na omenjeni skupni seji posvetili največjo pozornost?
»Poudarili smo pomen izvrševanja sprejetih stabilizacijskih ukrepov in zaostrili osebno odgovornost za izvedbo posameznih nalog. Večina delovnih organizacij je ocenila posledice stabilizacijskih ukrepov in trenutno gospodarsko stanje. Tam, kjer-tega še niso storili, smo zahtevali, naj pohitijo. Izredno pomembno je namreč, da v delovnih organizacijah podrobno analizirajo, kako so v prvem polletju uresničevali zastavljene akcijske načrte (tudi plane) in da na osnovi analiz takoj ukrepajo, kjer je to nujno.«
»Je kje nujno?«
»Ta trenutek najbrž vseh posledic težkega gospodarskega položaja in vpliva devalvacije še ni čutiti. .Izgubaši’ bodo standardni, se pravi, zlasti iz Rudnika svinca Mežica, toda iz mnogih delovnih organizacij že javljajo, da bodo nastale številne težave v drugi polovici leta.«
»Ukrepi za izboljšanje stanja?«
»Na omenjenem sestanku smo se med drugim zavzeli, da bi v SISEOT ovrednotili devizna razmerja za uvoz nujnih surovin za črno metalurgijo. Železarne,
ne. to bi zahtevalo precejšnjo reorganizacijo dela. Vsak delavec bi sicer manj kot doslej delal v nočni izmeni, vendar pa bi zato, da si »nabere« zadostno število ur, morali zaposliti več ljudi v prvi, jutranji izmeni. V reški rafineriji so izračunali, da bi namesto 25 delavcev, ki delajo na nekem področju po novem rabili kar 30 delavcev. Delavci v prvi izmeni bi sicer poleg svojega dosedanjega dela morali opravljati še naloge na področju vzdrževanja, vendar pa bi za uvedbo takšnega sistema dela morali najprej spremeniti šolanje delavcev, ki se pripravljajo na delo v rafineriji. Čeprav je to smotrna zadeva na daljši rok, pa je njegova uresničitev zahtevna in odvisna od številnih okoliščin. .-Tako piše v Radničkih novinah Ivan Paškan.'
tako tudi ravenska, se že zdaj otepajo s težavami zavoljo pomanjkanja uvoženih surovin, in če bo šlo tako naprej, bodo morale zmanjšati proizvodnjo, zaradi tega pa bomo morali uvažati več jeklenih polizdelkov...«
»Ta trenutek je zelo aktualna preskrba z osnovnimi potrebščinami. Kako ste preskrbljeni na Ravnah? Ali kaj ukrepate, da bi bila preskrba boljša?«
»Preskrba ni ne boljša ne slabša kot drugje. Povpraševanje po kavi in praških je nekaj manjše zaradi bližine Avstrije. Najbolj občutimo pomanjkanje — skladišč oziroma hladilnice. Občina nima lastne hladilnice, kjer bi hranili zaloge živil, zlasti mesa. Zato smo se odločili za široko akcijo združevanja sredstev za gradnjo velike hladilnice in poudarjamo, da je treba delavcem povsem jasno predočiti pomen združevanja sredstev za to naložbo.«
»Prej ste omenili, kako poudarjate osebno odgovornost posameznikov pri uresničevanju nalog. Imate kake »konkretne« težave pri tem...«
» Na omenjenem sestanku smo resda ugotavljali, da so še posamezniki neodgovorno obnašali pri trošenju družbenega denarja za gradnjo kulturnega doma v Črni. Zahtevali smo, da komunisti v Črni temeljito analizirajo ta pojav in pokažejo krivce. Odločno namreč zahtevamo, da vsi , dosledno upoštevamo dogovorjene in sprejete načrte ob investicijah v družbeni standard. Več o tem primeru pa za zdaj ne morem reči.«
»Izsiljevanje na podlagi tako imenovanih samoupravnih sporazumov o združevanju sredstev
za naložbe, sporazumov o soudeležbi pri skupnem prihodku ali dohodku itd., je trenutno problem, s katerim smo se začeli odločno spoprijemati. Ali ste v ravenski občini odkrili kakšne primere »nesamoupravno« samoupravnega sporazumevanja in ali ste kje že ukrepali?«
»Na omenjenem sestanku smo kar najostreje obsodili takšne pojave. Komunisti smo jih dolžni obravnavati, jih obsoditi in’odpraviti. Prepričan sem, da bomo tako ob vsakem odkritem primeru tudi ravnali.«
Boris Rugelj
n
Zapleti z delovnim časom v Slovenija ceste-Tehnika
Novi predlogi naleteli na nerazumevanje
»... Razumljivo je, da ne trdimo, da v našem sistemu vse deluje neoporečno in da so tam, kjer smo stvari uredili z ustavo, vsi problemi rešeni tudi že v praksi. Ob sprejemu ustave, zakona o združenem delu in ob drugih priložnostih sem govoril, da pravno urejanje družbenih odnosov samo po sebi ne daje tudi dokončnih rešitev. Zavedali smo se, da proces uresničevanja ustave in zakona ne bo potekal lahko, brez težav in odporov. Težave so predvsem v še premalo razviti materialni osnovi družbe, v pomanjkanju izkušenj, zadrževanju stare prakse pa v idejnem zaostajanju dela delovnih ljudi, tudi komunistov. Tu so še vedno tudi odpori raznih protisamoupravnih sil...«
Tito na XI. kongresu ZKJ, 1978
V Slovenskem gradbeništvu že dalj časa ugotavljajo, da je izraba delovnega časa pomembna sestavina gospodarjenja, ki ji je treba nameniti v prihodnje več skrbi. Zdaj, ko smo sredi stabilizacijskih prizadevanj, ko iščemo vse rezerve in želimo v proizvodnih in poslovnih procesih odpraviti ozka grla, postaja marsikje prerazporeditev delovnega časa aktualno vprašanje. Za gradbeništvo še posebej, kajti že samo podatek, da vsak izgubljeni dan v stanovanjski gradnji v naši republiki pomeni več kot milijon dinarjev zapravljenega denarja, dovolj prepričljivo govori, da gre za rezervo, ki ji morajo nameniti vso skrb v organizacijah združenega dela.
V delovni organizaciji Slove-
la Železokrivstvo so delavci bili proti uvedbi novega delovnega časa. Delavski ^Veti, vodstva temeljnih organizacij in družbenopolitičnih delavci so glede na ekonomsko upravičenost prerazdelitve delovnega časa kajpak nov delovni čas podprli.
Ko smo se pogovarjali o tem vprašanju s Pavletom Kranjcem in s sekretarjem konference osnovnih organizacij sindikata v Slovenija ceste — Tehnika Grujem Jelisavcem, sta nam zagotavljala, da pravzaprav upravičenih vprašanj na zborih delavcev, zakaj so proti novemu delovnemu času, ni bilo. Dejstvo je, da je lahko ekonomska računica povsem pravilna, vendar pa dtži, da so družbenopolitične organi-
> Vedeti moramo, kaj tudi mi pridobimo od novega delovnega časa.«
ni ja ceste — Tehnika so izračunali, da bi s prerazdelitvijo delovnega časa privarčevali dobri dvestari milijardi dinarjev. Pavle Kranjc, vodja sektorja za plan in analize v tej organizaciji združenega dela, nam je dejal, da bi po predlogu, ki so ga pripravili in strokovno utemeljili v skupnih službah, delavci v gradbeni ope-rativi delali v januarju in decembru 7 ur, v februarju in marcu 8 ur, v drugih mesecih pa po 9 ur. Pravzaprav je takšen delovni čas
venija ceste že imel domovinsko pravico. Sprejeli so ga pred leti, ko je bila ta organizacija zaradi neugodnih gospodarskih rezultatov prisiljena poiskati čim bolj smcStrne rešitve in ukrepe v gospodarjenju.
Letos naj bi po novem delovnem času delali vsi gradbeni delavci. tudi tisti iz Tehnike, ki prej zdajšnjega predlaganega delovnega časa niso imeli. Toda zapletlo se je... Na zborih delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela Gradnje, Tesarstvo
zacije in samoupravni organi delovali premalo prepričljivo v svojih razlagah. K temu moramo dodati, da nekdo kali vode v novi združeni organizaciji Slovenija ceste — Tehnika. Kaj drugega kot tako mnenje lahko dobi zapisovalec stališč delavcev na grad-bišču v Cankarjevem domu v Ljubljani, ki se navadno zaključijo z vprašanjem: »Prej smo imeli pri Tehniki normalen delovni čas, zdaj nam pa hočejo vsiliti tisti iz Slovenija ceste drugačnega«. Resnici na ljubo velja povedati, da sta se Slovenija ceste in Tehnika združila s sorazmerno bogato doto in da je vprašanje »čigava bo obveljala« — bodisi če gre za delovni čas ali kaj drugega— bolj kot man j privlečeno za lase. Tako so nas opozarjali v vodstvu sindikalne konference pa tudi v osnovni organi-, zaciji sindikata v TOZD Tesar-, stvo.
Pravzaprav nihče ne ve točno, zakaj so delavci proti novemu delovnemu času. Delavci na gradbišču Cankarjevega doma
Franjo Podor:» Vse smo se lepo dogovorili, potem pa...«
Grajo Jelisavac: »Sprašujem se, zakaj nismo znali prepričati detav-
Ing. Dušan Stojkovič: »Nismo se pravilno lotili akcije.«
pravijo, da so proti zato, ker ni urejenega varstva otrok, ker tudi sistem osebnih dohodkov ni takšen, da bi vzjx>dbujal delavce k boljšemu delu... Vse več je pa takih, ki trdijo, da bi zaradi novega delovnega časa morali mnogo manj skrbi namenjati družini, vzgoji otrok in podobno. Zanimiva mnenja, mar ne?
Toda kot odmev se nam še vedno pojavlja v ušesih odgovor, ki je po svoje dovolj ilustrativen: »Mi, delavci, z novim delovnim časom prav nič ne pridobimo. Pridobi le podjetje.« Sodeč po
tem se delavci ne počutijo pripadniki svoje organizacije združenega dela in brez posebnih študij in raziskav kaže poudariti, da družbenopolitične organizacije na tem področju doslej še niso opravile svojega poslanstva. Slišali smo sicer mnenja, da je v slovenskem gradbeništvu lepo število takšnih delavcev, ki so proti boljšemu, bolj racionalno izkoriščenemu delovnemu času, ker raje popoldne delajo na svojo roko, v delovni organizaciji pa bolj životarijo... Toda to je »nedokazljiva« resnica, kajti delavci so nam pripovedovali, da so
pripravljeni, če je treba delati tudi popoldne, če bi bili prepričani, da gre za nujna dela. Franjo Fodor nam je dejal: »V partijski organizaciji, v izvršnem odboru sindikata in tudi na delavskem svetu smo se dogovorili za politično akcijo, toda zgodilo se nam je, da celo komunisti razdiralno delujejo. Strinjajo se na seji, da je nov delovni čas potreben, upravičen, potlej pa med delavci tega stališča ne zastopajo. Inženir Dušan Stojakovič, predsednik izvršnega odbora organizacije sindikata v TOZD Tesarstvo je dejal: »Po telefonu so nam sporočili, da moramo sklicati zboi delavcev— gre za januai; ko se je vse začelo odvijati — in kar čez dve uri smo se morali sestati. Nič hudega ni, če se to zgodi v primerih, ki ne vplivajo na živi jenski ritem človeka, ko gre morda za obrobna vprašanja, vendar pa, sodim, da smo v dobršni meri krivi za odpor proti novemu delovnemu času vsi. Nismo znali razložiti. Vse skupaj je šlo na hitrico... Zavedam se, da je to huda težava, vendar pa ne znam odgovoriti delavcem, zakaj imamo različen delovni čas v organizaciji združenega dela.« Franjo Fodor pa je dodal: »V partijski organizaciji smo se dogovorili za enotno stališče. Prepričevati bi morali ljudi, opozarjati na prednosti novega časa... Veste, kaj se dogaja? Ljudje se na sestankih strinjajo, potlej pa
»minirajo« sklepe in iščejo izgovore, zakaj so proti devet urnemu delovnemu času v poletnih mesecih. Naša sindikalna organizacija je imela že kupsej, razprav in tudi sklepov o nujnosti uvedbe takšnega časa, vendar pa nismo uspeli..! Razmisliti moramo, kje bo začetek razščiščevanja, kje se bomo lotili zadeve. Pa tudi demagogije o tem, da so se delavci v zgodovini vedno tolkli za osemurni delovni čas, ne manjka v teh razpravah!«
Naše sklepno razmišljanje o uvedbi novega delovnega časa v organizaciji združenega dela Slovenija ceste — Tehnika bi najlažje ponazorili z besedami Franja Fodorja. »Tako daleč smo prišli, da delavi ne zaupajo ne vodstvu delovne organizacije, ne vodstvom političnih organizacij. £a ne bi dejal, da je zdaj bistveno vprašanje novi delovni čas... Zdi se mi, da komunisti in še posebej tudi sindikalna vodstva in organizacije ne opravljajo svojih dolžnosti tako, kot bi morali. Prav o tem bo morala teči beseda v razsšfiščevanju sedanjih zapletov okrog novega delovnega časa. Nismo bili pripravljeni, usposobljeni za uveljavitev sicer ekonomsko povsem smotrne rešitve. Zakaj ne, pa bo treba čimprej ugotoviti.
Marjan Horvat
Ljubljana je znala preplesti zanke zunanjetrgovinske mreže
Velik zvon doni dlje
kot množica zvončkov
Večletno »dogajanje« na področju zunanjetrgovinske dejavnosti je logično pripeljalo do pobude izvršnega sveta SML, naj bi to dejavnost vsaj na področju Ljubljane povezali. Začetek teh prizadevanj sega v leto 1978 in v tem dokaj kratkem času je pobuda presenetljivo hitro zaživela in prerasla v sadove. To brez dvoma dokazuje, da ni šlo za nikakršno zamisel, ki bi se rodila v »političnih glavah«, ampak je bil položaj dejavnosti tak, da so organizacije združenega dela brž sprevidele, da je moč le v takšni smeri iskati poti razvoja naše zunanje trgovine.
Svetovna gospodarska gibanja tečejo pač v smeri, ki niti v svetovnem merilu in seveda tudi v jugoslovanskem in republiškem ne dovoljuje »vrtičkarskega« obnašanja. Odnosi v svetu so odločno obračunali s klasičnim pojmovanjem blagovne menjave in pripeljali so do zahteve po regionalno uravnovešenih tokovih. To z drugimi besedami pomeni, da je treba pri vsakem nakupu zagotoviti primerno protinaba-vo. Tako je vse teže najti bodisi državo ah posamezno podjetje, ki bi si lahko privoščilo izrazito uvozno oziroma izvozno dejavnost. Seveda je to še vedno proces, tako v svetu kot pri nas in posamezniki so lahko s starim načinom še vedno usptešni — vendar teče zunanja trgovina vse bolj v strugo uravnotežene menjave.
Če se ozremo za naše državne in posebej republiške meje, vidimo, da se do pred nekaj let na te svetovne smernice nismo kaj
dosti ozirali. Če je bilo le mogoče, so podjetja zunaj odpirala predstavništva in delavci v njih so pač skrbeli (kolikor so) le za interese svoje organizacije. Naša* zmogljivost materialnih virov za zunanjo trgovino pa je vse prej kot neskončna, celo precej skromni so ti viri in med seboj zelo prepleteni.
Tako je bilo kmalu jasno (in vse bolj postaja), da ima naša zunanja trgovina pred seboj le dve (x>ti: lahko bi se odločili za neusmiljen konkurenčni boj, v katerem bi se kaj hitro ptokazalo, kdo je sp»soben in kdo ne. Ta možnost pa je bolj navidezna, saj dobro poznamo umazane igre, ki lahko spremljajo takšno konkurenco.
Tako odločitev za drugo možno px)t sploh ni bila težka. Ta namreč vodi v medsebojno dogovarjanje, združevanje in povezovanje in na tak način je gotovo lažje najti najboljši način za.rer snično smotrno izkoriščanje naših materialnih virov.
V Sloveniji lahko računamo kar z nekaj sto organizacijami, ki se ukvarjajo z zunanjo trgovino in v prodiranju na tržišče so vse omejene predvsem s temi viri. Tako je nu jno, dase jih včasih pri istem proizvajalcu sreča več. Seveda lahko temu sledi nelojalna konkurenca, vedno pa zbeganost proizvajalca preusmerjanju.
Tako smo torej našteli nekaj elementov, ki vsaj del naše zunanjetrgovinske mreže vse bolj silijo v združevanje. Združevanje bo poleg že naštetih vprašanj lažje rešilo tudi tolikokrat po-
novljene očitke naše ponudbe v tujini: zunaj dostikrat nismo uspešni, ker slabo izpolnjujemo mednarodne pogodbene obveznosti kar zadeva roke, količino, kakovost... Odločitev med enkratnim, bolj ali manj nepomembnim dobičkom lastne organizacije in pa zaradi nezaupanja zaprto potjo naprej menda ne bo smela biti težka. Uspešnost. zunanje trgovine bo namreč ostala le želja — brez dobrih kadrov in znanja o tujem trgu. Tega kadra nimamo na pretek, celovito znanje o domačem proizvodu in posebnostih, zahtevah ter potrebah tujega trga pa tudi ni, da bi se z njim hvalili. Ce torej ugotovimo, da so naše možnosti na tem področju že tako skromne, spet ne sme biti vprašanje ali jih je smotrno združiti ali ne. Le združena, prepletena mreža bo lahko prišla do omenjenega znanja o tujem trgu in ga domačemu proizvajalcu v obl iki stoodstotno zanesljive informacije ponudila kot res kakovostno uslugo. Še ena utež na skodeli skupnega nastopa so sredstva — tako kadri kot znanje so draga stvar, ki si je skoraj nobena posamezna organizacija ne more privoščiti brez resnih posledic za svoj poslovni učinek.
Vse analize so pokazale, da je Ljubljana središče zunanje trgovinske dejavnosti in logično- je, da se je prva resno lotila združevanja. Dušan Zalokar, ki dela v Metalkini TOZD Predstavništva, je povedal, da se je v Ljubljani združijo sedem organizacij združenega dela, pomembnih
zank v zunanjetrgovinski mre/i: Metalka, Slovenijales, Intertra-de, Jugotekstil, Iskra, Emona in Ljubljanska banka. V okivru SEV imajo 28 poslovnih enot, v 'razvitih zahodnih državah 43 in v neuvrščenih 23. V teh enotah je zaposlenih 248 naših in 1456 tujih delavcev. Skupaj uresničujejo 39 odstotkov zunanje, trgo-| vinskega prometa Slovenije — I uvoz in izvoz obsegata približno isti delež, izvoz je le za nekaj odstotkov močnejši.
Letos poleti so podpisale samoupravni sporazum o sodelovanju zunanjetrgovinskih organizacij Ljubljane, oblikovale svoj svet in nekaj komisij ter podkomisij. Lahko se pohvalijo s prvimi konkretnimi rezultati, z analizo p>rometa po regijah in vrednotenjem možnosti povečanja izvoza pa tudi uvoza. Napravili so analizo posameznih tržišč, ki omogoča bolj smotrni nastop j na njih, večji izvoz nanje...
j Analize gotovo niso cilj zdru-| ževanja, so le iztočnica za bolje j usmerjene akcije, za iskanje na-| (ugodnejših kombinacij. Rezul-j tati ne ostajajo v njihovem j krogu, proizvajalce in sodelavce iščejo tudi zunaj njega. To je ; dober način, da oodo tudi druge i organizacije združenega dela j lahko spniznale nove možnosti za | širitev in napredek te dejavnosti j s skupnimi koraki. Tako bomo i menda le dosegli celovito pio-\ nudbo na tujih tržiščih, kar nam ! je bilo doslej bolj ali man j nereš-( Ijiva uganka,'
Ciril Brajer
Pogovor z nagrajencem Ernestom Logarjem
Vzgajal sebe in druge
»...V zvezi s tem je nujno izvesti korenite spremembe tudi na področju kreditnega, bančnega in monetarnega sistema, kjer se delavcem še vedno odtujuje odločanje o dohodku in družbenih sredstvih sploh. Teh sprememb ne smemo več odlagati...«
Tito na XI. kongresu ZKJ, 1978
Ernest Logar je eden letošnjih nagrajencev republiškega sveta ZSS za uspešno dolgoletno delo pri razvijanju samoupravljanja. Več kakor trideset let delovanja v družbenopolitičnih organizacijah — mladinski, partijski in sindikalni — je za njim. Trideset let delovanja v samoupravnem življenju Rudnika svinca in cinka v Mežici, trideset let vzgajanja mladih mežiških rudarjev v stroki in samoupravljanju. Štirideset let je minilo, kar je kot vajenec prvikrat prestopil »prag« rudnika in odtlej mu je brez prekinitve še vedno zvest. Ernest Logar je danes vodja kadrovsko splošnega sektorja v Rudniku Mežica, po izobrazbi inženir organizacije dela. Začel pa je pred štirimi desetletji kot elektrikarski vajenec v rudniški vajenski šoli.
Kako je uspel združiti službene obveznosti, družbenopolitično udejstvovanje, ki se mu je predal tako rekoč takoj po končani drugi svetovni vojni, oziroma takoj, ko je mogel postati član mladinske organizacije ter kasneje še član ZK in sindikatov. Kako se je lahko ob vsem tem še izobraževal? Toda namesto da bi nam potrdil, kako je bilo vse skupaj zelo naporno in kako je zmogel le z veliko volje in sa-moodrekanja, nam je sicer zelo zgovorni Ernest Logar le suhoparno naštel, kaj vse je v prvih povojnih letih delal in kje je deloval kot družbenopolitični delavec.
»Leta 1950 sem postal s 23 leti najmlajši član prvega delavskega sveta rudnika. Se zdaj hranim fotografijo iz tistih časov,« so se mu zableščale oči med pogovorom o minulih letih. O svojem delu je začel pripovedovati tako, da ni mogel skriti iskrice ponosa (sicer pa je o svojem delu govoril kot o nečem povsem vsakdanjem, nečem, kar mnogo, mnogo ljudi dela vsak dan). Zažarel je, ko je spregovoril o svojem delu v Ljudski tehniki. Amaterski radioklub je še danes, čeprav je samo še predsednik nadzornega odbora, njegov ljubljenec. Logar, tako so nam pripovedovali poznavalci razmer v Mežici, je dejanski »oče« tega kluba, ki se je kasneje še razširil na avto-moto sekcijo in foto-kino sekcijo
Ljudske tehnike. Danes so to. samostojni klubi, radioklub šteje kakih 20 zelo delavnih zanesel-njakov.
»Iz vojaškega odpadnega materiala in materiala, ki smo ga lahko kupili člani takšnih klubov v posebnem magazinu v Ljubljani, sem sestavil prve tri amaterske kratkovalovne radijske postaje . Koliko časa je trajalo in k je vse smo bili, da smo zbrali ves potreben material... Danes je moč praktično vse, če le imaš denar, kupiti že narejeno v trgovinah. Žal sem moral kmalu prenehati z radiomaterstvom, ker so me postavili za prvega ravnatelja ponovno vzpostavnjene rudarske šole. Izobraževanje mladih rudarjev pa je zahtevalo celega človeka. Toda predsednik kluba, ki sem ga vodil od njegove ustanovitve leta 1948, sem bil potem še pet let, skupaj torej 15 let«.
Da bi zmogel strokovno delo pri izobraževanju mladih, da bi namreč mladim nudil oboje, tako strokovno kot samoupravljalsko znanje, je moral ranvatelj rudarske šole v šolo. Sicer je že pred tem dosegel »mojstrsko stopnjo v elektrikarikarskem poklicu in je že vrsto let skrbel za poklicno vzgojo elektrikarjev v jami, za kar se je usposobil tudi z nekaj opravljenimi tečaji. Toda za vodenje rudarske šole to ni zadostovalo in tako je moral mojster Ernest, že prekaljeni družbenopolitični delavec, še enkrat v šolo. Diplomo na višji šoli za or-
ganizacijo dela je opravil leta 1968. Od tedaj je vse do 1978, ko je prevzel mesto vodje kadrovsko splošnega sektorja, gledal šolske klopi le »s katedra«.
»Ob delu sem vzgojil 75 elektrikarjev,« pravi Logar.« Rudarsko šolo je končalo z uspehom prav gotovo prek 200 rudarjev. Razne interne tečaje, ki smo jih organizirali kot izobraževanje ob delu, pa je v rudniku končalo kar tri četrtine vseh zaposlenih.«
Prav gotovo je Logarjeva velika zasluga, da je izobraževanje potekalo v tako razvejanih oblikah in da je dalo ne le dobre delavce in strokovnjake, ampak tudi dobre samoupravljalce. Sam je seveda imel dovolj bogatih samoupravljalskih izkušenj in dovolj izkušenj iz delovanja v raznih družbenopolitičnih organizacijah, da je vedel, kako zelo pomembna je za našo družbo ta plat šolanja — namreč samoupravno izobraževanje delavcev.
Danes je Ernest Logar predsednik skupščine krajevne skupnosti Mežica, član občinske konference ZKS, namestnik predsednika družbenopolitičnega zbora v« skupščini občini Ravne, član vrste komisij v KS, občini, regiji.
Še kaj?
»Pa še planinec, ribič in gobar,« so se Logarju še enkrat zasvetile oči..
Tekst in foto: Boris Rugelj
Pogovor z nagrajencem Marjanom Lahom
»Delavske univerze niso v zatonu!«
Velikokrat smo se videvali že prej. Seveda je povsem nekaj drugega, če gre za neobvezen pogovor ali preprosto kar za klepet, kot če se »moraš« pogovarjati na ravni, ki se ji reče intervju za časopis.
Marjan Lah, diplomirani germanist, se je pred dobrimi 55 leti rodil v Mariboru. Čeprav ga je življenje premetavalo skozi premnoge kraje in pokrajine, so se mu v načinu govora še vedno ohranili toni obdravske izreke.
Do pred nekaj dnevi je bil predsednik izvršnega odbora skupščine zveze delavskih univerz Slovenije. Prav uspehi pri opravljanju tega dela pa so bili poglaviten »krivec«, da je dobil priznanje ob dnevu samouprav-Ijaka. V naši beležnici pa se je »sinhronizirano« znašla opomba: intervju!
»Kaj pomeni delati na delavski univerzi?«
»Predvsem to pomeni, da moraš imeti rad svoje delo in ga ne smeš opravljati kot uradnik. Ves čas moraš biti v živem stiku z ljudmi, 7 dogajanjem v okolju... Izmenjava mnenj, poslušanje, razmišljanje, programiranje, preverjanje zamisb .. vse to je sestavni de! dela na delavskih univerzah
Če zdajle razmišljam, se mi sploh ne zdi čudno, da sem si takole ,mimogrede nabral petnajst, dvajset funkcij. Opravljaš pač tako živo delo, ko moraš biti povezan z raznimi konci in kra ji.
»Če prav razumemo, ne gre za pasiven odnos'’«
»Nikakor' Pfav /. delavske
univerze bi lahko dejal, da imajo zelo veliko kvalitetnih kadrov. Take razmere je po vsej verjetnosti navrgla selekcija in pa posebne zahteve dela. Velika večina »univerzitetnikov« so zelo aktivni družbenopolitični delavci, ki so med kreatorji dogajanja v svojem kraju, občini... Videti je, da delajo z dušo in srcem... Tudi na zadovoljstvo ne bi kazalo pozabiti. Na dobro počutje namreč. Vsekakor je velika razlika, denimo, med delovnim zadovoljstvom kakšnega pasivnega učitelja in tistim, ki ga ima naš andragog, ki se zaveda, da s svojimi pobudami l^hko oblikuje kratkoročne in dolgoročne delovne programe.
Z ustavnimi spremembami se je dejavnost na delavskih univerzah precej poživila. Močneje
smo se lahko vključili v dogajanja okoli izdelave novega samoupravnega koncepta izobraževanja. Pomembno se mi zdi, da delavske univerze niso samo sledile spremembam, da niso storile samo tisto, kar »so pač lahko«, ampak so se aktivno vključile v dogajanje. Če bi takole zdaj skušal oceniti svoje delo za nekaj let nazaj, bi lahko rekel, da sem prav v to ,vključevanje v dogajanje’ vložil veliko svojega truda, časa in sposobnosti. In prav to spoznanje mi je v veliko zadovoljstvo. Tudi zato seveda, ker delo ni bilo zaman.«
»Priznanje?«
»No, prav to je na svoj način dokaz, da delo delavskih univerz ni ostalo na obrobju.«
»V obrazložitvi piše, da je ,Marjan Lah eden izmed pobudnikov delovanja klubov samou-pravljalcev v Sloveniji in je usmerjal njihovo načrtno delovanje...’«
»Pri začetnem delu klubov samoupravljalcev sem res imel veliko zraven. Škoda se mi zdi, ker smo jih takoj po ustanovitvi nekako spodrezali, tako da pravzaprav niso zaživeli po pričakovanjih, Klub je pač klub in bi moral prav zato pač uveljaviti tipično klubsko življenje, ne pa da se skuša preleviti v institucijo, z vsem načinom dela in navadami, ki, jo taka preobrazba-prinese s seboj.
Klub,samoupravljalcev vsekakor ne sme postati druga delavska univerza. Vejiko koristnega in zanimivega bi vsekakor lahko dosegli ob pravilnem in premiš-
ljenem sodelovanju med družbenopolitičnimi organizacijami, delavsko univerzo in klubi samoupravljalcev. Nekakšna delitev dela bi bila potrebna, če smem uporabiti tak izraz...«
»Delavska univerza. Jev zatonu?«
»"Vsekakor delavska univerza ni več tisto, kar je bila na začetku. Spreminja se družba in vse, kar je z njo povezano.
Zaton? Nikakor ne! Mislim, da bo imela delavska univerza s svojimi programi za družbenopolitično osveščanje in izobraževanje delavcev vse več dela in nalog. Prepričan sem, da bodo vse bolj prihajale do izraza pravice in odgovornosti delavca pri izobraževanju, kar bo navrglo tudi krepitev vloge delavske univerze.
Mimogrede:	pomembna
prednost delavske univerze je prav v tem, da se la^kozelo hitro prilagodi novim zahtevam in novim razmeram.«
»In'kako zdaj? Puško v koruzo pa ,za zapeček’?«
Marjan Lah se je ob tem vprašanju samo nasmehnil.
»Brez dela nikakor ne bom mogel. Kaj vse pa bom delal, ne bi .izdaja!’. Mogoče bom kaj pisal, .. No, z delavskimi univerzami bom vedno rad sodeloval, čeprav ne bi rad videl, da bi me kdo imel za ,inšpektqrja’, ko bom prišel na obisk. Štari pač odhajamo, mladi si morajo pa prizadevati, da bodo naredili več in bolje od nas. Življenje je tako,N mar ne?«
Igo Tratnik
Pogovor z nagrajenko Marijo Hribar
Marija ve, kje škriplje
Marija Hribar se je rodila na kmetiji nad Ložem šest let pred vojno. »V tistih strašnih štirih letih smo otroci kaj brž dozoreli,« se spominja Marija. »Osvoboditev smo pričakali po letih res še mulčki, po delu pa pravi Titovi pionirji. Vasi tod okoli so bile večji del požgane in po šoli je naša pionirska organizacija vsak dan poprijela pri obnavljanju hiš, zadružni domovi so rasli s pomočjo res ne prav krepkih pa zato toliko bolj zavzetih rok.«
Ob delu se je krepila tudi razredna, politična zavest pionirjev. Marija Hribar se je kmalu vključila v mladinsko organizacijo, na krajevnem odboru je bila več kot doma, začela je delati na okraju... Funkcije v družbenopolitičnih organizacijah so se kar vrstile, delovala je v občinskem komiteju ZKS, postala je član občinskega sveta ZSS in republiškega odbora sindikata delavcev kovinske industrije Slovenije. Vrsto let deluje tudi v Rdečem križu.
»Kaj vem kako, to gre kot po stopničkah — vsako delo, vsak sestanek, vsaka nova naloga sama po sebi pelje naprej. Tako me je v sindikat kar potegnilo in prav delo v tej organizaciji mi je, razen v Rdečem križu seveda, v največje veselje. Sama sem delavka in hočem, da bi bili vsi delavci zadovoljni. Kolikor pač morem, jim skušam pri tem pomagati.«
Še ko je delala na okraju, je morala Marija nazaj na kmetijo. Bila je edina hči in oče je zahteval, da prevzame domačijo. Pa ni dolgo vzdržala. Šolanje je morala prekiniti in odšla je v tovarno v Kranj, zamenjala še nekaj krajev, še nekaj tovarn in dvajset let bo tega, kar se je vrnila v Lož. Od takrat dela v Kovinoplastiki, zdaj v montaži plastičnih izdelkov.
Letos je Marija Hribar sprejela sindikalno priznanje samoupravljalcev za zavzeto delovanje v organih samoupravljanja v temeljni in delovni organizaciji, predvsem v raznih komisijah teh organov. Pri uveljavljanju samoupravnega položaja delavcev je bila vedno med prvimi, zavzemala se je za boljše delovne pogoje, za naložbe, ki zagotavljajo le-te. Takšne odločitve so rasle v sodelovanju s sodelavci in njihova stališča je odločno zastopala v družbenopolitičnih organizacijah in samoupravnih organih. Tako je pripomogla, da je utrip Kovinoplastike resničen utrip najširšega kroga delavcev. Vedno se je borila, da so bili po takšni poti sprejeti sklepi tudi uresničeni in če se je zataknilo, je -Marija terjala pojasnilo zakaj, odgovorno oceno vzrokov in nove. boljše rešitve.
Tako ni čudno, da ji je zrasel ugled pri vseh sodelavcih, da znajo njeno besedo ceniti in da lahko tako še naprej pripomore pri krepitvi samoupravnih odnosov v svojem kolektivu. Najbolj skrbi za mlade delavce, jim pomaga pri izobraževanju in jih usmerja pri družbenopolitič-
Takšnim »uradnim« utemeljitvam priznanja se Marija le nasmehne: »Dajte no! To vse tako visoko zveni, pa je tako preprosto. Od mladih nog sem delavka, moje življenje je življenje med sodelavci in z njimi. Stvar je v tem, da se pač veliko menimo kako bi lahko delali bolje, več in hkrati lažje. Ne ostane drugega, kot te pomenke prenesti na pravo mesto, jih spremeniti v sklepe in se teh tudi držati. Če bi tega ne storila sama, bi pač kdo drug. Le ker sem rada z ljudmi, ker jih hočem razumeti, zaupajo to delo meni.
Ker se o vsem lepo skupaj zmenimo, je povsem jasno, da potem pri tem tudi odločno vztrajam. Pri delu in v življenju nasploh tak red rpora biti. Besed ni dobro sejati tja v veter, ko pa že nekaj rečeš, moraš to tudi opraviti.«
Kako enostavno se zdi vse skupaj, če človek prisluhne Mariji. Premisliti, reči in storiti —to se ji zdi tako preprosto in jasno, da težko razume, če kdo ravna drugače:
»Med delavci so te stvati res jasne, žal pa se »zgoraj« včasih zaplete. Pravijo, da vprašati ni greh in res ni, tudi delavca ne. Če bi se tega držali, ne bi sprejemali planov, za katere je vsakemu pri stroju jasno, da jih je povsem nemogoče uresničiti, ne bi ure in ure presedeli na sestankih, ki se končajo brez sklepov ali pa so ti tako megleni, da človek potem ne ve, kam in kako bi se obrnil, več bi bilo odkritosti, tovarištva, medsebojnega razumevanja in pomoči, odnosi bi bili jasni in sproščeni, tako pa...?!«
Ta »tako pa« sploh ni zvenel . dvomeče, obupa joče. Marija le ve, kje včasih še zaškriplje in kako kaže tam »podmazati«;
»Sama kljub želji nisem uspela doseči prave izobrazbe. Tako danes z vsemi močmi prepričujem mlade sodelavce, naj se učijo kjer in kadar se morejo. Tudi pomagam jim, če le morem. Delavci morajo predvsem čim več znati. Le to in delo v družbenopolitičnih organizacijah ter samoupravnih organih jim bo omogočilo, da bodo ustvarili takšne odnose, kakršnih si želim in se zanje po svojih močeh borim.«	Ciril Brajer
Enkrat eden, drugič...
z'
"N
»...Za nekatera področja imamo že zdaj zelo kvalitetne organizacije, ki bi lahko postale zgled za enoten avtonomen sistem informatike. Prej sem omenil službo družbenega knjigovodstva in zavod za statistiko, lahko pa bi navedel tudi vrsto drugih organizacij, ki so zdaj takorekoč razdrobljene na razne sektorje družbenega življenja. Racionalna integracija osnovne informatike bi lahko imela zelo pomembno vlogo pri razvoja demokratičnih odnosov na tem področju...«
Edvard Kardelj: Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja, 1977
v

Tudi med dopusti napeta jadra
Odkar je akcija » Tisoč delavcev — sodelavcev« tudi na naših straneh zaplula s polnimi jadri, smo lahko objavili 26 prispevkov novih sodelavcev. Dopustov nas je bilo karmah strah, saj smo pričakovali v pasjih dneh manj navdušenja za sodelovanje. No, zmotili smo se in takšne zmote smo kar veseli. Morda zato, ker pasji dnevi ne opravičujejo svojega vzdevka, akcija tudi v poletnih dneh kar lepo reže valove. Še posebej bi radi pohvalili Koper, Maribor, Tolmin in Gornjo Radgono, od koder dobivamo toliko prispevkov, da vseh, žal, niti objaviti ne moremo.
Spodbuden glas odmeva tudi iz komisij za obveščanje in politično propagando pri občinskih sindikalnih svetih. V Velenju so ocenili uresničevanje programa akcije, ki so ga sprejeli v maju. Res vsi delavci še ne poznajo pravega pomena in vseh ciljev akcije, kar velja predvsem za temeljne organizacije združenega dela, ki nimajo svojih glasil. Kjer pa ta glasila žive, so delavci v njih našli dovolj spodbude in napotkov pa tudi dovolj prostora za svoje prispevke. Od maja so zabeležili že 3 6 novih dopisnikov — res pa je tudi, da so manj uspešni na poti k ostalim ciljem akcije »Tisoč delavcev —sodelavcev.« Podobno ugotavljajo v Novem mestu, kjer so z novimi sodelavci zadovoljni, temeljite ocene obveščanja v združenem delu pa obljubljajo po dopustih. Tudi v Kranju in Novi Gorici menijo, da sodelovanje
novih dopisnikov lepo napreduje, več dela pa jih čaka na drugih področjih obveščanja:
Da pa akcija povsod le ne jadra gladko, smo ugotovili, ko smo listali po glasilu DS UO skupščine občine Domžale. Precej nas je zbodlo, ko smo prebrali tele vrstice:
»Z akcijo »Tisoč delavcev — sodelavcev« se načelno strinjamo, a dvomimo, da bo zaživela v Željeni množični obliki. Že več let je prisotna splošna nezainteresiranost za sodelovanje v internem glasilu »Odločamo«, ki kar realno kaže temperaturo in pripravljenost delavcev za sodelovanje na tem področju.
Predlogi za novo ime našega glasila se nam zdijo neprimerni in se z njimi ne strinjamo. Obdrži se naj staro ime...«
Zdrav dvom je gotovo koristna stvar in lahko pomaga iskati prave 'poti, lahko usmeri korak mimo ovir. Vendar bi v glasilu le radi našli tudi razmišljanje, zakaj delavci nočejo sodelovati, kaj jim dviga ali zbija temperaturo in predvsem — kaj storiti, da bi se živo srebro ustavilo tam, kjer se mora.
Še nekaj smo se vprašali — če je dvom tako uterheljen, če delavcev res ni moč pripraviti k sodelovanju, odkod potem tako odločno zavzemanje za ime glasila, na kakšno odločanje se opira »Odločamo«...?
Ciril Brajer
Če bi na občinskem sindikalnem svetu...
V Kovinoplastiki Lož smo obiskali Franca Urbasa, predsednika sindikalne konference delovne organizacije. Povedal je, da so med najpomembnejšimi elementi sistema obveščanja v kolektivu oglasne deske. Delavci so se jih navadili, na njih lahko najhitreje poiščejo vse, kar jih zanima o delu samoupravnih organov, pomembnih sklepih družbeno političnih organizacij, o poslovanju...
Imajo tudi svoje glasilo, ki izhaja vsako tromesečje in če se nabere dovolj prispevkov s pravo težo, tudi večkrat. O samoupravnih aktih in planih obveščajo delavce s posebnim informatorjem, ki ga dobi vsak član kolektiva.
Toliko o formalni plati. Ko smo se lotili vsebine obveščanja.
smo zvedeli, da je najbolj odmevna in učinkovita še vedno ustna informacija. Delavci zaupajo neposrednim stikom, na ta način jim beseda tudi bolj gladko steče.
Glavno breme obveščanja nosi menda kadrovski oddelek in posamezne strokovne službe, delo vseh pa usklajuje tajnik samoupravni h organov. Za glasilo skrbi uredniški odbor, v katerem dela osem prostovoljcev. Zbrali so se pač takšni, ki jih to delo veseli, zdaj pa že razmišljajo, da bi odboru pridružili poseben organ za obveščanje, ki bi bil sestavljen na delegatski način.
»Vsi, ki v Kovinoplastiki skrbe za obveščanje, so 'zadovoljni z delom strokovnih služb pa tudi družbeno politične organizacije sodelujejo kot je treba — razen
mladine, ki je tudi nasploh bolj »zaspana«. Glas vseh teh ima torej dovolj poti, da seže do delavcev, le od njih je težko zvabiti pisano besedo.
Prav tu pa je ena najzahtevnejših nalog sindikata v Kovinoplastiki, je pribil Urbas. »Akcija sama je že spodbuda, izkoristiti bomo morali vse vzvode, ki nam jih daje v roke. Delo bo trdo, izboriti bomo morali odnose, v katerih bo vsak delavec sproščeno spregovoril o vsem, usposobiti ga bo treba in mu pomagati, da bo lahko zapisal, kaj ga teži...
Drži, da smo zastavili šele prve stopinje, drži pa tudi, da v teh začetkih pogrešamo opore — z občinskega sindikalnega sveta o akciji vsaj do nas še ni segel glas.«
C. B.
Tudi Novi cestar, glasilo delavcev celjskega Cestnega podjetja, je že gosto posejan z znakom akcije. To priča, da sta se je tako sindikat kot služba obveščanja v tem kolektivu resno lotila.
Ustvarjalnost v proizvodnji
Kljub vsemu razmišljanju o boljšem gospodarjenju v naših TOZD moramo žal ugotoviti, da na vseh ravneh predvsem besedičimo o težavah in splošnih nasvetih. Vse premalo je konkretnih dogovorov, ki bi omogočili neposredno sodelovanje delavcev pri premagovanju težav. Premalo se zavedamo, da so ukrepi za boljše gospodarjenje v svoji vsebini pomemben izziv vsem delavcem za razmišljanje in spodbuda prizadevanju za čim bolj smotrne postopke pri delu posameznikov in skupin. Če na stvari gledamo tako, hitro ugotovimo, da je vsebinska povezanost človek-znanje-produktivnost, oblikovana v ustvarjalnost, ki se opira neposredno na proizvodnjo. To imenujemo množična inventivna dejavnost, kar je tisti pomembni vzvod, s katerim lahko stabilizacijska prizadevanja hitreje in bolj vsebinsko premaknemo naprej.
Do inventivne dejavnosti moramo odnos temeljito spremeniti, To ni le stvar komisij ali strokovnih delavcev, temveč stvar vse nas. Sindikat pa ima pri tem še posebne obveznosti in odgovornosti. Sodelovati moramo seveda vsi delavci, ki dobro poznamo svojo stroko in delo ter možnosti za izboljšanje. Množična inventivna dejavnost je bistven element gospodarjenja še posebno v težkih razmerah, ki so nastopile zdaj.
Aleksander Kerstein Novi cestar
V Piranu smo obiskali HP Droga, kjer smo zvedeli, da so prispevki delavcev v njihovem Informatorju takoj po začetku akcije prav vzbrsteli. Menda objavijo prav vsakega in delavce spodbujajo, naj pišejo o vsem in naj za pisanje pridobivajo sodelavce. Uredništvo Informatorja poudarja, da morajo delavci ne le
pisati ampak terjati objavo informacij od vseh, ki z njimi razpolagajo.
Da delavci v Drogi nimajo dlake na jeziku, smo lahko spoznali iz tegale prispevka (res pa je, da ga je uredništvo podpisalo le z »bralka iz akcije Tisoč delavcev-sodelavcev«).
Trenutek (moje) resnice
V delovni organizaciji delam že vrsto let, bliže deseti kot peti obletnici. V tem času sem sama pri sebi ničkolikokrat sklenila, da bom poiskala drugo delo, da bom iz DO odšla.
Moje odločitve so bile vedno rojene v trenutkih grenke resnice, ki jo zdaj skušam bralcem predstaviti.
Grenka resnica, ki je pogojevala moje dosedanje jalove odločitve, ni bilo nerazumevanje s sodelavci na »moji ravni« ali pod »mojo« ravnijo« (saj se razumemo, mar ne?), pač pa netova-riški odnos nadrejenih do mene.
Največkrat je bilo to zaradi netovariškega — ali še bolj kritično, nesocialističnega dogovarjanja o skupnem delu, ali pa, kar še bolj boli, zahrbtnega kritiziranja mojega dela, čeprav mi nikoli ni bilo težko priznati moje napake.
Sama se trudim, da trenutke grenki h resnic v medse boj ni h delovni h odnosih odpravljam. Prepričana sem, da se moramo o skupnem delu čim bolj dogovoriti in. iskreno opozarjati na napake, ne pa živeti med sodelavci z »več obrazi.«
Zanimiv primer sodelovanja med uredniškim odborom in sindikatom smo našli, ko smo brskali po Glasu SM, glasilu delavcev delovne organizacije EM — Hidromontaža Maribor.
Mlada stabilizacija — stari problemi
Od uredniškega odbora glasila EM sem prejel nekakšen ultimat. Do naslednjega dne je bilo
treba napisati članek: kakšne akcije boste pripravili v sindikalni organizaciji, da bi mobilizirali vse članstvo v akciji za stabilizacijo?
Ni mi všeč ultimat, še manj kratek rok. Vprašanje je težko, odgovor še težji. O stabilizaciji veliko beremo, dosti slišimo. Vsi se zavedamo, da bomo morali' nositi del bremena, ki ga prinaša gospodarska ustalitev. Nas-plošno vsi vemo, kaj je treba povsod storiti, saj veste tisto: večja produktivnost, manjša poraba, večji izvoz... Kaj pa bi bilo treba konkretno ukreniti tukaj pri nas,je že malo težje vprašanje. Ker vsi ljudje vse vedo, sem vprašal nekaj sodelavcev, kaj oni mislijo o tem: »izboljšati disciplino, manj režijskih ur, popoldanski sestanki, organizacija dela, manj dela po pogodbah, inovacije, boljša notranja orga-nizacija, plan dela za vsak delovni nalog, nagrajevanje po delu, manj nadur, štediti na vsakem koraku, spodbujati zavest posameznikov...«
Ni kaj, z večino teh pripomb se moramo kar strinjati. Med njimi je dosti takih, o katerih stalno govorimo pa nič ne naredipio. Ali nismo tiste pesmice, da je treba nagrajevati po delu, že nekoč slišali?
Vsi ti problemi so naši stari znanci in že predolgo čakajo ha rešitev. Jih bomo rešili sami ali bomo še naprej čakali na čudežno palico? Te verjetno ne bo. Pričakujemo lahko le palico stabilizacije, ki pa bo znala čarati le toliko, kolikor bolj pridno bomo delali.
Jože Marolt
predsednik sindikalne organizacije TOZD Projektiranje in kontrola
Na koncu pohvalimo še Informator, glasilo REK Velenje, ki je akciji Tisoč delavcev-sode lav cev namenilo skoraj celo julijsko številko. V Glasniku IMF pa smo našli lep primer, kako se kaže organizirano lotiti obveščanja. Delavski svet je junija imenoval posebno komisijo za obveščanje, ki jo sestavljajo delegati vseh TOZD, družbeno političnih organizacij in samoupravnih organov.
FOTOAMATER NA OBISKU
Naš tokratni gost je Tone Zpan, predsednik fotokinokluba Yulon iz Ljubljane. Š Tonetom sva se pravzaprav le malo pogovarjala o njegovi fotografiji, o njegovih željah in hotenjih, ki jih imaš fotoaparatom. Bolj zgovoren je bil, ko sva govorila o njihovem fotoklubu, njihovih načrtih in željah, ki jih imajo fotoamaterji v Yulonu.
»Približno petindvajset nas je in lahko rečem, da nas je od tega petnajst aktivnih. Naš fotoklub izvira pravzaprav še iz kemične tovarne Moste.-Leta 1966 smo se ločili na dve sekciji, vendar smo danes Samostojni.«
Tone že tri leta ; vodi foto-kino, klub Yulona'in — kot, pravi sam — njegovi člani niso dosegli kakih briljantnih uspehov. Tudi na razstavah »višje ravni« ne sodelujejo. Le bolj za svoje »planke.« skrbijo. »Planke« pravijo svojemu stenčasu, oziroma razstavnemu prostoru v konferenčni
dvorani, kjer vsako leto vsaj enkrat razstavljajo vsi fotoamaterji Yulona na dve, že ustaljeni temi: prva je vsekakor tista, ki je v Yuionu najbolj popularna in ki je tudi najpomembnejši cilj njihovih fotoamaterjev, to. je pokazati svojo delovno organizacijo, njeno življenje in razvoj. Druga tema je pravzaprav prepuščena lastni izbiri fotoamaterjev, vendar se nekako držijo pravila, da mora vsak fotoamater prispevati vsaj eno fotografijo z'letnega oddiha. Za širjenje osnovne fotografske izobrazbe gre Yulonovim fotoamater jem..Pri tem pa s tehnično fotografijo marsikdaj uspešno prispe-' vajo. tudi v korist delovne organizacije, predvsem kadar gre za različne reklamacije.
In Tone? Razen planinske fotografije mu najbolj »leži« prikazovanje človeka in njegov izraz ob delu.
A. A.

Tone Zupan
Delegati republiške skupščine o temeljih prihodnjega razvoja
i
Srednjeročni plan mora biti realen dogovor

/	1	!	;	n
».. .Prav zato je nujno, da so skupščine in izvršni organi v vsem procesu sprejemanja družbenih odločitev in na vseh ravneh odločanja in izvrševanja odprti za vpliv stališč celotne strukture subjektivnega družbenega faktorja. Zato moramo v okvire delegatskega sistema vgraditi organizacijske in druge mehanizme za odnose, ki jih zahteva takšna povezanost skupščin in izvršnih organov z v šemi socialističnimi ustvarjalnimi silami...«
Edvard Kardelj: Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja, 1977
V.__________________________________________________________________________________________________^
ZABELEŽILI SMO:
Delegati skupščine SR Slovenije so pred kratkimi počitnicami na skupni seji vseh treh zborov v sredo ocenili uresničevanje resolucije in postavljali temelje prihodnjega razvoja. Uvodoma so poslušali ekspoze podpredsednika repuHiškega izvršnega sveta Vlada Klemenčiča, zatem pa še obrazložitev predloga za izdajo zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pospeševanju skladnejšega regionalnega razvoja v Sloveniji, ki jo je pripravil Franc Razdevšek.
Vlado Klemenčič je govoril o uresničevanju tekočega družbenega plana, o možnostih razvoja v prihodnjem letu in o tezah za pripravo družbenega plana v naslednjem planskem obdobju. Med drugim je dejal, da srednjeročni plan ne bo plan sanacij ali želja, ampak mora biti realen dogovor, ki bo spodbujal stabilizacijsko ravnanje, Možnosti za razvoj v prihodnjem letu so namreč dokaj skromne. Družbeni proizvod naj bi se zato povečal le za dva do tri odstotke, za kolikor se bo približno povečala tudi industrijska proizvodnja. Za srednjeročno obdobje načrtujemo največ tri do štiriodstotno rast družbenega proizvoda v SR Sloveniji, osebni dohodki in sredstva za splošne in skupne potrebe pa naj bi rasli za 10 odstotkov počasneje kot dohodek. Veliko pozornosti bo treba zlasti posve-
čati izvozu kot temeljnemu pospeševalcu rasti. ‘
Izvršni svet je v svojem ekspo-zeju predstavil bistvena vprašanja in skupne naloge, ki jih moramo odgovorno uresničiti v tem in naslednjem letu. Združiti moramo vsa naša prizadevanja za oblikovanje usklajenega, realnega in selektivno zasnovanega dogovora o temeljih družbenega plana, da bi lahko cilje v nasled- -njem srednjeročnem planskem obdobju dejansko dosegli.
Razprava -— v njej je sodelovalo veliko delegatov — je pokazala, da imamo v sedanjem od-snutku, ki je že prava delovna podlaga, tudi določila, ki morda' ne sodijo v sam dogovor, na podlagi takih določil pa so razpravljale! skušali dodajati svoje želje, ki ne sodijo v plan, ampak so predmet nadaljnjega sporazumevanja in dogovorajanja. Pri ocenjevanju osnutka so delegati ugotavljali, da v njem manjka še prikaz materialnih bilanc, da je pomanjkljiv in da se njegove sestavine ne ujemajo povsem. Delegati so se na eni strani sicer načelno strinjali s temelji načrta in s prestrukturiranjem gospodarstva, ko pa so spregovorili bolj konkretno, so več ali manj vsi zagovarjali nove naložbe in pre-portrebne prednosti za svoje področje, občino ali dejavnost.
V zboru združenega dela so delegati opozarjali na številne zdajšnje gospodarske težave, ki
jim botruje tudi preveliko upravno vmešavanje ali preprečevanje, da bi te reči krojile gospodarske zakonitosti in samou-pravno sporazumevanje ter dogovarjanje.
Republiški izvršni svet je predložil skupščini predlog za izdajo zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pospeševanju skladnejšega regionalnega razvoja v SR Sloveniji in hkrati pripravil tudi osnutek tega zakona. Izvršni svet namreč meni, da je treba pospešiti sprejem sprememb in dopolnitev tega zakona, saj je teritorialna opredelitev manj razvitih območij tudi izhodišče za usklajevanje nalog za pospeševanje skladnejšega regionalnega razvoja. Po skrbni analizi sedanjih razmer na manj razvitih območjih se je namreč pokazalo, da velja merila za ugotavljanje manjše razvitosti spremeniti. Predlagana nova merila, ki so jih delegati vseh treh zborov slovenske skupščine načelno podprli, predvidevajo, da bi status manj razvitih izgubile štiri občine. Delegati so predlagali, da ta območja vsaj v prehodnem obdobju ne bi izgubila vseh pravic do družbene pomoči.
Delegati skupščine SR Slovenije so poleg tega razpravljali še o združevanju denarja za naložbe na Kosovu, o zaščiti pred ionizirajočimi sevanji, o oblikovanju republiških družbenih svetov ter o drugih aktih.
Petek, 25. julija
Izvršni svet SR Slovenije je na svoji seji razpravljal o predlogu zakona o davkih občanov, sprejel osnutek zakona o sprejemanju začasnih ukrepov družbenega varstva samoupravnih pravic in družbene lastnine ter sprejel tudi izhodišča, po katerih bo republiška uprava uvedla premakljiv delovni čas.
Sobota, 26. julija
Na četrtem srečanju mladih zadružnikov na Vranskem je bil slavnostni govornik sekretar republiške konference SZDL Slovenije Miloš Prosenc, ki je med drugim poudaril, da so urejeni odnosi pogpj za trdnejši položaj kmeta. Na srečanju so organizirali tudi problemsko konferenco o položaju kmetov.
Nedelja, 27. julija
S številnimi zborovanji, otvoritvami novih cest in tovarn ter
odkritejem spomenikov padlim borcem so na Hrvaškem in v BiH nadvse slovesno proslavili obletnico vstaje. Ob tej priložnosti so odprli tudi 76 kilometrov dolg cestni odsek štiripasovnice Ivanja reka—Lipovljani na trasi avtoceste Beograd—Zagreb.
Ponedeljek, 28. julija
Predsedstvo SFRJ se je seznanilo z rezultati dosedanjega usklajevanja stališč republik in pokrajin pri oblikovanju plačilne bilance Jugoslavije. Hkrati je beseda tekla tudi o nekaterih aktualnih vprašanjih mednarodnega sodelovanja Jugoslavije.
Po podatkih slovenskega zavoda za statistiko je bil letošnji mesečni čisti osebni dohodek zneskovnoza 19,3 odstotka višji kot v prvih petih mesecih lani, vendar je bil zaradi višjega dviga cen realno za 4,2 odstotka nižji kot v istem obdobju lani.
Po skupščinskih počitnicah se bodo vsi zbori slovenske skupščine prvič sestali 29. septembra, ko bodo obravnavali informacijo o uresničevanju družbene preo-razbe pravosodja. To je med drugim sklenilo predsedstvo skupščine SR Slovenije.
Torek, 29. julija
Slovenski izvršni svet je podprl predlog povečanja cen kruha, ki bo dražji od 1. avgusta letos.
Po sedanjih napovedih strokovnjakov naj bi letos v Sloveniji pridobili 150 tisoč ton pšenice, tako da bo letošnji pridelek nekako v povprečju z letinami v nekaj zadnjih letih.
Delegati v odboru zbora republik in pokrajin za gospodarske odnose s tujino so sprejeli predlog sklepov ZIS, v katerih je zapisano, da letošnji primanjkljaj v plačilni bilanci ne sme presegj dveh milijard dolarjev.
SZDL danes
Občinska organizacija — stičišče interesov in potreb
V procesu vsebinskega in organizacijskega poglabljanja demokratične vloge SZDL imajo izredno pomembno vlogo njene občinske organizacije. Ob sedanjih pripravah osnutka dopolnil in sprememb Statuta SZDL Slovenije je bilo to večkrat poudarjeno. Občinska organizacija mora postati stičišče politično izraženih neposrednih samoupravnih interesov, mnenj, pobud in predlogov, ki jih delovni ljudje in občani oblikujejo v krajevnih organizacijah, TOZD, SIS in drugih sredinah. Gre zlasti za politično vrednotenje in iskanje skupnih rešitev za vsa tista vprašanja in probleme, ki so zanimivi in pomembni za celotno občino oziroma širšo družbeno skupnost.
Soočanje in usklajevanje interesov
Občinska organizacija SZDL je torej prostor, kjer delegati iz krajevnih organizacij ter občinski družbenopolitični dejavniki soočajo in usklajujejo interese, ki presegajo zanimanje in možnosti posameznih krajevnih skupnosti in se dogovarjajo za ustrezne skupne rešitve in enotne akcije. Na temelju skupnih spoznan j ter sinteze interesov in potreb delovni ljudje in občani v občini, ob ustvarjalni udeležbi delegatov vseh frontnih DPO, sprejemajo občinske organizacije (občinske konference SZDL) stališča in sklepe, ki so v največji mogoči meri sprejemljivi za večino članstva.
S Statutom SZDL Slovenije, sprejetim leta 1975. so bile ustvarjene zelo obširne in demokratične možnosti za razvejano udejstvovanje delovnih ljudi in
občanov. V praksi so zaživele mnoge nove oblike, ki na različnih ravneh interesno združujejo in povezujejo članstvo ter druge zainteresirane dejavnike. Rezultat takšne širine in odprtosti je na tisoče sekcij, svetov, komisij, problemskih konferenc, koordinacijskih odborov ih drugih oblik, ki delujejo od krajevnih do repu bi iške konference SZDL.
Pestrost oblik delovanja Socialistične zveze se kaže tudi v j delovanju in aktivnosti občinskih j organizacij, V občinski konfe-i renči in predsedstvu — ki sta de-J legatsko oblikovana —- se šreču-| jejo interesi delovnih l judi in občanov, izraženi v krajevnih orga-| nizacijah ter stališča družbeno-j političnih organizacij in drugih dejavnikov v občini. Pomembno je zlasti de jstvo, da prihajajo delegati v občinsko konferenco vse bolj pogosto s stališči in pobudami svojih organizacij in da se tu enakopravno dogovarjajo ter
usklajujejo interese in predlagane rešitve.
Pomemben razvoj
*
Razumevanje tako opredeljene vloge občinske organizacije je zadnja leta doživelo pomemben razvoj. Vedno bolj pogosta je namreč praksa, da še občinske konference SZDL sestajajo, usklajujejo in sprejemajo stališča do vseh pomembnih vprašanj, o katerih samoupravno odločajo občinske in samoupravne interesne skupnosti. Tu ne gre več zgolj za splošne usmeritve oziroma stališča, temveč za stvaren odnos dokonkietnih vprašanj, ki temelji na izraženih interesih in potrebah delovnih ljudi in občanov, Občijnske konference — s fleksibilnim mandatom — in njihove oblike delovanja postajajo tako pomemben dejavnik samoupravnega oblikovanja delegat-, skih odločitev, kar je ena njihovih bistvenih nalog. Celo več, rečemo lahko, da na nekaterih mestih že preraščajo v sedanjem statutu zapisano vlogo in pomen.
Vendar pa je ob doseženih rezultatih treba opozoriti tudi na nekatere težave in slabosti dek> vanjaobčinskih organizacij. Med najbolj vidne sodi preslaba po-
vezanost konferenc in predsedstev s krajevnimi organizacijami, drugimi družbenopolitičnimi organizacijami ter drugimi dejavniki. ki politično, samoupravno in strokovno delujejo v občinah. Delegatska razmerja' znotraj fronte marši k ješe ni so tako zaživela kot smo pričakovali in zato konference delujejo premalo povezano in usklajeno s potrebami samoupravnega sistema. Tudi organi in delovne oblike — tematske konference, sveti, sekcije, koordinacije in komisije — pri občinskih organizacijah so v glavnem še premalo vtkane v živo družbeno problematiko, ki tako ali drugače prizadeva delovne ljudi in občane. Pogosti so primeri, da se posamezna telesa in oblike dela redko ali pa sploh ne sestajajo, kar seveda krči možnosti sporazumevanja in sprejemanja ustreznih rešitev v občinski konferenci in v samoupravnih skupščinah.
Občinske konference SZDL se v večini občin preporedko sestajajo. Pogosto se dogaja, da predsedstvo opravlja dolžnosti občinske organizacije, konference kot najvišji organ pa dvakrat ali trikrat letno sprejemajo splošne usmeritve oziroma načelna stališča. Tako' se predsedstva mnogokrat tudi proti svoji volji znajdejo pod težo nalog in
obveznosti, ki jih ne morejo kakovostno opraviti ali pa niso v njihovi pristojnosti. Pri tem prihaja do formalnega in forum-skega obravnavanja posameznih pomembnih vprašanj, kar pa nikakor ni v skladu z demokratično naravo Socialistične zveze.
Nadaljnja krepitev in razvoj
Občinske organizacije SZDL bo zato v prihodnje treba krepiti in razvijati kot možnost in pogoj za enakopravno soočanje, usklajevanje in dogovarjanje o vseh vprašanjih in problemih, ki jih je treba v občini enotno reševati. Občinska konferenca mora postati ustvarjalno politično in samoupravno žarišče spoznavanja j in vrednotenja interesov in po-! treb delavcev v združenem delu ter mesto za dogovor o skupni j akciji vseh zainteresiranih de-I javnikov. Zato je tudi v prihod-i nje treba krepiti delegatska ra-j zmerja znotraj vseh frontnih delov, ki so skupno in vsak zase j odgovorni, da bo tako oprede-I Ijena občinska organizacija re-! snično stala sredi življenja in | polnokrvno delovala.
| Velikega pomena ža nadaljn jo I krepitev vloge občinske organi-
J zacije SZDL je tudi njena stalna’ j vpetost v delegatski sistem. Tudi pri političnem delovanju občin-| ske konference ter vseh njenih j. organov in teles mora prevladati | usmeritev, da brez stalne pove-j zanosti s potrebami delegatske I prakse ni uspešnega delovanja Socialistične zveze. Praktično se ne bi smeli odločati o nobeni pomembni stvari v občinskih in samoupravnih interesnih 'skupnostih mimo aktivne vloge in stališč občinske konference SZDL. Žal, doslej marsikje ni bilain ni tako.
Za krepitev takšne vloge občinske organizacije SZDL pa bo treba izpolniti nekatere' pogoje oziroma spremeniti dosedanje navade. Slej ko prej bomo morali bolj skrbno načrtovati politično in samoupravno aktivnost v občini. Uskladiti bo treba programe dejavnosti delegatskih skupščin, DPO in Socialistične zveze. Bolj odgovorno kot doslej bi zato morali razvijati in pospeševati Širše in demokratične oblike delovanja občinskih konferenc. Tu'mi-slimo predvsem na potrebo po zavzetejši in samostojnejši vlogi svetov, problemskih konferenc, sekcij itd To je eden od pomembnih pogojev za učinkovitejše politično in samoupravno delovanje tudi na vseh drugih ravneh.
k
Stabilizacija ni šele od včeraj
Računalniki podirajo tovarniške plotove
. ■ ■ \
»... Delavci v temeljnih organizacijah bodo morali prav tako v svojem splošnem interesu združevati svoje delo in sredstva z delom in sredstvi v drugih organizacijah. Toda tudi odločanje o skupnem delu in združenih sredstvih mora ostati v njihovih rokah. Tudi tu je nujno, da na samoupravni podlagi urejajo medsebojne pravice, dolžnosti in odgovornosti. To je odločilnega pomena za uspešnost procesa razširjene reprodukcije in za kontrolo delavcev nad njimi v celoti. Zato se moramo odločno zavzeti za dosledno uresničevanje ustavnih načel o minulem delu...«
Tito na XI. kongresu ZKJ, 1978
V__________________________________________________________________________________________________J
Pota stabilizacije utegnejo biti nemalokrat kljub navidezni enostavnosti dokaj krivuljasta in nikakor ne tako pregledna, kakor bi kazalo na prvi pogled. Stabilizacija in dobro gospodarjenje vsekakor gresta z roko v roki, vendar z majhno pripombo, da pri tistem »dobrem gospodarjenju« ne mislimo na poskuse od danes do jutri, ampak nas bolj zanimajo dolgoročnejši cilji.
Spomnili smo se na primer, ko so pred šestnajstimi leti v Ljubljani ustanovili poslovno združenje za mehanografsko obdelavo-podatkov. Ni šlo vse gladko, vendar je prvih pet članic uspešno prebrodilo začetne težave. Poglavitno je bilo spoznanje, da ne kaže uvajati in ustanavljati takega centra prav za vsakim tovarniškim plotom, ampak da je bistveno bolj smotrno, če sredstva združijo za skupno naložbo ob istočasnem dogovoru za skupno delo.
Zdaj se je število članic že povečalo na štirinajst: Tobačna tovarna, Lesnina, Kartonažna tovarna, Petrol, Rog, Pletenina, Termika, Intereuropa (koprsko podjetje je edino izven Ljublja-
ne), Intertransport, Zavod SRS za zdravstveno varstvo, Tovarna opreme Savlje Komunalno podjetje Ljubljana, Sadje — zelenjava in Emba.
Ko smo se v mehanografskem centru pozanimali, kakšna dela vse opravljajo za »svoje članice«, smo dobili na vpogled kar zajeten spisek: finančno poslovanje s posebnim poudarkom na periodičnih obračunih in osebnih dohodkih (vsaka zamuda utegne biti kajpada izredno občutljiva!), potem vrsta nalog v zvezi s spremembami cen... Že bežen pregled nad imeni članic pove, da gre za dokaj pestro druščino z najrazličnejšo delovno in poslovno usmeritvijo. V najrazličnejših dejavnostih vseh štirinajstih članic je zaposlenih okroglo 25.000 delavcev, poverjene naloge zanje pa v mehanografskem centru opravlja komaj 38 zaposlenih. Delajo v dveh izmenah, tretja izmena pa je »zasedena« nekaj nad polovico, kar pomeni, da ima na voljo še nekaj možnosti za opravljanje izjemnih nalog.
Mehanografski center se (skupaj s članicami seveda) ta čas ubada tudi z zahtevno nalogo, ki
ne sodi strogo v njegov delovni okvir, pač pa v uveljavljanje zakona o združenem delu. Preprosto bi nalogo lahko opredelil z vprašanjem »čigav je in kam sodi?« Odgovor je bilo sicer sorazmerno I ahko najti, pota do rešitve pa niso bila docela brez serpentin. Gre namreč za to, da bi se po zakonu o združenem delu mehanografski center moral-preoblikovati v delovno organizacijo skupnega pomena. Njegove ustanoviteljice so imele sprva »nekaj pripomb«, ker so se bale, da se jim ne bi nova organizacija enostavno izmuznila iz rok in »odšla« tja, kamor bi se ji zljubilo.
Vse kaže, da so v zadnjem času nesporazume uspešno zgladili — bolj je šlo za nerazumevanje vprašanja kot za nesporazume — in bo do konca leta že vse teklo po pravih tirih. Takrat pa bo tudi več priložnosti, da bodo obširneje spregovorili o novi delovni organizaciji »skupnega pomena«, ki je — žal —- še vse preveč bela vrana v slovenskem gospodarskem življenju, vsaj kar zadeva uspešno združevanje dela in sredstev.	/go Tratnik
Gradnja obale za sipke tovore bo kmalu končana
Obala za sipke tovore
V koprski Luki bodoletos zgradili 273 metrov obale za sipke tovore, kar bo omogočilo privezovanje večjih ladij z nosilnostjo od 50 do 80 tisoč ton. V nadaljnji investicijski naložbi bodo obalo opremili z avtomatskim razkladalcem in avtomatsko transportno opremoza natovarjanje žitaric in živin-
ske krme na vagone oziroma v skladišča. S to pridobitvijo bo Luka lahko izkoristila tudi prednost železniškega prevoza po najbližji in najbolj racionalni poti. Oba partnerja, tako Luka Koper in ŽG Ljubljana, združujeta sredstva za realizacijo te strateško pomembne naložbe. Zoran Vlajič
Društvo, ki je preraslo svoje okvire

Celjski šoferji ne vozijo v temi
Celjsko društvo šoferjev in avtomehanikov je na nedavni osmi konferenci šoferskih društev Evrope, ki so jo uspešno pripravili v Celju, presenetilo poznavalce. Okrog dva tisoč članov tega društva, ki združuje vse poklicne voznike in avtomehanike, je s svojim delom v zadnjih letih doseglo izredne uspehe. Ob nenehni skrbi za težave in probleme svojega članstva je društvu uspelo razviti tudi lastno šolo, ki po opremljenosti in svojem načinu dela sodi med najsodobnejše v Evropi.
Pred nedavnim so na tiskovni konferenci predstavniki celjskega združenja šoferjev in avtomehanikov novinarje seznanili s svojimi uspehi in težavami-Združenje združuje skoraj vse poklicne voznike in avtomehanike, ki s svojim delom v društvu resnično zaslužijo širše družbeno priznanje. Priznavajo, da od 1953. leta, ko so društvo ustanovili, pa do sedemdesetih let dolgo časa niso našli svojega mesta in poslanstva. Potem je njihovo delo v društvu doživelo preobrazbo in danes imajo poleg osnovnih skrbi za svoje članstvo tudi najsodobneje opremljeno šolo za vse vrste voznikov, ki se lahko usposabljajo na njihovih vozilih. Imajo pa vse: od motornega kolesa do priklopnika, avtobusa in traktorja.
»Osnovna skrb velja našemu članstvu, ki dela in ustvarja iz leta v leto v vse težjih razmerah,« poudarja ing. Alojz Selič, član vodstva .društva, sicer pomočnik generalnega direktorja Izletnika. »Biti danes voznik, pomeni delati v poklicu, ki sodi med najtežje. Zato tudi ni čudno, da se vse manj ljudi odloča zanj, saj so pogoji dela iz dneva v dan težji, družbena odgovornost pa vse večja. Naše društvo zato po svo-
jih močeh pomaga članom, da se nenehno dodatno izobražujejo in usposabljajo, sproti testirajo svoje sposobnosti in znanje. Naše člane pestijo vse večje zahteve delodajalcev, pa tudi vse večje odgovornosti, ki jih določa naša zakonodaja. Z našim delom skušamo vplivati na rešitev cele vrste težav, ki grenijo našemu Članstvu vsakdanji kruh. Menimo, da je poklicni šofer danes »ambasador« svojega kolektiva, naroda in države, zato ni vseeno, kdo je ta voznik, kako je usposobljen, vzgojen in kakšen je kot občan. Menimo tudi, da ni dovolj, kot to dovoljuje nova zakonodaja, da si lahko pridobi poklic šoferja vsak, ki ima tri leta vozniški izpit B kategorije.«
»Pravzato smo že pred leti organizirali lastno šolo za vse vrste voznikov,« naveže Alojz Čobec, vodja njihove avto šole. »Naš osnovni cilj je, da usposabljamo občane v resnično dobre voznike, ki se lahko vsak hip prelevijo v sposobnega udeleženca cestnega prometa. Naši člani so v teh letih z marljivim delom omogočili, da sodi naša šola med najbolje opremljene in organizirane tovrstne šole ne samo pri nas, temveč tudi v Evropi.
Z dograditvijo novega vadbenega prostora smo vsakemu vozniku ompgočili, da se resnično usposobi za dobrega voznika. To potrjujejo tudi\ analize učnih uspehov, ki so na zavidljivi višini. Že zdavnaj smo razčistili s prido-bitništvom kot možnostjo za tovrstno dejavnost. Vsak ustvarjeni dinar vlagamo nazaj v učila in učna pomagala. Naši inštruktorji morajo imeti najmanj srednjo izobrazbo in še celo vrsto drugih psihofizičnih sposobnosti. Prav zato nam je tudi uspelo, da smo na primer čas za pridobitev vozniškega dovoljenja za ama-
j terske voznike tako strnili, da ga sposoben kandidat lahko pridobi že v poldrugem mesecu.
Poseben poudarek velja vsebini naše šole. Razen tega, da smo uspeli nakupiti najsodobnejša vozila za poučevanje, vse od motorjev do tovornih priklopnikov, avtobusov in traktorjev, opremljamo naše vadbišče za radijsko vodenje. S tem bi omogočili kandidatu za voznika, da se samostojno odloča in obnaša v prometu, po drugi strani pa bo en sam inštruktor lahko istočasno poučeval več kandidatov hkrati. S tem bomo pocenili tudi uk ...«
Čeprav letno izšolajo v poprečju okrog 400 poklicnih voznikov, namenjajo posebno skrb tudi tistim voznikom, ki so se za ta poklic odločili že pred več leti. Z rednim 'testiranjem in dopolnilnim izobraževanjem usposabljajo svoje člane za resnično dobre voznike. V njihovih vrstah je namreč več kot polovica takšnih, ki jim je krmilo avtomobila edini kruh, čeprav je zadnja leta vse več takih, ki imajo še druge osnovne, zvečine kovinarske in elektrikarske poklice. Ob tako zastavljenem delu ni čudno, če je navezanost članstva na društvo tolikšna in da društvo s svojim delom dosega tolikšne uspehe.
Janez Sever
Rokovnik-priročnik za leto 1981!
Po posvetovanju s strokovnjaki smo pripravili koristen, uporaben, ličen rokovnik-priročnik ’81.	v,
V njem boste našli poleg preglednega osebnega telefonskega imenika še beležni blok ter obsežen linijski del za zapiske skozi vse leto, v ličnem temnomodrem ovitku.
Kaj pa je tisto, za kar trdimo, da je boljše od podobnih artiklov?
Za,slehernega nepogrešljiv, primerno ilustriran in grafično popoln ter s poljudno, razumljivo pisano besedo opremljen tekst za branje zaključnih računov. Ko ga preberete vam finančni podatki ne bodo predstavljali več uganke in se boste brez težav vključevali v razpravo o zaključnem računu v vaši delovni organizaciji.
**) 4o*# nmnMmmmtm
O UCOTAVIMHJO m OEUTVl ČOH©©«* f
Rokovnik-priročnik bo izšel v založbi vseh sindikalnih listov Jugoslavije.
Cena 110 din.
Naročila pošljite na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4. Morebitne dodatne informacije dobite tudi po telefonu na št. 322-947, na vašo željo vas lahko obišče tudi naš predstavnik.
Objavljamo del vsebine Slovenskega poročevalca z dne 2. avgusta 1941
Ko prečitaš, daj naprej!
,	-	:	;-------------------------N
»... Takšen pozitiven razvoj v delavskem gibanju s svoje strani spodbuja enakopravnost in vzajemno spoštovanje, krepi spoznanje o nujnosti medsebojnega sodelovanja na demokratični podlagi in o potrebi enakopravnega sodelovanja z vsemi drugimi demokratičnimi in naprednimi silami...«
Tito na XI. kongresu ZKJ, 1978
\_________________________-___________;____________:________________/
Slovenski poročevalec je 2. avguta 1941 objavil proglase in pozdravne brzojavke z drugega zasedanja Vrhovnega plenuma ‘ OF ter poročilo o položaju na frontah. Objavljamo del njegove vsebine.
Na vzhodu se bije najusodnejša vojna vseh časov. Nemška armada je zadela na nasprotnika, ki jo bo strl. Usoda Adolfa Hitlerja in njegovih fašističnih opri-činkov je zapečatena. Sovjetski narodi bijejo boj v duhu zgodovinskega Stalinovega govora s polno zavestjo in brezmejno požrtvovalnostjo. Njihov boj je hkrati bo j za osvoboditev slovenskega naroda, narodov Jugosal-vije in zasužnjenih narodov vse Evrope.
SLOVENCI!
Resnična svoboda ni vrednota, ki bi jo bilo mogoče dobiti v dar. Za svobod se je treba boriti. Naši zasužnjeni bratje v Srbiji, Črni gori in Hercegovini so že pričeli z borbo. Tudi slovenski narod prehaja v dejanski odpor proti zati-
ralcem. Ta odpor je treba okrepiti, razširiti in ga spremeniti v vsenarodno dejavnost.
Geslo »ne koščka železa, ne mrvice kakršnekoli snovi, ne drobtine kruha za okupatorje« — naj postane naša občenarodna stvarnost.
Okupatorjem je treba drobiti živce in razkrajati zaledje vsepovsod, pri vsakemu njihovSm koraku.
Zgled slovenskih borcev, ki so odšli v hribe, naj da pobudo za razvoj osvobodilne vojne proti zatiralcem, vojne, ki jo bo slovenski narod bil z ramo ob rami z narodi Sovjetske zveze, z angleškim narodom, z vsemi zasužnjenimi narodi Evrope.
Slogo in enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije uresničujemo s skupnim odporom.
Osvobodilna fronta slovenskega naroda, v kateri sodelujejo vse svobodoljubne, borbene slovenske skupine, ne glede na politične in svetovnonazorske vidike in ki je danes upravičeni pred-
stavnik slovenskega naroda — poziva k borbi, poziva Slovenca na oborožen odpor.
Živela osvoboditev in združitev vseh Slovencev!
SOVJETSKI IN BRITANSKI VLADI!
Z globokim zadoščanjem pozdravljamo sklenitev sovjetsko-angleškega vojaškega pakta, v katerem vidimo veliko jamstvo za osvoboditev podjarmljenih narodov in za lepšo bodočnost kulture in človeštva.
VRHOVNI PLENUM OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA
POLOŽAJ NA FRONTI
Mobilizacija sovjetske armade se približuje h koncu in sovjetska vojska že prehaja v odločen protinapad. V smeri Smolenska so sovjetski junaki pretekli teden uničili tri nemške divizije drugo za_ drugo. Trenutno je v isti smeri obkoljena
vrsta nemških oddelkov, ki so že utrpeli težke izgube. Velike borbe so na severu in v Estoniji, na drugih delih so samo izvidni-ške operacije in lokalni boji.
Ni izključeno, da bodo Nemci zaradi neuspeha svojega »pohoda na Moskvo« poskušali navaliti zopet na Kijev in na Ukrajino. »Pravda« objavlja kratko poročilo, v katerem opisuje protinapad na ukrajinski fronti, ki je prisilil Nemce, da so se umaknili 16 kilometrov nazaj.
Lozovski je podal izjavo, kjer pravi, da je v šestem tednu vojne prišlo do splošne ustavitve nemškega napredovanja. Na mnogih sektorjih so Sovjeti v protinapadih vrgli Nemce nazaj. Hude borbe so na bokih in v nemškem ozadju. Nekatere nemške enote so obkoljene, prometne zveze presekane, sovjetske čete jih obsipavajo z ognjem. Nemci, pravi Lozovski, so že davno rekli, da so uničili naše zrakoplovstvo, tanke in moštvo, toda mi imamo danes vsega tega dovolj in več kot dovolj letal, tankov in ljudstva.
Revolucionarna izročila iztrgati pozabi
»Delavska enotnost« je letos oblikovala posebno stran, na kateri objavlja po vsebini in obliki različne prispevke iz zgodovine revolucionarnega delavskega gibanja na Slovenskem. Vendar se ne omejuje strogo na narodni prostor, saj bi s tem prezrla tesno trajno povezanost in soodvisnost zgodovine slovenskega naroda in njegovega delavskega razreda z razvojem drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti ter tudi z mednarodnim delavskim gibanjem in naprednimi procesi v svetu.
Redno objavljanje takšnih prispevkov ima prav za Delavsko enotnost še poseben namen, ker je to glasilo Zveze sindikatov Slovenije, organizacije, ki je zrasla na svetlih tradicijah revolucionarnega boja slovenskega delavstva od njegovih začetkov do narodne in socialne osvoboditve Slovencev, ki si jo je slovenski proletariat postavil kot temeljno nalogo v času svojega najbolj skokovitega revolucionarnega zorenja. Ta revolucionarna pot je tudi za današnji čas vir dragocenih izkušenj in moralnih, človeških vrednot, ki jih moramo vedno znova obujati, vgrajevati v svoje sedanje in bodoče delo, prenašati na mlade rodove in ohranjati kontinuiteto izvirnih načel in ciljev naše revolucije. Bogastva, ki ga revolucionarna preteklost izpričuje, slovensko zgodovinopisje še dolgo ne bo moglo v zadostni meri zaobseči in ga približati mlademu človeku. Zato je tudi to obliko in možnost, da se sporočila revolucije zabeležijo in iztrgajo pozabi.
Uredništvo želi za dosego tega cilja pritegniti čim širši krog sodelavcev — od neposrednih pričevalcev revolucionarnih dogodkov in procesov, do poklicnih zgodovinarjev, ki se načrtno, ali
zgolj ljubiteljsko in priložnostno, bolj intenzivno ukvarjajo z obravnavanjem naše revolucionarne preteklosti. Še posebej bi nas veselilo, če bi k sodelovanju uspeli pritegniti kar največ mladih Zgodovinarjev, ki naj bi tudi v našem časopisu nabirali izkušnje in preverjali svoje znanje, v strpni in tovariški konfrontaciji z vsemi, ki ta razvoj kakorkoli poznajo. Zato vabimo vse, da se nam oglašajo — tako s predlogi in idejami, kot tudi s svojimi prispevki. Sodimo pa, da bomo namen dosegli, če bomo uspeli objavljati čim več vsebinsko in metodološko novih prispevkov o delavskih političnih in strokovnih (sindikalnih) organizacijah in društvih, o njihovih akcijah, naporih za mobilizacijo množic v boju za socialne in demokratične politične svoboščine in napredek, o uspehih delavske borbe ob različnih prilikah (volitvah, shodih, itd.), o posebnostih in raznolikostih delovanja v različnih okoljih in krajih, o sodelovanju slovenskega delavstva z delavci drugih dežel in narodov, in končno, o različnih znanstveno-raziskovalnih in strokovnih dosežkih pri obravnavi te tematike (nove knjige, znanstveni posveti, itd.).
To je le nekaj idej od izredno širokih možnosti, za katere smo prepričani, da bodo prispevale po eni strani k zanimivosti časopisa po drugi pa k obujanju in negovanju tradicij v takšni trajni obliki. Njihova največja vrednost bo v tem, če bodo s svojimi sporočili uspešno ilustrirale in podpirale napore za nadaljnji napredek naše samoupravne družbene skupnosti, in za vsestransko uveljavljanje delovnega človeka.
UREDNIŠTVO
KRONOLOŠKI PREGLED
28.	julija 1941: V Ljubljani je bilo 2. zasedanje Vrhovnega plenuma OF slovenskega naroda. Kakor je navajal Kardelj v pismu Titu 2. avgusta, so se ga udeležili komunisti, krščanski socialisti, nacionalisti mariborske skupine Samostojne demokratske stranke, socialdemokrati (»ki se popolnoma postavljajo na razpoloženje Partiji«), aktivni oficirji in kulturni delavci, opravičili pa so se »mačkovci« (sicer včlanjeni v OF), skratka — OF je predstavljala večino slovenskega naroda. Plenum je obravnaval bodoče borbene naloge, narodni davek, narodno posojilo in ukrepe proti izdajalcem. Izvolili so tudi člane Izvršnega odbora OF.
29.	julija 1941: Nacisti so ustanovili izredno sodišče zoper upornike (»bandite«) na Gorenjskem, kar priča o močnem odmevu oborožene vstaje. Talce so zapirali največ v Begunje, kjer se je do konca voj ne-zvrstilo nad 12.000 jetnikov; okoli 850 so jih ustrelili.
29. juiija 1946:-V Parizu se je pričela mirovna konferenca (trajala je do 15. oktobra), na kateri so pripravljali mirovne pogodbe z Italijo, Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo in Finsko. Na njej je sodelovala tudi jugoslovanska delegacija. Kljub izčrpnim pogajanjem so končno besedilo mirovnih pogodb sprejeli šele na posvetovanju predstavnikov velesil v New Yorku od 4. novembra do 12. decembra istega leta.
1.	—3.avg. 1922: V Italiji je bila zadnja splošna delavska stavka kot protest proti fašističnemu terorju in uveljavljanju nezakonitosti v državi. Fašisti so v Trstu napadali stavkajoče in sedeže glasil »II Lavora-tore« in »Delo« ter1 Delavski dom. Delavci so se odločno branili, tudi z orožjem — in napade odbili.
2.	avgusta 1921: Skupščina Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je sprejela »zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi« (kratko: zakon o zaščiti države), ki je bil le nov korak v reakcionarni usmeritvi režima in njegovi protikomunistični gonji. Ze prejšnji dan je vlada razveljavila mandate komunističnih poslancev v skupščini in jih dala aretirati; oboje je bilo protiustavno dejanje. Komunistična partija Jugoslavije je s tem postala nezakonita, vendar kljub hudim posledicam ni bila likvidirana, marveč je šla v ilegalo. Iz nje je stopila šele med demonstracijami po podpisu pristopa Jugoslavije k trojnemu paktu 1941. leta, kose je javno postavila na čelo zrevol-tiranih množic.
2.	avgusta 1922: V Delavskem domu v Ljubljani (današnji Novi trg) je bil ustanovni občni zbor -Neodvisne strokovne oraganizacije železničarjev za Slovenijo.
3.	avgusta 1922: V Ljubljani se je začela stavka mizarskih pomočnikov in lesnih delavcev. Organiziralo jo je Osrednje društvo lesnih delavcev z za-
Alija Alijagič (1896—1922), delavec, komunist iz Bosne, atentator na notranjega ministra Milorada Draškoviča, obešen v Zagrebu. Buržoazna oblast je atentat izrabila za skrajno reakcionarne ukrepe proti KPJ in takoj izdala zakon o zaščiti države.
31. jidija 1943: Partizanske brigade so napadle italijan-sko-belogardistično postojanko Sela pri Šumberku. V izredno hudih bojih so padli: namestnik politkomisarja GŠ NOV in POS Ivan Kavčič-Nande, načelnik GŠ NOV in POS narodni heroj Milovan Ša-ranovič in komandant XV. divizije NOV in POJ narodni heroj Dragan Jevtič.
1. avgusta 1943: Več tisoč Ljubljančanov,	pretežno
žensk, je kljub prepovedi demonstriralo pred sodnimi zapori na Miklošičevi cesti in zahtevalo izpustitev internirancev in zapornikov.
htevo po zvišanju mezd. Trajala je vse do septembra in se končala s kompromisom.
3. avgusta 1923: V Sloveniji je prišlo do množične enodnevne stavke železničarjev. Ponekod (Ljubljana, Maribor, Celje) je bila stavka popolna, podprli pa so jih tudi državni uradniki. Stavka je bila protest proti načrtu zakona o državnih nameščencih in železničarjih, ki je močno kratil njihove zakonite pravice glede socialnega zavarovanja in dopustov.
3. — 5. avg. 1939: V Osredku pri Krškem je bila konferenca poveljnikov Slovenske mladine, nekakšne srednješolske skojevske organizacije.
Trideset let je vmes
»... Boj za socializem bijemo v času, koso vse odnose v sodobnem svetu — družbene, mednacionalne, meddržavne — zajele negotovost, krize in, vrenja. Pri tem je neizpodbitno tole: problemi in protislovja se lahko rešujejo in se morajo reševati z demokratičnimi sredstvi, ob najširši udeležbi tistih, ki s svojim delom ustvarjajo družbene dobrine. Kajti, kakor opozarja Manc, »družba ne bo našla svojega ravnotežja, dokler se ne bo vrtela okrog sonca dela«...
* ' '
Tito na XI. kongresu ZKJ, 1978
Samoupravljanje je neodtujljiva temeljna pravica vsakega ^občana in delovnega človeka, da neposredno in‘ posredno, prek svojih predstavnikov odloča o svojem delu in dohodku v zvezi s svojo pridobitno dejavnostjo v različnih oblikah združenega dela, o skupnih, teritorialno organiziranih družbenih zadevah in o kolektivnem, nacionalnem, kulturnem in političnem življenju. To je ena izmed temeljnih opredelitev samoupravljanja, kakršno lahko najdemo v vseh leksikonih, prav tako pa pod črko »d« lahko najdemo tudi opredelitev delavskega sveta kot najvišjega organa upravljanja v organizacijah združenega dela od temeljne do širših povezav, poleg zbora delovnih ljudi seveda. In prav o delovanju delavskih svetov smo se pogovarjali s prvim predsednikom delavskega sveta v Papirnici Količevo, ki je bil izvoljen 16. septembra 1950, tovarišem Dušanom Kosmino in inž. Heleno Breznik, ki je v letih 1978—1980 bila predsednica centralnega delavskega sveta v Tosami na Viru.
— Koliko članov je štel delavski svet v času vašega predsednikovanja in kakšen je bil postopek njihove izvolitve?
Kosmina: »Vletu 1950 je bilo. v Količevem zaposlenih okoli 400 delavcev. TOZD seveda ni bilo, zato smo v delavski svet volili predstavnike posameznih oddelkov. Skušali smo sicer zagotoviti zastopanost vseh oddelkov, vendar naj poudarim, da smo izbrali predvsem tiste člane delovne organizacije, ki so bili po našem mnenju pripravljeni in sposobni delati. Postopek kandi-riranja je vodila sindikalna podružnica, ki je organizirala tako imenovane množične sestanke. Delavski svet je štel 30 članov.«
Breznik: »V Tosami združuje delo več kot 1000 delavcev, ki so združeni v dve TOZD in skupne službe. Centralni delavski svet šteje 15 članov: večja TOZD ima 8 delegatov, manjše 3, medtem ko so iz skupnih služb 4 delegati. Delegati so izvoljeni po ustaljenem postopku, ki ga izvede osnovna organizacija sindikata.«
— Kolikokrat v letu se je sestal vaš delavski svet in koliko časa so trajale seje? Ste imeli težave s sklepčnostjo?
Kosmina: »Sestaneke DS smo sklicevali po potrebi oziroma zahtevah, ki jih je postavljal tedanji zakon, v katerem je bilo kar precej zapisano, o čem naj odloča oziroma razpravlja delavski
svet. Lahko rečem, da smo imeli v letu od 8 do 9 sej, ki so trajale od 2 do 3 ure. Seje so bile izven delovnega časa in nismo imeli nikoli težav s sklepčnostjo.«
Breznik: »V dveh letih, kolikor sem bila predsednica, smo imeli 27 sej, torej skoraj vsak mesec eno. Vedno smo jih sklicevali ob 13. uri, ker so nekateri člani delavskega sveta v službi v popoldanski izmeni. Seje so trajale navadno uro in pol do dve, s sklepčnostjo nismo imeli težav.«
— Kako je bilo z dnevnimi redi? Kdo jih je pripravljal? Koliko točk so vsebovali? Kakšna je bila vaša vloga pri njihovem Oblikovanju?
Kosmina: »Največkrat so posamezne točke predlagali člani upravnega odbora, pa delavci na svojih množičnih sestankih in nenazadnje	tudi strokovna
služba in zakon, kakor sem že omenil. Sam sem imel kar precej vpliva, saj sem po posvetu z ustreznimi organi usklajeval posamezne točke in odločal o sklicu seje in gradivu.. Navadno smo obravnavali po 5 točk.«
Breznik: »Predlogi za dnevni red se zbirajo pri tajnici samoupravnih organov in jih posredu-
jejo strokovne službe, gospodarski odbor ter posamezne TOZD prek zborov delavcev. Vse točke pred obravnavo na centralnem delavskem svetu obravnavajo v posameznih TOZD in nato predstavniki le-teh posredujejo njihovo mnenje in stališča na seji centralnega DS. Sama sem skrbela za tehnično izvedbo sklica, da je bilo gradivo pravočasno pripravljeno in da se na dnevnem redu ni znašlo preveč točk.«
— O čem ste razpravljali na sejah?
Kosmina: »Tedaj smo bili precej vezani na zakonska določila, sicer pa smo podobno kot sedaj obravnavali gospodarsko poslovanje, investicije, plane, zelo malo pa smo govorili o delitvi osebnih dohodkov, kajti zavedali smo se, da bomo z dobrim poslovanjem ustvarili več, samo po sebi pa je bilo umevno, da bomo potem tudi več delili.«
Breznik: »O gospodarjenju, planiranju, investicijah, periodičnih zaključnih obračunih, nagrajevanju, sprejemanju splošnih samoupravnih aktov, preskrbi s surovinami. Poudarjam, da o bistvenem odločajo na sejah oziroma zborih delavcev po XOZD. Centralni delavski svet večkrat samo verificira te odloči-tve^«
— Kakšno je bilo sodelovanje s strokovnimi službami?
Kosmina: »V redu, mislim le, da je bilo tedaj precej več odločitev sprejetih v okviru strokovnih služb, to pa zato, ker se delavci tedaj še nismo dovolj zavedali svojih pravic in dolžnosti.«
Breznik: »Strokovne službe pripravljajo gradivo tako, da je dovolj razumljivo' vsem delavcem in ga po potrebi tudi razlagajo. Zelo dobro sodelujemo.«
— Kako pa sodelujejo družbenopolitične organizacije?
Kosmina: »Tedaj se nam je zdelo samoumevno, da smo komunisti v prvih vrstah in pobudniki nekaterih stvari, zato nismo govorili ločeno o njih. Pohvaliti pa velja veliko aktivnost sindikalnih podružnic, ki so se resnično trudile za čimboljše delo v delovni organizaciji.«
Breznik:	»Predstavnike
osnovnih organizacij sindikata in sekretarje osnovnih organizacij ZK redno vabimo na seje in se jih tudi redno Udeležujejo ter velikokrat posredujejo mnenja in stališča svojih okolij. Omenim naj, da na seje vabimo tudi vodje delegacij, katerih sodelovanje pa je manj čutiti.«
— Kakšna pa je bila vaša vloga kot predsednika delavskega sveta?
Kosmina: »Skliceval in vodil sem sestanke, se udeleževal sej upravnega odbora, usklajeval dnevne rede, skrbel za gradivo in tudi sicer zastopal stališča okolja, ki me je izvolilo.«
Breznik: »Na sejah delavskega sveta zastopam stališča okolja, ki me je delegiralo, seveda pa je moje delo tudi usklajevanje dnevnih redov, sklicevanje in vodenje sej pa skrb za gradivo in sama priprava na sejo.«
— Kaj bi lahko rekli o vlogi direktorja v zvezi z delom DS?
Kosmina: »Tedaj je bil direktor državni organ, ki je lahko dal veto na slčlepe, če niso bili v skladu z zakonom. Sicer ni imel vpliva na odločitve delavskega sveta.«
Breznik: »Direktor se redno udeležuje sej in večkrat se je zgodilo, da je nekatere stvari še dodatno obrazložil, ker je bil z njimi bolje seznanjen. S svojo prisotnostjo pa nikakor ne vpliva na odločitve delavskega sveta.«
— Kakšno jebilosodelovanje članov delavskega sveta?
Kosmina: »Lahko rečem, da so bili tedanji člani delavskega sveta zelo zavzeti in osebno prizadeti ob vseh problemih, ki smo jih obravnavali. Žal, kot sem že povedal, smo se tedaj premalo zavedali svojih pravic in dolžnosti, ki nam jih je prinesto samoupravljanje.«
Breznik: »člani delavskega sveta so kar aktivni, saj vedno posredujejo mnenje svojih okolij in večkrat se je zgodilo, da smo popravili, dopolnili ali pa v celoti spremenili sklep, ki so ga predlagale strokovne službe. Toše kaže zlasti v primerih, ko so delavci osebno zainteresirani, da se kak problem reši (nagrajevanje, ostanek dohodka).«
— Kako je bilo z uresničevanjem sklepov, ki jih je sprejemal delavski svet?
Kosmina:	»Navadno smo
na vsaki seji delavskega sveta najprej pregledali zapisnik prejšnje seje in se pogovorili o izvršitvi sklepov. Kot se spominjam, nismo nikdar imeli težav z realizacijo sprejetih sklepov v praksi. Naj povem tudi to, da tedaj ni bilo organa, ki bi posebej skrbel za realizacijo sklepov, da pa je bilo čutiti neorganiziran nadzor, ki je veliko prispeval k temu, da so bili sklepi v celoti realizirani.«
Breznik: »Tudi mi smo na vsaki seji pregledali izvrševanje sklepov, ki so bili sprejeti na prejšnji seji in obenem opozarjali na neizvrševanje. Vsak član takoj po sestanku dobi zbirek sklepov, s katerimi so prek oglasne deske seznanjeni vsi delavci. Predsednik delavskega sveta in predlagatelji dobimo kompletne zapisnike. Povem naj samo še to, da so bili razen enega vsi sk lepi iz mojega mandatnega obdobja v celoti realizirani.«
Vera Vojska
OBVESTILO
Rdeči križ Slovenije vabi vse občane in delovne ljudi, da se včim večjem številu udeleže krvodajalske akcije. Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist Rdečega križa, odgovoren za krvodajalstvo.
i
Kri je nenadomestljivo zdravio. Človek lahko s krvjo vedno pomaga. Dajanje krvi je odraz človečnosti in eno izmed meril naše osveščenosti in solidarflbsti do sebe in drugih.
AVGUST 1980
5.,	6., 7., 8.
12.,	13., 14.
15.
19.,	20.
21.,	22., 26., 27.,
28.,	29.
RDEČI KRIŽ SLOVENIJE
IDRIJA
ORMOŽ
ŠENTJUR PRI CELJU
METLIKA
JESENICE
Nagradna križanka št. 25
'Rešitve pošljite do 13. avgusta 1980 na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, s pripisom na ovojnici NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 25. Nagrade so 300, 200 in 150 dinarjev.
Rešitev
nagradne križanke šr. 23
CRVENA ZASTAVA, TAROK, RESTAVRATERKA, ERIKA, IFE, SAN REMO, SENATOR, KOKOT, CONA, VEZI, ALA, VR, SELENA, ENOS, IG, EMA, LA, RIPS, PALAČA, NAGAJKA, KIEL, ČEKAN, ITAKA, BOLE-SLAV, SAND, GOTA, RETA, TI-BETANKA. AR AD, SLON, ANA. Izžrebani reševalci nagradne križanke št 23
1. nagrada 300 din: Marica Šporar, 61000 Ljubljana, Gospodinjska 23; 2. nagrada 200 din: Jože Ožek, 64000 Kranj, Delavska 19; 3. nagrada 150 din: Janko Trebše, 62000 Maribor, Meljski dol 16.
Nagrade bomo poslali po pošti.
DE
NAŠA NAJV. TOVARNA AV1 10MOBILOV
LETOVIŠČE
BLIZU
REKE
IZVAJALEC
REFORME
VSEKAN OEL ŽEL. PROGE
LATINSKI
VEZNIK
IGRALKA
GARONER
MAJHNO
ZRNO
IME SKLADATELJA COPLANDA
GORA V JULIJCIH
CAS BREZ SVETLOBE
DANSKI
OTOK
VIKTOR
KORCNOJ
NORVEŠKI
JEZIKO-
SLOVEC
SESTAVIL. R. N.
IGRALEC
TENISA
VRSTA
PAPIGE
PEVKA
PAVONE
PREBIVALKA IZ OKOLICE
MESTO V SZ. RUDARSKO SREDIŠČE V KAZAHSTANU
IGRA S KARTAMI
LASTNICA
RESTAV-
RACIJE
STAROGR SKI BASNOPISEC
MESTO V ZAHODNI NIGERIJI (ARHEOL. NAJDIŠČE)
MESTO NA IT. RIVIERI
SREDIŠČE
VRTENJA
ČLAN
SENATA
KOLESAR
PETROVIČ
SODOBNI
KOROŠKI
PESNIK
(ANDREJ)
PREDEL.
PODROČJE.
OZEMLJE
VRANJE
GR. BOGINJA LUNE
SPONE.
OKOVI
SAHISTKA
KUŠNIRJEVA
SEN
)W£R
TUR. MESTO OB IZLIVU MARICE
VZLETNA
STEZA
IGO GRUDEN
TRGOVEC Z LESOM
SREDOZEM
OKRASNA
RASTLINA
PEVKA
PRODNIK
STARA BABI LONSKA PRE STOLNICA
KAJNOV
BRAT
VRSTA
TKANINE
RAZKOŠNA
STAVBA
EVROPSKI
VELETOK
KOZAŠKI
BIC
ODISEJEVA
DOMOVINA
PE\feC
PESTNER
NEM. VOJNA LUKA
TEKST.
SUROVINA
ČEŠKI VLADAR (10. ST.)
RISTO
SAVIN
MERJASCEV ZOB
BENETKE
FR. PISATELJICA
TONI
TRŠAR
HRV. KIPAR IN ARHITEKT (FRANE)
VELIKO
SITO
MESTO V ZAHODNI ROMUNIJI
NAJVECJA
KOPENSKA
ŽIVAL
PREBIVALKA TIBETA
BALERINA
PAVLOVA
VINORODNA
RASTLINA
DE
Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. Izdaja CGR Delo. TOZD Delavska enotnost. List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. leta. List urejajo: Andrej Agnič, Ciril Brajer, Dušan Gačnik (glavni urednik in direktor). Sonja Gašperšič, Marjan Horvat, Damjan Križnik, Ivo Kuljaj, Rafael Lindič (tehnični urednik), Boris Rugelj, Sonja Seljak (redaktorica), Janez Sever, Igo Tratnik, Andrej
Ulaga in Janez Voljč, Majda Žlender (odgovorna urednica). Založniški svet Delavske enotnosti — predsednik: Miran Potrč; člani: Tilka Blaha, Silva Bočaj, Urška Cvetko, Janez Čebulj, Majda Emeršič, Slavko Grčar, Janez Korošec. Edo Lenarčič, Mira Maljuna, Jože Ogrizek, Boštjan Pirc, Janko Sedonja. Vlado Slamberger, Jože Varl. Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Dalmatinova
ulica 4, poštni predal 313-VI; naročniški oddelek tel.: 310-033 int. 278. Uredništvo tel.; 316-672,323-554 in 316-695; Knjigama DE Ljubljana, Tavčarjeva 5, tel.: 312-691. Račun pri SDK Ljubljana, št. 50100-603-41502. Posamezna številka stane 7.00 din, letna naročnina je 357,00 dih. Rokopisov ne vračamo. Poštnina plačana v gotovini. Tisk »Ljudska pravica« Ljubljana.
»Srebrni papir« pihalne godbe iz Divače
Godba po dekretu
/ ^ ------------------------------------------------------\
».. .Seveda je tudi tu še precej tavanja, nerazumevanja in tudi odporov. Vendar nas to ne bo oviralo pri uresničevanju naših ciljev, ki so dolgoročni. Prizadevamo si, da bi tisto, kar je najbolj dragoceno v znanosti, umetnosti, na vseh področjih ustvarjanja, postalo last delovnega človeka. Obenem si prizadevamo, da bo tudi njegovo socialistično samoupravno delovanje samo kulturno dejanje, graditev nove kulture. Zato je nujno, da se v družbi nenehno razvijajo pogoji za uveljavljanje vseh človekovih ustvarjalnih možnosti...«
Tito na XI. kongresu ZKJ, 1978
V_____________________________________________________________________________________J
Godba na pihala iz Divače je bila ustanovljena na —občinski dekret. V občini so ocenili, da bi bilo prav poživiti kulturno življenje in oktobra 1955. leta se je v Divači oglasila pihalna godba in zapel pevski zbor. Naš obisk je tokrat veljal godbi, obisk pri pevskem zboru smo morali zaradi »višje sile«, dopustniške odsotnosti nekaterih ključnih članov, preložiti na kasneje. Z godbeniki, tistimi, ki so si lahko vzeli čas, pa smo sedli za mizo v restavraciji železniške postaje v Divači, tako da je bilo tudi okolje železničarsko. Kajti godba je pravzaprav železničarska, »hrani in oblači« jo železniško podjetje, bolj malo pa tudi občinska zveza kulturnih organizacij. Tudi člani godbe so železničarji, tisti, ki delajo na postaji ali pri vzdrževanju, kajti »vozači« si rednih vaj pač ne morejo privoščiti. Zdaj jih je 28, imajo pa tudi 12 »vajencev«, mladih, ki jih učijo igrati, da bodo nekoč zapolnili vrzeli v sestavu godbe.
»Osip godbenikov nas je zadnja leta prisilil k dosti manjši aktivnosti,« je povedal kapelnik Rado Škabar. »Sicer mladi prihajajo, vendar jih je treba vklap-Ij ati v ansambel, to pa terja nekaj časa in pirecej vaj. Zato zadnja leta dosti manj nastopamo v javnosti, kot smo bili sicer navajeni. Bila so leta, ko smo nastopali tudi na štiridesetih večjih prireditvah, manjše tu sploh niso vštete. Letos pa smo že imeli 15 nastopov.«
Kisli obraz Rudija Mevlje, ki v orkestru piha v fligoren, razen tega pa skrbi tudi za društveno blagajno, je napovedoval, da v odgovoru kapelnika ni vse v redu.
»Osipamo se tudi zato, ker imamo premalo sredstev,« je odgovoril na naše vprašanje. »Železnica nam sicer pomaga, kolikor more. Letos smo za nastop ob prazniku železničarjev dobili nOve kompletne uniforme. Toda kulturna skupnost za nas nima dovolj izostrenega posluha. Saj nismo profesionalci, ki bi nastopali za denar, tpda za kapelnika smo dobili letos sredstva, da smo mu plačali honorar, šele za leto 1978. Pogosto je težko tudi z nadomestili za prevozne stroške, kadar ne potujemo na stroške organizatorjev prireditev. Kadar gostujemo v občini, si moramo prevoz večinoma plačati kar sami. Na srečo nas kolegi-železničarji v podjetju bolj razumejo. Ne delajo nam sitnosti, kadar mora kdo na vajo in potrebuje zamenjavo, tudi vodstvo in zlasti družbenopolitične organizacije so nam naklonjene. Tudi za instrumente nam je večino sredstev zbrala delovna organizacija, nekaj smo zbrali sami, le približno četrtino pa kulturna skupnost.« Tako je povedal Rudi Mevlja in dodal: »Kako naj bi pratem ne imel obraza tako žalostnega, kot je žalostna tudi prazna blagajna?«
Vendar je potem še dodal, da letos položaj le ni tako zelo težaven, saj kaže, da bo kulturna skupnost občine le izpolnila svoje obveznosti.
Ždaj piha v instrumente 28 godbenikov. Včasih jih je bilo po 40, potem pa dolga leta 30 do 35 članov. Toda godbeniki sose menjavali, tako da je v teh 25 letih igralo v divaški godbi na pihala kar 150 godbenikov. Samo šest pa jih je igralo vseh 25 let, vseskozi pa je zraven tudi kapelnik Rado Škabar.
»Prvih 15 let sem bil deklica za vse,« prip)oveduje Rado Škabar, ki je posebej zaradi našega
Rudi Mevlja
obiska prihitel iz Sežane, kjer dela in živi, v 10 kilometrih oddaljeno Divačo, kamor sicer hodi vsak teden dvakrat vadit »svojo« godbo. »Bil sem kapelnik, predsednik, blagajnik (to delo je bilo izredno lahko), organizator, vodja potovanj in ne vem kaj še vse. Zdaj je bolje, imamo tudi svojega blagajnika, ki mora najemati celo računovodjo za tovrstne posle, kajti smo Prosvetno društvo — Godba na pihala Divača in kot taki moramo imeti finance urejene po predpisih.«
Pogovor se je že povsem razživel, napolnil je skoraj prazno restavracijo železniške postaje, besede so tekle kot potočki deževnice, ki se je vztrajno zlivala s streh in napravila turobno jesensko vzdušje v julijskem dopoldnevu. Prav prijetno je bilo sedeti na suhem — kot v pozni jeseni — in se na dolgo pogovarjati o prvih »korakih« godbenikov iz Divače, o njihovih nastopih, načrtih. Prav zdaj se pripravljajo na jesenski nastop na »festivalu« železničarske kulturnoprosvetne dejavnosti v Ljubljani, na katerem bodo slovenski železničarji pokazali in predstavili svojo amatersko kulturno dejavnost.
»Boste pripravili kak poseben spored?« smo pobarali.
»Ne. Igramo pač tisto, kar standardno igrajo takšnele godbe — v glavnem koračnice. Radi pa bi se seveda temeljito uigrali,« je vskočil v pogovor Pavel Škamperle.
»Ker imamo tudi velike tčžave s prostorom za vadbo, nikakor namreč ne moremo dobiti pravšnjega, tudi vaje niso tako učinkovite, kot bi morale biti.«
Ta nastop bo pravzaprav tudi višek njihove letošnje Sezone, v kateri ne bodo nastopili veliko krat, ker imajo težave z osi panjem godbenikov in tudi s prostorom za vaje. Zadnji tak velik nastop so imeli pred petimi leti, bb svojem jubileju, ko so priredili samostojen koncert. Ob tisti priložnosti je Kulturna skupnost Slovenije nagradila nekatere godbenike z zlatimi, srebrnimi ali bronastimi Gallusovimi značkami, pač v skladu z dolžino njihovega amaterskega kulturnega udejstvovanja.
»Nemara bo prostor kmalu nared, če za drugega ne, vsaj za nastope. V Divači naj bi bila kmalu zgrajena glasbena šola; le-ta naj bi dala tudi nove »kadre« v godbo na pihala,« je dodal kapelnik Rado Škabar.
Potem je po krajšem premisleku še povedal, da je sicer v Sežani že glasbena šola, vendar njihovim potrebam sploh ne ustreza, saj v' njej ne učijo igranja na pihalne instrumente.
Pavel Škamperle
»Dobi pa veliko sredstev za svoje delo!« jezno pribije Rado Škabar.
»Instrumenti, na katere igrate, ne morejo več skriti let. Boste jeseni nastopili v povsem novih uniformah in s starimi instrumenti?«
»Stari so resda, toda ali nam boste vi dali sredstva za nove?« se je na pol zares, na pol v šali ra-
Rado Škabar
zburil Pavel Škamperle. »Veste, koliko stanejo novi? Prav nič nam ne pomaga stokanje, da so ti instrumenti svoje odslužili in da bi potrebovali nove, ko pa ni denarja.«
Zdaj je godba na pihala iz Divače glede instrumentov spet v enakem položaju, kot je bila na začetku svoje poti. Ob ustanovitvi so začeli igrati na instrumen-
tih, ki so bili v nekem smislu vojni plen, saj jih bežeča fašistična vojska ni utegnila vzeti s seboj. Da niso bili v najboljšem stanju, je razumljivo. Po nekaj letih so uspeli zbrati toliko sredstev, da so si v Italiji nabavili novo garnituro — rabljenih instrumentov. Šele leta 1965 so si kupili povsem nove, češke instrumente in prav ti zdaj »kažejo rebra«.
»Toda pravijo, da je najbolj važen človek, ki piha v trobento, ne trobenta,« smo jih za šalo podražili.
»Nekaj resnice je že na tem,« so nas sogovorniki zavrnili skoraj v en glas. »Toda dajte naše instrumente godbenikom iz Trbovelj ali godbenikom ravenske železarne, ki so oboji priznani v Evropi, pa boste lahko natanko ugotovili, koliko resnice je v takšni trditvi!«
Vreme nam nikakor ni hotelo namigniti, da lahko pogovor končamo, dež je lil kar naprej. Pa smo plačali zapitek, si stisnili roke, in se vsak na svoj konec naglo razšli, sklonjeni pod udarci z burjo bičanega dežja.
Tekst in foto: Boris Rugelj
Člani godbe:
Rado Škabar, dirigent in učitelj, Karlo Tavčar, veliki boben, Emil Žvab, činele, Stanko Motika in Bojan Kovačič, mali boben, Jožica Zafred, flavta, Borivoj Pernat, klarinet es, Stojan Li-pold,	Klavdio	Jerman,
Franko Šavli, Ivan Ravbar: klarinet be, Fabio Kontesta-bile, Aleš Adamič, Rudi Mevlja; fligoren, Zlatko Ži-gante,	Milivoj	Ravkar,
Rajko Godina, Božo Vitez; B tromba. Stane Vengust in Herman Škabar, trombon, Bojan Škabar, saksofon sopran, Pavel Škamperle, Alojz Šajna, saksofon tenor, Roman Kariž in Bruno Re-šaver,	saksofon	bariton,
Miro Žvab, bas be, Marjan Brana in Miro Svetina, bas ef
v______________________________
Sindikalnim organizacijam in samoupravnim organom
ZNAČKE OB JUBILEJU SAMOUPRAVLJANJA
V kompletu je po 6 zlatih, srebrnih in bronastih značk z likom tovariša Tita (skupaj 18), po 6 zlatih, srebrnih in bronastih značk s peterokrako zvezdo — simbolom samoupravljanja (skupaj 18). in 6 značk — rdečih s peterokrako zvezdo, simbolom samoupravljanja.
Zaradi velikega zanimanja za značke ob 30-ietnici samoupravljanja, v dveh kompletih s 4 in 6 značkami (z likom tovariša Tita in peterokrako zvezdo, simbolom samoupravljanja), Smo se odločili, da ponudimo osnovnim sindikalnim organizacijam in samoupravnim organom še komplete z 42 značkami v vseh jezikih narodov in narodnosti Jugoslavije.
Izdelavo značk z likom tovariša Tita in napisom »Josip Broz Tito — 30 let samoupravljanja« v reliefni izvedbi --4 delo akademskega kiparja Vlada Herlje-viča iz Zagreba, je odobril Zvezni Sekretariat za pravosodje in organizacijo zvezne uprave št. 04/5-336T-180-02, z dne 10. marca 1980, v skladu z zakonom o uporabi lika in imena predsednika republike Josipa Broza Tita.
CENA KOMPLETA Z 42 ZNAČKAMI JE 850 DINARJEV.
Sporočamo tudi; da imamo na zalogi še posamezne značke — rdeče, simbol samoupravljanja po 20 dinarjev, ter komplete s 4-in 6 značkami po 80 oziroma 150 dinarjev za komplet.
V. serijah so tudi značke z likom tovariša Tita
Posamezne značke in komplete vam bomo poslali po pošti, in sicer po vrstnem redu prispelih naročil. Naročniki iz Ljubljane lahko posamezne značke in komplete dvignejo v knjigarni Delavske enotnosti, Ljubljana,- Tavčarjeva 5.
OBVESTILO!
Posamezne značke — simbol samoupravljanja in komplet s 4 značkami — so nam trenutno pošle, vendar jih bomo naročnikom začeli pošiljati že avgusta! Hvala za razumevanje!
...........—-------—---------------------------Odreži in pošlji —
NAROČILNICA
Pri ČGP Delo — TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo naslednje značke — komplet z likom tovariša Tita in s simbolom samoupravljanja:
1. .......... posameznih značk — simbol samoupravljanja po 2Q din
2- .......... kompletov s 4 značkami po 80 din za komplet
3	..........kompletov s 6 značkami po 150 din za komplet
4	.........kompletov s po 42 značkami po 850 din za komplet
Naslov naročnika ..........................................
Račun bomo poravnali v zakonitem roku.
’ i	.	'
Datum ......... 1980
Zig
P Od p