SVET JE POSTAL DRUGA»EN: VPLiV cOViDA-19 NA ETNi»NE mANJ©iNE iN ObmEJNi PROSTOR V SLOVENiJi iN SOSEDNJih DRæAVAh Uredili: Katalin Munda Hirnök in Sonja Novak LukanoviÊ Ljubljana 2021 Svet je postal drugacen: vpliv covida-19 na etnicne manjšine in obmejni prostor v Sloveniji in sosednjih državah Uredili: Katalin Munda Hirnök in Sonja Novak Lukanovic Recenzenta: dr. Nives Zudic Antonic dr. Vladimir Wakounig Jezikovni pregled: Jasmina Vajda Vrhunec Prevod povzetkov: Nina Barlic Grafika na naslovnici: Eva Petric, We All Breath the Same Air, Vsi dihamo isti zrak Oblikovanje in prelom: Mateja Vrbinc Tisk: Demat d. o. o. Naklada: 300 izvodov Izdajatelj: Inštitut za narodnostna vprašanja, Erjavceva 26, 1000 Ljubljana Zanj: Sonja Novak Lukanovic Ljubljana 2021 © 2021 Inštitut za narodnostna vprašanja Objavljeni prispevki izražajo stališca avtorjev. Cena: 20,00 € CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 323.15(=163.6)”2020/2021”(082) 323.15(497.4)”2020/2021”(082)     SVET je postal drugacen : vpliv covida-19 na etnicne manjšine in obmejni prostor v Sloveniji in sosednjih državah / uredili Katalin Munda Hirnök in Sonja Novak Lukanovic ; [prevod povzetkov Nina Barlic]. - Ljubljana : Inštitut za narodnostna vprašanja, 2021 ISBN 978-961-6159-76-0 COBISS.SI-ID 100068355 Kazalo Uvodne besede....................................... 7 Mitja Žagar Legitimno krizno upravljanje v demokraticnih družbah in vkljucevanje razlicnih manjšin in njihovih pripadnikov ............ 9 Marija Juric Pahor Meja kot metoda: vpliv pandemije covida-19 na mejno obmocje med Italijo in Slovenijo ter na slovensko narodno skupnost v Italiji ...27 Robert Devetak Delovanje muzejev slovenske skupnosti v videmski pokrajini v casu pandemije covida-19 ............................. 63 Lara Sorgo, Sonja Novak Lukanovic Vpliv epidemije covida-19 v drugem in tretjem valu na italijansko narodno skupnost v Sloveniji ............................ 87 Danijel Grafenauer, Boris Jesih Covid-19 in njegove posledice za delovanje slovenske narodne skupnosti v Avstriji ................................... 115 Katalin Munda Hirnök Delovanje slovenskih organizacij in institucij v Porabju v casu pandemije covida-19 .............................147 Attila Kovács Madžarska narodna skupnost in epidemija bolezni covid-19 v letu 2020 in 2021 ....................................173 Barbara Riman Delovanje slovenskih kulturnih društev na Hrvaškem v casu covida-19 ..........................................213 Romana Bešter, Janez Pirc Romski ucenci in izobraževanje na daljavo v casu epidemije covida-19 ..........................................241 Sabina Zorcic Ucenje na daljavo dopolnilnega pouka maternega jezika in kulture otrok drugih narodnosti v šolskem letu 2020/21 . . . . . . . 283 Damir Josipovic Regionalno-geografski in demografski ucinki pandemije covid-19 v Sloveniji s posebnim poudarkom na obmejnem obmocju ob slovensko-hrvaški meji ............................. 309 Uvodne besede V znanstveni monografiji Svet je postal drugacen: vpliv covida-19 na etnicne manjšine in obmejni prostor v Sloveniji in sosednjih državah so predstavljeni izbrani rezultati empiricnega raziskovanja raziskovalcev Inštituta za naro­dnostna vprašanja v letih 2020 in 2021, v letih, ko je svet zajela pandemija covida-19. Z analizo razlicnih virov in medijskih informacij ter opravljenimi številnimi intervjuji in anketami med pripadniki razlicnih etnicnih manjšin v Sloveniji in sosednjih državah so raziskovalci v študijah zajeli številne vidike spoprijemanja s pandemijo in njenimi posledicami. V študijah, ki so pred­stavljene v posameznih poglavjih, so izpostavljena predvsem podrocja, ki so zaradi covida-19 mocno zaznamovala življenje pripadnikov manjšin tako z vidika posameznika kot z vidika skupnosti. Poglavja v znanstveni monografiji obravnavajo raznolika podrocja, in sicer od splošnih vprašanj, ki se nanašajo na ugotovitve in razmišljanja, pove­zana s prakso in raziskovanjem upravljanja družbe v kriznih trenutkih, do spoznavanja bolezni covid-19 in njenega vpliva na regionalno-demografske kazalce družbe, pa tudi do vprašanj, povezanih z izobraževanjem v casu pan-demije in uvajanjem novih digitalnih nacinov poucevanja, ki so brez dvoma vodili v ustvarjanje neenakosti, predvsem med ranljivimi skupinami, kot so manjšinske skupnosti. V nekaterih prispevkih se avtorji soocajo s problemom meje in poudarjajo, da so meje/nacionalne vec kot samo meje med državami in da meja opravlja vec funkcij, kar se je v casu pandemije covida-19 še posebej pokazalo. Razmere so vplivale na to, da se je tradicionalno cezmejno sodelo­vanje mocno spremenilo, da so ukrepi, ki so jih sprejemale države, povzrocili tudi nehotene ucinke, ki so zaznamovali vsakdanje življenje ljudi ob meji. Spremenili so se nacini formalnega in neformalnega sodelovanja, zmanjšali so se stiki prebivalcev obmejnih podrocij, predvsem pripadnikov manjšinskih skupnosti, z državami maticnega naroda, za katere je živi stik izjemnega in kljucnega pomena za obstoj in razvoj skupnosti. In v takih specificnih pogo-jih, ki jih je narekovala pandemija, so posamezniki in skupnosti iskali nove, drugacne, celo inovativne nacine, da so ohranjali stike, kulturo, se izobraževali v maternem jeziku in se pocasi, a težko, navajali na svet, ki je postal drugacen, je v intervjuju dejala ena izmed pripadnic manjšinske skupnosti. Katalin Munda Hirnök in Sonja Novak Lukanovic Mitja Žagar Legitimno krizno upravljanje v demokraticnih družbah in vkljucevanje razlicnih manjšin in njihovih pripadnikov1 Izvlecek V prispevku je predstavljenih nekaj preliminarnih ugotovitev in razmišljanj, povezanih s prakso in raziskovanjem kriznega upravljanja, odlocitev in ukre­pov ter njihove legitimnosti. Pri tem je poudarjeno, da je za legitimnost kri­znega upravljanja v etnicno, in sicer notranje pluralnih in raznolikih družbah zelo pomembno, da zagotavljajo ustrezno vkljucenost in sodelovanje manj­šin, njihovih pripadnikov in predstavnikov v vseh procesih demokraticnega odlocanja. Ustrezno vkljucevanje in sodelovanje vseh relevantnih akterjev nasploh in v posameznih okoljih, kot je Slovenija, ter ucinkovitost, uspešnost, demokraticnost, zakonitost in legitimnost kriznega upravljanja, posameznih odlocitev in ukrepov so obravnavani v kontekstu krize pandemije bolezni covid-19, ki služi kot izhodišce za širša razmišljanja in predloge ukrepov, predstavljenih v sklepnem poglavju, ki lahko prispevajo k boljši uspešnosti in legitimnosti kriznega upravljanja, odlocitev in ukrepov v kriznih situacijah nasploh. Kljucne besede: legitimnost, legalnost (ustavnost in zakonitost), krizno upra­vljanje, vkljucevanje in sodelovanje, odprt in vkljucujoc javni dialog. 1 Besedilo je rezultat vecletnega raziskovanja na Inštitutu za narodnostna vprašanja (INV), pri cemer posebej navajam INV-jev raziskovalni program Manjšinske in etnic­ne študije ter slovensko narodno vprašanje (P5-0081) in temeljni raziskovalni projekt Politicna participacija narodnih manjšin in njihovih pripadnikov: Primerjalna študija politicne participacije slovenskih skupnosti v sosednjih državah Republike Slovenije (J5-3117), ki ju financira Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije ter projekt LEGITMULT – Legitimate crisis management and multilevel governance pro-grama EU Horizont Evropa. Legitimate Crisis Management in Democratic Societies and the Inclusion of Various Minorities and their Members Abstract The article presents some preliminary findings and considerations regard­ing the practice and research of crisis management as well as specific crisis management decisions and measures from the perspective of their legitimacy. It finds that for the legitimacy of crisis management in ethnically and oth­erwise plural and diverse societies, adequate inclusion and participation of various minorities, the persons belonging to them and their representatives in all stages of decision-making are crucial. The inclusion and participation of all relevant and interested actors in general and in specific environments, such as Slovenia, as well as the efficiency, success, democratic nature, legality and legitimacy of crisis management and related decisions and measures are discussed in the context of the health crisis caused by the Covid-19 pandemic. The discussion provides the basis for broader reflections and proposals pre­sented in the final section, all aimed to improve the efficiency and legitimacy of crisis management and the decisions and measures taken in crisis situations in general. Key words: legitimacy, legality and constitutionality, crisis management, inclusion and participation, open inclusive public dialogue. 1 Uvod: širši kontekst in hipotezi Uspešnost in legitimnost kriznega upravljanja pandemije bolezni covid­19 postajata v Sloveniji jeseni 2021 pomembni, celo osrednji temi javnega in politicnega diskurza. Pri tem kar nekako pozabljamo, da je pandemija z vsemi njenimi »stranskimi« ucinki in posledicami le ena od akutnih kriz, s katerimi se Slovenija in svet soocata. Za prihodnost – zlasti z gledišca pre­živetja cloveštva in celo življenja na našem planetu – sta gotovo bolj usodni klimatska in okoljska kriza. Prihodnost, stabilnost in razvoj cloveških družb so odvisni tudi od uspešnega soocanja z ostalimi krizami, kot so razvojne, prehranske, ekonomske, politicne, varnostne itd. To bi moral biti znak za alarm, ki bi cloveštvo (vsakega izmed nas), ekonomske subjekte, države in mednarodno skupnost opozoril, da je cas za dogovor, sodelovanje in usklaje­vanje na vseh ravneh, saj te medsebojno prepletene in soodvisne krize lahko uspešno upravljamo in razrešujemo le, ce bomo delovali skupaj in usklajeno, ker bo to prispevalo tudi k boljši uspešnosti in sinergiji vseh segmentalnih strategij. Zgodovina bi nas lahko naucila, da so okoljske, klimatske, gospodar­ske in zlasti prehranske krize ter pomanjkanje vode kot posledice klimatskih sprememb zaradi nepredvidenih dogajanj v okolju (npr. vecdesetletne suše in spremembe klimatskih razmer kot posledice vulkanskih izbruhov, spre­menjenih oceanskih in morskih tokov itd.) in/ali clovekovega vpliva (npr. izsekavanje gozda, pretirana in nepremišljena poraba vode, zasoljevanje tal oz. salinizacija, rast prebivalstva itd.), takratne skupnosti, družbe in države pa jih niso znale in/ali zmogle uspešno razrešiti ali vsaj dolgorocneje upravljati, v preteklosti že povzrocile zlom takratnih družb, tudi propad mogocnih, takrat najmocnejših in najvplivnejših držav, imperijev in civilizacij.2 Ce upoštevamo naravo in obseg navedenih kriz, njihovo medsebojno prepletenost in soodvisnost ter njihovo hitro zaostrovanje v zadnjem casu, lahko ugotovimo, da nam casa za odlocno in ucinkovito ukrepanje zmanjkuje. Vseeno še vedno ne vemo, kako naj v krizno upravljanje vkljucimo ljudi in vse segmente družbe, da bi angažirali vse njihove ustvarjalne potenciale, potrebne za uspešno ukrepanje, ter si zagotovili njihovo podporo in s tem legitimnosti kriznega upravljanja. Ob tem se zastavljajo številna vprašanja, kot so: kako je mogoce nujne odlocitve in ukrepe kriznega upravljanja sprejeti ucinkovito in legitimno na demokraticen nacin, kdo in kako naj sodeluje v procesu spreje­manja in uresnicevanja teh odlocitev in ukrepov ter kateri so kriteriji presoje legitimnosti sprejetih odlocitev, ukrepov in kriznega upravljanja nasploh. 2 Vec o teh krizah, njihovi medsebojni prepletenosti in odvisnosti ter njihovem upravlja­nju in razreševanju na vseh ravneh družbenega organiziranja in upravljanja v: Žagar 2020, 6–13. Naša izhodišcna hipoteza je, da o legitimnem demokraticnem kriznem upravljanju lahko govorimo, ko so v sprejemanje odlocitev o kriznem upra­vljanju in zlasti v sprejemanje posameznih ukrepov vkljuceni relevantni akterji in ko vecina med njimi sprejema in podpira sprejem in uresnicevanje teh odlocitev in ukrepov. Ker velja, da je za ucinkovito in uspešno krizno upravljanje treba ukre­pati hitro, hkrati pa odlocitve in ukrepe sproti prilagajati spremenjenim okoli-šcinam in situaciji, je kljucno vprašanje, kako ustrezno vkljuciti vse relevantne akterje, da bodo pripravljeni sodelovati pri (formalnem) sprejemanju odlo-citev in ukrepov ter pri njihovem uresnicevanju, pa tudi pri njihovem pred­stavljanju javnosti, ki jo je treba prepricati, da odlocitve in ukrepe sprejme kot legitimne in jih je pripravljena uresniciti. Vse to je pogosto treba storiti v hudi casovni stiski in v zelo zapletenih okolišcinah, ko se zdi, da je nujna takojšnja akcija in ni casa za razvoj kompleksnih strategij, politik, programov in ukrepov kriznega upravljanja. V takšni situaciji je za uspešno krizno upravljanje nujna in kljucna stalna komunikacija, ki vkljucuje tudi propagando (oglaševanje), preprice­vanje, promocijo in stike z javnostmi, ki krizno upravljanje predstavijo kot vkljucujoce, transparentno, demokraticno, logicno, upraviceno, ucinkovito in nujno. Vkljucujoce krizno upravljanje terja odprt, vkljucujoc, spoštljiv in interaktiven proces komuniciranja. Zato je pomembno, da v javnosti ustva­rimo vsaj obcutek, da so v proces odlocanja in uresnicevanja odlocitev in ukrepov na vseh ravneh ustrezno vkljuceni ljudje in demokraticne institucije ter da v njem vsebinsko sodelujejo in imajo ustrezno vlogo relevantne stroke, znanost, mediji in izobraževalni sistemi. Kot koncept in ucinkovito orodje pri tem lahko uporabimo odprt in vkljucujoc javni dialog, ki bi moral biti v demokraticnih družbah vzpostavljen kot stalen, interaktiven in vecsmerno odprt in vkljucujoc proces, ki omogoca kar najbolj enakopravno vkljucevanje in sodelovanje vsem zainteresiranim subjektom ter kar najbolj celovito obrav­navo vseh tem, ki jih ti subjekti razumejo in predstavijo kot relevantne. V notranje pluralnih in raznolikih družbah so z gledišca vkljucenosti, sodelovanja in demokraticnosti procesov kriznega upravljanja kljucna vpra­šanja, ce, kako in koliko so v te procese vkljucene razlicne (družbene) manj­šine in osebe, ki jim pripadajo. Na Inštitutu za narodnostna vprašanja (INV) posebno pozornost namenjamo raziskovanju vkljucenosti in participacije narodnih in drugih etnicnih manjšin ter njihovih pripadnikov, so pa naše raz­iskave, njihovi rezultati in ugotovitve lahko relevantni tudi za druge manjšine in njihove pripadnike, ceprav je treba biti pri njihovem posploševanju zelo previden in moramo pri tem upoštevati vse metodološke in druge omejitve. Kar zadeva vkljucevanje in participacijo manjšin in njihovih pripadnikov v procesih kriznega upravljanja ter legitimnost teh procesov, je naša hipoteza, da demokraticno odlocanje nasploh in tudi legitimno demokraticno krizno upravljanje na vseh ravneh organiziranja in odlocanja v notranje pluralnih in raznolikih družbah terjata cim boljše vkljucevanje in participacijo ljudi, drža­vljanov in prebivalcev dolocenega okolja, pri tem pa morata biti zagotovljena tudi ustrezno in enakopravno vkljucevanje in participacija manjšin, njihovih pripadnikov in predstavnikov. Še vec, trdimo lahko, da sta vkljucevanje in participacija za manjšine in njihove pripadnike celo bolj pomembna kot za vecinsko prebivalstvo. Da bi bili slišani in bi lahko vplivali na sprejemanje odlocitev, je koristno, da imajo neposreden dostop do odlocevalcev, ki jim lahko predstavijo svoje poglede in interese, še bolje pa je, ce sami oziroma njihovi predstavniki sodelujejo v procesu odlocanja. Formalno se zdijo naj­boljše rešitve, da so predstavniki manjšin clani svetovalnih teles, s katerimi se odlocevalci posvetujejo pred sprejemom odlocitev, ali da so, kadar je to le mogoce, neposredno clani pristojnih institucij, kjer kot odlocevalci odlocajo (pri cemer je smotrno uveljaviti njihovo nadproporcionalno zastopanost). Da vprašanje legitimnosti kriznega upravljanja na vseh ravneh v casu pandemije bolezni covid-19 ni aktualno le v Sloveniji, ampak tudi širše v Evropi in globalno, dokazuje mednarodni konzorcij visokošolskih, znanstve­noraziskovalnih in civilnodružbenih institucij (Evropska akademija iz Bolzana (Accademia Europea di Bolzano, Italija) – kot vodilni partner in koordinator projekta, Forum federacij (The Forum of Federations, Kanada), Univerza v Fribourgu (Université de Fribourg, Švica), Univerza v Bergnu (Universitetet i Bergen, Norveška), Univerza v Leidnu (Universiteit Leiden, Nizozemska), INV (Slovenija), Univerza v Antwerpnu (Universiteit Antwerpen, Belgija), Nacionalna univerza za izobraževanje na daljavo (Universidad Nacional de Educación a Distancia, Španija), Svobodna univerza v Berlinu (Freie Univer­sität Berlin, Nemcija), Univerza v Zagrebu, Fakulteta za politicne znanosti (Sveucilište u Zagrebu, Fakultet politickih znanosti, Hrvaška), Mednarodni inštitut za demokracijo in pomoc pri volitvah (International Institute for Democracy and Electoral Assistance, Švedska)), ki so se povezale in dobro leto sodelovale pri pripravi skupnega predloga raziskovalnega projekta za raz-pis Evropske unije Horizont Evrope jeseni 2021 (LEGITIMULT 2021). Projekt, ki je bil sprejet v financiranje, bo omogocil izvedbo terenskega raziskovanja vkljucevanja in participacije v procesih kriznega upravljanja v razlicnih okoljih, pri cemer bo posebna pozornost v okviru enega od kljucnih vsebinskih sklopov, ki ga bo koordiniral INV, namenjena vkljucevanju in par-ticipaciji manjšin in njihovih pripadnikov. Študije primerov bodo izhodišce za primerjalno raziskavo in oceno uspešnosti in legitimnosti kriznega upravljanja v izbranih državah na razlicnih ravneh odlocanja. To raziskovanje bo dopolnilo in nadgradilo dosedanje teoretsko kabinetno raziskovanje, ki smo ga v preteklih dveh letih opravili na INV-ju in ki temelji predvsem na proucevanju obstojecih virov, baz podatkov in objav, saj je bilo v casu pandemije bolezni covid-19 inten­zivnejše terensko raziskovanje zelo omejeno ali celo onemogoceno. 2 Legitimno krizno upravljanje: kontekst, koncept, problemi in možne rešitve Kot omenjeno, je kriza zaradi bolezni covid-19 le ena izmed številnih, med sabo prepletenih in soodvisnih kriz, ki je iz zdravstvene krize prerasla v kom­pleksno vecdimenzionalno krizo (Boin et al. 2020). Zaradi intenzivnosti in nujnosti hitrega reagiranja, ki najbolj spominja na naravne nesrece in krizno upravljanje ob naravnih nesrecah, je pandemija bolezni covid-19 razkrila celo vrsto problemov kriznega upravljanja v demokraticnih družbah, ki jih niti ne opazimo pri ostalih krizah, kot so klimatska in okoljska kriza ter hitro izumiranje vrst kot odraz krize izginjanja biotske raznolikosti (biodiverzitete), ki so za prihodnost cloveštva in življenja na zemlji še veliko bolj usodne, a jih dojemamo kot bolj oddaljene, dolgorocne in manj perece, zato smo pre­pricani, da bomo imeli dovolj casa za njihovo upravljanje in razreševanje. Zato odlocevalci, ki jih zanima le cas trajanja njihovega tekocega mandata in mogoce še naslednjega ali dveh, ekonomske in druge elite ter sploh vsi tisti, ki imajo ali mislijo, da imajo koristi od sedanjega sistema, niso pripravljeni ukrepati hitro in odlocno ter sprejeti tveganja, ki ga težke in nepriljubljene odlocitve prinašajo. Kot je ob klimatski konferenci v Glasgowu novembra 2021 poudarila tudi britanska kraljica Elizabeta II., je velike probleme mogoce rešiti le s sodelovanjem kljucnih akterjev, zlasti vseh držav, ki morajo sprejeti svojo odgovornost in se odlociti za odlocno akcijo. Da bi bilo kaj takšnega mogoce, bi svet potreboval državnike, kakršne smo na sreco imeli v nekaterih kljucnih trenutkih v preteklosti, ki so sposobni gledati dolgorocno, ki imajo vizijo in lahko postanejo voditelji, ki mobilizirajo ljudi, saj bosta uspešno ukrepanje in uveljavitev novih konceptov in strategij vzdržnega trajnost­nega razvoja terjala žrtve in bo treba spremeniti koncept in razvoj svetovne ekonomije ter naš nacin življenja. Žal, kot lahko vidimo, današnji odlocevalci in politicni voditelji vecinoma niso državniki, ceprav jih raziskovalci, znan­stveniki, številni javnomnenjski voditelji, kot so britanska kraljica, papež Francišek, generalni sekretar Združenih narodov António Manuel de Oliveira Guterres, sir David Attenborough in Greta Thunberg, ter okoljski in klimatski aktivisti opozarjajo, da je skrajni trenutek za odlocno akcijo. Brez odlocnega ukrepanja in usklajenega delovanja cloveštvo drvi v usoden prepad, saj smo prav ljudje in sedanji ekonomski sistem, ki temelji na neomejeni rasti, kljucni dejavniki povecanja toplogrednih izpustov in višanja temperatur, zaradi kat­erih so klimatski in vremenski ekstremi vse hujši in pogostejši (npr. BBC 2021; CNBC News 2021; DW 2021; MMC RTVSLO 2021a). Ocitno so za kljucne odlocevalce z vodilnimi politiki na celu njihove sedanje ugodnosti, koristi, vpliv in dobicki pomembnejši od prihodnosti naslednjih generacij, cloveštva in življenja na zemlji. To je še toliko vecji problem, ker poudarjamo, da so vse omenjene krize med sabo prepletene in soodvisne ter bi terjale celovito in usklajeno krizno upravljanje. Upoštevaje kriticnost sedanjega trenutka in vse hujše posledice kriz potrebujemo celovite, usklajene, radikalne in ucinkovite strategije, poli­tike, programe in ukrepe kriznega upravljanja, ki temeljijo na dogovoru in pripravljenosti za skupno akcijo, poleg tega pa terjajo dejansko sposobnost skupnega ukrepanja in delovanja. Zlasti manj razviti del sveta pri tem nujno potrebuje solidarnost in pomoc razvitega dela sveta, ki je k sedanjim pro-blemom in krizam s svojim nacinom življenja, ekonomijo in globalno domi­nacijo zgodovinsko najvec prispeval. Teh problemov in kriz namrec nihce, vkljucno z najvecjimi svetovnimi supersilami, ne more uspešno upravljati in razrešiti sam. Ko gre za odgovornost in solidarnost, je treba poudariti, da tudi raziskovanje in znanost nista zgolj dejavnika rešitve problemov in kriz, saj sta raziskovanje in znanost v službi kapitalisticne ekonomije in razvitih držav pomembno prispevala k tem problemom in krizam ter njihovemu zaostro­vanju. Zato je pomembno, da so znanje in vedenje, spoznanja in tehnologije, vkljucno s tistimi, ki so zdaj zašcitene s patenti in podobnimi instrumenti, takoj dostopni vsem. To je še toliko pomembneje, ker posledice teh proble­mov in kriz najbolj obcutijo prav ljudje v manj razvitih delih sveta, ki so k tem problemom najmanj prispevali, hkrati pa so najbolj trpeli zaradi sedanjega koncepta ekonomije in razvoja ter imeli od njiju najmanj koristi. Uspešno globalno krizno upravljanje terja solidarnost, sodelovanje in usklajeno ukrepanje, kakršnega v zgodovini cloveštva skorajda ne poznamo. Tudi zavezništvo proti fašizmu in nacizmu v casu druge svetovne vojne, ki je omogocilo zmago nad omenjenim zlom in ga nekateri navajajo kot možno paralelo, ni najboljša primerjava, saj so zavezniki hkrati razmišljali tudi o svo­jih specificnih koristih in interesih, o svoji regionalni ali globalni hegemoniji. Sedanja krizna situacija in njene potencialno katastrofalne posledice, tako tiste, ki jih že vidimo, kot zlasti še pricakovane, terjajo, da se odrecemo sebic­nim pristopom in obrazcem, znanim iz zgodovine, ko so globalno in v svojih družbenih okoljih nekateri, praviloma zmagovalci nekega zgodovinskega trenutka, svoje koristi in uspeh uresnicili na racun drugih, premaganih in/ali marginaliziranih, odrinjenih na stran. Zdaj smo vsi na skupni ladji v razbur­kanem oceanu, ta ladja pa se potaplja in jo lahko rešimo le vsi skupaj. Tokrat se mocnejši ne morejo rešiti tako, da bi šibkejše zmetali v morje, saj bodo vseeno potonili, verjetno še hitreje, saj za reševanje potrebujemo sodelovanje in prispevek vseh. Najprej pa moramo sploh razviti nove rešitve, saj dosedanji pristopi in rešitve ocitno ne delujejo. Globalna kapitalisticna ekonomija in razvoj, ki temeljita na neomejeni rasti, sta pomembna povzrocitelja proble­mov in kriz, ki jih vse bolj zaostrujeta, ne ponujata pa zadovoljivih rešitev le-teh. Še vec, sploh nista združljiva z vzdržnim in trajnostnim razvojem, ki se trenutno zdi edina možna rešitev. Velike sisteme, tudi države in mednarodno skupnost, lahko primerjamo s supertankerji, ki jih ni mogoce kar naenkrat in enostavno obrniti in zaustaviti, napacno manevriranje pa lahko pripelje do resnih težav, kakršne smo videli, ko je nedavno nasedli supertanker zablo­kiral Sueški prekop (MMC RTVSLO 2021b). Zato je še toliko pomembneje, da nacrtujemo potovanje in pravocasno manevriramo, kar v našem primeru pomeni, da moramo cim prej uskladiti in zaceti uresnicevati usklajeno glo­balno strategijo kriznega upravljanja, ki bo vsaj ublažila podnebno in okoljsko krizo. Prepozno ukrepanje pomeni katastrofo. Kot ugotavljajo znanstveniki in ponavljajo okolijski aktivisti na vrhu v Glasgowu, bi že vceraj morali kapitali­sticno ekonomijo in razvoj nadomestiti s konceptom vzdržnega trajnostnega, okolju, cloveku in družbi prijaznega razvoja, da bi se izognili katastrofi (npr. BBC 2021; DW 2021; MMC RTVSLO 2021a). Ko govorimo in razmišljamo o legitimnem demokraticnem kriznem upravljanju, moramo seveda upoštevati globalne dimenzije in kontekste ter njihove lokalne vplive, vendar nas zlasti zanima sprejemanje odlocitev, ukre­pov, programov, politik in strategij kriznega upravljanja v posameznih oko­ljih na vseh ravneh odlocanja. Pri tem izhajamo iz izhodišcne hipoteze, da o legitimnem demokraticnem kriznem upravljanju lahko govorimo, ko so v sprejemanje odlocitev o kriznem upravljanju in zlasti v sprejemanje posame­znih ukrepov vkljuceni relevantni akterji in ko vecina med njimi sprejema in podpira sprejem in uresnicevanje teh odlocitev in ukrepov. Kljucno vprašanje v tem okviru je, kateri so relevantni akterji v dolocenem družbenem okolju. Zato izhodišcno hipotezo nadgrajujemo s specificno hipotezo o vkljucevanju in participaciji razlicnih družbenih manjšin in njihovih pripadnikov. Tako preverjamo hipotezo, da demokraticno odlocanje nasploh in tudi legitimno demokraticno krizno upravljanje na vseh ravneh organiziranja in odlocanja v notranje pluralnih in raznolikih družbah terjata vkljucevanje in participacijo ljudi, državljanov in prebivalcev dolocenega okolja, pri tem pa morata biti zagotovljena ustrezno in enakopravno vkljucevanje in participacija manjšin in njihovih pripadnikov, ki sta zanje še pomembnejša kot za vecinsko pre­bivalstvo. Kot smo omenili, je za uspešno in legitimno demokraticno krizno upravljanje kljucno tudi komuniciranje, ki mora biti vkljucujoce, odprto, jasno, vljudno in predvsem enakopravno in interaktivno. Nujne sestavine komuniciranja so tudi propaganda (oglaševanje), prepricevanje, promocija in stiki z javnostmi, ki morajo javnosti celovito in jasno predstaviti vse relevan­tne vsebine, predvidene prednosti in morebitne slabosti posameznih ukrepov v okviru kriznega upravljanja. Preliminarno raziskovanje dogajanja in vpliva krize, povezane z boleznijo covid-19, v prvem valu pandemije, ki smo ga raziskovalci INV-ja predstavili v posebni tematski številki revije Razprave in gradivo/Treatises and Documents (št. 85, 2020), se sicer ni neposredno ukvarjalo z vprašanjem legitimnosti in demokraticnosti kriznega upravljanja nasploh in posebej v Sloveniji. Posredno navedeni hipotezi potrjujejo ugotovitve o premajhni vkljucenosti manjšin in njihovih pripadnikov v odlocanje in uresnicevanje sprejetih odlocitev in ukre­pov v okviru kriznega upravljanja, zlasti v primerih, ko bi lahko govorili celo o njihovem izkljucevanju. Krize, povezane z boleznijo covid-19, predstavljajo specificne probleme in izzive, s katerimi so se obravnavane etnicne manjšine in njihovi pripadniki soocili. Kar zadeva ucinkovitost kriznega upravljanja, je zanimiva ugotovitev (Žagar 2020), da sta se v prvem valu pandemije in tudi sicer za najuspešnejša izkazala diametralno nasprotna pristopa. Na eni strani so bila med najuspešnejšimi okolja (kot je na primer Nova Zelandija), kjer so pri transparentnem sprejemanju zelo strogih in omejujocih ukrepov, ki so v celoti sledili mnenju in priporocilom znanosti in stroke, uporabili vkljucujoce in demokraticne pristope ter kar najmanjšo raven prisile in represije. Ljudje so te ukrepe sprejeli kot upravicene in so jih upoštevali zaradi vkljucujoce, odprte in spoštljive interaktivne komunikacije, ki jo je vodila vlada in je temeljila na natancnem, celovitem in uravnoteženem informiranju, upoštevaje aktualna raziskovalna in znanstvena spoznanja. Ljudi so sproti seznanjali z uspehi in težavami, pricakovanimi cilji in omejitvami sprejetih ukrepov, vkljucno z zaprtjem (lockdown) posameznih mest in države. Takšno krizno upravljanje, ki bi ga lahko opisali kot demokraticnega in legitimnega, se je kot uspešno izkazalo tudi med naslednjimi valovi pandemije, pri cemer je ob ocenjevanju uspešnosti tega pristopa seveda treba upoštevati tudi geografsko lokacijo in izoliranost novozelandskih otokov. Na drugi strani so bila uspešna okolja (kot je na primer Ljudska republika Kitajska, ki jo na zahodu oznacujejo kot avto­ritarno in glede na položaj in vlogo tamkajšnje komunisticne partije totali­tarno državo), ki ob sprejemanju strogih omejevalnih in represivnih ukrepov, vkljucno s popolnim zaprtjem družbe ter izolacijo mest in regij, ljudi niso vkljucevala v odlocanje in sprejemanje kriznih ukrepov. Takšno krizno upra­vljanje bi lahko opredelili kot centralizirano in hierarhicno komandno krizno upravljanje od zgoraj navzdol. Komunikacija in informiranje s strani oblasti, ki sta predstavila posamezne ukrepe in navodila za ravnanje in obnašanje posameznikov in skupnosti, ki so jih ljudje morali upoštevati, sta bila usmer­jena in omejena, po potrebi pa so oblasti uporabile nadzor in represijo, da so ukrepe in navodila uveljavile. Zaradi represije in strahu pred morebitnimi posledicami, do dolocene mere pa tudi prostovoljno zaradi obcutka odgovor­nosti do skupnosti in sprejemanja predstavljenih argumentov, so ljudje navo­dila in ukrepe upoštevali in uresnicevali. Ceprav takšno krizno upravljanje (po svoji naravi) ni demokraticno, težko presodimo njegovo legitimnost, saj brez obsežnega in temeljitega neodvisnega terenskega raziskovanja ni mogoce ugotoviti, v kolikšni meri ga ljudje dejansko sprejemajo, ponotranjijo in šte­jejo za legitimnega. Kontekst pandemije bolezni covid-19 v mnogocem doloca specificno naravo in usmeritev kriznega upravljanja, ki je povezano predvsem: 1) s preprecevanjem širitve virusa in bolezni, omejevanjem in nadzorovanjem gibanja in stikov ljudi; 2) s preprecevanjem okužb, pri cemer je poleg preven­tivnih higienskih ukrepov in priporocene socialne razdalje kljucno cepljenje; 3) z zdravljenjem obolelih in sposobnostjo (robustnostjo) zdravstvenih siste­mov, da poskrbijo za uspešno preventivo in zdravljenje, pri cemer je temeljna želja, da zaradi njihove angažiranosti zaradi pandemije bolezni covid-19 ne bi prevec trpele vse ostale zdravstvene dejavnosti in programi. Pri tem je izje­mno pomembno, da so odlocitve in ukrepi sprejeti pravocasno, da jih ljudje razumejo, sprejmejo in se z njimi poistovetijo, ker to prispeva k njihovemu doslednemu uresnicevanju in so takrat ti ukrepi tudi najucinkovitejši. Vseka­kor se družbe in oblasti pri kriznem upravljanju soocajo s celo vrsto izzivov in problemov, ki jih v posameznih okoljih bolj ali manj uspešno rešujejo.3 Kar zadeva Slovenijo, bi lahko ocenili, da je bila pri obvladovanju prvega vala pandemije bolezni covid-19 relativno uspešna, a se je kasneje odrezala slabše, celo precej slabše. To je v veliki meri posledica nacina kriznega upra­vljanja, kakršnega izvajajo oblasti. Kot bistvene znacilnosti kriznega upravlja­nja vlade Janeza Janše bi lahko navedli nekonsistentnost, netransparentnost in represivnost ukrepov, izkljucujoce komuniciranje, neupoštevanje stroke in znanosti, napade na medije ter izkljucevanje ljudi in demokraticnih institucij iz procesa kriznega upravljanja. To so verjetno kljucni razlogi za nezadovoljstvo ljudi, ki dvomijo v ustreznost in legitimnost sprejetih ukrepov ter so nezado­voljni s samim nacinom kriznega upravljanja, zato se Slovenija ob koncu leta 2021 sooca z nizko precepljenostjo prebivalstva, ki je med nižjimi v Evropski uniji, s slabim spoštovanjem preventivnih in drugih ukrepov ter s ponovno rastjo epidemije in najslabšo epidemiološko situacijo od zacetka epidemije, ki lahko ob nadaljnjem zaostrovanju povzroci zlom zdravstvenega sistema. Lju­dje izražajo svoje nezadovoljstvo z vladajoco koalicijo in vlado ter še posebej z njenim kriznim upravljanjem z množicnimi zborovanji in protesti v Ljubljani in drugih mestih. Udeleženci teh zborovanj so zelo razlicni, prav tako pa se med sabo razlikujejo tudi zborovanja. Tako imenovani petkovi kolesarski shodi in zborovanja, ki se z vecjim ali manjšim številom udeležencev (najmanj nekaj deset ali sto kolesarjev, najvecja zborovanja pa so zbrala vec kot deset tisoc udeležencev) in razlicnimi tematskimi poudarki nadaljujejo skoraj vsak petek že dobro leto, so ideološko in vsebinsko bolj homogeni in strukturirani, usmerjeni proti vladi, vladni politiki in nacinu njenega vladanja ter avtoritar­nosti, ob zahtevah za odstop vlade ali zamenjavo vlade in predcasne volitve pa ponujajo vsebinske alternative, ki naj bi okrepile demokracijo, zlasti vkljuce­vanje in sodelovanje ljudi v procesih odlocanja. Udeleženci tako imenovanih sredinih protestov, ki jih je jeseni 2021 spodbudilo nezadovoljstvo ljudi z 3 Glej npr. tematsko številko revije Policy Design and Practice z naslovom Policy Response to COVID-19: Politics, Technology, and State Capacity (Hartley et al. 2021). vladnim kriznim upravljanjem in omejevalnimi ukrepi, so precej bolj hete­rogeni in manj artikulirani, tako kot udeleženci petkovih protestov pa tudi oni zahtevajo odstop vlade in predcasne volitve. Zlasti nasprotujejo pogoju PCT (preboleli, cepljeni, testirani), obveznemu nošenju zašcitnih mask in cepljenju ter v imenu svobode zahtevajo odpravo teh ukrepov in omejitev. Na proteste enih in drugih zborovanj ter na njih izražene zahteve po odstopu vlade in predcasnih volitvah se vlada in njen predsednik odzivata omalova­žujoce, enako kot se odzivata tudi na tovrstne zahteve opozicije, zlasti strank, povezanih v koalicijo KUL (Koalicija ustavnega loka), ki v državnem zboru ne zmorejo doseci vecinske podpore za svoje interpelacije ministrov in poskuse zamenjave predsednika vlade. Vladanje in odzivanje Janeza Janše in njegove vlade ter koalicijskih strank sta vse bolj avtoritarna in totalitarna, kar se kaže v neupoštevanju in rušenju pravne države. Na te pojave in probleme v svojih izjavah in odzivih opozarjajo nekateri akademiki in kriticni intelektualci, ki vladi in vladni koaliciji ocitajo uveljavljanje »neliberalne (iliberalne) demo-kracije« in »orbanizacijo« Slovenije, kar se kaže tudi v zaostrovanju policijske represije, agresivnem ukrepanju proti protestnikom in nesorazmerni uporabi prisilnih sredstev, zlasti solzivca ob protestih v casu vrha Evropske unije v Slo­veniji, v poskusih politizacije policije in njene podreditve vladajoci politiki ter v vse agresivnejšem javnem diskurzu (npr. 24ur.com 2021; Delo 2021; MMC 2021a). Upoštevaje navedeno, vladnemu kriznemu upravljanju ob pandemiji bolezni covid-19 v Sloveniji lahko ocitamo, da je v mnogih segmentih neza­konito in pravno sporno, kar v svojih odlocbah in sodbah ugotavljajo Ustavno sodišce Republike Slovenije (2021) in druga sodišca, hkrati pa nedemokra-ticno in nelegitimno, saj v odlocanje in uresnicevanje kriznega upravljanja vlada ni uspela, verjetno pa tudi ni želela, vkljuciti ljudi in demokraticnih institucij. Poleg tega takšno krizno upravljanje, (proti)krizne odlocitve in ukrepe dober del prebivalstva zavraca in jim nasprotuje. Vladno krizno upra­vljanje pandemije bolezni covid-19 v drugem valu in naslednjih valovih lahko ocenimo kot neuspešno, saj ni uspelo zaustaviti širitve epidemije in prepricati velike vecine prebivalcev, da upoštevajo preventivne in zašcitne ukrepe ter se cepijo, kar pomeni, da ni uresnicilo zastavljenih ciljev. Na nelegitimnost in neuspešnost kriznega upravljanja v Sloveniji vplivajo tudi neupoštevanje in podrejanje stroke ter njena politizacija. Posledica tega je, da odlocitve in ome­jitve pogosto niso bile sprejete pravocasno, da so bile odlocitve vcasih nelo­gicne, polovicne in so predvidele prevec izjem, da bi bile ucinkovite, hkrati pa so vzbujale dvom v pravicnost in enakopravnost ukrepov in omejitev. Pri ocenjevanju ucinkovitosti, uspešnosti, legitimnosti in demokra-ticnosti kriznega upravljanja pandemije bolezni covid-19 v Sloveniji in pri formuliranju predlogov in možnih rešitev za izboljšanje kriznega upravljanja v prihodnje nam bodo pomagali tudi odgovori na raziskovalna vprašanja, ki smo jih navedli v uvodu. Izhodišcno vprašanje je, kako je mogoce nujne odlocitve in ukrepe kri­znega upravljanja sprejeti ucinkovito in legitimno na demokraticen nacin. Ob upoštevanju predstavljenih ugotovitev o legalnosti kriznega upravljanja slovenske vlade v casu pandemije bolezni covid-19 je pomembno odgovoriti tudi na vprašanji, kako zagotoviti, da bodo krizno upravljanje in vse sprejete odlocitve hkrati tudi zakonite ter kako presojati ustavnost in legalnost kri­znega upravljanja. Prav opredeljena ali samo s strani odlocevalcev razglašena potreba po hitrem sprejemanju odlocitev in ukrepov v okviru kriznega upravljanja je naj­pogostejši izgovor odlocevalcev v razlicnih (družbenih) okoljih, da izkljucijo relevantne akterje ali vsaj poskušajo zelo omejiti (pogosto cez vsako potrebno in razumno mejo) njihovo sodelovanje v procesih odlocanja. Zato takšne pri-mere kriznega upravljanja lahko oznacimo kot nedemokraticne, kar praviloma hkrati pomeni, da so nelegitimni, vcasih pa tudi nelegalni, ce so drugi akterji izkljuceni v nasprotju z veljavno pravno ureditvijo. Tudi ce se kdaj v kakšnem trenutku zaradi nujnosti ukrepanja zgodi, da v tistem trenutku vseh relevan­tnih in pristojnih akterjev ni mogoce vkljuciti v odlocanje, je treba te akterje v odlocanje vkljuciti takoj, ko je mogoce, in jim omogociti, da v demokraticnem procesu potrdijo ali zavrnejo brez njihovega sodelovanja sprejete nujne krizne odlocitve in ukrepe. Tako lahko popravimo demokraticni deficit, ki je nastal pri sprejemanju nujnih kriznih odlocitev. Da bi krizno upravljanje lahko opre­delili kot demokraticno in legitimno, morajo za svoje odlocitve odlocevalci, ki jih v okviru kriznega upravljanja sprejmejo, tudi odgovarjati, pri cemer bi bilo prav, da obstajata tako njihova politicna kot tudi pravna odgovornost, natancneje civilnopravna (odškodninska) in kazenskopravna odgovornost, ki jo je mogoce uveljavljati v zakonitih postopkih pred pristojnimi institucijami. Seveda je za legitimnost kriznih odlocitev in ukrepov pomembno in potrebno, da jih ljudje razumejo, se z njimi strinjajo in jih sprejemajo kot legitimne ter jih zato upoštevajo, spoštujejo in uresnicujejo. Ko govorimo o vkljucevanju, sodelovanju in demokraticnosti v kriznem upravljanju, to pomeni vkljucevanje in sodelovanje/participacijo ljudi in pristojnih demokraticnih institucij pri sprejemanju odlocitev v (demokra-ticnem) procesu odlocanja, pa tudi ustrezno vkljucevanje relevantnih strok, strokovnjakov in znanstvenikov, ki kot svetovalci in evalvatorji, ki bolje poznajo in razumejo specificne tematike, situacije in dogajanja, prispevajo informacije, vedenje in usmeritve, ki so potrebne za kakovostno odlocanje in krizno upravljanje. V notranje pluralnih in raznolikih družbah to pomeni tudi vkljucevanje, sodelovanje in participacijo manjšin in njihovih pripadnikov oziroma njihovih predstavnikov, ki v procesih odlocanja lahko sodelujejo kot soodlocevalci ali vsaj kot svetovalci ali clani svetovalnih teles. Ce povzamemo, legitimnost in demokraticnost kriznega upravljanja v specificnih kriznih situacijah lahko izboljšajo transparentno odlocanje na vseh ravneh, vkljucenost ljudi in demokraticnih institucij v samo odlocanje ter široko sodelovanje strok, znanosti, medijev in izobraževalnih sistemov. Poleg tega vkljucujoce krizno upravljanje terja vkljucujoc, spoštljiv in interak­tiven proces komuniciranja, ki v primeru pandemije bolezni covid-19 promo-vira zdravje, zdrav nacin življenja in cepljenje kot najucinkovitejše sredstvo boja proti pandemiji. Javnost mora biti celovito in strokovno seznanjena s prednostmi, slabostmi in potencialnimi nevarnostmi sprejetih odlocitev in kriznih ukrepov, vkljucno s cepljenjem. Prav zaradi neustreznega in izklju-cujocega komuniciranja in obvešcanja javnosti v Sloveniji ljudje in javnost kriznemu upravljanju, sprejetim odlocitvam in omejevalnim (preventivnim) ukrepom odrekajo legitimnost, kar bistveno poslabšuje ucinkovitost ukre­pov in pandemicno situacijo. Da bi v Sloveniji odlocitve in zlasti omejitvene ukrepe kriznega upravljanja, ki posegajo v clovekove pravice, lahko razglasili za demokraticne, zakonite in legitimne, jih mora sprejeti in dolociti državni zbor z zakonom. Na vprašanje, kdo in kako naj sodeluje v procesu sprejemanja in ure­snicevanja teh odlocitev in ukrepov, da lahko govorimo o demokraticnem in legitimnem kriznem upravljanju, smo v veliki meri že odgovorili. V demokra­ticnih pravnih državah velja, da morajo v demokraticnem politicnem odlo-canju, tudi ce gre za krizno odlocanje in upravljanje, sodelovati vsi akterji, ki jih doloca veljavni pravni red. Kot je poudarilo tudi Ustavno sodišce Repu­blike Slovenije (2021), mora zakonodaja natancno dolocati postopek in cim bolj vsebinsko in casovno omejiti odlocitve, ki jih lahko v kriznih razmerah sprejema izvršilna veja oblasti. Skladno z demokraticno tradicijo bi bilo, da bi te krizne odlocitve, takoj ko je mogoce, skladno s svojimi pristojnostmi obravnavala in potrdila zakonodajna veja oblasti. Za odlocitve in zlasti za omejevalne ukrepe, ki posegajo v clovekove pravice, velja, da jih mora sprejeti zakonodajna veja oblasti z zakonom. Kot omenjeno, relevantni akterji, ki jih opredeljuje veljavni pravni red, na nacin, ki ga pravni red doloci, v procesu sprejemanja odlocitev tudi v okviru kriznega upravljanja lahko sodelujejo na razlicne nacine, od tega, da neposredno sodelujejo pri odlocanju v procesih sprejemanja odlocitev, do tega, da sodelujejo kot clani (po)svetovalnih teles, s katerimi se odlocevalci pri odlocanju posvetujejo, ali kot individualni strokovni svetovalci oziroma eks­perti. Na oba omenjena nacina je v demokraticnih družbah v procese odlo-canja mogoce vkljuciti tudi razlicne manjšine in njihove pripadnike oziroma njihove predstavnike. Precej bolj kompleksen in zapleten je odgovor na vprašanje, kateri so kriteriji presoje legitimnosti sprejetih odlocitev, ukrepov in kriznega upra­vljanja nasploh. Formalni kriterij za presojo demokraticnosti je opredelitev sodelovanja razlicnih akterjev in njihovega nacina sodelovanja v pravnem redu, torej samo dejstvo, da sta takšno vkljucevanje in participacija dolo-cena. Dejanski kriterij za presojo demokraticnosti je tudi dejansko sodelo­vanje teh akterjev v procesih odlocanja, vkljucno s kriznim upravljanjem. Ko ugotovimo, da vsi relevantni akterji dejansko sodelujejo v odlocanju, lahko govorimo o tem, da obstajajo nujne podlage za legitimnost demokraticnega kriznega upravljanja, vendar pa še ne moremo trditi, da je takšno odlocanje tudi dejansko legitimno. Da bi to lahko trdili, morajo odlocitve in sprejete ukrepe kot legitimne razumeti in cutiti ljudje, ki jih takšne odlocitve in ukrepi zavezujejo in omejujejo, kar je mogoce ugotoviti le z obširno in poglobljeno terensko raziskavo, ki uporablja tudi kvalitativne pristope, vsaj delen vpo­gled pa omogocajo sprotne raziskave in ankete javnega mnenja. V notranje pluralnih in raznolikih demokraticnih družbah je za legitimnost upravljanja in kriznega upravljanja nujno, da so ustrezno vkljuceni in da pri odlocanju participirajo tako neposredno kot prek svojih predstavnikov tudi manjšine in njihovi pripadniki, še posebej pomembni pa so njihovo dojemanje in spreje­manje odlocitev in ukrepov, pozitiven odnos do teh odlocitev in ukrepov ter pripravljenost pripadnikov manjšin, da te odlocitve in ukrepe spoštujejo in uresnicujejo. Za ugotavljanje teh dejstev in stališc je nujno potrebno konti­nuirano terensko raziskovanje ob uporabi kvalitativnih pristopov in metod. Prav zato projekt LEGITIMULT (2021) kot enega od svojih ciljev navaja opredelitev kriterijev in standardov za presojo legitimnosti kriznega upra­vljanja ter odlocitev v posameznih okoljih in metod, s katerimi je to mogoce ugotoviti. Upamo, da bodo evalvatorji ta projekt spoznali za potrebnega in pomembnega ter ga bodo dobro ocenili, kar bi pomenilo, da bo projekt spre-jet v financiranje. Omenjeni rezultati raziskovalnega projekta bodo ponudili sistematicne in vsebinske kriterije in standarde ter nacine njihovega ugota­vljanja, ki jih bomo v prihodnje lahko uporabili za presojo demokraticnosti in legitimnosti kriznega upravljanja in odlocanja na vseh ravneh odlocanja v razlicnih okoljih. To je še toliko pomembneje, ker na presojanje demokratic­nosti in legitimnosti vpliva še vrsta dodatnih razlogov. Ko gre za vkljucevanje in sodelovanje razlicnih manjšin in njihovih pripadnikov oziroma njihovih predstavnikov ter za presojo legitimnosti kriznega upravljanja in sprejetih odlocitev, predlog projekta ugotavlja, da je treba z uporabo kvalitativnih pri­stopov in metod predvsem ugotoviti stališca in mnenja teh manjšin in njiho­vih pripadnikov v posameznih okoljih. Že pred letom smo ugotovili, da so države z mocnim, ustrezno financira­nim javnim zdravstvom uspešnejše pri soocanju s pandemijo bolezni covid-19 in njenimi posledicami (Žagar 2020). Pandemija je pokazala, da privat(izira) no zdravstvo in zasebno-javno partnerstvo, ki ju zanimajo predvsem profiti, ne moreta nadomestiti javnega zdravstva. Tudi delnicarje in vodilne v farma­cevtski industriji, lakomno željne cim višjih (kratkorocnih) profitov, le malo zanimajo javnozdravstveni interesi, dobrobit in potrebe ljudi. Profit usmerja razvoj, trženje in prodajo zdravil in cepiv, kozmetike in prehranskih dopolnil. Poleg tega mocna in vplivna farmacevtska industrija želi usmerjati javna sred­stva za raziskovanje in razvoj ter si prisvojiti rezultate in patente, ustvarjene z javnimi sredstvi. Tako povecuje svoje profite in moc. Še bolj eticno sporno je, da farmacevtska industrija ovira in celo preprecuje raziskave in razvoj ter preventivo, ki bi lahko zmanjšali prodajo njihovih aktualnih in nacrtovanih izdelkov ter profite, hkrati pa opušca raziskave kljucnih zdravil, kot so novi antibiotiki, ker so drage in ne prinašajo dovolj dobicka. Ta spoznanja, o kate­rih se vse vec govori v javnosti in medijih, povecujejo nezaupanje ljudi v pre­dlagane krizne ukrepe in tudi v cepiva ter zmanjšujejo njihovo sprejemanje in legitimnost. 3 Nekaj sklepnih misli in priporocil Kot omenjeno, naše raziskovanje potrjuje predstavljeni hipotezi, da je za demokraticno in legitimno odlocanje nasploh in specificno za legitimno kri­zno upravljanje nujno, da so v sprejemanje odlocitev in ukrepov vkljuceni relevantni akterji in da vecina med njimi sprejema in podpira te odlocitve in ukrepe, v notranje pluralnih in raznolikih družbah pa morajo biti v odlocanje neposredno ali posredno prek svojih predstavnikov vkljucene tudi manjšine in njihovi pripadniki, ki tudi zato te odlocitve sprejemajo kot legitimne in jih uresnicujejo. Ce kateri od navedenih elementov ni izpolnjen, ne moremo govoriti o legitimnem demokraticnem odlocanju in kriznem upravljanju. Hkrati ugotavljamo, da vkljucujoce, demokraticno in legitimno odlo-canje in krizno upravljanje terjata vkljucujoc, odprt, spoštljiv in interaktiven proces komuniciranja, ki javnost celovito, sistematicno, pregledno, razu­mljivo in strokovno seznanja s situacijo, z vsemi okolišcinami in projekcijami razvoja, zlasti pa s prednostmi, slabostmi in potencialnimi nevarnostmi spre­jetih odlocitev in kriznih ukrepov. Za krizno legitimno demokraticno krizno upravljanje ob pandemijah in zdravstvenih krizah je še posebej pomembna promocija preventivnih ukrepov, vkljucno s cepljenjem in zdravim nacinom življenja, ki morajo biti dobro pojasnjeni in utemeljeni, saj bodo le tako ti ukrepi ucinkoviti in jih bodo ljudje sprejeli in uresnicevali. Prispevek koncujemo z nekaj predlogi in priporocili odlocevalcem, kako bi bilo mogoce izboljšati demokraticnost in legitimnost kriznega upravljanja in sprejemanja kriznih odlocitev, kako bi bilo mogoce izboljšati krizno komu­niciranje in kako bi bilo mogoce zagotoviti boljše vkljucevanje in participacijo ljudi, vkljucno s pripadniki manjšin in vseh drugih akterjev, ki lahko prispe­vajo k boljšemu in bolj legitimnemu kriznemu upravljanju: 1. V demokraticni in pravni državi je kljucno, da se pri zasnovi in delo­vanju kriznega upravljanja in tudi pri sprejemanju kriznih odlocitev in ukrepov v celoti spoštujejo pravni red in veljavna ureditev ter odlocitve in sodbe sodišc, ker tako odlocevalci zagotavljajo legalnost (zakonitost in ustavnost) kriznega upravljanja in prispevajo k uvelja­vljanju in utrjevanju pravne države, pa tudi k legitimnosti kriznega upravljanja in sprejetih odlocitev in ukrepov. Ce obstaja pri tem kakšen dvom, naj se odlocevalci posvetujejo s pravnimi strokovnjaki in institucijami ter naj, kadar je to mogoce in menijo, da bo to lahko razrešilo dvome o zakonitosti in legitimnosti kriznega upravljanja, odlocitev in ukrepov, za mnenje prosijo tudi ustavno sodišce in druga sodišca. 2. Tako kot to velja za postopke demokraticnega odlocanja nasploh, naj se odlocevalci v kontekstu kriznega upravljanja potrudijo, da identi­ficirajo vse relevantne in zainteresirane akterje (posameznike, speci­ficne skupnosti in razlicne oblike organiziranja) ter jih v najvecji meri in na vse mogoce nacine vkljucijo v procese odlocanja, ker to prispeva k boljši preglednosti odlocanja in zlasti k vecji legitimnosti sprejetih odlocitev in ukrepov, ki jih akterji, ki so vkljuceni, lažje sprejmejo kot svoje ter bolj zavzeto spoštujejo in izvajajo. 3. V etnicno in drugace pluralnih in raznolikih družbah je kljucno, da odlocevalci v kriznem upravljanju posebno pozornost namenijo vkljucevanju in sodelovanju razlicnih manjšin in njihovih pripadni­kov ter predstavnikov, pri cemer kaže posebno pozornost nameniti iskanju razlicnih nacinov in poti, kako to vkljucenost in sodelovanje zagotoviti. 4. Za vkljucujoce, demokraticno in legitimno odlocanje nasploh, pose-bej pa v procesih kriznega upravljanja, ter za sodelovanje zainteresi­ranih akterjev v teh procesih je kljucno ustrezno interaktivno komu­niciranje, ki mora vsem v družbi ponuditi preverjene, argumentirane, strokovne, tocne in celovite (relevantne) informacije ter jih sproti obvešcati o rezultatih, uspehih in problemih kriznega upravljanja, zlasti kar zadeva opredeljene cilje, saj je takšno celovito komunici­ranje pogoj za presojo uspešnosti kriznega upravljanja in za njegovo legitimnost. To je mogoce storiti v procesu odprtega in vkljucujocega javnega dialoga, ki bi moral v demokraticnih družbah kontinuirano potekati in je še zlasti pomemben v kriznih casih. Komuniciranje in javni dialog, ki morata biti vkljucujoca in odprta za vse zainteresi­rane akterje in vse teme, terjata spoštljiv odnos do vseh vkljucenih, jasna pravila in transparentnost, tudi v pojasnjevanju, zakaj so posa­mezna stališca in predlogi upoštevani pri sprejemanju odlocitev, drugi pa ne. V teh procesih je kljucna vloga odlocevalcev, ki lahko s svojim ravnanjem in odlocitvami bistveno vplivajo na vkljucevanje, izkljucevanje in sodelovanje posameznih akterjev ter s tem tudi na legitimnost procesa in odlocitev. Za uspešno krizno komuniciranje so bistveni sodelovanje in upoštevanje stroke ter vkljucevanje vseh relevantnih medijev, ki morajo pri svojem delu in informiranju javno­sti slediti najvišjim profesionalnim standardom, pri cemer imajo javni servisi posebno vlogo. Pomembno vlogo v teh procesih imajo tudi sistem izobraževanja in usposabljanja, še posebej javno izobraževanje in posamezne izobraževalne institucije, katerih delovanje mora biti zasnovano vkljucujoce in transparentno. Za zagotavljanje legitimno­sti kriznega upravljanja je treba še posebej celovito, transparentno, uravnoteženo in kriticno predstaviti promocijo posameznih odloci­tev in ukrepov ter vrednote, na katerih temeljijo, pri cemer morajo v okviru promocije javnosti ustrezno predstaviti tako prednosti in pricakovane rezultate kot tudi težave, probleme in pomanjkljivosti. 5. Kot smo poudarili, je za uspešno krizno upravljanje kljucno, da v kar najvecji meri vkljucuje stroko, raziskovanje in znanost ter temelji na njihovih spoznanjih, vedenju in znanju. Za zagotavljanje, ugotavljanje in presojo legitimnosti demokraticnega odlocanja nasploh in še zlasti kriznega upravljanja, odlocitev in ukrepov so pomembne kontinui­rane terenske raziskave, ki z uporabo kvantitativnih in kvalitativnih raziskovalnih pristopov in metod ugotavljajo odnos in stališca ljudi ter dejansko legitimnost in sprejemanje posameznih odlocitev in ukrepov. V demokraticnih družbah bi zato pricakovali, da bodo zago­tovile zadostno in kontinuirano financiranje tovrstnega raziskovanja. Viri in literatura 24ur.com, 2021, https://www.24ur.com/novice in https://www.24ur.com/novice/korona (dostop 6. 11. 2021). BBC News, 2021, https://www.bbc.com (dostop 6. 11. 2021). Boin, A., Lodge, M. & Luesink, M., 2020. Learning from the COVID-19 Crisis: An Initial Analysis of National Responses. Policy Design and Practice 3 (3), 189–204. CNBC News, 2021, https://www.cnbc.com/ (dostop 6. 11. 2021). Delo, 2021, https://www.delo.si/novice/slovenija/ (dostop 6. 11. 2021). DW – Deutsche Welle, 2021, https://www.dw.com (dostop 6. 11. 2021). Hartley, K., Kuecker, G. D. & Baekkeskov, E. (ur.), 2021. Policy Response to COVID-19: Politics, Technology, and State Capacity [Special issue]. Policy Design and Practice 4 (1). LEGITIMULT, 2021. Legitimate Crisis Governance in Multilevel Systems (Call: HORI­ZON-CL2-2021-DEMOCRACY-01: Protecting and Nurturing Democracies. Topic: HORIZON-CL2-2021-DEMOCRACY-01-05. Type of Action: HORIZON-RIA. Proposal number: 101061550. Proposal acronym: LEGITIMULT, 2021), https://ec.europa.eu/ info/funding-tenders/opportunities/docs/2021-2027/horizon/wp-call/2021-2022/ wp-5-culture-creativity-and-inclusive-society_horizon-2021-2022_en.pdf (dostop 6. 11. 2021). MMC RTVSLO, 2021a, https://www.rtvslo.si/ in https://www.rtvslo.si/zdravje/novi-koro­navirus (dostop 6. 11. 2021). MMC RTVSLO, 2021b. Nesreca v Sueškem prekopu bo povzrocila za vec milijard dolarjev škode. MMC RTV SLO, 26. marec 2021, https://www.rtvslo.si/svet/bliznji-vzhod/ nesreca-v-sueskem-prekopu-bo-povzrocila-za-vec-milijard-dolarjev-skode/574489 (dostop 6. 11. 2021). Ustavno sodišce Republike Slovenije, 2021. Odlocitve, https://www.us-rs.si/odlocitve/ (dostop 6. 11. 2021). Žagar, M., 2020. Impacts of the SARS-CoV-2 Virus and Covid-19 Pandemic on Societies, Sciences and Minorities. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 85, 5–32. Marija Juric Pahor Meja kot metoda: vpliv pandemije covida-19 na mejno obmocje med Italijo in Slovenijo ter na slovensko narodno skupnost v Italiji1 Izvlecek V casu pandemije covida-19 – obravnavno je obdobje od prvega vala, ki se je zacel marca 2020, do zacetkov cetrtega vala v septembru in prvih treh tednih oktobra 2021 – se je pokazalo, da se »meja kot metoda« (Mezzarda & Neilson 2013) paradigmaticno vzpostavlja in razrašca v obmejnih obmocjih nacio­nalnih držav. Prispevek na podlagi prevladujocega politicnega, medijskega in javnega diskurza ter pogleda na mejno obmocje med Italijo in Slovenijo pona­zarja, da se meje ne nahajajo le na obrobju ozemlja, temvec se razprostirajo znotraj in zunaj njega. So del širših družbenih procesov ponotranjenosti meja pri upravljanju gibanja prebivalstva, še zlasti »nezakonitih« migracij. Težnja po zaostritvi nadzora schengenske in italijansko-slovenske meje je dobila nov zagon prav v casu pandemije. Na novo ali znova so bile vzpostavljene tako imenovane »skupne« ali »mešane patrulje«. Meja se je izpricevala v ustvar­janju imaginarija »splošne (ne)varnosti«, ki je bil povezan z idejo vojaške obrambe nacionalnega ozemlja in je impliciral adiaforizacijo in izkljucitev (»Mi nismo Italija!«). Izpricevala pa se je tudi kot locus, ki je – zlasti med predstavniki slovenske manjšine, nosilci javnih funkcij in ljudmi ob meji – v tek pognal ozavešcanje o nujnosti empaticnega, cezmejnega in evropskega povezovanja v smislu preseganja nacionalnih meja. Ugotovitve podkrepljuje tudi javnomnenjska anketa, ki je bila v mesecih julij in avgust 2021 opravljena v okviru raziskovalnega programa Razsežnosti slovenstva med lokalnim in globalnim v zacetku tretjega tisocletja (P5-0409); upoštevan je tisti del, ki se 1 Raziskava, predstavljena v tem prispevku, je nastala v okviru raziskovalnega programa Razsežnosti slovenstva med lokalnim in globalnim v zacetku tretjega tisocletja (P5­0409), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Prva razlicica prispevka je v angleškem jeziku izšla v reviji Razprave in gradivo (Juric Pahor 2020). Casovno se je omejevala na obdobje prvega vala pandemije covida-19 (od januarja 2019 do septembra 2020), medtem ko ta prispevek vkljucuje tudi obdobje za tem: od oktobra 2020 do oktobra 2021. nanaša na italijansko obmejno obmocje. Prispevek naslavlja tudi prizadevanja predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja in predsednika Italijanske republike Sergia Mattarelle za ustvarjanje cezmejne kulture sožitja v casu pan-demije (vrnitev Narodnega doma v Trstu slovenski narodni skupnosti; sim-bolni pomen stiska rok pred bazoviškima spomenikoma; uradni obisk Nove Gorice in Gorice, ki bosta pod geslom GO! Borderless leta 2025 skupaj postali evropska prestolnica kulture). Kljucne besede: covid-19, mejno obmocje, Italija, Slovenija, nezakonite migracije, slovenska narodna skupnost v Italiji. Border as Method: Impact of the Covid-19 Pandemic on the Border Area between Italy and Slovenia and on the Slovene National Community in Italy Abstract The Covid-19 pandemic – the article covers the period between the first wave starting in March 2020 and the onset of the fourth wave in September and in the first three weeks of October 2021 – has revealed that ‘border as method’ (Mezzarda & Neilson) is paradigmatically established and proliferates in the borderland of a nation-state. Analysing the prevailing political, media and public discourse and focusing on the border area between Italy and Slove­nia, the article illustrates that borders are not located only on the edges of a territory, but also extend inside and outside such. They are part of broader social processes of border internalisation in the management of population movements, especially “illegal” migrations. During the pandemic, the ten­dency to strengthen control of the Schengen border and the border between Italy and Slovenia gained new impetus, with “joint” or “mixed patrols” being set up again or anew. The border was invoked in an imaginary of “general (un)security”, related to the idea of military defence of the national territory and implying adiaphorisation and exclusion (“We are not Italy!”). It was fur­ther considered the locus that – particularly among the Slovene minority, the authorities and the people living along the border – raised awareness about the need for empathic, cross-border and European integration in the sense of transcending national borders. The findings are supported by a public opinion poll conducted in July and August 2021 as part of the Slovenhood Dimensions between Local and Global at the Beginning of the Third Millennium research programme (P5-0409), more precisely, the section relating to the Italian bor­der area. The article also addresses the efforts undertaken by the President of the Republic of Slovenia Borut Pahor and the President of the Italian Republic Sergio Mattarella to create a cross-border culture of coexistence (return of the Narodni dom of Trieste to the Slovene national community; the symbolic hand-shaking at the Basovizza monuments; the official visit to Gorizia and Nova Gorica sharing the title of European Capital of Culture in 2025 under the motto GO! Borderless). Key words: Covid-19, border area, Italy, Slovenia, illegal migration, Slovene national community in Italy. 1 Uvod Meja, kot ugotavljata Sandro Mezzarda in Brett Neilson v knjigi Border as Method (2013), postaja danes vse bolj metoda. Casi, v katerih so teoretiki zlasti neoliberalnega globalizacijskega diskurza napovedovali »svet brez mej« (Ohmae 1990), v katerem nacionalna država postaja zgolj še utvara, politiki pa dejansko izgubljajo moc, so nepreklicno minili. Kaže, da mejam tudi v prihodnje ne bo popušcala moc, pac pa se bo, v nasprotju s še nedavnimi pricakovanji, njihova vloga v podobi naših družb še okrepila. Tu ne gre le za državne ali geopoliticne meje, temvec tudi za kompleksne družbene institucije, ki jih zaznamujejo napetosti med praksami mejnega nadzora in preckanjem meje. Napetosti in konflikte kot sestavni del sleherne meje razkrivajo denimo rezultati ankete, ki je bila opravljena na slovenskih obmejnih obmocjih pred begunsko krizo leta 2015. Iz te ankete izhaja, da je prišlo v primerjavi z rezul­tati podobne ankete, opravljene leta 2007, do pojava »samozapiranja«, ki je v okviru Evropske unije (EU) opazen tudi drugje, »ko skušajo ljudje percipirano zmanjševanje varnosti zaradi odprave mejnih kontrol nadomestiti s povece­vanjem lastnih, ›miselnih‹ pregrad« (Bufon 2017, 227). Pojava »samozapira­nja« in »miselnih« pregrad opozarjata na to, da postajajo meje po eni strani natancno uglašena orodja upravljanja in nadziranja globalnega pretoka ljudi, po drugi strani pa napeljujeta na njihovo ponotranjenost, »heterogenost« in »polisemijo« (Balibar 2002, 76). Mezzarda in Neilson (2013) pišeta tudi o raz­rašcanju in pomnoženju meja ter poudarjata, da meje razlicni ljudje razlicno izkusijo, in sicer glede na njihov status, barvo kože, državo izvora, etnicnost, spol ali veroizpoved. Sintagme »meja kot metoda« po Mezzardi in Neilsonu ni mogoce zre­ducirati na nekakšno abstraktno matematicno formulo, loceno od njenega materialnega konteksta, prav nasprotno: metoda izhaja prav iz materialnih okolišcin in ima v primeru meje vedno dve strani, ki povezujeta in locujeta, vkljucujeta in izkljucujeta, silita v konflikte in pogajanja. Meja kot metoda poskuša takšne konstelacije, ki sovpadajo z vzpostavljanjem in reproducira­njem razlik ter – še dolocneje – s procesi razlikovalnega vkljucevanja, zajeti tako s teoreticnega vidika kot z vidika razumevanja empiricnih mejnih krajin. Temeljno sporocilo avtorjev pa je, da je meja kot metoda vec kot zgolj meto­dološka. Meja je po njunem metoda predvsem v tem smislu, da je koncipirana kot prizorišce bojev – bojev, ki se odvijajo na mejah po vsem svetu, in kot realnost, ki razkriva »produktivno moc meje« (Mezzarda & Neilson 2013, vii) in vse vecjo strateško vlogo, ki jo igra ne le pri rutiniziranju mejnega nasilja, temvec tudi v izdelavi sveta. 2 Krepitev schengenske in slovensko-italijanske državne meje Napoved o krepitvi in razrašcanju meja se je potrjevala tudi v casu razglasi­tve izrednega stanja zaradi pandemije covida-19, ki je v Italiji trajalo od 31. januarja do 29. julija 2020 (in se nato z zakonskimi odlocbami neprekinjeno podaljševalo do 15. oktobra 2020, 31. januarja 2021, 30. aprila 2021, 31. julija 2021, 31. decembra 2021), v Sloveniji pa od 12. marca do 31. maja 2020 (zaradi mocnega porasta števila obolelih s covidom-19 je slovenska vlada 18. oktobra 2020 drugic razglasila epidemijo, ki se je zacela dan kasneje in je bila nepretr­goma v veljavi do 15. junija 2021). Ce se je še pred dobrim desetletjem zdelo, da meje padajo in da živimo v svetu brez mej, se je v casu pandemije vsiljeval vtis, da se meje pomnožujejo in vznikajo celo na prostorih, kjer jih vceraj še ne bi pricakovali. V prvi polovici aprila, mesec dni po (prvi) razglasitvi epidemije, so na južni meji Slovenije, ki sovpada s schengensko ali zunanjo mejo EU – v obcinah Kocevje in Dol ter na jugu Primorske – zaceli postavljati nove ograje za preprecevanje nezakonitih prehodov (Fajfar & Eržen 2020). 15. aprila 2020 je del državnega vrha v družbi kljucnih mož policije in vojske pri­šel na obisk mejnega obmocja ob Kolpi, da bi v javnost poslal sporocilo, kako pomembno bi bilo iz epidemioloških razlogov na južno mejo poslati vojake z dodatnimi (policijskimi) pooblastili (STA 2020a). Ukrep podelitve izrednih pooblastil vojski predvideva 37.a clen Zakona o obrambi, ki pa 1. aprila 2020 v parlamentarnem odboru za obrambo ni prejel potrebne dvotretjinske pod-pore. Ukrepu so nasprotovali clani opozicijskih strank in svoje nasprotovanje potrdili tudi na seji odbora 26. novembra 2020 (Esih 2020). Ali Žerdin (2021, 63) upraviceno meni, da pravšnji motiv za težnjo po aktiviranju 37.a clena ni bil v skrbi za zajezitev pandemije covida-19, kar se zgovorno kaže v tem, da prešerno razpoložena drušcina, ki se je sprehajala ob mejni reki Kolpi, ni upoštevala pravil javnozdravstvenih oblasti: bila je brez zašcitnih mask, ni se držala varne medsebojne razdalje, obšla je ukrep prepovedi združevanja na javnih mestih. Predsednik države in vrhovni poveljnik slovenske vojske Borut Pahor, ki se ji je pridružil pri Crnomlju, se je za sodelovanje pri tej »polomiji« sicer javno opravicil, je pa »izlet na breg Kolpe izkoristil za poziv državnemu zboru, naj razmisli o napotitvi vojske na mejo« (Žerdin 2021, 64). Jasno je postalo, da se pod krinko skrbi za zdravstveno dobrobit pre­bivalcev države Slovenije skriva prizadevanje po poostrenem mejnem nad­zoru, ki se ujema z namerami po oblikovanju skupne evropske imigracijske in azilne politike, osredotocene na »boj proti nezakonitim migracijam«. Od tako imenovane »migrantske/begunske krize« leta 2015 dalje se ta vse bolj usmerja v enotnejšo, bolj koordinirano in ucinkovitejšo uporabo mehaniz­mov obmejnega nadzora, represije in selekcije migracijskih gibanj in manj k pomoci in zašciti tistih, ki so (bili) prisiljeni ilegalno preckati evropske meje. Za izvajanje te politike so pristojne države clanice EU. Ni nakljucje, da je senatorka in predstavnica slovenske manjšine v italijanskem parlamentu Tatjana Rojc 5. maja 2020 naslovila na italijansko notranjo ministrico Luciano Lamorgese dopis, v katerem je izrazila potrebo po ponovni vzpostavitvi cez­mejnega sodelovanja italijanskih in slovenskih varnostih sil, tako imenovanih skupnih ali »mešanih patrulj« (te so delovale od julija 2019 do zacetka pande­mije; omogoca jih Sklep Sveta EU o poglobitvi cezmejnega sodelovanja [Sklep Sveta 2008]) s ciljem nadzorovanja italijansko-slovenske in schengenske meje ter preprecevanja nezakonitega priseljevanja po tako imenovani (zahodno) balkanski poti.2 Ministrica se je kmalu zatem telefonsko pogovorila s sloven-skim notranjim ministrom Alešem Hojsom (v »prijateljski stik« sta stopila tudi zunanja ministra obeh držav; Gašperlin 2020), 4. junija 2021 pa se je z njim še osebno srecala na Brdu pri Kranju, kjer sta sklenila dogovor, da bodo mešane slovensko-italijanske patrulje verjetno še istega meseca znova vzpostavljene (Primorski dnevnik 2021a). Dejansko so zacele delovati 30. julija 2021, in sicer na obmejnih obmocjih med Trstom in Koprom ter Gorico in Novo Gorico. Glavni namen mešanega patruljiranja naj bi bil boj proti tihotapcem nezakonitih priseljencev3 po »balkanski poti« in – v povezavi s tem – proti »cezmejnemu kriminalu« (Primorski dnevnik 2021b). Zaradi tega ne preseneca, da je predsednik Vlade Republike Slovenije Janez Janša na seji Sveta za nacionalno varnost (SNAV) 9. oktobra 2020 dejal: »Ce 37.a clen ne bo sprejet, ima vlada možnost zaprositi za pomoc policije partnerskih držav v šengenskem obmocju in z njihovo pomocjo dosledno zavarovati našo južno mejo in prebivalce ob njej.« (Mihajlovic 2020) Že 10. maja 2021 je Slovenija sprejela prvih 21 policistov iz Estonije, Litve in Poljske za okrepitev nadzora južne oziroma zunanje schengenske meje (MNZ 2021), 12. avgusta 2021 je slovenska vlada potrdila še dogovore z vec državami (ob navedenih tudi z Madžarsko, Romunijo in Latvijo) o uvedbi skupnih patrulj in drugih »sku­pnih oblik ukrepanja za obvladovanje nezakonitih migracij na meji Slovenije s Hrvaško« (Dnevnik 2021); v Sloveniji je bilo na ta dan 37 tujih policistov (STA 2021a). Zaradi preprecevanja širjenja okužb s SARS-CoV-2 so številne evrop­ske države vzpostavile posebne režime prehajanja svojih državnih meja. Ne le na meji s Hrvaško, tudi na notranji schengenski meji (z Italijo, Avstrijo in 2 Pomenljivo je, da je pobudo po nadzorovanju schengenske oziroma italijansko-slo­ venske meje sprožila senatorka, ki je pripadnica slovenske manjšine. Gre za simpto­ matiko, ki potrjuje predpostavko, da se varovanje nacionalne ali etnicne identitete danes v Evropi pojavlja predvsem kot delovanje za obrambo pred motecimi »neav­ tohtonimi« elementi od zunaj, to je imigranti (gl. Pajnik & Zavratnik Zimic 2003, 7; Sedmak 2018, 105). 3 Po podatkih Europola in Interpola je v letu 2016 vec kot 90 % migrantov v Evropo skušalo priti s placilom pri tihotapcih (Europol-Interpol 2016, 4). Madžarsko), kjer je bil z vstopom Slovenije v schengensko obmocje leta 2007 odpravljen nadzor, so zacele veljati dolocene (zacasne) omejitve prometa, marsikje pa so bili spremenjeni tudi pogoji za vstop tujcev in slovenskih drža­vljanov v državo oziroma za izstop iz nje. Slovenska vlada se je – za razliko od sosednjih vlad – že v prvem valu pandemije odlocila za »zaprtje meja« in, tocneje, za vpeljavo nadzora na zelo omejenem številu mejnih prehodov oziroma (uradno tako imenovanih) kontrolnih tock. Na meji z Italijo so bile 18. marca 2020 na cestnih povezavah vzpostavljene štiri kontrolne tocke (11. marca, ko je Slovenija na meji z Italijo zacela izvajati nadzor, jih je bilo šest): Vrtojba - Štandrež (St. Andrea), Fernetici (Fernetti), Škofije (Rabuese) in Krvavi Potok - Pesek (Pese).4 Med Gorico in Novo Gorico, ki sta bili po vstopu Slovenije v Evropsko unijo leta 2004 slavnostno združeni, je na Trgu Evrope, simbolu odprte meje, 12. marca 2020 ponovno vzniknila meja: »koro­navirusna, pandemicna meja« v obliki žicne ograje (Majovski 2020a, 3). 9. maja 2020, ko je bil prehod meje dodatno omogocen na kontrolnih tockah Nova Gorica (Erjavceva ulica) - Gorica (Via San Gabriele) in Neblo - Vallico di Venco v Goriških brdih, se je položaj prehajanja meja med obema mestoma in na Goriškem nekoliko izboljšal. 26. maja je bila tudi na Tržaškem dodana kontrolna tocka na cestni povezavi Gorjansko - Šempolaj (San Pelagio). 15. junija 2020 je bilo prehajanje državne meje dovoljeno tudi zunaj kontrolnih tock, vendar le za državljane Slovenije in Italije (Odlok 2020a). Po nekajtedenskem zatišju v poletju je slovenska vlada 26. oktobra 2020 zaradi poslabšanja epidemioloških razmer in visokega tveganja za okužbo z virusom SARS-CoV-2 v drugem valu (jesenskem valu) mejo z Italijo ponovno zaprla. Furlanijo Julijsko krajino (FJK) je tik pred tem uvrstila na »rdeci seznam«. Vstop v Slovenijo iz te dežele zato ni bil možen brez napotitve v karanteno na domu in brez predložitve negativnega testa na covid-19. Dovo­ljen je bil le izjemam (cezmejnim delavcem, dvolastnikom, šolarjem in študen-tom, ki študirajo v Sloveniji, potnikom v tranzitu ipd.), ki so – pod pogojem, da so bili državljani Slovenije in Italije ter državljani EU in schengenskega prostora s prebivališcem v obcinah Italije, ki mejijo na Slovenijo – mejo lahko prestopali tudi zunaj štirih kontrolnih tock (Vrtojba, Fernetici, Škofije, Krvavi Potok) (gl. Odlok 2020b). 10. decembra 2020 je tudi italijanska vlada uvedla mejni režim, ki je prinesel prve kontrole na nekaterih mejnih prehodih tako na Goriškem kot na Tržaškem (Voncina 2020). Verjetno je temu botroval tudi strm porast umrlih zaradi covida-19, ki so ga v Sloveniji beležili zlasti v drugem valu pandemije. Tik pred božicnimi prazniki, 21. decembra 2020, je Slovenija na svetovnem seznamu držav z najvec smrtnimi žrtvami na 100.000 4 Vsi podatki o kontrolnih tockah temeljijo v tem odstavku, razen ce ni drugace navede-no, na podatkih uradnega spletnega mesta Policije Republike Slovenije (gl. Juric Pahor 2021, 98–99). prebivalcev prehitela Italijo. Vec žrtev od Slovenije je imela le Belgija (Žerdin 2021, 255). Epidemija je zacela pojenjati ob koncu januarja, kar gre pripisati tudi množicnemu cepljenju od konca decembra 2020 dalje. Izboljšanje epide­miološke slike se izpricuje tudi v tem, da so bile kontrolne tocke 12. februarja 2021 ukinjene (STA 2021b). Tekom meseca marca 2021 se je število okužb s SARS-CoV-2 zacelo ponovno povecevati, delno tudi zaradi širjenja bolj nalezljivih sevov virusa. Nosilci oblasti in strokovnjaki so zato zaceli govoriti o tretjem valu pandemije. 8. marca 2021 je slovenska vlada na meji z Italijo ponovno vzpostavila kon­trolne tocke (skupaj devet, od tega tri kategorije A – Vrtojba, Fernetici, Škofije – za vse potnike in šest kategorije B za upravicence le ob dolocenih urnikih), picel teden dni kasneje pa ukinila tudi nekatere dotedanje izjeme pri presto-panju meje (gl. Odlok 2021a). Ob koncu marca in v prvih dneh aprila (okoli velikonocnih praznikov) je slovenska vlada režim na meji z Italijo še poostrila: prestop meje zunaj kontrolnih tock znova ni bil dovoljen (Odlok 2021b), na mejnih prehodih vzdolž italijansko-slovenske meje so spet postavili pregrade (Primorski dnevnik, 2021d). 12. aprila 2021 je meja z Italijo za vecino obmej­nega prebivalstva (državljane Slovenije, Italije, EU in schengenskega prostora) postala ponovno prestopna tudi zunaj kontrolnih tock (Odlok 2021c). 28. aprila je slovenska vlada kontrolne tocke na meji z Italijo ukinila (Primorski dnevnik 2021c). 19. maja je FJK umaknila iz »rdecega seznama« in uvrstila na seznam dežel z dobro epidemiološko sliko, iz katerih za vstop v Slovenijo niso potrebna dokazila o neokuženosti (Voncina 2021a). 2. junija 2021 je tudi Italija, ki italijansko-slovenske meje v casu pandemije sicer nikdar ni zaprla, obmejnemu prebivalstvu omogocila, da za vstop v in za izstop iz Italije do 60 km od bivališca in za najvec 24 ur ne potrebuje negativnega testa na covid-19 (Verc 2021a). Od 15. junija 2021, ko se je v Sloveniji uradno iztekel drugi razglas epidemije covida-19, je slovensko-italijanska državna meja spet prosto prehodna – pod pogojem, da imajo potniki ob vstopu v državo dokazilo o prebolelosti, cepljenosti ali (negativnem) testu na covid-19 (PCT5). Ti pogoji veljajo od 21. junija 2021 tudi za potnike, ki vstopajo v Italijo (Veleposlaništvo 2021). Izjeme predstavljajo na obeh straneh osebe iz obmejnega obmocja – vendar je od sredine septembra 2021 dalje pogoj PCT v tako imenovanem cetrtem valu pandemije tako v Italiji kot v Sloveniji zahtevan skorajda povsod, na primer v šolah, gostilnah, na odprtih javnih krajih, delovnem mestu ipd. 5 Pogoj PCT je implementiran v evropsko digitalno covidno potrdilo (EU DCP), za ka­terega so se dogovorile države clanice in je v veljavi od 1. julija 2021. 3 »Mi nismo Italija« ali strah pred »okužbo« Zaprtje mejnih prehodov na slovenskih mejah z Italijo za prvi val pandemije ne preseneca, saj je bila Italija, ki se ji je kmalu postavila ob bok Španija, dalj casa svetovno žarišce pandemije covida-19. 19. marca 2020 so v Italiji beležili 3.405 smrtnih žrtev covida-19 in s tem prvic vec žrtev kot na Kitajskem (BBC 2020). Ceprav virus »ne pozna meja« in bi ga bilo mogoce lažje premagati s skupnimi mocmi, se je zaprtje meje zdelo celo ucinkovito. Najmanj okuženih v Sloveniji so beležili v prvem in deloma tudi še v drugem valu epidemije ob posavski regiji prav v regijah ob meji z Italijo: v goriški in obalno-kraški regiji. Slika 1: Število potrjenih primerov covida-19 na 100.000 prebivalcev Slovenije po statisticnih regijah bivanja do vkljucno 7. 10. 2020 Vir: NIJZ – Nacionalni inštitut za nacionalno zdravje, Slovenija, 2020. Nedvomno statistiki Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) botruje tudi groza, ki se je sprostila ob zavesti številnih okužb in smrtnih žrtev zaradi koronavirusa v (severni) Italiji: zlasti v Lombardiji, ki sta ji sle­dila Veneto in FJK. Gre v bistvu za grozo pred neomejenim stikom, pretokom in izmenjavo – pravzaprav grozo okužbe in mešanja. Ko je bil koronavirus najprej priznan kot bolezen in nato še kot globalna pandemija, so se razvili raznovrstni imaginariji izvora bolezni in njene širitve, ki so se sprva osre­dotocali na kitajski Vuhan, nakar so se zacela ugibanja, kako je »vuhanski virus« (Reale 2020) zašel v Italijo, in oci so bile uprte v pogoste, ne zgolj ekon­omske stike Italijanov s Kitajci. Krožila je tudi hipoteza o dvojnem izvoru SARS-CoV-2: kitajskem in italijanskem in o Italiji kot »evropskem Vuhanu«, a tudi o Slovencih, ki naj bi se s severnoitalijanskih smucišc »z virusom vrnili v Slovenijo« (Žužek 2020). Prebivalci Italije polagoma niso vec smeli vstopati v vse vecje število držav, letalske službe so prekinjale povezave s to državo. Tudi EU je Italijo do zacetka aprila nacrtno osamljala. Ko je Italija v skladu z evropskim kriznim mehanizmom prosila za pomoc, se ni odzvala nobena država clanica, za kar se je samokriticno opravicila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen (2020). Še vec, države so v svojih težnjah po zamejevanju druga za drugo postale znanilke trenda, ki svet onkraj svojih meja prikazuje kot vir nevarnih bolezni in vsakršnih groženj. Massimiliano Fedriga, predsednik dežele FJK je na vprašanje novinarja »Kako ste reagirali, ko ste se znašli pred mejo, ki jo je res zaprla Slovenija?« odgovoril, da sicer razume odlocitev Slovenije, kajti, tako Fedriga, »v trenutku krize in strahu uporabimo vse orožje, ki ga imamo na razpolago«, in »vlada mora zašcititi državljane, kakor ve in zna«, zmotilo pa ga je pomanjkanje dialoga: »Lahko bi se dogovorili o tem, kako bomo skupaj zaprli mejo.« (Hladnik - Milharcic 2020, 9) Slovenski casopisi so že v naslovih izražali bojazni tipa: koronavirus je že »v bližini naše zahodne meje« (Domovina Online 2020), »nevarno blizu« (Regionalobala 2020a), »pred vrati« (Lovincic 2020), »Koronavirus mori po Italiji« (Ekipa24 2020), »Italijani vedno bolj nezaželeni« (Regionalobala 2020b). Vladimir Miloševic (2020, 4), eden vodilnih evropskih strokovnja­kov za psihodramo, ki kot psihiater deluje v bolnišnici v Idriji, je v pogovoru z Vesno Milek dejal: »Že to, da si na ulici slišal buongiorno, je bil znak za preplah.« Varuh clovekovih pravic v Sloveniji je prejel pobudo, v katerih jih je pobudnik seznanil, da je bil samo na pocitnicah v Italiji in zato deležen stigmatizacije (Ferlic Žgajnar 2020). Tržaška Slovenka, študentka na Zdra­vstveni fakulteti v Ljubljani, se spominja, da je kljub predpisu sedemdnevne karantene uspela vstopiti v Slovenijo. Ker pa ni želela postati »žrtev stigme, ceš da je Italijanka, ki širi okužbo«, je takoj ob prihodu v slovensko prestol­nico poklicala svojo osebno zdravnico, ki ji je svetovala, »da naj bo en teden doma« (v zacasnem prebivališcu), nakar ji bo »pripravila napotnico za bris« oziroma za testiranje na virus SARS-CoV-2 (Verc 2020a, 3). Tudi v uredni­štvu Primorskega dnevnika v Trstu so v casu prvega vala pandemije sprejeli vec telefonskih klicev »o stigmatizaciji, ki jo doživljajo italijanski državljani z domovanjem na slovenski strani« (Devetak 2020a, 3). Slednjih naj bi bilo leta 2016 okoli 750 (Regionalobala 2016), med njimi je nemajhno število pripad­nikov slovenske narodne skupnosti. Meja Slovenije z Italijo je bila v prvem valu pandemije covida-19 zaprta bolj hermeticno kot s Hrvaško in Avstrijo. Državi Slovenija in Hrvaška sta se ob zacetku maja 2020 intenzivno pogovarjali o olajšanem prehodu meje za turiste in Slovence (teh je okoli 110.000), ki imajo v Istri in Dalmaciji poci­tniške hiše, za ljudi, ki živijo ob meji, pa niso imeli obcutka (Tence 2020a). Župani Kopra, Ankarana, Izole in Pirana se niso pridružili pozivu severno­primorskih kolegov, namenjemu notranjemu ministru Alešu Hojsu, po bolj odprti meji z zahodno sosedo (Tence 2020a), še vec, na slovensko vlado so v zadnjem tednu aprila naslovili zahtevo po previdnosti pri rahljanju pogojev za prestop italijansko-slovenske meje (Mezinec 2020). Regijski štab Civilne zašcite za Notranjsko pa se je odlocil, da bo iz preventive pred okužbami poo-stril nadzor na zeleni meji, ker so na ozemlju treh obmejnih obcin – Hrpelje - Kozina, Sežana in Komen – ob vikendu sredi maja zaznali »vec sto« italijan­skih državljanov, ki so peš ali pa na kolesih prestopali mejo (Majovski 2020b). Županja Obcine Hrpelje - Kozina je v intervjuju to ugotovitev relativirala, ko je dejala, da posebnih obvestil o vecjem številu prehodov ni prejela in da opaža, da ljudje na obeh straneh meje »spoštujejo pravila« (Majovski 2020b). Dominantni javni in ekspertni diskurz v Sloveniji se je v preventivi pred pandemijo covida-19 od vsega zacetka vrtel skorajda izkljucno okrog higiene – in to z uporabo pojmov, ki priklicejo mocne custvene odzive, saj je gradil na dramaticnih opisih razmer in ustvarjal vtis o skorajšnji katastrofi ter visoki stopnji ogroženosti (predvsem obmejnega) prebivalstva. Jelko Kacin, obramboslovec in govorec slovenske vlade za covid-19 (14. januarja 2021 je postal državni sekretar za koordinacijo množicnega cepljenja proti covidu-19 v kabinetu predsednika vlade), se je na novinarski konferenci 26. marca 2020 podal na zašcitne okope meja svoje nacije in poudaril: »Mi nismo Italija in nocemo biti Italija. Mi to zmoremo.« (Regionalobala 2020c) Spomnil je, da je okužb manj blizu meje z Italijo, nakar je naglasil: »Zdi se, da se tam lju­dje zaradi bližine Italije bolj zavedajo pomena ukrepov. Tako mora biti /…/ povsod, po celotni Sloveniji.« (Regionalobala 2020c) S tem pa je dal vedeti, da so mejni režimi, pa ceprav vzpostavljeni »v skrbi za zdravje«, kaj hitro lahko tudi sredstvo discipliniranja in stigmatiziranja ljudi, ki živijo za mejo. Takšnim ljudem, tako prevladujoci aksiom, se je treba izogibati, jih delegirati v temen prostor nevarnega, okuženega, tabuiziranega. Smisel tabuja je razde­liti univerzum na sveto in profano in zašcititi enega pred drugim (prepoved stika) (Douglas 1966). Milan Krek, predstojnik koprske obmocne enote NIJZ, je 24. aprila 2020 svarilno govoril o »veliki nevarnosti« okužbe, ki preti 5.000 dnevnim migrantom in še zlasti migrantkam iz Slovenije, ki hodijo dnevno delat v Trst. Pa še: »Ker bi se Furlanija rada rešila strogih ukrepov, lahko prica­kujemo sprostitve ukrepov tudi v Trstu. Prav to pa lahko po Primorski ustvari nestabilne razmere.« (Arko 2020) Nekaj dni pozneje je bil Krek imenovan za novega direktorja NIJZ. Da ustvarjanje imaginarija »splošne (ne)varnosti«, ki je bil v Sloveniji tesno povezan z idejo vojaške obrambe nacionalnega ozemlja (Žerdin 2021, 125–139; Juric Pahor 2021, 55–57), lahko izziva nestrpnost in sovražnost do nacionalno drugega, izpricuje dogodek, ko je pri Sežani neznani voznik sredi ceste ustavil italijanskega državljana, mu grozil s prižgano motorno žago in ga s pestjo veckrat udaril v glavo (Dnevnik 2020). Do incidenta je prišlo nekaj dni po tem, ko je sežanski župan dal zasuti pet cezmejnih makadamskih poti, ker signalizacija in prepreke niso ustavile vstopa italijanskih državljanov v Slove­nijo (Kalc Furlanic 2020).6 Zgodovinarka Marta Verginella (2021, 118), ki jo je prvi val pandemije presenetil v Londonu, je ob vrnitvi v Slovenijo (Ljubljano) zapisala: »Razmišljam /…/, kje bi lahko parkirala avto s tržaško registrsko tablico, da ga /…/ ne bi poškodoval kak razjarjen mimoidoci.« S preklicem pandemije 31. maja 2020 in odprtjem meja so v Sloveniji zelo hitro ponovno vzniknili merodajni glasovi, da je zaradi sicer še redkih okužb »iz tujine« nacionalna varnost Slovenije ogrožena. Vodja svetovalne skupine Ministrstva za zdravje za covid-19 Bojana Beovic je posvarila, da »se nam lahko zgodi zelo obširno širjenje virusa«, zaradi cesar se od države pricakuje »bistveno vecjo skrb za nadzor z mejami« (Vertacnik 2020). Predsednik vlade Janez Janša ji je pritrdil in poudaril pomembnost doslednega izvajanja ukrepov za preprecitev okužb, »sicer bodo nove omejitve neizogibne« (Vertacnik 2020). Ko se je pandemija v drugem (jesenskem) valu ponovila, slovenska vlada svojih ukrepov za preprecitev širjenja covida-19 na mejnih prehodih med Slovenijo in Italijo 24. oktobra 2020 znova ni dogovorila z vladami države sosede oziroma dežele FJK, ki jo je zaradi poslabšanja epidemioloških razmer z odlokom, ki je zacel veljati dva dni kasneje, uvrstila na »rdeci seznam«. »Že spet smo utrpeli zaprtje meja, preden bi mi ukrepali,« je bil kriticen predse­dnik te dežele Massimiliano Fedriga, poudarjajoc, da je do tega nedialoškega pristopa prišlo v casu, ko je Slovenija v primerjavi s FJK imela »bistveno vecji delež pozitivnih testov« na covid-19 (Primorski dnevnik 2020f). Na pomanjkanje dialoga slovenske vlade z oblastmi Italije in FJK pa je – tokrat prvic – opozoril tudi predstavnik slovenske države, in sicer Matjaž Nemec, poslanec stranke Socialnih demokratov v državnem zboru, ki je kot Primorec tudi dober poznavalec italijansko-slovenskega obmejnega obmocja. V poslan-ski pobudi je vlado pozval, naj nemudoma vzpostavi dialog z italijanskimi oblastmi ali oblastmi iz FJK za dogovor o tem, kakšne ukrepe sprejemati na obmejnih obmocjih. Naglasil je, da naj se vzdrži enostranskih ukrepov na obmejnih obmocjih, ki vplivajo na življenja ljudi na obeh straneh meje, izzi­vajo pa tudi možnost »povracilnih ukrepov« sosednje države (Nemec 2020). Kljub tovrstnim opozorilom, ki so lahko v vzrocni povezavi z dejstvom, da je 10. decembra tudi italijanska vlada uvedla prve, delno temeljite kontrole 6 »Ne zdi se mi, da je zaprta meja tista, ki bi lahko zaustavila virus,« je sežanski župan po dobrem letu dni od zacetka epidemije komentiral odlok slovenske vlade o ponovni zaostritvi mejnega režima. Menil je, da bi bolj kot zapiranje meja ucinkovalo dosledno spoštovanje ukrepov proti okužbam (Majovski 2021a, 3). na nekaterih prehodih italijansko-slovenske državne meje (Voncina 2020), je slovenska vlada marca 2021 ponovno enostransko zaostrila mejni režim, in to vse tja do postavitve zapor in nespreglednih signalizacij o prepovedanem vstopu v Slovenijo na maloobmejnih prehodih (gl. Odlok 2021a, b; Primorski dnevnik 2021d, 3). 4 Adiaforizacija ali ravnodušnost do drugega (ljudi ob/na meji) Ceprav se clovek danes, v casu pandemije covida-19, srecuje z ranljivostjo in medsebojno odvisnostjo sveta, v katerem živi, se ne zdi, da bi si obcutneje prizadeval za (eticno) odgovornost, ki v oblicju drugega, kot pravi Lévinas, spozna in prizna cloveka. Lévinasova etika oblicja gradi na nepovrnljivi eticni obvezi do drugega, ki lahko deluje le, ce posameznik drugega sprejema kot bitje, za katerega je odgovoren (Bauman 1995, 78–97). Prej se zdi, da je (še naprej) na delu »adiaforizacija«, ki povzroci, da postane družbena akcija adiaforicna,7 ravnodušna do drugega, bližnjega. Še posebej ociten je bil v casu pandemije preracunljivo hladen odnos družbe do delavcev migrantov, še zlasti tistih, ki niso iz EU, in pogosto delajo v skrajno prekarnih razmerah, na pragu revšcine, segregirani v stanovanjske soseske v ruralnih in urbanih središcih, izpostavljeni ksenofobiji in rasisticnim praksam (Samaddar 2020; Fasani & Mazza 2020; Tomažic 2020). Pogosto so obravnavani kot kvazikriminalni ele­menti, katerih interakcija s širšo družbo je ali naj bi bila strogo nadzorovana. O tem govorijo tudi že opisani »izlet« dela državnega vrha, vojske in policije na mejno reko Kolpo, (re)aktivacija skupnih ali »mešanih« patrulj ter razdeli­tev obmejnega prebivalstva na državljane (Slovenije, Italije, EU in schengen­skega prostora) in druge – »tujce«: za razliko od prvih slednjim mejni prehod zunaj »kontrolnih tock« niti izjemoma ni bil dovoljen. Adiaforicen je bil in je v casu pandemije covida-19 tudi odnos do sta­rejših ljudi, še zlasti v domovih za starejše obcane, do bolnih in potisnjenih na rob. 15. junija 2021, ko se je uradno koncalo obdobje (druge) razglasitve epidemije, je po podatkih slovenske vlade za covidom-19 umrlo vec kot 4.700 ljudi, v veliki vecini starejših od 65 let (Podobnik 2021). Žerdin (2021, 277) se sklicuje na podatke direktorja NIJZ Milana Kreka, ko pravi: »V Italiji, ki ima eno najstarejših populacij v Evropi, je bil odstotek smrti glede na celotno populacijo [v letu 2020] v domovih starejših obcanov petintridesetodstoten. V Sloveniji je bil ta odstotek za skoraj tri cetrtine višji.« Postavlja se vprašanje, 7 Bauman si je pojem adiaforizacije izposodil iz stoicizma, ki je razvršcal stvari in deja-nja na dobre, slabe in adiaphora (ne dobre ne slabe, indiferentne). zakaj. Italija se je za razliko od Slovenije že v prvem valu soocala z visoko umrljivostjo v domovih za starejše, kar je imelo za posledico veliko število (posamicnih in kumulativnih) kazenskih ovadb s strani svojcev in zaposlenih domov. Starejši so se zaradi ukrepov za zajezitev covida-19 v Italiji – podobno kot v Sloveniji (gl. Zagovornik 2021) in v vec drugih državah – znašli v popolni socialni izolaciji, prikrajšani obiskov in stikov z bližnjimi, zaprti v svoje pro-store, izpostavljeni poniževalnim ravnanjem in kršitvam clovekovih pravic. Pristojne oblasti so uvedle preiskave v 600 domovih za starejše, od katerih so jih 15 zaprle (Rainews 2020), in se nato osredotocale na eno najvecjih in najhuje prizadetih italijanskih varstvenih ustanov Pio Albergo Trivulzio v Milanu, kjer je od januarja do aprila 2020 vsak tretji od okoli 1.000 stanoval­cev umrl zaradi covida-19 (Serra 2021). Podatki nakazujejo, da lahko pristojne oblasti in organi policije tudi v casu izrednega stanja pandemije ne delujejo zgolj represivno, strah vzbujajoce in »neobcutljivo«, temvec kaj lahko tudi tako, da spodbujajo odgovornejše rav­nanje v zvezi s pandemijo covida-19 (in posledicno manj smrti) ter zavedanje pomena dostojanstva ljudi, clovekovih pravic in demokraticno državljanskega odlocanja. Da so pristojne italijanske oblasti in varnostne sile bolje naslavljale položaj starejših, tudi najranljivejših, in bile pri tem manj ujete v sistem druž­bene produkcije moralne brezbrižnosti in ideal discipline, podkrepljuje tudi Erika Bavec, ki že vec kot desetletje živi s svojim možem, »zamejskim Slo­vencem«, in dvema otrokoma v obcini Dolina (San Dorligo della Valle). V intervjuju z novinarko Saro Sternad (2020a, 5) je 11. maja 2020 izpovedala, da ima v bližini, v slovenski vasi Huje v Brkinih, oceta, ki je rakavi bolnik s hujšimi metastazami, »tako da v bistvu ne vemo, ali ga bomo še kdaj videli«. Iz tega razloga je veckrat poskusila preckati italijansko-slovensko mejo. Medtem ko so italijanski karabinjerji »ocenili, da sodi moj primer – nega bolnega oceta – med nujne potrebe«, so ji slovenski policisti dejali, da obisk oceta ni mogoc oziroma bi bil mogoc le v primeru, ce po vstopu v Slovenijo ostane sedem dni v karanteni, nakar bi sledil odvzem brisa na SARS-CoV-2, ki je pogoj za vrni­tev domov. Z družino so tako oceta lahko slišali le po telefonu ali videoklicu: »Vceraj je hcerka jokala, ker bi rada obiskala nonota, ki ga je redno videvala vsaj dvakrat tedensko /…/ Kar naenkrat to ni vec mogoce in otrokom to težko dopoveš.« (Sternad 2020a, 5) Podobnih družinskih zgodb je bilo v prvem valu pandemije precej in so imele transgeneracijski znacaj. Tako denimo slovenski par iz Trsta, ki ga je aprila 2020 vzradostilo rojstvo vnukinje v eni od sloven-skih porodnišnic, te ni mogel obiskati niti po 7. maju, ko je slovenska vlada dolocila možnost preckanja kontrolnih tock na slovensko-italijanski meji tudi »za obisk ožjih družinskih clanov« (pred tem so jo imeli na primer delovni migranti in dvolastniki). A tudi po tem dopolnilu obisk hcerke in vnukinje ni bil mogoc brez prestajanja enotedenske karantene. »Nonota« (stara starša) sta se nato še obrnila na policijo, ki je na spletu sprejemala vprašanja, povezana z epidemijo. »Enodnevni obiski niso dovoljeni brez karantene,« so pojasnili tudi na policiji (Primorski dnevnik 2020a). Bauman (2006, 321–323) adiaforizacijo opiše tudi z izrazom »brisanje oblicja«, ki odgovarja instrumentalnim vrednotam, osredotocenim na proce­duro ali namen, ne pa moralnim, takšnim, ki bi izhajale iz moralnega impulza ali splošne obcutljivosti do clovekove bolecine in stiske. Glavni urednik Pri­morskega dnevnika Igor Devetak se je v svojem komentarju na temo »koro­nameja« 24. aprila 2020 nanašal na slovensko narodno skupnost v Italiji, ko je zapisal: [N]oben predstavnik slovenske države odtlej [od zaprtja slovensko--italijanske »koronameje«] in do danes [24. aprila 2020] ni izrekel ene same besede podpore ali socutja z ‘ljudmi v Italiji’, z ‘zamejci’, ki smo verjeli – si domišljali? –, da smo del slovenskega narodnega telesa. Ker imamo cez mejo sinove, hcere, znance, delovna mesta, poslovne interese in kulturne potrebe, bivališca – Ker cutimo pripa­dnost istemu narodu. Jo bomo še enako cutili? (Devetak 2020b, 3). Tudi Felice Žiža, poslanec italijanske narodnosti v slovenskem držav­nem zboru, bi »od Slovenije pricakoval vecjo skrb za mejo z Italijo«, saj ne gre le za ljudi, ki delajo v sosednjih državah, »temvec tudi za družine, ki jih je koronavirus locil in razdelil« (Tence 2020b). Devetak se je spraševal, ali nista znali sosedi (Slovenija in FJK/Italija) poiskati skupnega jezika z mislijo na prebivalstvo ob meji. Institucionalizirani pogoj za to imata, in sicer Skupni odbor Slovenija – FJK, ki se obcasno sestaja. Zadnje zasedanje je odbor imel že novembra 2019 in pandemija bi lahko bila priložnost, da bi se ponovno sre-cali. Slovenija, tako Devetak (2020b, 3), ima v Trstu tudi generalni konzulat, sogovornike pa tudi v slovenski manjšini. Nataša Smotlak, ki živi pri Orehu (italijansko Noghera), se spominja, da še nikoli ni doživela tako popolne in hude zapore italijansko-slovenske meje kot v prvem valu pandemije. Celo od leta 1954 dalje, ko so zacrtali novo mejo, so lahko ljudje ob meji s prepustnico brez težav zahajali v Jugoslavijo in Slovenijo. »Pandemicna« meja je hudo prizadela njeno družino, ne le zaradi zemljišc, ki jih ima na sosedski strani (prehod bi bil možen le z oddaljenega glavnega mejnega prehoda Fernetici), temvec tudi zaradi tega, ker je lahko bila z možem, ki dela v Sloveniji, v casu izrednih razmer povezana le prek spleta. Ceprav sta oba tudi slovenska državljana, jima to ni nic koristilo. »Obcutek imam,« je dejala v intervjuju sredi maja 2020, »da se v Ljubljani in Rimu bolj malo zanimajo za stanje, ki ga doživljamo ob meji« (Sancin 2020). Podobno se je izrazila tudi Bojana Vidmar, predsednica Razvojnega združenja Repentabor iz Dola pri Vogljah (kraja v neporedni bližini italijanske meje): »V Ljubljani o nas nicesar ne vedo, v Rimu jih ne briga.« (Sternad 2020b, 5) Goriški župan Rodolfo Ziberna je opazil, da je italijanska vlada v casu pande­mije »popolnoma odsotna« pri odlocanju v zvezi z (ne)odprtjem slovensko--italijanske meje (Primorski dnevnik 2020b). Podobno je politologinja Zaira Vidau (2020) dejala, da je prevladujoca avtoriteta centralnih vlad v Rimu in Ljubljani glas in potrebe lokalnih obmejnih skupnosti spregledala. Ceprav je prepoved prehajanja meje zaradi pandemije covida-19 pred­stavljala moreco oviro za ljudi, ki so živeli in živijo ob njej, miselnosti in obcu­tja odprtih meja, kakor sta se razvila zlasti v zadnjih 15 letih, ni bilo mogoce zatreti. V teh letih so ljudje ob meji »postali enota, ki nikakor ne zrcali dve loceni državi« (Bojana Vidmar v Sternad 2020b, 5). Ljudje so pogrešali prosto gibanje, gostilne, stike s prijatelji, udejstvovanje v zborih, društvih in združe­njih, ki jih sestavljajo pevci, igralci in clani z obeh strani meje. V casu pan-demije je širši javnosti stopilo tudi v zavest, da kar 25 otrok iz Italije obiskuje štiri enote Vrtca Sežana: Tomaj, Povir, Lokev in Materija (Verc 2020c) in da 60 italijansko govorecih otrok z Milj (Muggia) obiskuje osnovno šolo z italijan-skim ucnim jezikom Pier Paolo Vergerio v Kopru, še zlasti njeno podružnico v Hrvatinih, tik ob meji, ter podružnici v Bertokih in Semedelu (Pahor 2020, 8). Na vseh fakultetah in visokih šolah Republike Slovenije študira približno 300 študentov iz Italije (Verc 2020a, 3). Suzi iz vasi Prebeneg (Prebenico) v neposredni bližini slovenske meje je dejala: »Moje ozemlje je tisto na tej in na oni strani, zdaj [v casu prvega vala pandemije] mi je zmanjkal en del.« (Sternad 2020a: 5) Pripomnila je, da so ljudje iznajdljivi in se ne odpovedo kar tako svojim navadam. Tudi zgodovinarka Kaja Širok, po rodu iz Solkana pri Novi Gorici, je opozorila, da še nobena tako neprepustna meja v zgodovini obmejnim prebivalcem ni preprecila, da si je ne bi vsaj malo prikrojili po svoje (Bucik Ozebek 2020). Potreba po prehajanju meja in kar se da prostem gibanju je prihajala do izraza tudi v anketi, ki je bila opravljena v okviru raziskovalnega programa Razsežnosti slovenstva med lokalnim in globalnim v zacetku tretjega tisocletja (P5-0409). Od skupaj 101 slovensko govorecega anketiranca na italijanski strani obmejnega pasu je vecina izmed njih v mesecih juliju in avgustu 2021 na vprašanje, kakšni se jim zdijo ukrepi v zvezi s »pogojevanjem prehoda mej s predhodnim testiranjem oziroma s predhodnim cepljenjem«, odgovo­rila z »nepotrebni« (29,7 %), »delno potrebni, delno nepotrebni« (28,7 %) in »potrebni« (19,8 %), v zvezi z »omejevanjem gibanja in med regijami« z »nepo­trebni« (39,6 %), »delno potrebni, delno nepotrebni« (31,7 %) in »potrebni« (28,7 %) ter v zvezi z »ustavljanjem dejavnosti vrtcev, osnovnih šol, srednjih šol in fakultet« z »nepotrebni« (30,7 %) oziroma »delno potrebni, delno nepo­trebni« (45,5 %) in »potrebni« (15,8 %) (Raziskovalni program 2021). 5 Geste zbliževanja in protesta proti »zapiranju meja« V cezmejnem somestju Gorica – Nova Gorica sta »dejanje zbliževanja« sku­šala doseci oba župana, Rodolfo Ziberna in Klemen Miklavic, ki sta še ob koncu februarja 2020 z objemi skupaj praznovala napredovanje v kandida­turi za evropsko prestolnico kulture (EPK) leta 2025 (pobudo za kandidaturo koordinira Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje obcin Gorica, Nova Gorica in Šempeter - Vrtojba – EZTS GO). Župana, ki sta kljub vzpostavitvi »pandemicne meje« nadaljevala s povezovalnim delom v prid premagovanja skupnih izrednih razmer (Tortul 2020), z njuno prošnjo po rahljanju te meje (prebivalcem naj bi omogocili »urbano gibanje« samo v primeru, ko bi šlo za utemeljen razlog: za življenje, bivanje, delo in svojce v obeh mestih) nista bila uspešna. Slovenska vlada je njuno prošnjo kljub podpori, ki jo je bila deležna s strani italijanske vlade, zavrnila (Munih 2020a, 15). Ni odvec pripomniti, da so se župani obcin Nova Gorica, Brda, Miren - Kostanjevica, Rence - Vogrsko in Šempeter - Vrtojba 31. marca tocno opoldne pred sedeži svojih obcin v znak socutja in solidarnosti z minuto molka poklonili vsem žrtvam covida-19 v Italiji in se s to pietetno gesto pridružili županom italijanskih obcin (Marussig 2020). Vsaj implicitno pa so z njo izrazili tudi protest proti restriktivnim ukre-pom slovenske države na meji z Italijo, ki je našel svoj »podaljšek« v njihovem apelu po solidarnosti z goriško regijo. Z njim so slovensko vlado opozorili, da bodo ti ukrepi imeli dramaticne posledice za gospodarsko in socialno situa­cijo celotne severne Primorske (Munih 2020b, 14). To je prišlo zelo ocitno do izraza 4. maja 2020, ob obisku notranjega ministra Aleša Hojsa na Goriškem. Novogoriški župan Miklavic je opozoril, da bo goriško regijo, ki je zaradi izje­mno razvitega igralniškega turizma mocno vezana na Italijo, »zajela gospo­darska ujma neslutenih razsežnosti«, zaradi cesar klicejo državo Slovenijo na pomoc. Da zdravstvena slika na obeh straneh meje ne vzbuja toliko skrbi, gre po njegovem pripisati dobremu sodelovanju z goriškim županom, ki jih je na pandemijo opozarjal veliko prej, preden se je nanj odzvala slovenska oblast. Ob izbruhu covida-19, tako župan, so bile »novogoriške igralnice polne obi-skovalcev iz Veneta, kjer je bilo evropsko žarišce pandemije«, da pa jim je s skupnimi mocmi »na obeh straneh meje /…/ uspelo prepreciti najhujše« (Cepar 2020). Goriški župan Rodolfo Ziberna je ministru Hojsu pojasnil, da se sodelovanje v goriški regiji rojeva med ljudmi, župana ga le nadgrajujeta, in v tem smislu naglasil, da gre pri Gorici in Novi Gorici za »skupno mesto«: »Ko se moja hcerka odpravi v Novo Gorico, mi rece, da gre v ta ali ta bar oz. trgo-vino, kot da bi šlo za skupno mesto z vec cetrtmi.« (Citirano v Munih 2020b, 14) Razocaranje je bilo veliko, ko se je slovenska vlada ob koncu marca 2021 ponovno odlocila, da ob kontrolnih tockah mejni režim zaostri še tako, da na ostalih mejnih prehodih vzdolž italijansko-slovenske meje postavi pregrade. Novogoriški župan Miklavic se je temu odlocno uprl in dejal: Ti ukrepi so popolnoma brez obcutka do realnosti v teh [obmej­nih] krajih, neusklajeni so s FJK in epidemiologi na drugi strani meje. Tu živimo integrirano življenje, tako smo se odlocili, ko smo vstopili v EU in schengen. /…/ Pod mojim županovanjem mestna obcina ne bo vec premaknila niti ene bariere na mejo. Ce bo to naredila policija, potem to ni vec v naši pristojnosti. (Primorski dnevnik, 2021d, 3) »Z blokado meje se ne strinjamo«, »zapore nas ovirajo pri cezmejnem življenju«, »to je nesmiselno«, se glasijo tudi nekateri izmed odzivov povpra­šanih obmejnih županov v Sloveniji, to je župana Kobarida Marka Matajurca, župana Brd Franca Mužica in sežanskega župana Davida Škabarja (ki je še leto dni pred tem sam »blokiral« pet makadamskih poti na meji z Italijo). Vsi trije župani so podprli tudi zamisel o usklajenih ukrepih v obmejnem pasu na obeh straneh meje (Majovski 2021a, 3). Pozitiven odnos do ljudi, ki živijo ob meji in jo dnevno ali pogosto prec­kajo, so izkazovali in izkazujejo tudi diplomatski predstavniki Republike Slo­venije, ki delujejo v obmejnem obmocju Italije ali so s tem obmocjem pove­zani ali nanj navezani, še zlasti, ce so v njem ali v njegovi bližini odrašcali. Ob izbruhu bolezni covid-19 v severni Italiji so se kmalu zavedali, da mejam ni imanenten nek »gotovinski neksus« (v smislu neoviranega prehajanja držav­nih meja znotraj schengenskega obmocja), prav nasprotno: meje so se zazdele oblegane, zaprte, z njimi vred pa tudi prebivalstvo, ki ob njih živi. Zamisel, da naj bi ljudje na tej ali na drugi strani meje spet postali vsaksebi, da naj bi zaradi pandemije drug drugega obšli, je evocirala nemajhne pomisleke in bojazni. Še zlasti za predstavnike diplomatskih služb velja, da so in se imajo za »prevajalce«, za nekoga, ki naj goji kar se da dobre odnose med državami, a tudi za nekakšno vezivno tkivo okolja, v katerem delujejo. Generalni konzul v Trstu, Vojko Volk, Primorec po rodu, je na vprašanje novinarja, da Slovencem v Italiji ni bilo vseeno, ko so zacele slovenske obla­sti 11. marca 2020 nenapovedano na mejnih prehodih postavljati barikade v obliki skal, zapornic, ograj, odgovoril, da je bila razglasitev Italije za rdeco cono »za nas velik šok /…/ Smo pa razumeli, da je Italija v težkem položaju in nismo delali panike, bili smo razumevajoci in poskušali tako tudi ravnati.« (Verc 2020b, 3) Sam je bil »neprijetno presenecen nad tistimi kamni«. S pred­sednikom Avtonomne dežele FJK Massimilianom Fedrigo sta se strinjala, da je v casu, »ko se nam pred ocmi podira šengen in maje celotna EU«, treba sto­riti vse, da se v cim vecji meri ohrani »obmejno življenje« (prav tam). Dobra dva tedna kasneje je Volk zapisal, da je »poduk« v zvezi z vprašanjem meje »preprost«: Zapiranje meja ni rešitev, ampak obratno! Naša življenja in naše interese odprte meje varujejo neprimerno bolj kot zaprte in samo upamo lahko, da bo tak poduk prodrl do tistih, ki bi ob vsaki resni ali namišljeni krizi meje zapirali in jih obdajali z vojaki. (Volk 2020, 3) »V teh hudih kriznih razmerah je treba v odnosih z Italijo in z našo tamkajšnjo manjšino misliti tudi na jutri,« (Primorski dnevnik 2020c) je svojo državo posvaril diplomat Iztok Mirošic, ki se je rodil in odrašcal v Sežani in je bil nekoc – prav tako kot tudi Vojko Volk – veleposlanik v Rimu. V casu pandemije je bil Mirošic kriticen do Republike Slovenije, ki se ob misli na »domace probleme« ni dovolj zavzela za Italijo in tamkajšnjo slovensko manj­šino ter za ustrezno komunikacijo z njima. Tudi »obmejna obmocja« ni slikal v strahopodobah, temvec jih je dojel kot prostor dialoga in socialne bližine. Svoji državi je predlagal, da naj pokaže gesto solidarnosti z Italijo, morda s tem, da sprejme bolnika ali dva iz sosednje države na zdravljenje v istrsko bolnišnico z zdravniki in osebjem, ki obvladajo italijanšcino. Šlo bi za »obcu­tljivo gesto«, tudi glede na slovensko javno mnenje, vendar bi bila koristna: »Italija je naša soseda, v njej živi naša manjšina in italijanska pri nas /…/. In seveda bi naš akt solidarnosti ustrezno predstavili tudi na ravni EU« (Pri-morski dnevnik, 2020c). Ko se je Mirošic oktobra 2020 udeležil videmskega foruma Oglejske evroregije, kjer je zastopal zunanje ministrstvo Slovenije, je izrazil upanje, da se je »Evropa res kaj naucila od prvega spomladanskega vala pandemije in da ne bo prišlo do zapiranja mej med državami, v našem pri­meru med Italijo in Slovenijo«. »Ko je prišlo do zaprtja italijansko-slovenske meje, je zmanjkal dialog med državama, nastala je zmeda,« je dodal diplomat, ki vidi rešitev problemov v rednem sodelovanju in sprotnem obvešcanju med Rimom in Ljubljano. »Nikoli vec zaprte meje,« je podcrtal Mirošic (citirano v Tence 2020c, 3). 6 Evropska unija, Slovenija in slovenska narodna skupnost 9. maja 2020, še v casu prvega vala pandemije, je EU praznovala 70. obletnico Schumanove deklaracije, ki je sprožila proces evropske integracije. V ospredje javne zavesti so stopili glasovi po oživitvi povezovalnega procesa. Eden kljuc­nih ocitkov na racun EU je bil (in je deloma še), da so države – tudi zaradi zapiranja mej – med seboj locene kot že dolgo niso bile. Vsaka clanica EU je v zacetku spopadanja s pandemijo ukrepala na svojo lastno pest in bolj kot evropske zastave, ki naj bi jih ljudje ob evropskem slavju izobesili, so po oknih visele zastave posameznih držav. Izkljucevalna narava nacionalne države, ki jo simbolizira in uresnicuje meja, je bila v casu pandemije mocno prisotna, z njo vred pa tudi nacionalizmi in populizmi. Ne glede na to ugotovitev – ali prav zaradi nje – je narašcalo prepricanje, da so evropske rešitve neobhodno potrebne za spopadanje z velikimi izzivi, s katerimi se nobena država ne more sama spoprijeti. O tem so govorili tudi številni, sicer pojenjajoci ocitki, da je EU pri zajezitvi pandemije covida-19 precej neucinkovita in neusklajena. Kriza zaradi covida-19 je pokazala soodvisnost držav clanic EU, a tudi drsenje nekaterih držav, še zlasti Madžarske, v avtoritarni populizem, ki spravlja v nevarnost evropske vrednote in predpostavlja ljudstvo, populus, volk, pogosto kot poenoteno/homogeno »mi-skupnost«, ki prekine refleksijo o strukturnih hierarhijah in preseže razlike po razredu, etnicnosti in spolu (gl. Pajnik 2020). Populisticni voditelji sami zase trdijo, da predstavljajo glas ljudstva, svoje cilje skušajo doseci s slikanjem notranjega in zunanjega sovražnika, na primer s spretnimi tviti, diskreditacijami in drugimi oblikami neposredne, nereguli­rane komunikacije. Guillaume Klossa, ustanovitelj »think tanka« EuropaNova ter pobudnik in sopredsednik nevladnega združenja Civico Europa, se je spraševal: »Bomo tudi v prihodnje skupaj ustvarjali zgodovino in torej poskr­beli za nov zagon evropskega projekta, bomo ostali na mestu, ali morda pod pritiskom populizmov nazadovali?« (Citirano v Podkrižnik 2020) Svojo misel je napeljal na ameriškega predsednika Franklina D. Roosevelta, ki mu je v 30. letih 20. stoletja z New Dealom8 uspelo prebroditi veliko gospodarsko krizo in na federalni ravni obvarovati ZDA pred fašizmom. »Cas je, da za new deal poskrbimo tudi v Evropski uniji, in ta nova pogodba mora biti gospodarska, razvojna, kulturna, okoljska, demokraticna in vkljucujoca. Ce bo res takšna, bodo populizmi brez dvoma oslabeli.« (Klossa, citirano v Podkrižnik 2020) O tem, da (naj) kriza krepi zavedanje o pomenu skupnih institucij EU, je opozoril tudi odmevni poziv filozofov Roberta Castaldija in Daniela Inne­rarityja k vecji odzivnosti EU v kriznem stanju pandemije, ki so ga podpisale številne pomembne evropske osebnosti (CesUE 2020). Poziv so podprle tudi krovne organizacije slovenske narodne skupnosti v Italiji, Slovenska kulturno­gospodarska zveza (SKGZ) in Svet slovenskih organizacij (SSO), ter itali­janske narodne skupnosti v Sloveniji in na Hrvaškem (Italijanska unija). V tozadevnem trojezicnem slovensko-italijansko-hrvaškem dopisu, ki so ga 26. marca 2020 naslovile tudi na predsednike vlad Italije, Slovenije in Hrvaške, izražajo zaskrbljenost nad neusklajenostjo držav v zvezi z ukrepi predvsem na mejnih prehodih, »saj takemu stanju nismo prica že sedemdeset let9« (gl. SSO 2020). Obmejni prostor so, kot poudarjajo, »vedno razumeli kot 8 Program New Deal je imel tri glavne strebre: pomoc (za brezposelne), okrevanje (go- spodarstva z ustvarjanjem novih delovnih mest) in reforme (prek programov socialne države in drugih predpisov). 9 Letnica se nanaša na obdobje intenzivnih geopoliticnih dogajanj v zvezi z mejo med Italijo in Jugoslavijo, ki so kulminirala v letu 1953 z znano Tržaško krizo in nato s »po-miritvijo« z Londonskim memorandumom oktobra 1954, ko sta obe državi soglasno obmocje odprtosti, kar postavljajo trenutne emergencne razmere pod velik vprašaj«, EU pa kot instanco, ki je poklicana, da podpira »prizadevanja, ki smo jih v preteklih desetletjih vložili v rušenje fizicnih in miselnih mej« (SSO 2020). Dopis sklenejo z navedbo iz poziva, ki se zakljuci s stavkom: »Cas je za evropsko enotnost in ne za nacionalno delitev.« (SSO 2020) 29. aprila 2020 sta predsednica in predsednik obeh krovnih organizacij Slovencev v Italiji ministrici Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Heleni Jaklitsch prek videokonference posredovala dokument s kljucnimi odprtimi vprašanji slovenske narodne skupnosti, med katerimi je poudarjena težnja, da naj rahljanje ukrepov za zajezitev covida-19 vkljucuje tudi »maloobmejne prehode« (SKGZ 2020). Na problematiko zapiranja meje in negativne ucinke na obmejno prebivalstvo so krovne organizacije opozorile tudi predsednika vlade Janeza Janšo, ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa in predsednika države Boruta Pahorja (SKGZ 2020). Ocitno so bile pri tem le delno uspešne, saj je slovenska vlada piclo leto kasneje, 28. marca 2021, ponovno zaprla meje in predvidela njen prehod le na omejenem številu kontrolnih tock – in to kljub dejstvu, da je bil v predhodnih tednih »od vseh odvzetih brisov na meji /…/ le 1 odstotek pozitivnih« (SKGZ 2021). Krovne organizacije, ki sta se jim pridružila še senatorka v italijanskem parlamentu Tatjana Rojc in poslanec v Državnem zboru Republike Slovenije Felice Žiža, zato v pozivu slovenski vladi naglašajo, da ta odstotek »dokazuje, da so naše zahteve po ohranjanju izjem za ljudi, ki živijo ob meji, ne le smiselne, ampak tudi upravicene« (SKGZ 2021). V tem kontekstu velja poudariti, da so pripadniki slovenske narodne skupnosti v Italiji vstop Slovenije v EU leta 2004 in vstop v schengenski pro-stor decembra 2007 smatrali kot izjemno pomemben zgodovinski mejnik, ki je bil – in je še naprej – prežet z velikimi pricakovanji. To izhaja tudi iz intervjujev z reprezentativnimi predstavniki Slovencev v Italiji. Eden izmed njih je razloge za ta pricakovanja izrazil takole: »Ker bo prost prehod meje važen element za prehod kulture, za prehod izmenjav, za prehod integracije, /…/ še predvsem v tistih mestih in krajih, kjer ljudje živijo eden ob drugem /…/« (citirano v Mezgec 2008, 170). Velik del prehajanja meja in cezmejnega povezovanja vzdržujejo pripadniki manjšin, še zlasti Slovenci v Italiji, ki živijo vzdolž celotnega slovensko-italijanskega mejnega pasu (gl. Bogatec & Vidau 2020), a tudi drugi »mejni precevalci« (angl. border crossers; Anzaldúa 1987). Sem gre ob številnih otrocih, šolarjih in študentih (gl. zadnji odst. 4. poglavja v tem clanku) prišteti precejšen del »cezmejnih migrantov« iz Trsta, ki so se ob sprošcanju evropskih integracijskih tokov in ob postopni ukinitvi mejnih kontrol med Italijo in Slovenijo selili na obmocje slovenskega Krasa, kjer so potrdili obstojeco ozemeljsko razdelitev. Obdobje okoli leta 1950 je bilo za obmejne prebivalce najtežje, meja je bila nekaj casa skoraj neprepustna (gl. npr. Pupo, 1989). si ustvarili dom (kupili zemljišce, hišo ali drugo nepremicnino)10, vendar so s Trstom ohranjali »elasticno« razmerje, saj so v njem še vedno delali, gojili družbene in prijateljske vezi ter preživljali del prostega casa (Jagodic 2011). Pojav »mejnih precevalcev« daje tudi vedeti, da meje v procesu evrop­skega povezovanja ne oznacujejo vec le zamejenega ozemlja, temvec v vse vecjem obsegu prostor povezljivosti in medsebojnega ucinkovanja med sosedi; namesto da bi predstavljale locnice, odpirajo prostore – med razlicnimi naci­jami, jeziki, kulturami in nacini življenja. Cezmejna povezanost ni vec izjema, temvec vse bolj pravilo. O tem govori tudi Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje EZTS GO, ki ga tvorijo obcinska trojica Gorica (IT), Nova Gorica (SI) in Šempeter - Vrtojba (SI). V njegovem okviru izvajajo na primer projekt Salute – Zdravstvo, ki si prizadeva za vzpostavitev mreže cezmejnih zdra­vstvenih storitev (Interreg 2020). V sklopu kandidature obeh Goric za EPK v letu 2025 je ekipa GO! 2025 v casu pandemije covida-19 pod njenim okriljem organizirala izjemno uspešen spletni tecaj italijanšcine in slovenšcine, ki se je zacel 30. marca in ga je že ob koncu maja 2020 obiskovalo vec kot tisoc tecaj­nikov. Tecaj ni usmerjal le v ucenje jezika, temvec tudi v cezmejno »ohranjanje ideje o sožitju, socutju in solidarnosti« (GECT GO / EZTS GO 2020; Primor-ski dnevnik 2020c). Ko je bilo 18. decembra 2020 znano, da je Nova Gorica z Gorico dobitnica EPK, sta mestoma pisno cestitala tudi predsednika Slovenije in Italije, Borut Pahor in Sergio Mattarella: »Iskreno naju je navdušila vest, da bosta Gorica in Nova Gorica s projektom ›GO! Borderless‹ postali EPK. To je cudovita ilustracija skupne prihodnosti. V sodelovanju in sožitju razlicnih jezikov in kultur, nastaja tudi skupna, brezmejna evropska identiteta.« (Pri-morski dnevnik 2020e). Aprila 2021 sta predsednika na srecanju v Rimu – na pobudo obeh goriških županov – naznanila, da bosta jeseni obiskala Novo Gorico in Gorico ter prevzela skupno pokroviteljstvo nad EPK (Verc 2021b). Do srecanja je prišlo 21. oktobra 2021. Predsednika sta v program obiska vkljucila tudi srecanje s predstavniki Slovencev v Italiji in Italijanov v Slove­niji, poudarjeni sta bili svecanost obiska (sprejem predsednikov z vojaškimi castmi, godba slovenske vojske je zaigrala italijansko in slovensko himno) ter pomembnost medsebojnega povezovanja, manj pa pomembnost obcutnejših vezi s širšimi plastmi obmejnega prebivalstva: »Radi bi bili bliže« se je gla­sil casopisni naslov ob sprejemu obeh predsednikov v Gorici in Novi Gorici (Primorski dnevnik 2021c). Slovesnost na Trgu Evrope/Transalpina, ki jo je z mocnim simbolnim nabojem v smislu koncepta GO! Borderless sooblikoval komaj enajstletni pianist Isaak Hrovatin,11 je bila namenjena le povabljenkam in povabljencem (Voncina 2021 b). 10 Med letoma 2004 in 2015 naj bi se na obmocje upravnih enot Sežana in Koper preselilo okoli 750 italijanskih državljanov, od tega 526 na Kras (Regionalobala 2016). 11 Mladi pianist Isaak Hrovatin na svecani prireditvi ni le mojstrsko zaigral uvodne skladbe Variations of Paganini, predsednika Pahorja in Mattarello je nagovoril tudi v Ne glede na ta obetavni trend se je v casu pandemije covida-19 jasno pokazalo, da je EU preslabo opremljena, da bi primerno udejanjala svoje poslanstvo. Temu botrujejo tudi omejene pristojnosti EU in dejstvo, da ima EU številne znacilnosti, ki so »state-like«, krojene po modelu nacionalne države (Sweeney 2005, 240–241), pri cemer kljucno vlogo igra prav nadzor meje. To vlogo podkrepljuje tudi koncept federalizma in konfederalizma, v katerem ostajajo nacionalne države kot locene enote s koncno mocjo odloca­nja slej ko prej vodilna smernica politicne elite in birokracije EU. Ta vloga je še posebej jasno stopila na plano, ko sta se schengenska meja na jugu Slovenije in italijansko-slovenska državna meja spremenili v kljucni prizorišci varnostnih investicij tako v politicni retoriki kot v dejanski politiki nadzora. Jasno pa je v krizi covida-19 tudi postalo, da življenje na meji tudi za pripadnike manjšin ni ravno udobno in da lahko tudi ti kaj hitro postanejo predmet nadzora. Medijsko odmevna je bila zgodba tržaškega Slovenca Daniela Malalana, ki sta ga 7. maja 2020 na meji z Italijo ustavila dva slovenska vojaka – eden izmed njiju je vanj meril s puško, mislec, da je prebežnik. Italijanska poslanka in nekdanja predsednica Avtonomne dežele FJK Debora Serracchiani je itali­janskemu zunanjemu ministru porocala o skrb vzbujajocih in meddržavno­pravno nesprejemljivih dogodkih na meji med Italijo in Slovenijo, zmotno menec, da ni šlo za vojaka redne vojske, temvec za »oborožene pripadnike paravojaških struktur« (Informatrieste 2020). Ko je bilo potrjeno, da se je dogodek dejansko zgodil, sta Nova24TV in v tvitu tudi predsednik slovenske vlade Janez Janša, dejala, da »ne gre izkljuciti možnosti o nacrtni provoka­ciji Slovenske vojske in s tem tudi vlade z namenom insceniranja incidenta« (Primorski dnevnik 2020d). Slovenski notranji minister Aleš Hojs se je insi­nuaciji o incidentu pridružil in vzel v bran vojaka, ne pa Malalana: »Ce je ta vojak imel indic, da gre za organiziran kriminal, da gre za tihotapljenje ljudi, je – tako kot bi moral storiti vsak izmed nas – v bistvu moral odreagirati in kazniva dejanja preprecevati.« (Primorski dnevnik, 2020d) Navedek implicira predsodek o kriminogenosti imigrantov, ki ohranja in spodbuja predstavo o ogroženosti »avtohtonega« prebivalstva, pri cemer je prvenstveno mišljeno vecinsko prebivalstvo Slovenije. Implicira pa tudi, da bi lahko bili pripadniki manjšin in drugi ljudje, ki živijo ob meji, povezani s »kaznivimi dejanji«, ki se jih kaj rado – ce že ne eksplicitno, pa vsaj implicitno – pripisuje beguncem in imigrantom. Velja vzeti v obzir, da so pripadniki manjšin z vidika nacionalnih cen­trov moci tradicionalno dojeti kot »sumljivi«, premalo lojalni in zato nevarni. Slovence v Italiji se v tem smislu še vedno obravnava kot nekakšen »tujek« slovenšcini in italijanšcini. Predstavil se je kot decek cezmejnega okolja. Dejal je, da živi v Italiji, šola se v Sloveniji, klavir igra v obeh državah, prijatelje in družino pa ima tako v Gorici kot v Novi Gorici (Voncina 2021b). znotraj vecinskega družbenega okolja. Malalan je bil oznacen za »radikalnega titoista in zagovornika Antifa« (Primorski dnevnik, 2020d), »antifa-zamejca« (Nova24TV 2020), »Tržacana z dvojnim državljanstvom« (RTV Slovenija 2020), »levicarja«, nekoga, ki »na prvi pogled spominja na nezakonitega migranta« (Demokracija 2020) ipd. Argumentacija je ustvarjala vtis, da obstaja med njim in vecinsko slovensko populacijo ireduktibilna kulturna razlika, »necistost« (Douglas 1966), ki implicira zašcitne pregrade ali ukrepe, da ne bi prišlo do kontaminacije ali mešanja. Še zlasti za nacionalne ideolo­gije, ki so institucionalizirane tudi v državnih aparatih in aktih, je znacilno, da kulturno mešanje obravnavajo kot neavtenticno, nemoralno ali celo izdajal­sko (Pušnik 2011, 158), kar je eden izmed bistvenih razlogov, da se pripadniki manjšin zatekajo v etnicno mimikrijo ali »skrite identitete« (Juric Pahor 2009). Pomenljivo je, da v Sloveniji o kategoriji »mešanosti« še ni prišlo do javne ali politicne razprave (Sedmak 2020), pa ceprav so pripadniki narodnih manjšin v obmejnih in cezmejnih obmocjih v nenehni interakciji s pripadniki vecinske kulture in drugimi (priseljeniškimi) kulturami, obiskujejo »manjšinske« ali dvojezicne vrtce, šole in univerze tostran in onstran meja ter so pogosto tudi clani etnicno mešanih družin (gl. npr. Jagodic 2008; Cok & Pertot 2010; Sed­mak 2018; Mezgec 2019; Zorcic 2019). Prevladujoce razumevanje narodnih skupnosti temelji na koncepciji, ki jih predpostavlja kot kulturno homogene, jasno zamejene in locene druga od druge. Med nacionalno retoriko in znacil­nostmi obmejnih obmocij (npr. stik dveh ali vec kultur in jezikov, ki se med seboj prepletajo in spreminjajo) obstaja velik razkorak. Prebivalci teh obmocij, še zlasti pripadniki narodnih in priseljenskih manjšin, so v veliki meri nosilci transkulturnih ali hibridnih identitet (gl. npr. Pertot 2011; Juric Pahor 2012; 2017; 2020; Sedmak & Zadel 2015; Zadel 2020). Kaže pa, da je vseobsegajoca ideologija nacionalizma še vedno dovolj mocna, da to realnost lahko zasenci ali z njo interferira. Ni nakljucje, da pomen pripadnikov slovenske narodne skupnosti v Italiji pri prizadevanju za zajezitev covida-19 v prvem, drugem in tretjem valu pandemije (vse do zakljucka te razprave septembra 2021) ni bil deležen nobenega priznanja in ni bil spodbujan – ne s strani Italije in ne s strani Slovenije. So pa pandemija in z njo povezani nadzori in restrikcije na mejnih preho­dih med Slovenijo in Italijo nedvomno ojacali zavest o tem, da ima imaginarij meje, oznacen z razlicnimi fizicnimi preprekami (barikadami, zapornicami, ograjami, prevec formaliziranimi ali tudi militariziranimi obredi prehajanja) negativne posledice za medsebojno sožitje predvsem ljudi in narodnih sku­pnosti, ki živijo ob meji. Jasen indic za to je predstavljal obisk predsednikov Republike Slovenije Boruta Pahorja in Republike Italije Sergia Mattarelle 21. oktobra 2021 v Novi Gorici in Gorici, ki si že vec let prizadevata za ustvar­janje vzdušja meddržavnega dialoga in zaupanja »v evropskem duhu«. Da se pri tem zavedata tudi vloge, ki so jo odigrali pripadniki manjšin, govori njun custveno nabit stisk rok, ki je 13. julija 2020, ob 100-letnici požiga Narodnega doma v Trstu in sredi pandemije, obkrožil Evropo in svet. Z roko v roki in v popolni tišini sta se predsednika poklonila pred spomenikoma na »bazov­skem šohtu« in na »bazovski gmajni«, ki simbolizirata spomin na prve žrtve fašizma (ustrelitev štirih »bazoviških junakov« 6. septembra 1930) ter na žrtve »fojb in eksodusa« (»bazovski šoht«), ki govorijo o tem, da so tudi osvobodi­telji in povojne oblasti zakrivili zlocine, ki so prizadeli predvsem pripadnike italijanske narodnosti. Gre za dva dogodka, ki sta zlasti med pripadniki obeh narodnih skupnosti povzrocila nekakšno »brezimno grozo«, katastroficno psihicno travmo, ki jo je zelo težko predelati in se je polegla na samo dno skupinske psihe (gl. Fonda 2009). Obcuten stisk rok obeh predsednikov držav predstavlja zato pomemben signal v smeri poglobljene (nestereotipne) refle­ksije o temah, ki se nanašajo na tesno med seboj povezani, torej tudi skupni »spominski kompleks«. Takšna refleksija je pogoj za kar se da neobremenjeno medsebojno razumevanje in dialog. 13. julija 2020 sta predsednika obeh držav podpisala tudi spomenico, s katero bo Narodni dom prešel v last slovenske narodne skupnosti v Italiji. Dobro leto po podpisu spomenice, 7. oktobra 2021, je italijanska vlada z uredbo zagotovila pravno podlago za prenos lastni­štva Narodnega doma (Majovski 2021b). Ni nakljucje, da se je v Trstu od 9. septembra 2021 odvijalo tudi »manj­šinsko tridnevje«, to je 65. kongres Federalisticne unije evropskih narodnih skupnosti (FUEN), ki pod svojim okriljem združuje vec kot 100 clanic iz razlicnih evropskih držav. Na kongresu so se izrekli proti »izkljucujocemu nacionalizmu« in ugotovili, da države clanice EU še vedno blokirajo evropsko reševanje manjšinskega vprašanja, saj predpostavljajo, da so manjšinske pra-vice še vedno v pristojnosti držav clanic in ne EU. Na kongresu so podkrepili zahtevo po sprejetju vseevropske pravne norme za izboljšanje pravnega polo-žaja »avtohtonih narodnih skupnosti« v Evropi (Žerjal 2021a, b). 7 Sklep V prizadevanjih za zajezitev pandemije covida-19 na mejnem obmocju med Italijo in Slovenijo (prispevek se osredotoca na »prvi val« pandemije spomladi 2020 in vse tja do zacetkov »cetrtega vala« pandemije septembra in oktobra 2021) se je pokazalo, da je »meja kot metoda« tesno povezana s topografijo nacionalisticnega diskurza, za katero je kljucnega pomena obstoj specificnega, teritorialno zamejenega ozemlja, ki je »habituiran« v samo državo in obli­kuje identifikacijo skupnega. Ker je (severna) Italija postala prvo in zacasno tudi glavno evropsko žarišce okužb s SARS-CoV-2, se je ta identifikacijski mehanizem odražal v pozivih in bojaznih tipa »Mi nismo Italija in nocemo biti Italija, mi to zmoremo«, ki jih je evociral vladni govorec sosednje države Slovenije za covid-19, prisotni pa so bili tudi v številnih medijskih naslovih. Obcutja groze in tesnobe, ki so se sprostila ob pandemiji, naj bi se stekala v akt, ki predpostavlja kompaktno in neprodušno zamejeno skupnost državlja­nov. Toda nacionalne meje, za katere se je izkazalo, da so še vedno tu zato, da zadržijo zunaj tujke in vsiljivce, v obravnavanem primeru »nezakonite« priseljence (težnja po zaostritvi nadzora schengenske in italijansko-slovenske meje v obliki »mešanih patrulj« je dobila nov zagon prav v casu pandemije covida-19), so v resnici dalec od tega, da bi jih bilo mogoce zajeti z monološko imaginacijo nacionalne perspektive, sploh pa niso linearne, trdne ali fiksirane. V izrednem stanju koronakrize se je v obmejnem obmocju med Italijo in Slo­venijo izkazalo, da se meje ne omejujejo le na eno samo funkcijo meje, saj opravljajo hkrati vec funkcij razmejitve in teritorializacije, kar pomeni, da se je politicna prostorskost nacionalne države, v tem primeru zlasti Slovenije, na njenem obrobju razcepila v množico zacasnih, premicnih, namestitve­nih in odstranljivih pojmov in sinonimov za mejo: »zaprta meja«, »zašcitna pregrada«, »kontrolne tocke«, »zapore«, »pandemicna meja«, »bodeca žica«, »panelna ograja«, »schengenska meja«. Pojmi dajejo hkrati vedeti, da so meje vselej tudi porozne, »polisemanticne« in naddolocene s procesi evropske inte­gracije: terjajo sodelovanje med državami clanicami EU in ne gre jih videti zunaj procesov globalizacije, ki prehajajo v vedno bolj spremenljive kontekste. Znacilni zanje so selektivna prepustnost, razlikovalno vkljucevanje in njihovo pomnoževanje (gl. Mezzarda & Neilson 2013; Balibar 2015). Kot crte, ki se rišejo in utrjujejo s pogosto nasilnimi zgodovinskimi procesi, so meje tocke konfliktov in dialoških soocenj, stikov in prehodov, povezovanja in locevanja. Prispevek je ponazoril, da predstavlja meja, in še dolocneje mejno obmo-cje med Italijo in Slovenijo, tako za pripadnike slovenske narodne skupnosti kot tudi za nosilce javnih funkcij, diplomatske predstavnike in ljudi, ki v njem delujejo in živijo, izjemno živahen in relacijsko gibljiv prostor. Predstavniki slovenske manjšine in diplomacije so ga povezovali z upanjem v miroljubno Evropo, znotraj katere nacionalne (tudi etnicno »mešane« oziroma transkul­turne) identitete naj ne bi bile vec povod za konfrontacijo in nasilje, temvec pogoj za spodbujanje sožitja onkraj izkljucujocih binarnih nasprotij mi proti njim/oni proti nam. Mogoce je reci, da je bila potreba po »biti skupaj« – po meje presegajoci skupnosti – še zlasti v prvi fazi pandemije covida-19, a tudi kasneje, mocno obcutena. V tek je pognala širše – tudi meddržavno – zave­danje, da naj meje ne oznacujejo vec zamejenega, z nacionalizmi prežetega ozemlja, temvec prvenstveno prostor povezljivosti, solidarnosti in sožitja. Viri in literatura Anzaldúa, G., 1987. Borderlands / La Frontera. Aunt Lute Books, San Francisco. Arko, J., 2020. Krek: »V Trst vsak dan odide 5000 Slovencev, ki morajo delati zašciteni«. Primorske novice, 24. april 2020, https://www.primorske.si/slovenija/krek-v-trst­vsak-dan-odide-5000-slovencev-ki-moraj (dostop 27. 5. 2020). Balibar, É., 2002. What Is a Border? V É. Balibar Politics and the Other Scene. Verso, Lon­don, New York, 75–86. Balibar, É., 2015. Borderland Europe and the Challenge of Migration. openDemocracy, 8. september 2015, https://www.opendemocracy.net/en/can-europe-make-it/border­ land-europe-and-challenge-of-migration/ (dostop 14. 10. 2020). Bauman, Z., 1995. Postmoderne Ethik. Hamburger Edition, Hamburg. Bauman, Z., 2006. Moderna in holokavst. Študentska založba, Ljubljana. BBC, 2020. Coronavirus: Italy’s Death Toll Overtakes China’s. BBC News, 19. marec 2020, https://www.bbc.com/news/world-europe-51964307 (dostop 5. 8. 2021). Bogatec, N. & Vidau, Z. (ur.), 2020. A Community at the Heart of Europe: Slovenes in Italy and the Challenges of the Third Millenium. Cambridge Scholars Publishing, Newcas­tle-upon-Tyne. Bucik Ozebek, N., 2020. Dr. Kaja Širok, zgodovinarka: »Zelo težko je bilo miselnost odprtih meja zatreti v enem tednu«. Dnevnik, 2. april 2020, https://www.dnevnik. si/1042926184 (dostop 9. 5. 2020). Bufon, M., 2017. Meje in obmejne skupnosti na Slovenskem. Založba Annales, Koper. CesUE – Centro studi, formazione, comunicazione e progettazione sull’Unione Europea e la global governance, 2020. A European Answer to the Coronavirus Threat to Prove That the EU is a True Community with a Shared Future. Avtorja poziva: R. Castaldi in D. Innerarity, 15. marec 2020, https://www.cesue.eu/en/appeal.html (dostop 16. 9. 2020). Cepar, N., 2020. Župan Miklavcic: Goriška klice na pomoc! Delo, 5. maj 2020, https:// www.delo.si/novice/slovenija/zupan-miklavic-goriska-klice-na-pomoc-305224.html (dostop 10. 5. 2020). Cok, L. & Pertot, S., 2010. Bilingual Education in the Ethnically Mixed Areas along the Slovene-Italian Border. Comparative Education 46 (1), 63–78. Demokracija, 2020. Ekskluzivno: To je Antifa levicarski zamejec iz Trsta, ki obtožuje slovenskega vojaka, da ga je zamenjal za nezakonitega migranta. Demokracija, 12. junij 2020, https://demokracija.si/fokus/ekskluzivno-to-je-antifa-levicarski-zame-jec-iz-trsta-ki-obtozuje-slovenskega-vojaka-da-ga-je-zamenjal-za-nezakonitega-mi­ granta/ (dostop 12. 10. 2020). Devetak, I., 2020a. Dogajajo se cudne stvari: po incidentu. Primorski dnevnik 76 (124), 26. maj 2020, 3. Devetak, I., 2020b. »Koronameja«: zdravilo za brazgotine. Primorski dnevnik 76 (98), 24. april 2020, 3. Dnevnik, 2020. Z motorko nad Italijana. Dnevnik, 13. april 2020, https://www.dnevnik. si/1042927025 (dostop 26. 4. 2020). Dnevnik, 2021. Vlada potrdila dogovore z vec državami o uvedbi skupnih patrulj ne meji s Hrvaško. Dnevnik, 12. avgust 2021, https://www.dnevnik.si/1042970936/slovenija/ vlada-potrdila-dogovore-z-vec-drzavami-o-uvedbi-skupnih-patrulj-na-meji-s-hr­vasko (dostop 13. 8. 2021). Domovina, 2020. Koronavirus v bližini naše zahodne meje. Domovina, 21. februar 2020, https://www.domovina.je/koronavirus-v-blizini-nase-zahodne-meje-zboleli-tri-je-ki-niso-bili-na-kitajskem/ (dostop 26. 4. 2020). Douglas, M., 1966. Purity and Danger: An Analysis of Concepts of Pollution and Taboo. Routledge, London. Ekipa24, 2020. Koronavirus mori po Italiji. Ekipa24, 22. marec 2020, https://ekipa.svet24. si/clanek/nogomet/mednarodni-nogomet/5e77494c0ea72/koronavirus-mori-po­italiji-za-pravi-sok-pa-je-poskrbel-tamkajsnji-zdravnik-vse-se-je-zacelo-s-to-tekmo (dostop 26. 4. 2020). Esih, U., 2020. Minister Hojs izgubil še eno bitko: 37a. clen – Opozicija spet preprecila aktivacijo dodatnih pooblastil vojakom na meji. Delo 62 (275), 27. november 2020, 2. Europol-Interpol, 2016. Migrant Smuggling Networks: Joint Europol-INTERPOL Report. Executive Summary, May 2016, https://www.europol.europa.eu/newsroom/news/ europol-and-interpol-issue-comprehensive-review-of-migrant-smuggling-networks (dostop 2. 8. 2021). Fajfar, S. & Eržen, B., 2020. Na južni meji postavljajo novo ograjo. Delo 62 (86), 14. april 2020, 1, 3. Fasani, F. & Mazza, J., 2020. Being on the Frontline? Immigrat Workers in Europe and the COVID-19 Pandemic. IZA Diskussion Paper Series No. 13963, December 2020. IZA – Institute of Labor Economics, Bonn. Ferlic Žgajnar, B., 2020. Kot da bi imel aids, kolero in kugo skupaj. Stigmatizacija: Ta je zaradi Covida-19 v številnih primerih hujša od samega poteka bolezni. Delo, 18. julij 2020, https://www.delo.si/novice/slovenija/kot-bi-imel-aids-kolero-in-kugo-sk­upaj-330693.html# (dostop 18. 7. 2020). Fonda, P., 2009. Nedomacni notranji tujec. V L. Accati & R. Cogoj (ur.) Fojbe: primer psihopatološke recepcije zgodovine. Krtina, Ljubljana, 101–134. Gašperlin, A., 2020a. Kaj se dogaja na balkanski poti? Primorski dnevnik 76 (109), 8. maj 2020, 5. GECT GO / EZTS GO, 2020. Corsi gratuiti on line di lingua slovena e italiana. GECT GO / EZTS GO, 27. marec 2020; https://euro-go.eu/it/notizie-ed-eventi/news/corsi-gratu­iti-di-lingua-slovena-e-italiana/ (dostop 30. 5. 2020). Hladnik Milharcic, E., 2020. Massimiliano Fedriga: Mi smo prihodnost Evrope, intervju. Dnevnik 70 (176), 1. avgust 2020, Objektiv 8–11. Informatrieste, 2020. Il sindacato dei soldati dell’esercito sloveno si scusa con Trieste. Informatrieste, https://www.informatrieste.eu/ts/blog/il-sindacato-dei-soldati-del­lesercito-sloveno-si-scusa-con-trieste/ (dostop 12. 10. 2020). Interreg Italija-Slovenija, 2020. Projekt »Salute-Zdravstvo« (1. 4. 2017 do 31. 3. 2021), https://www.ita-slo.eu/sl/salute-zdravstvo (dostop 29. 4. 2020). Jagodic, D., 2011. Mobilità residenziale transfrontaliera nel contesto dell’Unione europea: il caso del confine italo-sloveno. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 65, 60–87. Jagodic, D. (ur.), 2008. Mladi v cezmejnem prostoru / I giovani nell’area transfrontaliera. IRSIP, SLORI, Trieste/Trst. Juric Pahor, M., 2009. Hidden Identities within National Minority Groups: The Case of Slovenes in Carinthia and in the Province of Trieste. V C. Promitzer, K.-J. Hermanik & E. Staudinger (ur.) (Hidden) Minorities: Language and Ethnic Identity between Cen­tral Europe and the Balkans. LIT, Wien, Berlin, 35–58. Juric Pahor, M., 2012. Transkulturacija in kulturna hibridnost: dva kljucna pojma postko­lonialnih študijev kot izziv za proucevanje nacionalnih in etnicnih identitet. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 69, 36–65. Juric Pahor, M., 2017. Transculturality. V Y. Y. Kim & K. McKay-Semmler (ur.) The Inter­national Encyclopedia of Intercultural Communication. Wiley-Blackwell, Hoboken (NJ), 1952–1956. Juric Pahor, M., 2020. Nacionalna identiteta v luci globalizacije, glokalizacije in transkul­turacije. Teorija in praksa 57 (2), 561–580. Juric Pahor, M., 2021. Meja kot kraj nadzorovanja in srecevanja z drugim: primer mejnega obmocja med Italijo in Slovenijo v casu pandemije covida-19. V A. Kanjuo-Mrcela & R. Kuhar (ur.) Pandemicna družba: Slovensko sociološko srecanje: Ljubljana, 24.–25. september 2021. Ljubljana, Slovensko sociološko društvo, 54–59. Kalc Furlanic, L., 2020. Poljske poti na meji z Italijo so morali zasuti. Primorske novice, 8. april 2020, https://www.primorske.si/primorska/srednja-primorska/poljske-poti-na­meji-z-italijo-so-morali-zasuti (dostop 27. 4. 2020). Leyen, U. von der, 2020: »Scusateci, ora la Ue è con voi«. La Repubblica, 1. april 2020, https://rep.repubblica.it/pwa/commento/2020/04/01/news/europa_ursula_von_der_ leyen_bruxelles_scusateci_ora_la_ue_e_con_voi-252912437/ (dostop 26. 4. 2020). Lovincic, H., 2020. Koronavirus pred vrati [Radijska oddaja]. RTV SLO, Radio prvi, Stu­dio ob 17h, 24. februar 2020, https://radioprvi.rtvslo.si/2020/02/studio-ob-17-00-208/ (dostop 26. 4. 2020). Majovski, J., 2020a. Pozdrav cez mrežo, slika namesto objema: Italija, Slovenija – Vpliv »pandemicne« meje na vsakdanje življenje ljudi ob njej. Primorski dnevnik 76 (98), 24. april 2020, 3. Majovski, J., 2020b. Kak »prestopnik« je že bil, navala pa niti ne: Pogovor – Ob napovedi poostrenega nadzora zaradi nedovoljenih prehajanj italijansko-slovenske meje. Pri­morski dnevnik 76 (122), 23. maj 2020, 5. Majovski, J., 2021a. Župani vedo, da meja ne bo ustavila virusa: Slovenija – V obmejnih obcinah o odloku slovenske vlade. Primorski dnevnik 77 (78), 2. april 2021, 3. Majovski, J., 2021b. Korak bliže k lastništvu: Narodni dom v Trstu – Vlada z uredbo spre­menila clen zašcitnega zakona o vracanju nepremicnin. Primorski dnevnik 77 (239), 8. oktober 2021, 3. Marussig, M., 2020. Župani solidarni z Gorico. Primorske novice, 31. marec 2020, https:// www.primorske.si/primorska/goriska/zupani-solidarni-z-gorico (dostop 9. 5. 2020). Mezgec, M., 2008. »Delujemo, kot da meje ni vec, kot da prostor nima ovir«: evropski integracijski procesi in aktualnost ideje o skupnem slovenskem kulturnem prostoru. V G. Bajc, D. Jagodic, B. Klabjan, M. Mezgec & Z. Vidali (ur.) Pre-misliti manjšino: pogledi reprezentativnih predstavnikov Slovencev v Italiji in pravno-politicni okvir. Založba Annales, Koper; SLORI, Trieste/Trst, 169–198. Mezgec, M., 2019. Cross-Border Higher Education for Primary School Teachers: The Case at the Italo-Slovene Border. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 83, 21–34. Mezinec, P., 2020. Župani zahtevajo previdnost pri odpiranju mej. Primorske novice, 21. april 2020; https://www.primorske.si/2020/04/20/zupani-zahtevajo-previd­nost-pri-odpiranju-mej (dostop 26. 5. 2020). Mezzarda, S. & Neilson, B., 2013. Border as Method, or, the Multiplication of Labor. Duke University Press, Durham, London. Mihajlovic, N., 2020. SNAV za aktivacijo 37.a clena in spoštovanje ukrepov. Delo, 9. oktober 2020, https://www.delo.si/novice/slovenija/bo-na-vrhuncu-koronakrize-vo­jska-sla-na-mejo/ (dostop 10. 10. 2020). Miloševic, V., 2020. Dlje, ko smo bili izolirani, mocnejša je želja po tem, da bomo spet skupaj [Intervju Vesne Milek s terapevtom psihodrame in psihiatrom Vladimirjem Miloševicem]. Delo 61 (96), 25. april 2020, Sobotna priloga 4–7. MNZ – Ministrstvo za notranje zadeve, 2021. Slovenskim policistom bo pri varovanju meje odslej pomagalo 21 tujih kolegov. Portal GOV.SI, 10. maj 2021, https://www. gov.si/novice/2021-05-10-slovenskim-policistom-bo-pri-varovanju-meje-odslej-po­magalo-21-tujih-kolegov/ (dostop 3. 8. 2021). Munih, K., 2020a. Nova Gorica – Župan je naklonjen rahljanju ukrepov na goriški meji: »Gre za urbano obmocje, na katerem je življenje zlito« [intervju z županom Klemnom Miklavcicem]. Primorski dnevnik 76 (106), 5. maj 2020, 14. Munih, K., 2020b. Že kmalu dodatni kontrolni tocki, režima na meji pa še ne sprošcajo: Goriška – slovenski notranji minister se je srecal z županoma iz Goric in s Slovenci v Italiji. Primorski dnevnik 76 (100), 26. april 2020, 3. Nemec, M., 2020. Poslanska pobuda Matjaža Nemca Vladi RS za usklajenost ukrepov za zajezitev epidemije s sosednjimi državami, 28. oktober 2020, https:// si24.news/2020/10/28/poslanska-pobuda-matjaza-nemca-vladi-rs-za-uskla­jenost-ukrepov-za-zajezitev-epidemije-s-sosednjimi-drzavami/ (dostop 31. 10. 2020). NIJZ – Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2020. Dnevno spremljanje okužb s SARS­CoV-2 (Covid-19), https://www.nijz.si/sl/dnevno-spremljanje-okuzb-s-sars-cov-2­Covid-19 (dostop 8. 10. 2020). Nova24TV, 2020. [Ekskluzivno] To je Antifa zamejec, ki obtožuje vojaka, da ga je zamenjal za migranta!. Nova24TV, 12. junij 2020, https://nova24tv.si/slovenija/eksk­luzivno-je-slo-pri-incidentu-na-meji-za-diverzantsko-akcijo-levicarjev-to-je-zame­jec-ki-obtozuje-vojaka-da-ga-je-zamenjal-za-migranta/ (dostop 12. 10. 2020). Odlok o spremembi Odloka o odrejanju in izvajanju ukrepov za preprecitev širjenja nalezl-jive bolezni COVID-19 na mejnih prehodih na zunanji meji in na kontrolnih tockah na notranjih mejah Republike Slovenije, 2020a. Uradni list RS 86 (2020), 12. junij 2020, 3178. Odlok o odrejanju in izvajanju ukrepov za preprecitev širjenja nalezljive bolezni COVID-19 na mejnih prehodih na zunanji meji in na kontrolnih tockah na notranjih mejah Repub-like Slovenije, 2020b. Uradni list RS 153 (2020), 23. oktober 2020, 6531–6532. Odlok o dolocitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nale­zljive bolezni COVID-19, 2021a, b, c. Uradni list RS 30 (2021), 4. marec 2021; Uradni list RS 46 (2021), 28. marec 2021; Uradni list RS 55 (2021), 9. april 2021. Ohmae, K., 1990. The Borderless World: Power and Strategy in the Interlinked Economy. University of California Press, Berkeley. Pajnik, M., 2020. O (avtoritarnem) populizmu za razumevanje brezpravne demokracije. Alternator – Misliti znanost 14, 26. marec 2020, https://www.alternator.science/sl/ daljse/o-avtoritarnem-populizmu-za-razumevanje-brezpravne-demokracije (dostop 3. 8. 2021). Pajnik, M. & Zavratnik Zimic, S. (ur.), 2003. Migracije – globalizacija – Evropska unija / Migration – Globalization – European Union. Mirovni inštitut, Ljubljana. Pahor, V., 2020. Tudi 30 miljskih malckov se je vrnilo v šolo cez mejo: Koper, Hrvatini –Kljub zmedi skoraj vsi spet v OŠ Pier Peolo Vergerio il Vecchio. Primorski dnevnik 76 (119), 20. maj 2020, 8. Pertot, S., 2011. Identitetne spremembe med Slovenci v Italiji v družinah ucencev šol s slovenskim ucnim jezikom v Italiji. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 66, 24–43. Podkrižnik, M., 2020. Brez kulture bi bila Evropa manj privlacna. Delo, 9. maja 2020, https://www.delo.si/novice/svet/brez-kulture-bi-bila-evropa-manj-privlacna-305834 (dostop 12. 5. 2020). Podobnik, N., 2021. Iztekla se je druga razglasitev epidemije covida-19. STA – Slovenska tiskovna agencija, 16. junij 2021, https://www.sta.si/2912063/iztekla-se-je-dru­ga-razglasitev-epidemije-covida-19 (dostop 11. 8. 2021). Primorski dnevnik, 2020a. Nonota ne moreta k vnukinji: tržaški par je pisal slovenski policiji, a odgovor ni bil spodbuden. Primorski dnevnik, 11. maj 2020, https://www. primorski.eu/se/nonota-ne-moreta-k-vknukinji-EF513996 (dostop 12. 6. 2020). Primorski dnevnik, 2020b. »Kužni prenašalki« Italiji nihce noce odpreti vrat. Primorski dnevnik 76 (120), 21. maj, 2020, 2. Primorski dnevnik, 2020c. Sloveniji bi se pomoc Italiji zelo obrestovala: ocena diplomata – Iztok Mirošic. Primorski dnevnik 76 (85), 9. april 2020, 3. Primorski dnevnik, 2020c. Majski šopek plete kultura: osebnost Primorske 2020 – Majski izbor. Primorski dnevnik 76 (128), 30. maj 2020, 4. Primorski dnevnik, 2020d. Janša in Hojs namignila, da je bil incident na meji insceniran. Primorski dnevnik, 12. junij 2020, https://www.primorski.eu/se/jansa-in-hojs-nami­gnila-da-je-bil-incident-na-meji-insceniran-AB535552 (dostop 12. 10. 2020). Primorski dnevnik, 2020e. Cezmejna zmaga navdušila predsednika: EPK 2025 – Skupna cestitka. Primorski dnevnik 76 (304), 23. december 2020, 15. Primorski dnevnik, 2020f. Predsednik dežele in goriški župan: moti ju, da je slovenska vlada prehitela Italijo pri zapiranju meja. Primorski dnevnik 76 (256), 28. oktober 2020, 2. Primorski dnevnik, 2021a. Vracajo se mešane patrulje: Slovenija, Italija – Dogovor notranjih ministrov Aleša Hojsa in Luciane Lamorgese. Primorski dnevnik 77 (132), 5. junij 2021, 1, 3. Primorski dnevnik, 2021b. Balkansko pot nadzirajo tudi s pomocjo dronov: Tržaška, Goriška – Na meji znova dejavne mešane slovensko-italijanske patrulje. Primorski dnevnik 77 (180), 31. julij 2021, 3. Primorski dnevnik, 2021c. Ukinjajo kontrolne tocke na meji: Slovenija – od jutri. Primor-ski dnevnik 77 (251), 22. oktober 2021, 3. Primorski dnevnik, 2021c. Radi bi bili bliže: sprejema v mestih [Gorica in Nova Gorica]. Primorski dnevnik 77 (99), 27. april 2021, 3. Primorski dnevnik, 2021d. Ceprav jih nihce ni pogrešal, se na mejo vracajo pregrade: Slovenija – Vlada poostrila režim za izstop in vstop v državo. Primorski dnevnik 77 (75), 30. marec 2021, 3. Pupo, R., 1989. Fra Italia e Jugoslavia. Saggi sulla questione di Trieste (1945–1954). Del Bianco Editore, Udine. Pušnik, M., 2011. Popularizacija nacije: komuniciranje, nacionalizem in proizvodnja mej. Založba FDV, Ljubljana. Rainews, 2020. WHO kritisiert Italien wegen Toten in Altersheimen. Rainews, 16. april 2020, https://www.rainews.it/tgr/tagesschau/articoli/2020/04/tag-Senioren-Alten­heim-Italien-WHO-Kritik-Massaker-30a0e62f-c9b2-4c4e-acda-a5c71d58f950.html (dostop 12. 8. 2021). Raziskovalni program – Raziskovalni program Razsežnosti slovenstva med lokalnim in globalnim v zacetku tretjega tisocletja (P5-0409), 2021. Javnomnenjska anketa »Ome­jitveni ukrepi za zajezitev novega koronavirusa, stiki in javna komunikacija v Sloveniji in cezmejnem prostoru«. Znanstveno-raziskovalno središce, Koper; Center za razis­kovanje javnega mnenja; Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana. Reale, E., 2020. Si può escludere che il Wuhan Virus sia uscito da lavoratori della Cina? Start Magazine, 13. april 2020, https://www.startmag.it/mondo/si-puo-esclud­ere-che-il-wuhan-virus-sia-uscito-da-laboratori-della-cina/ (dostop 16. 9. 2020). Regionalobala, 2016. Tržacani se selijo: v Sloveniji boljše življenje. Regionalobala, 5. sep­tember 2016, https://www.regionalobala.si/novica/trzacani-se-selijo-v-sloveniji-bol­jse-zivljenje (dostop 18. 5. 2020). Regionalobala, 2020a. Koronavirus je že nevarno blizu: Italija razglasila izredne razmere. Regionalobala, 31. januar 2020, https://www.regionalobala.si/novica/koronavi­rus-je-ze-nevarno-blizu-italija-razglasila-izredne-razmere-foto-video (dostop 26. 4. 2020). Regionalobala, 2020b. Italijani vedno bolj nezaželeni. Regionalobala, 3. marec 2020, https://www.regionalobala.si/novica/italijani-vedno-bolj-nezazeleni-nekatere­drzave-so-jim-prepovedale-vstop-druge-jih-posiljajo-v-karan (dostop 27. 4. 2020). Regionalobala, 2020c. Kacin pohvalil disciplino Slovencev, zlasti Primorcev: »Mi nismo Italija in nocemo biti Italija«. Regionalobala, 26. marec 2020, https://www.regionalo-bala.si/novica/kacin-pohvalil-disciplino-slovencev-zlasti-primorcev-mi-nismo-itali­ja-in-nocemo-biti-italija-video (dostop 27. 4. 2020). RTV Slovenija, 2020. Malalan: »Napad nekaterih medijev je hujši kot tisti napad vojaka« [Radijski prispevek]. RTV Slovenija, Radio Koper, 18. junij 2020, https://www. rtvslo.si/radiokoper/zgodbe/napad-nekaterih-medijev-je-hujsi-kot-tisti-napad-vo­jaka/527547 (dostop 12. 10. 2020). Samaddar, R. (ur.), 2020. Borders of an Epidemic: COVID-19 and Migrant Workers. Mah­anirban Calcutta Research Group, Kolkata. Sancin, V., 2020. Komaj cakajo, da se bodo lahko spet prosto sprehajali: Milje – Pregrade in zapreke prebudile spomine na preteklost. Primorski dnevnik 76 (115), 15. maj 2020, 5. Sedmak, M., 2018. Manjšinski status in obmejnost kot platforma odnosa do multikul­turnosti (primer italijanske in madžarske narodne manjšine v Sloveniji). Družboslovne razprave 34 (88), 93–112. Sedmak, M., 2020. Mixedness as a Non-existent Category in Slovenia. V Z. L. Rocha & P. J. Aspinall (ur.) The Palgrave International Handbook of Mixed Racial and Ethnic Classification. Palgrave Macmillan, Cham, 335–348. Sedmak, M. & Zadel, M., 2015. (Mešane) kulturne identitete: konstrukcija in dekonstruk­cija. Annales, Series historia et sociologia 25 (1), 155–170. Serra, M., 2021. Pio Albergo Trivulzio, un morto su tre a causa del Covid. La Stampa, 19. marec 2021, https://www.lastampa.it/cronaca/2021/03/19/news/pio-albergo-triv­ulzio-un-morto-su-tre-a-causa-del-covid-1.40047461 (dostop 12. 8. 2021). SKGZ – Slovenska kulturno gospodarska zveza, 2020. Analiticni pregled, ki ga je SKGZ [vecinoma skupaj s SSO – Svetom slovenskih organizacij] opravila v zvezi z vprašan­jem prehajanja slovensko-italijanske meje v casu Covid-a; http://www.skgz.org/sites/ default/files/news/allegati/Analiticni%20pregled%20meja.pdf (dostop 19. 5. 2020). SKGZ – Slovenska kulturno gospodarska zveza, 2021. Poziv Slovenske kulturno gospo­darske zveze (SKGZ), Sveta slovenskih organizacij (SSO), senatorke v italijanskemparlamentu Tatjane Rojc, poslanca v Državnem zboru RS Felicea Žižo, Obalne samoupravne skupnosti in Italijanske unije vladi Republike Slovenije v zvezi z zapi­ranjem mejhnih prehodov. Trst, Koper, 31. marec 2021, https://skgz.org/news/zapi­ranje-mejnih-prehodov-poziv-vladi-rs/ (dostop 21. 8. 2021). Sklep Sveta [Evropske unije] 2008/615/PNZ z dne 23. junija 2008 o poglobitvi cezmejnega sodelovanja, zlasti na podrocju boja proti terorizmu in cezmejnemu kriminalu. EUR­LEX, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:32008D0615 (dostop 2. 8. 2021). SSO – Svet slovenskih organizacij, 2020. Dopis SSO, SKGZ in Unije Italijanov, s katerim se pridružijo pozivu filozofov Roberta Castaldija in Daniela Innerarityja, http://www. ssorg.eu/evropski-odgovor-na-nevarnost-koronavirusa/ (dostop 12. 5. 2020). STA – Slovenska tiskovna agencija, 2020a. Pahor, Tonin in Hojs bi vojski podelila izredna pooblastila, 15. april 2020, https://www.delo.si/novice/slovenija/pahor-tonin-in-ho-js-bi-vojski-podelili-izredna-pooblastila-299620.html (dostop 25. 4. 2020). STA – Slovenska tiskovna agencija, 2021a. Policiji pri varovanju meja pomaga 37 tujih kolegov. STA, 14. avgust 2021, https://www.sta.si/2933552/policiji-pri-varovanju-me­je-pomaga-37-tujih-kolegov (dostop 14. 9. 2021). STA – Slovenska tiskovna agencija, 2021b. Hojs: Od sobote ukinitev kontrolnih tock na notranjih schengenskih mejah. STA, 11. februar 2021, https://www.sta.si/2866508/ hojs-od-sobote-ukinitev-kontrolnih-tock-na-notranjih-schengenskih-mejah (dostop 10. 8. 2021). Sternad, S., 2020a. Obcutek utesnjenosti in želja po svobodi: Breg – Kako je meja spreme­nila vsakdan na tem koncu. Primorski dnevnik 76 (112), 12. maj 2020, 5. Sternad, S., 2020b. Meja je utišala petje in locila prijatelje: Repentabor – Preglavice ob postavitvi pregrad zaradi pandemije. Primorski dnevnik 76 (114), 14. maj 2020, 5. Sweeney, S., 2005. Europe, the State and Globalization. Routledge, London, New York. Tence, S., 2020a. »Za ljudi ob meji ni obcutka«. Primorski dnevnik, 8. maj 2020, https:// www.primorski.eu/se/za-ljudi-ob-meji-ni-obcutka-YD511562 (dostop 8. 5. 2020). Tence, S., 2020b. »Od Slovenije bi pricakoval vecjo skrb za mejo z Italijo«: intervju – FeliceŽiža, italijanski poslanec v slovenskem parlamentu. Primorski dnevnik 76 (113), 13. maj 2020, 2. Tence, S., 2020c. »Nikoli vec zaprte meje«: Italija, Slovenija – Veleposlanik Iztok Mirošic na videmskem forumu Oglejske evroregije. Primorski dnevnik 76 (246), 16. oktober 2020, 3. Tomažic, P., 2020. Prispevek delavcev migrantov k razvoju Evrope in Slovenije v casu pandemije Covid-19. Katoliška cerkev, 17. julij 2020, https://katoliska-cerkev.si/ prispevek-delavcev-migrantov-k-razvoju-evrope-in-slovenije-in-v-casu-pandemije­Covid-19 (dostop 26. 8. 2020). Tortul, M., 2020. Succesful EU-Cooperation between Italy and Slovenia in Covid19 Time. European Commission, 14. april 2020, https://ec.europa.eu/futurium/en/multilingual­ism/successful-eu-cooperation-between-italy-and-slovenia-Covid19-time (dostop 28. 4. 2020). Veleposlaništvo Republike Slovenije v Rimu, 2021. Ukrepi italijanske vlade za zajezitev širjenja virusa covid-19: vstopni pogoji za Italijo, 21. junij 2021, http://www.rome. embassy.si/index.php?id=5940 (dostop 7. 8. 2021). Verc, P., 2020a. Koronapot cez mejo zamejskih študentov: FJK – Slovenija še ni odprla vrat študijskim in šolskim migrantom. Primorski dnevnik 76 (110), 9. maj 2020, 3. Verc, P., 2020b. »Zdaj vsi vidimo, da Bruselj ne ve, kje so Mackolje«: intervju – Konzul RS v Trstu Vojko Volk. Primorski dnevnik 76 (65), 17. marec 2020, 3. Verc, P., 2020c. Od ponedeljka prosta pot cez mejo v vrtce in pole brez nevarnosti karan­tene.: FJK – Obmejni dogovor. Primorski dnevnik 76 (116), 16. maj 2020, 3. Verc, P., 2021a. Vrata so odprta: meja – italijansko ministrstvo za zdravje je odpravilo pravilo o testu. Primorski dnevnik 77 (130), 3. junij 2021, 3. Verc, P., 2021b. Nasvidenje v Gorici: Rim – Italijanski predsednik Sergio Mattarella je sprejel slovenskega kolegu Boruta Pahorja. Primorski dnevnik 77 (89), 15. april 2021, 3. Verginella, M., 2021. Donne e confini. Manifestolibri, Castel San Pietro Romano. Vertacnik, Ž., 2020. Beoviceva: »Situacija je trenutno kar kriticna.« Janša: »Tveganje uvoza novih okužb se hitro povecuje«. Vecer, 17. junij 2020; https://www.vecer.com/ situacija-je-trenutno-kar-kriticna-bojana-beovic-pricakuje-poostren-nadzor-na-me­jah-in-manj-potovanj-10184448 (dostop 17. 5. 2020). Vidau, Z., 2020. Una comunità nel cuore dell’Europa: il caso degli Sloveni in Italia [Video posnetek], 3 September 2020, https://www.youtube.com/watch?v=tVYOQzVKE3I (dostop 31. oktober 2020). Volk, V., 2020. Smo v istem colnu, nismo pa vsi isti. Primorski dnevnik 76 (83), 5. april 2020, 3. Voncina, A., 2020. Na mejnih prehodih spet kontrola: Meja – Od vceraj do 20. decembra nov režim vstopanja v Italijo. Primorski dnevnik 76 (294), 11. december 2020, 3. Voncina, A., 2021a. Slovenija »odprla« mejo tik pred nedeljsko etapo Gira: Pandemija – Vlada crtala Furlanijo - Julijsko krajino z rdecega seznama. Primorski dnevnik 77 (118), 20. maj 2021, 3. Voncina, A., 2021b. Dragi Sergio, caro Borùt: Trg Evrope / Transalpina – Predstavniki manjšine med protagonisti. Primorski dnevnik 77 (251), 22. oktober 2021, 2. Zadel, M., 2020. Transkulturnost v objemu nacionalizma. Annales ZRS, Koper. Zagovornik nacela enakosti Republike Slovenije, 2021. Razmere v domovih za starejše v prvem valu epidemije COVID-19: porocilo o raziskavi Zagovornika nacela enakosti, http://www.zagovornik.si/wp-content/uploads/2021/05/ Razmere-v-domovih-za-starejse-v-prvem-valu-epidemije-Covida-19.pdf (dostop 12. 8. 2021). Zorcic, S., 2019. Linguistic Habitus, Different Capitals and the Identity of Bilingual Youth: The Case of Austrian Carinthia. Journal of multilingual and multicultural development 40 (9), 787–800. Žerdin, A., 2021. MMXX: leto nevarne bližine: kaj je šlo v Sloveniji narobe med epidemijo covida-19. UMco, Ljubljana. Žerjal, I., 2021a. Države še vedno menijo, da so manjšine le njihova pristojnost: inter-vju – podpredsednica Angelika Mlinar ob zacetku kongresa Fuen v Trstu. Primorski dnevnik 77 (214), 9. september 2021, 3. Žerjal, I., 2021b. Ko nacionalizem izkljucuje: Trst – Zacel se je kongres krovne organi­zacije evropskih narodnih manjšin. Primorski dnevnik 77 (215), 10. september 2021, 1, 3. Žužek, A., 2020. Kako je Balkan postal novi Wuhan in zakaj je to nevarno za Slovenijo. Siol.net, 13. julij 2020, https://siol.net/novice/svet/kako-je-balkan-postal-novi-vu­han-in-zakaj-je-to-nevarno-za-slovenijo-529766 (dostop 26. 10. 2020). Robert Devetak Delovanje muzejev slovenske skupnosti v videmski pokrajini v casu pandemije covida-19 Izvlecek Pandemija covida-19 je leta 2020 mocno vplivala na vse vidike življenja po svetu. Prizadela je tudi muzejsko dejavnost, saj so morali muzeji za daljše obdobje zapreti svoja vrata za javnost. Ob visokih financnih izgubah so se soocili še s krcenjem programov, odpušcanji in celo ukinitvijo delovanja. Cas zaprtja sta zaznamovali tudi digitalizacija vsebin in preselitev delovanja na splet, da bi muzeji ohranili stik z obiskovalci. V prispevku so na podlagi inter-vjujev z muzejskimi delavkami in casopisnega porocanja obravnavani muzeji slovenske skupnosti v videmski pokrajini in njihovo soocenje z razmerami v pandemicnem letu, ki so ga zaznamovali predvsem financna izguba, visok padec obiska in sprememba pri strukturi obiskovalcev. Kljucne besede: covid-19, videmska pokrajina, slovenska skupnost v Italiji, muzeji. Operation of Slovene Community Museums in the Province of Udine during the Covid-19 Pandemic Abstract In 2020, the Covid-19 pandemic profoundly impacted all aspects of life worldwide. The museum sector was no exception, as museums had to close their doors to the public for an extended period of time. In addition to high financial losses, they faced programme cuts, layoffs, and even shutdowns. This period was also marked by content digitisation and museum activities moving online to keep contact with visitors. With interviews with museum staff and newspaper reports as its main reference, the article presents the museums of the Slovene community in the province of Udine and their efforts to cope with the situation in the pandemic year characterised by financial loss, a significant drop in visits, and changes in visitors’ profile. Key words: Covid-19, province of Udine, Slovene community in Italy, museums. 1 Uvod Leto 2020 je mocno zaznamovala pandemija nove koronavirusne bolezni (covid-19), ki jo povzroca virus SARS-CoV-2. Virus, ki se je ob koncu leta 2019 pojavil v Ljudski republiki Kitajski, se je na zacetku naslednjega leta raz­širil po celem svetu. Svetovna zdravstvena organizacija (World Heath Organi­zation – WHO) je 11. marca 2020 razglasila pandemijo, države pa so zacele hitro izvajati razlicne ukrepe preprecevanja širjenja bolezni, med katerimi so bili izpostavljeni predvsem ukinitev javnega življenja, delo in šolanje na domu, zaprte meje in prepoved potovanj (WHO 2021). Pandemija je mocno zarezala v zasebno in javno življenje. Neposredno so bile prizadete gospodar­ske panoge in svetovna trgovina, na robu zloma se je ponekod zaradi preo­bremenitve znašel tudi zdravstveni sistem, dolgorocne pa bodo tudi socialne, psihološke in politicne posledice razmer v družbi (Grasso et al. 2021, 2–32; Römisch 2020; Vidmar Horvat & Pušnik 2021; Žagar 2020, 5–32). V prvih mesecih leta 2020 se je virus postopoma razširil v vecini evrop­skih držav, pri cemer je bila Italija prva, ki jo je pandemija prizadela. Po prvih potrjenih primerih konec januarja 2020 so se razmere zacele hitro slabšati od marca dalje, ko je država dnevno beležila vec tisoc novih primerov okužbe in vec sto umrlih za posledicami bolezni (Ministero della Salute 2021). Da bi omejili širjenje virusa, so bile razglašene izredne razmere, ki so trajale od 31. januarja dalje (Juric Pahor 2020, 58–59). Predvsem severni del države (dežele Piemont, Lombardija, Benecija, Emilija - Romanja) se je med februarjem in aprilom 2020 soocil z visokim številom potrjenih primerov in smrtnih žrtev (Ministero della Salute 2021). Hkrati so zaradi omejevanja širitve virusa mejo z njo zaprle njene sosede, tudi Slovenija. Posledice pandemije je obcutila tudi slovenska skupnost v Italiji (Juric - Pahor 2020, 57–81; Brezigar 2020, 83–100). V prispevku bo podrobneje predstavljen eden od vidikov novih raz-mer, vezanih na Slovence, ki živijo v Italiji. Covid-19 je poleg številnih drugih slovenskih institucij zacasno ustavil tudi javno delovanje kulturnih ustanov, med katerimi ima posebno mesto muzejska dejavnost. Raziskava se bo na podlagi pogovorov z zaposlenimi v muzejih in casopisnih virov osredotocila na soocenje muzejev v videmski pokrajini1 s pandemijo v letu 2020. 1 Termin videmska pokrajina je zapisan z malo zacetnico, ker oznacuje zemljepisno podrocje. Videmska pokrajina je bila kot upravna enota ukinjena leta 2018. Na ob-mocju je 17 obcin, kjer živi tudi slovensko prebivalstvo (Trbiž/Travisio, Naborjet - Ovcja vas/Malborgetto Valbruna, Rezija/Resia, Bardo/Lusevera, Tipana/Taipana, Neme/Nimis, Ahten/Attimis, Fojda/Faedis, Tavorjana/Torreano, Podbonesec/Pulfero, Sovodnja/Savogna, Grmek/Grimacco, Dreka/Drenchia, Srednje/Stegna, Sveti Lenart/San Leonardo, Špeter/San Pietro al Natisone, Cedad/Cividale del Friuli, Prapotno/ Prepotto). 2 Muzejska dejavnost v obdobju pandemije Covid-19 Po definiciji Mednarodnega muzejskega sveta (International Council of Muse­ums – ICOM) je muzej »nedobickonosna ustanova, ki trajno nudi storitve za družbo in njen razvoj ter je odprta za javnost, zbira, hrani, raziskuje, obvešca in razstavlja materialno in nesnovno dedišcino cloveštva in okolja, z namenom izobraževanja, preucevanja in uživanja« (Draženovic & Smrekar 2020, 45). Muzeji s svojim poslanstvom delujejo kot nosilci družbenih simbolov, krepijo identiteto posameznega obmocja, ki ga pokrivajo, in s tem aktivno pripomo­rejo k razlicnim vidikom razvoja družbe (Hinz 2016, 9). Funkcionirajo kot družbene arene in postajajo v sodobnem casu vse bolj povezani z javnostjo, ki se v muzejski proces vkljucuje v obliki aktivnega opazovalca, kritika in obli­kovalca vsebin. Muzeji se vse bolj obravnavajo tudi kot prostori ucenja za vse generacije obiskovalcev, in sicer z namenom pridobivanja novih znanj in izku­šenj na podlagi soocenja s snovno in nesnovno kulturno dedišcino (Mensch & Meijer-van Mensch 2015). Kot bo podrobneje predstavljeno v nadaljevanju, na primeru videmske pokrajine, imajo svojo specificno vlogo in pomen tudi institucije, ki delujejo v manjših krajih ali na periferiji in so velikokrat rezultat pobud lokalnih sku­pnosti ali posameznikov. Tovrstni muzeji so se zaceli ustanavljati predvsem od 60. let 20. stoletja dalje, z osrednjim namenom prikazovanja regionalnih in kulturnih posebnosti posameznih krajev. Osredotocili so se na predstavitev in raziskovanje vsakdanjega življenja, s poudarkom na navadah, šegah in oseb­nih zgodbah, ki dajejo krajem znacaj edinstvenosti. Ena od njihovih osrednjih nalog je bila beleženje kolektivnega spomina, ki so ga muzeji opravljali v sode­lovanju z lokalnim prebivalstvom (Perko 2014, 64). Ceprav se tovrstni muzeji velikokrat omejujejo le na manjši prostor, je njihovo predstavljanje kulturne dedišcine lahko izrednega pomena za ohranjanje identitete tam živece sku­pnosti (Miklavcic - Brezigar 2006, 265–277; Mocnik 2016; Draženovic & Smrekar 2020, 26). To še posebej velja za narodne manjšine (Fagerheim Kalsås 2015, 33–48). V letu 2020 se je muzejska dejavnost po svetu znašla v novih, težkih razmerah, ki so bile posledica pandemije covida-19. Z zaprtjem javnega življenja sta bila osnovno poslanstvo in javna služba muzejev onemogocena ali vsaj zelo omejena. Direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac je izpostavila: »Epidemija covida-19 pa muzejem ni povzrocila samo materialne škode, temvec je predvsem ogrozila temeljno poslanstvo institucije, ki je odprta za javnost.« (Zajc 2020) Poleg samega zaprtja razstavnih prostorov so bili okrnjeni ali prekinjeni pedagoško-andragoški programi, aktivnosti, vezane na terensko delo, izobraževanja za vse generacije in druge dejavnosti, s kate­rimi so muzeji prisotni v javnem okolju. Dodatno so muzejsko dejavnost zaznamovali še visoki financni izpadi, nove oblike komunikacije z javnostjo in številna prilagajanja tako imenovani »novi normalnosti«, ki jo je povzro-cila pandemija. Svoja vrata je morala zaradi preprecevanja širjenja bolezni na zacetku leta 2020 obiskovalcem vsaj zacasno zapreti velika vecina muzejev po svetu (UNESCO 2020, 4–31). Države so same in v sodelovanju z UNESCOM (United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization), ICOM-om in drugimi stanovskimi organizacijami uvedle razlicne oblike financne, stro­kovne in materialne pomoci, kljub temu pa se je dejavnost znašla v globoki krizi, ki je zaradi hitrih sprememb in dogajanja ni zmogla predvideti. Da bi lahko bolje razumeli in ocenili obseg krize, je ICOM med 7. aprilom in 7. majem 2020 izvedel anketo, ki jo je izpolnilo 1.600 muzejev iz 107 držav po celem svetu. Poslani podatki nam dajo vpogled v razsežnost krize, ki je sledila zaprtju. Iz analize je razvidno, da je moralo kar 94,7 odstotka muzejev po svetu v tem casu zaradi pandemije zapreti svoja vrata, v Evropi pa je bil ta delež še nekoliko višji – kar 97,1 odstotka (ICOM 2020a, 2–5). Zaprtja so se ponovno vrstila tudi v obdobju drugega vala pandemije, od jeseni 2020 dalje. Po podatkih UNESCA so bili v tem letu zaradi razmer muzeji po svetu v povprecju zaprti 155 dni, kar znaša približno polovico vseh delovnih dni (UNESCO 2021). Skoraj vsi muzeji so porocali o težkih financnih razmerah. Vec kot 80 odstotkov jih je moralo zaradi tega skrciti svoje programe, šte­vilni so morali tudi odpušcati zaposlene, predvsem pogodbene delavce. Vec kot 12 odstotkov muzejev pa je kljub varcevalnim ukrepom porocalo, da se realno spogledujejo z zaprtjem in prenehanjem delovanja (ICOM 2020a, 6–8). Financni primanjkljaj je bil predvsem posledica obcutnega zmanjšanja obi-ska in prodanih vstopnic, povezanega predvsem z mednarodnim turizmom, dodatno pa še zaradi zacasne ukinitve kongresne dejavnosti, koncertov, stro­kovnih srecanj in drugih dogodkov, ki jim muzeji namenjajo svoje prostore. Glavnino zmanjšanja obiska so predstavljali manko tujih obiskovalcev, kar je bila posledica zaprtih meja in omejitev pri potovanjih, odpovedi šolskih skupin in ob ponovnem odprtju prostorske omejitve (npr. krožne poti, ome­jitev števila obiskovalcev glede na velikost površine razstavnih prostorov), ki so bile vezane na preprecevanje širjenja bolezni (NIJZ 2020; Ministrstvo za kulturo 2020). Številne ustanove se brez financne pomoci držav ne bi zmogle prebiti skozi nastale razmere (NEMO 2021, 4). V raziskavi ICOM-a je kar 44 odstotkov muzejev porocalo, da je njihova financna izguba v letu 2020 prese­gla polovico pricakovanega letnega prihodka (ICOM 2021a, 9). Posebej pri­zadeti so bili zasebni muzeji, ki so še v vecji meri odvisni od tržne dejavnosti kot javne ustanove (Amann et al. 2021, 46). K pomoci muzejem je aprila 2021 pozvala tudi generalna direktorica UNESCA Audrey Azoulay: “The place we reserve for museums in pandemic recovery policies says a great deal about the societal values we wish to uphold. In the midst of the crisis, we must not lose sight of the fundamental importance of ensuring access to culture and conserving our shared heritage in all its diversity. States have an essential role to play in supporting muse­ums in this difficult period, through an ambitious cultural policy, not only to guarantee their survival but to prepare them for the future.” (UNESCO 2021) Številne od teh podatkov lahko preslikamo tudi na Slovenijo in sosednjo Italijo. Iz podatkov za Slovenijo, kjer so bili v letu 2020 muzeji za obiskovalce zaprti med 13. marcem in 29. aprilom (v casu prvega vala pandemije) ter od 24. oktobra dalje (v casu drugega vala), je razvidna velika razlika pri vseh vidikih javnega delovanja muzejev glede na prejšnja leta (Poljak Istenic 2020, 94–105; ICOM 2020b, 7–24). Pandemija je mocno zarezala tako na podro-cje obiska kot na organizacijo kulturnih dogodkov. Glede na podatke, ki jih je v anketi zbral Statisticni urad Republike Slovenije (SURS) med 93 muzeji in galerijami v Sloveniji, jih je kar 94 odstotkov izjavilo, da so nove razmere povzrocile okrnitev dejavnosti. Število pripravljenih razstav se je glede na leto 2019 zmanjšalo za skoraj 37 odstotkov (iz 1.406 na 893). Izpad klasicne raz­stavne dejavnosti so številne institucije poskušale nadomestiti z virtualnimi razstavami – teh so v letu 2020 pripravili 185, skupni ogled pa je presegel 650.000 obiskovalcev. Še veliko vecja razlika je bila razvidna v primerjavi obi-ska ustanov med letoma 2019 in 2020. Ta se je v tem obdobju zmanjšal za skoraj 65 odstotkov. Na obisk so vplivale tudi omejitve gibanja znotraj države med obcinami oziroma regijami, še v vecji meri pa omejitve v mednarodnem merilu. Zaradi slednjega bode v oci predvsem manko tujih obiskovalcev, kjer je bil ta padec zaradi okrnitve potovanj in zaprtih meja skoraj 82-odstoten (SURS 2021). Predvsem v vecjih, državnih muzejih je velik rez pri številu obiskovalcev povzrocil tudi vecjo financno izgubo (Direktorat za kulturno dedišcino 2020, 2–4). V anketi, ki jo je v casu prvega zaprtja pripravila Sku­pnost muzejev Slovenije, je 41 muzejev in galerij, ki so odgovorili na vpraša­nja, skupno porocalo o približno 650.000 evrih izpada dohodkov. Predsednica Skupnosti muzejev Slovenije Aleksandra Berberih Slana je izgubo oznacila za »katastrofalno, sploh ker z lastnimi prihodki pokrivamo vse mogoce – od plac do investicijskega vzdrževanja in nakupa opreme« (Jurc 2020). Podobne razmere so beležili tudi muzeji in arheološki parki v Republiki Italiji, ki so bili v letu 2020 najprej omejeni z ukrepi, kmalu pa je sledilo še zaprtje, ki je trajalo od zacetka marca do konca maja (Gazzeta ufficiale 2020a; Gazzeta ufficiale 2020b) in od novembra dalje. Italijo so zaradi pandemije in kot eno vodilnih svetovnih turisticnih velesil, ki jo je leta 2019 obiskalo vec kot 65 milijonov mednarodnih turistov (OECD 2021), omejitve in zaprtja v muzejskem sektorju še posebej mocno prizadeli. Iz podatkov, ki jih je obja­vilo Ministrstvo za kulturo (Ministero della cultura) za 268 ustanov, je razvi­dno, da se je njihov obisk zmanjšal za vec kot 75 odstotkov, prihodki pa za 79 odstotkov. V deželi Furlaniji - Julijski krajini (FJK) je bil padec nekoliko nižji in je znašal tako pri obiskovalcih kot pri prihodkih okoli 58 odstotkov (Ufficio di statistica 2021). Po ocenah italijanskega statisticnega urada (Istituto nazionale di statistica) je izguba muzejskih institucij za obdobje med marcem in majem 2020 znašala 78 milijonov evrov (ISTAT 2020). Zaradi obsežnega izpada prihodkov v letu 2020 je morala s financno pomocjo v dogajanje poseci država, ki je samo za državne muzejske ustanove namenila sredstva v višini 165 milijonov evrov (Ministero dalla cultura 2021). Muzeji kljub zaprtju niso zaustavili svojega dela in so se po najbolj­ših moceh in zmožnostih prilagodili novim razmeram. Obdobje zaprtja so muzejski delavci izkoristili za pospešeno inventariziranje, raziskovalno delo, pripravo novih projektov, razstav, publikacij, elektronskih vsebin, v veliki meri z delom na domu. V casu prvega vala je po podatkih Direktorata za kulturo dedišcino od doma delalo vec kot dve tretjini zaposlenih v šestih osrednjih slovenskih muzejih (Direktorat za kulturno dedišcino 2020, 28). Podobne raz-mere so veljale tudi v številnih drugih muzejskih institucijah doma in po svetu (ICOM 2020a, 4–5). Številni, predvsem vecji muzeji, so se zaprtju, omejitvam in razmeram hitro prilagodili ter rešitev našli v novih oblikah komunikacije, ki jo omogocata digitalizacija in splet (Noehrer et al. 2021). Digitalizacija muzejskih vsebin, ki se je postopno razvijala v zadnjih desetletjih (Bertacchini & Morando 2013, 60–72; Li et al. 2012, 646–649; Sosic 2011, 263–280), je s pandemijo dobila mocan pospešek. Pri tem so se nekatere institucije srecale s težavami, ki jih je predstavljalo pomanjkanje ustreznih tehnoloških znanj oziroma digitalne pismenosti (NEMO 2021, 5) ali otežena vzpostavitev odda­ljenega dostopa za zaposlene, ko so delali od doma (Direktorat za kulturno dedišcino 2020, 9). Sorazmerno slabo razvita digitalna oprema in vsebine so bile izpostavljene tudi za italijanske muzejske institucije, ki so bile s tega vidika precej omejene ob zaprtju (ISTAT 2020, 4–5; Agostino et al. 2020, 362–372). V raziskavi, ki jo je opravil italijanski ICOM, je imela med okoli 120 sodelu-jocimi muzeji leta 2018 le dobra polovica svojo spletno stran, približno enak delež pa jih je bil prisoten na socialnih omrežjih (ISTAT 2018, 5). Predhodne izkušnje z digitalnimi vsebinami so se izkazale kot pomembne ob zaprtju in selitvi na splet, na kar je opozorila tudi direktorica umetnostnega muzeja Aca­demia Carrara v Bergamu Maria Cristina Rodeschini: “A dialogue with the public has been maintained via our digital channels. We had already implemented a digital strategy when the museum reopened in 2015, consisting of a website, social media chan­nels and apps, a programme that in this situation has enabled us to step on the accelerator. If we hadn’t had that experience before the epi­demic, it would have been impossible to put into place the subsequent proposals.” (Rigamonti di Cutò 2020) Pozornost je bila zato usmerjena predvsem na ta vidik ponudbe. Prišlo je do izboljšav spletnih strani, postavitev virtualnih razstav in dogodkov ter iskanja novih stikov z obiskovalci, ki ponekod zaradi omejitev gibanja niso mogli priti do kulturnih javnih vsebin drugace kot na spletu (Zajc 2020). Kot uspešen primer je veljala tudi platforma Arts & Culture, ki jo je že leta 2011 ustvarilo podjetje Google v sodelovanju z vec kot 2000 muzeji in galerijami iz vec kot 80 držav (Arts and Culture 2021). Muzealci so svoje delo javnosti predstavljali prek spletnih aplikacij (npr. Zoom) ali z vsebinami na socialnih omrežjih (npr. YouTube, Instagram, Facebook) ter organizirali spletne izobra­ževalne delavnice in virtualna vodenja po razstavah. Med evropskimi muzeji, ki so sodelovali v ICOM-ovi raziskavi, jih je vec kot polovica povecala svojo prisotnost na spletu (ICOM 2020a, 11). Na te nacine so institucije uspele vsaj deloma prebroditi zahtevno obdobje zaprtja, obdržati stik s širšo javnostjo in opravljati svoje temeljno poslanstvo. S prilagoditvami na podrocju digitalne infrastrukture so se bolje soocili vecji muzeji, ki so temu vidiku ponudbe lahko posvetili vec kadra, sredstev in opreme. Številni manjši muzeji si tovrstnih investicij niso mogli privošciti, kar je negativno vplivalo na njihove možnosti stika z javnostjo (ICOM 2021a, 5). Hkrati so nekateri muzeji intenzivno spremljali aktualno dogajanje, povezano z razmerami, ki jih je povzrocila pandemija in so v povezavi s tem pripravili vec dogodkov in akcij. V zvezi s tem je direktor Muzeja Dunaj (Wien Museum/Museen der Stadt Wien) Matti Bunzl izpostavil: »Ce mi kot muzej zdajšnjih Dunajcank in Dunajcanov ne bomo prosili, da nam pomagajo in poši­ljajo vse te stvari, bodo izgubljene. Zagotoviti želimo, da bodo tudi cez sto let otroci naših otrok vedeli, kaj je pomenil cas korone« (Kac 2020). Organizirano je bilo zbiranje predmetov, fotografij in zgodb, vezanih na dogajanje v pande-micnem obdobju. Pri tem so se obrnili tudi na širšo javnost in jo vkljucili v aktivnosti (Kac 2020). V Sloveniji sta takšna projekta na primer izvedla Muzej za novejšo zgodovino (Slovenija in koronavirus: Tudi tvoja zgodba je del zgodo-vine) (MNZ 2020) in Mestni muzej Ljubljana (Koronaprojekt) (MMLJ 2020). Ponovna odprtja muzejev so spremljale razlicne omejitve in smernice, ki so jih uvedle države ali jih je muzejem posredoval ICOM (npr. nošenje zašci­tne maske, razkuževanje rok, vnaprejšnja napoved prihoda, merjenje telesne temperature, uvedba krožne poti po razstavnih prostorih, omejitve števila obiskovalcev) (ICOM 2020c; Lampis 2020a). V poletnih mesecih je zaradi izboljšanja epidemioloških razmer v Evropi številnim institucijam uspelo za krajši cas vsaj deloma ponovno zagnati svojo dejavnost in odpreti svoja vrata javnosti. V jesenskih mesecih je v Evropi sledilo novo poslabšanje zdravstve­nih razmer, kar je vodilo v nova zaprtja in ponovno uveljavitev ukrepov, ki so veljali v casu prvega vala covida-19. Celotna kulturna dejavnost je v leto 2021 tako vstopila s slabo popotnico, visoko financno izgubo, podrejena številnim omejitvam ter s številnimi odprtimi vprašanji in negotovostjo. 3 Muzeji slovenske skupnosti v Beneški Sloveniji in Reziji Slovenska skupnost v videmski pokrajini (Cernetig & Negro 2015; Stranj 1999, 54–193; Zupancic 2021, 71–91) se lahko pohvali z razvejano muzejsko mrežo, ki hrani bogato kulturno dedišcino Slovencev na tem obmocju. Gre vecinoma za manjše zbirke, ki delujejo tako pod okriljem institucij (npr. Inšti-tut za slovensko kulturo (ISK), Zveza slovenskih kulturnih društev (ZSKD)) kot zasebnikov in pokrivajo razlicne vidike slovenske kulture. Vecina muzejev se nahaja v manjših naseljih in pokriva predvsem znacilnosti in posebno­sti, vezane na lokalni prostor (npr. Muzej blumarjev in vasi v Podbonescu (Pulfero), Zbirka varha Matajurja v Sovodnjah (Savogna), Muzej brusacev na Solbici (Stolvizza)) (Cernetig & Negro 2015, 82–83). Sodelavci in sodelavke muzejev, društev in drugih organizacij skrbijo poleg tega tudi za prouceva­nje in ohranjanje slovenskih narecij. Pomen muzejev mocno presega samo ohranjanje kulturne dedišcine, saj hkrati delujejo tudi kot lokalna središca slovenske skupnosti na obmocjih, ki jih pokrivajo, muzejski delavci pa so mocno vpeti v splošno delovanje in prizadevanja za razvoj manjšine tako na podrocju videmske pokrajine kot tudi dežele FJK (Cernetig 2016, 132–133; Ravnik 2015, 11–39; Furlan 1994, 221–227). Tovrstne pobude so še toliko bolj pomembne na obmocjih, kjer se zaradi upadanja števila prebivalstva ukinja osnovna javna infrastruktura (npr. šole, trgovine, pošte), saj s tem kraji ostanejo živi, prebivalstvo pa aktivno. Muzeji tako organizirajo razlicna predavanja, javne dogodke in izobraževanja za lokalno skupnost, izdajajo pa tudi strokovne in leposlovne publikacije (Cernetig 2009, 140). Hkrati so te institucije pomemben povezovalni clen s Slovenijo in sorodnimi slovenskimi institucijami na drugi strani meje. Na ta nacin lahko pripadniki slovenske sku­pnosti v Italiji pridejo do številnih informacij in znanj o dogajanju v Sloveniji, muzeji pa hkrati delujejo kot jezikovna sticišca. Na drugi strani lahko gosti iz Slovenije z obiskom muzejskih institucij podrobneje spoznajo zahodno slovensko cezmejno obmocje. Pobude tamkajšnjih muzejev so združene pod geslom Mi smo tu, s katerim slovenska skupnost v videmski pokrajini enotno promovira muzejsko dejavnost in skrbi za prepoznavnost kulturne dedišcine. Projekt financira FJK s sredstvi 21. clena Zašcitnega zakona za Slovence v Ita­liji (Cernetig 2016, 132–133). Muzejska mreža se je razvila predvsem v zadnjih desetletjih, na pobudo lokalnih skupnosti ali posameznikov, vzporedno s povecanjem zanimanja za kulturno dedišcino in razvojem kulturnega turizma, ter si je uspela zago­toviti pomembno mesto tako pri raziskovanju kot predstavitvi etnoloških, arheoloških, zgodovinskih, jezikoslovnih, geografskih in narodopisnih tema­tik obmocja, ki ga pokriva (Poljak Istenic 2015a; Quaglia 2015, 53–60). Za nadgradnjo muzejske dejavnosti v videmski pokrajini je bil v zadnjem obdo­bju pomemben predvsem Program cezmejnega sodelovanja Slovenija–Italija 2007–2013, ki je poleg javnih sredstev omogocil financiranje s strani Evrop­skega sklada za regionalni razvoj (Poljak Istenic 2015b, 66–72). V tem okviru lahko izpostavimo predvsem projekta Jezik/Lingua in Zborzbirk. Vpliv obeh projektov je bil velik, saj sta omogocila poglobitev stikov in sodelovanja lokal­nih skupnosti, institucij in raziskovalcev z obeh strani meje. Muzeji v Italiji so se lahko seznanili s slovenskimi sorodnimi institucijami in pridobljena znanja vkljucili v svoje delovanje (Cher 2016, 131). Cilj projekta Jezik/Lingua – Vecjezicnost kot bogastvo in vrednota cezmej­nega slovensko-italijanskega obmocja je bil v prvi vrsti promocija in širitev rabe italijanskega oziroma slovenskega jezika ter boljše poznavanje kulture in tra­dicije na obmocjih, kjer živita obe manjšini (slovenska v Italiji in italijanska v Sloveniji). Vodilni partnerji so bili ISK, Slovenska kulturno-gospodarska zveza iz Trsta in Svet slovenskih organizacij iz Trsta, ob sodelovanju števil­nih izobraževalnih in znanstvenih institucij (npr. Univerza na Primorskem, Univerza v Vidmu in Univerza Ca’ Foscari, Univerza v Trstu) ter lokalnih sku­pnosti iz Slovenije in Italije (Jezik/Lingua 2021). S projektom so ovrednotili kulturno in literarno dedišcino ter tradicijo na obeh straneh meje, za ciljno skupino pa so izbrali predvsem mlajše generacije na obmejnem obmocju. Hkrati so omogocili tudi vzpostavitev razlicnih jezikovnih storitev, v obliki delavnic, lektoratov, magistrskega študijskega programa, izdaje publikacij in vzpostavitve jezikovno-svetovalnega servisa (Pertot 2011, 50–53). Projekt se je izvajal med letoma 2009 in 2015. Njegov glavni rezultat je bila vzpostavitev multimedijskega centra za promocijo in širitev slovenskega jezika in kulture v Italiji – Slovensko multimedialno okno (SMO) (Finestra multimediale slovena) v Špetru Slovenov (San Pietro al Natisone), ki ima vlogo osrednjega sloven-skega muzeja v videmski pokrajini (Cernetig 2016, 133). Drugi projekt, poimenovan Zborzbirk – Kulturna dedišcina v zbirkah med Alpami in Krasom, se je osredotocil na ovrednotenje krajevnih, predvsem zasebnih zbirk kulturne dedišcine. Trajal je v obdobju med letoma 2012 in 2015, v videmski pokrajini pa je skupno zajel 15 muzejskih zbirk na obmocju Nadiških in Terskih dolin, Rezije in Kanalske doline (Poljak Istenic 2015a, 35–65; 87–127; Namor 2015, 10–11). Pri projektu so skupaj z lokalno sku­pnostjo sodelovale znanstvene institucije z obeh strani meje (npr. Univerza v Vidmu, Znanstvenoraziskovalni center Akademije znanosti in umetnosti, Goriški muzej, Gornjesavski muzej, ISK), kar je pomembno pripomoglo k dvigu kakovosti muzejske ponudbe. Prišlo je do popisa, inventarizacije in interpretacije muzejskih zbirk. Hkrati je bilo veliko sredstev vloženih tudi v njihovo opremo in infrastrukturo (Ravnik 2015, 11). Zbrano delo je bilo predstavljeno na spletni strani projekta (Zborzbirk 2021), hkrati pa so izdali tudi promocijski material z osnovnimi informacijami za obiskovalce (Poljak Istenic 2015a). Za namen raziskave bomo posebej izpostavili tri muzeje, ki spadajo med aktivnejše in pomembnejše tovrstne institucije ter pokrivajo vsak svoje obmocje, kjer živi slovenska skupnost v videmski pokrajini (Nadiške in Terske doline ter Rezija). V Špetru Slovenov, centru slovenske skupnosti v Beneški Sloveniji, kjer domuje tudi edina slovenska osnovna šola v videmski pokrajini (Zuljan Kumar 2021, 141–155), v okviru ISK-ja deluje SMO. Gre za sodoben in ino­vativen muzej, ki je odprl svoja vrata obiskovalcem leta 2013, kot rezultat že omenjenega evropskega projekta Jezik/Lingua (Cernetig & Negro 2015, 82–83). Muzej, ki je izrazito unikaten v prostoru, kjer deluje, je zasnovala, nacrtovala in koordinirala arhitektka Donatella Ruttar. Uvršca se med nove oblike tematskih in pokrajinskih muzejev, kjer vsebina ne temelji vec na zbi­ranju predmetov, temvec na pripovedih, ki so obiskovalcem predstavljene na razlicne nacine (npr. Govoreca knjižnica, Arhiv zvokov, Zvocne razglednice, interaktivna skulptura Meja) (SMO 2016). Osredotoca se na predstavitev preteklosti, a hkrati posveca posebno pozornost tudi sedanjim razmeram slovenske skupnosti v celotni FJK. Skupna tocka, ki povezuje vse instalacije, je slovenski jezik. Obiskovalci lahko na interaktiven nacin spoznajo sloven-ska narecja v Italiji, krajevne znacilnosti, literaturo, glasbo in druge oblike umetniškega ustvarjanja Slovencev v Italiji. Osrednji element muzeja so nove, sodobne tehnologije predstavitve, zaradi cesar je muzej svojevrstna posebnost v širšem okolju. Hkrati deluje tudi kot dokumentacijski in raziskovalni center ter arhiv, ki daje zbrano gradivo na razpolago širši javnosti in je hkrati tudi prostor za izobraževanje. Na ta nacin se povezuje z okoljem, z javnimi ustano­vami in zasebniki ter s širšo javnostjo doma, v Sloveniji in v drugih državah. Muzej se s svojo sodobno zasnovo poskuša še posebej približati mlajši genera-ciji obiskovalcev. V prostorih deluje tudi Beneška galerija, kjer so organizirane obcasne razstave. Hkrati muzej deluje tudi povezovalno z ostalimi sorodnimi institucijami v videmski pokrajini (SMO 2017). Pred pandemijo je muzej beležil okoli 3.000 obiskovalcev letno (Trinkov koledar 2019, 140). Kulturno dedišcino zgornje Terske doline pokriva Etnografski muzej Bardo (Museo etnografico Lusevera), ki je bil ustanovljen že leta 1973 na pobudo Centra za kulturne raziskave Bardo. Deluje v prostorih nekdanje vaške mlekarne, s to dejavnostjo pa so povezani tudi številni razstavljeni pred­meti, ki jih dopolnjuje še gradivo, ki je vezano na lokalno ljudsko umetnost ter kmecko in obrtno kulturo. Velik del vsebine je muzej pridobil v obdobju po potresu, ki je FJK prizadel leta 1976. Domacini so po obnovi domovanj muzeju podarili številne predmete, ki jih zaradi modernizacije, ki je sledila obnovi poškodovanih naselij, niso vec potrebovali. Muzejski delavci so se zavedali pomena ohranitve in zbiranja materialne dedišcine, še v toliko vecji meri, ker so uradne ustanove to zanemarjale in ignorirale ali pa celo prispevale k porazgubitvi te dedišcine (Cher 2016, 131). Muzej je pridobljeno gradivo v naslednjih letih inventariziral in restavriral z izdatno pomocjo slovenskih kustosov iz Goriškega muzeja (Križnar 2006, 239–242). O pomenu predme­tov, ki so razstavljeni v muzeju, je Luisa Cher (2016, 131) zapisala: »Govorijo nam o tem, kako so proizvajali, delali in živeli naši ocetje. A govorijo nam tudi o duhovni kulturi, saj vsebujejo simboliko, ki jo skupnost izraža in ki se odraža tudi v naravnem in družbenem okolju.« V poslopju danes deluje tudi podružnica Glasbene matice, prostore pa lokalna skupnost uporablja še za druge dejavno­sti, povezane z ohranjanjem slovenske kulture in jezika. V zadnjem desetletju je muzej doživel nadgradnjo. Po daljši obnovi so muzej ponovno odprli leta 2012, opremo pa nadgradili s sredstvi projekta Zborzbirk. V letu 2019 je muzej obiskalo okoli 600 obiskovalcev (Novi Matajur 2020c, 10). Na Solbici v Reziji od leta 1995 dalje deluje kulturno društvo Muzej rezi­janskih ljudi, katerega glavni namen je zbiranje, ohranjanje in razstavljanje kulturne dedišcine Rezije. Muzej je bil zasnovan na podlagi sodelovanja med lokalno skupnostjo in Mladinskim raziskovalnim taborom, ki so ga sestavljali mladi študenti iz Trsta in Gorice, ter raziskovalci in strokovnjaki v letih 1989, 1994 in 1998 (Negro 2018, 132). S pripravo prve muzejske zbirke so domacini zaceli leta 1998 in jo postavili v Beli (San Giorgio), v montažnem objektu, ki jim ga je dala na razpolago obcinska uprava. Pri restavriranju predmetov je društvo uspešno sodelovalo z zaposlenimi iz Slovenskega etnografskega muzeja. Kmalu so si za cilj zadali ureditev zbirke v znacilni rezijanski hiši, kar so uspeli uresniciti leta 2013 z odkupom stavbe v vasi Solbica (Quaglia 2013, 156–157). V teh prostorih muzej še danes domuje in je za javnost odprt od leta 2017 dalje. Ob odprtju so izpostavili, da gre za zbirko, »ki predstavlja življenje prebivalcev Rezije, združuje preteklost s sodobnostjo in povezuje vse tiste, ki jim je blizu izrocilo tukajšnjih krajev in ljudi« (Sketelj 2018, 135). Bogata etnološka zbirka obiskovalcem predstavlja znacilnosti življenja v dolini v pre­teklih stoletjih. Hkrati muzejski delavci pripravljajo tudi obcasne razstave, del muzeja pa predstavlja tudi arhiv o bogatem ustnem izrocilu Rezije, v katerega so vkljucene predvsem pravljice in pripovedke. Na ta nacin želi muzej aktivno prispevati k ohranjanju domace govorice in navad (Negro 2018, 132–134; Piko - Rustia 2018, 130–131). Muzej je leta 2019 zabeležil vec kot 4.200 obi-skovalcev (intervju 2). 4 Delovanje muzejev v videmski pokrajini v casu covida-19 Epidemija covida-19 je mocno vplivala in prizadela slovensko skupnost v Italiji, kar sta v svojih raziskavah ugotovili Brezigar (2020, 83–100) in Juric Pahor (2020, 57–81). Obmejno obmocje s Slovenijo je bilo prizadeto pred­vsem v casu prvega vala epidemije, ko je bila meja med državama z razlogom preprecevanja širitve bolezni iz Italije v Slovenijo med 31. januarjem in 15. junijem 2020 v veliki meri zaprta in neprehodna. Vstop in izstop je bil v tem casu med državama omogocen le na nekaterih vecjih mejnih tockah in omejen le na dolocene izjeme, kar je zmanjšalo osebne stike med prostoroma na mini­mum. Ker je bila Italija eno od glavnih žarišc bolezni v Evropi, je Slovenija z njo izvajala še strožjo mejno politiko kot s Hrvaško in Avstrijo (Juric Pahor 2020, 62). Ker je zaradi schengenskega sistema meja med državama že dobro desetletje odprta, so bile posledice vidne še v vecji meri, predvsem pri mlajši generaciji, ki tovrstnih mejnih razmer še ni doživela (Brezigar 2020, 89–90). Tako omejitve, ki jih je uvedla Italija, kot tudi tiste, ki so bile posledica slo­venskega boja proti epidemiji, so imele razlicne negativne vplive. Pripadniki slovenske skupnosti v Italiji so izpostavljali predvsem podrocje gospodarstva, turizma, omejitev stikov splošnih in jezikovnih stikov z maticno domovino, izziv šolanja na daljavo in odpovedi tradicionalnih kulturnih dogodkov (Juric Pahor 2020, 64–69). Kot je bilo razvidno v zacetnem poglavju, je pandemija mocno prizadela muzejsko dejavnost tudi v FJK. V leto 2020 so muzeji slovenske skupnosti v videmski pokrajini vstopili z bogatimi programi in nacrti. SMO je na primer v januarju in februarju 2020 organiziral vec kulturnih dogodkov, tudi v sode­lovanju s sorodnimi institucijami iz Slovenije. Gorenjski muzej z Jesenic je na primer februarja 2020 gostoval z razstavo Prešeren v popularni glasbi v Beneški galeriji (Novi Matajur 2020a, 9). Otvoritev nove razstave je za marec 2020 pripravljal tudi Muzej rezijanskih ljudi (Novi Matajur 2020b, 3). S slabšanjem epidemiološke slike v državi so se zacele uvajati omejitve, ob koncu februarja 2020 pa so bile odrejene izredne razmere. Z vsemi ome­jitvami in težavami so se soocili tudi muzeji v videmski pokrajini. Številni kulturni projekti tamkajšnje slovenske skupnosti so bili ustavljeni, odpove­dani ali premaknjeni za nedolocen cas v prihodnost, enako je veljalo tudi za razstavno dejavnost. Cas zaprtja so vsi trije analizirani muzeji uporabili za ureditev in nadgradnjo obstojecih zbirk ter nacrtovanje nove muzejske ponudbe za obdobje po ponovnem odprtju. Doloceno težavo so predvsem v zacetnem obdobju zaprtja predstavljale omejitve pri gibanju izven domacega okolja, kar je onemogocalo delo v muzejskih prostorih, kasneje pa omejitve, povezane s preprecevanjem širjenja bolezni (Novi Matajur 2020b, 3). Ministr­stvo za kulturo in Ministrstvo za zdravje (Ministro della Salute) sta muzejem izdajala priporocila, ukrepe in navodila, vezana na preprecevanje širjenja bolezni in možnosti delovanja v casu izrednih razmer. Sogovorniki pa so ob tem poudarili, da je bila pomoc s strani državnih/deželnih oblasti minimalna, zaradi cesar so se morali muzeji v veliki meri znajti sami oziroma si pomagati med seboj. Vecino informacij so pridobili s strani lokalnih obcin, ISK-ja in ZSKD (intervjuja 1 in 2). Prepoved javnega delovanja je mocno zmanjšala financni priliv muzejev, kar je negativno vplivalo na uvajanje novosti in prilagoditve ponudbe novim razmeram. Posledice so se cutile še v vecji meri, saj je imela tamkajšnja sloven-ska muzejska dejavnost v zadnjem desetletju konstantno rast obiska, zaradi cesar je bil padec še toliko izrazitejši (intervju 3). Koordinacijo in informira­nje med muzejskimi zbirkami v Beneški Sloveniji, Reziji in Kanalski dolini je izvajal SMO. Vecja prilagajanja novim razmeram, predvsem v smeri digitali­zacije, ki je bila znacilna za vecje muzeje, je pri manjših muzejih, tudi v videm-ski pokrajini, onemogocalo predvsem pomanjkanje ustrezne infrastrukture in sredstev, ki bi jih lahko namenili nadgradnjam spletne ponudbe (intervju 2). Ponekod, predvsem v višinskih predelih Beneške Slovenije in v Reziji, je predstavljala veliko težavo že slaba pokritost z internetnimi povezavami, kar je oviralo nekatere spletne rešitve (Brezigar 2020, 89; Žagar 2020, 24). Zaprtje je komunikacijo med muzeji poglobilo, saj so se za lažjo promocijo zbirk v videmski pokrajini, povezanih v projektu Mi smo tu, kljub omejitvam poslu­žili možnosti, ki jih omogocajo sodobni informacijski sistemi. Pomagali so si tudi s socialnimi omrežji, ki so, podobno kot drugod po svetu, v casu zapr­tja in omejitev gibanja predstavljala glavni komunikacijski kanal z javnostjo (Brezigar 2020, 93). Delovanje so predstavili na spletnih platformah (Face­book, YouTube), povecali pa so tudi aktivnosti na spletnih straneh. ISK je na primer na svojem YouTube kanalu v casu zaprtja objavil vec krajših posnetkov o slovenski kulturni dedišcini videmske pokrajine (ISK 2020b; Novi Matajur 2021a, 10). Ob ponovnem odprtju muzejske dejavnosti, do katerega je prišlo na zacetku junija 2020 (Lampis 2020b) in je bilo pogojeno s številnimi omejitvami (npr. uporaba zašcitnih sredstev, število obiskovalcev na m2), je vec muzejev izvedlo krajše dvojezicno (slovensko in italijansko) srecanje prek Zooma, in sicer z namenom, da se predstavi kulturno bogastvo slovenske skupnosti in ponovno privabi obiskovalce z obeh strani meje (ISK 2020a). Rezultat sre-canja je bila promocijska akcija Rezerviraj si uro v muzeju, ki je združila šest muzejev v videmski pokrajini.2 Na spletnem portalu Mi smo tu in z mobilno aplikacijo so omogocili zainteresirani javnosti dostop do osnovnih informacij o vkljucenih zbirkah (ISK 2020a). Da bi premostili izpad obiska in zaprtje ter ponovno povecali obisk, so v poletnih mesecih izvedli vec promocijskih akcij na obeh straneh meje (na televiziji, radiu, spletu in v casopisju). Slovenski jav­nosti so se na primer podrobneje predstavili tudi v prispevku Muzeji v Beneciji in Reziji, ki ga je julija 2020 predvajala slovenska javna televizija (MMC RTV SLO 2020). 2 Vkljuceni so bili muzeji: Slovensko multimedialno okno, Etnografski muzej Bardo, Pricevanja kmecke kulture, Kulturno društvo Muzej rezijanskih ljudi, Muzej brusacev, Muzej varha Matajura. Med glavnimi posledicami, ki jih je s seboj prinesla pandemija, so muzej-ski delavci, tako kot številni drugi Slovenci v Italiji, izpostavili zaprtje meje s Slovenijo. S tem je za dlje casa popolnoma ugasnil prihod obiskovalcev iz Slovenije, ki so v prejšnjih letih, predvsem v obliki šolskih ekskurzij in orga­niziranih skupin, predstavljali visok delež celotnega obiska. Posledica tega je bilo zmanjšanje prihodkov muzejev, kar je predstavljalo težave pri financira­nju osnovne dejavnosti, vzdrževanja, programov in zaposlenih (Novi Matajur 2020b, 3). Po podatkih SMO-ja se je delež vseh obiskovalcev muzeja v letu 2020 glede na prejšnje leto zmanjšal za vec kot 80 odstotkov (intervju 3). Podobno je veljalo za Muzej rezijanskih ljudi, kjer je bil ta upad okoli 76-odstoten (intervju 2). SMO, ki je v normalnih razmerah za obiskovalce odprt vse dni v tednu, je bil v letu 2020 dostopen javnosti le 180 dni (intervju 3). Poleg padca števila so zaposleni v muzejih opozorili tudi na spremembo strukture obiskovalcev. Ce so v obdobju pred pandemijo covida-19 vecji del predstavljali slovenski obiskovalci, ki so muzeje obiskovali predvsem organizi­rano in v skupinah (turisticni angažmaji, šolske skupine, društva), se je njihov delež v letu 2020 precej zmanjšal. Poleg zaprtja meje je na obisk Slovencev, po mnenju Luise Cher, vplivalo tudi to, da so številni raje izkoristili turisticne bone, ki jih je izdala Financna uprava Republike Slovenije, ter prosti cas raje namenili letovanju v domacem okolju kot v tujini (Novi Matajur 2020c, 10). Izpad slovenskih gostov so muzeji deloma omejili z domacimi obiskovalci. Ena od posledic omejitve prehoda obcinskih oziroma deželnih mej je bila, da so domacini zaceli v vecji meri spoznavati in obiskovati kulturne znamenitosti ter objekte v lokalnem okolju. V letu 2020 se je tako v vseh treh obravnavanih muzejih mocno povecal delež italijanskih oziroma domacih obiskovalcev, predvsem iz dežele FJK, deloma pa tudi iz sosednje Benecije. Muzejski delavci so to spremembo oznacili kot pozitivno, saj so se številni italijanski obisko­valci na ta nacin lahko podrobneje seznanili s slovensko kulturo v Italiji, ki je bila pri številnih do tedaj slabo poznana. Posledicno so tudi prilagodili vode­nja in predstavitve zbirk (intervjuja 1 in 2). Zaprtje muzejev je vplivalo tudi na pripravo in odpovedi številnih vsa­koletnih tradicionalnih javnih dogodkov, pri katerih se aktivno in množicno vkljucujejo lokalne skupnosti, množicno pa jih obiskujejo tudi Slovenci (Cer­netig 2009, 140–141), kar je še dodatno omejilo dostop do kulturnih vsebin in stika s slovenšcino v tamkajšnjem okolju. Predsednik ISK-ja Giorgio Banchig je izpostavil še težave pri sodelovanju institucij s Slovenijo, ki so bile prav tako posledica mejne zapore, ki je vplivala na delovanje slovenskih ustanov v Italiji (Novi Matajur 2020b, 3). O pomenu odprte meje med državama veliko pove tudi to, da je po ukinitvi strogega mejnega režima ISK v Špetru Slovenov pripravil poseben dogodek, na katerega so povabili tudi goste iz Slovenije. Del dogodka, ki je potekal 27. junija 2020, je bila tudi otvoritev razstave z naslovom 1915–1918: Vojska v naših dolinah v Beneški galeriji (Novi Matajur 2020d, 9). Po hitrem poslabšanju zdravstvenih razmer v jesenskih mesecih leta 2020, ki so bile posledica drugega vala pandemije covida-19, so bili muzeji v Italiji na zacetku novembra 2020 ponovno prisiljeni zapreti svoja vrata. Še pred tem, 26. oktobra 2020, je Slovenija ponovno mocno omejila prehod državne meje z Italijo, kar je trajalo vse do aprila 2021. Ponovil se je scenarij iz pomladnih mesecev prvega vala pandemije, zaradi cesar so lahko muzeji v videmski pokrajini javnosti svoja vrata odprli šele konec aprila 2021 (Novi Matajur 2021b, 10). 5 Sklep V letu 2020 se je kulturna dejavnost po svetu znašla v »katastrofalnem stanju«, ki ga je povzrocila pandemija covida-19 (Zajc 2020). Novonastale razmere so tudi v muzejski dejavnosti povzrocile krizo in v veliki meri onemogocile njeno osnovno poslanstvo. Muzejska stroka predvideva, da bo pandemija, ki v drugi polovici leta 2021 še traja, v naslednjih letih sprožila številne dolgorocne spremembe, ki bodo vplivale na razvoj dejavnosti. Te med drugim vkljucujejo spremembe pri komunikaciji z javnostjo in predstavitvi zbirk, kar se nepo­sredno povezuje s porastom digitalnih vsebin ter dostopom in hkrati vecjo navezanostjo na lokalni prostor, ki je postal ponekod – z daljšim zastojem svetovnega turizma – osrednji bazen, iz katerega bodo izhajali obiskovalci muzejev (Tully 2020, 171–180; ICOM 2021b). Berberih Slana je med izzivi, na katere bodo morali biti muzeji še posebej pozorni, izpostavila »težave pri nakupu za delo pomembne opreme, vzdrževanju stavb, nadstandardnih progra­mih, prav tako morajo nekateri zmanjšati obseg sodelovanja s samozaposlenimi v kulturi, študenti ipd. Posledice covida-19 bodo za muzeje še dolgo vidne na podrocju celotne Evrope in sveta.« (Gabrijan 2021) S tovrstnimi izzivi se srecujejo tudi slovenski muzeji v videmski pokra­jini, ki so v letu 2020 uspeli le deloma uresniciti svoje zastavljene programe. Razvijajoca se muzejska dejavnost slovenske skupnosti je predvsem z zaprtjem javnega življenja in državne meje s Slovenijo doživela mocan udarec. Sogo­vornice so poudarile, da je prav ponovno povecanje obiska slovenskih gostov glavna naloga muzejev v prihodnje, kar bodo poskušali doseci z intenzivnejšo promocijo lokalnih posebnosti in kulturne dedišcine v Sloveniji. Tovrstni stiki s Slovenci iz maticne domovine so pomembni s številnih vidikov – izmenjava izkušenj in informacij, krepitev jezika, povecanje zavedanja in znanja o slo­venski cezmejni skupnosti v maticni domovini ter številni drugi. Hkrati želijo muzeji tudi v prihodnje izkoristiti spremembe, ki so jih omejitve povzrocile pri italijanskih gostih, ko so ti v vecji meri namenjali svoj prosti cas odkriva­nju in spoznavanju lokalnega prostora. Promocijsko dejavnost bodo usmerili tudi na italijansko javnost, s cimer želijo doseci vecje poznavanje splošnih razmer slovenske skupnosti in kulturne dedišcine v Italiji (intervjuja 1 in 3). Ustni viri Intervju 1: Cher, Luisa (Center za kulturne raziskave Bardo, Bardo). Intervju 2: Negro, Luigia (Kulturno društvo »Muzej rezijanskih ljudi«, Solbica). Intervju 3: Cernetig, Marina (Inštitut za slovensko kulturo, Špeter Slovenov). Viri in literatura Agostino, D., Arnaboldi, M. & Lampis, A., 2020. Italian State Museums during the COVID-19 Crisis: From Onsite Closure to Online Openness. Museum Management and Curatorship 35 (4), 362–372. Amann, S., Blau, A., De Voldere, I., Fraioli, M., Lebert, S. & Heinsius, J., 2021. Cultural and Creative Sectors in Post-Covid-19 Europe: Crisis Effects and Policy Recommenda­tions. European Parliament, Policy Department for Structural and Cohesion Policies, Brussels. Arts & Culture, 2021, https://artsandculture.google.com/ (dostop 24. 9. 2021). Bertacchini, F. & Morando, E., 2013. The Future of Museums in the Digital Age: New Models for Access to and Use of Digital Collections. International Journal of Arts Man­agement 15 (2), 60–72. Brezigar, S., 2020. The Slovene Community in Italy and the Covid-19 Pandemic. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 85, 83–100. Cernetig, M., 2009. V Nadiških dolinah ohranjene navade. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 49 (1/2), 140–141. Cernetig, M., 2016. Turisticni razvoj obmocja. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 56 (3/4), 132–133. Cernetig, M. & Negro, L. (ur.), 2015. Mi smo tu: --- tuka, --- izdë, --- kle, --- tle: slovenska jezikovna skupnost v Videmski pokrajini: preteklost, sedanjost, bodocnost. Inštitut za slovensko kulturo, Špeter. Cher, L., 2016. Etnografski muzej Bardo – Terska dolina. Turisticni razvoj obmocja. Glas­nik Slovenskega etnološkega društva 56 (3/4), 131. Direktorat za kulturno dedišcino, 2020. Porocilo o stanju javnih zavodov na podrocju varstva kulturne dedišcine ob razglasitvi epidemije COVID 19. Portal GOV.SI, https:// www.gov.si/assets/ministrstva/MK/DEDISCINA/Porocilo_Covid_DKD_2020-04­10.pdf (dostop 15. 9. 2021). Draženovic, M. & Smrekar, A. (ur.), 2020. Prirocnik za interpretacijo dedišcine. Založba ZRC, Ljubljana. Fagerheim Kalsås, V., 2015. Minority History in Museums: Between Ethnopolitics and Museology. Nordisk Museologi 23 (2), 33–47. Furlan, A., 1994. Slovenšcina v muzejih slovenske narodnostne manjšine v Italiji. Tradi­tiones 23, 221–227. Gabrijan, P., 2021. Muzeji kot aktivni clen sprememb ponujajo tudi premislek o odnosu do skupnosti. MMC RTV SLO, 18. maj 2021, https://www.rtvslo.si/kultura/dediscina/ muzeji-kot-aktivni-clen-sprememb-ponujajo-tudi-premislek-o-odnosu-do-skupno­sti/580590 (dostop 27. 10. 2021). Gazzeta ufficiale, 2020a. Decreto-legge, n. 6, 23 febbraio 2020, https://www.gazzettauffi­ciale.it/eli/id/2020/02/23/20G00020/sg (dostop 4. 10. 2021). Gazzeta ufficiale, 2020b. Decreto del presidente del consiglio dei ministri 8 marzo 2020, https://www.gazzettaufficiale.it/eli/id/2020/03/08/20A01522/sg (dostop 4. 10. 2021). Grasso, M., Klicperová-Baker, M., Koos, S., Kosyakova, Y., Petrillo, A. & Vlase, I., 2021. The Impact of the Coronavirus Crisis on European Societies. What Have We Learnt and Where Do We Go from Here? – Introduction to the COVID Volume. European Societies 23 (1), 2–32. Hinz, H., 2016. Spremna beseda. V K. Širok (ur.) Integracija multikulturne Evrope: muzeji kot družbene arene: prirocnik za razumevanje vloge muzejev v družbi. Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana, 9–10. ICOM – International Council of Museums, 2020a. Museums, Museum Professionals and COVID-19: Survey Results, https://icom.museum/wp-content/uploads/2020/05/ Report-Museums-and-COVID-19.pdf (dostop 24. 9. 2021). ICOM – International Council of Museums, 2020b. Muzeji in Covid-19, http://www. icom-slovenia.si/fileadmin/user_upload/ICOM_2020_web.pdf (dostop 24. 9. 2021). ICOM – International Council of Museums, 2020c. Museums and End of Lockdown: Ensuring the Safety of the Public and Staff, https://icom.museum/en/news/museums­and-end-of-lockdown-ensuring-the-safety-of-the-public-and-staff/ (dostop 4. 10. 2021). ICOM – International Council of Museums, 2021a. Museums, Museum Professionals and Covid-19: Third Survey, https://icom.museum/wp-content/uploads/2021/07/ Museums-and-Covid-19_third-ICOM-report.pdf (dostop 6. 10. 2021). ICOM – International Council of Museums, 2021b. ICOM Slovenija webinar – Digita­lizacija v muzejih (Mednarodni muzejski dan 2021) [Videoposnetek], https://www. youtube.com/watch?v=rEqAlEf4Cic (dostop 5. 10. 2021). ISK – Inštitut za slovensko kulturo, 2020a. Rezerviraj si uro v muzeju, https://www.mis­motu.it/rezervacija-2/ (dostop 14. 9. 2021). ISK – Inštitut za slovensko kulturo, 2020b. [Videoposnetki o slovenski kulturni dedišcini videmske pokrajine], https://www.youtube.com/user/mismotubenecija/featured (dostop 14. 9. 2021). ISTAT – Istituto Nazionale di Statistica, 2018. L’Italia dei musei, https://www.istat.it/it/ files/2019/12/LItalia-dei-musei_2018.pdf (dostop 23. 9. 2021). ISTAT – Istituto Nazionale di Statistica, 2020. I musei statali al tempo del Covid-19, https://www.istat.it/it/files/2020/05/I-musei-statali-al-tempo-del-Covid-19.pdf (dostop 23. 9. 2021). Jezik/Lingua, 2021. O projektu, http://www.jezik-lingua.eu/code/13746/O-projektu (dostop 14. 9. 2021). Jurc, A., 2020. Slovenski muzeji v casu izolacije izgubili okoli 650 tisoc evrov, https:// www.rtvslo.si/kultura/vizualna-umetnost/slovenski-muzeji-v-casu-izolacije-izgubi­li-okoli-650-tisoc-evrov/530936 (dostop 27. 9. 2021). Juric Pahor, M., 2020. Border as Method: Impact of the Covid-19 Pandemic on the Bor­der Area between Italy and Slovenia and on the Slovene Minority in Italy. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 85, 57–81. Kac, M., 2020. »Tudi tvoja zgodba je del zgodovine.« Muzeji pozivajo, da skupaj doku­mentiramo cas. MMC RTV SLO, 24. april 2020, https://www.rtvslo.si/kultura/ded­iscina/tudi-tvoja-zgodba-je-del-zgodovine-muzeji-pozivajo-da-skupaj-dokumenti­ramo-cas/521767 (dostop 27. 9. 2021). Križnar, N., 2006. Etnografski muzej v mlekarni. V M. Kožuh (ur.) Terska dolina: Ter-ska dolina v besedi, sliki in pesmi Viljema Cerna. Društvo Mohorjeva družba; Celjska Mohorjeva družba, Celje; Goriška Mohorjeva družba, Gorica, 239–247. Lampis, A., 2020a. Circolare N. 27, http://musei.beniculturali.it/wp-content/ uploads/2020/05/Linee-guida-per-la-riapertura-dei-musei-e-dei-luoghi-della-cul­tura-statali-previsti-dagli-articoli-42-e-43-del-decreto-legge-n.-169-del-2-dicembr-e-2019Circolare-27-anno-2020.pdf (dostop 24. 9. 2020). Lampis, A., 2020b. Ciroclare N. 26, http://musei.beniculturali.it/wp-content/ uploads/2020/05/Linee-guida-riapertura-musei-e-luoghi-della-cultura-statali.pdf (dostop 24. 9. 2021). Li, Y. C., Liew, A. W. C. & Su, W. P., 2012. The Digital Museum: Challenges and Solution. 8th International Conference on Information Science and Digital Content Technology (ICIDT), 2012, Vol. 3, 646–649. Mensch, P. & Meijer-van Mensch, L., 2015. New Trends in Museology II. Muzej novejše zgodovine, Celje. Miklavcic-Brezigar, I., 2006. Identiteta in lokalni muzeji: primer Slovencev ob italijanski meji. Etnolog 16, 265–277. Ministero della cultura, 2021. I sostegni destinati ai Musei italiani durante l’emergenza Covid-19, http://musei.beniculturali.it/wp-content/uploads/2020/05/Monitorag­gio-Misure-Sostegno-Musei.pdf (dostop 4. 10. 2021). Ministero della Salute, 2021. Nuovo coronavirus, https://www.salute.gov.it/portale/ nuovocoronavirus/homeNuovoCoronavirus.jsp (dostop 4. 10. 2021). Ministrstvo za kulturo, 2020. Smernice za postopno odprtje javnih zavodov, ki opravljajo muzejsko, galerijsko ali sorodno dejavnost, za obisk. https://www.gov.si/assets/min­istrstva/MK/Novice/COVID-19/Odpiranje-JZ-med-epidemijo-COVID-19_dop.pdf (dostop 4. 10. 2021). MMC RTV SLO, 2020. Muzeji v Beneciji in Reziji [Videoposnetek]. MMC RTV SLO, 5. julij 2020, https://4d.rtvslo.si/arhiv/prvi-dnevnik/174704515 (dostop 23. 9. 2020). MMLJ – Mestni muzej Ljubljana, 2020. Koronaprojekt, https://mgml.si/sl/mestni-muzej/ razstave/518/koronaprojekt/ (dostop 20. 9. 2020). MNZ – Muzej za novejšo zgodovino, 2020. Slovenija in koronavirus, http://www. muzej-nz.si/si/muzej/1349 (dostop 20. 9. 2020). Mocnik, B., 2016. Inga Miklavcic Brezigar: »Ce ima vsaka vas cerkev, lahko ima tudi muzej«. Delo, 28. november 2016, https://old.delo.si/kultura/razno/inga-miklavcic­brezigar-ce-ima-vsaka-vas-cerkev-lahko-ima-tudi-muzej.html (dostop 12. 10. 2021). Namor, I., 2015. Kdo bo skrbel za upravljanje našega teritorija? Trinkov koledar 2015, 5–13. Negro, L., 2018. Muzej rezijanskih ljudi: odprtje novih prostorov Muzeja rezijanskih ljudi v Plocovi hiši na Solbici, 14. oktober 2017. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 58 (3/4), 132–134. NEMO – Network of European Museum Organisations, 2021. Follow-up Survey on the Impact of the COVID-19 Pandemic on Museums in Europe, https://www.ne-mo. org/fileadmin/Dateien/public/NEMO_documents/NEMO_COVID19_FollowUpRe­port_11.1.2021.pdf (dostop 15. 9. 2021). NIJZ – Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2020. Higienska priporocila za preprecevanje širjenja okužbe s sars-cov-2 za muzeje in galerije, https://www.nijz.si/sites/www.nijz. si/files/uploaded/muzeji.pdf (dostop 4. 10. 2021). Noehrer, L., Gilmore, A., Jay, C. & Yehudi, Y., 2021. The Impact of COVID-19 on Digital Data Practices in Museums and Art Galleries in the UK and the US. Humanities & Social Sciences Communications, https://doi.org/10.1057/s41599-021-00921-8 (dostop 28. 10. 2021). Novi Matajur, 2020a. Razstava v Špetru – Prešeren v moderni glasbi. Novi Matajur 47, 29. januar 2020, 5. Novi Matajur, 2020b. Pogled v naš organiziran svet v casu prisilne neaktivnosti. Novi Matajur 47, 8. april 2020, 3. Novi Matajur, 2020c. Center za kulturne raziskave Bardo in Etnografski muzej s prilago­jeno ponudbo. Novi Matajur 47, 21. oktober 2020, 10. Novi Matajur, 2020d. V soboto v Špetru prijateljsko srecanje: konfina (spet) ni vec. Novi Matajur 47, 24. junij 2020, 9. Novi Matajur, 2021a. Spletna promocija rezijanskih kulturnih znamenitosti. Novi Matajur 48, 28. januar 2021, 10. Novi Matajur, 2021b. Muzej rezijanskih ljudi na Solbici spet odprt. Novi Matajur 48, 28. april 2021, 10. OECD – Organisation for Economic Co-operation and Development, 2021. Inbound Tourism, https://stats.oecd.org/index.aspx?DataSetCode=TOURISM_INBOUND (dostop 28. 10. 2021). Perko, V., 2014. Muzeologija in arheologija za javnost: muzej Krasa. Kinetik, zavod za raz­vijanje vizualne kulture, Ljubljana. Pertot, S., 2011. Projekt Jeziklingua: vecjezicnost kot bogastvo in vrednota cezmejnega slovensko-italijanskega obmocja. Trinkov koledar 2011, 50–53. Piko-Rustia, M., 2018. Muzej rezijanskih ljudi za rezijanske ljudi in rezijanšcino. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 58 (3/4), 130–131. Poljak Istenic, S. (ur.), 2015a. Kulturna dedišcina med Alpami in Krasom: vodnik po zbirkah. ZRC SAZU, Ljubljana. Poljak Istenic, S., 2015b. Kulturni turizem in cezmejni projekti: razumevanje turisticnih potencialov kulturne dedišcine v projektih cezmejnega sodelovanja med Slovenijoin Italijo. V R. Dapit, B. Ivancic Kutin, Š. & Ledinek Lozej (ur.) Zbirke povezujejo: etnološke zbirke, ustno izrocilo in kulturni turizem med Alpami in Krasom. Università degli studi, Dipartimento di lingue e letterature straniere, Udine; ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Ljubljana, 61–77. Poljak Istenic, S., Palaic, T., Vodopivec, U., Perne, A., Cepeljnik, M., Misja, A., Uhan, D., Justin, J., Jerbic Perko, V., Pšajd, J., Cernelic Krošelj, A., Matijevc, A., Marincic, M., Jelovcan Koselj, J., Gradišar, B. & Kokalj, S., 2020. Zaprti za obiskovalce, a še kako aktivni: muzeji med pandemijo covida-19. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 60 (2), 94–105. Quaglia, S., 2013. Plocava hiša na Solbici v Reziji. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 53 (1/2), 156–157. Quaglia, S., 2015. Turismo culturale in Val Resia: l‘esperienza del laboratorio SpoznatiRezijo. V R. Dapit, B. Ivancic Kutin & Š. Ledinek Lozej (ur.) Zbirke povezujejo: etnološke zbirke, ustno izrocilo in kulturni turizem med Alpami in Krasom. Università degli studi, Dipartimento di lingue e letterature straniere, Udine; ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Ljubljana, 53–60. Ravnik, M., 2015. Živa tradicija in zgodovinski spomin v dolini Idrije – izhodišce projekta Kulturna dedišcina v zbirkah med Alpami in Krasom (Zborzbirk). V R. Dapit, B.Ivancic Kutin, Š. & Ledinek Lozej (ur.) Zbirke povezujejo: etnološke zbirke, ustno izrocilo in kulturni turizem med Alpami in Krasom. Università degli studi, Dipartimento di lingue e letterature straniere, Udine; ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Ljubljana, 9–39. Rigamonti di Cutò, A., 2020. The Effects of Covid-19 on Italian Museums: Interviews with the Directors of the Accademia Carrara, the Uffizi and the Peggy Guggenheim Collec­tion. Studio International, 15. maj 2020, https://www.studiointernational.com/index. php/covid-19-italian-museums-interview-maria-cristina-rodeschini-accademia-car­rara-eike-schmidt-uffizi-karole-vail-peggy-guggenheim-collection (dostop 28. 10. 2021). Römisch, R., 2020. Covid-19 Effects on Central Europe, https://www.interreg-central. eu/Content.Node/discover/Covid-19-effects-on-Central-Europe.pdf (dostop 7. 10. 2021). Sketelj, P., 2018. Govor ob odprtju Muzeja rezijanskih ljudi: Solbica, 14. oktober 2017. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 58 (3/4), 135. SMO – Slovensko multimedialno okno, 2016. Krajinski in pripovedni muzej, https:// www.mismotu.it/wp-content/uploads/2016/02/depliant-SMO-instal.-it-slo-x-sito. pdf (dostop 25. 9. 2021) SMO – Slovensko multimedialno okno, 2017. Krajinski in pripovedni muzej, https:// www.mismotu.it/wp-content/uploads/2017/11/presentazione-predstavitev.pdf (dostop 19. 9. 2021). Sosic, B., 2011. Spletne zbirke SEM: zbirke predmetov, fotografij in risb Slovenskega etnografskega muzeja na spletu. Etnolog 21, 263–280. Stranj, P., 1999. Slovensko prebivalstvo Furlanije - Julijske krajine v družbeni in zgodovinski perspektivi. Slovenski raziskovalni inštitut; Narodna in študijska knjižnica, Trst; Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze, Ljubljana. Trinkov koledar, 2019. MI SMO TU in razvoj kulturnega turizma. Trinkov koledar 2019, 137–143. Tully, G., 2020. Are We Living the Future? Museums in the Time of COVID-19. V F. Burini (ur.) Tourism Facing a Pandemic: From Crisis to Recovery. Università degli Studi di Bergamo, Bergamo, 171–180. Ufficio di statistica, 2021. Visitatori e introiti di musei, monumenti e aree archeologiche statali, http://www.statistica.beniculturali.it/Visitatori_e_introiti_musei.htm (dostop 22. 9. 2021). UNESCO – United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization, 2020. Museums around the World in the Face of COVID-19, https://unesdoc.unesco.org/ ark:/48223/pf0000373530 (dostop 15. 9. 2021). UNESCO – United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization, 2021. https://en.unesco.org/news/supporting-museums-unesco-report-points-options-fu­ture (dostop 15. 9. 2021). Vidmar Horvat, K. & Pušnik, M. (ur.), 2021. Pandemija COVID-19 in njene družbene pos­ledice. Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana. WHO – World Heath Organization, 2021. Coronavirus Disease (COVID-19) Pandemic, https://www.who.int/emergencies/diseases/novel-coronavirus-2019 (dostop 30. 9. 2021). Zajc, I., 2020. Kultura: »To je leto katastrofe« – zaprti knjigarne, gledališca, kinod­vorane, umetniki v stiskah. MMC RTV SLO, 25. december 2020, https://www. rtvslo.si/20-v-2020/kultura-to-je-leto-katastrofe-zaprti-knjigarne-gledalisca-kinod­vorane-umetniki-v-stiskah/546294 (dostop 27. 9. 2021). Zborzbirk, 2021, http://zborzbirk.zrc-sazu.si/sl-si/domov (dostop 16. 9. 2021). Zuljan Kumar, D., 2021. Slovenska identiteta med mladimi v Beneški Sloveniji. V D. Zuljan Kumar & P. Kolenc (ur.) Simon Rutar in Beneška Slovenija. Slovenska matica, Ljubljana, 141–155. Zupancic, J., 2021. Beneška Slovenija: geografija zahodnega slovenskega roba. V D. Zuljan Kumar & P. Kolenc (ur.) Simon Rutar in Beneška Slovenija. Slovenska matica, Lju­bljana, 71–91. Žagar, M., 2020. Impacts of the SARS-CoV-2 Virus and Covid-19 Pandemic on Societies, Sciences and Minorities. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 85, 5–32. Lara Sorgo, Sonja Novak Lukanovic Vpliv epidemije covida-19 v drugem in tretjem valu na italijansko narodno skupnost v Sloveniji1 Izvlecek V prispevku so predstavljeni rezultati raziskave o vplivu epidemije covida-19 v drugem in tretjem valu na italijansko narodno skupnost v Sloveniji. V razi­skavo, ki je potekala v dveh delih, so bili vkljuceni pripadniki italijanske naro­dnosti, ki so aktivno vkljuceni v dejavnosti skupnosti Italijanov z namenom, da bi razumeli, kako so doživljali ustavljanje družbenega življenja v drugem in tretjem valu epidemije. V drugem delu raziskave pa so bili povabljeni k sodelovanju ucitelji osnovnih šol z italijanskim ucnim jezikom v Slovenski Istri, da bi pridobili glavno sliko o izobraževanju na daljavo. V prvem valu epidemije se je italijanska narodna skupnost na hitro prilagodila razmeram v skladu z vladnimi ukrepi za zajezitev okužb in je ob tem tudi reorganizirala svoje aktivnosti, da bi lahko naprej obdržala stike s pripadniki. Študija, izvedena v letu 2020, ni dajala konkretnih odgovorov, ali je italijanska narodna skupnost pripravljena, ce bi se situacija nadaljevala, je pa ponudila razmislek o nadaljnjem spremljanju situacije. Avtorici ugotavljata, da je za italijansko narodno skupnost bistvenega pomena ohranjanje jezika, kulture in identitete. V spremenjenih pogojih dela, kot se je izkazalo v drugem in tretjem valu epidemije, je italijanska narodna skupnost poiskala nove oziroma drugacne nacine, kako ohraniti vitalnost na teh podrocjih. Kljucne besede: covid-19, italijanska narodna skupnost, skupnosti Italijanov, državne meje, osnovne šole z italijanskim ucnim jezikom, izobraževanje na daljavo. 1 Prispevek je nastal v okviru strokovno-razvojne naloge Pomen šole z italijanskim uc­nim jezikom na Obali za ohranjanje vitalnosti italijanske narodne skupnosti (MIZŠ) in raziskovalnega programa Inštituta za narodnostna vprašanje (INV) Manjšinske in etnicne študije ter slovensko narodno vprašanje (P5-0081). The Impact of the Second and Third Waves of the Covid-19 Pandemic on the Italian National Community in Slovenia Abstract The article presents the results of a study on the impact of the second and third waves of the Covid-19 pandemic on the Italian national community in Slovenia. The study was divided into two parts. The first part, conducted among persons of Italian nationality engaged in the activities of the Italian Communities, aimed to explore how they experienced the lockdowns in the second and third waves of the pandemic. The second part involved teachers employed in primary schools with Italian as the language of instruction in Slovene Istria to have a general idea of remote learning. In the first wave of the pandemic, the Italian national community quic­kly adapted to the new circumstances: it complied with government measures to curb the spread of infections while reorganising its activities to maintain contact with its members. Although the 2020 study did not provide tangible conclusions as to the Italian national community’s preparedness should the crisis continue, it nevertheless suggested a reflection on the further monito­ring of the situation. The authors note that for the Italian national community, the preser­vation of language, culture and identity is key. In the changed working con­ditions dictated by the second and third waves of the pandemic, the Italian national community sought new or different ways to maintain its vitality also in the above area. Key words: Covid-19, Italian national community, Italian Communities, state borders, primary schools with Italian as the language of instruction, remote learning. 1 Uvod Pripadniki italijanske narodne skupnosti živijo v Slovenski Istri, v štirih obal­nih obcinah: Ankaran/Ancarano, Koper/Capodistria, Izola/Isola in Piran/ Pirano. Na obmocjih, kjer živi italijanska narodna skupnost, njeni pripadniki ustanovijo obcinske samoupravne narodne skupnosti (it. Comunità Autoge­stite della Nazionalità Italiana), ki obravnavajo vsa vprašanja, povezana s polo-žajem italijanske narodne skupnosti in z njenimi specificnimi pravicami. Na tem narodno mešanem obmocju je poleg slovenšcine uradni jezik tudi itali­janšcina, kar pomeni, da ima enakovreden in enakopraven status.2 V 64. clenu Ustave Republike Slovenije (1991) so dolocene posebne pravice narodnih manjšin v Republiki Sloveniji, med katerimi je zelo pomembna pravica do izobraževanja v svojem jeziku, torej v italijanšcini. Vzgojne in izobraževalne ustanove so zelo pomembne, ker omogocajo ohranjanje in prenašanje italijan­skega jezika in italijanske kulture. Model,3 ki se je razvil na Obali, ceprav je del slovenskega javnega sistema, ustreza specificnim potrebam okolja, upošteva kulturno in izobraževalno tradicijo etnicne skupine (Novak Lukanovic, Zudic Antonic & Varga 2011; Zudic Antonic 2018). Po statisticnih podatkih uradnega popisa prebivalstva iz leta 1991 se je za pripadnike italijanske narodnosti opredelilo 2.959 oseb, 3.882 oseb pa je nave-dlo italijanski jezik kot materni jezik (SURS 1991). Ob popisu prebivalstva v letu 20024 se je za pripadnike italijanske narodnosti opredelilo 2.258 oseb (701 2 Politika ustvarja pogoje za rabo jezika narodne skupnosti v skladu s pravnimi akti, ki obravnavajo jezikovne pravice skupnosti. Poleg 11. clena Ustave Republike Slovenije, ki doloca, da je poleg slovenšcine na obmocjih obcin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, uradni jezik tudi italijanšcina ali madžaršcina (11. clen Ustave Republike Slovenije 1991), o uporabi manjšinskega jezika obstajajo še drugi akti: statuti obcin, pravilniki poslovanja državnih in uradnih organov ter lokalne uprave. 3 V vzgojno-izobraževalnih ustanovah v Slovenski Istri pouk poteka v slovenšcini ali v italijanšcini. Na vseh osnovnih in srednjih šolah se vsi ucenci obvezno ucijo tudi dru­gi jezik, torej jezik okolja, bodisi italijanšcino ali slovenšcino. Na šolah z italijanskim ucnim jezikom je predmetnik pri nekaterih predmetih prilagojen: italijanšcina kot ma-terni jezik ali prvi jezik, slovenšcina kot drugi jezik (jezik okolja), družba, zgodovina, geografija, glasba. Dolocene posebnosti osnovnošolskega izobraževanja se kažejo tudi v prilagojenih normativih, v ucnem gradivu v italijanskem jeziku in tudi v zaposlenih, ki so najveckrat pripadniki italijanske skupnosti in strokovno usposobljeni v italijan-šcini (Zudic Antonic 2009). 4 Leta 2002 je bila metodologija popisa spremenjena, kar pomeni, da se kot prebivalci Slovenije niso upoštevale osebe, ki imajo v Sloveniji stalno ali zacasno prebivališce, vendar prebivajo v tujini vec kot eno leto. Popis iz leta 2002 je bil še tradicionalni popis v Sloveniji, ki je vkljuceval podatke o maternem jeziku in narodni pripadnosti. Naslednji popisi prebivalstva so bili registrski popisi, kar pomeni, da so se obdelali zgolj podatki, ki so bili že vsebovani v obstojecih administrativnih in statisticnih virih. oseba manj kot leta 1991 – 23,7 %), 3.762 oseb pa je kot materin jezik navedlo italijanski jezik (120 oseb manj kot leta 1991 – 3,1 %)5 (SURS 2002). Leto 2020 je bilo zaznamovano kot leto pandemije novega koronavirusa SARS-CoV-2, ki povzroca bolezen covid-19. Prvi primeri koronavirusa so bili zabeleženi že decembra 2019 na Kitajskem, v regiji Vuhan, nato so se okužbe hitro razširile po vsem svetu. Država v Evropi, ki so jo okužbe najbolj priza­dele, je bila sosednja Italija, kjer je bilo v enem mesecu zabeleženih na stotine okužb. Prav zaradi situacije v sosednji Italiji je Slovenija poiskala rešitve in sprejela nacionalni nacrt za preprecitev širjenja okužb v izogib morebitni pre­obremenitvi zdravstvenega sistema. Prvi primer okužbe s covidom-19 v Sloveniji je bil registriran 4. marca 2020, slovenska vlada pa je 12. marca uradno razglasila epidemijo. Isti dan je tudi Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) razglasila pandemijo covida-19 (WHO 2020). V tem obdobju, ki je trajalo do 14. maja 2020, so se ustavile nebistvene storitve, vrtci in šole so bili zaprti, prav tako sta bili uvedeni zaca­sna prepoved zbiranja ljudi na javnih prireditvah in prepoved gibanja med obcinami (Vlada Republike Slovenije 2020). V tem okviru se je tudi italijanska narodna skupnost morala hitro reorganizirati v skladu z vladnimi ukrepi za zajezitev širjenja okužb. Poleg odpovedi vseh že programiranih dogodkov je bilo zaprtje mej s sosednjimi državami, zlasti z Italijo in Hrvaško, hud udarec za prebivalce slovenske Istre in še posebej za pripadnike italijanske narodno­sti, ki so se pocutili odrezane od maticnega naroda in od italijanskega dela prebivalstva hrvaške Istre. Z namenom predstavitve, kako se je italijanska narodna skupnost spo­prijemala z epidemijo v mesecih zaprtja v prvem valu, smo v letu 2020 izvedeli študijo (Sorgo & Novak Lukanovic 2020), v kateri smo ugotavljali stališca in mnenja pripadnikov o stanju, v katerem so se znašle narodnostne ustanove, kot so samoupravne skupnosti italijanske narodnosti, skupnosti Italijanov in šole z italijanskim ucnim jezikom, ter o tem, kako so ljudje doživljali zaprtje državnih meja in onemogoceno prosto gibanje. Izvedeli smo polstrukturi­rane telefonske intervjuje s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki so aktivni na razlicnih podrocjih javnega življenja, kot so politicni svet, svet šolstva in izobraževanja, kulturne in medijske ustanove. V okviru raziskave smo spremljali ukrepe, ki so se tedensko spreminjali, in analizirali predvsem manjšinske medije. Naša raziskava v letu 2020 je poskusila odgovoriti na vprašanja, povezana z reorganizacijo narodnostnih ustanov, s problematiko 5 Padec števila pripadnikov italijanske narodne skupnosti v zadnjih desetletjih je skrb vzbujajoc podatek, saj je v primerjavi s popisom iz leta 1991 statistika pokazala, da se je 701 oseba manj opredelila za Italijane. Demografsko nihanje italijanskega prebivalstva je možno razlagati z razlicnimi argumenti, kot so neopredeljevanje glede etnicne in nacionalne pripadnosti, vecja umrljivost kot rodnost, mešani zakoni, drugacen meto­dološki pristop ob popisu 2002 in nepopis zdomcev (Benedetti 2015, 20). zaprtja šol oziroma z izobraževanjem na daljavo in z vprašanjem zaprtja meja. Analiza odgovorov nam je pokazala, da so vse skupnosti v casu epidemije obdržale stike s pripadniki in clani, predvsem po telefonu, v elektronski obliki, z objavami na spletnih straneh ali na družbenih omrežjih, in s takim nacinom omogocile, da so clani prejeli ažurne informacije v italijanšcini o epidemiji koronavirusa v Sloveniji in o veljavnih državnih ukrepih. Medtem ko so nekatere skupnosti poskusile obdržati stike s pripadniki z uporabo videokonferencnih sistemov, so druge organizirale pomoc šibkejšim skupi­nam v ožjem krogu, torej prek poznanstev in v medsebojnih odnosih (Sorgo & Novak Lukanovic 2020, 108–109). Glede šolstva, ki je podrocje, ki se je najhitreje reorganiziralo v izobraževanje na daljavo, smo ugotovili, da veliko staršev ni imelo dovolj dobrih digitalnih kompetenc. Poleg tega so nekateri starši imeli tudi težave s sporazumevanjem v italijanskem jeziku, saj jezika ne poznajo dovolj in so morali pomagati mlajšim ucencem. V pogovoru je bilo med drugim poudarjeno, da so tudi zaradi tega ucitelji vlagali veliko casa in truda v informiranje staršev ter seveda pri pripravah ucnih ur (Sorgo & Novak Lukanovic 2020, 110). Glede mejnega in cezmejnega sodelovanja, ki je bilo v casu zaprtja državnih meja onemogoceno, so naši sogovorniki izpostavili, da bi se morale na državni ravni in z aktivno zunanjo politiko poiskati primer-nejše rešitve. Za italijansko narodno skupnost je pomembno, da se ohranjajo stiki z maticno državo in da sta Italija in Slovenija pripravljeni sodelovati pri razvoju manjšine (Sorgo & Novak Lukanovic 2020, 114). V zakljucku našega prispevka se nismo mogli izogniti dodatnemu, pravzaprav kljucnemu vpraša­nju: »Ali je italijanska narodna skupnost pripravljena na izzive, ki jih prinaša prihodnost?« (Sorgo & Novak Lukanovic 2020, 113) Ker je bila v letu 2020 situacija nepredvidljiva in je prinašala nove izzive, na katere naši sogovorniki niso imeli konkretnih odgovorov, smo se odlocili, da v letu 2021 študijo nadgradimo. Raziskava je tokrat potekala v dveh delih. V prvem delu (poglavje 3) smo povabili k sodelovanju pripadnike italijanske narodne skupnosti, ki so aktivni clani skupnosti Italijanov, v želji, da bi razu­meli, kako so doživljali ustavljanje družbenega življenja v drugem in tretjem valu epidemije koronavirusa. Skupnosti Italijanov, ki so organizirane kot društva, ponujajo svojim clanom dejavnosti, ki pokrivajo razlicna podrocja, kot na primer konference, glasbene in umetniške tecaje, srecanja, razstave itn. Poleg tega so skupnosti pomemben akter, ki povezuje pripadnike in v katerih se lahko oglasijo, ko potrebujejo kakšno informacijo. V drugem delu (poglavje 4) pa smo vkljucili v raziskavo ucitelje italijan­skih osnovnih šol slovenske Istre, da bi podali svoje mnenje o izobraževanju na daljavo, ki je bilo edini nacin za kontinuirano nadaljevanje ucnega procesa v casu zaprtja šolskih ustanov. Osnovne šole so bile tiste, ki so na zacetku imele najvec težav, zlasti zaradi tega, ker so ucenci prvega izobraževalnega obdobja še premajhni, da bi lahko sami uporabljali racunalnik in druga digi­talna orodja. Vtise pripadnikov italijanske narodne skupnosti o tem, kako je epide­mija covida-19 vplivala na njihovo življenje, in izbrane empiricne podatke o izobraževanju na daljavo bomo predstavili v naslednjih poglavjih. 2 Vpliv epidemije covida-19 na življenje pripadnikov italijanske narodne skupnosti S kvalitativno metodo raziskovanja, kot je polstrukturirani intervju, smo želeli pridobiti vpogled v situacijo, v kateri se je znašla italijanska narodna skupnost v drugem in tretjem valu epidemije koronavirusa. Predvsem nas je zanimalo, ali so se skupnosti Italijanov, ki nudijo pripadnikom razlicne dejavnosti, znale reorganizirati po lanski izkušnji epidemije v prvem valu, ko se je ustavilo družbeno življenje. Zanimalo nas je tudi, ali so skupnosti iskale druge oziroma nove rešitve, s katerimi bi se lahko približale clanom, še posebej starejšim. V raziskavi je sodelovalo 10 pripadnikov italijanske narodne skupno­sti iz vseh obalnih obcin. Skupino intervjuvancev6 je sestavljalo 8 žensk in 2 moška. Najmlajša oseba je imela 23 let, najstarejša pa 80 let. 5 intervjuvancev je zaposlenih v manjšinskih ustanovah (italijanske samoupravne skupnosti, kulturne ustanove, šola), 3 intervjuvanci so upokojenci, 1 intervjuvana oseba je študentka in 1 intervjuvana oseba je nezaposlena. Vsi intervjuji so potekali v živo, le 2 intervjuvani osebi sta se odlocili, da bosta intervju izvajali prek Zooma, da s tem prihranita cas. Odgovore smo snemali in pozneje naredili transkripcijo. Struktura intervjujev je sledila osnovni shemi. Najprej smo postavljali uvodna vprašanja, da bi sodelujocemu pokazali, kaj nas zanima, torej kako so doživeli obdobje zaprtja družbenega življenja, ali so ostali v stiku s skupnostmi, ali so dobivali novice in druga obvestila in ali so tudi od doma nadaljevali z izvajanjem dejavnosti in krožki kot pred zaprtjem. Postopoma smo sogovornike uvedli v razmišljanje o tem, kako je epidemija covida-9 vplivala na italijansko narodno skupnost, zlasti na jezik, kulturo in identiteto pripadnikov. V zakljucku intervjuja smo preverili, ali bi se naši sogovorniki morda opredelili do dodatnih vidikov, ki bi jih radi izpostavili. Tak nacin nam je pomagal, da smo prepoznali nekatere kljucne ugotovitve pri odgovorih, ki jih nanizamo v naslednjih tematskih sklopih: vpliv epidemije covida-19 na organizacijo skupnosti Italijanov v casu zaprtja družbenega življenja; doži­vljanje pripadnikov italijanske narodne skupnosti v drugem in tretjem valu, 6 Intervjuvanci so v prispevku predstavljeni z zaporedno številko, ki sledi datumu inter-vjuja. kjer bi najbolj izpostavili strah (pred boleznijo in na splošno); vpliv epidemije covida-19 na cezmejno sodelovanje; pogled na prihodnost italijanske narodne skupnosti, ce bi se stanje epidemije koronavirusa nadaljevalo v cetrtem valu. Najzanimivejše odgovore predstavljamo v naslednjih podpoglavjih in jih utemeljimo s citati iz pogovorov. 2.1 Vpliv epidemije covida-19 na organizacijo skupnosti Italijanov v casu zaprtja družbenega življenja Skupnosti Italijanov (it. Comunità degli Italiani) so organizirane kot društva pripadnikov italijanske narodne skupnosti. Pomembno vlogo so skupnosti imele v povojnem obdobju, ko je italijanska populacija iz vecinske postala manjšinska. Glavni cilj teh skupnosti je promovirati italijansko kulturno, jezik in identiteto ter združevati pripadnike in ohranjati obicaje in tradicije (Diabatè et al. 2012). Med drugimi cilji je tudi združevanje in zbliževanje ljudi, ki se vkljucujejo v razne krožke in dejavnosti, v katerih lahko uporabljajo svoj jezik, italijanšcino. Intervjuvanka 5 je to dejstvo potrdila: »Menim, da je eno od nacel skupnosti združiti ljudi, skratka ustvariti ta stik med ljudmi, delati stvari skupaj.« Tako kot že v prvem valu epidemije so se tudi tokrat morale italijan-ska narodna skupnost in njihove ustanove reorganizirati v skladu z vladnimi ukrepi za zajezitev širjenja okužb. Skupnosti so zato najprej omejevale le zbi­ranje ljudi, nato pa so v sredini oktobra, ko je bila v Sloveniji spet razglašena epidemija, zaprle svoja vrata (Cimador 2020). Vsi intervjuvanci so izpostavili, da so v mesecih zaprtja najbolj pogrešali druženje in medcloveške stike. Tako nam je ena od intervjuvank povedala: Covid je bil s tega vidika velika zavora, ki jo je tudi z vsemi sodob­nimi tehnologijami težko premagati, ker prav združevanje je tisti del, ki je bil najbolj prizadet. Lahko bi vse izumili, toda tisti clove­ški dejavnik, da smo skupaj, govorimo v svojem jeziku, si izmenju­jemo ideje, pa tudi ce se hocemo prepirati, ni digitalnega medija ali izuma, ki bi to lahko zamenjal. (Intervjuvanka 4) Druga intervjuvanka, ki je tudi svetnica samoupravne skupnosti v svoji obcini, pa meni, da je imela italijanska narodna skupnost vec težav kot sloven-sko prebivalstvo, »saj nas je malo, srecati se moramo, obiskati naše institucije in razpravljati o tem, kar se dogaja« (intervjuvanka 1). V mesecih prisilnega zaprtja so skupnosti reorganizirale svoje dejav­nosti in poskusile ponuditi alternativni program, seveda na daljavo, da bi lahko ostale v stiku s clani. Organizirani so bili sestanki v videokonferencah, virtualne razstave, še naprej so izhajali informativni listi in revije, spletne strani in družbena omrežja so bili dnevno posodobljeni z namenom, da se stiki s pripadniki ne bi prekinjali. Ohranjanje stikov tudi z ljudmi, ki obiskujejo skupine, krožke in dejavnosti, v casu epidemije ni bilo lahko. Intervjuvanka 9, ki vodi umetniški tecaj za otroke in za odrasle, nam je situacijo opisala tako: »Tudi v taki situaciji poskušaš najti pozitivno, ker moraš iti naprej. Zame je bilo najpomembnejše ostati v stiku z mojimi študenti. Z otroki je bilo težko, ker niso mogli imeti stikov kot odrasli.« Ista intervjuvanka nadaljuje: »Ker smo vedeli, da se spet pripravlja izredno stanje epidemije, smo se organizi­rali, da nadaljujemo z dolocenimi deli … In bili smo v kontaktu prek Zooma, predvsem pa WhatsAppa, ker je bil bolj prakticen.« (Intervjuvanka 9) Nekateri clani, ki so aktivni v skupnosti, so še naprej izvajali dejavnosti na daljavo. Ena od clanic, ki obiskuje tecaj risanja, nam je povedala, da je nadaljevala z delom tudi od doma: »Pogosto smo se srecevali na WhatsAppu. Prilagodili smo se.« (Intervjuvanka 10) Po drugi strani pa nam je intervjuva­nec 6 povedal, da se je bilo za tecaje oziroma dejavnosti, kot so amaterska gle­dališka skupina in glasbeni tecaji, dosti bolj težavno prilagoditi, najprej zaradi tega, ker se ljudje morajo srecati v živo ter ker internetne povezave nimajo enake hitrosti in kakovosti: Poskušali smo vzpostaviti videokonference na Zoomu in tudi z drugimi digitalnimi sistemi, vendar ucinek ni enak. Ko delate v skupini, je prisotnost, gibanje na odru, na primer v zvezi z amater­sko dramatiko ali harmonizacijo, ritem glasbe … Smo poskusili, a smo videli, da ne deluje. Vecina naših sogovornikov nam je potrdila, da digitalni mediji dejansko ne morejo nadomestiti stikov med ljudmi. Intervjuvanka 1, gospa srednjih let, ki zna uporabiti osnovne funkcije na racunalniku, je povedala: »Recimo, da teh sredstev tukaj ni mogoce nadomestiti z neposrednim stikom, nikoli vec.« Intervjuvanka 4 pa meni, da »digitalni svet je naredil veliko, vendar video ne more nadomestit cloveškega dejavnika«, še posebej, ce pomislimo na starejše clane, ki doma nimajo racunalnika, niti internetne povezave. Intervjuvanka 4 nadaljuje: »Nekaj (dejavnosti, op. a.) smo nekako nadomestili z digitalno teh­nologijo, vendar zagotovo ne pokrivamo vseh skupin (ki obiskujejo skupnost Italijanov, op. a.). To je dejstvo.« Predvsem za starejše, ki niso naklonjeni uporabi novih tehnologij, je težko predvideti rešitev, ce bi se situacija nadaljevala. Kot je povedala vecina intervjuvancev, je za starejše clane edina rešitev, da ostanejo v stiku prek tiska­nih casopisov oziroma prek informativnih listov, ki jih skupnosti izdajajo, in drugih obvestil, ki jih je mogoce poslati po pošti. Po mnenju intervjuvanke 3 je za starejše clane »tiskana oblika /…/ najbolj pomembna stvar«, ker v teh izdajah lahko preberejo o vsem, kar se je zgodilo v casu zaprtja skupnosti. Intervjuvanka 3 je še izpostavila, da bi bilo pomembno vzpostaviti »mrežo« medsebojnega sodelovanja v taki situaciji. Številni starejši ljudje so se pa tudi sami digitalizirali, in sicer s pomocjo otrok ali vnukov, vendar je za vecino še vedno zelo težko uporabljati racunal­nik. Eden od intervjuvancev na primer ne vidi pozitivne rešitve za starejše: »Digitalna oblika? Ne, rešitev ni … Del pripadnikov, vsaj starostnih skupin, ki so še prisotne (na prireditvah, op. a.), ne temelji na digitalnem.« (Intervju­vanec 8) Zanimiv pa je primer 80-letne pripadnice, ki se je z veliko željo in voljo naucila uporabljati pametni telefon, saj je to predstavljalo edini nacin za ohra­njanje stikov v casu epidemije. Svoje izkušnje med epidemijo opisuje tako: Jaz sem navezana in tudi povezana na Facebooku, zato vsak dan odprem Facebook in vidim vse, kar se dogaja. In seveda je sku­pnost vedno objavljala na Facebook, vedno objavljala novice tako, da sem bila na tekocem. Potem sem se vsakic povezala (na digitalne sestanke in dogodke, op. a.), tudi na nekoliko nenormalen nacin, ker nisem imela racunalnika. Imela sem pametni telefon in bilo je … Ne vem … Ko sem se lahko povezala, so vcasih namesto obraza videli mojo preprogo, ker nisem znala tako dobro uporabiti mobil­nega telefona. Vcasih so bili tukaj moji vnuki, ki so strokovnjaki za vse, potem pa sem imela sreco, da sem se lahko tudi pokazala. (Intervjuvanka 2) 2.2 Doživljanje pripadnikov italijanske narodne skupnosti v casu zaprtja družbenega življenja Zaradi razmer, ki jih je povzrocila epidemija, so se ljudje znašli »sredi nego­tovosti, s številnimi dvomi, ponavljajocimi se vprašanji, kot so: ali se bomo videli, ali se bomo srecali, kako bomo to storili itd. To potrjuje tudi intervju­vanka 10 in nadaljuje: Mislim, da je bil to res mocan udarec, in mislim, da so ljudje trpeli zaradi tega, zaradi daljave … Ker so bili dezorientirani, so se nenehno zanimali o razmerah … In mislim, da je psihološko vplivalo tudi na ljudi v najbolj negativni smeri. Strah … Kaj se bo zgodilo? Ker vam od danes do jutri nihce ni znal povedati, kaj bi se lahko zgodilo, strah pa je bil, da bi zbolel, kaj bo sledilo bolezni. Skratka trpljenje, ker ljudje niso imeli gotovosti. Povecal se je tudi psihološki stres, ki so ga obcutili ljudje. Iz pricevanj intervjuvancev je razvidno, da je bil eden najpogostejših obcutkov prav strah, tako strah pred virusom in obolevanjem kot tudi strah pred prihodnostjo, ker je bilo treba nenehno spremljati obvestila o epidemioloških razmerah: »Covid je povzrocil tudi veliko strahu, mnogi so se skrili in niso hoteli niti zapustiti hiše.« (Intervjuvanka 1) Pripadnike italijanske narodne skupnosti je v prvem valu zaznamovalo podobno doživetje kot v drugem in tretjem valu. Starejše generacije so bile ponovno tiste, ki so se znašle v vecji negotovosti. Intervju­vanka 4 nam je povedala: »Vidim, da je pri starejših tudi strah pred prihodom (na dogodke, op. a.). To smo opazili … Obstaja strah, kljub cepljenju. Toliko so nas prestrašili, da se zdaj ljudje skoraj bojijo druženja, ne. Torej obstaja tudi psihološki dejavnik.« Isto razmišljanje se izraža tudi v besedah intervjuvanca 6: Res je, da je ta pandemija naredila veliko škode, ne le glede fizic­nega, ampak tudi psihicnega zdravja ljudi, saj je raztrgala, prekinila nekatere povezave, nekatere stike, ki so se nam najprej zdeli nor-malni, nic posebnega, zdaj pa smo videli, kako pomemben je za socializacijo stik z ljubljenimi. Intervjuvanci so še porocali, da so vsi sledili manjšinskim medijem, bodisi casniku »La Voce del Popolo« bodisi italijanskemu radijskemu in televizijskemu programu Regionalnega centra RTV Slovenija Koper, kjer so aktivno porocali o epidemiološki situaciji v cezmejnem obmocju med Italijo, Slovenijo in Hrvaško. 2.3 Vpliv epidemije covida-19 na cezmejno sodelovanje Po razpadu Jugoslavije in osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške leta 1991 je bila s Hrvaško postavljena nova meja na reki Dragonji. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo in šengenski prostor so padle vse notranje meje med državami clanice Evropske unije, s cimer je padla tudi meja z Italijo. To pomeni prost in lažji pretok ljudi in blaga ter prednost za cezmejno sodelovanje. Ceprav meja s Hrvaško še obstaja, kljub temu da je tudi Hrvaška postala clanica Evropske unije, pripadniki italijanske narodne skupnosti cutijo, da obmocje od Trsta do hrvaške Istre velja kot enotno oziroma skupno ozemlje brez meja, kjer se lahko prosto gibljejo. Podobnega mnenja je tudi intervjuvanka 5, ki nam je povedala, da Istra že leta obstaja kot enotna regija: »Istra je skupna regija, ni hrvaška ali slovenska.« Od sredine marca 2020 so bili v šengenskem obmocju uvedeni nekateri omejevalni ukrepi za zajezitev okužb s covidom-19, med katerimi je najvecji problem povzrocil ponovni nadzor državne meje. Ceprav je bil nadzor meje prikazan kot sredstvo za zagotavljanje zdravstvene varnosti, je njegov ucinek mocno vplival tudi na druga podrocja družbenega življenja, zlasti za cezmejno prebivalstvo (Christian & Kanesu 2020). Strah, ki ga so pripadniki italijanske narodne skupnosti doživeli pred virusom, so doživeli tudi glede zapiranja meja. V prvem valu je bilo zaprtje meja s sosednjimi državami, zlasti meja z Italijo in Hrvaško, hud udarec za vse prebivalce slovenske Istre in še posebej za pripadnike italijanske narodne sku­pnosti, ki so se pocutili odrezane od maticnega naroda in italijanskega dela prebivalstva hrvaške Istre. Intervjuvanka 5, ki živi med Slovenijo in hrvaško Istro, je strah pred prehodom meje s Hrvaško opisala tako: Bil je ta stalni strah pred spremembami, ukrepi na mejah. Ker so se spreminjali vsak dan in vsak dan je bil drugacen. Ta strah pred pre­stopom meje … Ker nismo vedeli, kakšen ukrep spoštovati, nismo vedeli, ali nas bodo pustili cez ali ne. Intervjuvanka 3 je izpostavila, da je bil prestop meja težava, ki je vplivala tudi psihološko na pripadnike: »Velik razlog za trpljenje, ta razdalja, to zaprtje meja.« V nekaterih primerih se je izkazalo, da so zlasti starejši cutili enak strah in ozracje negotovosti, ki so ga doživeli v preteklosti, ko so se v dolocenih zgodovinskih obdobjih spreminjale meje. Kot je povedala intervjuvanka 7: »Doživela sem isti zrak, ki sem ga doživela leta 1991. Zastrašujoce … Drugi so povedali, da so doživeli enak obcutek strahu kot leta 1954.« Da je zaprtje meja resna zadeva za naše obmocje, nam je potrdila tudi intervjuvanka 4: Tako zelo smo se borili, da bi odstranili te meje, toda to je bil res velik udarec. Naši starci pravijo: »Tukaj smo nazaj v dobi Jugosla­vije.« Mogoce še slabše, kajne? Skale, postavljene na meje … Ne vec tisti, ki je nadzoroval, ampak zdaj kamenje. Živim tako blizu (meje, op. a.) … Bilo je res noro. V casu epidemije, ko je bilo prepovedano prestopati državne meje, je nekaterim bilo to še bolj hudo kot intervjuvanki 9, ki nam je povedala, da ima z Istro posebno razmerje: »Osebno sem zelo pogrešala stik z Istro, ker sem res ‚prava‘ Istrijanka, zato mi je to manjkalo.« Zaprtje meja, ceprav se je vecini anketirancev zdelo, da je bil to nujen in koristen ukrep za zajezitev okužb, je psihološko vplivalo na clane italijanske narodne skupnosti, kot nam je povedala intervjuvanka 1: »Iz zdravstvenega vidika je bilo verjetno kori­stno, a recimo, da nas je pustilo, kot da bi bili zaporniki, ne.« Ceprav je zaprtje meja narekovala jasna zdravstvena agenda, je prepo­ved vstopa tujcev oziroma razkorak med državljani in njimi dobil politicni pomen, ki presega nacin boja proti virusu in daje nov, »romanticni« pouda­rek na koncept narodnosti (Megret 2020). Tako nam je tudi intervjuvanka 9 zaupala, da se boji za italijansko prebivalstvo v Sloveniji samo zaradi tega, ker govorijo italijansko in ker se vecina ljudi še danes ne zaveda zgodovinske prisotnosti narodne skupnosti na ozemlju in izenaci te pripadnike z Italijani iz Italije: »Bojim se, da bo to prineslo nacionalizme, velike posledice. Kot po vsaki vojni, ce pogledamo nazaj v zgodovino, so se pojavili nacionalizmi, sepa­ratizmi … Tega se bojim.« Ko so se pripadniki italijanske narodne skupnosti srecevali v mesecih epidemije, na primer v trgovini ali na pošti, in govorili med seboj italijansko, so bili gledani s sumom, ki je bil posledica miselnosti in asociacije na pripadnike italijanske narodnosti, da so v obmejnem obmocju na slovenski strani Italijani prišli iz Italije po nakupih in drugih opravkih ter s seboj prinesli virusne okužbe. 2.4 Pogled na prihodnost Intervjuvance smo tudi vprašali, ali menijo, da so dolgi meseci epidemije pov­zrocili izgubo – jezika, kulture in identitete – za italijansko narodno skupnost in ali bo ta posledice obcutila tudi v prihodnosti. Tri intervjuvanke menijo, da se bodo posledice ustavljanja družbenega življenja cutile tudi v prihodnosti. Intervjuvanka 1 je povedala: »Mislim, da ja, mi bomo zaradi tega pomanjkanja vedno trpeli.« Intervjuvanka 4 pa meni, da bodo posledice vplivale na jezik in tudi na kulturno identiteto: »Po mojem mnenju to tudi dolgorocno podpira asimilacijo.« To je posledica dolgotraj­nega zaprtja skupnosti ter pomanjkanja druženja in stikov med pripadniki. Po drugi strani pa bi oddaljenost skupnosti od ljudi lahko povzrocila hujši stran-ski ucinek, kot je povedala intervjuvanka 5: »Skupnosti delujejo v skupinah, vse, kar pocnejo, je namenjeno združevanju ljudi. To bi lahko povzrocilo tudi izgubo motivacije za sodelovanje med razlicnimi skupnostmi.« Po mnenju dveh intervjuvancev pa posledic ne bo: »To ne, po mojem ne. Tudi zato, ker je v tem smislu usojeno, da gremo naprej.« (Intervjuvanka 7) »Po mojem mnenju absolutno ne. Z današnjimi sredstvi te možnosti ni. Ce imamo odnose s Hrvaško in Italijo ter jih omejujemo v obdobju petih let, ne vidim možnosti za zmanjšanje obsega in kakovosti.« (Intervjuvanec 8) Dve intervjuvanki menita, da se za italijansko narodno skupnost obe­tajo spremembe. Tako je intervjuvanka 9 povedala: »Jasno je, da je že prišlo do spremembe, kar se tice našega življenja tukaj. Prišlo bo do spremembe … Pomembno je, da smo še vedno povezani z maticno državo in da je maticna država tudi povezna z nami. Da imamo pravo izmenjavo, ne le virtualno.« To razmišljanje je potrdila intervjuvanka 10: Verjamem, da je v vsakem primeru prišlo do, ce hocemo temu reci tako, oslabitev. Poleg cloveških odnosov … Po mojem mnenju osnova vsega so cloveški odnos. Kot druga stvar, glede na to, da sta nas razdalja in osamljenost zaprla v svet, ki ga prej morda nismo poznali, to je, da gremo in odkrivamo druge stvari s pomocjo inter-neta, na daljavo, ker je zdaj v omrežju vse in še vec. Ampak vidim, da je to velika izguba. To je slabost, ki bo imela žal posledice, ki jih bomo opazili z leti. Ampak osebno že tako cutim … Pogrešam pogovore, pogrešam klepetanje, besede. Intervjuvance smo vprašali tudi, kako vidijo prihodnost italijanske naro­dne skupnosti, ce bi se razmere ponovile v zimskih mesecih, in ali so sku­pnosti Italijanov pripravljene na soocanje s tako imenovanim cetrtim valom. Intervjuvanka 10 je na prihodnost podala optimisticen pogled: »Izkušnje nas ucijo in verjamem, da je tudi v tem primeru skupnost pripravljena. Ne bo stoodstotno pripravljena, ker je to nemogoce, vendar na splošno mislim, da se bo absolutno lahko soocila z valom, ki nas caka.« 3 Izobraževanje na daljavo v šolah z italijanskim ucnim jezikom 3.1 Opredelitev pojma izobraževanje na daljavo Izobraževanje ali poucevanje na daljavo (angl. distance learning, distance edu­cation) je posebna oblika izobraževanja, za katero sta znacilna uporaba infor­macijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), kot na primer spletno ucenje in virtualne ucilnice, ter prostorska oddaljenost med uciteljem in ucencem. V strokovni literaturi se za izobraževanje na daljavo uporabljajo tudi izrazi e-ucenje (angl. e-learning) in spletno ucenje (angl. online learning) (Berg & Simonson 2016). Pojem e-izobraževanje tako lahko dojemamo kot krovni termin, pod katerega spadajo razlicne prakse in pristopi. Bregar et al. (2020) delijo e-izobraževanje na tri osnovne skupine: tradicionalno izobraževanje z omejeno uporabo tehnologije, kombinirano izobraževanje (angl. blended) in celostno e-izobraževanje, v katerem je tehnološka podpora nacrtovano inte­grirana v vse komponente ucnega procesa. Komunikacija med uciteljem in ucenci poteka prek razlicnih tehnologij, v katere so vkljucena številna orodja, kot so programi za predstavitev, elektronska posta, socialna omrežja in spletne ucilnice. Internet in virtualne ucilnice omo­gocajo torej sinhrono in asinhrono komunikacijo med uciteljem in ucencem. Nekateri avtorji (Bregar, Zagmajster & Radovan 2010; Gartner 2019) navajajo, da ima izobraževanje na daljavo veliko prednosti, kot so vecja dosto­pnost gradiva, možnost organizacije casa in prilagajanje ucnih pristopov. Na drugi strani pa so koristi teh novih tehnologij odvisne od tega, v kolikšni meri se uporabljajo na nacine, ki so združljivi s cloveškimi kognitivnimi ucnimi procesi (Clark & Mayer 2011, 8). To pomeni, da je za uspešno izobraževanje na daljavo bistveno nacrtovanje ucnih programov. Hodges et al. (2020) izpostavljajo, da obstaja bistvena razlika med sple­tnim ucenjem (angl. online learning) in nujnim ucenjem na daljavo (angl. emergency remote teaching). Ce pod prvo spadajo vnaprej nacrtovane ucne dejavnosti, ki se izvajajo ob pomoci tehnologije, drugo skupino razumemo kot zacasen prehod poucevanja na nadomestni nacin izvajanja zaradi kriznih okolišcin. Tovrstno poucevanje vkljucuje uporabo ucnih rešitev v celotni oddaljeni obliki, med primarnimi cilji pa ima to, da se z lahkoto vzpostavi in zagotovi zacasni dostop do pouka v izrednih razmerah ali krizi. Zaradi zajezitve in obvladovanja pandemije covida-19 so bile konec marca 2020 šole zaprte, v celoti ali delno, v kar 96 % držav sveta (Insight for Education 2020). Podatki kažejo, da se je skoraj 800 milijonov ucencev in dija­kov znašlo doma in so bili vpleteni v izobraževanje na daljavo. V Sloveniji so se šole zaprle 16. marca 2020, ko je Vlada Republike Slo­venije dan prej sprejela Odlok o zacasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s podrocja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih (Odlok o zacasni prepovedi št. 25/20), v katerem je bilo zapisano, da se vrtci, šole, univerze in drugi vzgojno-izobraževalni zavodi zapirajo med 16. marcem in 25. majem 2020. Junija so konec šolskega leta 2020 ucenci zakljucili v predavalnicah, medtem ko so se dijaki srednjih šol še vedno izo­braževali na daljavo. Šolsko leto 2020/21 se je septembra zacelo v ucilnicah, a vendar je bil že 16. oktobra izdan sklep ministrice za šolstvo o zacasnem in preventivnem ukrepu poteka vzgojno-izobraževalnega procesa v casu med 19. in 23. oktobrom 2020, za katerega je veljalo, da se bo za ucence od 6. do 9. razreda osnovnih šol, dijake srednjih šol in ucence glasbenih šol izvajalo poucevanje na daljavo (Sklep o zacasni obliki izvajanja vzgojno-izobraževal­nega dela v vzgojno-izobraževalnih zavodih, št. 603-33/2020/1). Vlada je 23. oktobra 2020 z novim odlokom (Odlok o zacasni prepovedi št. 152/20) zaprla vse vzgojno-izobraževalne zavode le za en teden, ampak so se ukrepi podalj­ševali iz tedna v teden. Ukrepi so se zaceli sprošcati šele 26. januarja 2021, ko so se v nekaterih statisticnih regijah vrnili v šolo ucenci prve triade. V skladu z odlokom, sprejetim 11. februarja (Odlok o zacasni prepovedi št. 20/21), so se v šolo vracali vsi ucenci osnovne šole. Med 1. in 12. aprilom 2021 se je v Sloveniji zacel tako imenovani tretji val epidemije, kar je pomenilo ponovno dvotedensko zaprtje vzgojno-izobraževalnih ustanov (Odlok o zacasni prepo­vedi št. 47/21). 3.2 Metodologija raziskave o izobraževanju na daljavo Da bi ugotovili, kako je bilo v šolskem letu 2020/21 izvedeno izobraževanje na daljavo v casu zaprtja šol s strani uciteljev in kakšni so bili njihovi vtisi, smo se odlocili, da pripravimo spletni vprašalnik in povabimo k njegovi izpolnitvi ucitelje treh osnovnih šol z italijanskim ucnim jezikom Slovenske Istre. Poleg vprašanja o uciteljevi osebni izkušnji nas je zanimalo, kako se je organiziralo pouk v casu zaprtja šol, katere metode dela in katera digitalna orodja so upo­rabljali pri izvajanju pouka v casu epidemije ter kako sta potekala preverjanje in ocenjevanje znanja. Na koncu vprašalnika smo predstavili sklop trditev, s katerimi smo želeli ugotoviti tudi, kako so ucitelji doživljali izobraževanje na daljavo in s katerimi ovirami oziroma težavami so se soocali. V anketiranju, ki je potekalo junija 2021, je sodelovalo 65 uciteljic in uciteljev, od tega 33 (51 %) uciteljev, ki poucujejo v prvem triletju, 13 (29 %) uciteljev, ki poucujejo v drugem triletju, in 19 (28 %) uciteljev, ki poucujejo v tretjem triletju izobra­ževalnega obdobja. Glede na število let poucevanja je najvec takih, ki so v šolskem letu 2020/21 poucevali 0–4 leta (n = 14), medtem ko znaša povprecna doba pou-cevanja anketiranih 16 let. Na drugi strani pa je najmanj takih, ki so poucevali 21–24 let (n = 2), in takih, ki so poucevali 37 let ali vec (n = 2). Slaba polovica (47 %) vprašanih poucuje »razredni pouk«, sledijo jim tisti, ki poucujejo »naravoslovno-tehnicni predmet« (12 %), in tisti, ki pou-cujejo »slovenšcino« (10 %). Manj kot desetina anketiranih pa poucuje »itali­janšcino« (7 %), »družboslovno-humanisticni predmet« (5 %) in »tuji jezik« (5 %). 3.3 Organizacija pouka, metode dela in raba digitalnih orodij Ker izobraževanje na daljavo zajema uporabo digitalne tehnologije, smo želeli ugotoviti, kako ucitelji ocenjujejo svoje digitalne kompetence pred izbruhom pandemije koronavirusa in zaprtjem šol. Vprašali smo jih za samooceno zna­nja uporabe IKT. Ugotavljamo, da 20 % uciteljev svoje digitalne kompetence ocenjuje kot odlicne, 41 % jih svoje znanje ocenjuje kot dobro, 31 % pa kot zadostno. 8 % anketiranih svoje znanje ocenjuje kot slabo. Dobre štiri petine (86 %) anketiranih je mnenja, da so se med šolskim letom 2020/21 njihove digitalne kompetence izboljšale. Na drugi strani pa jih je le desetina (10 %) mnenja, da so njihove digitalne kompetence ostale na enaki ravni, in le slaba dvajsetina (3 %) jih meni, da se njihove digitalne kompetence niso izbolj­šale. Anketirance smo vprašali tudi, ali so v preteklosti, torej pred izbruhom pandemije koronavirusa, že sodelovali v usposabljanjih za izobraževanje na daljavo. Vecina uciteljev (83 %) se ni udeležila usposabljanj, medtem ko je 17 % uciteljev odgovorilo, da so že bili deležni usposabljanja za izobraževanje na daljavo. Kako je potekalo poucevanju na daljavo v casu, ko so bile šole zaprte, smo preverjali z vprašanji, ki so se nanašala na izbiro metod izvajanja pouka, na uporabljena digitalna orodja in na didakticne pristope oziroma na nacine, kako je dejansko potekal pouk. Zanimalo nas je tudi, kako so ucitelji pripra­vljali urnik in kako so vzpostavljali stik z ucenci.7 Iz grafa 1 je razvidno, da so anketiranci v tem casu izvajali pouk tako, da so uporabljali razlicne metode. Najpogosteje so izvajali metodi »videokonfe­rence« (47 % pogosto, 36 % vedno) in »uporaba spletnih virov« (54 % pogosto, 18 % vedno). 30 % uciteljev je vedno in 35 % pogosto uporabljalo metodo »domace naloge«, veliko je bilo tudi takih, ki so pristali na metodo »pošiljanje gradiva ucencem prek elektronske pošte« (42 % pogosto, 21 % vedno). Tudi metoda »gledanje posnetkov« je bila v casu epidemije uporabljena pogosto (33 %). Redkeje ali nikoli pa so izvajali poucevanje z uporabo metod »video posnetki pouka« (41 % nikoli, 18 % redko) in »zvocni posnetki pouka« (49 % nikoli, 18 % redko). Graf 1: Metode izvajanja poucevanja na daljavo Videkonference Uporaba spletnih virov Doma˜e naloge Pošiljanje gradiva u˜encem preko el.pošte Gledanje posnetkov Dejavnosti, ki jih u˜enci opravijo doma Samostojno u˜enje iz knjig Video posnetki pouka Zvo˜ni posnetki pouka 0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100% Nikoli Pogosto Vedno Redko Ob˜asno Vir: Lastni vir (spletni vprašalnik na voljo pri avtoricama) 7 Za mlajše ucence (prva triada) je bil najverjetneje stik vzpostavljen neposredno s star-ši, ki so v casu epidemije ostali doma zaradi varstva otrok ali ker so delali od doma. 2022-INV-COVID-160x240.indd 102 3/18/22 12:24 PM Odgovori, katera digitalna orodja so ucitelji uporabljali pri izvajanju pouka na daljavo, so pokazani v grafu 2. Prevladujejo »videokonferencni sistemi«, kot na primer Zoom, Webex idr. (81 %), na drugem mestu je »ele­ktronska redovalnica (eAsistent)« (78 %), na tretjem mestu pa »elektronska pošta« (67 %). Malo vec kot polovica (53 %) jih je uporabljalo tudi YouTube, 33 % spletno ucilnico Google Classroom in 28 % digitalno orodje Google dokumenti. Majhen delež (22 %) uciteljev je uporabljalo tudi mobilni telefon in 21 % sisteme za klepet, kot je WhatsApp ali Viber. Le slaba cetrtina (19 %) je pri poucevanju na daljavo uporabljala spletno ucilnico (na primer Moodle in Arnes ucilnice), desetina anketiranih pa Skype (10 %). Manj kot desetina (9 %) anketiranih je uporabljala še interaktivne spletne strani, ki so jih nare­dili sami, ali pa druga orodja (Web 2.0 tools, Wordwall, Liveworksheets). Graf 2: Digitalna orodja, uporabljena v casu poucevanja na daljavo Videokonferen˜ni sistemi E-redovalnica (eAsistent) Elektronska pošta YouTube Google Classroom Google dokumenti Mobilni telefon Aplikacije za klepet Spletne u˜ilnice Skype Drugo 0 % 10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 60 % 70 % 80 % 90 % Vir: Lastni vir (spletni vprašalnik na voljo pri avtoricama) Odgovori, prikazani v zgornjem grafu, se vežejo na naslednje vprašanje: »Katere didakticne pristope ste uporabljali pri poucevanju na daljavo?« Zani­malo nas je torej, kako je dejansko potekal pouk. Iz grafa 3 je razvidno, da vec kot dobra polovica uciteljev med poukom v videokonferenci skuša vkljuciti ucence z vprašanji (79 % vedno), vsebino pouka razloži ustno (35 % pogosto, 49 % vedno), tako kot med poukom v razredu, 61 % pa jih uporablja tudi predstavitve. Graf 3: Didakticni pristopi izvajanja pouka na daljavo Med poukom v videokonferenci skušam vklju˜iti u˜ence z vprašanji Vsebino pouka razložim ustno v videokonferenci, kot med poukom v razredu Med poukom v videokonferenci uporabljam tudi predstavitve Gradivo naložim v virtualno u˜ilnico, u˜enci pa delajo sami Med poukom v videokonferenci u˜enci delajo samostojno, jaz sem na voljo za vprašanja Navodila pošljem po e-pošti in u˜enci delajo samostojno 0 % 10 % 20 % 30 % 40 % 50 % 60 % 70 % 80 %90 % 100 % Pogosto Vedno Nikoli Redko Ob˜asno Vir: Lastni vir (spletni vprašalnik na voljo pri avtoricama) Anketiranci so redkeje odgovorili, da med poukom v videokonferenci ucenci delajo sami, ucitelj pa je na voljo za vprašanja (36 % redko, 36 % obcasno). Manj pogosto so ucitelji odgovorili, da naložijo gradivo v spletno ucilnico, ucenci pa delajo sami (25 % obcasno, 23 % pogosto), in da navo­dila pošiljajo po elektronski pošti in ucenci delajo samostojno (41 % nikoli, 20 % redko, 20 % obcasno). Iz podatkov lahko razberemo, da so ucitelji v casu izobraževanja na daljavo poskusili poucevati na isti nacin kot v razredu, torej z vkljucitvijo ucencev v ucni proces z vprašanji, zato da ti ne bi izgubili motivacije pred zaslonom. V okviru organizacije pouka nas je zanimalo tudi, kako so ucitelji orga­nizirali urnik pouka na daljavo. Rezultati so prikazani v grafu 4. Graf 4: Urnik v casu poucevanja na daljavo Da, ohranil sem enak urnik kot v razredu Enak urnik sem ohranil le za nekatere ure Urnik sem spreminjal iz tedna v teden v dogovoru s sodelavci Urnik sem spreminjal iz tedna v teden po moji želji Pouk sem organiziral ne glede na urnik Drugo Vir: Lastni vir (spletni vprašalnik na voljo pri avtoricama) 32 % uciteljev je ohranilo enak urnik kot med poukom v razredu tudi za poucevanja na daljavo. Sledijo jim tisti (30 %), ki so enak urnik ohranili samo za nekatere ure, in tisti (25 %), ki so urnik prilagodili iz tedna v teden v dogovoru s sodelavci. Na drugi strani pa je slaba desetina (9 %) usklajevala urnik enkrat tedensko ali po dogovoru s sodelavci oblikovala urnik s skrajša­nimi urami po 30 minut. Najmanj (2 %) uciteljev je urnik sproti prilagajalo glede na svoje potrebe, torej neodvisno od sodelavcev, ali pa so pouk izvajali ne glede na urnik (2 %). V raziskavi smo hoteli izvedeti tudi, na kakšen nacin oziroma s pomocjo katerih orodij so ucitelji vzpostavljali ali obdržali stik s svojimi ucenci in kako pogosto. Opažamo, da je štiri petine (80 %) uciteljev v casu izobraževanja na daljavo stik z ucenci vzdrževalo prek elektronske pošte, eAsistenta (79 %) ali videokonference (79 %). Slabi dve petini anketiranih pa je stik z ucenci vzdrževalo bodisi prek spletne ucilnice (36 %) bodisi prek mobilnega telefona (30 %). Le dobra desetina jih uporabljalo družbena omrežja ali druga orodja, kot so spletne klepetalnice (WhatsApp) in druga Googlova digitalna orodja. Glede pogostosti stikov z ucenci je bilo vec kot tri petine (63 %) uciteljev s svojimi ucenci v stiku dnevno. Sledijo jim tisti, ki so bili z ucenci v stiku 2–3­krat tedensko (32 %), 4 % pa je bilo takih, ki so bili s svojimi ucenci v stiku enkrat tedensko ali manj. 3.4 Vpliv izobraževanja na daljavo na kakovost znanja, realizacijo ucnih ciljev in ocenjevanje Da bi ugotovili, kako ucitelji ocenjujejo vpliv izobraževanja na daljavo na jezikovne kompetence ucencev in na splošno kakovost znanja, smo uporabili sklop trditev s petstopenjsko lestvico (1 – sploh se ne strinjam, 2 – ne strinjam se, 3 – niti se strinjam niti se ne strinjam, 4 – strinjam se, 5 – popolnoma se strinjam). Tabela 1: Porazdelitev odgovorov na vprašanje o vplivu izobraževanja na daljavo na kakovost znanja Trditve Aritmeticna sredina SD Izobraževanje na daljavo zahteva vecji trud uciteljev. 4,5 0,69 Izobraževanje na daljavo zahteva vecji trud staršev. 4,3 0,94 Izobraževanje na daljavo zahteva vecji trud ucencev. 4,1 1,03 Izobraževanje na daljavo ni primerno za ucence s posebnimi potrebami. 4,1 1,2 Jezikovne kompetence v italijanskem jeziku so se na splošno poslabšale. 3,8 0,77 Ucenci so manj motivirani med izobraževanjem na daljavo. 3,7 0,89 Kljub izobraževanju na daljavo so ucenci pri mojem predmetu dosegli dobro znanje. 3,4 0,91 Med izobraževanjem na daljavo so ucenci dosegli nižje rezultate kot med poukom v šoli. 3,4 0,89 Izobraževanje na daljavo ni vplivalo na splošno znanje ucencev. 2,6 1,07 Vir: Lastni vir (spletni vprašalnik na voljo pri avtoricama) Iz tabele 1 je razvidno, da so se anketiranci z najvišjo povprecno oceno opredelili do trditve »izobraževanje na daljavo zahteva vecji trud uciteljev« ( = 4,5). Nekoliko nižje so se strinjali tudi s trditvama »izobraževanje na daljavo zahteva vecji trud staršev« ( = 4,3) in »Izobraževanje na daljavo zah­teva vecji trud ucencev« ( = 4,1). Ucitelji se prav tako strinjajo, da izobraže­vanje na daljavo ni primerno za ucence s posebnimi potrebami ( = 4,1). Pri tem odgovoru opažamo tudi najvecjo standardno deviacijo (SD = 1,2), torej najvecjo razpršenost odgovorov. Pri trditvi »jezikovne kompetence v italijan­skem jeziku so se na splošno poslabšale« opažamo srednje strinjanje ( = 3,8) in jo lahko povežemo s trditvama »kljub izobraževanju na daljavo so ucenci pri kaže, da se ucitelji manj strinjajo. Najnižjo stopnjo strinjanja so ucitelji izrazili pri trditvi »izobraževanje na daljavo ni vplivalo na splošno znanje ucencev« ( = 2,6), pri kateri prav tako opažamo relativno veliko standardno deviacijo (SD = 1,07). Ucitelje smo vprašali tudi o realizaciji ucnih ciljev v casu zaprtja šol. 38 % uciteljev je v casu poucevanja na daljavo uresnicilo ucne cilje zadovo­ljivo, 26 % pa jih je cilje uresnicevalo temeljito in 18 % zadostno in delno. Zanimalo nas je tudi, ali so ucitelji preverjali oziroma ocenjevali zna­nje svojih ucencev. 69 % uciteljev je v casu zaprtja šol ocenjevalo ucence, 31 % pa ne. Na kak nacin so ocenjevali znanje, smo ugotavljali z dodatnim vprašanjem. Podatki prikazujejo, da je 71 % uciteljev ocenjevalo s pomocjo ustnega preverjanja med poukom na daljavo, 11 % pa prek skupinske vaje med poukom na daljavo. 8 % uciteljev je uporabljalo razne kvize, nekateri pa niso ocenjevali znanja, ampak zgolj preverjali usvojeno znanje. Slabih 5 % je ocenjevalo predstavitve, 3 % pa pisne izdelke – spise in druge pisne izdelke. 3.5 Izkušnje uciteljev in morebitne ovire pri izobraževanju na daljavo Pri vprašanju, kako ucitelji ocenjujejo pripravo in izvedbo poucevanja na daljavo v primerjavi s tistim v razredu, ugotavljamo, da so anketiranci odgo­vorili, da je poucevanje na daljavo veliko bolj zahtevno (65 %) kot poucevanje v razredu, medtem ko jih 25 % ocenjuje tovrstno poucevanje kot malo bolj zahtevno. Nihce izmed vprašanih ni izjavil, da so ucne ure na daljavo dosti manj zahtevne kot v razredu. Ucitelje smo tudi vprašali, kako ocenjujejo organizacijo šole v casu izobraževanja na daljavo, sodelovanje s starši, predanost ucencev ucenju in dejavnostim, ki so izvajale, ter splošno kakovost izobraževanja na daljavo. Rezultate predstavljamo v grafu 5. Graf 5: Ocenjevanje uciteljev glede raznih vidikov v casu izobraževanja na daljavo nezadostno slabo zadostno dobro odli˜no Vir: Lastni vir (spletni vprašalnik na voljo pri avtoricama) Relativno velik delež (45 %) uciteljev ocenjuje organizacijo šole v casu izobraževanja na daljavo kot dobro, 24 % pa jih ocenjuje organizacijo kot odlicno. Tudi sodelovanje s starši je bilo ocenjeno kot dobro s strani 35 % anketirancev, kot zadostno s strani 27 % anketirancev in kot slabo s strani 22 % anketirancev. Predanost ucencev ucenju in dejavnostim, ki so se izvajale med poucevanjem na daljavo, je 47 % uciteljev ocenilo kot dobro, 24 % pa kot zadostno. Kar zadeva kakovost poucevanja na daljavo, ugotavljamo, da je 51 % uciteljev ocenilo, da je kakovost dobra, 27 % pa, da je zadostna. Kakšne so bile morebitne ovire oziroma težave, s katerimi so se ucite­lji soocali v casu izobraževanja na daljavo, smo ugotavljali v sklopu trditev s petstopenjsko lestvico (1 – sploh se ne strinjam, 2 – ne strinjam se, 3 – niti se strinjam niti se ne strinjam, 4 – strinjam se, 5 – popolnoma se strinjam). Kot je razvidno iz tabele 2, so najvišje povprecje ucitelji dosegli pri trdi­tvi »pomanjkanje jasnih smernic, kako organizirati poucevanje« ( = 3,8). Ucitelji so se nekoliko manj strinjali s trditvijo »težave z internetno povezavo« tvama »pomanjkanje ustreznih digitalnih orodij« in »težave v komunikaciji z Tabela 2: Ovire pri izobraževanju na daljavo Trditve Aritmeticna sredina SD Pomanjkanje jasnih smernic, kako organizirati poucevanje. 3,8 0,99 Težave z internetno povezavo. 3,6 1,07 Pomanjkanje ustreznega prostora za delo doma. 3,4 1,39 Težave pri organizaciji dela. 3,2 1,02 Pomanjkanje brezplacnih spletnih virov. 3,2 1,07 Pomanjkanje ustreznih digitalnih orodij. 3,0 1,07 Težave v komunikaciji z ucenci. 3,0 1,1 Pomanjkanje ustreznih spletnih virov. 2,9 1,0 Težave pri uporabi programov in aplikacij. 2,7 1,13 Vir: Lastni vir (spletni vprašalnik na voljo pri avtoricama) Velja poudariti, da je skoraj pri vseh odgovorih standardni odklon raz­meroma velik, kar pomeni, da je pri odgovorih velika razpršenost. Najvecjo stopnjo razpršenosti opažamo pri trditvi »pomanjkanje ustreznega prostora za delo doma« (SD = 1,39). Relativno velika deviacija je tudi pri trditvi »težave pri uporabi programov in aplikacij« (SD = 1,13). Najmanjši odklon pa je pri trditvi, ki je tudi dobila najvišjo oceno, to je »pomanjkanje jasnih smernic, kako organizirati poucevanje« (SD = 0,99). V zakljucku vprašalnika nas je zanimalo mnenje uciteljev o izobraževanju na daljavo, zato smo postavili odprto vprašanje. Odgovorilo je le 30 uciteljev, ampak ugotavljamo, da je vecina anketirancev mnenja, da je izobraževanje na daljavo zacasna rešitev v skrajnih primerih, kot je bilo v primeru epidemije, in da je edini nacin, ki lahko zagotavlja kontinuiteto izobraževalnega procesa, ceprav se trud in delo uciteljev potrojita. Najvec uciteljev se je do poucevanja na daljavo opredelilo negativno. Argumente, ki so jih navajali, lahko povza-memo z naslednjimi besedami: izobraževanje na daljavo ni primeren nacin za ucence prve triade, ker so še premajhni in potrebujejo prisotnost ucitelja, ki ga nic ne more nadomestiti; motivacija ucencev na splošno se je zmanjšala; ucenci so se hitro utrudili pred zaslonom; najbolj prizadeti so bili ucenci s posebnimi potrebami. Navajamo tudi dobesedne misli dveh uciteljev: Mislim, da to ni primeren nacin za otroke prvega izobraževalnega triletja, ki morajo stvari še vedno preizkušati v živo, se jih dotikati, cutiti, zacutiti obcutke (vse to je nemogoce doseci prek zaslona racunalnika). Mislim, da zlasti jezik potrebuje cloveški oziroma socialni stik, da se lahko ustrezno razvija. Tudi ce omogoca ohranjanje ocesnega in zvocnega stika, prinaša za ucence veliko osamljenosti in demotivacije. Nimajo vec jasne razlike med tem, kaj je »dom« in kaj je »šola«, in vsaka vrnitev (v šolske klopi, op. a.) terja ponovno prilagajanje, ki po mojem mnenju ne vpliva pozitivno na cas ucenja. Na drugi strani pa so se nekateri ucitelji do izobraževanja na daljavo opredelili pozitivno, z razmišljanjem, da bi lahko z ustreznim pripravljalnim obdobjem in z veliko financnimi sredstvi pripravljali odlicne didakticne pri­stope in da bi se hibridni nacin dela lahko uporabljal skupaj s poucevanjem v razredu. 4 Zakljucek Podatki, ki smo pridobili v prvem delu raziskave z intervjuji pripadnikov italijanske manjšine, potrjujejo, da se pripadniki zavedajo, da bodo morale predvsem skupnosti Italijanov poiskati dodatne nacine, da bi lahko nadalje­vali s svojimi dejavnostmi. Ce so se v letu 2020 skupnosti znašle sredi novih okolišcin in veliko negotovosti, so bile med drugim in tretjim valom epide­mije že bolj pripravljene in so svojim clanom ponudile nove aktivnosti, kot na primer: virtualne razstave in predstavitve, sestanke v videokonferencah ipd. Ceprav racunalnik in sodobne tehnologije ne morejo nadomestiti clove­škega stika, kot so nam potrdili vsi sodelujoci v raziskavi, je njihova uporaba predstavljala dobro alternativo v casu zaprtja družbenega življenja. Najvecji problem seveda predstavljajo starejši, ki niso tako vešci v uporabi interneta in racunalnika in za katere tiskani mediji ostajajo še vedno edina rešitev. Glede vprašanja meje in cezmejnega sodelovanja so v odgovorih v okviru intervju­jev najbolj izpostavljene psihološke posledice zapiranja mej. Clani italijanske narodne skupnosti se identificirajo na podlagi svojega jezika in prostora, v katerem živijo, in zanje imajo stiki z Italijo – in s hrvaško Istro, v kateri prav tako živijo pripadniki italijanske skupnosti – vitalni pomen. V drugem delu raziskave smo izvedli spletno anketiranje uciteljev osnovnih šol z italijanskim ucnim jezikom, in sicer z namenom, da bi prido­bili splošno sliko o tem, kako je dejansko potekalo izobraževanje na daljavo v drugem in tretjem valu epidemije. Pridobljeni empiricni podatki potrjujejo, da se je v casu poucevanja na daljavo delo uciteljev potrojilo, saj so ucitelji sami ocenili, da je nacin izobraževanja na daljavo zahtevnejši. Isto velja tudi za trud ucencev in staršev, ki so pomagali otrokom pri uporabi racunalnika in drugih digitalnih orodij. Ceprav se vecina uciteljev pred zacetkom pande­mije koronavirusa ni udeležila nobenega usposabljanja v sklopu poucevanja na daljavo, so ocenili, da imajo dobre ali celo odlicne digitalne kompetence. Vecina uciteljev je odgovorila, da so za izvajanje pouka najpogosteje uporabili metodo videokonference, s pomocjo katere so razlagali snov, dajali navodila, prikazali predstavitve in vkljucili ucence z vprašanji z namenom, da bi jih motivirali pred zaslonom. Ucenci so pogosto dobivali tudi domace naloge. Ko se pouk v celoti odvija na daljavo, pa nastopijo tudi težave. Med ovirami pri izobraževanju na daljavo so ucitelji najbolj izpostavili to, da niso imeli jasnih smernic, kako izvajati poucevanje na daljavo, in da so imeli težave z internetno povezavo. Veliko jih je izpostavilo tudi pomanjkanje ustreznega prostora za delo doma. Že od zacetka epidemije covida-19 v Sloveniji v letu 2020 se je italijanska narodna skupnost znašla sredi novih neprevidljivih okolišcin, ki predstavljajo tudi nove izzive, s katerimi se bo morala skupnost soocati. Iz raziskave je razvidno, da si italijanska narodna skupnost v Sloveniji na razlicne nacine prizadeva ohranjati svojo vitalnost, predvsem na podrocju kulture, jezika in identitete, in da tudi v situaciji, v kateri se je znašla v casu epidemije, vztraja pri uresnicitvi svojega poslanstva na nove oziroma drugacne nacine. Ali lahko vse te spremembe vplivajo na vitalnost italijanske narodne skupnosti, je vpra­šanje, ki ga bomo morali spremljati tudi v prihodnosti. Viri in literatura Benedetti, E., 2015. Pravna zašcita italijanske manjšine v Sloveniji in slovenske manjšine v Italiji. V M. Tremul (ur.) Analiza, izvajanje in razvoj zašcite narodnih skupnosti v Sloveniji in Italiji. Italijanska Unija, Koper, 13–28. Berg, G. A. & Simonson, M., 2016. “Distance Learning”. Encyclopedia Britannica, https:// www.britannica.com/topic/distance-learning (dostop 20. 9. 2021). Bregar, L., Zagmajster, M. & Radovan, M. (ur.), 2010. Osnove e-izobraževanja. Andragoški center Slovenije, Ljubljana, https://arhiv.acs.si/publikacije/Osnove_e-izobrazevanja. pdf (dostop 20. 9. 2021). Bregar, L., Zagmajster, M. & Radovan, M. (ur.), 2020. E-izobraževanje za digitalno družbo. Andragoški center Slovenije, Ljubljana, https://www.acs.si/digitalna-bralnica/e-izo­brazevanje-za-digitalno-druzbo/ (dostop 6. 9. 2021). Christian, W. & Kanesu, R., 2020. Borders and COVID-19. V C. Wille & R. Kanesu (ur.) Bordering in Pandemic Times: Insights into the COVID-19 Lockdown. (UniGR-CBS Thematic Issue 4). University of Luxenburg, Luxenburg; Trier University, Trier, DOI:10.25353/ubtr-xxxx-b825-a20b. Cimador, C., 2020. CI in regime Covid. Capodistria, 9. oktober 2020, https://www.rtvslo. si/capodistria/radio-capodistria/notizie/comunita-nazionale-italiana/ci-in-regime­covid/538660 (dostop 1. 9. 2021). Clark, R. C. & Mayer, R. E. (ur.), 2011. E-learning and the Science of Instruction. Pfeiffer, San Francisco. Diabaté, C., Vincoletto, R. & Tremul, M., 2012. Conoscere.it: un viaggio nel mondo delle istituzioni italiane in Slovenia e in Croazia / Spoznati.it: potovanje v svet italijanskih ustanov v Sloveniji in na Hrvaškem. Italijanska Unija, Koper. Gartner, S., 2019. Etika in netiketa pri uporabi IKT v izobraževanju. V A. Lipovec, M. Krašna & I. Pesek (ur.) Izzivi in dileme omišljene uporabe IKT pri pouku. Univerzitetna založba Univerze v Mariboru, Maribor, 21–29. https://press.um.si/index.php/ump/ catalog/book/402. Hodges, C., Moore, S., Lockee, B., Trust, T. & Bond, A., 2020. The Difference between Emergency Remote Teaching and Online Learning. Educause Review Online, 27. marec 2020, https://er.educause.edu/articles/2020/3/the-difference-between-emer­gency-remote-teaching-and-online-learning (dostop 20. 9. 2021). Insight for Education, 2020. COVID-19 and Schools: What We Learn from Six Months of Closure and Reopening. Insight for Education, 1. oktober 2020, https://img1.wsimg. com/blobby/go/104fc727-3bad-4ff5-944f-c281d3ceda7f/20201001_Covid19%20 and%20Schools%20Six%20Month%20Report%20.pdf (dostop 21. 9. 2021). Megret, F., 2020. COVID-19 Symposium: Returning “Home” – Nationalist International Law in the Time of the Coronavirus. OpinioJuris, 30. marec 2020, http://opiniojuris. org/2020/03/30/covid-19-symposium-returning-home-nationalist-internation-al-law-in-the-time-of-the-coronavirus (dostop 21. 9. 2021). Novak Lukanovic, S., Zudic Antonic, N. & Istvan Varga, Š., 2011. Vzgoja in izobraževanje na narodno mešanih obmocjih v Sloveniji. V J. Krek & M. Metljak (ur.) Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, 347–367. Odlok o zacasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s podrocja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih. Uradni list RS 25 (2020), 1747. Odlok o zacasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s podrocja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih. Uradni list RS 152 (2020), 6527. Odlok o zacasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s podrocja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih. Uradni list RS 20 (2021), 1244. Odlok o zacasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s podrocja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih. Uradni list RS 47 (2021), 2920. Sklep o zacasni obliki izvajanja vzgojno-izobraževalnega dela v vzgojno-izobraževalnih zavo­dih. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport RS, 16. oktober 2020, https://www. gov.si/assets/ministrstva/MIZS/Dokumenti/Zakonodaja/2020/04/Sklep-o-zacas­ni-obliki-izvajanja-vzgojno-izobrazevalnega-dela-v-VIZ-16-10-2020.pdf. Sorgo, L. & Novak Lukanovic, S., 2020. The Italian National Community in Slovenia during the Covid-19 Epidemic. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 85, 101–117. SURS – Statisticni urad Republike Slovenije, 1991. Popis prebivalstva Republike Slovenije 31. 3. 1991. Statisticni urad Republike Slovenije, Ljubljana. SURS – Statisticni urad Republike Slovenije, 2002. Popis prebivalstva Republike Slovenije 31. 3. 2002. Statisticni urad Republike Slovenije, Ljubljana. Ustava Republike Slovenije. Uradni list RS 33 (1991). Vlada Republike Slovenije, 2020. Slovenija razglasila epidemijo novega koronavirusa. Portal GOV.SI, 12. marec 2020, https://www.gov.si/novice/2020-03-12-sloveni­ja-razglasila-epidemijo-novega-koronavirusa/ (dostop 25. 8. 2021). WHO – World Health Organization, 2020. WHO Announces COVID-19 Outbreak a Pandemic. WHO, 12. marec 2020, https://www.euro.who.int/en/health-topics/ health-emergencies/coronavirus-covid-19/news/news/2020/3/who-announces­covid-19-outbreak-a-pandemic (dostop 25. 8. 2021). Zudic Antonic, N., 2009. Italijanšcina kot prvi jezik v manjšinskih šolah Slovenske Istre. V L. Cok (ur.) Izobraževanje za dvojezicnost v kontekstu evropskih integracijskih pro-cesov: ucinkovitost dvojezicnih modelov izobraževanja v etnicno mešanih okoljih Slo­venije. Založba Annales, Koper. Zudic Antonic, N., 2018. Teaching in Plurilinguistic Environments with a Minority Lan­guage: Analysis of a Pre-service Training Project. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 80, 89–103. Danijel Grafenauer, Boris Jesih Covid-19 in njegove posledice za delovanje slovenske narodne skupnosti v Avstriji1 Izvlecek Minevata dve leti, odkar se je cloveška družba zacela soocati s pandemijo bolezni covid-19. Že marca 2020, ko so oblasti v Avstriji in Sloveniji zacele uveljavljati ukrepe za preprecevanje in širjenje epidemije, je bilo slutiti, da bo to pustilo posledice na družbenem življenju. Ukrepi, ki so zamejevali in ome­jevali družbene stike, za krajši cas preprecevali utecene gospodarske, kulturne, socialne in športne aktivnosti ter s tem povezane cezmejne aktivnosti med omenjenima državama, so mocno zarezali v ta prostor in med ljudi. Kmalu so se opazile posledice, predvsem pri razlicnih manjšinah, saj je socialna inte­rakcija znotraj manjšinskih skupnosti in živi stik narodne skupnosti z maticno državo izjemnega in kljucnega pomena za vse manjšinske narodne skupnosti. Te skupnosti so žive in prosperirajo ravno zaradi interakcije, kulture in soci­alnega življenja, ki pa jih ukrepi za zajezitev koronavirusa omejujejo. Sloven-ska narodna skupnost v Avstriji se je zaradi dobre organiziranosti primerno odzvala in prilagodila na omejitve, vendar odpovedovanje tradicionalnih prireditev in zapiranje dvojezicnih šol tudi pri slovenski narodni skupnosti v Avstriji sprožata vprašanja, kako naj identiteta preživi, ce se ne more izraziti. V prispevku smo analizirali posledice omejitvenih ukrepov za slovensko manj­šino na Koroškem od marca 2020 do novembra 2021. Ob koncu leta 2020 po objavljeni študiji obstaja realna bojazen, da bodo posledice, še posebej, ker se epidemija v drugem valu ni umirjala, dolgorocno vplivale na etnicno vitalnost. Vendar je poletje 2021 prineslo ponovno brstenje in razcvet kulturnih prire­ditev in obiskov le-teh pri koroških Slovencih. »Ljudje so bili lacni kulture,« je dejal eden izmed sogovornikov v pricujoci študiji. Splošna družbena klima in situacija v petem valu epidemije konec leta 2021 pa predvsem kažeta, da so 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa ARRS, P5-0081, SI, Manjšinske in etnicne študije ter slovensko narodno vprašanje in projekta ARRS, J5-3117, SI, Politicna participacija narodnih manjšin in njihovih pripadnikov: primerjalna študija politicne participacije slovenskih narodnih skupnosti v sosednjih državah Republike Slovenije. oblasti in ljudje »utrujeni« in navelicani od sledenja in uveljavljanja ukrepov za zajezitev širjenja epidemije, želijo si socialne interakcije in v nacelu ubirajo neko pragmaticno pot v soocenju z omenjenimi ukrepi. Za razvoj in preživetje razlicnih manjšin in njihovih pripadnikov je kljucno, da ukrepi in politike držav upoštevajo njihovo situacijo in položaj ter ju ne poslabšujejo. To je še posebej pomembno v casu kriz, kakršna je pandemija covida-19. Kljucne besede: slovenska narodna skupnost v Avstriji, covid-19, kultura, politika, ukrepi. Covid-19 and its Consequences for the Activities of the Slovene National Community in Austria Abstract It has been two years since world society began to cope with the Covid-19 pandemic. Ever since March 2020 when Austrian and Slovene authorities started to implement measures to prevent and curb the spread of the disease, it had been clear that such would have a negative impact on social life. Mea­sures limiting social contacts, hindering traditional economic, cultural, social and sports activities, and preventing cross-border activities between the two countries severely hit this geographical area and its people. The consequences soon became apparent, especially for minorities as social interaction within a minority community and its active contact with its kin state are of the utmost importance for any minority national community. It is in fact interactions, culture and social life – all currently limited as a result of the measures to contain the coronavirus – that make these communities vital and prosperous. Thanks to its organisational skills, the Slovene national community in Austria was able to properly respond and adjust to the restrictions imposed, but the cancellation of traditional events and the closure of bilingual schools raise questions of how its identity is to survive if it cannot be expressed. This article analyses the consequences of restrictive measures for the Slovene minority in Carinthia, Austria, in the period between March 2020 and November 2021. At the end of 2020, there was concern that the consequences, especially since the pandemic continued unabated in the second wave, were likely to have a long­term impact on ethnic vitality. Luckily, in the summer of 2021, cultural events resumed and were attended also by Carinthian Slovenes. To quote one of the respondents: “People were hungry for culture”. The general social climate and situation in the fifth wave of the pandemic at the end of 2021 show that authorities and people are “tired” of following and implementing measures to contain the spread of the pandemic – they crave social contact and, in princi­ple, they are taking a pragmatic approach in the face of the above measures. It is crucial for the development and survival of minorities and their members that state actions and policies take into account their specific situation and status and do not aggravate them. This is especially important in times of crises such as the Covid-19 pandemic. Key words: Slovene national community in Austria, Covid-19, culture, poli­tics, measures. 1 Uvod Minevata dve leti, odkar se je pojavila bolezen covid-19. Vmes se je družba soocila z ekonomsko krizo in po njej relativno dobro okrevala, družbena kriza, ki jo je povzrocila pandemija, pa še kar traja in ji ni videti konca. Napo­veduje se poglobljena ekonomska kriza, pri cemer je jasno, da so države svoje vire z zadolževanjem v zadnjem letu in pol dodobra skrcile. S takimi razse­žnostmi družbene in ekonomske krize, ki jo je povzrocila bolezen covid-19, se države in družbe niso srecale že dobro stoletje (Spinney 2018; Arnold 2018). Dogajanja od marca 2020 do novembra 2021 ter reakcije držav in prebivalcev so pokazali, da v »medicinskih knjigah ni receptov, kakšen naj bo politicni in družbeni odgovor na epidemijo«. Oblasti so na predlog epidemiološke stroke predlagale in uporabile razlicne politike in ukrepe (vzdrževanje fizicne distance, omejitve zbiranja in druženja, varovalna higiena, tako imenovani »lockdowni«) za preprecevanje širjenja epidemije, od katerih nekateri pose-gajo na polje clovekovih pravic. Predvsem so vlade evropskih držav sprejele številne ukrepe za pomoc gospodarstvu, da bi posledice »zapiranja družb in upocasnjevanja gospodarskih aktivnosti« ljudje cim manj cutili. Od tega, kako se bosta tako država kot družba zoperstavili virusu na zdravstvenem in družbenem podrocju, je odvisno, kako globoke brazgotine bo epidemija pustila na kolektivni in osebni ravni (Žerdin 2020, 1). Medtem so v Avstriji razmišljali, da se družba, kjer je sodelovanje med centrom in deželo dobro razvito, lahko bolje upira epidemiji kot družba, ki je mocneje centralizirana (Bußjäger 2020). »Morda je virus slep glede naše etnicne in religiozne pripa­dnosti, ukrepi države in politike pa niso tako nevtralni,« je aprila 2021 izpo­stavil ugleden raziskovalec na podrocju etnicnih vprašanj (de Varennes 2021). V tem prispevku se osredotocamo na to, kako bolezen covid-19, njene posledice in posamezni ukrepi (npr. zaprtje meje, ki je spomladi in jeseni v letih 2020 in 2021 onemogocilo cezmejne stike in sodelovanje, omejitve giba­nja, druženja in delovanja, tako imenovani »lockdowni«, ki pomenijo popolno zaprtje družbe za dolocen cas, itd.) vplivajo na slovensko narodno skupnost v Avstriji. Poskušali bomo odgovoriti na naslednja raziskovalna vprašanja: – Kako spremenjeni pogoji življenja in delovanja manjšinskih organizacij in institucij v casu prisotne krize in po njej vplivajo na manjšine, njihovo organiziranje, družbeno, gospodarsko in kulturno življenje ter na cezmejno povezovanje (npr. na podro-cjih kulture, medijev, gospodarstva in športa) in sodelovanje? - Kako je pandemija covida-19 vplivala na dejavnosti krovnih kulturnih in politicnih organizacij koroških Slovencev? Kakšna je bila ranljivost (ob razglasitvi epidemije v spomladanskem casu) manjšinske skupnosti in kakšne so bile posledice? - Kako so krovne organizacije nadomestile dejavnosti, ki predvi­devajo udeležbo vecjega števila izvajalcev ali gledalcev/poslu­šalcev? Kako so te organizacije pristopile k nacrtovanju dela v prihodnje? S pomocjo polstrukturiranih globinskih intervjujev smo poskušali od predstavnikov manjšinskih krovnih kulturnih in politicnih organizacij dobiti odgovore na zapisana vprašanja ter na nekaj povsem organizacijskih, ki pa so pomembna za njihovo delovanje: - Ali menite, da so za normalno delovanje manjšinskih organiza­ cij potrebni dodatni sistemski financni ukrepi? Kakšni? - Ali sta digitalizacija delovanja in prehod na spletno ponudbo vsebin odgovor na razmere ob covidu-19? Kako pomembna in potrebna sta živi stik z obcinstvom in cezmejno pretakanje za slovensko narodno skupnost na Koroškem? Raziskovanje je temeljilo na pristopih metodološkega pluralizma, ob upoštevanju in združevanju razlicnih disciplinarnih, multidisciplinarnih in interdisciplinarnih pristopov in metodologij. Kljucne raziskovalne teh­nike so bile študije primera, to je proucevanje medijskih objav, strokovne in znanstvene literature ter dokumentov (na razlicnih ravneh – od lokalne do globalne) o pandemiji covida-19, njenih posledicah in odzivih nanjo, primer-jalno raziskovanje in usmerjene primerjave na primeru slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem. Pomemben vir za analizo dogajanja na avstrijskem Koroškem sta bila manjšinska tednika Novice in Nedelja, ki sta ažurno objavljala posamezne dogodke, odlocitve in ravnanja tako avstrijskih zveznih in deželnih oblasti kot tudi reakcije narodne skupnosti nanje. Poleg analize virov in dokumentov ter kabinetnega raziskovanja pomemben del predstavljajo polstrukturirani globinski intervjuji z vodilnimi predstavniki institucij slovenske manjšinske skupnosti (krovnih politicnih organizacij koroških Slovencev, Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) in Zveze slovenskih organizacij (ZSO)) ter Kulturnega društva clen 7 za avstrijsko Štajersko – Pavlova hiša, zastopniške organizacije štajerskih Slovencev v Avstriji, Kršcansko kulturno zvezo (KKZ) in Slovensko prosvetno zvezo (SPZ) iz Celovca, ki so bili izvedeni kot dodatek h kratkemu vprašalniku, na kate­rega so odgovarjali predhodno omenjeni. Analizi petih vprašalnikov z zgoraj navedenimi vprašanji, kjer je sodelovalo vec ljudi iz naštetih organizacij, so sledili telefonski polstrukturirani globinski intervjuji. Rezultat analize obeh metod predstavljajo odgovori, ki nam podajajo razmere na terenu. Izvedba intervjujev in kratkih vprašalnikov je bila opravljena pred izbruhom drugega vala covida-19 in deloma ponovno v poletju 2021. 2 Slovenska narodna skupnost v Avstriji Struktura prebivalstva današnjega slovenskega etnicnega ozemlja, ki sega v vse štiri sosednje države, je rezultat zgodovinskega razvoja po prvi in drugi svetovni vojni. Na obmocjih avtohtone poselitve slovenske narodne skupno­sti na avstrijskem Koroškem in Štajerskem delež Slovencev ves cas številcno nazaduje – v prvi vrsti zaradi asimilacije, deloma pa tudi zaradi odseljevanja iz podeželskih in obmejnih obmocij. Posledica tega je širitev obmocja poseli­tve in hkrati zmanjševanje številcnosti manjšinske skupnosti in nazadovanje njegovega relativnega števila na obmocju avtohtone poselitve. Urbanizacija in suburbanizacija sta spremenili tradicionalni poselitveni koncept slovenske manjšine iz prevladujocega kmeckega in podeželskega v neagrarnega. To tranzicijo je manjšina placala z visoko stopnjo statisticne in dejanske asimila­cije. Znaten del manjšine zaradi delovnih mest živi v mestih, dalec od izvornih obmocij poselitve (Zupancic 2000). Manjšinstvo je danes marsikje že postalo konkurencna prednost, torej ekonomska kategorija. Možnosti sodelovanja za pripadnike manjšine ob meji so (na primeru Slovenije): manjšine so lahko pobudniki in nosilci cezmejne kulturne izmenjave, so blažilci mednarodnih odnosov (oziroma jih v dolo-cenih primerih zaostrujejo, ce njihov status ni urejen), lahko spodbujajo cezmejno sodelovanje, so nosilci gospodarske promocije, imajo pomembno vlogo pri prevajalskih službah, spodbujajo turisticne prireditve, znajo izko­rišcati lokalne vire, so nosilci cezmejnih stikov in projektov na gospodar­skem, kulturnem, socialnem in športnem podrocju storitev. Na primer pri avstrijskih investicijah v Slovenijo od leta 1991 do zacetka novega tisocletja, v podjetja z najmanj 150 zaposlenimi, so v razlicnih vlogah vedno sodelovali pripadniki slovenske manjšine na Koroškem (Zupancic 2000; Brezigar 2005). Glavnina avtohtone slovenske narodne skupnosti v Republiki Avstriji živi v južnih predelih Zvezne dežele Koroške, zaradi odseljevanja pa tudi v vecjih mestih (Celovec, Gradec, Dunaj). Manjši del avtohtone slovenske narodne skupnosti pa živi tudi v Zvezni deželi Štajerski. Slovencev ali sloven-sko govorecih na Koroškem je po nekaterih ocenah uradov v Sloveniji med 30.000 in 50.000, v Zvezni deželi Štajerski pa okoli 1.500 (UVSZS, Grafenauer 2010a). Nekateri slovenski in avstrijski raziskovalci ocenjujejo, da je Sloven-cev oziroma slovensko govorecih v Avstriji nekaj deset tisoc vec, med 40.000 in 60.000 (npr. Stergar 2003, 100; Klemencic & Klemencic 2006, 126; Reiterer 2000). Interese koroških Slovencev zastopajo tri krovne politicne organizacije: NSKS (predsednik dr. Valentin Inzko), ZSO (predsednik Manuel Jug) in SKS (predsednik Bernard Sadovnik). Predstavnica štajerskih Slovencev je Susanne Weitlaner, predsednica Kulturnega društva Clen 7 za avstrijsko Štajersko – Pavlova hiša. Obe omenjeni organizaciji (NSKS in ZSO) danes vkljucujeta vrsto zvez, organizacij in društev, od katerih sta najpomembnejši krovni kul­turni organizaciji koroških Slovencev, KKZ in SPZ. Slovenska narodna sku­pnost izdaja dva tednika, Novice, ki ga upravljata NSKS in ZSO, ter Nedeljo, ki je cerkveni list Krške škofije. Del koroških Slovencev je politicno organizi-ran v okviru slovenske politicne stranke Enotna lista (EL). Od manjšinskih organizacij je treba omeniti še dunajski Center avstrijskih narodnih skupnosti (CAN) in Skupnost južnokoroških kmetic in kmetov (SJK). Posamezni pri­padniki narodne skupnosti se vkljucujejo tudi v stranke vecinskega naroda (socialna demokracija, zeleni, tudi ljudska stranka, komunisti in liberalci). Ce upoštevamo še ostalo organiziranost na podrocju kulture, športa in gospo­darstva, ugotavljamo, da imajo koroški Slovenci kljub statisticni majhnosti izredno dobro institucionalno organiziranost na vseh podrocjih družbenega življenja (Jesih 2007; Grafenauer 2010b, Wutti 2017). 3 Pandemija covida-19 in slovenska narodna skupnost v Avstriji Inštitut za narodnostna vprašanja (INV) je opravil preliminarne analize, kaj so ukrepi Slovenije in sosednjih držav pomenili za slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah ter nasploh za manjšinske in etnicno mešane skupnosti v mejnem obmocju. Elaborati, ki so jih raziskovalci INV-ja pripravili med ukrepi za zajezitev pandemije covida-19 (Arhiv INV, maj 2020), kažejo, da se s pande­mijo bolje spopadajo in soocajo okolja, ki imajo dober zdravstveni sistem ter so bolj vkljucujoca in tolerantna. Še posebej smo bili pozorni na sorazmernost omejevanja clovekovih pravic pri sprejemanju varnostnih ukrepov. Zato smo pregledali, kako so se narodne skupnosti in manjšinske institucije ter nekatere raziskovalne organizacije in evropski nadzorni mehanizmi odzvali na krizno situacijo ter kako in na kakšen nacin so upravljali etnicno razlicnost.2 Že zelo zgodaj smo opazili prve objave v družboslovju in humanistiki (npr. Winter-steiner 2020a, b; EURAC 2020; Josipovic 2020). Wintersteiner (2020a, b) je opozoril, da so se države na spopadanje z virusom spomladi odzvale ozko iz nacionalisticnih pozicij, saj so zelo hitro zaprle državne meje. Pravega odgo­vora ni ponudila niti Evropska unija (EU). Pomanjkanje solidarnosti znotraj EU se je najprej opazila, ko se je virus mocno razširil v Italiji. Razmišljal je, kaj takšno stanje pomeni za begunce in marginalizirane skupnosti, opozarjal na razrašcanje nacionalisticnih pristopov, ravnanj in diskurzov (uporaba termi­ 2 Analizo posledic epidemije do konca leta 2020 smo objavili v reviji Razprave in gra­divo: revija za narodnostna vprašanja. Ta prispevek dognanja iz leta 2020 obnavlja in nadgrajuje z izsledki, ki jih je prinesla raziskava v letu 2021 (prim. Grafenauer & Jesih 2020). nov »vojna proti virusu« širom po Evropi) ter na potrebo obstoja kriticnega opazovanja. Kot odgovor na spoprijemanje s tovrstnim stanjem je ponudil politicni kozmopolitizem in izpostavil sodelovanje zdravstvene stroke kot zametek globalne solidarnosti (Wintersteiner 2020a, b). FUEN3 je že zelo zgodaj beležil posledice epidemije, kot je prestavitev Europeade, evropskega nogometnega prvenstva narodnih manjšin, ki je bilo predvideno za poletje 2020 na Koroškem/Kärnten, na poletje 2021 in nato, ponovno zaradi epidemije, na poletje 2022. Gostitelj dogodka v okviru FUEN­-a je narodna skupnost koroških Slovencev (FUEN 2020/2021). Na možne posledice za narodne manjšine, ki bi jih lahko imela pandemija covida-19 predvsem v smislu prekinitve šolanja in predšolske vzgoje, je med drugim 28. maja 2020 z izjavo opozoril Svetovalni odbor Sveta Evrope za implementacijo Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin (Council of Europe 2020). Eurac Research, raziskovalni center iz Bolzana/Bozen na Južnem Tirol-skem, in znotraj njega Inštitut za manjšinske pravice sta med 13. majem in 14. julijem 2020 organizirala deset spletnih delavnic na teme v povezavi s posledicami pandemije covida-19 in številnimi izzivi, ki jih ta prinaša naro­dnim manjšinam. Raziskovalci iz razlicnih institucij in sodelavci nekaterih nadzornih mehanizmov za implementacije manjšinskih pravic so se posvecali splošnim posledicam bolezni covid-19 za manjšine, teritorialnemu in med-državnemu upravljanju manjšinskih zadev, enakosti in diskriminaciji v casu pandemije, vprašanjem spola in verskih manjšin, mejam, ekonomiji in upra­vljanju razlicnosti ter možnim postcovid-19 scenarijem v povezavi z manj­šinami. Udeleženec devete spletne delavnice, ki je imela naslov Economy, Minorities and Covid-19, je bil dr. Valentin Inzko4. Pri predstavitvi razmer koroških Slovencev v prvem, spomladanskem valu epidemije in ukrepov, ki so jih države sprejemale, je izpostavil vznemirjenje med Slovenci na avstrijskem Koroškem ob zapiranju meja5, še posebej, ker je Avstrija meje s Švico in Nem­ 3 FUEN (The Federal Union of European Nationalities) je najvecja krovna organiza­cija evropskih avtohtonih narodnih manjšin ter narodnostnih in jezikovnih skupin. Združuje vec kot 100 vkljucenih organizacij iz 25 evropskih držav. Trenutna podpred­sednica FUEN-a je dr. Angelika Mlinar, pravnica in politicarka, koroška Slovenka iz Avstrije, ki je bila tudi ministrica v Vladi Republike Slovenije. Clana FUEN-a sta tudi krovni politicni organizaciji koroških Slovencev, Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) in Skupnost koroških Slovencev in Slovenk (SKS). 4 Valentin Inzko je od leta 2010 predsednik krovne politicne organizacije koroških Slovencev, NSKS, in bil od leta 2009 do 2021 visoki predstavnik Združenih narodov in EU za Bosno in Hercegovino. 5 Državi sta vzpostavili poseben režim prehajanja svojih državnih meja že ob prvih okužbah marca 2020. Ne le na meji s Hrvaško, tudi na notranji schengenski meji (z Italijo, Avstrijo in Madžarsko) je Slovenija uvedla dolocene (zacasne) omejitve pro-meta in spremenila pogoje za vstop tujcev oziroma slovenskih državljanov v državo oziroma za izstop iz nje. Ti ukrepi so se prilagajali ocenam epidemiološkega stanja. S 4. junijem 2020 se je sprostila vecina omejitvenih ukrepov glede prehajanja meje, se je cijo pustila odprte in prehodne brez omejitev. Koroški Slovenci so protestirali glede zaprtja meje med Avstrijo in Slovenijo (npr. Hribar 2020; ORF 2020) in v skupnem prizadevanju z nekaterimi župani obmejnih obcin dosegli, da so bili mejni ukrepi omiljeni (Novice 2020a). Na zacetku aprila 2020 sta se na pobudo prebivalcev z obeh strani meje zunanja ministra obeh držav uspela dogovoriti, da bo mejni prehod Holmec odprt, saj naj bi ga koristili številni izmed okoli 2.000 Slovencev na Koroškem, ki vsakodnevno odhajajo na delo na avstrijsko Koroško (Vecer 2020; VK 24 2020). Inzko je opozoril tudi na 17. clen Okvirne konvencije za varstvo naro­dnih manjšin, ki doloca, da se pogodbenice obvezujejo, da: /…/ ne bodo posegale v pravico pripadnikov narodnih manjšin, da navezujejo in vzdržujejo proste in miroljubne cezmejne stike z osebami, ki zakonito bivajo v drugih državah, še zlasti s tistimi, s katerimi imajo skupno etnicno, kulturno, jezikovno ali versko identiteto ali kulturno dedišcino (Zakon o ratifikaciji Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin 1998). Slovenci v Avstriji so bili mnenja, da so z omejitvenimi ukrepi pri pre­hodu meja preprecevali tradicionalne cezmejne stike (npr. obiski svojcev, družin, pogrebne slovesnosti). Inzko je izpostavil tudi kulturne posledice za manjšino (prehajanje meje profesorjev iz Slovenije, ki poucujejo na Slovenski glasbeni šoli dežele Koroške, težave lutkovnih gledališc, ki niso mogla gosto­vati, ipd.). Prišlo je do popolne zaustavitve kulturnega življenja, izvzemši nekaj dogodkov na spletu. Manjšo manjšinsko narodno skupnost, ki ima vec kot 1.000 kulturnih prireditev na leto, je to zelo prizadelo. Pri ekonomskih posledicah je Inzko omenil težave v logistiki in težave slovenskih delavcev v Avstriji, ki vecinoma delajo v avstrijskih zveznih deželah Štajerska in Koroška6 ter so bili podvrženi posebnim režimom pri prehajanju meje. Precej Avstrij­cev in Slovencev iz Avstrije dela prav tako v Sloveniji, predvsem Ljubljani, v storitvenem sektorju (bancni uslužbenci, davcni svetovalci itd.). Slovenija ima pomembno vlogo za avstrijsko izvozno gospodarstvo in je po uvozu avstrij­skega blaga in storitev na prebivalca s 1.700 evri vodilna med državami sveta. Kljub le dvema milijonoma prebivalcev je Slovenija enajsto najpomembnejše zunanjetrgovinsko tržišce Avstrije. Avstrija je med clanicami EU najpomemb­nejši odjemalec slovenskih proizvodov (za vec o gospodarskih odnosih glej pa režim na mejah kasneje (konec leta 2020 in na zacetku 2021) prilagajal epidemio­ loškim slikam v posamezni državi. Konec novembra 2021 je Avstrija ponovno uvedla »lockdown«, ki naj bi trajal do 13. decembra 2021 (npr. Policija RS 2020 in 2021; SGZ 2020; Avstrijsko veleposlaništvo Ljubljana 2020a in c). 6 Dnevnih migrantov je po razlicnih ocenah med 20.000 in 25.000. Vecji del cezmejnegadnevnega migriranja odpade na slovensko Štajersko. Avstrijsko veleposlaništvo Ljubljana 2020b). Glede na prebivalca je Slovenija pomembnejši partner za Avstrijo kot na primer Japonska ali Skandinavija, tako Inzko. Zakljucil je, da so omejitveni ukrepi in restrikcije mocno vplivali na slovensko narodno skupnost na Koroškem na številnih podrocjih (kultura, ekonomija, turizem) ter da upa, da bodo meje ostale odprte7, saj so se na Koro­škem po padcu komunisticnega režima zelo navadili na povsem odprte meje (Inzko 2020). Ob zacetku drugega vala epidemije, konec oktobra in v zacetku novembra 2020, so gospodarske organizacije hitro reagirale in opozorile obe vladi, da razglasitev epidemije v Sloveniji in kasneje v Avstriji ne sme privesti do ponovnega zapiranja meja med državama, saj bi to pahnilo gospodarstvo v še vecji prepad, je na novo situacijo v tiskovnem sporocilu opozoril Benjamin Wakounig, predsednik Slovenske gospodarske zveze (SGZ) iz Celovca. Wako­unig je opozoril na blagovno menjavo med Slovenijo in Avstrijo, ki znaša približno šest milijard evrov na leto in na »okrog 23.000 dnevnih migrantov iz Slovenije, ki so še zlasti v obmejnem prostoru na Koroškem in na Štajerskem pomemben steber mnogih avstrijskih podjetij. Zelo pomembno delo opra­vljajo tudi slovenske medicinske sestre, negovalke v domovih za ostarele in negovalke v 24-urni oskrbi, pa tudi okrog 1.000 strokovnjakov iz Slovenije, ki vsak dan opravljajo svoje storitve v Avstriji«. Prav tako pa ni pozabil omeniti, da je v Sloveniji vec kot 1000 podjetij z udeležbo avstrijskega kapitala, »od tega 760 podjetij z vecinoma avstrijskim kapitalom. Posledicno lastniki in zapo­sleni vsakodnevno obiskujejo svoja podjetja, veliko Avstrijcev pa je tudi dnev­nih migrantov v Slovenijo. Tako, kot so pred kratkim vsi predsedniki vlad v Bruslju potrdili, da morajo meje med državami EU ostati odprte, se tudi SGZ ob tem zavzema, da se meje ne zapirajo,« je poudaril Wakounig (ORF 2020). SGZ je na zacetku jeseni 2020 v tiskovni izjavi poudarila, da nikakor ne sme priti do ponovnega zapiranja meja med Slovenijo in Avstrijo, saj bi to gospo­darstvo pahnilo v še vecji prepad (Novice 2020r). Eurac Research je na svojih spletnih straneh zagnal tudi blog z naslo­vom Covid 19 And Beyond, tako imenovani »think tank« v zvezi s tematiko koronakrize. Namen je bil ta, da se znanost sliši, da sodeluje pri oblikovanju sveta po koronakrizi ter da ponudi platformo za konstruktivno soocanje idej in prek tega oblikovanje skupne prihodnosti. Prispevki nagovarjajo številne in razlicne teme, kot so meje in mejne regije, cezmejno sodelovanje, manjšinski mediji, manjšinske pravice, federalizem, nacionalizmi, komunikacija, ceplje­nje itd., in znotraj njih teme, kot so jeziki in digitalizacija v casu koronakrize, lažne informacije, šola v casu pandemije, begunci in manjšine itd. Prispevki od marca 2020 do novembra 2021 prihajajo iz številnih držav. Tako blogi med drugim opozarjajo na priporocilo visokega komisarja za narodnostne manjšine nacionalnim državam, da naj oblasti uporabljajo tudi manjšinske in 7 Spletna delavnica je bila poleti 2020, ko omejitev ni bilo vec. regionalne jezike, ko ljudi seznanjajo z ukrepi za zajezitev pandemije covida-19 in ukrepi za varovanje zdravja (Röggla 2020). Posebej se je pokazalo v spo­mladanskem casu in deloma, a v precej manjši meri tudi z mejnimi ukrepi med Slovenijo in Avstrijo konec oktobra in na zacetku novembra 2020, da je stopnja mobilnosti, ki je bila vzpostavljena in samoumevna skozi evropski integracijski proces, popolnoma erodirala. To se je v naslednjih treh valo­vih popravilo in na mejah naceloma ni vec prihajalo do težav. Štiri temeljne svobošcine EU, in sicer prost pretok blaga, storitev, kapitala in oseb, ki so pomenile, da lahko državljani EU živijo in delajo enakopravno tudi v drugih državah EU, so z restrikcijami oblasti glede pandemije covida-19 pomenile, da se je na primer v Nemciji pojavilo izrazito povpraševanje po delavcih v zdravstvu, saj so številni državljani drugih držav, ki so delali v tamkajšnjem zdravstvu, ostali zaradi zdravstvenih razmer in družin doma. Ta in podobna vprašanja v zvezi z mobilnostjo bodo morala biti v prihodnje precej bolje pre­mišljena (Crepaz 2020). Da so meje postale vidne z begunsko krizo in da je koronakriza to vprašanje mocno zaostrila v državah, kot so Nemcija, Avstrija in Danska, sta poudarila tudi Pechlaner in Gruber. Analizirata, kako in koliko so v povezavi z mobilnostjo v EU politike populizma, nacionalizma in protek­cionizma (Pechlaner & Gruber 2020). Podobno precej delavcev v zdravstvu in negi starejših, ki delajo v Avstriji, prihaja iz Slovenije. Tudi ti so imeli v spomladanskih mesecih precej težav. Te težave so se deloma nadaljevale tudi jeseni 2020 (Nedelja 2020f) in spomladi leta 2021. Da meja ovira vsakršno sodelovanje v Evroregiji Tirol–Südtirol–Trentino in da so centralne oblasti z zapiranjem meje na Brennerju mocno posegle v vsakdanje življenje prebi­valcev na obeh straneh meje, je opozorila Englova (2020), ki je izpostavila tudi primere dobrih praks (npr. na francosko-španski meji so s sodelovanjem zdravstvenega osebja in policije vzpostavili tako imenovani zeleni pas). Podobno so posledice pandemije covida-19 naslovili pri European Cen­tre for Minority Issues (ECMI) v nemškem Flensburgu, ob dansko nemški meji. Sicer z manjšim številom prispevkov med drugim opozarjajo tudi na dejstvo, da so manjšinske skupnosti žive in prosperirajo ravno zaradi interak­cije, kulture in socialnega življenja ter stikov, kar jim sprejeti ukrepi omejujejo, da se odpovedujejo tradicionalne prireditve manjšin in da se zapirajo manj­šinske šole, kar sproža vprašanja, kako naj manjšinska identiteta preživi, ce se ne more izraziti. Ponuja se jasen zakljucek, da koronakriza negativno vpliva na življenje manjšin kjer koli. Oblasti in mediji naj ne bi izkorišcali pandemije za stigmatizacijo in pritisk na manjšine (Pettai et al. 2020). Prav tako je visoki komisar Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OSCE) za narodno­stne manjšine Lamberto Zannier izpostavil, da se morajo države in posame­zniki zavedati, da so le povezane skupnosti tudi mocne skupnosti. Opomnil je vlade, da morajo nujni ukrepi v casu koronakrize vkljucevati potrebe vseh v družbi, tudi pripadnikov narodnih manjšin in ostalih marginaliziranih skupnosti (Zannier 2020). Pandemija covida-19 je marsikje pokazala na slabo upravljanje krize in ponekod delovala kot pospeševalec že obstojecih oblik populizma in avtoritarnih oblik vladanja. To je sovpadalo z ravnanji nekate­rih vlad, ki so razglasitev izrednega stanja izkoristile za obvod demokraticnih in ustavnih pravil ter dolocil. V letu 2021 se pojavljajo protesti proti ukre-pom (nošenje mask otrok v šolah, testiranja, zapiranje družb) v vecini držav EU. Prav tako pa so bili uvedeni oblike in orodja nadzora nad državljani s pojasnilom, da gre za nujne ukrepe, ki šcitijo zdravje prebivalstva. Poseben problem je predstavljalo pomanjkljivo komuniciranje ukrepov prebivalstvu. Takšna ukrepanja je Marika Djolai, urednica »Manjšinskega bloga«, opazila v državah Zahodnega Balkana in na Madžarskem (Djolai 2020), medtem ko so raziskovalci iz regije ugotavljali in predvidevali še hujše posledice, ki jih bo pandemije povzrocila (Vankovska 2020, 83–84). 4 Posledice in odzivi koroških Slovencev na pandemijo covida-19 Manjšina in njene institucije delijo usodo vseh avstrijskih državljanov in so se morale prilagoditi ukrepom, ki tam veljajo. S tega vidika kot manjšina niso v posebno drugacnem položaju. Podobno kot drugje po Evropi so bile spomladi 2020 tudi na avstrijskem Koroškem vse kulturne prireditve zaradi ukrepov proti širjenju novega koronavirusa odpovedane ali preložene na kasnejši termin. Vecinoma so se prestavljale na zacetek jeseni. V Novicah, tedniku slovenske narodne skupnosti na Koroškem, so sredi marca 2020 porocali, da je vecina prireditev, ki jih prirejajo slovenska prosvetna društva in ustanove narodne skupnosti, zaradi koronavirusa odpovedana in se prestavljajo na kasnejši cas. Ne samo kulturne in športne prireditve (odbojkarska in košar­karska liga, nogomet, hokej), tudi tradicionalne prireditve (npr. gospodarski sejmi v Pliberku in Celovcu, Jožefov sejem v Dobrli vasi in Borovljah itd.) so bile odpovedane (Novice 2020b). Vecina teh prireditev je bila odpove­dana tudi v letu 2021 (Novice 2021ab). S tem, da so prav vse prireditve na Koroškem zaradi ukrepov proti širjenju koronavirusa odpovedane, je tednik Novice bralce seznanil 20. marca 2020 in jih obvestil, da bo naslednja številka zaradi posledic in prilagajanja le-tem izšla šele 17. aprila 2020 (Novice 2020c). Da bodo šole v Avstriji ostale zaprte tudi po velikonocnih pocitnicah in da je novi krško-celovški škof Jože Marketz, koroški Slovenec, zaradi varovanja pred okužbo odpovedal vse javne verske obrede, nam je sporocil Janez Ster-gar v Korotanskih e-novicah.8 Podobno je bilo tudi s kulturnimi prireditvami 8 Janez Stergar, upokojeni raziskovalec INV-ja in predsednik Kluba koroških Slovencev CARINTHIja 2020 pod pokroviteljstvom dežele Koroške, v sklopu katerih se je obeleževala 100. obletnica plebiscita, ki je oktobra 1920 odlocal o državni pripadnosti južnega dela Koroške. Zaradi zaprtja nekaterih mejnih prehodov in mocno oteženega prehajanja državne meje ter ukrepov za preprecevanje širjenja virusa so medosebni stiki v trenutku zamrli in se ustavili. Korespon­denca je potekala prek spleta in telefonov. Vsi so cakali na sprostitev ukrepov in takojšen zagon vseh kulturno-gospodarsko-športnih prireditev koroških Slovencev. Še posebej zato, ker je živi stik narodne skupnosti z maticno državo izjemnega in kljucnega pomena za vse manjšinske narodne skupnosti. Posledic za gospodarstvo proti koncu aprila 2020 sogovorniki v Novi­cah še niso znali prav oceniti, vendar so domnevali, da bodo varovalni ukrepi mocno prizadeli celotno avstrijsko gospodarstvo. Izpostavili so predvsem posledice v gostinstvu in turizmu, medtem ko je pregled med slovenskimi gospodarstveniki na Koroškem kazal, da se posamezne panoge zelo razlicno spoprijemajo s posledicami (Novice 2020d). Sicer so se Novice spraševale, kako to, da koroško gospodarstvo na podrocju turizma tako malo pozornosti namenja gostom iz Slovenije, ki prihajajo na Koroško v precejšnjem številu (Novice 2020e). Prehajanja na spletno ponudbo sta se precej hitro (že v marcu 2020) lotili krovni kulturni organizaciji slovenske narodne skupnosti na Koroškem, SPZ in KKZ. Na spletnem naslovu skupaj zbirata in ponujata video kanal Kino v karanteni, digitalno zbirko slovenskih kulturnih ustvarjalcev na Koro­škem. Na tej povezavi najdete gledališke predstave, zborovske posnetke, filme, projekte in razno. Društva, kulturne ustanove, organizacije in posameznike nagovarjajo, da svoje posnetke objavijo na tem video kanalu. Prav tako sta obe organizaciji pristopili k ponujanju nekaterih novih kulturnih produktov (npr. Umetniški koticek na spletu pri KKZ ali Kultura za dnevno sobo pri spletni ponudbi SPZ). Doloceni projekti so potekali dalje (s podaljšanim rokom oddaje – na primer Pisana promlad itd.). Kljucna pa je mocno pove-cana ponudba razlicnih kulturnih vsebin na spletnih straneh obeh krovnih kulturnih organizacij, kjer ponujajo v ogled številne prireditve lastne pretekle produkcije (npr. Koroška poje) ali opozarjajo na dostop virtualnega ogleda številnih drugih prireditev oziroma dogodkov (npr. Drama od doma, Lut­kovna gledališca itd.) (glej spletno stran Kršcanska kulturna zveza in Sloven-ska prosvetna zveza). v Ljubljani, že dobro desetletje na okoli 1.400 naslovov pošilja tedenske Korotanske e-novice, ki naslovnike obvešcajo o kulturnem dogajanju pri slovenskih narodnih sku­pnostih v vseh štirih sosednjih državah, seveda najvec o kulturnih in drugih prire­ditvah koroških Slovencev. Od marca 2020 dalje do konca poletnih mesecev je bilo opazno manj najavljenih prireditev. Konec poletja so se prireditve ponovno zacele množiti, a sta jih oktober in november ponovno zaustavila. Ponovno so dejavnosti zaživele v poletnih mesecih 2021, a so novembra 2021 ponovno v vecji meri zamrle. Po zacetnem zaprtju vseh številnih manjšinskih ustanov (kulturnih cen­trov, knjižnic, knjigarn, nekaterih gospodarskih in drugih ustanov) v sredini marca 2020 so se sredi aprila dolocene ustanove deloma odprle (kulturni cen­tri, knjigarne, deloma nekatere gospodarske ustanove manjšine) in vecinoma uradovale s skrajšanim delovnim casom. Zelo razlicno so se omejitvam pri­lagajali gospodarska podjetja in drugi gospodarski subjekti (Novice 2020d). Novice so tako v casu karantene pripravile nove spletne strani (Novice 2020f), študijski programi za dvojezicni pouk na ljudskih šolah pa so v letnem seme­stru potekali prilagojeno (Novice 2020g). Po dveh mesecih zaustavitve številnih dejavnosti so se 15. maja 2020 zacele posamezne gospodarske, kulturne in športne prireditve deloma odpi­rati, še vedno pa so bile dolocene omejitve zbiranja in združevanja ljudi (Novice 2020h, i). Tudi turizem je dobil konec maja 2020 ponovni zagon (Novice 2020j). Popolno odprtje meje med Avstrijo in Slovenijo, za katero so ponovno in veckrat intervenirali predstavniki koroških Slovencev, je bilo predvideno za 15. junij 2020. Pri tem je bil glavni ocitek koroških Slovencev zveznim avstrij-skim oblastem, da Avstrija Slovenije glede odprtja meja ne obravnava ena­kopravno, kot na primer nekatere druge države (npr. Nemcijo in Švico). Na zacetku junija 2020 sta obe državi meje popolnoma odprli, tako karantena in test na koronavirus pri prehodu meja nista bila vec potrebna (Novice 2020k), je pa bilo jasno, da bodo kulturne prireditve v drugem delu leta potekale v luci možnega novega vala covida-19. Gledališko-lutkovne delavnice, ki imajo na Koroškem vecdesetletno tradicijo in so pomembne za ohranjanje slovenskega jezika mladih koroških Slovencev, so poleti prestavili iz Ankarana na Koroško (Novice 2020l). Štajerski Slovenci so imeli prvo postkarantensko razstavo v Pavlovi hiši v Potrni šele sredi julija 2020. Pri tem so številni obiskovalci iz Slovenije opazili, da meja (še) ni popolnoma prosto prehodna, saj so jih legi­timirali avstrijski obmejni organi, ki so jih poleg policistov še vedno predsta­vljali tudi vojaki (Novice 2020m). Ob zacetku novega šolskega leta pa so tudi dvojezicne šole na avstrijskem Koroškem dobile znane semaforje, ki dolocajo, na kakšen nacin poteka pouk (obicajen, obvezno nošenje mask, fleksibilno šolanje na daljavo in uvedba karantene ter šolanje na daljavo) (Novice 2020n). Z omejitvenimi in varovalnimi ukrepi (nošenje mask, distanca) je v Celovcu minilo tudi obeleževanje 100. obletnice plebiscita (Novice 2020o). Da se družba na Koroškem zaradi koronakrize zavija v »kokon«, je ugo­tavljal v komentarju v tedniku Nedelja Karl Hren, direktor Mohorjeve družbe, in dodal, da ljudje kljub izolaciji ostajajo povezani prek spleta in da se tako socialne vešcine dopolnjujejo s tehnološko inovacijo (Nedelja 2020a). Ure­dnica Nedelje Gabi Frank pa je opozorila na utrujenost zaradi pandemije, ki postavlja s potrebnimi ukrepi dodatna bremena, ter da so slovenska kulturna društva in predvsem gledališke in lutkovne skupine po pripravah v poletju 2020 pripravljeni, da nastopajo pred obcinstvom (Nedelja 2020b). Nove poti približevanja Božje besede vernikom je ubrala tudi Cerkev na Koroškem. Na zacetku februarja 2020 imenovani novi škof krške škofije Jože Marketz, koro­ški Slovenec, je konec septembra 2020 daroval posebno sveto mašo v komple­ksu CineCity v Celovcu (Nedelja 2020c). Ob tem je krška škofija ponudila tudi zašcitne obrazne maske z dvojezicnim ali celo samo slovenskim zapisom: »iz ljubezni in spoštovanja« (Nedelja 2020d). Tednika slovenske narodne skupno­sti na Koroškem sta prinašala novice o napredovanju epidemije covida-19, o priporocilih vladnih in cerkvenih predstavnikov ob obiskovanju grobov na praznik vseh svetih novembra 2020, opozarjala na upoštevanje ukrepov za zajezitev epidemije ter prav tako na nekoordinirane izjave in hitro spreminja­nje ukrepov s strani odgovornih predstavnikov oblasti. Redno sta objavljala vse avstrijske predpise v povezavi s covidom-19, prav tako pa redno poro-cala o stanju v Sloveniji in možnostih za prehod meje. Mediji so omenjali lažne izjave na družbenih omrežjih in že zasledovali novice, ki so zanikale obstoj virusa in nasprotovale vsakršnim ukrepom oblasti. Opozarjali so, da se je treba držati ukrepov za zajezitev virusa (Nedelja 2020e). Krška škofija je na primer organizirala duhovne vaje prek Zooma, škof Marketz pa se je v znak ozavešcanja ukrepov za zajezitev koronavirusa udeležil tudi množic­nega testiranja (Nedelja 2020i). Jeseni 2020 je zaradi ponovnih ostrih pro-tikoronskih ukrepov tudi krška škofija osvežila in razširila vsebine. V obeh deželnih jezikih je ponudila »aktualne ukrepe za cerkveno podrocje«. Številne župnije so redno prenašale svete maše (Nedelja 2020g). Cerkve na Koroškem so ostajale odprte za osebno molitev, javnih bogoslužij ni bilo. Tednik Nedelja je za slovenske vernike krške škofije prinašal nasvete za cas popolnega zaprtja družbenega življenja zaradi koronavirusa ter ponujal raznovrstno pomoc in poudarjal pomen stikov med ljudmi, ki naj bi za cas koronakrize prešli na digitalne platforme (Nedelja 2020h). Vse tri dvojezicne srednje šole so pouk na daljavo videle kot priložnost za dobro pripravo na vecjo digitalizacijo šolstva. Šole so pouk na daljavo pre­živele prakticno brez okužb. Koronavirus ni oklestil prijav k fakultativnemu pouku slovenšcine na avstrijskem Štajerskem9 (Novice 2020s; Jaušovec 2020), je pa povzrocil, da je matura potekala prilagojeno (Novice 2021ac). Pojavljali so se tudi izpadi nestrpnosti do Slovencev, ko je na primer avstrijski obmejni policist v Labotu obesil list, na katerem je bil napis: »Für Jugos gespert!« (Novice 2020š). Na zacetku leta 2021 se je tudi v prostoru južnega dela Koroške prijel izraz »lockdown« – popolno zaprtje družbe. V soocanju s pandemijo, ukrepi in ponovnim podaljševanjem zapiranja družbe po jeseni leta 2020 so ukrepi za zajezitev širjenja covida-19 ljudi že »spravljali 9 V šolskem letu 2021/22 se je vpisalo k pouku slovenšcine 450 otrok. To je nekoliko manj kot v šolskem letu pred tem, ko jih je bilo 474, a vec kot predlani, ko jih je bilo 438. Vendarle pa od šolskega leta 2004/05, ko je bila ta možnost na šolah ponujena prvic in se je tedaj prijavilo 199 otrok, vpis k slovenšcini na daljši rok raste. v obup«, ogrožali njihovo eksistenco, družine so skupaj z otroki negodovale glede pouka na daljavo, tednika sta pisala o problemih in izzivih, ki jih slo­venskim študentom in dijakom povzrocata študij in šola na daljavo (Novice 2021t). Kljub temu so manjšinski mediji pozivali k upoštevanju in spoštova­nju ukrepov, ki bi pripomogli k zaustavitvi te nevarne bolezni. Kot glavno orožje proti temu so številni koroški Slovenci prepoznali predvsem cepljenje (Nedelja 2021k). Bližale so se obcinske volitve, v koroški družbi pa so se pojavili pozivi, da jih prestavijo na jesen 2021 (Nedelja 2021j). Volitve so bile izpeljane 28. februarja 2021. Ker klasicno, osebno nagovarjanje volivcev ni bilo možno, so kandidatke in kandidati iskali nove poti do volivcev, odkrivali so nove izkušnje predstavitve in povezovanja. Ob mnogih zanimivih spletnih predstavitvah se je pokazalo, da je imela pri nagovarjanju volivcev vecjo težo uporaba slovenskega narecja v primerjavi z volitvami v preteklosti. Pandemija oziroma problemi, povezani z njo, so bili vkljuceni tudi v programe slovenskih kandidatov. Slovenski župan obcine Globasnica je poudaril, »da je pandemija skoraj dejansko ustavila življenje v obcini, najbolj bolece pa je, da kulturno življenje ne poteka kot obicajno« (Novice 2021u). Številne slovenske organizacije na Koroškem so prirejale razlicna vir­tualna srecanja (npr. srecanje Koroška poje 2021, ki je bilo v organizaciji KKZ organizirano prek spleta, Zveza slovenskih žena je organizirala spletni pogovor z naslovom Ženske in pandemija, Katoliška mladina fotografski natecaj Dom v perspektivah, kjer so iskali »nove poglede na cas, ko je treba ostati doma«, Katoliška akcija je vabila na spletni pogovorni vecer z naslovom »Misli epidemijskega zdravnika v casu koronavirusa«, na splet so se prese­lili tudi tradicionalno novoletno srecanje slovenskih izobražencev v Tinjah, lutkovni festival Tribuna, Drabosnjakov pasijon itd.), digitalna tehnologija je tako stopila v ospredje pri stikih med ljudmi. Številne vsebine so se nanašale na možnosti, ki jih »lockdown« nudi cloveku doma na kavcu ali v dnevni sobi (prebiranje knjig, ogled filmov itd.) (Nedelja 2021l, Novice 2021ž). Pra­znovanje slovenskega kulturnega praznika 8. februarja, ki ima med narodno skupnostjo že dolgo tradicijo, je v letu 2021 potekalo v digitalni obliki. Tako so v spomin pisatelju Janko Messnerju pripravili film in ga na vecer kulturnega praznika predvajali v tako imenovanem karantenskem kinu (Novice 2021v). Novim razmeram v casu pandemije se je prilagodila tudi Slovenska študijska knjižnica v Celovcu, ki je najvecja knjižnica s slovenskim gradivom v Avstriji in zadovoljuje potrebe slovenskih uporabnikov na celotnem podrocju avstrij­ske Koroške. Z gradivom oskrbuje vec kot 20 knjižnic slovenskih društev na dvojezicnem ozemlju Koroške. Posledice epidemije so se kazale predvsem v tem, da so imeli manj fizicnih obiskov, izposoja knjig pa je potekala po pred­hodnem narocilu, uvedli so vrsto e-storitev, kot so poseben YouTube kanal, program zvocne knjige in e-knjige. Izkušnje v »lockdownu« februarja 2021 so ocenjevali kot dobro podlago za naslednjega. Del novih pristopov do uporab­nikov pa bo ostal tudi v prihodnje (Novice 2021z). Televizija Slovenija je na velikonocno nedeljo 2021 pripravila intervju s škofom krške škofije Jožetom Marketzem, kjer je bila med drugim tema, kako je pandemija vplivala na koroško Cerkev (Nedelja 2021o). Sociologi so ugotavljali, da je posledica pandemije tudi to, da so nas »vrgle iz komfortnega podrocja ustaljenih miselnih navad« in izpostavile posledice spreminjajoce se ekonomije (Wernig 2021). Na zacetku februarja 2021 so šole, ob varovalnih ukrepih in dvakratnem tedenskem testiranju, ponovno odpirale vrata. Ucitelji, starši in predvsem otroci so se veselili pouka v razredih. Pojavljale so se težave z nasprotovanjem varovalnim ukrepom, nošenju mask, testiranju otrok, cepljenju itd. Pod dolo-cenimi varovalnimi pogoji so odpirale vrata za bogoslužja tudi koroške fare. Slovenski bralci tednika Nedelja so lahko brali, kakšne socialne razsežnosti krize je povzrocala epidemija koronavirusa v jeseni 2020 (Nedelja 2021m) in nato v letu 2021 ter kako je Koroška Caritas ponujala tudi slovenskim bralcem pomoc pri soocanju s posledicami, ki jih je povzrocala epidemija koronavi­rusa (duševni stres, brezposelnost, osamljenost itd.) (Nedelja 2021n). Odgo­vorno delo vzgojiteljic in vzgojiteljev v dvojezicnih vrtcih v casu pandemije je pridobilo pomen, saj se je že kazalo, da ukrepi za zajezitev pandemije pušcajo posledice na otrocih. Vzgojiteljice so poudarjale, da pri delu dajejo vecji pomen empatiji, razumevanju in socutju (Nedelja 2021o). Povsem razu­mljivo je, da je bila v letih 2020 in 2021 na literarnem natecaju pisanja »Pisana Promlad« korona pomembna tema mladih nadobudnih pisateljev dvojezicnih osnovnih in srednjih šol na Koroškem. Odpiranje raznih kulturnih prireditev z zacetkom v maju 2021 je bilo za koroške Slovence pomembno. Posebej stik z drugimi ljudmi, srecanja in pogovori so bili zelo zaželeni (Tomažic 2021). Fotografije in televizija so zaceli ponovno prikazovati ljudi brez mask, zacele so se tudi vecje prireditve. Na literarnih natecajih so bile v letu 2021 med najboljšimi crticami tudi tiste, ki so opisovale vpliv koronavirusa na splošno življenje (Nedelja 2021p). Obiskovalci so zaceli ponovno obiskovati kulturne prireditve, po oceni nekaterih kulturnih delavcev celo v vecjem številu kot pred zaprtjem družbe. To naj bi kazalo, da so ljudje lacni kulture, da si želijo živega stika. Veljati je zacel pogoj za obisk najrazlicnejših prireditev, dejavno­sti, storitev – 3G ali PCT (preboleli, cepljeni in testirani). 5 Intervjuji in analiza kratkih vprašalnikov s predstavniki kulturnih in politicnih krovnih organizacij slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem Slovenska manjšina na Koroškem ima zelo razvejano kulturno in drugo dejav­nost. Zaprtost družbe, kot smo ji bili prica v letih 2020 in 2021 pri obvla­dovanju pandemije covida-19, nedvomno vpliva na celotno družbo. Socialna interakcija je za preživetje manjšine kot skupnosti veliko bolj pomembna kot za vecinsko skupnost, saj je manjšinski jezik omejen na ozko skupnost – pretežno je v rabi v družinah in redkih javnih prostorih (kulturna društva, cerkev, manjšinske šole), kjer je še prisotna dvojezicnost. Kulturna ponudba, ki jo vecinsko prebivalstvo kot nadomestek živih prireditev prejema prek ele­ktronskih medijev, je v primeru manjšinske skupnosti zelo omejena. Obstaja bojazen, da bo to dolgorocno vplivalo na raven etnicne identitete. Konkretne posledice smo ocenili tudi na podlagi analize odgovorov na kratki vprašalnik, ki smo ga poslali nekaterim vodilnim posameznikom iz osrednjih manjšinskih organizacij, ter s polstrukturiranimi globinskimi inter-vjuji s posamezniki, ki so sledili vprašalnikom. Skušali smo dobiti njihove ocene posledic pandemije, ko je bila tudi avstrijska družba skoraj popolnoma zaprta. Iz odgovorov je jasno razvidno, da je bila tudi manjšina, tako kot vecinsko prebivalstvo, postavljena pred popolnoma nove izzive. 5.1 Kultura Pandemija je ohromila kulturno dejavnost, od marca do poletja 2020 so morali vse kulturne prireditve odpovedati. Odpovedane prireditve so izvedli šele v poletnem casu, vendar v okrnjeni obliki, ob upoštevanju varnostnih ukrepov se je število obiskovalcev zmanjšalo za 70 odstotkov, del prireditev so tudi odpovedali oziroma prestavili na kasnejši cas, na primer gledališki abonma ter tudi razlicne delavnice in tradicionalne kulturne prireditve. Prav tako so kulturna in prosvetna društva redno obvešcale o predpisih, ki jih je avstrijska vlada v rednih presledkih izdajala glede epidemije. Ohromljeno je bilo tudi delo v pisarnah, saj so jih zacasno zaprli. Vsa potrebna pisarniška dela so opravljali od doma. Je pa nemoteno potekala založniška dejavnost. V poletnih mesecih so nekatere dejavnosti v omejenem obsegu zaceli ponovno izvajati, kjer je to bilo mogoce v vecjih prostorih. Sami ugotavljajo, da so nare­dili, kar je bilo možno, tudi v tem casu, saj izhajajo iz izhodišca: /…/ da se ljudje, predvsem pripadniki manjšine, družijo, se srecu­ jejo na prireditvah, ki so za nekatere edina priložnost, da se srecajo s slovenskim jezikom in s pripadniki istega naroda, kar jih utrjuje v zavednosti in zavesti pripadnosti narodni skupnosti. Za mnoge so prireditve edini kraj, kjer lahko brez pridržkov govorijo v svojem jeziku. V ospredje prihaja spoznanje, da ni rešitev, ce vse dejavnosti enostavno odpovejo. (Intervju 4) Intervjuvanci so povecini ugotavljali, da ni bilo vecjih posledic, bali pa so se, da bodo prvemu valu sledili drugi (kar se je medtem že zgodilo) in tako ne bodi mogli izvesti prireditev, ki so jih spomladi in poleti 2020 prestavljali na jesenski cas. Obstajala tudi negotovost, kako se bo pandemija razvijala naprej, to pa negativno vpliva na interes za kulturno dejavnost. »Potencialne obiskovalce spremlja bojazen, da bi se na prireditvah okužili. Se pa je poka­zalo, da si ljudje želijo druženja in socialnih kontaktov.« (Intervju 2) Prav tako je prisotna bojazen, da za posameznike delo na kulturnem podrocju in obisk kulturnih prireditev morda nista tako pomembna, kot si je prej morda mislil, in bodo posamezniki v prihodnje bolj premislili, katerih kulturnih prireditev, ce sploh, se bodo udeleževali. Zato je pomembno: /…/ da kultura ne utihne, temvec si utira nova pota. Pri dolocenih prireditvah so tudi možne ponovitve (npr. gledališke in lutkovne predstave), da na ta nacin dosežemo vsaj približno tisto število ljudi kot pred pandemijo. Društva pa tudi cisto zavestno skušajo pripraviti vec manjših prireditev, da kulturno življenje ne usahne cisto. Stopnjevali smo svoj nastop na spletu – s posebnimi akcijami, z nagradnimi igricami in izbranimi ponudbami za širšo javnost. (Intervju 4) Za slovensko narodno skupnost na Koroškem so omejitve v casu epide­mije povzrocale »hudo krizo za afirmacijo slovenskega jezika na Koroškem«, je konec leta 2020 pojasnjeval poslovodja Kršcanske kulturne zveze Martin Kuchling. Posebej je izpostavil kulturno delovanje manjšinske skupnosti, saj naj bi prav s tem delovanjem »najbolj prepricljivo, nazorno in vestno« doprinesli h koroški družbeni stvarnosti. Spomnil je na prestavljanje številnih projektov slovenskih kulturnih društev ob 100. obletnici koroškega plebiscita jeseni 2020 in na odpovedi vecine kulturnih dogodkov, ki so »slabili prodor­nost slovenšcine« ter ukinjale prostor in priložnosti za uporabo jezika. »Za narodno skupnost je pomembno, da je njihov jezik zaznaven v javnosti, da imajo njegovi govorci dodatno možnost uporabe in vežbanja jezika, da ga lahko v neposrednem stiku z ljudmi upora­bljajo na naraven in samoumeven nacin, ceprav je sicer v javnosti le malo prisoten. Vsa prizadevanja kulturnih društev in organizacij navsezadnje služijo temu, da koroški Slovenci dobimo dodatno možnost uporabe svojega jezika, da ga uporabljamo za kulturno, umetniško in medsebojno sporazumevanje in da postane viden in prepoznaven v deželi tudi za tiste, ki ga ne govorijo.« (Kuchling 2020) Kuchling je ugotavljal, da je po spomladanskem zaprtju sledila delna poletna odjuga koronavirusnih omejitev. Jesenski cas pa je ponovno prinašal zaprtja in odpovedi ter je težave na podrocju kulture poglabljal. Zelo podobno se je zgodilo v letu 2021. Opozoril je, da vprašanje kulturnega ustvarjanja zaradi vse bolj resne zdravstvene in gospodarske situacije postaja vse bolj mar-ginalno. Ker se je v posameznih valovih epidemije kulturni sektor v Avstriji zapiral, tudi tisti najbolj vztrajni niso imeli priložnosti kulturne interakcije. Izrazil je bojazen, kaj bo po vnovicnem odprtju, ali se bo kulturno življenje obnovilo v predkoronskem obsegu in ali bo še dovolj tistega tako potrebnega idealizma pri ustvarjanju (Kuchling 2020). 5.2 Finance Epidemija je pri organizacijah povzrocila tudi dolocene skrbi glede financnih ucinkov na njihovo delovanje. Iz odgovorov lahko sklepamo, da sama pan-demija za zdaj na financnem podrocju ni povzrocila vecjih posledic, bolj jih skrbi splošna financna situacija oziroma povecanje stroškov z nadaljevanjem pandemije. Tako intervjuvanec ugotavlja, da »zaradi epidemije te potrebe ni. Vendar pa financna situacija ni ugodna in razveseljiva. Avstrija že od leta 1995 naprej ni vec povišala podpore koroškim Slovencem.« (Intervju 3) Mislim, da to samo zaradi covid-19 ni potrebno. Potrebno pa je, ce si ogledamo celotno perspektivo. Avstrija že od leta 1995 naprej ni vec povišala podporo narodni skupnosti. V primeru s tem pa so stroški v tem obdobju bistveno narasli. Zato bi bilo nujno potrebno, da ima narodna skupnost vecjo vsoto na razpolago, ker se bo le tako lahko naprej delovalo na tej ravni. (Intervju 1) Vendar pa izražajo tudi skrb za prihodnost: Koronavirus bo ta položaj še zaostril, ker se bodo seveda tudi razne druge subvencije znižale. (Intervju 2) Ce bi splošna kriza posegla še na podrocje podpor, bi to bilo hudo in zelo v škodo kulturni dejavnosti. Odvisno je pa tudi od tega, kako dolgo bomo morali živeti z danimi smernicami. Ce bo to trajalo dalj casa, bo za posamezna društva ali organizacije zadeva gotovo postala kocljiva. Treba bo sproti poiskati nove možnosti delovanja in nacrtovati take prireditve, ki so v dani situaciji lažje izvedljive. S povišanjem financnih sredstev bi se dalo situacijo gotovo ublažiti. (Intervju 4) V »plebiscitnih obljubah« oktobra 2020 je Avstrija manjšinam podvojila sredstva, tako da naj bi bil vsaj trenutno del teh bojazni glede slabega financ­nega položaja manjšin odvec (Novice 2020p). Jeseni 2021 ta denar še ni prišel do narodne skupnosti. Dejstvo pa je, da so vsaj osrednje organizacije dobro organizirane in relativno dobro opremljene ter so lahko svojo dejavnost brez vecjih financnih vložkov reorganizirale. 5.3 Digitalizacija Tako kot vecina prebivalstva kjer koli, so tudi slovenska narodna skupnost v Avstriji in njene organizacije redno dejavnost nadomestile v obliki elektron­skega izvajanja dela programa in tudi nagovarjanja clanov v e-obliki. To je bilo toliko lažje, ker je bila digitalizacija v doloceni meri že prisotna pri njihovem delu. Tako odgovarjajo, da so že zdaj zelo odprti za digitalizacijo: /…/ ki smo jo v zadnjih letih uvajali v raznih glasbenih in gleda­liških projektih. V zacetku epidemije smo bili iniciativni in takoj ponudili preko spleta brezplacno uporabo e-knjig, slovenske filme (Kino v karanteni) in gledališke predstave ter druge spletne ponudbe, ki so se jih lahko poslužili koroški Slovenci. Uvedli smo tudi videokonference. To je vsekakor pozitiven ucinek epidemije. (Intervju 3) Jasno je tudi, da bo digitalizacija pospešila digitalne oblike dejavnosti in poslovanja: Seveda se moramo odpreti digitalizaciji, brez katere dandanes sploh ni vec kaj možno. Mislim, da smo se kot družba v zadnjih mesecih precej naucili, kako se komunicira digitalno in tudi kako po digitalni poti dosežemo ljudi. Mnenja sem, da bi se ta razvoj ne zgodil, ce bi koronakrize ne bilo. (Intervju 1) Vendar se zavedajo, da digitalizacija ni rešitev problema, temvec zgolj dopolnilo pri njegovi premostitvi, vsekakor pa ne na daljši rok: Deloma se dajo programi in vsebine posredovati v digitalni obliki, a na daljši rok nikakor ne morejo nadomestiti osebnih stikov na prireditvah in prireditev v živo. Kultura živi tudi od medcloveške interakcije in od neposrednega stika med nastopajocimi in gle­dalci/poslušalci. Izkljucno konzumiranje kulturnih vsebin na digi­talni nacin je lahko le izhod v sili, vsekakor pa digitalizacija lahko podkrepi in dopolnjuje kulturno življenje v živo. V tem smislu velja tudi, da trenutne danosti koristimo tudi za temeljit premislek, kako bomo v bodoce ustvarjali, pripravljali in posredovali kulturno življenje. (Intervju 4) Kljub temu ugotavljamo, da bo digitalizacija, posebej po zaostritvi ukrepov v vsakem valu epidemije, še posebej, ker bodo e-ponudbe za vsakega posameznika raznolike in ni samoumevno, da bodo primerne tiste, ki so neposredno povezane z manjšino, predstavljala doloceno težavo. 5.4 Cezmejno sodelovanje Prav vsi intervjuvanci so zaskrbljeni zaradi omejitve cezmejnega sodelovanja: V tem smislu je važen stik s Slovenci iz širšega skupnega kulturnega in gospodarskega prostora ter informacija o slovenskih narodnih skupnostih v drugih državah naše srednjeevropske regije. Cez­mejno pretakanje pa olajša spoznavanje in razumevanje soseda, tem bolj, ce med seboj lahko obcujemo v skupnem materinskem jeziku. (Intervju 4) Posebej jih skrbi izguba živega stika med pripadniki manjšine: »Zato se mi zdijo trenutki, ki jih preživiš v dobri družbi, še bolj dragoceni. Tudi cez­mejno pretakanje je za slovensko narodno skupnost pomembno, saj živimo v zamejstvu in stalno zahajamo v Slovenijo.« (Intervju 1) Vsekakor pa ima cezmejno sodelovanje, posebej s Slovenijo, za manjšino veliko vecji pomen kot zgolj druženje. Zelo nazorno je to v svojem odgovoru pojasnil intervjuvanec: Cezmejno sodelovanje je za slovensko narodno skupnost elemen­tarnega pomena. Jezikovna in kulturna zavest se lahko razvijata in krepita le, ce kulturno sodelovanje s Slovenijo poteka na podlagi elementov, ki slovenstvo definirajo v povezavi z moderno, odprto in komunikacijsko družbo. Sodelovati moramo v projektih, ki dokazujejo vsebinsko znanje. V ta namen je potrebna znatna inve­sticija na podlagi strokovnih meril. To naj bo investicija v projekte, ki bodo v svojem bistvu izkazovali pozitiven prodor in promocijo slovenskega jezika in kulture. Nekaj se že dogaja, toda premalo. Pogrešamo sistemskih rešitev sodelovanja, kot to na primer funkci­onira z gledališkim abonmajem koroških Slovencev (s predstavami profesionalnih gledališc iz Slovenije). (Intervju 3) 5.5 Posledice Intervjuvanci vidijo posledice pandemije za manjšino tudi v dejavno­ stih, ki so z manjšino povezane posredno, kot sta gospodarstvo in turizem. Skrbi jih to, da so ostala podrocja taka, da zahtevajo stik in druženje: Kar bi bilo najbolj nevarno, bi bilo to, ce tega ne bi vec pogrešali in zarili glave v pesek oziroma ce bi se umaknili med svoje štiri stene. Ker najbolje poznamo kulturno podrocje, lahko le ponovimo, da se je kulturno življenje mocno upocasnilo in da je nešteto prire­ditev bilo preloženih ali odpovedanih. Za narodno skupnost to na dva nacina deluje usodno: po eni strani se ljudje zaradi tega manj ukvarjajo s slovenskim jezikom, po drugi strani pa slovenski jezik za širšo javnost ostaja prikrit. Prepricani smo, da kultura najbolj prepricljivo skrbi za ustrezno afirmacijo slovenskega jezika in nje­govih govorcev pri narodu sosedu v deželi. (Intervju 4) Prav tako pri nekaterih obstaja strah, da bo pandemija dolgorocno imela politicne posledice: Zaradi koronavirusa bo na splošno trpela slovenska narodna sku­pnost na Koroškem, ker vlada na Dunaju kot tudi vlada v Celovcu se borita s pandemijo, kamor gredo tudi visoke vsote denarja, kar bo povzrocilo varcevanje, kar bo posledicno prizadelo posebej manjšine v Avstriji. Na primer je na mizi predlog za novelacijo Zakona o narodnih skupnostih. Vprašanje bo, v kolikor se bo tega vlada na Dunaju pod danimi pogoji sploh lotila. (Intervju 2) Iz opisanih odgovorov lahko sklepamo, da so manjšinske organizacije, tudi zaradi svoje dobre organiziranosti v prvih štirih valih epidemije, izšle brez vecjih posledic. Slednje lahko pripisujemo njihovi dobri organiziranost in sposobnosti prilagoditve, saj so zelo hitro nadomestile dejavnosti, ki so zaradi omejitev bile okrnjene. 6 Slovenci na avstrijskem Štajerskem in covid-19 Slovenci na avstrijskem Štajerskem so bili ob reševanju zagat epidemije že zaradi svojega drugacnega položaja v nekoliko posebnem položaju. Društvo Clen 7 je prakticno edina oblika organiziranega delovanja. Prav tako pa so omejeni tudi glede prireditvenih možnosti, kjer so v primerjavi s koroškimi Slovenci osredotoceni na prireditveni prostor v Pavlovi hiši v Potrni in na nekaterih drugih lokacijah, kot je slovenska citalnica v Gradcu. Kot sami ugotavljajo, je prvi »lockdown« prinesel neke vrste »casovno darilo. Ker ni bilo nobenih dogodkov, sestankov in s tem tudi dosti manj mailov, je bil cas, delati bolj umirjeno, eno za drugo, posvetiti se v miru eni zadevi.« Vse to je kmalu zamenjal skrb glede prihodnosti, društvo je pri svojem programu zelo vezano na cezmejne stike, zato so se zaceli spraševati, »kdaj bodo kul­turni dogodki spet možni, v katerem obsegu, bodo umetniki še lahko prišli cez mejo in seveda tudi vprašanje, kako bodo uradi reagirali glede financnih podpor« (intervju 5). V Potrni je bilo, ko je to dopušcalo vreme, mogoce prirejati dogodke na prostem, ki pa so bili v casu »lockdowna« tudi omejeni v svojem delovanju. Pokazalo se je, da so zaradi svoje majhnosti in s tem omejenosti na podrocju številcnosti in posledicno v razvejanosti organizacijskih struktur bolj pri­zadeti v casu krize, kot jo predstavlja covid-19. Posebej je zaradi oteženega prehajanja meje trpel pevski zbor, ki ima pevce z obeh strani meje. Prav tako so bili okrnjeni tecaji slovenskega jezika, ki jih ni bilo mogoce nadomestiti s poukom na daljavo. Po ponovnem odprtju družbe se je obcinstvo vrnilo v Pavlovo hišo, kjer pa so zaradi novih pogojev delovanja (razdalja, maske) ugotovili, da je prireditveni prostor v hiši premajhen. Organizirali so tudi vrsto prireditev v slovenski citalnici v Gradcu, in sicer v e-obliki in prek Facebooka. To je po eni strani pomenilo veliko vec naporov, imelo pa je tudi dobro plat, saj so tako dobili tudi nekaj novega obcinstva. E-dogodki so usahnili v spomladanskem in poletnem obdobju letošnjega leta, saj, kot sami pravijo, »se nam ni zdelo smiselno vabiti ljudi pred ekrane, ce je zunaj soncno in vsi želijo zapustiti svojo domaco pisarno. Obcutek sem imela, da so bili ljudje cez nekaj casa tudi prenasicenost z razlicnimi online dogodki«. To je po drugi strani pomenilo, da so izgubili del stalnega obcinstva, ki je prej redno obiskovalo njihove prire­ditve. Kot dobro ocenjujejo, da »se zdaj spoznamo bolj na tehniko in jo bomo tudi lahko vec koristili, kljub temu se mi pa zdi v društvih pomemben ta stik z ljudmi, sploh starejše generacije ne moreš toliko pritegniti z online prire­ditvami. Tehnika je pomoc, ne bo pa nadomestila stike med ljudmi, skupni smeh in skupne pogovore.« (Intervju 5) Je pa kriza pokazala, da je društvo s svojo aktivnostjo v zadnjih letih pre­raslo organizacijske in kadrovske potrebe, s katerimi trenutno razpolaga, ter da bo treba to v prihodnje upoštevati, saj se je pokazalo, na primer v Pavlovi hiši, »da kmecka hiša ni vecnamenski prostor. Svoje prireditve smo imeli samo še na prostem in zato kupovali šotor, ker se ne moremo vec zanašati na vreme. Izkazalo se je zdaj še bolj kot prej, da bi v Pavlovi hiši potrebovali dodatni prireditveni prostor.« (Intervju 5) Tudi sicer so bile vse aktivnosti tudi po vsakršnem odpiranju v znamenju bojazni pred boleznijo, tako so na primer pri tecajih slovenšcine opazili, »da so ljudje previdni, ne želijo prevelikih skupin, in ko je uciteljica zbolela, so nekateri kar veckrat vprašali, ce ni bil covid« (intervju 5). To je nedvomno povezano tudi z zagotovitvijo potrebnih financnih sredstev. 7 Zakljucek Pandemija covida-19 je pokazala, da so razlicne stroke, znanost, politika, države in razlicni družbeni sistemi relativno slabo pripravljeni na tovrstne izzive in z njimi povezano krizo, ki so ohromili življenje in družbe v posame­znih državah. Ceprav je znanost ugotavljala, da se morajo družbe pripraviti na izzive epidemij, so bile države in družbe globalno in lokalno presenecene nad razsežnostjo krize in njenih posledic (npr. Ivanuša et al. 2009; Arnold 2018; Popov et al. 2018). Raziskave potrjujejo, da sta etnicnost in manjšinskost pomembni dimenziji kompleksnosti družb, da etnicnost ostaja pomemben dejavnik in sloj clovekove identitete, njeno proucevanje pa je ena kljucnih dimenzij razvoja znanstvene misli zacetka 21. stoletja. Raziskovanje posledic pandemije za slovensko narodno skupnost na avstrijskem Koroškem, ki imajo zaradi narave etnicnosti globok pomen v družbenem življenju nasploh (npr. kulturne dejavnosti, izobraževanje, povezave z maticnim narodom ter iz tega porojeni gospodarski stiki in sodelovanje med državami, dnevne delovne migracije itd.), je pokazalo, da so posledice ukrepov za zajezitev pandemije za manjšino že vidne. Narodna skupnost se je zaradi dobre organiziranosti sicer primerno odzvala in prilagodila na omejitve, vendar bodo v primeru casovno daljših omejitvenih ukrepov posledice temu primerno vidnejše. Posebno vprašanje je, kako bodo spremenjeni pogoji življenja in delovanja manjšin­skih institucij po daljšem casu omejitev vplivali na funkcioniranje manjšine v smislu organiziranja razlicnih prireditev, predvsem pa z vidika cezmejnega povezovanja. Po prvem letu epidemije se je pokazalo, da je narodna skupnost mocna in odporna na epidemijske šoke zapiranja družbe. Tako so poleti 2021 dejavnosti manjšine ponovno vzbrstele in zaživele. Splošna družbena klima in situacija v petem valu epidemije konec leta 2021 pa predvsem kažeta, da so oblasti in ljudje »utrujeni« in navelicani od sledenja in uveljavljanja ukrepov za zajezitev širjenja epidemije, želijo si socialne interakcije ter v nacelu ubirajo neko pragmaticno pot v soocenju z omenjenimi ukrepi. Gre za podrocje, ki mu bo treba v prihodnje posvetiti posebno pozornost, sicer se nam spet lahko zgodi, da se bo zaradi tega še bolj okrepila asimilacija. Intervjuji Intervju 1 – Intervju in anketni vprašalnik s predstavnikom ZSO, opravljena septembra 2020, po telefonu in s pomocjo spleta. Intervju 2 – Intervju in anketni vprašalnik s predstavnikom NSKS, opravljena septembra 2020, po telefonu in s pomocjo spleta. Intervju 3 – Intervju in anketni vprašalnik s predstavnikom SPZ, opravljena septembra 2020 in poleti 2021, po telefonu in s pomocjo spleta. Intervju 4 – Intervju in anketni vprašalnik s predstavnikom KKZ, opravljena septembra 2020 in poleti 2021, po telefonu in s pomocjo spleta. Intervju 5 – Intervju in anketni vprašalnik s predstavnikom Kulturnega društva Clen 7 zaavstrijsko Štajersko – Pavlova hiša, opravljena oktobra 2021, po telefonu in s pomocjo spleta. Viri in literatura Arnold, C., 2018. Pandemic 1918: The Story of the Deadliest Influenza in History. Michael O’Mara Books, London. Avstrijsko veleposlaništvo Ljubljana, 2020a. Vorschriften für den Grenzübertritt, https:// www.bmeia.gv.at/oeb-laibach/ (dostop 3. 11. 2020). Avstrijsko veleposlaništvo Ljubljana, 2020b. Gospodarski odnosi, https://www.bmeia. gv.at/sl/avstrijsko-veleposlanistvo-ljubljana/bilateralni-odnosi/gospodarstvo/ (dostop 3. 11. 2020). Avstrijsko veleposlaništvo Ljubljana, 2020c. Od 22. novembra 2021 dalje popolno zaprtje za vso Avstrijo, https://www.bmeia.gv.at/sl/avstrijsko-veleposlanistvo-ljubljana/poto­vanja-v-avstrijo/novi-koronavirus-covid-19-in-potovanja/ (dostop 18. 11. 2021). Brezigar, B., 2005. Strategija za novi cas. V S. M. Avguštin & L. Klopcic (ur.) Ko ni vec meja. Svetovni slovenski kongres, Ljubljana, 21–26. Bußjäger, P., 2020. Warum Föderalismus in der Krise hilft. Der Standard, 25. oktober 2020, https://www.derstandard.at/story/2000121171411/warum-foederalismus-in­der-krise-hilft (dostop 7. 12. 2020). Council of Europe, 2020. Statement on the COVID-19 Pandemic and National Minori­ties, Adopted on 28 May 2020, https://rm.coe.int/acfc-statement-covid-19-and-na­tional-minorities-28-05-2020-final-en/16809e8570 (dostop 20. 10. 2020). Crepaz, K., 2020. Re-examining the Perspectives of Health and Mobility. Eurac Research, Science Blogs, 29. april 2020, https://blogs.eurac.edu/covid-19/mobility-and-health/ (dostop 23. 10. 2020). De Varennes, F., 2021. Eurac Research Online Talk: Covid-19: Securitisation, Minori­ties, Diversity, 7. april 2021, https://www.ecmi.de/fileadmin/redakteure/publica­tions/2021/ECMI_Online_Talk_covid__summary_booklet__1_.pdf (dostop 10. 11. 2021). Djolai, M., 2020. ECMI Minorities Blog: Securitising the COVID-19 Pandemic. The Impact on Democracy and Minorities, 29. julij 2020, https://www.ecmi.de/info­channel/detail/ecmi-minorities-blog-securitising-the-covid-19-pandemic-the-im-pact-on-democracy-and-minorities (dostop 13. 10. 2020). Engl, A., 2020. Achtung, Grenze!. Eurac Research, Science Blogs, 5. junij 2020, https:// blogs.eurac.edu/covid-19/grenzregionen-opfer-der-pandemie/ (dostop 5. 11. 2020). Eurac Research, 2020. Minorities and COVID-19 [A Ten-part Webinar Series of the Institute for Minority Rights, Eurac Research], 13 May – 14 July 2020, http://www. eurac.edu/en/research/autonomies/minrig/services/Pages/Webinars.aspx (dostop 12. 10. 2020). FUEN 2020/2021 – Federal Union of European Nationalities 2020, Europeada Koroška/ Kärnten. EUROPEADA to Take Place in the Summer of 2021. Together unique – Skupaj enkratni – Zusammen einzigartig, 19 marec 2020, https://www.fuen.org/en/ article/EUROPEADA-to-take-place-in-the-summer-of-2021 (dostop 12. 10. 2020) in EUROPEADA 2022: New date fixed (fuen.org) (dostop 8. 11. 2021). Grafenauer, D. & Jesih, B., 2020. Impact and Consequences of Covid-19 on the Function­ing of Minority Institutions of the Slovene National Community in Austria. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 85, 203–222. Grafenauer, D., 2010a. Die Slowenen im vereinten Europa: historische Erfahrungen und Entwicklungschancen der slowenischen Volksgruppen / Slovenstvo v zedinjeni Evropi: zgodovinske izkušnje in razvojne možnosti slovenskih narodnih skupnosti. V P. Karpf, S. Frenzl & M.J.Ogris (ur.) Sind wir alle Europäer oder ist noch Platz für Volksgruppen?. Kärnten Dokumentation, Bd. 26. Amt der Kärntner Landesregierung, Abteilung 1 –Landesamtsdirektion, Volksgruppenbüro, Klagenfurt am Wörthersee, 24–39, 40–53. Grafenauer, D., 2010b. Oris politicne organiziranosti koroških Slovencev: koroški Slovenci ob koncu jubilejnega leta 1920–1945–1955–2010. Novi razgledi 2 (17/18), 7–9. Hribar, G., 2020. Predsednik EL Hribar zahteva neobhodno odprtje mejnih prehodov. Odpiranje mejnih prehodov Pavlicevo sedlo-Paulitschsattel in Jezerski vrh-See­bergsattel, 13. maj 2020, http://www.elnet.at/news_sl/detajl/predsednik_el_hribar_ zahteva_neobhodno_odprtje_mejnih_prehodov/ (dostop 13. 10. 2020). Inzko, V., 2020. Economy, Minorities and Covid-19, http://www.eurac.edu/en/research/ autonomies/minrig/services/Pages/Webinars.aspx (dostop 3. 11. 2020). Ivanuša, T. et al., 2009. Pandemija: upravljanje in obvladovanje omejitve gibanja. Zavod za varnostne strategije pri Univerzi Maribor, Ljubljana. Jaušovec, B., 2020. Koronavirus ni vplival na vpise otrok k slovenšcini. Vecer, 24. novem­ber 2020, https://www.vecer.com/svet/koronavirus-ni-vplival-na-vpise-otrok-k-slov­enscini-10227969 (dostop 12. 11. 2021). Jesih, B., 2007. Med narodom in politiko. Politicna participacija koroških Slovencev. Drava, Celovec; Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana. Josipovic, D., 2020. Covid-19: Kako razumeti dogajanje v Italiji in kaj se lahko naucimo. Dnevnikov Objektiv, https://www.dnevnik.si/1042927395 (dostop 18. 4. 2020). Kino v karanteni, https://spz.slo.at/sl/kino-v-karanteni (dostop marec 2020). Klemencic, M. & Klemencic, V., 2006. The Endeavors of Carinthian Slovenes for Their Eth­nic Survival with/against Austrian Governements after World War II: Selected Chapters. Mohorjeva založba, Celovec, Ljubljana, Dunaj. Kršcanska kulturna zveza, http://www.kkz.at/home_sl/ (dostop marec 2020). Kuchling, M., 2020. Kultura in koronavirus. Nedelja 49, 6. december 2020, 12–13. Nedelja, 2020a. Karl Hren, Cocooning. Nedelja 40, 4. oktobra 2020, 2. Nedelja, 2020b. Gabi Frank, Utrujeni zaradi pandemije? Ne, kultura cveti!. Nedelja 40, 4. oktobra 2020, 3. Nedelja, 2020c. Sv. Maša s škofom Marketzem v kinodvorani. Nedelja 40, 4. oktobra 2020, 7. Nedelja, 2020d. Zašcitna maska z napisom. Nedelja 43, 25. oktobra 2020, 15. Nedelja, 2020e. Gabi Frank, Položaj je resen. Nedelja 44, 1. november 2020, 3. Nedelja, 2020f. Susanne Weitlaner, Linije pomoci. Nedelja 46, 15. november 2020, 2. Nedelja, 2020g. Posebni casi za posebne ponudbe. Nedelja 46, 15. november 2020, 3. Nedelja, 2020h. Ostanimo povezani. Nedelja 47, 22. november 2020, 1–10. Nedelja, 2020i. Nedelja 50, 13. decembra 2020, 6–7. Nedelja, 2021j. Nedelja 4, 24. januar 2021, 2–3. Nedelja, 2021k. Nedelja, 5, 31. januar 2021, 1–16. Nedelja, 2021l. Nedelja, 6, 7. februar 2021, 2, 4–5, 10. Nedelja, 2021m. Nedelja, 8, 21. februar 2021, 2–3. Nedelja, 2021n. Nedelja, 12, 21. marca 2021, 7, 11. Nedelja, 2021o. Nedelja 16, 18. aprila 2021, 2–5. Nedelja, 2021p. Nedelja 33/34, 15. avgust 2021, priloga Izbrana beseda 6. Novice, 2020a. Sadovnik uspešno interveniral. Novice 13, 24. april 2020, 3. Novice, 2020b. Zaradi koronavirusa nas caka cas brez prireditev. Novice 10, 13. marec 2020, 8–9, 16. Novice, 2020c. Spopad s koronavirusom. Novice 11, 20. marec 2020, 1–2. Novice, 2020d. Koronakriza in gospodarstvo. Novice 12, 17. april 2020, 3–5. Novice, 2020e. Dobro cezmejno sosedstvo je treba jemati resno in dosledno. Novice 13, 24. april 2020, 3. Novice, 2020f. Na voljo so nove spletne strani. Novice 14, 1. maj 2020, 2. Novice, 2020g. Zaradi koronavirusa je zadnji semester potekal nekoliko drugace. Novice 21, 19. junij 2020, 4. Novice, 2020h. Novice 16, 15. maj 2020. Novice, 2020i. Novice 17, 22. maj 2020. Novice, 2020j. Ponovni zagon turizma na Peci. Novice 18, 29. maj 2020, 14. Novice, 2020k. Odprtje meje s Slovenijo 15. junija? Novice 18, 29. maj 2020, 4. Novice, 2020l. Gledališko-lutkovne delavnice so potekale na Koroškem. Novice 29, 28. avgust 2020, 12. Novice, 2020m. V Pavlovi hiši prva postkarantenska razstava. Novice 26, 24. julij 2020, 3. Novice, 2020n. Šole 2020 pred novimi izzivi. Novice 31, 11. september 2020, 4–5. Novice, 2020o. Novice 36, 16. oktober 2020, 1–7. Novice, 2020p. Podvojitev podpor za narodne skupnosti od leta 2021 naprej. Novice 36, 16. oktober 2020, 7. Novice, 2020r. Slovenska gospodarska zveza. Meje naj ostanejo odprte. Novice 37, 23. oktober 2020, 3. Novice, 2020s. Pouk na daljavo kot dobra priprava na digitalizacijo šolstva? Novice 41, 20. november 2020, 2–4. Novice, 2020š. »Für Jugos gespert«. Novice 42, 27. november 2020, 3. Novice, 2021t. Študij v casu pandemije, Novice 4, 29. januar 2021, 12–13. Novice, 2021u. Bernard Sadovnik: »Za Globasnico. V kateri vsi radi živimo!«. Novice 5, 5. februar, 2–3. Novice, 2021v. Slovenski kulturni praznik bo! Novice 5, 5. februar, 13. Novice, 2021z. Brez skrbi: slovenska študijska knjižnica ima rešitev za naslednji lock- down. Novice 7, 19. februar 2021, 20. Novice, 2021ž. V kriznih situacijah nudijo pomoc. Novice 11, 19. marec 2021, 6. Novice, 2021ab. Drugo leto brez pliberškega jormaka. Novice 28, 16. julij 2021, 6–7. Novice, 2021ac. Nošenje maske, dvometrska razdalja, priprava preko spleta: Kako je potekala letošnja matura?. Novice 21, 28. maj 2021, 6–7. ORF, 2020. SGZ se zavzema za ohranitev odprtih meja, https://volksgruppen.orf.at/ slovenci/stories/3072225/ (dostop 4. 11. 2020). Pechlaner, H. & Gruber, M., 2020. »Nationaltourismus«: Populismus, Nationalismus oder eine neue Form des Protektionismus?. 5. maj 2020, https://blogs.eurac.edu/covid-19/ nationaltourismus/ (dostop 23. 10. 2020). Pettai, V., Bober, S., Cârstocea, A., Djordjevic, L., Berdiqulov, A., Sulima, P., Willis, C. & Jürgensen, K., 2020. ECMI Minorities Blog: Corona or Minority Crises?. March 30, 2020, https://www.ecmi.de/infochannel/detail/corona-or-minority-crises (dostop 4. 11. 2020). Popov, J., Zupanic Slavec, Z. & Guštin, D., 2018. Pandemija gripe iz Kansasa v svet [Radi­jska oddaja]. Studio ob 17h, Prvi program, Radio Slovenija, 11. februar 2018, https:// radioprvi.rtvslo.si/2018/02/pandemija-gripe-iz-kansasa-v-svet/ (dostop 8. 6. 2020). Policija RS, 2020/2021. Prehajanje državne meje med epidemijo zaradi koronavirusa, https://www.policija.si/nase-naloge/nadzor-drzavne-meje/prehajanje-drzavne-me­je-med-epidemijo-zaradi-koronavirusa (dostop 3. 11. 2020) in Policija – Prehajanje državne meje med epidemijo zaradi koronavirusa (dostop 26. 11. 2021). Reiterer, A. F., 2000. Lebenswelt Muttersprache: das Slowenische und seine heutige Wahrnehmung – ein Bericht. Kärntner Jahrbuch für Politik, 340–362. Röggla, M., 2020. Einsprachiges Covid-19: Über den Wert von Minderheitenmedien. 24. april 2020, https://blogs.eurac.edu/covid-19/minderheitenmedien/ (dostop 23. 10. 2020). SGZ – Slovenska gospodarske zveza, 2020. Nadzor na meji med Avstrijo in Slovenijo. SKG, 20. december 2021, https://www.sgz.at/covid-19/sl/nadzor-na-meji-med­avstrijo-in-slovenijo (dostop 3. 11. 2020). Slovenska prosvetna zveza, https://spz.slo.at/sl/home (dostop marec 2020). Spinney, L., 2018. Pale Rider: The Spanish Flu of 1918 and How It Changed the World. Vintage, London. Stergar, J., 2003. Republika Slovenija in zamejstvo. Acta Histriae 11 (2), 99–128. Tomažic, H., 2021. Pokoronske lastovke v maju. Nedelja, 6. junija 2021, 2. Vecer, 2020. Uradno: po diplomatski akciji Mladike bo Holmec od ponedeljka spet delno odprt, slovenski delavci si lahko oddahnejo. Vecer, 4. april 2020, https://www. vecer.com/slovenija/uradno-holmec-bo-od-ponedeljka-spet-delno-odprt-10152810 (dostop 5. 11. 2020). UVSZS – Urad vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu, Sektor za Slovence v zamejstvu, Slovenci v Avstriji, https://www.gov.si/drzavni-organi/vladne-sluzbe/urad-vlade-za­slovence-v-zamejstvu-in-po-svetu/o-uradu-vlade-republike-slovenije-za-slovence-v­zamejstvu-in-po-svetu/sektor-za-slovence-v-zamejstvu/ (dostop 4. 11. 2020). Vankovska, B., 2020. Dealing with COVID-19 in the European Periphery: Between Secu­ritization and »Gaslighting«. Journal of Global Faultlines 7 (1), 71–88, https://repos­itory.ukim.mk/bitstream/20.500.12188/10250/1/Vankovska%20article.pdf (dostop 4. 11. 2021). Wernig, A., 2021. Brez dela ni jela? Nedelja, 23. maj 2021, 2. VK 24, 2020. Slowenischer Bürgermeister protestiert gegen Grenzschließung: Südkärntner Bauern unterstützen Forderung. VK 24, 3. april 2020, https://vk24.at/20200415341/ slowenischer-buergermeister-protestiert-gegen-grenzschliessung-suedkaernt­ner-bauern-unterstuetzen-forderung/?fbclid=IwAR2PBr4HIJVRjsE3ZA6JhtqWcI9­URnSofpCFC8WJiH_uR9WtFBdGb-4lSjs (dostop 5. 11. 2020). Wintersteiner, W., 2020a. Die Covid-19 Krise aus einer Global Citizenship Perspektive. Stadtschlaining, 23. 3. 2020, https://www.friedensburg.at/uploads/files/Kommen­tar_Global_citizenship_23-03-2020.pdf (dostop 5. 4. 2020). Wintersteiner, W., 2020b. The Virus of »Crisis Nationalism«. Global Campaign for Peace-ducation, 1. april 2020, https://www.peace-ed-campaign.org/the-virus-of-crisis-na­tionalism/ (dostop 5. 4. 2020). Wutti, D., 2017. Between Self-Governance and Political Participation: the Slovene Minority in Carinthia, Austria. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 78, 59–71. Zakon o ratifikaciji Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin (MKUNM). Uradni list RS 20 (1998), 13. 3. 1998. Zannier, Z., 2020. OSCE High Commissioner on National Minorities Lamberto Zannier Offers Recommendations on Short-Term Responses to COVID-19 That Support Social Cohesion. OSCE, 26. marec 2020, https://www.osce.org/hcnm/449170 (dostop 4. 11. 2020). Zupancic, J., 2000. Vloga in pomen narodnih manjšin v cezmejnem sodelovanju: primer manjšin v Sloveniji in Slovencev v sosednjih državah. Treatises and Documents, Jour­nal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 47, 26–41. Žerdin, A., 2020. Prva oseba množine. Delo, 24. oktober 2020, Sobotna priloga, 1. Katalin Munda Hirnök Delovanje slovenskih organizacij in institucij v Porabju v casu pandemije covida-191 Izvlecek Pandemija covida-19 je v letih 2020–2021 mocno vplivala na vse vidike življe­nja porabskih Slovencev, ki se še vedno spoprijemajo z dedišcino svoje obrob­nosti. V prispevku je na podlagi spletnih anket in intervjujev z vodji osrednjih slovenskih organizacij, casopisnega in radijskega porocanja obravnavano, kako bolezen covid-19, njene posledice in ukrepi, ki jih je sprejela madžarska država (in tudi Slovenija), vplivajo na delovanje osrednjih slovenskih organi­zacij in institucij oziroma na slovensko skupnost v Porabju. Delovanje sloven-skih organizacij kljub izrednemu stanju ni obstalo, sicer je bilo odpovedanih in prestavljenih veliko nacrtovanih programov, vendar pa so z uvedbo novih oblik dela in z novimi vsebinami uspele ublažiti posledice na podrocjih, ki so vitalnega pomena za nadaljnji razvoj slovenske skupnosti. Zaprtje mejnih pre­hodov med Porabjem in Gorickim oziroma posebni režimi prehajanja meje so prizadeli slovensko skupnost. Uteceno vsestransko cezmejno sodelovanje z Gorickim je bilo oteženo. Iz mnenj intervjuvancev o posledicah pandemije je razvidno, da se še kako zavedajo, kako negativno covid-19 vpliva na njihovo sedanjost, in prav tako nevarnosti pandemije za delovanje slovenskih organi­zacij v prihodnje. Kljucne besede: covid-19, protikovidni ukrepi, slovensko Porabje, slovenska skupnost na Madžarskem, osrednji slovenski organizaciji, slovensko-madžar-ska meja. 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Manjšinske in etnicne študije ter slovensko narodno vprašanje (P5-0081), ki ga financira Javna agencija za raziskoval-no dejavnost Republike Slovenije in je nadgradnja clanka Munda Hirnök, K., 2020. Impact of the Covid-19 Coronavirus Disease Pandemic on Slovene Organisations and Institutions in the Raba Region. Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 85, 165-179. Activities of Slovene Organisations and Institutions in the Raba Region during the Covid-19 Pandemic Abstract In 2020 and 2021, the Covid-19 pandemic strongly impacted all aspects of the life of Slovenes in the Raba Region who are still struggling with the leg­acy of their marginalisation. Based on online surveys, interviews with the heads of central Slovene organisations, and analyses of newspaper and radio reports, the article explores how Covid-19, its consequences and the mea­sures taken by Hungary (as well as Slovenia) affected the activities of central Slovene organisations and institutions and the Slovene community in the Raba Region. Despite the state of emergency, the activities of Slovene organ-isations continued – several planned programmes may have been cancelled and postponed, but with new forms of work and new content, they were able to manage the consequences in areas that are vital to the further development of the Slovene community. The closure of border crossings between the Raba and Goricko regions and special border crossing regimes severely affected the Slovene community and hampered the established overall cross-border cooperation with the Goricko region. The opinions about the consequences of the pandemic expressed in the interviews suggest that the respondents are well aware of the negative impact of Covid-19 on their present life and of the risk posed by the pandemic to the future activities of Slovene organisations. Key words: Covid-19, measures to contain the spread of Covid-19, Raba Region, Slovene community in Hungary, central Slovene organisations, Slo­vene-Hungarian border area. 1 Uvod »Svet je postal drugacen, zaprla so se vrata kulturnih domov po vaseh, kakor tudi Slovenski dom v Monoštru. Morali smo odpreti ‘druga vrata’, zato smo razpisali natecaj, prosili smo naše ljudi, od mladih do starejših, naj nam pošljejo risbe, fotografije ali videoposnetke. Znano je, da smo bili v tem casu izolirani, zaceli smo drugace razmišljati, delati in dojemati stvari. Zato smo prosili ljudi, naj nam naredijo posnetke, da bi imeli tako oni kot mi spomine na to obdobje.« Tako je razmišljala sekretarka Zveze Slovencev na Madžar­skem v odgovoru na novinarsko vprašanje, kako so se v osrednji slovenski organizaciji spopadli z izzivi prvega vala epidemije (Porabje 2020a). Takrat še ni bilo mogoce slutiti razsežnosti pandemije, da bo prvemu valu virusa SARS-CoV-2 sledil drugi in nato tretji val (v casu nastajanja pri­spevka smo na Madžarskem prica zacetku cetrtega vala), dokler pandemija ne bo premagana. Uvodni navedek neposredno nagovarja osrednjo temo pricujocega pri­spevka o vplivu pandemije covida-19 na delovanje slovenskih organizacij in življenje porabskih Slovencev2 nasploh. Znano je, da je življenje porabskih Slovencev stoletje zaznamovala meja, zacenši z dolocitvijo meje po prvi svetovni vojni in kasneje s postavitvijo železne zavese leta 1948, v nadaljevanju s postopnim odpiranjem obmejnega obmocja, do vstopa v schengensko obmocje leta 2007 (Munda Hirnök & Sla­vec Gradišnik 2019, 31-42, 2020). Marginaliziranost obmejnega obmocja in slovenske manjšine, nezadovoljiva pravna zašcita manjšin (tudi slovenske) v preteklosti, sorazmerno nova organiziranost slovenske manjšine, maloštevilc­nost, gospodarska nerazvitosti obmocja itn. (Kozar-Mukic 1984; Zupancic 2000; Munda Hirnök & Vodopivec 2016, 835-838) so dejavniki, ki porab­ske Slovence opredeljujejo kot ranljivo skupnost. Zaradi naštetih dejstev so v casu pandemije covida-19 porabski Slovenci postavljeni pred velike izzive oziroma zanje covid-19 v splošnem predstavlja vecjo grožnjo kot za vecinsko prebivalstvo. 2 Porabski Slovenci so danes naseljeni v sedmih vaseh ob madžarsko-slovensko-av­strijski meji (Andovci/Orfalu, Dolnji Senik/Alsószölnök, Gornji Senik/Felsoszölnök, Sakalovci/Szakonyfalu, Slovenska ves/Rábatótfalu – od leta 1983 upravno spada kMonoštru/Szentgotthárd, Števanovci/Apátistvánfalva, Verica - Ritkarovci/Kétvölgy) in v Monoštru, ki je obmocno, upravno, gospodarsko, izobraževalno in kulturno središce Porabja. Slovenci živijo tudi v vecjih mestih, kot so Sombotel /Szombathely, Budimpešta in Mosonmagyaróvár. Slovenska narodna skupnost predstavlja številc­no najmanjšo narodno skupnost, ne le na Madžarskem, temvec tudi, ko govorimo o Slovencih, ki živijo v sosednjih državah Slovenije – tako imenovanem zamejstvu. Po popisnih podatkih za leto 2011 živi na Madžarskem 2.385 državljanov slovenske na­rodne skupnosti (Központi Statisztikai Hivatal 2014). Po oceni poznavalcev slovenske narodne skupnosti je število Slovencev višje, in sicer okrog 4.000. Pandemija covida-19 ne bo imela le dolgorocnih javnozdravstvenih in epidemioloških posledic, temvec tudi družbene, ekonomske in kulturne. To še zlasti velja za razlicne manjšine, ki so zaradi specificnih znacilnosti v primer-javi z vecino ranljivejše. Pandemija ima med drugim tudi pomemben psiho­loški vpliv na populacijo. Opazen je obcuten porast stresa oziroma anksiozno­sti. Dodatno karantena spodbuja še obcutke osamljenosti in depresije (WHO 2021). Pri porabskih Slovencih je na primer zaprtje meje pri starejši generaciji obudilo bolece spomine na case železne zavese, ko so bili onemogoceni stiki s sorodniki in prijatelji v Sloveniji, zlasti neposredno ob meji, na Gorickem. Cetudi je problematika covida-19 dokaj nova, se študije o ranljivih sku­pinah, kot so migranti, hitro širijo, ne le po svetu, temvec tudi v Sloveniji (prim. Zavratnik & Cukut Krilic 2021), manj pa je takih, ki proucujejo Slo­vence v sosednjih državah, še zlasti porabske Slovence. V tem besedilu obravnavamo, kako bolezen covid-19, njene posledice in ukrepi, ki jih je sprejela madžarska država (in tudi Slovenija), vplivajo na delovanje osrednjih slovenskih organizacij in institucij oziroma na slovensko skupnost v Porabju. Gre za nadaljevanje raziskave, ki je nastala v okviru raziskovalnega pro-grama Manjšinske in etnicne študije ter slovensko narodno vprašanje na Inšti-tutu za narodnostna vprašanja (INV) in casovno zajema obdobje epidemije covida-19 na Madžarskem, to je od marca 2020 do avgusta 2021. Madžarska je 11. marca 2020 razglasila izredne razmere za zašcito pred širitvijo okužb (40/2020. (III. 11.) Korm. rendelet)3. Izredne razmere so bile preklicane 17. junija 2020 (282/2020. (VI. 17) Korm. rendelet) in ponovno uvedene 3. novembra 2020 (478/2020. (XI. 3.) Korm. rendelet). Veljavnost izrednih razmer se še vedno podaljšuje. Na Madžarskem so ukrepi za zajezitev epidemije podobni kot v vecini držav in omejujejo vsakdanje življenje ljudi. Razlika med državami je v dina­miki sprejemanja ukrepov oziroma njihovi ostrini glede na oceno epidemio­loškega stanja. Enako velja za postopno rahljanje oziroma odpravo ukrepov. Porabski Slovenci v casu covida-19 delijo usodo vseh madžarskih državljanov in morajo spoštovati ukrepe, ki veljajo na Madžarskem. V prispevku odgovarjamo na naslednja raziskovalna vprašanja: 1. Kako so spremenjeni pogoji zaradi pandemije covida-19 in ukrepi za njeno omejitev vplivali na delovanje osrednjih slovenskih organizacij in institucij v Porabju? Katere dejavnosti so bile izvedene po nacrtu in katere so bile prilagojene ozi­roma katere nove vsebine so bile vpeljane? 2. Kako sta zaprtje meje in otežen 3 Po takratni madžarski zakonodaji je izredno stanje lahko veljalo do 15 dni, potem pa je njegovo podaljšanje moral odobriti parlament. 30. marca 2020 je parlament sprejel zakon, ki Viktorju Orbánu daje posebna pooblastila, da lahko v državi vlada z odloki za nedolocen cas oziroma dokler vlada ne odpravi izrednih razmer. Ta zakon je bil deležen številnih kritik tako na Madžarskem kot v tujini. prehod cez njo vplivala na cezmejne stike? Katera podrocja cezmejnega sode­lovanja so bila najbolj prizadeta? 3. Kateri vidiki manjšinskega življenja so bili v casu pandemije najbolj prizadeti? Ali že lahko govorimo o daljnosežnih posledicah covida-19? 2 Metodologija Pridobivanje terenskih podatkov v okviru raziskave je bilo pogojeno z ukrepi za zajezitev covida-19. Primarne vire o položaju slovenske skupnosti v Porabju v casu pandemije covida-19 smo zbrali s pomocjo spletne ankete (maj 2020) z nekaterimi vodji manjšinskih organizacij in institucij (Zveza Slovencev na Madžarskem, uredništvo tednika Porabje, uredništvo televizijske oddaje Slo­venski utrinki, uredništvo Radia Monošter), z intervjuji v živo v juliju 2020 (z vodji Zveze Slovencev na Madžarskem in Državne slovenske samouprave ter s slovensko zagovornico v madžarskem parlamentu) in v avgustu 2021 z istimi akterji kot v letu 2020. Sekundarni viri vkljucujejo znanstveno litera­turo s podrocja pandemije virusa SARS-CoV-2 v povezavi z manjšinami, širšo znanstveno literaturo, casopisne clanke, radijske in televizijske oddaje (zlasti manjšinske). Pomembna vira za analizo dogajanja v Porabju na Madžarskem sta bila tednik Porabje in radijska oddaja Sotocja (oddaja na Radiu Slovenija). Zbir podatkov se nanaša na dogajanje znotraj slovenske skupnosti v Porabju od marca 2020, ko je Madžarska razglasila izredne razmere za zašcito pred širitvijo okužb, do konca avgusta 2021, ko je bila Madžarska na pragu cetrtega vala epidemije. 3 Delovanje manjšinskih organizacij in institucij v casu pandemije covida-19 Na Madžarskem so se šele po spremembi politicnega sistema leta 1990 ustva­rili pogoji za možnosti na podrocju družbene in politicne participacije sloven-ske skupnosti, kar je ta relativno dobro izkoristila. Slovenci na Madžarskem so danes narodnostno organizirani v razlicnih institucijah in društvih, ki vecinoma delujejo pod okriljem dveh krovnih organizacij, Zveze Slovencev na Madžarskem (ZSM) in Državne slovenske samouprave (DSS). ZSM je bila ustanovljena leta 1990 kot prva slovenska organizacija na Madžarskem. ZSM deluje kot civilna organizacija na podrocju kulture, medijev in gospodar­stva. Od leta 1991 pod okriljem ZSM deluje uredništvo casopisa Porabje in od leta 2006 še Razvojna agencija Slovenska krajina. ZSM je ustanoviteljica Slovenskega kulturno-informativnega centra v Monoštru (tako imenovani Slovenski dom), ki je bil odprt leta 1998. V Slovenskem domu zraven sedežev ZSM, uredništva casopisa Porabje, Radia Monošter, Razvojne agencije Sloven-ska Krajina, Društva porabske mladine in Društva porabskih slovenskih upo­kojencev deluje še Hotel in restavracija Lipa. Primarni cilji ZSM so: ohranitev slovenske skupnosti v Porabju, njene kulture in maternega jezika, ohranitev narodne zavesti ter izvajanje posebnih pravic slovenske narodne skupnosti na Madžarskem (Munda Hirnök 1999, 61-75, Munda Hirnök & Novak Lukano­vic 2018, 148-151). Sprejetje Zakona o pravicah narodnih in etnicnih manjšin na Madžar­skem (1993) je omogocilo ustanavljanje manjšinskih samouprav v sloven-skih naseljih in tudi zunaj Porabja (od leta 1994) in DSS (1995) s sedežem na Gornjem Seniku in s podružnico v Budimpešti. DSS kot upravnopoliticni subjekt ureja vsa pomembna podrocja manjšinskega življenja, od politicnega nastopanja do gospodarstva, vzgoje in izobraževanja (DSS upravlja dvojezicni osnovni šoli DOŠ Jožefa Košica Gornji Senik in DOŠ Števanovci ter vrtce na Gornjem Seniku, v Števanovcih in v Sakalovcih), kulture, cezmejnega sodelovanja in drugih podrocij. Samoupravne skupnosti na Madžarskem so neposredni sogovorniki madžarske vlade, kar jim daje velik pomen, in so tudi financirane neposredno s strani Madžarske. Pristojnosti ZSM in DSS so sicer jasno dolocene, a se zaradi majhnosti slovenske manjšine veckrat prepletajo in dopolnjujejo, zato pogosto skupaj nastopata in zagovarjata interese sloven-ske skupnosti. Kot pomembno novost pri politicni participaciji manjšin na Madžarskem je treba omeniti institucijo zagovornikov manjšin. Na parlamen­tarnih volitvah oktobra 2014 so manjšine na Madžarskem prvic lahko volile svoje zagovornike v parlamentu. Tudi Slovenci na Madžarskem so izvolili svojo zagovornico, ki je bila na parlamentarnih volitvah leta 2018 ponovno izvoljena (Munda Hirnök & Novak Lukanovic 2018, 148-151). 3.1 Zveza Slovencev na Madžarskem (ZSM) Zaradi ukrepov proti širjenju novega koronavirusa so se v ZSM v casu prvega vala covida-19 odlocili za kombinirano delo. Predsednica je bila ves cas nav­zoca v pisarni, drugi zaposleni so delali od doma in so se dvakrat tedensko sestajali zaradi usklajevanja dela. Že v casu prvega vala covida-19 so nekateri nacrtovani programi ZSM med marcem in junijem 2020 odpadli (npr. sode­lovanje Komornega pevskega zbora na pevski reviji, gledališka predstava za osnovnošolce, teden otroka v vrtcih), nekateri so bili prekinjeni (npr. tecaj slovenšcine), ostali pa so bili premaknjeni na poznejši termin (npr. predsta­vitev knjige Ferija Lainšcka). Po besedah intervjuvanke 1 so bili prvi meseci epidemije »primeren cas« za angažiranje na drugih podrocjih. Tako so se lotili izdelave Razvojnega programa slovenskega Porabja za prihodnje dese­tletje. Nastajajoci program obsega vsa pomembna podrocja (mediji, kultura, gospodarstvo, izobraževanje, kadrovska politika, mladi) družbenega življenja manjšine. ZSM si je prizadevala za pomoc prebivalcem Porabja in tudi Sloveniji. Aprila 2020, ko je bilo nošenje mask že priporocljivo na Madžarskem, je ZSM ob pomoci sodelavcev Razvojne agencije Slovenska krajina (RASK) organizi­rala šivanje zašcitnih mask. Del teh so namenili Sloveniji (Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je ob zacetku izbruha pandemije koronavi­rusa s pismom zaprosil rojake zunaj maticne države, naj Sloveniji priskocijo na pomoc), predali so jih murskosoboški izpostavi Civilne zašcite. Predaje se je udeležila tudi ministrica Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu (Eöry 2020a, 2). Preostale maske so razdelili porabskim družinam. V casu pouka na daljavo so funkcionarji ZSM posodili svoje racunalnike neka­terim socialno šibkejšim porabskim družinam, nekaj rabljenih racunalnikov pa je ZSM še dokupila. Prav tako je ZSM pomagala porabskim Slovencem pri pridobivanju posebnih dovoljenj za prestopanje slovensko-madžarske meje. Zaprtje države oziroma »lockdown« je še dodatno omejil dostop in rabo slovenšcine med mladimi, ki imajo sicer redne stike s slovenskim jezikom v okviru dvojezicnega šolstva. Pouk na daljavo tega ne more enakovredno nadomestiti. Zato so se na ZSM in RASK še posebej trudili, da so organizirali razlicne tabore, tudi jezikovne, za porabske ucence takoj, ko so to epidemio­loške razmere dovoljevale (Porabje 2020b, Eöry 2020b, 3). Intervjuvanka 1 je o pomenu jezikovnih taborov izpostavila: Jezikovni tabori so pomembni za otroke. Jezika se ne moreš uciti na daljavo, še posebej pa ne takrat, ko ni stika z živim jezikom. V družini se ne pogovarjajo slovensko. Za otroke so bili trije meseci, ko so bili doma, verjetno najtežji, saj otroci rabijo družbo. To je cas socializacije, v družbi se naucijo marsikaj eden od drugega. Vecji otroci se naucijo kako skrbeti za mlajše /…/ mlajši pa vidijo v sta­rejših vzornike. Posebej je še treba opozoriti na to, da je v slovenskem Porabju raba slovenskega jezika v porabskih družinah ogrožena, medgeneracijski prenos slovenšcine je pretrgan. Madžaršcina vse bolj pridobiva funkcijo sporazu­mevalnega jezika v družinah (Necak Lük 1998, 240-248, Munda Hirnök & Novak Lukanovic 2016, 210-213). Vse vec je mešanih družin, kjer ne govorijo slovensko. Epidemiološke razmere v avgustu 2020, pred nastopom drugega vala, so dovoljevale, da je ZSM lahko realizirala nekatere nacrtovane programe (npr. izvedba 19. Mednarodne likovne kolonije) (Sukic 2020a, 3). S ponovnim zaostrovanjem epidemije covida-19 (drugi val) so se zopet zacele odpovedi in prilagoditve razlicnih nacrtovanih dogodkov. O izzivih v spremenjenih razmerah je za Sotocja spregovorila predse­dnica ZSM: Dejansko išcemo nove poti, kako priti do ljudi. Manjše prireditve sicer imamo, ampak so namenjene za 20 do 30 ljudi. Te se nor-malno izvajajo, imamo tudi jezikovne tecaje. Kolegice so se zna­šle, objavile so razne natecaje preko spleta, da spremljamo, kaj se dogaja v družinah /…/ Smo v težki situaciji, ampak vseeno gre, lahko pridemo do ljudi. (Sotocja 2020a) Zaradi hitrega narašcanja števila okuženih so konec oktobra 2020 namesto obicajne izvedbe tradicionalne etnološke prireditve Vražja noc (nocni pohod) v Andovcih organizirali okroglo mizo z manjšim številom udeležencev (Porabje 2020c). Nekaj vecjih prireditev v organizaciji ZSM (npr. obeležitev 30. obletnice ustanovitve ZSM in 20. obletnice delovanja gledališke skupine Veseli pajdaši) je bilo prestavljenih na leto 2021, nekatere prireditve pa so bile odpovedane. Jeseni leta 2020, ko so se epidemiološke razmere zelo poslabšale, je Madžarska novembra znova uvedla izredne razmere. Sprejeti vladni ukrepi za omejitev širjenja okužb (obvezno nošenje mask, uvedba tako imenovane policijske ure med 20. in 5. uro zjutraj, zaprtje restavracij in hotelov, prepoved druženja, splošna prepoved prireditev ipd.) so mocno zarezali ne le v delo ZSM in drugih manjšinskih organizacij, temvec v življenje ljudi nasploh. Za Sotocja je o tem govoril predsednik DSS: Po osmi uri je žalostno, vse je zaprto, res, kot ce bi bila vojna. Nobe-nega ni videti v celem Monoštru in Porabju /…/ Restavracije, kul­turni domovi, kjer bi se lahko družili, so zaprti /…/ brez prireditev smo /…/ zunaj so tudi prepovedani vsi programi /…/ zdaj je tak žalostno tukaj pri nas v Porabju, ampak ne samo v Porabju, v celi državi, isto v Sloveniji. (Sotocja 2020b) Med drugim se je prekinilo delo kulturnih skupin.4 Na ZSM so se spraševali, ali bodo te skupine po epidemiji ponovno nadaljevale z delom, ali bo morda katera prenehala delovati. Pridobljeni podatki kažejo, da je vecina kulturnih skupin, takoj ko so epidemiološke razmere to omogocale, ponovno 4 V okviru ZSM deluje deset odraslih in ena otroška kulturna skupina (folklorne, pev­ske, gledališke). Vec o tem glej na spletni strani ZSM: https://www.zveza.hu/sl/kultur­ne_skupine/. zacela z vajami in obcasnimi nastopi. Negotov je na primer obstoj Ljudskih pevcev na Gornjem Seniku. Zaradi protikoronskih ukrepov je bila ustavljena tudi ustanovitev nove gledališke skupine z mlajšimi clani (intervjuvanka 1). ZSM je zaradi novih okolišcin povecala svoje aktivnosti na družbenih omrežjih. Tako je poskušala ne le vzdrževati stike s pripadniki slovenske skupnosti in jih informirati o dogodkih, povezanih s slovensko kulturo (npr. predstavitev umetniških del, ki so nastala na 19. Mednarodni likovni koloniji v Monoštru, so postavili v virtualni okvir, na spletu so objavili videoposnetek o obeležitvi 30. obletnice izhajanja casopisa Porabje), temvec je porabske Slo­vence aktivirala, da so sami postali ustvarjalci vsebin (npr. videofilm z naslo­vom Ne pozabi! Slovenec sem!, s katerim so leta 2021 obeležili slovenski kul­turni praznik,5 in videofilm o porabskih pustnih likih po scenariju glasbene skupine Porabski trio). Možnosti, ki jih nudijo družbeni mediji, so bolje izko­ristili pripadniki mlajših generacij, kar je bilo za pricakovati. Intervjuvanka 1 je sicer mnenja, da je v teh casih epidemije tudi del starejše generacije zacel uporabljati digitalne družbene medije (prek pametnih telefonov, tablicnih in osebnih racunalnikov), s pomocjo katerih išcejo informacije o dogodkih. Kljub epidemiološkim razmeram je založniška dejavnost ZSM potekala normalno. Konec leta 2020 sta izšla letopis Slovencev Porabski koledar 2021 in povest Železna zibelka/Železna zibeu avtorja Milivoja Mikija Roša iz knjižne zbirke »Med Muro in Rabo«.6 ZSM je kot soizdajateljica sodelovala še pri dveh knjižnih izdajah. Na ZSM so bili od oktobra 2020 do maja 2021 zelo dejavni pri nada­ljevanju izdelave Razvojnega programa Slovenskega Porabja 2021–2030. Strateški dokument je v zakljucni fazi, v teku je usklajevanje z ostalimi manj­šinskimi subjekti. Osnutek dokumenta je bil marca 2021 posredovan Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in bo upoštevan pri pripravi nove strategije odnosa Republike Slovenije do Slovencev v zamejstvu in po svetu. Poleg tega so na ZSM pripravili tudi Program spodbujanja gospodarske osnove avtohtone slovenske narodne skupnosti na Madžarskem 2021–2024, ki je postavil temelje za to, da maticna država podpre nekatere manjšinske razvojne programe. Program sta 13. septembra 2021 v Ljubljani podpisala minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Pocivalšek in mini-strica za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch. Štiriletni pro­gram v vrednosti 2,1 milijona evrov je namenjen razvoju gospodarske osnove obmocja, na katerem živijo pripadniki avtohtone slovenske narodne skupno­sti na Madžarskem (STA 2021). Aktivnosti iz programa bo izvajala ZSM (ob podpisu programa je bila prisotna tudi predsednica ZSM Andrea Kovács). 5 Glej: https://youtu.be/ktIAP9cTvhM in https://www.zveza.hu/sl/ 6 Knjige iz knjižne zbirke »Med Muro in Rabo« prejmejo brezplacno, kot knjižni dar ob novem letu, narocniki casopisa Porabje in vzgojno-izobraževalne ustanove. Ceprav je covid-19 najbolj prizadel gostinstvo in turizem, v Hotelu in restavraciji Lipa ter na Slovenski vzorcni kmetiji na Gornjem Seniku,7 ki ima tudi restavracijo in prenocitvene zmogljivosti, zaradi epidemije ni prišlo do odpušcanj zaposlenih. Koristili so državno podporo za covid-19 in dodatno preusmerili del sredstev za investicije v ohranitev delovnih mest. Restavracija Lipa je zacela pripravljati obroke za osebni prevzem in uvedla dostavo hrane na dom, s cimer jim je uspelo malo ublažiti financni izpad. Ob ponovnem odprtju restavracije sta dve delavki dali odpoved. Po besedah intervjuvanke 1 so se znašli v težki situaciji. Novih ljudi niso zaposlili, po potrebi zaposlujejo delavce sezonsko. Ne le v Monoštru, tudi drugje na Madžarskem se na podrocju gostinstva in turizma soocajo z velikimi težavami zaradi pomanjkanja delovne sile (veliko delavcev je bilo odpušcenih ali so sami dali odpoved in so se zaposlili drugje). V Porabju je dodatno prisoten še problem, da podjetja ne morejo konkurirati z avstrijskimi placami (omenjeni delavki sta se zaposlili v Avstriji). Izsledki raziskave o cezmejni mobilnosti porabskih Slovencev so prav tako pokazali, da »izseljevanje delovne sile lahko zaradi izgube cloveških virov negativno vpliva na družbeni in gospodarski razvoj države oziroma lokalnega okolja« (Munda Hirnök & Medvešek 2016, 107-108). Pri delu RASK je covid-19 vplival na izvajanje projekta Ethosland (SIHU 190), ki se sofinancira v programu Interreg V-A Slovenija–Madžarska. Neka­tere aktivnosti so v okviru projekta preselili na splet (npr. delavnice), pri inve­sticijah pa je prišlo do dolocenih zamud, zato je bil projekt podaljšan. Cim so epidemiološke razmere dopušcale, so na ZSM v poletnem casu 2021 zaceli izvajati vecje prireditve (npr. pocastitev 30. obletnice samostojno­sti Slovenije, proslava ob 30. obletnici ustanovitve ZSM8) in druge aktivnosti (npr. izvedba 20. Mednarodne likovne kolonije). Ponovno so tudi organizirali Slovenski poletni tabor za osnovnošolce. 3.2 Državna slovenska samouprava (DSS) Tudi na uradu DSS se, podobno kot na ZSM, ob zaprtju zaradi epidemije delo ni ustavilo, so se pa prilagodili novim razmeram. Sestankovali so prek vide­okonferenc, odpadli so nekateri kulturni programi (npr. Porabski dan) ali pa 7 Slovenska vzorcna kmetija je bila postavljena leta 2015 s financnimi sredstvi Republike Slovenije. RASK je njen lastnik in upravljavec. 8 Ceprav je bila ZSM ustanovljena 27. oktobra leta 1990, je zaradi pandemije koronavi­rusne bolezni 30. obletnico ustanovitve praznovala skoraj leto dni kasneje, 4. septem-bra 2021. Castna gosta proslave, ki je potekala v monoštrsski gledališki dvorani, stabila predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in predsednik Madžarske János Áder (Sukic 2021a, 2). so bili prestavljeni (npr. Državno srecanje Slovencev). Küharjeva spominska hiša (Slovenska zbirka), ki je v upravljanju DSS, je bila zaprta. Poleti 2020, ko so bile epidemiološke razmere ugodnejše, je Küharjeva spominska hiša zopet odprla svoja vrata za obiskovalce in ponujala razlicne programe (npr. izvedba VIII. Tabora za ohranjanje ljudskih obicajev za ucence DOŠ Jožefa Košica Gornji Senik). Nemoteno so potekala dela na izvedbi nekaterih dodatnih investicij ob financni podpori madžarske vlade (npr. izolacija strehe in slovenska ucilnica v šoli na Gornjem Seniku, tehnicni razvoj Radia Monošter, nabava opreme za pouk slovenšcine ipd.). Ob uvedbi pouka na daljavo je DSS nekaterim porabskim družinam priskrbela racunalnike. Nekaj racunalnikov so kupili, nekaj pa so jih posodili funkcionarji DSS. Z nadaljevanjem pandemije je DSS še dodatno tehnicno opremila tudi dvojezicne šole v Porabju. Intervjuvanec 2 je izpostavil, da jih je negotova situacija v zvezi s trajanjem epidemije prisilila v izboljšavo tehnicne opremljenosti šol in drugih institucij. DSS je, ceprav ni upravljavec monoštr­skih šol in vrtcev, kjer v razlicnih oblikah poucujejo slovenšcino, omenjenim institucijam pomagala z digitalnimi interaktivnimi tablami in prenosnimi racunalniki za potrebe pouka slovenskega jezika (Sukic 2020b, 2). DSS si je prizadevala tudi za pomoc Sloveniji. Tako je na primer poma-gala slovenskemu podjetju, ki je potrebovalo pomoc pri transportu blaga za zašcitne maske iz Budimpešte (Porabje 2020d). Zaradi epidemije je pri realizaciji Razvojnega programa Slovenskega Porabja9 prišlo do vecmesecnega zastoja. Madžarska vlada je julija 2020 sprejela sklep o izvajanju razvojnega programa (1411/2020. (VII. 15.) Korm. határozat) in ne glede na poslabšanje gospodarskega položaja zaradi epidemije covida-19 ni skrcila financnih sredstev za omenjeni program. Pogodba je bila podpisana šele konec leta 2020, zato ni bilo casa za objavo razpisa za kmete in podjetnike. Ker so sredstva morali porabiti v letu 2020, so na Ministrstvu za finance svetovali, naj leta 2020 prijavijo vecje projekte, ki se bodo izvajali leta 2021 (Porabje 2021a). Nadaljevanje pandemije je še naprej vplivalo na izvajanje omenjenega programa. Po besedah intervjuvanca 2 je DSS pripravila vso potrebno dokumentacijo. Ne vedo pa, kje se ustavilo na vladni ravni. Na pristojnem ministrstvu je bilo veliko okuženih, kar je tudi verjetno vplivalo na zacasen zastoj pri izvajanju programa. V casopisu Porabje (Porabje 2021b) smo zasledili predhodno obvestilo o objavi nacrtovanega razpisa za mikro, mala in srednja podjetja za konec oktobra 2021. V poletnih mesecih leta 2020 so potekale (tako na Madžarskem kot v Sloveniji) intenzivne priprave na zasedanje slovensko-madžarske mešane 9 Razvojni program je madžarska vlada z vladnim odlokom potrdila oktobra 2019 (A Kormány 1618/2019. (X. 28.) Korm. határozata). komisije (SMMK), ki je bila ustanovljena na podlagi Sporazuma o zagota­vljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine v Republiki Madžarski in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji. Zaradi koronavirusne bolezni je bilo zasedanje SMMK že veckrat prestavljeno. Do zasedanja naj bi prišlo oktobra 2021. DSS se je zelo angažirala tudi pri pripravah na popis prebivalstva leta 2021. Z razlicnimi aktivnostmi je spodbujala pripadnike slovenske skupnosti, da se ob popisu opredelijo za Slovence in kot materni jezik navedejo sloven-šcino. Popis je prestavljen na leto 2022. Madžarska je, podobno kot ostale evropske države, ob zaprtju države uvedla pouk na daljavo. DSS je kot upravljavec obeh dvojezicnih osnovnih šol v Porabju morala spoštovati vladne ukrepe. Prvic so osnovne šole zaprli 16. marca 2020. V šolskem letu 2020/21 se je pouk zacel ob dolocenih pogo-jih (merjenje temperature ucencev, razkuževanje ucilnic, higiena rok ipd.). Do uvedbe pouka na daljavo je vnovic prišlo 8. marca 2021. Zaprtje šol je za osnovnošolce trajalo do 10. maja 2021 (ucenci razredne stopnje so se vrnili v šole 19. aprila, ucenci predmetne stopnje pa 10. maja). Kljub zaprtju pa so na DOŠ Števanovci prvošolcki trikrat na teden imeli pouk v šoli (Sotocja 2021a). Po besedah ravnateljic obeh dvojezicnih šol v Porabju so tako ucitelji kot ucenci brez vecjih težav osvojili pouk na daljavo in uporabo spleta za šolski proces (Porabje 2020e). Ucitelji slovenskega jezika so izpostavili, da je delo na daljavo z ucenci, ki jezika ne obvladajo ali ga obvladajo slabo, zelo težko, ker ucenci niso dovolj motivirani za sodelovanje (npr. ne delajo domacih nalog). Po drugi strani pa so tudi opozorili, da je naloga ucitelja, da ucence z razlic­nimi metodami motivira za sodelovanje, kar je lahko velik izziv tudi za same ucitelje (Eöry 2021a, 3). V Porabju se je kot prednost izkazalo, da obe dvojezicni osnovni šoli obi-skuje malo ucencev10 – tako se med seboj vsi dobro poznajo (ucitelji, ucenci in starši) in je njihova medsebojna komunikacija lažja. Med odpadle dogodke v organizaciji DSS so žal spadale tudi razlicne izvenšolske dejavnosti in programi za ucence, ki spodbujajo in utrjujejo rabo in znanje slovenskega jezika. 10 Gornjeseniško šolo je v šolskem letu 2019/20 obiskovalo 64 ucencev, števanovsko pa 41. 3.3 Mediji Slovenska skupnost na Madžarskem ima tri manjšinske medije, ki objavljajo v slovenskem jeziku (v porabskem narecju in v standardni slovenšcini). Poleg tednika Porabje11, ki ga izdaja ZSM, sta to še medija Radio Monošter12, ki je v lasti DSS, in slovenska televizijska oddaja Slovenski utrinki na madžarski televiziji.13 V nadaljevanju predstavljamo, kako so se omenjeni mediji odzvali na pandemijo covida-19. Zaposleni v uredništvu casopisa Porabje so, tudi po zaostrovanju epide­mioloških ukrepov, še naprej redno prihajali v pisarno. Z zunanjimi sodelavci so se za prispevke dogovarjali po telefonu in e-pošti. Informacije so pridobi­vali s spleta in prek družbenih omrežij. Uredništvo je moralo vsebino casopisa prilagoditi novim razmeram. Ce so prej porocali o tem, kaj se dogaja, so v casu epidemije pisali o tem, katerega dogodka ni ali ne bo. V primerjavi s predkoronskim casom je bilo v casopisu veliko manj aktualnosti. Objavljali so vec literarnih prispevkov oziroma prispevkov priložnostnih avtorjev. Ker se casopis tiska v Murski Soboti, so imeli v prvem valu nekaj casa težave z dostavo casopisa cez mejo. Kljub težavam so vse številke casopisa izšle v nacrtovanem obsegu. S podaljševanjem ukrepov so nadaljevali z novo prakso. Iskali so vec splošnih tem in nove teme, primerne za objavo. Tako so na primer jeseni 2020 zaceli s serijo clankov o svetnikih »Sveti se ime tvoje«, z izborom objav iz starejših številk casopisa »Pisali smo pred 30 lejti« in s potopisno serijo »Od Gornjega Senika do Garbolca«. Pridobili so vec novih priložnostnih sodelavcev. Tako sodelavec iz Pre­kmurja poroca o dogajanju med prekmurskimi Madžari, pišejo tudi drugi, izven Prekmurja, ki znajo pisati v narecju. Za sodelovanje so pridobili doma-cinko, medicinsko sestro, ki piše prispevke o zdravem nacinu življenja. Ceprav je casopis objavljal prispevke o covidu-19, za bralce ni predsta­vljal pomembnega vira informiranja o epidemiji. 11 Casopis Porabje izhaja od leta 1991, najprej na 6 straneh, nato se je njegov obseg po­ vecal na 8 strani, od leta 2017 pa na 12 strani. Od leta 2005 casopis izhaja tedensko. Casopis je dosegljiv tudi na spletni strani http://www.porabje.hu. 12 Radio Monošter je zacel oddajati leta 2000, ko je imel 8 ur programa na teden, od leta 2012 pa tedensko oddaja 28 ur programa. Radijski program je dosegljiv tudi na spletu: https://radiomonoster.hu. 13 Slovenski utrinki je informativna oddaja madžarske televizije za slovensko manjšino. V prispevku oddajo obravnavamo, da bi dobili celostni pregled o manjšinski medijski krajini v casu epidemije. Oddaja je zaživela leta 1992 in je na sporedu dvakrat mesecno. Oddaja traja 26 minut, predvajajo jo tudi na prvem programu RTV Slovenija. Oddaje so dostopne prek spleta: https://www.mediaklikk.hu/musor/slovenskiutrinki/. Nekajkrat smo objavili prispevke s tematiko covida-19. Veckrat v kratkih novickah, ko so zaceli veljati kakšni novi predpisi tukaj na Madžarskem. Opozarjali smo bralce o potrebnosti nošenja mask ipd. /…/ Bolj podrobno pa se s tem nismo ukvarjali, ker smo vedeli, da kot tednik nismo zmeraj ažurni. Ukrepi so se spreminjali tudi dnevno. Naši bralci so te informacije pridobivali iz madžarskih virov, iz madžarske televizije, iz madžarskih casopisov. (Intervju­vanka 4) Delavci v uredništvu so najbolj pogrešali živi stik z ljudmi. Prekinila se je praksa obiskovanja ljudi na domu. Novinar, ki redno piše kratke življenj­ske zgodbe o porabskih Slovencih, ni obiskoval ljudi po porabskih vaseh. Intervjuji so se izvajali po telefonu. Kljub prizadevanjem uredništva, da so našli nove teme, so bralcem manjkali prispevki o dogodkih iz vsakdanjega življenja, prireditvah in podobno, saj se skoraj nic ni dogajalo. Nekaterim se je porajal obcutek, da je bil casopis v koronskih mesecih bolj mrtev kot živ (intervjuvanka 4). Na Radiu Monošter so med epidemijo zmanjšali prisotnost osebja v studiu. Poslušalcem so redno posredovali aktualne informacije o epidemio­loškem stanju. Covid-19 je otežil delo uredništva. Osebni stiki s strankami so bili prepovedani, prehajanje mej je bilo zelo oteženo. Pri pripravi prispevkov so bili omejeni na informacijsko tehnologijo, cezmejno sodelovanje je bilo minimalizirano, osebnih reportaž ni bilo. Zaradi odpovedi nacrtovanih pri­reditev je prihajalo do težav pri pridobivanju gradiva za oddaje. Program so zapolnjevali s pomocjo zunanjih sodelavcev, gradivo za oddaje so pridobi­vali prek elektronskih medijev. Prek rubrik Novice in Aktualno so poslušalce dnevno informirali o epidemiološkem stanju (kakšni ukrepi so zaceli veljati ipd.) na Madžarskem in tudi v Sloveniji in Avstriji (pogoji za prestop meje ipd.). Reportaže o vsakdanjem življenju ljudi so seveda vkljucevale tudi pro-blematiko covida-19 (primer socialne delavke, ki je bila nenehno v strahu pri interakciji s starejšimi, ne glede na to, da je bila cepljena) (intervjuvanka 5). Ceprav je DSS zagotovila sredstva za tehnicno prenovo radia, je epide­mija covida-19 zavirala oziroma casovno podaljšala izvedbo prenove (npr. tehnicni delavci niso mogli priti, da bi montirali opremo). V televizijski oddaji Slovenski utrinki so na zacetku epidemije predvajali predvsem portrete raznih nagrajencev in narodnih voditeljev, za katere so material posneli že pred zacetkom epidemije. Maja in junija 2020 so posneli pogovore z ravnateljicama dvojezicnih osnovnih šol v Porabju in s sekretar­kama ZSM o poteku dela med zaprtjem zaradi pandemije. Poleti 2020 so bile izvedene nekatere prireditve, zato je uredništvo izkoristilo priložnost in v oddajah porocalo o njih. Zaradi pomanjkanja tem v porabskih vaseh so pri­pravljali druge, daljše prispevke. V tujino, tudi v Slovenijo, je bilo zelo težko hoditi snemat. Organiziranje terminov za snemanja je bilo neprimerno težje kot pred epidemijo. Strah ljudi, na obeh straneh kamere, pred okužbo je oteže-val delo na prispevkih. Iskali so teme le za enega sogovornika, ki so jih lahko posneli zunaj. Ko so epidemiološke razmere to dovoljevale, so takoj znova zaceli s snemanjem dogodkov v Porabju. Ves cas epidemije jim je zelo manjkal osebni stik. Televizijska oddaja se posebej ne ukvarja s covidom-19, ta tema je prisotna v vecinskih medijih, ki jih spremljajo tudi porabski Slovenci. 4 Zaprtje slovensko-madžarske meje, posebni režimi prehajanja meje, ohromljeni cezmejni stiki Po izbruhu pandemije novega koronavirusa so države zacele zapirati svoje meje. Madžarska vlada je 16. marca 2020 sprejela odlocitev, da vsem tujim državljanom prepove vstop na njeno ozemlje (meje so se zaprle 17. marca). Posledicno so se zaprle tudi meje s Slovenijo za vse potnike, razen za drža­vljane Madžarske. Prestopanje slovensko-madžarske meje je bilo mogoce na treh kontrolnih tockah: Pince kot tranzitni koridor, nekdanji mejni prehod Pince R1/232 samo za državljane Slovenije in Madžarske in Dolga vas za tran­zitni tovorni promet. Mejna prehoda na obmocju, kjer živi slovenska skupnost na Madžarskem (Martinje–Gornji Senik14 in Cepinci–Verica15), sta ostala zaprta, kar je pri porabskih Slovencih izzvalo nezadovoljstvo in nelagodje. Odrezanost od Slovenije je pri Porabcih, še zlasti pri starejši generaciji, obudila travmaticne spomine na petdeseta leta prejšnjega stoletja, na case železne zavese, politicne represije ipd. (Munda Hirnök 2013, 202-205). Po zaslugi generalne konzulke Republike Slovenije v Monoštru so se zaceli med Slovenijo in Madžarsko diplomatski pogovori o odprtju meje. V prizadevanja, da bi med Porabjem in Slovenijo (Gorickim) odprli vsaj en mejni prehod, so se vkljucili tudi ZSM, DSS in slovenska zagovornica v madžarskem parlamentu. Po vseh posredovanjih sta se 2. aprila 2020 odprla mejna prehoda Hodoš–Bajánsenye in Cepinci–Verica. Odprtje mejnega prehoda Cepinci– Verica je odmevalo tudi v casopisu Porabje: »Vseeno pa je odprtje mejnega prehoda Verica–Cepinci, s katerim smo vsaj simbolicno odpravili odrezanost od matice, majhna ‘zmaga’ vseh, ki so si za to prizadevali.« (Sukic 2020c, 12) Odprtje omenjenega mejnega prehoda je v ljudeh vzbudilo upanje, da se bodo stroga pravila scasoma sprostila in da se bodo stvari obrnile na bolje. Na omenjenih tockah je bil prestop mogoc med 6. in 19. uro samo za državljane 14 Meddržavni mejni prehod Martinje–Gornji Senik so odprli leta 1992, leta 2005 so ga prekvalificirali v mednarodnega. 15 Mejni prehod Cepinci–Verica so odprli leta 2002. Slovenije in Madžarske, ki so bili ali cezmejni delavci ali dvolastniki. 16. aprila 2020 so madžarske oblasti ponovno zaprle mejni prehod Cepinci–Verica. Kot uradni razlog so navedle premajhno število prehodov meje oziroma pre­majhen promet, da bi bila mejna kontrola smotrna (pred pandemijo zaradi schengenskega obmocja ni bilo mejne kontrole). Omejitveni ukrepi so prive­dli do težkega položaja prebivalcev na obeh straneh meje, zlasti ko gre za obisk sorodnikov. Tako na primer porabska Slovenka, ki živi v Cepincih, ni mogla prek tamkajšnjega mejnega prehoda obiskovati bolnega oceta, ki živi na drugi strani meje v Porabju (Eöry 2020c, 4). Nezadovoljstvo z zaprtjem mejnih prehodov med Porabjem in Gorickim pri prebivalcih je opisala intervjuvanka 1: Ko se je zacela epidemija, smo v medijih slišali, kaj vse se lahko pricakuje, in da bo treba takoj vse zapreti /…/ V casu, ko so zaprli slovensko-madžarsko mejo, so naši ljudje razumeli, da je to potrebno narediti, da se prepreci širjenje epidemije. Nihce pa ni pricakoval, da bo prišlo do tega, da odlocevalci sploh ne razmišljajo o tem, da bi mejo odprli. Dejansko so nas zaprli, bilo je hujše kot pred tridesetimi leti, ker takrat smo lahko uporabljali mejni prehod Bajánsenye–Hodoš16 /…/ Ce imaš zaprto mejo en teden, deset dni, dvajset dni, v redu. Ampak ko vidiš, da je to nekaj dolgotrajnega, ko ne veš, kdaj bo temu konec, takrat zacneš ugotavljati, da nekaj ni v redu. Pa tudi dejstvo, da smo videli, da na drugih obmejnih obmocjih v državi odpirajo mejne prehode, in pa to, da nimamo okuženih ljudi, ne mi tukaj na našem obmocju, ne na drugi strani meje. Ljudje so imeli potrebe po družinskih, sorodstvenih stikih, sezonski delavci, ki so pred tem hodili na delo v Slovenijo, niso mogli iti. Med prebivalstvom se je pojavilo neko nezadovoljstvo in so zahtevali, naj se meja odpre. Ljudje so se obracali na krovne organizacije in tudi na Generalni konzulat Republike Slovenije v Monoštru. Meja med Madžarsko in Slovenijo je bila na osnovi vzajemnega dogo­vora med ministrom za zunanje zadeve Republike Slovenije in ministrom za zunanje zadeve in trgovino Madžarske za državljane Slovenije in Madžarske ponovno brez omejitev odprta šele 28. maja 2020. Cez poletje 2020 so meje ostale odprte. 1. septembra 2020 je Madžarska z vladno uredbo ponovno spre­menila režim prehajanja mej. Tuji državljani (tudi Slovenci) so lahko na Madžarsko vstopali samo s predhodno pisno odobritvijo madžarske policije 16 Mednarodni mejni prehod Bajánsenye-Hodoš so odprli leta 1977. (dokumentacija se je urejala po elektronski poti). Uredba je vsebovala izjeme: udeležba v sodnih postopkih, poslovni obiski, zdravljenje, študij, družinski dogodki (poroka, krst in pogreb), skrb za ožjega družinskega clana in ude­ležba na mednarodnih športnih, kulturnih in verskih dogodkih. Izjemam je bil ob sumu na okužbo vstop prepovedan, tudi brez suma pa jim je bila lahko odrejena 14-dnevna karantena. Zaposleni v povezanih podjetjih in pri madžarskih podjetjih so lahko ob predložitvi potrdila o zaposlitvi mejo pre­hajali brez omejitev (Veleposlaništvo RS v Budimpešti). S to uredbo so se popolnoma zaprli tudi vsi slovensko-madžarski mejni prehodi na obmocju, kjer živijo porabski Slovenci. »Lahko recem, da je bilo to res pravo romanje do Gornjega Senika. Za pot, za katero obicajno porabim pol ure, sem tokrat potrebovala uro in 50 minut,« je 1. septembra, na prvi šolski dan, dejala uciteljica – asistentka na DOŠ Jožefa Košica na Gornjem Seniku, ki prihaja na delo iz Prekmurja. Zagovornica Slovencev v madžarskem parla­mentu Erika Köleš Kiss in predsednik DSS Karel Holec sta naslovila pismo na glavnega direktorja urada za javni red in varnost na madžarskem ministrstvu za notranje zadeve in ga spomnila, da »na podlagi sporazumov o sodelovanju med Madžarsko in Slovenijo iz Slovenije prihajajo razlicni strokovnjaki, poli­tiki, šolniki, kulturniki, novinarji in predstavniki cerkve«. To pismo in tudi prizadevanja Veleposlaništva RS v Budimpešti in Generalnega konzulata RS v Monoštru so obrodili sadove. 5. septembra 2020 so odprli mejni prehod Verica–Cepinci za madžarske in slovenske državljane, in sicer od 6. do 18. ure. Isti dan so odprli tudi mejni prehod z Avstrijo na Dolnjem Seniku, ki ga uporabljajo tisti, ki hodijo na delo v Avstrijo (Eöry 2020d, 4). Intervjuvanci so bili mnenja, da so bili odlocevalci pri zapiranju ozi­roma odpiranju meje med Porabjem in Gorickim v drugem valu covida-19, kar potrjuje tudi zgornji primer, bolj fleksibilni. Imeli so že izkušnje oziroma so bili seznanjeni s potrebami obmejnega prebivalstva (intervjuvanci 2, 3, 5). V casu pandemije so veljale omejitve tudi za vstopanje v Slovenijo. Ena od omejitev je bila napotitev v karanteno, za katero so veljale izjeme: cezmejni dnevni migranti, šolarji, dvolastniki in najemniki zemljišc v obmejnem pasu in osebe, ki prehajajo mejo iz nujnih razlogov, vezanih na odpravo neposredne nevarnosti za zdravje ali življenje. Za navedene izjeme je za vstop v Slovenijo zadostoval negativni izvid testa PCR ali hitrega antigenskega (HAG) testa.17 Na zacetku marca 2021 je Slovenija po prizadevanjih ministrice Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu odprla kontrolno tocko za brezplacno hitro testiranje ob vstopu v Slovenijo na meji z Italijo (Vlada Republike Slo­venije 2021). Po tem zgledu je po dogovoru generalne konzulke Republike Slovenije v Monoštru Metke Lajnšcek s predstavniki slovenskih organizacij v 17 Pogoji omejitve vstopa v Slovenijo z rezultati testiranj na covid-19 so se ves cas spreminjali (vrsta testa, za koga velja, katere so izjeme, trajanje veljavnosti). Porabju, z Uradom Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in s pristoj­nimi ministrstvi v Sloveniji Slovenija 16. marca 2021 vzpostavila kontrolno tocko za brezplacno hitro testiranje za izjeme za vstop v Slovenijo v Cepincih (Sotocja 2021b). Testiranja so potekala vsak torek18 med 8. in 9. uro (Sukic 2021b, 4). S tem je bil porabskim Slovencem prehod meje zelo olajšan, saj je bilo na Madžarskem testiranje placljivo in ga ni bilo mogoce tako hitro opraviti. Testiranje v Cepincih je bilo najprej uvedeno poskusno, potem pa so testno kontrolno tocko zaradi velikega interesa ohranili do konca omejitev vstopa v Slovenijo. Tudi predsednica ZSM je bila zadovoljna, da jim je maticna država priskocila na pomoc: »Izredno smo veseli za to možnost, ker imamo tukaj družine, ki imajo cez mejo sorodnike, in tiste, ki imajo razne opravke v Sloveniji. /…/ Tudi za domacine (iz Gorickega) je to dobrodošlo, ker so tukaj pridobili novo testno tocko.« (Sotocja 2021b) Zaradi strogih zahtev in urejanja dokumentov so tujci (tudi Slovenci) prestopali madžarsko mejo pretežno zaradi poslovnih razlogov (ves cas je bil dovoljen tovorni tranzitni promet, kar pa ni vplivalo na življenje porabskih Slovencev). Madžarski državljani pa se niso odlocali za prestop meje zaradi možnosti odreditve karantene in tudi zaradi ukrepov sosednjih držav (tudi Slovenije). Šele 23. marca 2021 je odloku iz zacetka septembra 2020 bila dodana izjema prebolevniki covida-19 (prebolevniki so z dokazilom, da so v zadnjih 6 mesecih preboleli covid-19, lahko prestopali mejo). 1. maja 2021 je stopil v veljavo dogovor med Slovenijo in Madžarsko o vzajemnem priznavanju potr­dil o cepljenju proti covidu-19. Ta dogovor je imetnikom potrdila o cepljenju s prvim odmerkom cepiv Pfizer, AstraZeneca, Moderna ali Janssen omogocal prestopanje slovensko-madžarske meje. Državljani Slovenije lahko po kopnem vstopajo na Madžarsko brez omejitev od 23. junija 2021 (na letališcih ostajajo aktivne kontrolne tocke). Slovenija je ukinila kontrolne tocke na kopenski (cestni) meji z Madžarsko 22. maja 2021 (Veleposlaništvo RS v Budimpešti). Torej je bila v obdobju od 17. marca 2020 do danes (oktober 2021, cas nastajanja prispevka) kopenska meja med Slovenijo in Madžarsko brez ome­jitev za državljane Slovenije in Madžarske odprta med 28. majem 2020 in 31. avgustom 2020 ter od 23. junija 2021 dalje (oziroma meja je bila vsaj delno zaprta eno leto). Leto dni omejitev prehajanja meje, v obdobju leta in pol, za prebivalce obmejnega obmocja gotovo predstavlja neko novo realnost. Za starejše »vrnitev v case zaprtih mej«, za mlajše »nov nacin življenja ob meji«. Porabski Slovenci in njihovi sorodniki in prijatelji v Sloveniji so najbolj obcu­tili prekinitev cezmejnih osebnih stikov. V nadaljevanju bomo predstavili vpliv zaprte oziroma pogojno prehodne meje na cezmejno sodelovanje med porabskimi Slovenci in Slovenijo (zlasti z 18 Veljavnost testa HAG je bila takrat 7 dni. Gorickim) v casu epidemije covida-19. Tukaj je treba izpostaviti, da so šele po letu 1990, zlasti pa po letu 2004, stiki porabskih Slovencev s Slovenijo oživeli in se razvili tako rekoc na vseh podrocjih – kulturnem, šolskem, znanstve­nem, medijskem, športnem, verskem ipd. (Munda Hirnök 2009, 320-321). Po odpravi mej so znova oživeli osebni in neformalni stiki (obiski sorodni­kov, prijateljev, obiski kulturnih in športnih prireditev, nakupovanje itn.), kar potrjujejo tudi izsledki terenske raziskave o mobilnosti porabskih Slovencev (Munda Hirnök & Medvešek 2016, 101-102). Epidemija covida-19 in posledicno zaprtje državne meje sta »cez noc« prekinila cezmejno sodelovanje med Porabjem in Slovenijo. Pridobljeni podatki kažejo, da so bila prizadeta oziroma prekinjena tako rekoc vsa podro-cja cezmejnega sodelovanja. Slovenskim organizacijam je zaprtje onemogocilo, da bi izvajale del programa, ki je tesno povezan s slovenskimi mentorji in skupinami (intervju­vanki 1, 3). Novonastale razmere so preprecile prihod pedagoških delavcev iz Slo­venije. Novinarji slovenskih manjšinskih medijev niso mogli opravljati teren­skega dela cez mejo, na zacetku so nastale težave tudi pri dostavi casopisa Porabje, ki se tiska v Murski Soboti (intervjuvanke 1, 3, 4, 5). Zaprta meja je povzrocila težave pri spomladanskih poljskih in drugih opravilih (delo v gozdu) v Porabju. Prebivalci Gorickega, ki so zaradi boljše mehanizacije že vrsto let pomagali Porabcem, niso smeli cez mejo (intervju­vanec 2). Prizadeti so bili tudi družinski in sorodstveni stiki. Razmeroma veliko žensk iz porabskih vasi se je porocilo v Slovenijo, na Goricko. Te mlade žen­ske še svojih staršev niso smele obiskovati, niso mogle pomagati staršem pri poljskih opravilih ipd. (intervjuvanci 1–5). Tudi mladi, ki se ob sobotah in nedeljah niso mogli udeleževati zabav in razlicnih srecanj (kulturnih, športnih) na drugi strani meje, so bili prizadeti in hkrati zacudeni, ko so se meje zaprle. To je bilo zanje nekaj povsem novega, medtem ko je starejša generacija že imela izkušnje z zaprto mejo. Ljudje so se zaprti meji zmeraj upirali, bodisi z rabo drugih poti, z iska­njem poti do svojih bližnjih, s tihotapljenjem ipd. Tako je bilo tudi v casu epidemije (prvi val), kar so nam potrdili terenski podatki. Ljudje z obeh strani meje so se dogovorili po telefonu in se dobivali. Porabci so prijateljem in znancem z Gorickega dostavljali maske, prehrambne izdelke ipd. (intervju­vanec 2). 5 Posledice epidemije skozi oci intervjuvancev Pri narodnih manjšinah je možnost ohranjanja in razvijanja narodne kulture nelocljivo povezana z rabo jezika, saj je prav jezik najpomembnejša kom­ponenta kulture. V zvezi s tem je bistvenega pomena tudi izobraževanje v maternem jeziku, ker brez tega ni mogoce govoriti o možnosti za enakovre-den razvoj lastne kulture. Vsakršno kulturno delovanje je pogojeno z ustre­znimi ekonomskimi in socialnimi razmerami, kajti te omogocajo pogoje in možnosti za kulturno ustvarjanje ter za udeležbo posameznika v kulturnem življenju. Za ohranjanje specificnih kulturnih znacilnosti in etnicno identi­teto vsake manjšine so pomembni tudi stiki in povezave z njihovo maticno državo (Munda Hirnök 2009, 307). Epidemija covida-19 in ukrepi proti širje­nju bolezni so pri porabskih Slovencih vplivali na vse kljucne dejavnike, brez katerih kulturne identitete manjšine ni moc ohranjati in razvijati. Zaprtost šol je vplivala na rabo jezika med otroki in mladino, omejitve in odpovedi kulturnih dogodkov na medsebojne stike ljudi in ohranjanje lastne kulture in identitete, zaprtost mej in protikovidni ukrepi na Madžarskem in v Sloveniji pa še na stike z državo maticnega naroda. Ne nepomembne so tudi zamude pri investicijskih projektih v manjšinsko infrastrukturo. Zanimalo nas je, kako intervjuvanci ocenjujejo posledice epidemije in katera podrocja manjšinskega življenja so bila zaradi covida-19 najbolj pri­zadeta. Intervjuvanci ugotavljajo, da bo imela epidemija najvecje posledice za jezik, ki je bil že pred epidemijo ranljiv. Njihova ugotovitev se sklada z izsledki opravljenih raziskav, ki ugotavljajo, da je za slovenski jezik/porabšcino sto­pnja ogroženosti razpadajoca, raven vitalnosti pa nizka (Munda Hirnök & Novak Lukanovic 2016, 214-216). Med seboj smo se manj družili. Vemo, kako ranljiv je naš domaci jezik, ki ga govorimo (starejša in srednja generacija) takrat, ko smo skupaj. In ce ni možnosti za rabo porabskega narecja, potem hitro zamenjaš jezikovno kodo in se zacneš pogovarjati madžarsko. Tudi pri pouku slovenskega jezika smo utrpeli veliko škodo, ker ni bilo pouka v živo, in to bo imelo dolgorocne posledice. (Intervjuvanka 4) Ni bilo življenjskih situacij za rabo porabšcine. Vaje clanov kul­turnih skupin so odpadle. Clani kulturnih skupin se zaradi strahu pred okužbo niso niti obiskovali med seboj. Ni bilo romarskih poti, kjer bi se srecevali mladi in starejši. Slovenske maše, ki jih izvajajo slovenski duhovniki iz Prekmurja na Gornjem Seniku, v Števa­novcih in v Monoštru, so zaradi omejitvenih ukrepov za zajezitev covida-19 veckrat odpadle. (Intervjuvanka 3) Nadalje intervjuvanci ugotavljajo ogroženost obstoja nekaterih kultur­nih skupin ali pa vsaj njihovo osiromašitev. »Kulturne skupine so po spomladanskem valu epidemije (2021) takoj zacele z delom. Verjetno smo izgubili kakšnega clana. Nekateri se ne bodo vrnili zaradi strahu pred boleznijo, drugi so se odvadili od vaj in nastopov, te bo težko nagovoriti, da bi se ponovno vkljucili v delo.« (Intervjuvanka 4) »Izstop kakšnega clana ali dveh pa lahko privede do razpada kulturnih skupin z manjšim clanstvom. Tak primer je Komorni pevski zbor.« (Intervju­vanka 5) »Pri Komornem pevskem zboru sodelujejo tudi clani iz Slovenije, in ker nekateri niso cepljeni, ob eventualni ponovni zaostritvi ukrepov verjetno ne bodo mogli prihajati na vaje, kar bi bila velika izguba za pevski zbor.« (Inter­vjuvanka 4) Zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss je izrazila skrb in opozorila na posledice zaradi odpadlih meddržavnih srecanj politikov na najvišjih ravneh. Zasedanje SMMK so morali prestaviti na drugi datum (izpeljali naj bi ga v prvi polovici oktobra 2021), predlogi za zasedanje so pripravljeni. Zaradi epidemiološkega stanja so zaostali nacrtovani obiski politikov (npr. obisk predsednika državnega zbora Lászla Kövérja v Sloveniji je po veckratni preložitvi odpadel). Zagovornica obžaluje, da ni prišlo do tega obiska. Vsa ta medsebojna srecanja, ki jih imajo visoki politiki, seveda vplivajo tudi na življenje slovenskega Porabja, saj ko obiskujem politike, jih seznanim s problemi, s katerimi se srecujemo v Pora­bju. Preko teh srecanj (meddržavnih) se izmenjujejo tudi te infor­macije /…/ Prej pridemo do rešitev, ce so ti problemi predstavljeni v visokih politicnih krogih. (Intervjuvanka 3) Seveda pa že ugotovljena dejstva in negotovost v povezavi z epide­mijo covida-19 pri intervjuvancih vzbujajo skrbi za prihodnost porabskih Slovencev. Po koncani pandemiji bomo rabili kakšno leto, da se cezmejni stiki ponovno vzpostavijo. Ko so mejo zaprli, se je vsakdo nekako zaprl vase, tudi osebni stiki so se zrahljali. Sodelovanje pa temelji na osebah, na osebnih stikih. Omejitveni ukrepi so onemogocili gostovanja naših kulturnih skupin v Sloveniji, in obratno. Mentorji iz Slovenije vec kot pol leta niso prihajali v Porabje. Slovenske orga­nizacije in društva bodo potrebovali veliko energije in truda, da to sodelovanje ponovno stece. Težko je napovedati, koliko casa bomo potrebovali, da dosežemo tisto raven cezmejnega sodelovanja, ki smo ga imeli pred pandemijo. Ne vem, ce ga sploh kdaj bomo. (Intervjuvanka 4) Zaradi negotovih razmer so nekateri že prijavljeni udeleženci celoletne jezikovne šole slovenskega jezika (izvajalec Center za slovenšcino kot drugi in tuj jezik UL FF) za leto 2021 odpovedali udeležbo. Tako se je potenci­alna udeleženka te šole iz Porabja raje odlocila za študij na Madžarskem. Že sestavljena skupina študentov iz Porabja se je iz petih clanov zmanjšala na štiri, kar predstavlja za že tako jezikovno podhranjeno skupnost porabskih Slovencev pomembno izgubo mladega potenciala (intervjuvanki 1, 3). V Porabju racunajo na mlade, ki se bodo ali se bi izobrazili v slovenskem jeziku in bi se kasneje vkljucevali v razne institucionalne manjšinske organizacije ali društva, kjer bi postali nosilci nadaljnjega razvoja le-teh. Vsaka taka izguba potenciala se lahko v prihodnosti zelo pozna. Iz zakljuckov intervjuvancev o posledicah pandemije je razvidno, da se še kako zavedajo, kako negativno covid-19 vpliva na njihovo sedanjost, in nevar­nosti pandemije za prihodnost slovenske narodne skupnosti na Madžarskem. 6 Zakljucek Proucevanje vpliva koronavirusne bolezni covid-19 na delovanje osrednjih slovenskih manjšinskih organizacij in institucij na Madžarskem kaže, da kljub izrednemu stanju njihovo delovanje ni obstalo. Sicer je bilo odpovedanih in prestavljenih veliko nacrtovanih programov, vendar pa so z uvedbo novih oblik dela in z novimi vsebinami uspeli ublažiti posledice na podrocjih, ki so vitalnega pomena za nadaljnji razvoj slovenskega Porabja. Zaradi okrnjenosti oziroma odpovedi prireditev, ki predstavljajo prilo­žnost za komuniciranje v porabskem narecju (govori ga predvsem starejša in srednja generacija), se je posledicno zmanjšala njegova javna raba. V vec obdobjih je bil uveden pouk na daljavo (prav tako so odpadle izvenšolske dejavnosti, izleti v Slovenijo itd.), kar je povzrocilo, da ucenci težje usvojijo in utrjujejo svoje znanje slovenskega jezika. Da bi nekoliko ublažili situacijo, so slovenske organizacije v poletnih mesecih, ko so bile epidemiolo­ške razmere ugodnejše, organizirale razlicne tabore, tudi jezikovne. Pri kulturnem udejstvovanju porabskih Slovencev je pandemija pokazala na ranljivost in celo ogroženost majhnih kulturnih skupin. Tukaj bi bilo treba povecati zanimanje mladih za soudeležbo v slovenskih kulturnih skupinah. To bi lahko bil izziv za mentorje že obstojecih in bodocih kulturnih skupin. Pandemija je med drugim povzrocila zamude pri investicijskih projek­tih. Cas zaprtja družbe je sicer povecal aktivnosti manjšinskih organizacij pri pripravah programov za pridobivanje financnih sredstev, zamik realizacije pa je pokazal na ranljivost manjšine tudi zaradi gospodarske nerazvitosti obmocja. Zaprtje mejnih prehodov med Porabjem in Gorickim je zlasti v prvem valu covida-19 mocno prizadelo prebivalce Porabja, ko so bili cezmejni stiki prakticno popolnoma onemogoceni. To je pri starejših obudilo negativne spomine na obdobje železne zavese, pri slovenskih organizacijah pa izzvalo nezadovoljstvo zaradi strogih ukrepov oziroma nefleksibilnosti odlocevalcev. Nasprotno je bil v obdobju drugega vala covida-19 mejni prehod Verica– Cepinci zaprt le za kratek cas. Zaprtje meje je pokazalo, kako pomembno vlogo ima odprta meja s Slovenijo za vsakdanje življenje porabskih Slovencev, in tudi pomembnost politicne aktivnosti z obeh strani meje. Pandemija covida-19 je pokazala, da se vodje manjšinskih organizacij in institucij zelo zavedajo negativnega vpliva pandemije na življenje porabskih Slovencev in na ranljivost slovenske skupnosti na Madžarskem nasploh. Sicer pa so se manjšinske organizacije dobro odzvale na izzive pandemije. Prilago­dile so se »novi realnosti«, posodobile so tehnicno opremljenost organizacij, v svoje delovanje uvajajo nove vsebine in se trudijo ohranjati stike s prebivalci na obeh straneh meje. Intervjuvanci Intervjuvanka 1 – predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Intervjuvanec 2 – predsednik Državne slovenske samouprave Intervjuvanka 3 – zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Intervjuvanka 4 – glavna in odgovorna urednica casopisa Porabje Intervjuvanka 5 – urednica in reporterka na Radiu Monošter Viri in literatura 1411/2020. (VII. 15.) Korm. határozat A szlovén Rába-vidék térségfejlesztési program megvalósításához nyújtandó célzott pénzügyi támogatás felhasználásának felté­telrendszerérol, 2020, http://www.kozlonyok.hu/nkonline/index.php?menuindex-=200&pageindex=kozltart&ev=2020&szam=171 (dostop 1. 8. 2020). 282/2020. (VI. 17.) Korm. rendelet a 2020. március 11-én kihirdetett veszélyhelyzet megszüntetésérol, 2020, https://tamogatoweb.hu/index.php/jogszabalyfigyelo/jogsz­abalyok-2020/514-282-2020-vi-17-korm-rendelet (dostop 27. 8. 2020). 40/2020. (III. 11.) Korm. rendelet veszélyhelyzet kihirdetésérol, 2020, https://net.jogtar. hu/jogszabaly?docid=A2000040.KOR×hift=fffffff4&txtreferer=00000001.TXT (dostop 27. 8. 2020). 478/2020. (XI. 3.) Korm. rendelet a veszélyhelyzet kihirdetésérol, 2020, https://njt.hu/ jogszabaly/2020-478-20-22.1 (dostop 23. 9. 2021). A Kormány 1618/2019. (X. 28.) Korm. határozata a szlovén Rába-vidék térségfejlesztési program megvalósításának támogatásáról, 2019, https://magyarkozlony.hu/doku­mentumok/520643f27db28df824844b9a727a3de6bf1fe2e3/megtekintes (dostop 21. 8. 2020). Eöry, S., 2020a. Pomagali smo maticnomi rosagi. Dvej gezero mask za Slovenijo. Porabje 30 (18), 30. april 2020, 2. Eöry, S., 2020b. Eticni tabor. »Na kmetiji je lepo, ija, ija, o …«. Porabje 30 (28), 9. julij 2020, 3. Eöry, S., 2020c. Valerija Gašpar – pred 25 leti se je preselila v Cöpince. »Niške nas je nika nej gledo ali loviu«. Porabje 30 (21), maj 2020, 4. Eöry, S., 2020d. Mejni prehod Verica-Cepinci je od 5. septembra naprej tudi odprt. Porabje 30 (37), 10. september 2020, 4. Eöry, S., 2021a. Poucevanje slovenskega jezika na Hrvaškem in v Porabju v casu epidemije COVID-19. Pusi in minusi izobraževanja na daljavo. Porabje 31 (21), 27. maj 2021, 3. Kozar-Mukic, M., 1984. Slovensko Porabje/Szlovénvidék. (Etnološka topografija sloven-skega etnicnega ozemlja - 20. stoletje). Znanstvena založba FF, Ljubljana; Savaria Múzeum, Szombathely. Központi Statisztikai Hivatal, 2014. 2011. évi népszámlálás: 9. Nemzetiségi adatok, Központi Statisztikai Hivatal, Budapest, http://www.ksh.hu/docs/hun/xftp/idoszaki/ nepsz2011/ nepsz_09_2011.pdf (dostop 31. 8. 2020). Mediaklikk.hu, http://www.mediaklikk.hu/musor/slovenskiutrinki/ (dostop 31. 8. 2020). Munda Hirnök, K., 1999. Slovenci na Madžarskem ob koncu 90-ih let. Treatises and Docu­ments, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 35, 61-75. Munda Hirnök, K., 2009. Porabski Slovenci in cezmejno kulturno sodelovanje - stanje in perspektive. V I. Novak-Popov (ur.), Slovenski mikrokozmosi - medetnicni in medkul­turni odnosi. (Zbornik Slavisticnega društva Slovenije; 20). Zveza društev Slavisticno društvo Slovenije, Ljubljana, 307-323. Munda Hirnök, K., 2013. Represija nad Slovenci v Porabju v casu Rákosijevega režima (1948-1956). Prispevki za novejšo zgodovino 53 (1), 201-212. Munda Hirnök, K. & Medvešek, M., 2016. Cezmejna mobilnost porabskih Slovencev. Traditiones 43 (3), 89-111. Munda Hirnök, K. & Novak Lukanovic, S., 2016. Slovenšcina v Porabju: stopnja vitalno­sti. V D. Grafenauer & K. Munda Hirnök (ur.) Raznolikost v etnicnosti: izbrani pogledi. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, 192-219. Munda Hirnök, K. & Novak Lukanovic, S., 2018. Družbena participacija mladih v slov­enskem zamejstvu na Madžarskem. V D. Jagodic (ur.) Družbena participacija mla­dih v slovenskem zamejstvu. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana; Slovenski znanstveni inštitut; Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Celovec; Slovenski raziskovalni inštitut, Trst, 148-151. Munda Hirnök, K. & Slavec Gradišnik, I., 2019. Meje in spomini nanje. Traditiones 48 (1), 27-75. Munda Hirnök, K. & Slavec Gradišnik, I., 2020. The Slovenian-Hungarian Border: A His­torical Outline. Acta Ethnographica Hungarica 65 (2), 333-354. Munda Hirnök, K. & Vodopivec, P., 2016. Slovenci v Porabju. V P. Štih, V. Simoniti & P. Vodopivec (ur.) Slovenska zgodovina: od prazgodovinskih kultur do zacetka 21. stoletja. Modrijan, Ljubljana, 835-838. Necak Lük, A., 1998. Jezik in etnicna pripadnost v Porabju. V A. Necak Lük & B. Jesih (ur.) Medetnicni odnosi v slovenskem etnicnem prostoru I: izsledki projekta. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana. Porabje, 2020a. »Svejt je ovaški grato«. Porabje 30 (26), 25. junij 2020, 3. Porabje, 2020b. Med sprošceno igro vadili izražanje v slovenšcini. Porabje 30 (31), 30. julij, 2. Porabje, 2020c. Vrajža nauc – malo ovak. Porabje 30 (44), 29. oktober 2020, 2. Porabje, 2020d. Pomoc Porabcev Slovencem v Sloveniji. Porabje 30 (14), 2. april 2020, 12. Porabje, 2020e. »Boljše bi bilo, ce bi bilo vse kot prej«. Porabje 30 (21), 21. maj 2020, 2. Porabje, 2021a. Plani DSS za leto 2021. Porabje 31 (3), 21. januar 2021, 2. Porabje, 2021b. Mikro-, kis és középvállalkozások fejlesztésének támogatása a szlovén Rába-vidék területén c. pályázati kiírás tervezete. Porabje 31 (40), 7. oktober 2021, 12. Porabje, http://www.porabje.hu/ (dostop 7. 9. 2021). Radio Monošter, https://radiomonoster.com/ (dostop 18. 10. 2021). Slovenski utrinki, http://www.mediaklikk.hu/musor/slovenskiutrinki/ (dostop 31. 8. 2020). Sotocja, 2020a. Mladi in mediji – brez njih ni prihodnosti [Radijska oddaja]. Sotocja, Radio Slovenija, Prvi program, 9. november 2020, https://www.rtvslo.si/4d/ arhiv/174731068?s=mmc (dostop 12. 11. 2020). Sotocja, 2020b. Covid-19 je življenje postavil na glavo, ampak skupaj zmoremo [Radijska oddaja]. Sotocja, Radio Slovenija, Prvi program, 16. november 2020, https://www. rtvslo.si/4d/arhiv/174732689?s=mmc (dostop 25. 1. 2021). Sotocja, 2021a. Do vidnejše dvojezicnosti tudi z odmevnimi akcijami [Radijska oddaja]. Sotocja, Radio Slovenija, Prvi program, 26. april 2021, https://www.rtvslo.si/4d/ arhiv/174771379?s=mmc (dostop 29. 4. 2021). Sotocja, 2021b. Novih izzivov se ne smemo bati [Radijska oddaja]. Sotocja, Radio Slovenija, Prvi program, 29. marec 2021, https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174764542?s=mmc (dostop 12. 10. 2021). STA - Slovenska tiskovna agencija, 2021. Podpisali program spodbujanja gospodarske osnove avtohtone slovenske narodne skupnosti na Madžarskem. STA, 13. september 2021, https://www.sta.si/2943458/podpisali-program-spodbujanja-gospodarske-os­nove-avtohtone-slovenske-narodne-skupnosti-na-madzarskem (dostop 17. 10. 2021). Sukic, M., 2020a. Mednarodna likovna kolonija v Monoštru. 19. kolonijo je zaznamoval covid-19. Porabje 30 (35), 27. avgust 2020, 3. Sukic, M., 2020b. Sodobna tehnika za pouk slovenskega jezika. Porabje 30 (39), 24. sep­tembra 2020, 2. Sukic, M., 2020c. Ponovno odprt tudi porabski prehod. Porabje 30 (15), 9. april 2020, 12. Sukic, M., 2021a. 30. obletnica Zveze Slovencev na Madžarskem. Brez korenin ne uspeva ne drevo in ne beseda. Porabje 31 (36), 9. september 2021, 2. Sukic, M., 2021b. Za lažji prestop meje. Porabje 31 (13), 1. april 2021, 4. Veleposlaništvo RS v Budimpešti, 2021. Novice. Portal GOV.SI, http://www.budimpesta. veleposlanistvo.si/index.php?id=1325 (dostop 21. 10. 2021). Vlada Republike Slovenije, 2021. Brezplacno testiranje pri vstopu v Slovenijo iz Italije. Portal GOV.SI, 9. marec 2021, https://www.gov.si/novice/2021-03-08-brezplacno-te­stiranje-pri-vstopu-v-slovenijo-iz-italije/ (dostop 22. 10. 2021). WHO – World Heath Organization, 2021. Mental Health and COVID-19, https://www. euro.who.int/en/health-topics/health-emergencies/coronavirus-covid-19/publica­tions-and-technical-guidance/mental-health-and-covid-19 (dostop 16. 10. 2021). Zavratnik, S. & Cukut Krilic, S., 2021. Migracije v casu pandemije covid-19: meje mobil­nosti in družbene neenakosti. Teorija in praksa 58 (1), 72-87. Zupancic, J., 2000. Slovenci na Madžarskem. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 36/37, 125-143. Zveza Slovencev na Madžarskem, https://www.zveza.hu/sl/ (dostop 28. 10. 2021). Attila Kovács Madžarska narodna skupnost in epidemija bolezni covid-19 v letu 2020 in 20211 Izvlecek V študiji je s pomocjo intervjujev, casopisnih in internetnih virov predstavljen vpliv bolezni covid-19 in z njo povezanih ukrepov na življenje madžarske narodne skupnosti v Sloveniji v casu prvega in drugega vala epidemije, to je od 12. marca 2020 do 15. junija 2021. Pripadniki madžarske narodne sku­pnosti in njihove ustanove ter vsi prebivalci obmejnega obmocja so bili nepo­sredno prizadeti predvsem zaradi zaprtja meja, ker se je po demokraticnih procesih po devetdesetih letih prejšnjega stoletja, posebej pa po prikljucitvi tega obmocja k Evropski skupnosti, bivanje v tako imenovanem obmejnem pasu kvantitativno in kvalitativno bistveno spremenilo. Prebivalci obmejnega obmocja na obeh straneh meje so v zadnjem desetletju integrirani v gospo­darsko, prometno, prosvetno, kulturno in športno življenje tudi sosednje, tako imenovane maticne države. Kljucne besede: covid-19 in narodne manjšine, madžarska narodna skupnost v Sloveniji, Pomurska madžarska samoupravna narodna skupnost, Zavod za kulturo madžarske narodnosti, Népújság, Pomurski madžarski radio, TV stu­dio Lendava, dvojezicne šole v Prekmurju. 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Manjšinske in etnicne študije ter slovensko narodno vprašanje (P5-0081 (A), ki ga financira Javna agencija za raziskoval-no dejavnost Republike Slovenije. The Hungarian National Community and the Covid-19 Pandemic in 2020 and 2021 Abstract Based on interviews and newspaper and internet sources, the article explores the impact of Covid-19 and related measures on the life of the Hungarian national community in Slovenia during the first and second waves of the pan­demic, i.e. from 12 March 2020 to 15 June 2021. Members of the Hungarian national community and their respective institutions, as well as all residents of the border area, were mainly affected by border closure since following the democratic processes in the 1990s and especially after accession to the Euro­pean Union, life in the border zone changed in both qualitative and quanti­tative terms. For the past ten years, residents of the border area on both sides of the border have been integrated into the economic, transport, educational, cultural and sports life of the neighbouring kin state. Key words: Covid-19 and national minorities, Hungarian national commu­nity in Slovenia, Hungarian Self-Governing National Community of Pomurje, Institute for Hungarian Nationality Culture, Népújság, Hungarian radio of Pomurje, TV studio Lendava, bilingual schools in Prekmurje. 1 Uvod Konec leta 2007, ob vstopu Slovenije v schengensko obmocje, so bili tako pri­padniki madžarske narodne skupnosti kot tudi ostali prebivalci severovzho­dnega obmocja Slovenije glede prostega pretoka ljudi, blaga in storitev skozi notranje evropske meje zelo optimisticni. Za prekmurske (in na madžarski strani porabske) generacije oziroma njihove potomce, ki so bili v casu tako imenovane železne zavese kot posledice jugoslovansko-madžarskega kon­flikta po letu 1948, skorajda hermeticno zaprti v ozek, zelo strogo nadzoro-van obmejni pas, se je glede prihodnjega življenja ob meji v novem tisocletju odprl nov svet. Z odpravo mejnega nadzora znotraj schengenskega obmocja so državne meje »postale simbolicne« (Göncz 2015, 367).2 O pomenu »odpravljanja mej« zgovorno prica dejstvo, da je krovna samo­upravno-politicna organizacija Madžarov v Sloveniji, Pomurska madžarska samoupravna narodna skupnost (PMSNS), dan pred odpravo mejne kontrole na kopenskih in morskih mejah znotraj schengenskega obmocja, 20. decem-bra 2007 ob 23. uri, na mednarodnem mejnem prehodu Dolga vas – Rédics organizirala slovesnost z ognjemetom. Organizacijo slovesnosti je predsednik PMSNS József Kocon pospremil z naslednjimi besedami (Bence 2007, 5): Po mojem je za vsakega prekmurskega Madžara jasno in razumljivo, da bomo prica dogodku, kar je bilo brez primera v preteklih 100 letih. Vsem tistim, ki se pocutijo za Madžare ali pa simpatizirajo z Madžari, je v cetrtek mesto na meji. Morem povedati: obstoj meje in bližina meje je mnogim zagrenila življenje, tako pripadnikom vecine kot manjšine. Seveda odprava mej hkrati pomeni tudi pri­kljucitev k schengenskemu obmocju. Tako moremo razumeti tudi tiste, ki bodo iz vsega dojeli le to, da ne bo vec potrebno pokazati osebno izkaznico in da se bo lahko prosto premikali na mejnem obmocju. Kontrolo na meji bo namrec nadomestila kontrola v notranjosti države. Za nas, Madžare, mora ta ukrep bistveno vec pomeniti, in ta »vec« želimo proslaviti danes vecer na skupni, cez nekaj ur ukinjeni meji. Iz besed predsednika PMSNS je lepo razvidno, da je madžarska narodna skupnost v Sloveniji v širitvi »schengenskih dolocb« prepoznala veliko prilo­žnost. Z odprtostjo meja, ki so v 20. stoletju krojile usodo prebivalcev ob meji, 2 Pri tem je treba poudariti, da se je z vkljucitvijo Republike Slovenije v schengensko obmocje odpravila kontrola na mejah s tremi od štirih sosednjih držav, in sicer na meji z Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Nadzor na meji s Hrvaško je ostal v veljavi še naprej, ceprav je južna soseda s 1. julijem 2013 postala polnopravna clanica Evropske unije, vendar še ni prikljucena k tako imenovanemu schengenskemu obmocju. so se prekinile oziroma ublažile negativne posledice, ki so jih dolgo spremljali. Kot posledica pozitivnih sprememb so se, še posebej v zadnjem desetletju, oblikovale »cezmejne skupnosti«, ki so ne glede na državno pripadnost skupaj tvorile in oblikovale obmejni življenjski prostor. V okviru tovrstnih obmocij so postale dobrine skupne; kulturne prireditve in programe so prebivalci ob meji ustvarjali in obiskovali skupaj, izobraževalne ustanove so postale dostopne ucencem in dijakom z obeh strani meje, gospodarske in trgovinske vezi so se vecplastno prepletle. Podobne so ugotovitve, ko ocenjujemo osebne stike prebi­valstva z obeh strani meje, saj je življenje ljudi ob meji na vseh podrocjih življe­nja prepleteno in povezano s sosednjo državo. Ljudje so se pocasi naucili živeti ob meji in z mejo ter izkoristiti prednosti obmejnega življenja. O pomembnosti meje za prebivalce ob meji, še posebej pa za pripadnike madžarske narodne skupnosti v Sloveniji (Prekmurje) in za slovensko manjšino na Madžarskem (Porabje), prica dejstvo, da se je z njo slovensko-madžarska mešana komisija (SMMK), ki je bila ustanovljena na podlagi Sporazuma o zagotavljanju poseb­nih pravic slovenske narodne manjšine v Republiki Madžarski in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji, redno ukvarjala na svojih zasedanjih. Po politicnih spremembah na Madžarskem v letih 1989–1990 in po osamo­svojitvi Slovenije leta 1991 je za obe državi postalo pomembno ponovno vzpo­stavljanje cestnih in železniških povezav ter odpiranje novih mejnih prehodov med državama. To je bilo pomembno tako z vidika zagotavljanja svobodnih in neposrednih stikov manjšin s pripadniki maticnega naroda ter njegovimi državnimi in javnimi ustanovami kot z vidika spodbujanja gospodarskega in splošnega razvoja obmejnih obmocij. Prav zaradi tega so se vse do leta 2003 (do vstopa obeh držav v Evropsko unijo (EU) leta 2004) na dnevnem redu SMMK redno pojavljale naslednje teme, ki so bile povezane z vprašanjem meje: odpiranje novih mejnih prehodov in razširitev obstojecih, poenostavitev postopkov za prehod meje, vzpostavitev železniške povezave Lendava–Rédics ter gradnja in vzpostavitev železniške povezave med Slovenijo in Madžarsko na relaciji Murska Sobota–Hodoš (Bešter & Pirc 2018, 147–154). Zaradi vsega navedenega je madžarsko narodno skupnost v Sloveniji (in tudi celotni živelj ob madžarski meji) zelo prizadela razglasitev epidemije bolezni covid-19 v Republiki Sloveniji. Restriktivni ukrepi, ki so spremljali epidemijo, so bili za vse državljane Republike Slovenije enaki, vendar so bili prebivalci, ki živijo ob meji vzdolž celotnega slovenskega obmejnega prostora, dodatno prizadeti zaradi zaprtja meja oziroma oteženega prehoda ceznje. Med tistimi, ki so bili še posebej mocno prizadeti zaradi zaprtja meja, je treba izpostaviti tudi pripadnike madžarske narodne skupnosti in delovanje njiho­vih ustanov, saj so bili v casu epidemije zaradi velike navezanosti na maticno državo in raznovrstnih cezmejnih stikov še posebej prikrajšani. V nadaljevanju bo podrobneje predstavljen vpliv epidemije in z njo povezanih ukrepov na življenje madžarske narodne skupnosti v Sloveniji v casu prvega vala, to je od 12. marca do 31. maja 2020, in drugega vala epide­mije, ki je trajala od 19. oktobra 2020 do 15. junija 2021. Predvsem bo pouda­rek na delovanju politicnih subjektov, samoupravnih narodnih skupnosti in javnih zavodov na podrocju informiranja, kulture in izobraževanja. Organizi­ranost izobraževanja je bila še posebej zahtevna naloga tudi na narodnostno mešanem obmocju. Da bi cim bolj ilustrativno predstavili težave in stiske pripadnikov madžarske narodne skupnosti v Sloveniji in v želji, da bi z vec zornih kotov osvetlili vpliv izrednih razmer zaradi koronavirusa, smo opravili daljše pogovore s predstavniki madžarskih samoupravnih narodnih skupnosti v Prekmurju ter s predstavniki narodnostnih javnih zavodov in dvojezicnih šol.3 Poleg intervjujev oziroma pogovorov z vidnimi predstavniki madžarske narodne skupnosti smo pri pisanju prispevka uporabili tudi medijske in inter-netne vire. 2 Na kratko o madžarski narodni skupnosti v Sloveniji Obmocje poselitve avtohtone madžarske narodne skupnosti v Sloveniji je pro-storsko strnjeno in obsega ozek pas ozemlja ob slovensko-madžarski meji, ki obmocje naselij Kobilje, Strehovci in Bukovnica s slovenskim prebivalstvom deli na severni in južni del. Severni del obmocja z osmimi naselji znaša 65 km², južni del z dvaindvajsetimi naselji pa 130 km², skupaj torej 195 km².4 V okviru tega obmocja je tudi naselje Benica, ki pa de facto ne spada k tako imenovanemu narodnostno mešanemu obmocju, na katero se v pretežni meri veže pravno in institucionalno varstvo madžarske manjšine v Sloveniji.5 Madžarska narodna skupnost sodi v krog manjšinskih narodnih skupnosti, kjer je uveljavljanje tako imenovanih posebnih pravic manjšinske skupno­sti vezano na doloceno obmocje, ki ga tradicionalno poseljujejo pripadniki omenjene narodne skupnosti. Glede lokalne samouprave spada ozemlje v 3 Del intervjujev je opravil dr. László Göncz, za kar se mu še posebej zahvaljujemo. 4 Severni del avtohtonega poselitvenega prostora zajema naslednja naselja: Hodoš/ Hodos, Krplivnik/Kapornak, Domanjševci/Domonkosfa, Središce/Szerdahely, Prosenjakovci/Pártosfalva, Pordašinci/Kisfalu, Cikecka vas /Csekefa in Motvarjevci/ Szentlászló. K južnemu delu poselitvenega obmocja pa prištevamo naslednja naselja: Dobrovnik/Dobronak, Žitkovci/Zsitkóc, Kamovci/Kámaháza, Genterovci/Göntérháza, Radmožanci/Radamos, Mostje/Hídvég, Dolga vas/Hosszúfalu, Dolgovaške Gorice/ Hosszúfaluhegy, Lendava/Lendva, Lendavske Gorice/ Lendvahegy, Centiba/Csente, Dolina/Völgyifalu, Pince/Pince, Pince Marof/Pince-Major, Benica, Petišovci/Petesháza, Trimlini/Hármasmalom, Dolnji Lakoš/Alsólakos, Gornji Lakoš/Felsolakos, Gaberje/ Gyertyános, Kapca/Kapca in Kot/Kót. 5 Gre za naselje, ki so ga ustanovili v dvajsetih letih 20. stoletja slovenski naseljenci iz Primorske. okvir petih obcin, in sicer Hodoš, Šalovci, Moravske Toplice, Dobrovnik in Lendava, pri cemer je treba poudariti, da je površina narodnostno mešanega obmocja natancno dolocena v statutih posameznih obcin in je sestavljena iz obmocij naselij posamezne obcine, kjer bivajo pripadniki avtohtone madžar­ske narodne skupnosti (Komac 1999, 25, 38).6 Glede števila pripadnikov madžarske narodne skupnosti razpolagamo le s podatki iz leta 2002, pa še ti so prikazani zgolj za obcine. Kot je razvidno iz tabele 1, je popis prebivalstva v Sloveniji leta 2002 naštel 6.243 oseb, ki so se opredelile kot pripadniki madžarske narodnosti, in 7.713 oseb z madžar-skim maternim jezikom. Na narodnostno mešanem obmocju v petih obcinah je bilo popisanih 5.212 pripadnikov madžarske narodnosti in 6.237 oseb z madžarskim maternim jezikom. Približno 16 % pripadnikov madžarske narodne skupnosti je takrat že živelo drugje v Sloveniji, zunaj narodnostno mešanega obmocja. Po letu 2002 v Sloveniji ni bilo tako imenovanega klasicnega popisa prebivalstva, ki bi zajel tudi narodno pripadnost ali materni jezik populacije. Zaradi tega glede števila madžarskega prebivalstva razpolagamo le z ocenami. Izhajajoc iz popisa leta 2002, glede upadanja števila prebivalstva na naro­dnostno mešanem obmocju, naj bi se število oseb, ki bi se danes opredelile za madžarsko narodno pripadnost, gibalo nekje med 4.600 in 4.800 oseb na narodnostno mešanem obmocju oziroma med 5.500 in 5.800 na nivoju države (Kovács 2011, 18) Tabela 1: Število oseb z madžarskim maternim jezikom in madžarsko narodno pripadnostjo v dvojezicnih obcinah Prekmurja in v Sloveniji leta 2002 Skupaj prebivalcev Madžarska narodna pripadnost Madžarski materni jezik Obcina Hodoš 356 159 210 Obcina Šalovci 1.718 169 188 Obcina Moravske Toplice 6.151 351 424 Obcina Dobrovnik 1.307 616 725 Obcina Lendava 11.151 3.917 5.216 Skupaj 20.683 5.212 6.237 Ostale slovenske obcine 1.943.353 1.031 1.476 V Sloveniji skupaj 1.964.036 6.243 7.713 Vir: SURS 2002, 20–23, 28–30. 6 Od navedenih petih obcin le celotno ozemlje obcine Hodoš predstavlja hkrati tudi na­rodnostno mešano obmocje. V preostalih štirih obcinah v razlicnem razmerju pokriva narodnostno mešano obmocje prostor obcine. 179 Zemljevid 1: Narodnostno mešena obmocja Prekmurja leta 2002 Vir: Komac in Vizi (2018, 345). 3 Covid-19 v številkah – presežna umrljivost v letu 2020 na dvojezicnem obmocju v Prekmurju V nadaljevanju bo predstavljena presežna umrljivost v letu 2020 tako na nivoju države kot na ravni dvojezicnih obcin na narodnostno mešanem obmocju v Prekmurju. Presežna smrt je namrec podatek, ki meri odstopanja letnega števila smrti od vecletnega povprecja in nam pokaže, koliko vec ljudi je umrlo, kot bi sicer pricakovali, ne glede na neposredni vzrok njihove smrti, s tem pa lahko kar najbolj ocenimo vpliv epidemije covida-19 na umrljivost. Prav zaradi tega je presežna smrt najcelovitejši kazalec neposrednih in posrednih posledic epidemije, saj nam pokaže, kakšen vpliv na umrljivost ima epi­demija kot celota (Sledilnik covid-19 2021, 1–4). V konkretnem primeru smo presežno umrljivost izracunali tako, da smo vzeli povprecje smrti za zadnjih petih let, torej od 2015 do 2019, in smo dobljeni podatek primerjali s podatki za leto 2020. Tabela 2: Presežne smrti po letih v Sloveniji Leto Število smrti Odstopanje od 2015–2019 povprecja (število) Odstopanje od 2015–2019 povprecja (%) 2015 19.834 –386 –1,9 % 2016 19.686 –534 –2,6 % 2017 20.509 289 1,4 % 2018 20.485 265 1,3 % 2019 20.588 368 1,8 % Povprecje 2015–2019 20.220 0 0,0 % 2020 24.016 3.796 18,7 % Vir: SURS; Osnovni podatki o umrlih po spolu, obcine, Slovenije, letno. Kot je razvidno iz tabele 2, je na podlagi podatkov Statisticnega urada Republike Slovenije (SURS) od leta 2015 do 2019 v Sloveniji v povprecju umrlo 20.220 oseb, v letu 2020 pa 24.016 oseb. Razlika med tema dvema vrednostma je 3.796, kar predstavlja presežno število umrlih. V odstotkih to znaša 18,7 % vec od petletnega povprecja. Odstopanja od povprecne umrlji­vosti so bila v letih od 2015 do 2019 minimalna in so se gibala med –2,6 do 1,8.7 Prav zaradi tega predstavlja skoraj 19-odstotno odstopanje v deležu umr­ 7 Odstopanje v negativno smer (v letih 2015 in 2016) pomeni, da je v teh dveh letih umrlo manj oseb, kot je bilo povprecje za celo obdobje od 2015 do 2019. lih leta 2020 v primerjavi s povprecjem prejšnjih petih let izjemen odklon. Pri tem pa je zanimivo to, kar je razvidno tudi iz clanka z naslovom Presežna umrljivost v letu 2020 na spletnem portalu Sledilnik covid-19, in sicer da je bil vpliv prvega vala (od marca do maja 2020) na presežno smrt leta 2020 zanemarljiv, vpliv drugega vala (od oktobra 2020 do decembra 2020) pa je zelo pomemben. Predvsem v zadnjih dveh mesecih, torej novembra in decembra prejšnjega leta, sta se število in s tem delež umrlih zelo povecala in se skoraj podvojila (Sledilnik covid-19 2021, 4–5). Tabela 3: Presežne smrti po letih v dvojezicnih obcinah v Prekmurju Leto Število smrti Odstopanje od 2015–2019 povprecja (število) Odstopanje od 2015–2019 povprecja (%) 2015 221 –25 –10,2 % 2016 238 –8 –3,2 % 2017 241 –5 –2,0 % 2018 248 2 0,8 % 2019 283 37 15,0 % Povprecje 2015–2019 246 0 0,0 % 2020 287 41 16,6 % Vir: SURS; Osnovni podatki o umrlih po spolu, obcine, Slovenije, letno. Analiza podatkov o presežni smrti v petih dvojezicnih obcinah, ki ležijo na severovzhodu Slovenije, pa nam pokaže, da se ti podatki malce razli­kujejo od podatkov na državnem nivoju. Podatki o presežni umrljivosti za dvojezicne obcine Dobrovnik, Hodoš, Lendava, Moravske Toplice in Šalovci namrec govorijo o tem, da je umrljivost v navedenih obcinah zelo poskocila že leta 2019, in sicer na 283 umrlih oseb. V preteklih štirih letih (od 2015 do 2018) je namrec znašala povprecna umrljivost v dvojezicnih obcinah 237 oseb, nato pa je leta 2019 umrlo 283 oseb, v covidnem letu 2020 pa 287 oseb. Prav zaradi visokega števila mrtvih leta 2019 je bil delež presežne smrti v petih dvojezicnih obcinah leta 2020 za dobra 2 % nižji kot pa na državnem nivoju. Tabela 4: Presežne smrti po letih v dvojezicni obcini Lendava Leto Število smrti Odstopanje od 2015–2019povprecja (število) Odstopanje od 2015–2019povprecja (%) 2015 124 –11 –8,1 % 2016 123 –12 –9,7 % 2017 122 –13 –10,6 % 2018 139 4 2,9 % 2019 169 34 25,1 % Povprecje 2015–2019 135 0 0 2020 173 38 28,1 % Vir: SURS; Osnovni podatki o umrlih po spolu, obcine, Slovenije, letno. Podatki za presežno smrt pa pokažejo tudi to, da med petimi obcinami izstopa predvsem obcina Lendava. Omenjena obcina je leta 2020 štela 10.426 prebivalcev, delež presežne smrti pa je bil 28,1-odstoten, kar je za skoraj 10 % vec kot znaša isti kazalnik za državo. Pri tem je še treba poudariti, da je v obcini Lendava število umrlih zelo poskocilo že leta 2019, v bistvu je prav veliko število umrlih v Obcini Lendava v letih 2019 in 2020 zelo vplivalo na skupne podatke o presežni smrti v petih dvojezicnih obcinah. To, kaj je vzrok temu, terja dodatne raziskave, kar pa ni namen te študije. Vsekakor pa velja poudariti, da je podatek presežne umrljivosti v dvojezicnih obcinah v Pre­kmurju bistveno poskocil že v letu 2019. Pri tem še posebej izstopa Obcina Lendava, kjer je bila presežna umrljivost že v letu 2019 zelo visoka in je skoraj dosegla delež presežne umrljivosti v covidnem letu 2020. 4 Delovanje politicnih subjektov in madžarskih samoupravnih narodnih skupnostih v casu epidemije bolezni covid-19 v letih 2019 in 2020 4.1 Uvod Volilna zakonodaja v Republiki Sloveniji zagotavlja pripadnikom madžarske in italijanske narodne skupnosti zastopstvo na vseh ravneh odlocanja, od lokalnega nivoja ali obcinskih svetov do državnega zbora. Slovenska volilna zakonodaja daje pripadnikom madžarske (in italijanske) narodne skupnosti pravico, da na volitvah poslancev v Državni zbor Republike Slovenije ali na volitvah v organe lokalne samouprave (obcine) oddajo po dva glasova. Z enim od dveh glasov izbirajo kandidata v skladu s svojo ideološko politicno afiniteto, z drugim pa izvolijo posebnega poslanca narodne skupnosti. Obe avtohtoni narodni skupnosti v Sloveniji imata torej dvojno volilno pravico. Na podlagi te dvojne volilne pravice volijo pripadniki madžarske narodne sku­pnosti svojega predstavnika v slovenski parlament in v obcinske svete (Komac 1999, 57–65). V nadaljevanju sledi predstavitev, kako so se organizacije in ustanove madžarske narodne skupnosti v Sloveniji (obcinske madžarske samoupravne narodne skupnosti in tako imenovana krovna organizacija) ter poslanec madžarske narodnosti v casu epidemije bolezni covid-19 odzvali na pojav koronavirusa in kako so poskušali s svojim delovanjem pomagati clanom skupnosti. 4.2 Obcinske madžarske samoupravne narodne skupnosti in krovna organizacija Madžarov v Sloveniji (Pomurska madžarska narodna samoupravna skupnost) v casu prvega vala epidemije od 12. marca 2020 do 31. maja 2020 Ustanovitev samoupravnih narodnih skupnosti kot organizacij soodloca­nja madžarske (in italijanske) narodne skupnosti je bila dolocena s 64. cle­nom Ustave Republike Slovenije, organiziranost teh samouprav, razmerje do lokalnih in državnih organov ter naloge, nacin in poti za realizacijo teh nalog pa dolocajo Zakon o samoupravnih narodnih skupnostih in statuti. V vsaki obcini, kjer prebivajo pripadniki avtohtone narodne skupnosti, so se na podlagi omenjenega zakona ustanovile obcinske samoupravne narodne sku­pnosti. V Prekmurju so prebivalci madžarske narodne skupnosti ustanovili pet obcinskih samoupravnih skupnosti, in sicer v obcinah Lendava, Dobrov­nik, Moravske Toplice, Šalovci in Hodoš. Omenjeni zakon še doloca, da se obcinske samoupravne narodne skupnosti povezujejo v osrednje ali krovne narodne skupnosti, v primeru Madžarov je to PMSNS. Madžarsko narodno skupnost v Sloveniji je razglasitev prvega vala epi­demije doletela v zelo neugodnem casu. V mesecu marcu namrec Madžari po celem svetu obeležujejo enega svojih najvecjih nacionalnih praznikov, 15. marec oziroma spomin na revolucijo in osvobodilni boj v letih 1848–1849. Tudi v Prekmurju so se pripravljali na ta praznik kot že desetletja pred tem. V vseh petih narodnostno mešanih obcinah so se obcinske madžarske samou­pravne narodne skupnosti skupaj s pristojnim zavodom madžarske narodno­sti (ZKMN) ter kulturnimi organizacijami in dvojezicnimi šolami pripravile na praznovanje z razlicnimi programi. V dveh obcinah na Gorickem sta tamkajšnji obcinski madžarski samoupravni narodni skupnosti 6. marca (v obcini Hodoš) in 8. marca (v obcini Šalovci) uspeli realizirati praznovanje (Abraham 2020a, 2–3; Abraham 2020b, 2–3). Osrednji praznik madžarske narodne skupnosti ob 15. marcu, ki je bil nacrtovan za petek, 13. marca, kot tudi prireditvi, ki sta ju nacrtovali obcinski madžarski samoupravi obcin Moravske Toplice (14. marca) in Dobrovnik (15. marca), pa sta bili zaradi raz­glasitve epidemije odpovedani (Lorincz 2020a). Uradne govore predsednikov omenjenih madžarskih samouprav ter tudi predsednika PMSNS in predse­dnika Pomurskega mladinskega društva so tako predstavili online (Muravi­déki Magyar Önkormányzati Nemzeti Közösség 2020a, b, c, d). V ponedeljek, 16. marca 2020, je Vlada Republike Slovenije z namenom, da bi preprecila širjenje epidemije, uvedla zelo stroge ukrepe, na podlagi katerih se je javno življenje v državi prakticno ustavilo. Ukrepom so sledili samoupravne in ostale organizacije ter javni zavodi madžarske narodne sku­pnosti, ki so na osnovi vladnih priporocil uvedli delo od doma oziroma na domu in dežurstva (Népújság 2020a, 12–13). V vecjih organizacijah, kjer je zaposlenih vec strokovnih sodelavcev (PMSNS, Madžarska narodna samou­pravna skupnost Obcine Lendava, Zavod za kulturo madžarske narodnosti (ZKMN), Uredništvo madžarskih RTV-programov, Zavod za informativno dejavnost madžarske narodnosti (ZIDMN)), je bilo dežurstvo zagotovljeno konstantno. Vsem, ki so iskali stike ali pomoc pri pristojnih obcinskih naro­dnih skupnostih, so bili sodelavci »virtualno« na razpolago tudi v manjših samoupravnih narodnih skupnostih. V vecini primerov so tajništva ves cas funkcionirala, ceprav neposrednega »fizicnega« poslovanja ni bilo. To so v okviru pogovorov, ki so se praviloma opravili prek telefona ali spleta, potr­dili predsedniki obcinskih madžarskih samoupravnih narodnih skupnosti in PMSNS, direktor ZKMN, uredniki oziroma vodje ZIDMN, Pomurskega madžarskega radia (PMR) in madžarskega TV studia (datumi so navedeni v okviru seznama virov). Isti dan, ko so v Sloveniji uvedli stroge ukrepe za zajezitev širjenja virusa SARS-CoV-2, torej 16. marca 2020, sta se v Ljubljani srecala zunanja ministra Slovenije in Madžarske, Anže Logar in Péter Szijjártó. Ministra sta se posvetila predvsem ukrepom, ki so se nanašali na razlicne režime za prehajanje meja, tako za prevoz blaga kot za potnike. Na sestanku je prišlo do dogovora, da za tranzitni tovorni promet ob upoštevanju navodil Madžarska ne bo uvedla zapore (Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije 2020a). Ne glede na to je Madžarska s 17. marcem 2020 za tuje državljane, torej tudi za sloven-ske, med njimi pa tudi za pripadnike madžarske narodne skupnosti, zaprla vse mejne prehode za vstop na njeno ozemlje (Veleposlaništvo Republike Slove­nije v Budimpešti 2020). To je dejansko pomenilo, da je bil od 17. marca pre-hod meje z Madžarsko za vse slovenske državljane – tako tudi za pripadnike madžarske narodne skupnosti v Sloveniji – onemogocen. Kmalu po uvedbi ukrepov za zajezitev širjenja virusa je PMR opravil telefonski intervju s predsednikom osrednje krovne organizacije Madžarov v Sloveniji (PMSNS) Ferencem Horváthom, ki je hkrati tudi poslanec madžar­ske narodne skupnosti v Državnem zboru Republike Slovenije. V intervjuju, ki je bil objavljen 26. marca 2020, je predsednik PMSNS med drugim povedal, da so po njegovem mnenju minimalne možnosti, da bi življenje madžarske skupnosti zaživelo pred avgustom 2020. Predsednik je hkrati obljubil, da bo PMSNS skupaj z ZKMN stopil v stik z madžarskimi društvi in jim nudil vso pomoc, da bi ti cim lažje zaceli z delovanjem, ko bo to ponovno možno (Fehér 2020). Obljuba je bila nekaj dni kasneje izpolnjena, ko sta v pismu, poslanem vsem madžarskim manjšinskim društvom, predsednik PMSNS in direktor ZKMN sporocila, da so zaradi pandemije prisiljeni preklicati kulturne in ostale prireditve ter da bodo v tem prehodnem casu pozornost namenili nacrtovanju programov. Hkrati sta v pismu še obvestila društva, da Urad za nacionalno politiko pri madžarski vladi (Nemzetpolitikai Államtit­kárság), ki sicer gmotno podpira izvajanje dolocenih programov v zamejstvu, ne bo organiziral in tudi ne bo podprl nobene prireditve do 31. avgusta 2020 (MNMI – ZKMN 2020). Madžarska je torej s 17. marcem zaprla mejne prehode za potniški promet, izjema so bili le dnevni migranti iz obmejnih obmocij in madžarski državljani, ki so se vracali v domovino iz tujine. Ker sta bila oba odprta mejna prehoda na južnem delu slovensko-madžarske meje, so morali prebivalci z Gorickega in v Porabju živeci Slovenci narediti veliko daljšo pot, da bi v naj­nujnejših primerih lahko preckali mejo. Zaradi tega sta se zunanja ministra Slovenije in Madžarske na pobudo madžarske narodne skupnosti v Prekmurju in slovenske manjšine v Porabju dogovorila, da bosta državi odprli dodatna maloobmejna mejna prehoda, in sicer mejna prehoda Hodoš–Bajánsenye in Cepinci–Verica/Kétvölgy (Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije 2020b).8 Na zacetku aprila so krovna organizacija Madžarov v Prekmurju (PMSNS) in obcinske madžarske samoupravne narodne skupnosti v skupni izvedbi vsem gospodinjstvom na narodnostno mešanem obmocju razdelile zašcitne maske. Ob tej priložnosti so izdale tudi skupno izjavo, v kateri so navedle naslednje (Muravidéki Magyar Önkormányzati Nemzeti Közösség 2020e): 8 Mejni prehod Cepinci – Verica so kmalu zatem zaprli, ker so zainteresirani po na­vedbah pristojnih madžarskih organov v povprecju manj kot enkrat dnevno preckali mejo. Zaradi zajezitve širjenja pandemije koronavirusa ter na podlagi Odloka o zacasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na jav­nih mestih in površinah v Republiki Sloveniji in posledicno obve­zni uporabi zašcitnih mask v zaprtih javnih prostorih, Pomurska madžarska samoupravna narodna skupnost skupaj z Madžarsko samoupravno narodno skupnostjo Obcine Lendava, z Madžarsko samoupravno narodno skupnostjo Obcine Dobrovnik, z Madžar­sko narodno samoupravno skupnostjo Obcine Moravske Toplice, z Madžarsko samoupravno narodno skupnostjo Obcine Hodoš, z Madžarsko narodno samoupravno skupnostjo Obcine Šalovci in Pomurskim madžarskim mladinskim društvom podarja vsakemu gospodinjstvu v narodnostno mešanih naseljih Prekmurja eno pralno masko. Z današnjim dnem so se pricele priprave. Predvi­doma bo v tednu ali dveh vsako gospodinjstvo prejelo pripadajoc paket. Ostanite doma, pazite nase in na socloveka! Zaradi epidemije bolezni covid-19 so s svojim splošnim operativnim delom zacasno prenehale tudi obcinske madžarske samoupravne narodne skupnosti. Kot je že bilo omenjeno, so prireditve v pocastitev madžarskega nacionalnega praznika ob 15. marcu odpadle v dvojezicnih obcinah Lendava, Dobrovnik in Moravske Toplice. Poleg omenjenih proslav so bile obcinske madžarske narodne samouprave zaradi pandemije prisiljene odpovedati še druge programe. Tako je Madžarska samoupravna narodna skupnost Obcine Lendava (MSNSOL) odpovedala že tradicionalno prireditev v spomin na Györgya Zalo, velikega kiparja, ki se je rodil v Lendavi. Tudi Madžarska samo­upravna narodna skupnost Obcine Dobrovnik (MSMSOD) je bila prisiljena odpovedati eno od svojih tradicionalnih prireditev, razstavo velikonocnih pirhov. Poleg tega so v Dobrovniku imeli v nacrtu do junija 2020 postaviti skedenj pri etnografsko-turisticni Hiši Györgya Dobronokija, kar naj bi se po besedah predsednice MSMSOD zavleklo v oktober istega leta (Tomka 2020a, 2–3). Tudi v madžarskih narodnostnih samoupravah na Gorickem so se sre-cevali s podobnimi težavami kot v Lendavi in Dobrovniku. Zaradi epidemije so odpadle tradicionalne prireditve, kot so prikaz mlatenja pšenice v Domanj­ševcih (obcina Šalovci), srecanje v Krplivniku, ki je že tradicionalna otvori­tvena prireditev ob dnevu »Orség« v širši regiji, predvsem na Madžarskem (obcina Hodoš), in tekmovanje v kuhanju bograca v Pordašincih (obcina Moravske Toplice). Zaradi pandemije so se tudi obnovitvena dela pri Škerla­kovi hiši v Krplivniku, kjer se nahaja etnografski muzej, zamaknila v poletje 2020 (Abraham & Horvat 2020, 2–3). Vec pripadnikov madžarske skupnosti je v tem casu zaprosilo narodno­stne organizacije (predvsem krovno politicno organizacijo) za pomoc ozi­roma so se obrnili nanje z razlicnimi vprašanji. Zaradi zacetka spomladanskih poljskih opravil je bilo vec prošenj za posredovanje pri iskanju rešitve precka­nja meje, ker je bil sleherni dan pomemben za opravljanje kmetijskih del na njivah.9 Posredovanja so bila uspešna in kmetje so lahko nemoteno opravili potrebna dela na poljih. V prvih dneh po zaprtju meje je bilo tudi vec prošenj od posameznikov iz obeh držav, torej Slovenije in Madžarske, da se zagotovi preckanje meje zaradi delovnih obveznosti (intervjuji 9–14). Predstavniki narodnih skupnosti so ocenili medsebojno sodelovanje v casu prvega vala epidemije za konstantno. Podobno so menili tudi o sodelo­vanju z narodnostnimi zavodi, ceprav je bilo izreceno tudi mnenje, da bi lahko strokovne ustanove naredile marsikdaj vec pri iskanju stikov z obcinskimi samoupravnimi narodnimi skupnostmi. Obcinske samoupravne narodne skupnosti so izrazile zadovoljstvo tudi glede sodelovanja z obcinskimi vodstvi. V primeru stikov z zdravstvenimi ustanovami pa po izjavah predstavnikov madžarske manjšine naj ne bi bilo vedno primernega odziva (intervjuji 9–14). 4.3 Obcinske madžarske samoupravne narodne skupnosti in krovna organizacija Madžarov v Sloveniji (Pomurska madžarska narodna samoupravna skupnost) v casu drugega vala epidemije od 19. oktobra 2020 do 15. junija 2021 Slovenija oziroma Vlada Republike Slovenije je drugi val epidemije razglasila 19. oktobra 2020 (Vlada Republike Slovenije 2020), še pred tem pa je sprejela sveženj ukrepov, ki so Slovenijo razdelili glede na okuženost po statisticnih regijah. Najbolj okužene regije so se obarvale rdece (to so bile regije, ki so v zadnjih štirinajstih dneh zabeležile vec kot 140 okuženih na 100.000 prebival­cev), manj okužene pa oranžno. Zelenega obmocja v oktobru 2020 v Sloveniji ni bilo (vec). V rdecih regijah je bila odrejena obvezna nošnja zašcitnih mask tudi na prostem, prepovedani so bili uporaba športnih objektov, zbiranje ljudi nad deset tudi zasebno, pa tudi vse prireditve in verski obredi. V rdecih regijah je vlada z odlokom zaprla fitnes centre in gostinske lokale (z izjemo osebnega prevzema in dostave), omejila pa je tudi delovanje frizerskih, kozmeticnih in ostalih storitvenih salonov na najvec eno stranko v prostoru. Z manjšimi izjemami (služba, opravljanje gospodarske/kmetijske dejavnosti, korišcenje turisticnih bonov ipd.) je bilo prepovedano prehajanje med rdecimi conami. Prebivalci oranžnih con so lahko prehajali prosto (MMC RTV SLO 2020). Hkrati so od ponedeljka, 19. oktobra 2020, za celotno obmocje Slovenije odre­dili izobraževanje na daljavo za vse ucence višje stopnje osnovne šole in dijake srednjih šol, naslednji dan pa je bila uvedena še policijska ura, torej prepoved 9 Kar nekaj slovenskih državljanov obdeluje velike kmetijske površine na madžarski strani meje, ki jih imajo v najemu. gibanja na prostem med 21. uro zvecer in 6. uro naslednjega dne (Szolarics Nad 2020, 7). Vsi navedeni ukrepi so enako prizadeli vse prebivalce Slovenije, pripadnike madžarske narodne skupnosti oziroma prebivalce obmejnega, slovensko-madžarskega prostora pa so še dodatno prizadeli predpisi v zvezi s preckanjem meje oziroma vracanjem iz tujine. Policija je namrec zaradi preprecevanja širjenja novega koronavirusa že ob prvih okužbah marca 2020 vzpostavila poseben režim prehajanja državnih meja. Ta je dolocal pogoje za vstop tujcev oziroma slovenskih državljanov v državo ozirom za izstop iz nje ne samo na meji s Hrvaško, temvec tudi na notranji schengenski meji z Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Na schengenski meji so postavili kontrolne tocke na cestnih povezavah na mejnem obmocju, ki so se z Madžarsko prekinile šele 22. maja 2021 (Ministrstvo za notranje zadeve, Prehajanje državne meje med epidemijo zaradi koronavirusa). Madžarska je nadzor na schengenski meji s Slovenijo odpravila mesec dni kasneje, 23. junija. Ob tej priložnosti so prebi­valci z obeh strani meje na mejnem prehodu Magyarszombatfa – Prosenja­kovci organizirali srecanje s piknikom (Vas Népe 2021, 1). Sicer pa se je madžarska narodna skupnost v Sloveniji že 1. septembra 2020 soocila z novim režimom na meji med Slovenijo in Madžarsko, saj je Madžarska s tem dnem zaradi narašcanja števila okužb z novim koronavi­rusom znova zaprla svoje meje za tuje državljane, tudi slovenske. Kljub zao­strenim pogojem je madžarska vlada dnevnim migrantom z obeh strani meje obmejnega prostora omogocila preckanje meje pod dolocenimi pogoji. Tako so lahko dnevni migranti iz Slovenije (in ostalih sosednjih držav) s potrdilom o zaposlitvi pri madžarskem delodajalcu vstopili na Madžarsko pod pogojem, da državo nato zapustijo najkasneje v 24 urah in se gibljejo v najvec 30-kilo­metrskem pasu od meje. Podobna ureditev je veljala za madžarske dnevne migrante, ki so prihajali iz 30-kilometrskega pasu na madžarski strani na delo v Slovenijo. Ti so se nato lahko vrnili brez odrejene karantene, ce države niso zapustili za vec kot 24 ur. Opisani novi režim na meji je za sabo potegnil še zaprtje manjših mejnih prehodov, tako da so s 1. septembrom 2020 na slo­vensko-madžarski meji bili odprti le trije mejni prehodi, in sicer Pince – Tor-nyiszentmiklós, Dolga vas – Rédics in Hodoš – Bajánsenye (Vestnik 2020). Predvsem na pobudo lokalnih politikov so 5. septembra 2020 za slovenske in madžarske državljane omogocili prestop meje na mejnem prehodu Cepinci – Kétvölgy vsak dan med 6.00 in 18.00, dva dni kasneje (7. septembra) pa so izkljucno zaradi olajšanja prevoza ucencev iz Madžarske v Dvojezicno osnovno šolo Prosenjakovci za starše oziroma skrbnike teh šolarjev odprli mejni prehod Prosenjakovci – Magyarszombatfa, in sicer zjutraj med 7.00 in 8.00 ter popoldne med 14.00 in 15.00 (Tomka 2020b, 5). Zgoraj opisani ukrepi ob drugem valu epidemije obcinske madžar­ske narodnostne samoupravne skupnosti vec ni tako mocno presenetili kot razglasitev prvega vala, novim razmeram so se poskušali prilagajati ob upoštevanju covidnih razmer in predpisov. Kljub temu pa je iz intervjujev, ki so bili opravljeni z vsemi petimi predsednicami/predsedniki obcinskih madžarskih samouprav, razvidno, da so zaradi drugega vala epidemije bili prisiljeni odpovedati marsikateri nacrtovani program. Tako je vseh pet obcin­skih narodnostnih samouprav leta 2021 odpovedalo prireditve ob pocastitvi madžarskega nacionalnega praznika 15. marec, le krovna politicna organi­zacija PMSNS je na predvecer praznika, 14. marca, pripravila spletno prire­ditev ob spominu na marcno revolucijo in osvobodilni boj leta 1848/1849. Dan pred tem so predstavniki Madžarov v Sloveniji in gosti v ožjem krogu pri spominskih obeležjih po Prekmurju položili tudi vence (Tomka 2020c, 2–3). Dodatna analiza po obcinskih madžarskih samoupravah pokaže, da so jim po eni strani v glavnem odpadle prireditve, ki so jih nameravali izvesti pozno jeseni 2020 ali pa v prvi polovici leta 2021, po drugi strani pa prireditve, ki so jih nacrtovali skupaj s partnerji iz Madžarske. Zelo dolgo bi naštevali vse tiste prireditve, ki so jih obcinske madžarske samoupravne narodne skupnosti v svojih programih nacrtovale, pa jim jih zaradi epidemije ni uspelo izvesti. Za lažje razumevanje opisane situacije sledi navedba le nekaterih neizvedenih prireditev oziroma programov. Madžarska samoupravna narodna skupnost Obcine Hodoš na primer ni uspela izvesti obdarovanje otrok ob Miklavževem, prav tako ni prišlo do sicer že tradicionalne skupne seje s samoupravo naselja Bajánsenye iz sosednje Madžarske. Madžarska skupnost v Obcini Moravske Toplice ni uspela izvesti že tradicionalne prireditve v pocastitev redovnika Flórisa Kühárja, prav tako ne cesanje perja v Središcu. Madžarska samouprava v obcini Šalovci, ki dejansko domuje v naselju Domanjševci, ni uspela izpeljati kulinaricne prireditve kuhanja bograca, ki ga organizirajo skupaj z nogome­tnim društvom iz naselja. Nasploh so bile vecino kulinaricnih prireditev naro­dnostne samouprave priseljene odpovedati, na primer v Žitkovcih v obcini Dobrovnik, kuhanje bograca v Pordašincih (obcina Moravske Toplice) itd. Kljub težki situaciji zaradi pandemije pa so madžarske samoupravne narodne skupnosti ob upoštevanju predpisov in prilagajanju novim razmeram uspele izpeljati kar nekaj prireditev. Programi so bile izvedeni kot koroni prijazne prireditve, na primer razne gledališke predstave pri etnografski hiši oziroma domanjševski domaciji (intervjuji 15–19). Kot primer dobre prakse prilaga­janja novim razmeram bi omenili prireditev ob spominskem dnevu Györgya Zale, v Lendavi rojenega kiparja svetovnega slovesa. Omenjena prireditev se je od leta 2008 vsako leto izvajala v mesecu aprilu. Leta 2020 je zaradi prvega vala epidemije odpadla, leta 2021 pa je lendavska madžarska samouprava ob podpori ZKMN in Galerije-Muzeja Lendava pripravila dokumentarni film z naslovom »Po sledeh Györgya Zale«, ki je dosegljiv na kanalu YouTubu (Far­kas 2021a, 3). Izvajanje programov madžarskih narodnostnih samoupravnih skupno­sti je tesno povezano z nevladnimi, civilnimi organizacijami oziroma društvi, ki delujejo na obmocju dvojezicnih obcin. Predsedniki narodnostnih samou­prav so v pogovorih poudarili, da so samouprave odlicno sodelovale z nevla­dnimi/civilnimi organizacijami do prvega vala epidemije. Zaradi koronskih ukrepov je to sodelovanje za slabe tri mesece zastalo, nato pa ponovno oživelo, vendar le za kratek cas, saj je razglasitev drugega vala epidemije onemogocila nadaljnje delovanje društev s samoupravami (intervjuji 15–19). Bistveno manj težav pa so imele madžarske samoupravne narodne skupnosti pri naložbah v svojo infrastrukturo. Ceprav je izbruh epidemije vplival (tudi) na izvajanje del pri najvecji naložbi Madžarov v Lendavi v tem mandatnem obdobju (2018–2022), to je na ureditvi etnografske hiše v naselju Dolina, pa so kljub temu v casu koronske krize uspešno nadaljevali obnovi­tvena dela tako v okolici kot v notranjosti hiše. Tudi v Domanjševcih so v casu epidemije nadaljevali z urejanjem okolice etnografske hiše, poleg tega pa so uspešno zakljucili dela na ureditvi prostorov za kmetijsko razstavo. Madžarski narodnostni samoupravi v Dobrovniku in na Hodošu sta v casu pandemije covida-19 zakljucili ureditev skednja pri etnografski hiši Györgya Dobrono­kija v Dobrovniku in obnovitev etnografske hiše v Krplivniku, naselju, ki leži v obcini Hodoš. Zaradi koronavirusa pa ne v Dobrovniku ne v Krplivniku še niso uradno odprli nove pridobitve (intervjuji 15, 16, 18, 19). Po mnenju predstojnikov obcinskih madžarskih samouprav je najvecjo škodo zaradi epidemije utrpelo prekomejno sodelovanje, tako imenovani madžarsko-madžarski odnosi (madž. magyar-magyar kapcsolatok). Kot se je slikovito izrazila predsednica Madžarske samoupravne narodne skupnosti Obcine Lendava, »ni bilo vec vabil iz Madžarske« (intervju 15). Kot je že bilo navedeno, je po uvedbi Schengena obmejni prostor zaživel in ljudje ob meji so zaceli živeti z mejo in izkorišcati prednosti obmejnega prostora. Vse to sta pandemija in posledicno zaprtje meje pretrgala. Na zeleni meji so se pojavile cestne prepreke, ki so preprecevale prehod iz ene države v drugo, zaradi cesar so trpeli tako posamezniki kot samouprave. Mejo so lahko prekoracili le z dovoljenjem na tocno dolocenih mejnih prehodih, kjer so jih kontrolirali, kar je, kot je omenil tudi predsednik Madžarske samoupravne narodne skupnosti Obcine Šalovci, spominjalo na neke že pozabljene case (intervju 18). Vseh pet obcinskih samouprav je v preteklosti, v predpandemicnem casu, izoblikovalo plodno sodelovanje z obcinskimi samoupravami na madžarski strani meje, organizirale so skupne programe, mnogi med temi so se izvajali na obeh stra­neh meje (npr. razni pohodi, kulinaricne prireditve itd.). Vsega tega je bilo s pojavom koronavirusa naenkrat konec (intervjuji 15–19). Kot je že bilo omenjeno, so v prvem valu epidemije bolezni covid-19 s svojim splošnim operativnim delom obcinske madžarske samoupravne naro­dne skupnosti zacasno prenehale. V drugem valu epidemije se to ni zgodilo, sodelavci obcinskih samouprav so svoje delo opravljali v prostorih samou­prav. Novim razmeram so prilagodili tudi seje svetov obcinskih narodnostnih samouprav in tako so v treh od petih obcinskih samouprav (Lendava, Dobrov­nik in Hodoš) del sej imeli prek aplikacije Zoom, svetniki dveh samouprav (Moravske Toplice in Šalovci) pa so se še naprej srecevali osebno, s tem, da so upoštevali aktualne koronske predpise. Kljub vsemu pa so si vsi predsedniki obcinskih madžarskih samouprav enotni v mnenju, da so zaradi epidemije bolezni covid-19 mocno trpeli predvsem osebni stiki in da bodo šele cez leta lahko ocenili dejanski vpliv pandemije na delovanje samouprav (intervjuji 15–19). Do podobnih zakljuckov je prišel tudi predsednik PMSNS. V televizij-ski oddaji Težišce (Súlypont) je predsednik krovne politicne organizacije na novinarsko vprašanje o tem, kako je krovna samouprava preživela leto in pol epidemiološke situacije oziroma katere spremembe je koronavirus prinesel v življenje skupnosti, med drugim povedal (Lorincz 2021): Najvecja sprememba se je zgodila na podrocju srecevanja z ljudmi. Lansko leto je bilo odpovedanih veliko takih programov. Letos smo uspeli izvesti Pomurski galop, zahtevno množicno prireditev, ki je požela velik uspeh. Pokazalo se je, kako zelo ljudje potrebujejo sre-cevanje drug z drugim. Politiko je situacija manj prizadela, saj so bili izvedeni številni dogovori, a morda ne v tako širokem krogu kot prej. Tudi konference preko aplikacije Zoom so se dobro obne­sle. V sami dejavnosti PMSNS ni bilo vecjih sprememb. Prilagoditi smo se morali epidemiološki situaciji. Delo je pogosto potekalo teže, saj smo si morali izmisliti nove zadeve. Za razliko od obcinskih madžarskih narodnostnih samouprav pa je krovna organizacija PMSNS, tudi zaradi obilice denarnih sredstev tako iz Slo­venije kot iz Madžarske, v preteklem letu in pol imela ogromno projektov. V omenjenem intervjuju je predsednik o tem povedal naslednje (Lorincz 2021): Kar pa zadeva naloge, so te zelo razvejane. Imamo številne take pro-jekte – kakšnih 30 jih je – ki jih poskušamo sproti udejanjiti. Med njimi so seveda manjši in vecji, zmeraj pa skušamo biti na preži in išcemo nove možnosti. Hvala bogu imamo z obema vladama zelo dober odnos in seveda iz tega izhajajo projekti ter dvostranske naloge. Kolegi so precej obremenjeni. Po mojem prepricanju je na PMSNS v zadnjem letu oziroma letu in pol toliko projektov, kot jih še nikoli ni bilo. Med vecjimi projekti PMSNS je treba omeniti vzorcno kmetijo, ki bo delovala kot neprofitna organizacija, radmožanski Center za zgodnji razvoj otrok in ureditev dijaškega doma in prenocišca v Dolgi vasi. V primeru Centra za zgodnji razvoj otrok bo šlo za vecgeneracijsko hišo, v kateri nacrtu­jejo programe za vse, od najmlajših do najstarejših. Kar pa zadeva dijaški dom in prenocišca v Dolgi vasi, je PMSNS stavbo kupila aprila 2021 in jo namerava temeljito obnoviti. Z deli bodo po nacrtih zaceli na tistem delu stavbe, kjer bo deloval hostel oziroma prenocišce (Lorincz 2021; Muravidéki Magyar Önkor­mányzati Nemzeti Közösség 2021a). Sicer pa je tudi sam predsednik PMSNS, podobno kot ostali predsedniki obcinskih samouprav, izpostavil, da mu je bistveno bliže to, ko se z ljudmi osebno sreca in se tako dogovori o razlicnih zadevah (Lorincz 2021). 4.4 Delovanje poslanca madžarske narodne skupnosti v Državnem zboru Republike Slovenije v casu prvega in drugega vala epidemije Ker funkcijo poslanca madžarske narodne skupnosti v Državnem zboru Republike Slovenije od leta 2018 opravlja ista oseba kot funkcijo predsednika osrednje krovne organizacije Madžarov v Sloveniji (PMSNS), v nadaljeva­nju sledijo zgolj tiste aktivnosti, ki jih je Ferenc Horváth opravil v funkciji poslanca.10 Podobno kot ostale narodnostne organizacije je tudi poslanska pisarna Ferenca Horvátha na zacetku meseca marca 2020 prek madžarskih manjšin­skih medijev obvestila prebivalstvo, da so ukinili osebno poslovanje s stran­kami in da so do nadaljnjega dosegljivi le po telefonu ali elektronski pošti (Népújság 2020a, 12). Poslanec Horváth je tudi v tej funkciji takoj po izbruhu pandemije spo­mladi leta 2020 posredoval pri pristojnih slovenskih in madžarskih organih glede možnosti preckanja meje pri opravljanju kmetijske dejavnosti, v pri­meru nemotenega preckanja meje tako imenovanih dnevnih migrantov in še v nekaterih drugih primerih. Bil je tudi v stalnem stiku z vodstvi sosednjih županij Vas in Zala ter s predstavniki porabskih Slovencev (pogovor s poslan­cem Horváthom je bil opravljen dvakrat). Tudi kasneje je veckrat ukrepal pri pristojnih organih obeh držav zaradi preckanja meje. Tako je septembra 10 Pri tem je treba opozoriti na to, da je Komisija za preprecevanje korupcije (KPK) apri-la 2019 zavzela stališce o nezdružljivosti obeh funkcij Ferenca Horvátha (poslanca v Državnem zboru Republike Slovenije in predsednika Pomurske madžarske samou­pravne narodne skupnosti). Horváth je od KPK prejel tudi opozorilo, s katerim mu je ta naložila, da se odrece eni ali drugi funkciji. Poslanec zahtevi KPK ni prisluhnil, zato je komisija na svoji spletni strani objavila dokument o nezdružljivosti funkcij, sta­lišce komisije, poziv k ukrepanju in ugotovitve komisije glede nezdružljivosti funkcij. Horváth je nato vse te dokumente izpodbijal na upravnem sodišcu in predlagal njiho­vo odpravo. V zadevi še ni bila izdana pravnomocna sodba (Fehér 2021a). 2020 pri zunanjem ministru Madžarske uspel urediti, da so zaradi šolarjev iz Madžarske odprli mejni prehod Prosenjakovci – Magyarszombatfa (Horváth 2020a, 3), na javnem posvetu o protikoronskih ukrepih na Brdu pri Kranju, ki ga je organiziral predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, pa se je v svojem govoru dotaknil tudi preckanja slovensko-madžarske meje, ki je bilo zelo oteženo (Horváth 2021, 3). 10. aprila 2020 je madžarski zunanji minister Péter Szijjártó sporocil jav­nosti, da bo Madžarska ob pandemiji bolezni covid-19 nudila pomoc v obliki medicinske opreme madžarskim zamejskim skupnostim in obmocjem, kjer te skupnosti živijo, tako tudi prekmurskim Madžarom oziroma Prekmurju. Pošiljka medicinske pomoci, ki je vsebovala kirurške maske, zašcitna ocala, varovalne obleke, zašcitne rokavice, kape, vizirje, zašcitno obutev in vecjo kolicino sredstev za dezinfekcijo, je bila prepeljana v Splošno bolnišnico v Murski Soboti. Pri vzpostavitvi stikov med bolnišnico in madžarsko vlado je s svojim angažmajem pripomogel tudi poslanec Horváth (Lovric Magyar, 2020). V kolumnah, ki jih Ferenc Horváth enkrat mesecno kot poslanski dnev­nik objavi v Népújságu, casopisu madžarske narodne skupnosti, je ob koncu leta 2020 zapisal, da kot najvecji politicni uspeh preteklega leta beleži to, da je uspel podpisati dogovor z Vlado Republike Slovenije, kar bo v naslednjih letih za narodnost in za dvojezicno obmocje pomenilo veliko priložnost za razvoj (Horváth 2020b, 3). Na podlagi dogovora med poslancem in Vlado Republike Slovenije se je nato v letu 2021 zacel izvajati Program spodbujanja gospodar­ske osnove madžarske narodne skupnosti v obdobju 2021–2024 (Muravidéki Magyar Önkormányzati Nemzeti Közösség 2021b). V casu drugega vala epidemije je Državni zbor Republike Slovenije izglasoval spremembe in dopolnitve Zakona o volitvah v Državni zbor Repu­blike Slovenije, ki med drugim doloca nov nacin volitve poslancev obeh narodnostnih skupnosti. Po novem bodo volitve poslancev italijanske in madžarske narodne skupnosti potekale po enokrožnem vecinskem volilnem sistemu namesto tako imenovanega sistema Borda, ki je bil v veljavi pred tem. O samem volilnem sistemu se je morala opredeliti tudi krovna organizacija PMSNS, ki ni bila enotnega mnenja, vendar se je vecina clanov odlocila za volitve z navadno vecino. Novi nacin volitve poslancev v Državni zbor Repu­blike Slovenije je za sabo potegnil tudi spremembo podpore kandidatov. Po novem bo moral kandidat za poslanca narodnosti zbrati podporo oziroma podpise 1,5 % vseh tistih, ki so bili zavedeni v narodnostnem volilnem ime­niku na prejšnjih volitvah (Fehér 2021b). 5 Delovanje Zavoda za kulturo madžarske narodnosti in kulturnih društev v casu prvega in drugega vala epidemije bolezni covid-19 Za promocijo madžarske kulture v Sloveniji je zadolžen ZKMN, pod okri­ljem katerega deluje še Center Bánffy, kjer se nahajata madžarski knjigarna in kavarna. Tudi ZKMN je, podobno kot ostale madžarske manjšinske insti­tucije, 13. marca 2020 obvestil javnost, da do nadaljnjega zapira svoja vrata za zunanje obiskovalce. Zaprli so razstave in odpovedali predstave, prireditve, okrogle mize, izobraževanja, literarno-knjižne aktivnosti itd. Ker je bila ote­žena dostava casopisov in knjig iz Madžarske, so s ponedeljkom, 16. marca 2020, zaprli tudi Center Bánffy, v okviru katerega deluje knjigarna (intervju 1). Center Bánffy s knjigarno in kavarno je svoja vrata na novo odprl šele 6. maja 2020. S tem je bil omogocen nakup madžarskih knjig in madžarskih casopisov, ki izhajajo na Madžarskem (Bence 2020, 3). V poletnih mesecih leta 2020 so na notranjem dvorišcu centra uspeli skoraj v celoti izvesti glas­bene vecere v okviru programa Bánffy Nights. Ob razglasitvi drugega vala epidemije oktobra 2020 so bili Center Bánffy s knjigarno in kavarno ponovno prisiljeni zapreti. Na sreco je zaprtje trajalo le krajši cas, nato pa so postopoma zaceli uvajati storitve: sprva prodajo casopisov, nato prodajo knjig, na koncu pa je ob upoštevanju predpisov svoja vrata odprla tudi kavarna (intervju 20). ZKMN je bil med tistimi ustanovami madžarske narodne skupnosti v Sloveniji, ki se je soocil z najvecjimi težavami zaradi epidemije, saj je kul­turno življenje obstalo na vseh podrocjih, še posebej v okviru ljubiteljske dejavnosti, kjer se je prekinilo konstantno delo društev in kulturnih sekcij. Posebej je treba izpostaviti težave glede prekinitve strokovnih stikov, ki so bili v preteklem obdobju prakticno dnevni (npr. pri pripravi etnografskih razstav, dramskih produkcij itd.). Zaradi nastale situacije je prišlo do nepremostljivih težav pri izvajanju ljubiteljske, etnografske in druge dejavnosti na podrocju kulture. Zavod je sicer v casu pred covidom koordiniral in usmerjal delo deve­tindvajsetih društev z narodnostno mešanega obmocja, ki so se ljubiteljsko ukvarjali predvsem z madžarsko kulturo. Po prvem valu epidemije so se k dejavnostim vrnila predvsem društva, ki so že pred marcem 2020 delovala na visokem nivoju in so svoje uspešno delo želela nadaljevati (npr. ljudski pevci iz Dobrovnika in Kapce). Brez vecjih težav so oba vala epidemije prebrodila tudi društva, ki se ukvarjajo predvsem z rocnimi vezeninami, saj so po eni strani lahko delali posamezno in doma, po drugi strani pa sta kar dva mentorja doma iz Prekmurja in jih posledicno zaprtje mej ni preprecilo dela. So pa težave na Gorickem, ker mentor, ki je še pred epidemijo vodil delo tamkajšnjih žena, ne opravlja vec tega dela. Najvecje težave so se pojavile pri folklornih sku­pinah. Madžarska narodna skupnost oziroma narodnostno mešano obmocje ima dokaj dobro razvejano mrežo folklornih skupin, ki delujejo vse od vrtcev, prek šol do seniorjev. Delovanje teh skupin je epidemija še posebej prizadela in v casu intervjuja z direktorjem ZKMN (7. oktober 2021) folklorna društva še niso delovala. Problem folklornih skupin je vecplasten, po eni strani so predpisi kontradiktorni, saj so, kot je poudaril direktor ZKMN, na primer od clanov kulturnih društev, za razliko od športnih društev, zahtevali nošenje mask med vajami.11 Po drugi strani pa vecina folklornih skupin deluje v sklopu dvojezicnih vzgojno-izobraževalnih zavodov, zunanji mentorji – plesalci pa zaradi navodil niso smeli izvajati krožkov na šoli (intervju 20). Kljub navedenim težavam je ZKMN že v casu prvega vala epidemije zacel s pripravami razlicnih scenarijev za obdobje, ko bo življenje ponovno normalno steklo. Tako v letu 2020 kot tudi v letu 2021 so uspeli izvesti poletne tabore za otroke, s to razliko v primerjavi z leti pred covidom, da so jih orga­nizirali izkljucno v Prekmurju.12 Poleg taborov so poleti 2020 uspeli izvesti nekaj vecjih prireditev, med katerimi je treba posebej izpostaviti gostovanje priznane folklorne skupine Magyar Állami Népi Együttes, ki je konec avgusta nastopila v Lendavi in v Domanjševcih (Abraham 2020c, 6). Poleg izvajanja ljubiteljskih kulturnih dejavnosti je izbruh bolezni covid­19 mocno prizadel še gledališko dejavnost. Tako v letu 2020 kot tudi v prvi polovici leta 2021 so odpadle abonmajske gledališke predstave, šele septembra 2021 je bila v gledališki in koncertni dvorani v Lendavi uprizorjena igra »A falu rossza« v izvedbi gledališcnikov iz Madžarske (Intervju 20). Madžarska skupnost ima dolgo tradicijo tudi na podrocju priprav lastnih gledaliških predstav. Gledališko društvo LESzSz, ki jo sestavljajo mladi iz narodnostno mešanega obmocja v Prekmurju, se je v poletnih mesecih leta 2020 pripra­vljalo na predstavo, ki so jo nameravali širšemu obcinstvu predstaviti na zacetku oktobra istega leta. Zaradi zdravstvene situacije so jo v zadnjem hipu morali odpovedati (LESzSz Társulat 2020). Epidemija bolezni covid-19 je zelo mocno prizadela sodelovanje med ZKMN in dvojezicnimi šolami. ZKMN namrec (so)financira šolske dejavnosti oziroma krožke, ki so povezani z madžarsko narodnostjo, na nacin, da pokri­vajo stroške mentorjev, katerih vecina ni zaposlena na šolah, ampak prihajajo od zunaj. Navodila ministrstva za šolstvo za ponovno odprtje šol pa niso dovoljevala izvajanja krožkov, ki jih vodijo zunanji mentorji. Zaradi tega se razen redkih izjem13 v letu 2020 in v prvi polovici leta 2021 niso izvajali krožki oziroma dejavnosti folklore, pevskih zborov, gledališcnikov, rokodelcev itd. 11 Tako so na primer od clanov folklornih skupin zahtevali nošenje maske, od judoistov pa ne. 12 Pred letom 2020 so del poletnih taborov za otroke organizirali tudi v maticni državi, se pravi na Madžarskem. 13 Na Dvojezicni osnovni šoli Prosenjakovci so ob koncu šolskega leta 2020/21 ob upo­ števanju predpisov izvedli loncarski krožek. pod vodstvom zunanjih mentorjev na dvojezicnih osnovnih šolah (intervjuja 20 in 21). Kljub navedenim težavam pa je ZKMN uspešno izvedel vec tekmovanj za osnovnošolce in srednješolce iz dvojezicnega obmocja v letih 2020 in 2021. V šolskem letu 2019/20 so sicer le delno, na šolskem nivoju, izvedli državno tekmovanje iz madžarskega jezika in književnosti »Petofi Sándor«. V nasle­dnjem šolskem letu pa sta bili izvedeni obe stopnji tekmovanja »Petofi Sán­dor«, torej šolska in nato državna, priznanja pa so bila izrocena v prisotnosti dveh pisateljic iz Madžarske (Farkas 2021b, 4). Tudi recitatorsko tekmovanje v madžarskem jeziku za osnovne in srednje šole je bilo izvedeno le na šolski ravni, skupnega prekmurskega »finala« pa ni bilo. Dogodek skupnega reciti­ranja ob dnevu madžarskega pesništva je odpadel, a so namesto tega organizi­rali online recitiranje in prispele posnetke objavili na YouTube kanalu ZKMN (intervju 20). So pa za razliko od navedenih programov v casu drugega vala epidemije (v šolskem letu 2020/21) v celoti izvedli literarno tekmovanje za priznanje Sándorja Szúnyogh, priznanja pa so podelili virtualno ob obletnici smrti pesnika v mesecu januarju 2021 (Farkas 2021c, 4). Nekaterim narodnostnim organizacijam in posameznikom se je uspelo prilagoditi novim okolišcinam in so s pomocjo družbenih medijev poskušali navezati stike s pripadniki madžarske skupnosti. Omenjeno je že bilo, da je razstava velikonocnih pirhov v Dobrovniku odpadla zaradi virusa SARS­-CoV-2. So se pa organizatorji prilagodili novim razmeram in razstavo veliko­nocnih pirhov postavili v virtualni okvir, na Facebook stran Hiše rokodelstva iz Dobrovnika, in to tako leta 2020 kot leta 2021. Kot je za oddajo Hidak – Mostovi povedala vodja programa Anna Berden (Bobovec Szabó 2020a): Prilagoditi se moramo sedanjim okolišcinam, in ker je Facebook stran naše Rokodelske hiše tudi že doslej imela veliko sledilcev, smo se odlocili, da našo ponudbo obogatimo še s tem programom. Lahko povem, da je odziv dokaj dober, kajti doslej razstavlja 73 razstavljavcev iz Slovenije in drugih evropskih držav, fotografije pirhov pa so nam poslali celo iz Združenih držav Amerike. Možnosti, ki jih nudijo družbene in ostale oblike spletnih medijev, so znali izkoristiti predvsem pripadniki mlajših generacij. Tako je Pomursko madžarsko mladinsko društvo (PMMD) v mesecu aprilu 2020 zacelo s pred­vajanjem nadaljevanke o dogodivšcinah mladega fantica Kara Anthonyja v casu epidemije. Od 18. aprila 2020, ko so zaceli z emitiranjem prve epizode na Facebook strani društva, pa do 6. maja, ko je Kar Anthony »ugotovil, da so se omejitve olajšale«, so vsega skupaj predstavili šest epizod (MMISZ 2020). V dvojezicnih vrtcih na narodnostno mešanem obmocju je v casu pred epidemijo koronavirusa evangelicanska duhovnica Judit Andrejek vodila stalne glasbene delavnice. Ker po marcevski uvedbi omejevalnih ukrepov tudi vrtci niso delovali, je duhovnica Andrejkova s pomocjo krovne narodnostne organizacije PMSNS ustvarjala virtualne glasbene delavnice za malcke in nji-hove starše (Andrejek 2020). Kljub opisanim pobudam s strani mlajših pripadnikov madžarske naro­dne skupnosti pa je treba poudariti, da sta oba vala epidemije zelo mocna prizadela kulturno življenje manjšine, kajti v kulturnem življenju narodne skupnosti sodelujejo tudi precej starejši pripadniki manjšine. Ti so manj vešci uporabe sodobnih informacijskih tehnologij, kar bi jim lahko pomagalo pri delni premostitvi nastalih težav pri organizaciji kulturnih dejavnosti. Vecjo težavo je povzrocilo to, da kulturne skupine, v katerih starejše osebe sodelu­jejo (ljudski pevci, dramske in folklorne skupine itd.), zahtevajo skupne vaje z mentorji, cesar pa ukrepi niso dovoljevali. Zaradi navedenega se je bistveno zmanjšalo število programov po dvojezicnih vaseh, predvsem poleti 2021 je bilo sorazmerno malo prireditev, tudi zaradi možnih zapletov pri izpolnjeva­nju pogoja PTC.14 Zaradi nastale situacije je prišlo do nepremostljivih težav pri izvajanju ljubiteljske, etnografske in druge dejavnosti na podrocju kulture, kar bo po oceni ZKMN imelo daljnosežne posledice (intervju 20). 6 Dvojezicno šolstvo v Prekmurju in epidemija Posebnost dvojezicnega (slovensko-madžarskega) šolstva na dvojezicnem obmocju v Prekmurju je, da je obvezno za vse ucence na tem obmocju. Zapi­sano drugace, na narodnostno mešanem obmocju so le dvojezicne šole in ni enojezicnih slovenskih ali madžarskih šol (Komac 1999, 46–49). Na naro­dnostno mešanem obmocju Prekmurja je v šolskih letih 2019/20 in 2020/21 delovalo devet dvojezicnih vrtcev, pet dvojezicnih osnovnih šol in ena dvo­jezicna srednja šola z razlicnimi izobraževalnimi programi. Vertikalo šolanja v madžarskem jeziku v Sloveniji dopolnjuje Oddelek za madžarski jezik in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Dvojezicne osnovne šole v Prekmurju so v šolskem letu 2019/20 obi-skovali 803 ucenci, Dvojezicno srednjo šolo v Lendavi pa 284 dijakov (Király, Abraham, Szolarics & Horvát 2019, 6–7). V naslednjem šolskem letu se je v osnovne šole na narodnostno mešanem obmocju vpisalo 829 ucencev, v srednjo šolo pa 263 dijakov. Vec kot dobra polovica ucencev dvojezicnih osnovnih šol je v omenjenem šolskem letu obiskovala Dvojezicno osnovno šolo I. v Lendavi (535 ucencev), preostali osnovnošolci pa so bili ucenci dvo­jezicne osnovne šole v Genterovcih (80 ucencev), Dobrovniku (87 ucencev) in 14 Pogoj PCT – preboleli, cepljeni, testirani. Prosenjakovcih (102 ucencev). V Dvojezicno osnovno šolo II Lendava s pri­lagojenim ucnim programom je bilo v omenjenem šolskem letu vpisanih 25 ucencev (Király, Abraham, Szolarics & Bence 2020, 4–5; intervjuja 22 in 23). Po uvedbi schengenskega režima na mejah se je na podrocju dvojezic­nega šolstva v Prekmurju izoblikovala precedencna praksa, namrec vpis ucen­cev iz Madžarske v dvojezicne izobraževalne ustanove v Prekmurju. Prvotno je bilo takih primerov malo, pozneje se je število ucencev iz Madžarske precej zvišalo. V šolskem letu 2019/20 je dvojezicne osnovne šole v Prekmurju obi-skovalo 55 ucencev iz Madžarske, v šolskem letu 2020/21 pa že 69 ucencev. Med šolami še posebej izstopa Dvojezicna osnovna šola Prosenjakovci na Gorickem (v obcini Moravske Toplice), ki jo je v šolskem letu 2020/21 obi-skovalo kar 44 otrok iz sosednjih naselij na Madžarskem, kar pomeni blizu polovico vseh vpisanih na šolo. Na ostalih osnovnih šolah je bilo število otrok iz Madžarske naslednje: na Dvojezicni osnovni šoli Genterovci 14 ucencev in na Dvojezicni osnovni šoli Lendava I. 11 ucencev (intervjuji 2–5 in intervjuji 21–23). V casu prvega vala koronavirusa so vse vzgojno-izobraževalne institucije v Sloveniji zaprle svoja vrata, tudi dvojezicne, in so bile zaprte dva meseca, do 18. maja 2020. V šolskem letu 2020/21 oziroma v casu drugega vala epidemije pa so bile šole zaprte od 19. oktobra 2020 do 15. februarja 2021 in nato še v pomladanskem obdobju od 1. aprila do 11. aprila 2021. V tem casu je za vse ucence in dijake potekal pouk na daljavo, prek svetovnega spleta, s pomocjo e-ucilnic (Kustec et al. 2021, 8–9).15 Pri tem so se dvojezicne šole srecevale s podobnimi izzivi in problemi kot vse ostale vzgojno-izobraževalne institu­cije po Sloveniji (intervjuji 2, 4, 5). Na Dvojezicni osnovni šoli I Lendava so takoj marca 2021 izoblikovali tako imenovano mrežo medsebojne pomoci za »izgubljene« otroke, ki se niso vkljucevali v pouk na daljavo. To je konkretno pomenilo, da je razrednik s pomocjo svetovalne službe poiskal tiste družine in otroke, kjer so se v nastali situaciji pojavile težave, v samo reševanje težav pa so bili vkljuceni predvsem ucitelji podaljšanega pouka (Lovric Magyar, 2021). Na Dvojezicni osnovni šoli Genterovci pa so imeli težavo pri pouku na daljavo z romskimi otroki, ker ti nimajo oziroma niso imeli racunalnikov, ne dostopa do interneta. Pri njih so se posluževali prakse, da je hišnik šole enkrat v tednu dostavil na dom ucno gradivo. Ravnateljica genterovske šole je še opozorila na težavo manjših šol oziroma podeželskih skupnosti, saj otrokom (ucencem) mnogi starši ne znajo pomagati pri pouku na daljavo, ker niso oziroma so manj vešci uporabe racunalnikov (intervju 3). 15 Izjemo so pomenili ucenci prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja, ki so bili doma od 26. oktobra 2020 do januarja 2021, nato pa še spomladi v obdobju od 1. do 12. aprila 2021. Na zaprtje izobraževalnih institucij so se odzvale tudi madžarske samo­upravne narodne skupnosti. Za zagotovitev pogojev za nemoten potek pouka na daljavo so vse obcinske madžarske samouprave ucencem, dijakom in štu­dentom zagotavljale brezplacno tiskanje, kopiranje in skeniranje za šolske in študijske namene (Népújság 2020b, 12–13). Pri izvajanju pouka na daljavo pa je bilo tudi nekaj specificnih problemov, s katerimi so se srecale le dvojezicne osnovne šole v Prekmurju. Na najvecji osnovni šoli, na Dvojezicni osnovni šoli I Lendava, so po besedah ravnateljice dodatne težave povzrocale številne jezikovne skupine, ki jih sestavljajo ucenci iz razlicnih oddelkov, in te skupine so zaradi številnih prepovedi in nacrtova­nja mehurckov morali preoblikovati (Lovric Magyar, 2021). Na prav posebno težavo pri izvajanju pouka na daljavo z ucenci iz Madžarske pa je opozorila ravnateljica Dvojezicne osnovne šole Genterovci. Starši ucencev iz Madžarske namrec ne obvladajo slovenskega jezika in iz tega razloga svojim otrokom pri pouku slovenšcine na daljavo niso znali pomagati (intervju 22).16 Na ponovni zacetek ucnega procesa po zaprtju šol zaradi epidemije in pouka na daljavo so se šole pripravile na podlagi navodil Nacionalnega inšti­tuta za javno zdravstvo, vendar je prakticno izvajanje le-teh za sabo potegnilo številne izzive. Posebno težavo za dvojezicne šole v Prekmurju so pomenile zaprte državne meje. Ob ponovnem odprtju šol v sredini meseca maja je bila namrec meja med Slovenijo in Madžarsko še vedno zaprta oziroma so bili odprti le trije državni mejni prehodi, in sicer pri Dolgi vasi, Pincah in Hodošu. Staršem ucencev iz Madžarske, ki so obiskovali dvojezicne osnovne šole v Lendavi, Genterovcih in Prosenjakovcih, so omenjene šole izdale potrdila, da je njihov otrok ucenec šole, in so starši skupaj z otrokom lahko preckali mejo in pripeljali otroka v šolo. Za ucence, ki so obiskovali osnovni šoli v Lendavi in Genterovcih,17 ni bilo težav pri prihodu v šolo – starši so z otroki preckali mejni prehod Rédics – Dolga vas in jih tako pripeljali v šole (Bobovec Szabó 2020b). Pojavile pa so se težave za ucence Dvojezicne osnovne šole Prosenja­kovci. Njihovi starši so jih pred pandemijo vozili v šolo prek mejnega pre­hoda Magyarszombatfa – Prosenjakovci. Ta mejni prehod je bil meseca maja še vedno zaprt, tako da so bili starši prisiljeni narediti veliko kilometrov do 16 O tem, kako pomembno vlogo imajo starši pri pouku na daljavo, pricajo tudi besede ravnateljice Dvojezicne osnovne šole I Lendava: »Pouk na daljavo brez podpore staršev ne bi bil izvedljiv. Starši so v prvi triadi prevzeli vlogo ucitelja, v cetrtem, petem in še- stem razredu so otroku pomagali, v zadnji triadi pa so imeli vlogo motivatorja (Lovric Magyar, 2021).« 17 Za starše iz Madžarske, ki so imeli otroke vpisane v Dvojezicno osnovno šolo Genterovci, je bila dodatna težava pri prestopu meje v primerjavi s starši, ki so imeli otroke vpisane v Dvojezicno osnovno šolo I Lendava, v tem, da so bili zaradi zaprtja ceste med naseljem Genterovci in Gáborjánháza na Madžarskem priseljeni namesto 11 kilometrov peljati 22 kilometrov cez mejni prehod Rédics – Dolga vas (Klujber Varga 2021). precej bolj oddaljenega mejnega prehoda Bajánsenye – Hodoš, da bi ucence pripeljali v šolo v Prosenjakovce. Bili so primeri družin, ki so prevozile vec kot 100 km. Nastalo situacijo so rešili tako, da je šola poslala avtobus na mejni prehod Bajánsenye – Hodoš, kamor je vecina staršev pripeljala svoje otroke. Tam so se otroci vkrcali na avtobus, ki jih je nato pripeljal v prosenjakovsko šolo. Po koncanem pouku je avtobus ucence iz Madžarske po isti poti odpeljal do mejnega prehoda Hodoš – Bajánsenye, kjer so jih že cakali starši. Del ucen­cev iz Madžarske, ki stanujejo dalec od mejnega prehoda Bajánsenye – Hodoš, pa je ostal doma in so ucno gradivo dobivali prek elektronske pošte. To stanje je trajalo le dobra dva tedna, do zacetka junija, ko so na novo odprli sloven-sko-madžarsko mejo in se je preckanje meje oziroma obisk šole normaliziral (intervju 4). S 1. septembrom 2020, ko je Madžarska zaprla meje, so se težave s prec­kanjem meje ponovno pojavile. Situacijo je ravnateljica Dvojezicne osnovne šole Prosenjakovci opisala takole (Lovric Magyar 2021): Težave so bile predvsem zato, ker so informacije bile pocasne, ne dovolj nedvoumne. Ko se je meja zaprla, nismo znali, ali bodo ti otroci prišli v šolo ali ne. Moremo vedeti, da 39 ucencev prihaja iz sosednje Madžarske.18 Ucitelji smo poskušali narediti primer poucevanja malo v šoli, malo potem na daljavo, vedeli smo, da to enostavno ne gre. Dvojno delo od uciteljev ne moremo zahtevati. Veliko telefonov je bilo potrebno opraviti. /…/. Obe vladi sta potem ugodili in odprli mejo na racun naših ucencev. Meja Prosenjakovci – Magyarszombatfa je bila nato odprta vsak dan med 7.00 in 8.00, ko so otroke starši ali skrbniki pripeljali v šolo, in nato spet med 14.00 in 15.00, ko so jih odpeljali domov. Ta nacin ureditve odprtja malo­obmejnega prehoda je ustrezal tako staršem kot tudi šoli (intervju 23). Doda­tne težave pri prestopanju meje za starše šolarjev iz Madžarske so se pojavile z uvedbo obveznega testiranja. Na zacetku so se na primer starši ucencev iz Madžarske, ki so obiskovali Dvojezicno osnovno šolo Genterovci, testirali v Lendavi in Turnišcu, nato pa so ob urgiranju ravnateljice šole za starše ure­dili testiranje na meji v Dolgi vasi (tudi na mejnem prehodu Prosenjakovci – Magyarszombatfa so postavili mobilno postajo za odvzem brisa). Mati ene od ucenk iz genterovske šole je situacijo opisala takole (Klujber Varga 2021): 18 V šolskem letu 2020/21 je bilo v Dvojezicno osnovno šolo Prosenjakovci vpisano vsega skupaj 44 ucencev iz sosednje Madžarske, vendar je 5 ucencev šolanje opravljalo od doma (intervju 23). Slednje (testiranje, op. a.) je potekalo zelo hitro, hvala bogu, rezul­tate pa smo prejeli v 15 minutah. Vsak ponedeljek so nas cakali na meji. Slovenska vlada je bila pripravljena sodelovati, v pomoc pa nam je bila tudi ravnateljica. Razlicni ukrepi obeh držav so zelo vplivali na nas, saj so za nas veljali ukrepi tako ene kot druge države. Bil je teden, ko sploh nismo mogli priti, saj nas niso pustili z Madžarske. V Slovenijo bi lahko vstopili, a nas niso pustili iz domace države. Enkrat pa je bilo obratno. Madžarska bi nas pustila iz države, Slovenija pa je popolnoma zaprla meje, tako hcerka vsega skupaj dva tedna ni mogla iti v šolo. Iz izjav staršev iz Madžarske, katerih otroci obiskujejo dvojezicne vzgojno-izobraževalne zavode v Prekmurju, je razvidno, da so skušale šole oziroma njihova vodstva problem preckanja meje in s tem povezane posredne težave obravnavati prožno, enakega mnenja pa so bili tudi v zvezi z delova­njem uslužbencev na državni meji (Klujber Varga 2021). 7 Narodnostni mediji v casu pandemije koronavirusa Madžarska narodnostna skupnost v Sloveniji razpolaga s tremi mediji, ki jih informira v njihovem materinem jeziku. Poleg tednika Népújság, ki spada pod okrilje ZIDMN, sta to še medija, ki delujeta v okviru RTV Slovenija: PMR in TV studio Lendava.19 Omenjeni mediji so se na pandemijo odzvali glede na znacaj medija ozi­roma nacin delovanja. Tako je casopis madžarske narodne skupnosti Népúj­ság brez vecjih težav še naprej izhajal tedensko, po že utecenem scenariju. Sodelavci casopisa so namrec uspeli veliko dela opraviti na daljavo oziroma od doma (intervju 8). Drugace je bilo pri medijih, ki delujeta v okviru RTV Slovenija, torej pri PMR in TV studiu Lendava. V okviru madžarskih RTV-programov je bilo v casu prvega vala epidemije zagotovljeno stalno dežurstvo novinarjev, ostali novinarji pa so opravljali delo na domu, ce je bilo to pac mogoce oziroma je delovni proces to omogocal. Dodatno težavo je povzrocalo tudi dejstvo, da imajo nekateri zaposleni stalno prebivališce na Madžarskem, zaprtje državne meje med Madžarsko in Slovenijo pa jim je preprecilo prihod na delovno mesto. Na koncu jim je po nekaj dneh uspelo zagotoviti tudi njihovo pri­sotnost na osnovi zacasnih meddržavnih dogovorov. Sodelavec madžarskih 19 Podrobno o zgodovini tednika Népújság v Zágorec–Csuka (2006, 224–250); o zgodo­vini PMR in TV Studia Lendava pa v Zver (2008, 27–126). RTV-programov, doma iz Madžarske, je zelo slikovito opisal prehajanje meje med pandemijo (Klujber Varga 2021): V Slovenijo prihajam dnevno na delo. Mejo ponavadi prestopim na mejnem prehodu Pince – Tornyiszentmiklós. Tam so od vsega zacetka epidemije navzoci madžarski policisti. Sprva so preverjali, zakaj prehajam mejo. Prosili so potrdilo delodajalca, osebni doku­ment, registrsko številko avtomobila pa so zabeležili z mobilnim telefonom. /…/. Ko je Slovenija v zacetku aprila (2021, op. a.) za deset ali enajst dni zaprla meje, sem lahko prestopal mejo le na mejnem prehodu Rédics, saj je bil mejni prehod Pince zaprt. V Rédicsu (v Dolgi vasi, op. a.) so me slovenski policisti prosili za dokazilo o opravljenem hitrem testu, ki ni smel biti starejši od sed­mih dni, prosili pa so tudi potrdilo delodajalca. Dodatne težave medijem v okviru madžarskih RTV-programov je pan-demija povzrocila pri izvajanju programske sheme, saj je njihovo delo zelo odvisno od glasovnega in slikovnega gradiva. Kot je poudarila pomocnica generalnega direktorja RTV Slovenija za madžarske programe, so težave pri izvedbi programske sheme imeli predvsem v casu prvega vala pandemije, ker novinarji zaradi predpisov niso smeli med ljudi in niso uspeli posneti reportaže. Poleg tega so bile prireditve prepovedane, marsikatera oddaja pa temelji na porocanju o prireditvah. Kljub težavam so se po njeni oceni tako na radiu kot na televiziji odgovorni uredniki in kolegi zelo dobro prilagodili spremenjenim okolišcinam in so uspeli ustvariti možen maksimum iz nastale situacije (Fehér 2021c). PMR, ki sicer oddaja 24 ur na dan,20 je sproti objavljal aktualne informa­cije o pandemiji v madžarskem jeziku; tudi tiste, ki so jih prejeli od osrednjih tiskovnih agencij, pristojnih vladnih služb, madžarskih državnih organov in ostalih virov. Pripravljali so tudi aktualne pogovorne oddaje o stanju v Pre­kmurju, tako na narodnostno mešanem obmocju kot tudi širše v slovensko--madžarski obmejni regiji. Po 15. aprilu 2020 so ponovno zaceli z nekaterimi stalnimi oddajami konstantne programske sheme (intervju 6). PMR je imel v letu 2020 nacrtovanih kar nekaj prenosov v živo, kar je zaradi odpovedi prireditev izpadlo iz radijskega programa. Tudi zaradi tega je bil radijski pro­gram po besedah odgovornega urednika PMR v letu 2020 siromašnejši (Fehér 2021c). Madžarske narodnostne televizijske oddaje, ki so na sporedu štirikrat tedensko, so bile realizirane; morebitno vrzel so premostili s ponavljanjem 20 Od 24 ur je v živo vodena oddaja od 5.30 do 19.00, v preostalem casu pa oddajajo predvsem madžarsko glasbo oziroma ponavljajo oddaje. nekaterih odmevnih lastnih vsebin, ki so jih posneli še pred pandemijo.21 Na letni ravni, torej leta 2020, so bili prisiljeni ponoviti devet oddaj (intervju 7; Fehér 2021c). Kot je še povedala odgovorna urednica televizijskih oddaj v madžarskem jeziku, jim je pri pripravi oddaj dodatno težavo povzrocalo dejstvo, da so bili ljudje, predvsem v casu prvega vala epidemije, nezaupljivi in so se bistveno bolj bali virusa kot jeseni, ko je ta bojazen že malce popustila (Fehér 2021c). V primeru predvajanja televizijskih oddaj v madžarskem jeziku pa je prišlo v casu pandemije bolezni covid-19 do enostranske odlocitve vod­stva Televizije Slovenija v škodo madžarskih televizijskih programov. Takoj po uvedbi ukrepov za zajezitev koronavirusa so namrec televizijske oddaje v madžarskem jeziku s 1. programa Televizije Slovenije prestavili na regio­nalni program. Odlocitev je direktorica Televizije Slovenija utemeljila s tem, da so zaradi epidemije prestrukturirali celoten 1. program za potrebe širšega obcinstva, med njimi tudi za otroke, ki so zaradi zaprtja šol ostali doma. Tej odlocitvi sta uredništvo TV studia Lendava in Programski svet madžarskih radijskih in televizijskih programov nasprotovala, vendar sta upala, da bodo po koncu epidemije ponovno prišli na obicajno mesto v televizijski shemi. Kot je poudarila pomocnica generalnega direktorja RTV Slovenija za madžarske narodnostne programe (Lorincz 2020b): Velika škoda je bila programom storjena v casu epidemije že s tem, da naši gledalci, ki so bili v tem casu prav tako doma, oddaj niso mogli gledati na obicajnem mestu ob obicajnem casu. Pri tem gre za škodo, ki je ni mogoce popraviti. Kljub koncu epidemije maja 2020 se televizijske oddaje v madžarskem jeziku niso predvajale na 1. program Televizije Slovenije, zaradi cesar so se odlocno odzvale tudi madžarske narodnostne organizacije in od vodstva RTV Slovenija zahtevale vrnitev madžarskih televizijskih oddaj v osrednji program Televizije Slovenije. To se je na koncu le zgodilo in od 23. junija 2020 se madžarske televizijske oddaje ponovno predvajajo na 1. programu Televizije Slovenije, in to ob istem terminu (intervju 7, Fehér 2021c). Zaradi opisanih težav pri izvajanju programske sheme v letu 2020 sta bila prisiljena medija, ki delujeta v okviru RTV Slovenija, nekatere projekte prenesti v leto 2021. Eden od teh projektov je EUROINFO, katerega nosilec je TV Studio iz Szombathelya na Madžarskem in bo TV studio Lendava sode­loval s pripravo sedmih tematskih prispevkov (Fehér 2021c). Ceprav so se pri 21 TV studio Lendava pripravlja štiri polurne oddaje tedensko, ki so na sporedu od torka do petka – premierno ob 15.10 na 1. programu Televizije Slovenija, ponovitve pa na 3. programu. Oddaje so na voljo tudi na spletni strani www.rtvslo.si. izvajanju programske sheme tudi v letu 2021 pojavljale dolocene težave zaradi pandemije, pa so se na tehnicnem podrocju zgodile pozitivne spremembe. Studio madžarskih programov Lendava ima namrec od februarja 2021 novo spletno stran (hidak.si in mmr.si). Spletni strani obeh medijev nista prijazni le uporabnikom, ampak tudi mobilnim telefonom, s cimer želijo doseci tudi mlajše generacije poslušalcev in gledalcev (Fehér Farkas 2021; Fehér 2021c). 8 Namesto zakljucka Republika Slovenija je 31. maja 2020 preklicala epidemijo nalezljive bolezni covid-19, ki je trajala od 12. marca 2020. S tem se je življenje zacelo posto­poma vracati v ustaljene tirnice. Socasno s tem sta po triinsedemdesetih dne­vih Slovenija in Madžarska ponovno vzpostavili prost pretok ljudi med obema državama. To sta na novinarski konferenci 28. maja na mejnem prehodu v Dolgi vasi naznanila zunanja ministra obeh držav. Kot je ob tej priložnosti povedal zunanji minister Madžarske Péter Szijjártó: »Od tega trenutka naprej lahko torej z vsakršnim namenom – seveda z vsakršnim poštenim namenom – slovenski in madžarski državljani svobodno potujejo med državama.« Nje-gov slovenski kolega Anže Logar pa je še dodal »/…/ smo tako na nek nacin zakljucili eno pomembno epizodo, ki je vsaj v dolocenem delu omejevala pro-sti prehod, pretok ljudi, in s tem skupaj v diplomaciji dosegli en pomemben napredek.« Nato pa je nadaljeval z naslednjimi besedami (Lorincz 2020c): »Nadejam se dobrega sodelovanja tudi v prihodnje in verjamem, da bomo vsa vprašanja, ki se bodo v prihodnje postavila, rešili v dialogu, za skupno dobro ljudi na obeh strani meje.« Na meji med Slovenijo in Madžarsko so ponovno odprli pet mejnih pre­hodov, in sicer Cepinci – Kétvölgy, Hodoš – Bajánsenye, Dolga vas – Rédics in dva mejna prehoda med Pincami in Tornyiszentmiklósem (Lorincz 2020c). Madžarski zunanji minister se je ob tej priložnosti srecal tudi s pred­stavniki madžarske narodne skupnosti v Sloveniji, kjer so se med drugim pogovarjali tudi o prostem pretoku ljudi med državama. V zvezi s tem je predsednik osrednje organizacije Madžarov v Sloveniji Ferenc Horváth izpo­stavil (Lorincz 2020c): »Pri tem sem gospodu ministru predlagal, da bi bilo smiselno sprejeti dogovor med obema državama – ce se, bog ne daj, podobna situacija ponovno pojavi –, da se prehod cez mejo vzpostavi avtomaticno, da na to ne bi bilo treba cakati vec dni ali tednov ter iskati kar se da najboljše rešitve za prehod cez mejo. Predlog se je zdel ministru v redu in ga je pod-prl.« Tudi clani madžarskih samoupravnih narodnih skupnosti so po prvem valu pandemije izpostavili, da se bodo v okviru svoje politicne dejavnosti s problematiko zapiranja mej ukvarjali takoj po umiritvi razmer ter bodo svoja stališca in zahteve posredovali pristojnim državnim in evropskim organom, ker, kot so poudarili nekateri, so obmejne skupnosti potrebovale vec desetletij, da se je situacija oziroma življenje ob meji izboljšalo, razgradnja ustvarjenega pa se lahko zgodi bistveno hitreje (intervjuji 9–14). Kljub vsem politicnim obljubam je Madžarska konec avgusta 2020 eno­stransko sprejela ukrep in s 1. septembrom zaprla svoje meje zaradi povecanja števila okuženih z virusom SARS. V državo so lahko vstopili le madžarski državljani, tujci (med njimi tudi slovenski državljani) pa so za vstop morali navesti utemeljen razlog. Omenjenemu ukrepu je nato 19. oktobra 2020 sle­dila razglasitev drugega vala epidemije v Sloveniji. Prebivalci ob meji so se znašli v podobni situaciji kot spomladi ob prvem zaprtju meja. Na težave zaradi zapiranja mej so poleg narodnostnih politikov opo­zorili tudi ostali predstavniki madžarske narodne skupnosti v Sloveniji. Na splošno so bili vprašani predstavniki madžarske narodne skupnosti mnenja, da so zaprtje državne meje mocno obcutili predvsem prebivalci obmejnega obmocja. Pripadnikom narodnih manjšin je bilo s tem dejanjem onemogocen sleherni stik z maticnim narodom. Župan obmejne obcine Hodoš na Goric­kem, Ludvik Orban, je maja 2021 za lendavski TV studio povedal (Klujber Varga 2021): Mejo smo prakticno preckali vsakodnevno. Tudi sam sem jo pre­hajal tako privatno kot službeno. Naša Obcina zelo dobro sodeluje s sosednjimi naselji Bajánsenye, Oriszentpéter, Szalafo, Kercaszo­mor, pa tudi z nekaterimi bolj oddaljenimi naselji. Zaradi covida pa se je sodelovanje ustavilo. Problem je nastal tudi zaradi zaprtja meje zato sedaj sodelujemo po telefonu. Predstavniki madžarskih narodnih samoupravnih skupnosti so eno­tno poudarili, da je v preteklih letih EU zamudila priložnost glede dolocitve jasnejših pogojev tako imenovanega schengenskega režima v kriznih situa­cijah, in to je prisililo države v parcialna ukrepanja, kar so najbolj obcutili prebivalci obmejnih obmocij in narodne manjšine. Nekateri so še dodali, da so bili ukrepi s strani maticne države (Madžarske) le preostri in premalo fleksibilni. V okviru pridobljenih odgovorov in mnenj voditeljev madžarskih manjšinskih organizacij ter zavodov so bile posebej izpostavljene psihološke posledice zapiranja državne meje, kar se bo prav gotovo negativno odražalo na ohranjanju in razvoju narodne identitete. Prav zaradi tega bi bilo po mne­nju intervjuvancev nujno potrebno v okviru pristojnih organov EU zagotoviti vecjo fleksibilnost sodelovanja v obmejnem prostoru v izrednih okolišcinah, kot je recimo epidemija bolezni covid-19. Po mnenju nekaterih predstavnikov madžarske narodne skupnosti enostransko zapiranje državnih mej povzroci pri narodnih manjšinah »raznarodovanje oziroma še bolj diferencirani parci­alni razvoj« (intervjuji 10, 12, 13). Predstavniki madžarske narodne skupnosti so tudi poudarili, da je v pre­teklih letih prišlo do zelo pestrega cezmejnega sodelovanja na vseh podrocjih življenja, vkljucno z vkljucevanjem otrok v izobraževalne ustanove sosednje države in izbiro stalnega bivališca na drugi strani meje, kar v sedanjih okoli-šcinah pomeni podobne težave, kot smo jih poznali pred vkljucitvijo držav naše širše regije v EU oziroma v schengensko obmocje. Obmejna naselja so se v preteklih letih vecplastno povezala, skupaj so nacrtovala razvojne, kulturne in druge projekte, zato je tovrstno zapiranje mej, ki so ga bila ta naselja deležna v casu pandemije, cetudi je z zdravstvenega vidika morda upraviceno, v takih pokrajinah neživljenjsko in škodljivo. Clan MSNSOD in hkrati predsednik Sveta krajevne skupnosti naselja Žitkovci je o vplivu zaprte meje na življenje skupnosti povedal naslednje (Klujber Varga 2021): Meja je tukaj odprta od leta 2004. Dokaj pogosto smo se je poslu­ževali in tu prehajali na Madžarsko, saj je pot veliko krajša, kot ce bi šli skozi Dolgo vas ali Genterovce. /…/. Zadnje case (pred koro­navirusom, op. a.) pa smo opažali porast turistov, ki so se s kolesi zapeljali cez mejo. Ta pot skozi gozd je tiha in res se je poslužuje veliko ljudi. Zaprtje meje se je zgodilo iz enega dneva na drug dan. Slišali smo, da so pripeljali betonsko ograjo. Na žalost proti temu nismo mogli nic. Žalostno je bilo. Na tem mestu smo v preteklosti pripravili veliko skupnih programov skupaj s sosednjimi vasmi. Upali smo, da ograja ne bo ostala dolgo, a na žalost je tu že vec kot eno leto. Sedaj smo se, ce sem iskren, tega že navadili. Morali smo se navaditi, tako pac je, to je prinesel koronavirus. Iz navedenega je lepo razvidno, da je življenje ljudi ob meji na vseh podrocjih življenja prepleteno in povezano s sosednjo državo (gospodarstvo, kultura, šport, zdravstvo itd.), zato je imelo zaprtje meje zelo negativne ucinke tako za prebivalstvo kot za samo življenje ob meji. Dejanske posledice epi­demije za življenje madžarske narodne skupnosti v Sloveniji pa bomo, kot je to poudarila predsednica MSNSOD, lahko ocenili šele cez nekaj let (intervju 16). Intervjuvanci Intervju 1 – direktor Zavoda za kulturo madžarske narodnosti, 15. april 2020 (intervju opravil dr. László Göncz) Intervju 2 – ravnateljica Dvojezicne osnovne šole I Lendava, 15. april 2020 Intervju 3 – ravnateljica Dvojezicne osnovne šole Genterovci, 15. april 2020 Intervju 4 – ravnateljica Dvojezicne osnovne šole Prosenjakovci, 16. april in 23. oktober 2020 Intervju 5 – ravnateljica Dvojezicne srednje šole Lendava, 16. april 2020 Intervju 6 – odgovorni urednik Pomurskega madžarskega radia, 16. april 2020 (intervju opravil dr. László Göncz) Intervju 7 – odgovorna urednica TV studia Lendava, 16. april 2020 in 27. oktober 2020 (intervju opravil dr. László Göncz) Intervju 8 – odgovorna urednica Népújsága, 17. april 2020 (intervju opravil dr. László Göncz) Intervju 9 – predsednica Madžarske samoupravne narodne skupnosti Obcine Lendava, 18. april 2020 (intervju opravil dr. László Göncz) Intervju 10 – predsednica Madžarske samoupravne narodne skupnosti Obcine Dobrovnik, 18. april 2020 (intervju opravil dr. László Göncz) Intervju 11 – predsednica Madžarske samoupravne narodne skupnosti Obcine Moravske Toplice, 19. april 2020 (intervju opravil dr. László Göncz) Intervju 12 – predsednik Madžarske samoupravne narodne skupnosti Obcine Šalovci, 20. april 2020 (intervju opravil dr. László Göncz) Intervju 13 – predsednica Madžarske samoupravne narodne skupnosti Obcine Hodoš, 20. april 2020 (intervju opravil dr. László Göncz) Intervju 14 – predsednik Pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti, 16. in 21. april 2020 (intervju opravil dr. László Göncz) Intervju 15 – predsednica Madžarske samoupravne narodne skupnosti Obcine Lendava, 12. oktober 2021 Intervju 16 – predsednica Madžarske samoupravne narodne skupnosti Obcine Dobrovnik, 7. oktober 2021 Intervju 17 – predsednica Madžarske samoupravne narodne skupnosti Obcine Moravske Toplice, 7. oktober 2021 Intervju 18 – predsednik Madžarske samoupravne narodne skupnosti Obcine Šalovci, 7. oktober 2021 Intervju 19 – predsednica Madžarske samoupravne narodne skupnosti Obcine Hodoš, 15. oktober 2021 Intervju 20 – direktor Zavoda za kulturo madžarske narodnosti, 7. oktober 2021 Intervju 21 – ravnateljica Dvojezicne osnovne šole I Lendava, 9. oktober 2021 Intervju 22 – ravnateljica Dvojezicne osnovne šole Genterovci, 8. oktober 2021 Intervju 23 – ravnateljica Dvojezicne osnovne šole Prosenjakovci, 12. oktober 2021 Viri in literatura Abraham, K., 2020a. Van mit ápolni, továbbadni!. Népújság 64 (10), 12. marec 2020, 2–3. Abraham, K., 2020b. Színes kultúrmusorral ünnepeltek. Népújság 64 (10), 12. marec 2020, 2–3. Abraham, K., 2020c. A Muravidéken az Állami Népi Együttes. Népújság 64 (34), 27. avgust 2020, 6. Abraham, K. & Horvat, S., 2020. Bíznak benne, hogy osszel már visszaáll a közösségi élet. Népújság 64 (18), 7. maj 2020, 2–3. Andrejek, J., 2020. Virtualne delavnice evangelicanske duhovnice Judit Andrejek za otroke in njihove starše [Televizijski prispevek]. Mostovi – Hidak, Studio madžarskih programov, 29. april 2020, https://stari.rtvslo.si/mmr/prispevek/174689511 (dostop 21. 10. 2020). Bence, L., 2007. Ma este – határnyitás tuzijátékkal, meglepetésekkel. Népújság 51 (51/52), 20. december 2007, 5. Bence, L., 2020. Lesznek táborok, kisebb események. Népújság 64 (18), 7. maj 2020, 3. Bešter, R. & Pirc, J., 2018. Predstavitev dela slovensko-madžarske mešane komisije za manjšine: analiza zapisnikov zasedanj komisije (1995–2016). V M. Komac & B. Vizi (ur.) Bilateralni sporazum kot oblika urejanja varstva narodnih manjšin. L’Harmattan, Budapest, 124–168. Bobovec Szabó, P., 2020a. Virtualna razstava pirhov [Televizijski prispevek]. Mostovi – Hidak, Studio madžarskih programov, 10. april 2020, https://stari.rtvslo.si/mmr/ prispevek/174685290 (dostop 21. 10. 2020). Bobovec Szabó, P., 2020b. Ponovno odprtje dvojezicnih vzgojno-izobraževalnih ustanov v Prekmurju [Televizijski prispevek]. Mostovi – Hidak, Studio madžarskih programov, 20. maj 2020, https://stari.rtvslo.si/mmr/prispevek/174694363 (dostop 23. 10. 2020). Farkas, B., 2021a. Zala Györgyre emlékeztünk. Népújság 65 (16), 22. april 2021, 3. Farkas, B., 2021b. Petofi tanulmányi verseny díjkiosztó. Népújság 65 (23), 22. junij 2021, 4. Farkas, B., 2021c. »Ha álmok tengerén hajózol«. Népújság 65 (2), 14. januar 2021, 4. Fehér, I., 2020. Koronavírus járvány [Radijski prispevek]. Studio madžarskih programov – MMR, 26. marec 2020, https://www.rtvslo.si/mmr/prispevek/174681444?fb-clid=IwAR0fU0bknpD74BVWeTahJL_KYGipCaV7Q_0fXxcrRSqCoa2KvZC­DrNH2Maw (dostop 14. 10. 2020). Fehér, I., 2021a. A Közigazgatási Bíróság (nem) döntött a funkciók összeférhetetlenségérol [Radijski prispevek]. Studio madžarskih programov – MMR, 14. julij 2021, https://www.rtvslo.si/mmr/hirek/terepjaro/a-koezigazgatasi-birosag-nem-doen­toett-a-funkciok-oesszeferhetetlensegerol/587616 (dostop 8. 11. 2021). Fehér, I., 2021b. A Borda helyett egykörös többségi választási rendszer [Radijski prispevek]. Studio madžarskih programov – MMR, 18. februar 2021, https://www. rtvslo.si/mmr/hirek/kisebbsegben/a-borda-helyett-egykoeroes-toebbsegi-valaszta­si-rendszer/569974 (dostop 9. 11. 2021). Fehér, I., 2021c. A nemzetiségi RTV stúdiók a koronavírus alatt is állják a sarat [Radi­jski prispevek]. Studio madžarskih programov – MMR, 4. marec 2021, https://www. rtvslo.si/mmr/hirek/kisebbsegben/a-nemzetisegi-rtv-studiok-a-koronavirus-alatt-is­alljak-a-sarat/571670 (dostop 16. 11. 2021). Fehér Farkas, É., 2021. Nova spletna stran: hidak.si, mmr.si [Televizijski prispevek]. Mos-tovi – Hidak, Studio madžarskih programov, 26. februar 2021, https://www.rtvslo. si/4d/arhiv/174756760?s=mmc (dostop 16. 11. 2021). Göncz, L., 2015. Obmocji Prosenjakovcev in Motvarjevcev od srede 19. do zadnje cetrtine 20. stoletja. V A. Kovács (ur.) Határok mentén / Obmejna stikanja. Madžarska narodna samoupravna skupnost Obcine Moravske Toplice; Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana; Zavod za kulturo madžarske narodnosti; Lendava/Lendva, 279–367. Horváth, F., 2020a. Kihasználni a pozitív trendeket. Népújság 64 (37), 17. september 2020, 3. Horváth, F., 2020b. Optimistán a 2021-es esztendobe! Népújság 64 (50), 17. december 2020, 3. Horváth, F., 2021. Az egyhetes leállás ellenére is aktívan folyik a munka. Népújság 65 (15), 15. april 2021, 3. Király, J., Abraham, K., Szolarics Nad, K. & Horvát, S., 2019. Tovább no a tanulók száma, egyre több kisdiák Magyarországról. Népújság 63 (36), 5. september 2019, 6–7. Király, J., Abraham, K., Szolarics Nad, K. & Bence, L., 2020. Az idei a járványhelyzet miatt eltér az eddigi tanévektol. Népújság 64 (35), 3. september 2020, 4–5. Klujber Varga, B., 2021. Prestop meje v casu epidemije [Televizijski prispevek]. Pod drob­nogledom – Nagyító alatt, Studio madžarskih programov, 20. maj 2021, https://www. rtvslo.si/4d/arhiv/174777088?s=mmc (dostop 15. 11. 2021). Komac, M., 1999. Varstvo narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana. Komac, M. & Vizi, B. (ur.), 2018. Bilateralni sporazumi kot oblika urejanja varstva narodnih manjšin: primer Sporazuma o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine v Republiki Madžarski in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji. L’Harmat-tan, Budapest. Kovács, A., 2011. Mennyi magyar élt a Muravidéken 2011-ben?. Népújság 55 (50), 15. december 2011, 18. Kustec, S., Logaj, V. (ur.), Krek, M., Flogie A., Dobrin Truden, P. & Grmek Ivanuš, M.,2021. Šolsko leto 2021/2022 v Republiki Sloveniji v razmerah, povezanih s covidom-19: modeli in priporocila. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport; Zavod Repub-like Slovenije za šolstvo, Ljubljana, https://www.zrss.si/digitalnaknjiznica/Modeli%20 in%20priporocila_2021_22 (dostop 15. 11. 2021). LESzSz Társulat, 2020. [Facebook], 23. september 2020. https://www.facebook.com/ LESzSz/posts/702143420379923 (dostop 11. 11. 2021). Lovric Magyar, M., 2020. Madžarska vlada je Prekmurju podarila zašcitna sredstva [Tele­vizijski prispevek]. Mostovi – Hidak, Studio madžarskih programov, 17. april 2020, https://stari.rtvslo.si/mmr/prispevek/174686795 (dostop 21. 10. 2020). Lovric Magyar, M., 2021. Izzivi v izobraževanju v preteklem letu [Televizijski prispevek]. Težišce – Súlypont, Studio madžarskih programov, 8. april 2021, https://www.rtvslo. si/4d/arhiv/174767066?s=mmc (dostop 15. 11. 2021). Lorincz, É., 2020a. Napoved [Televizijski prispevek]. Mostovi – Hidak, Studio madžar­skih programov, 11. marec 2020, https://stari.rtvslo.si/mmr/prispevek/174677904 (dostop 12. 10. 2020). Lorincz, É., 2020b. Izredna seja Programskega odbora o zahtevi po vrnitvi madžarskih televizijskih oddaj na 1. program Televizije Slovenija [Televizijski prispevek]. Mostovi – Hidak, Studio madžarskih programov, 17. junij 2020, https://stari.rtvslo.si/mmr/ prispevek/174701153 (dostop 26. 10. 2020). Lorincz, É., 2020c. Ponovno je vzpostavljen prost pretok ljudi med Slovenijo in Madžar­sko [Televizijski prispevek]. Mostovi – Hidak, Studio madžarskih programov, 3. junij 2020, https://stari.rtvslo.si/mmr/prispevek/174697789 (dostop 26. 10. 2020). Lorincz, É., 2021. Aktualna narodnostna vprašanja [Televizijski prispevek]. Težišce – Súlypont, Studio madžarskih programov, 23. 9. 2021, https://www.rtvslo.si/4d/ arhiv/174807776?s=mmc (dostop 6. 11. 2021). MMISZ / PMMD – Pomursko madžarsko mladinsko društvo, 2020. Kar Antóny (ep. 6.) [Video na Facebook-u], 6. maj 2020, https://fb.watch/1Y-6qnBUkn/ (dostop 21. 10. 2020). MNMI / ZKMN – Zavod za kulturo madžarske narodnosti, 2020. [Facebook], 30. marec 2020, https://www.facebook.com/mnmibanffy/posts/875836532840684 (dostop 14. 10. 2020). Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. Prehajanje državne meje med epi­demijo zaradi koronavirusa, https://www.policija.si/nase-naloge/nadzor-drzavne­meje/prehajanje-drzavne-meje-med-epidemijo-zaradi-koronavirusa (dostop 5. 11. 2021). Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije, 2020a. Minister za zunanje zadeve dr. Logar na srecanju z madžarskim zunanjim ministrom Szijjártóm o ukrepih pri soocanju s pandemijo koronavirusa in sodelovanju pri zagotavljanju transportnih koridorjev. Portal GOV.SI, 16. marec 2020, https://www.gov.si/novice/2020-03-16­minister-za-zunanje-zadeve-dr-logar-na-srecanju-z madzarskim-zunanjim-minis­trom-szijjartom-o-ukrepih-pri-soocanju-s-pandemijo koronavirusa-in-sodelovan­ju-pri-zagotavljanju-transportnih-koridorjev/ (dostop 12. 10. 2020). Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije, 2020b. Zunanja ministra Slo­venije in Madžarske sta se za olajšanje življenja prebivalcem ob meji dogovorila za odprtje dveh dodatnih prehodov. Portal GOV.SI, 31. marec 2020, https://www.gov. si/novice/2020-03-31-zunanja-ministra-slovenije-in-madzarske-sta-se-za-olajsan­je-zivljenja-prebivalcem-ob-meji-dogovorila-za-odprtje-dveh-dodatnih-prehodov/ (dostop 14. 10. 2020). MMC RTV SLO, 2020. NIJZ je med rdece regije uvrstil tudi podravsko in pomursko regijo. MMC RTV SLO, 16. 10. 2020, https://www.rtvslo.si/zdravje/novi-koronavi­rus/nijz-je-med-rdece-regije-uvrstil-tudi-podravsko-in-pomursko-regijo/539297 (dostop 5. 11. 2021). Muravidéki Magyar Önkormányzati Nemzeti Közösség / Pomurska madžarska samoupra­vna narodna skupnost, 2020a. Horváth Ferenc [Video na Facebook-u], 14. marec 2020, https://www.facebook.com/mmonkpmsns/videos/1866378573492614/ (dostop 12. 10. 2020). Muravidéki Magyar Önkormányzati Nemzeti Közösség, 2020b. Vida Törnar Judit [Video na Facebook-u], 14. marec 2020, https://www.facebook.com/mmonkpmsns/vid­eos/3560977630640736/ (dostop 12. 10. 2020). Muravidéki Magyar Önkormányzati Nemzeti Közösség, 2020c. Varga Edit [Video na Facebook-u], 14. marec 2020, https://www.facebook.com/mmonkpmsns/vid­eos/194640265155363/ (dostop 12. 10. 2020). Muravidéki Magyar Önkormányzati Nemzeti Közösség, 2020d. Varga Teodor [Video na Facebook-u], 14. marec 2020, https://www.facebook.com/mmonkpmsns/vid­eos/830082464141093/ (dostop 12. 10. 2020). Muravidéki Magyar Önkormányzati Nemzeti Közösség, 2020e. [Facebook], 8. april 2020, https://www.facebook.com/mmonkpmsns/posts/3979018428778199 (dostop 12. 10. 2020). Muravidéki Magyar Önkormányzati Nemzeti Közösség 2021a. Podpis kupoprodajne pogodbe, 12. april 2021, http://www.muravidek.si/?p=5861&lang=sl (dostop 8. 11. 2021). Muravidéki Magyar Önkormányzati Nemzeti Közösség 2021b. Novinarska konferenca o javnem razpisu, 28. april 2021, http://www.muravidek.si/?p=5925&lang=sl (dostop 9. 11. 2021). Népújság, 2020a. Népújság 64 (11), 19. marec 2020, 12. Népújság, 2020b. Népújság, 64 (14), 9. april 2020, 12–13. Sledilnik covid-19, 2021. Presežna umrljivost v letu 2020, 12. februar 2021, https:// medium.com/sledilnik/prese%C5%BEna-smrtnost-v-letu-2020-99840508e337 (dostop 28. oktober 2021). SURS – Statisticni urad Republike Slovenije, 2002. Prebivalstvo. Popis prebivalstva, gospod­injstev in stanovanj, Slovenija, 31. marca 2002. (Statisticne informacije / Rapid Reports 93, 3). SURS, Ljubljana. SURS – Statisticni urad Republike Slovenije. Osnovni podatki o umrlih po spolu, obcine, Slovenije, letno [Podatkovni portal SI-STAT]. SURS, Ljubljana, https://pxweb.stat.si/ SiStatData/pxweb/sl/Data/-/05L2020S.px/ (dostop 15. 10. 2021). Szolarics Nad, K., 2020. Muraszombatban foglalt minden Covid-ágy. Népújság 64 (42), 22. oktober 2020, 7. Tomka, T., 2020a. Kezdés elott két nagyobb beruházás. Népújság 64 (17), 30. april 2020, 2–3. Tomka, T., 2020b. Oldódik a határzár, nyitva a Magyarszombatfa-Pártosfalva átkelo is. Népújság 64 (36), 10. september 2020, 5. Tomka, T., 2020c. »A Szabadság nagy érték, amely egyben kötelezettség is«. Népújság 65 (11), 18. marec 2021, 2–3. Vas Népe, 2021. Vas Népe 66 (145), 25. junij 2021, 1. Veleposlaništvo Republike Slovenije v Budimpešti, 2020. Madžarska tujim državl­janom zapira vse mejne prehode za vstop na njeno ozemlje, 16. marec 2020, http://www.budimpesta.veleposlanistvo.si/index.php?id=1326&tx_ttnews%5Btt_ news%5D=35858&cHash=5a85717c95ac7d7d709f07bfa0facabb (dostop 12. 10. 2020). Vestnik, 2020. Slovencem vstop na Madžarsko po novem dovoljen le izjemoma. Vestnik, 1. september 2020, https://vestnik.si/clanek/aktualno/madzarska-zaprla-meje-preha­jate-jih-lahko-le-na-stirih-prehodih-806237 (dostop 5. 11. 2021). Vlada Republike Slovenije, 2020. Vlada razglasila epidemijo nalezljive bolezni COVID-19 na obmocju Republike Slovenije. Portal GOV.SI, 18. oktober 2020, https://www.gov. si/novice/2020-10-18-vlada-razglasila-epidemijo-nalezljive-bolezni-covid-19-na-ob­mocju-republike-slovenije/ (dostop 5. 11. 2021). Zágorec-Csuka, J., 2006. A szlovéniai magyar könyvkiadás-,sajtó- és könyvtártörténet 1945­tol 2004-ig. Magyar Nemzetiségi Muvelodési Intézet, Lendva/Lendava. Zver, I. (ur.), 2008. Slikoviti glasovi, govorece slike: 50 let radijskega in 30 let televizijskega programa v madžarskem jeziku. (Muratáj 1/2). Zavod za kulturo madžarske narodno­sti, Lendava; RTV Slovenija, Ljubljana. Barbara Riman Delovanje slovenskih kulturnih društev na Hrvaškem v casu covida-191 Izvlecek V prispevku je prikazana situacija v šestnajstih slovenskih društvih na Hrva­škem neposredno pred in v casu pandemije covida-19. Iz raziskave, ki je pote­kala od marca 2020 do avgusta 2021, je razvidno, da so slovenska društva doživela transformacijo. Od klasicnih kulturnih društev s starejšimi clani so se po prvem koronskem valu hitro prilagodila virtualnemu svetu in ukrepom. Prispevek omenja razlicna mnenja o ukrepih in razlicne nacine prilagajanja slovenskih društev. Lahko se sklepa, da so društva obdržala svoje cilje in nadaljevala aktivnosti, povezane z ohranjanjem slovenskega jezika in kulture. Po skoraj dveh letih soocanja z boleznijo covid-19 je razvidno, da so se lažje prilagodila društva, ki imajo zaposlene in svoje prostore. Nove razmere in pogosta nemoc starejših clanov, da delujejo v virtualnem svetu, so pri vod­stvih slovenskih društev sprožili razmišljanja o prihodnosti in pomenu vklju-cevanja mlajše generacije v aktivno clanstvo slovenskih društev na Hrvaškem. Kljucne besede: slovenska društva na Hrvaškem, slovenska skupnost na Hrvaškem, covid-19, slovensko-hrvaška meja. 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Razsežnosti slovenstva med lokal­nim in globalnim v zacetku tretjega tisocletja (P5-0409). Activities of Slovene Cultural Societies in Croatia during the Covid-19 Pandemic Abstract The article explores the activities of 16 Slovene societies in Croatia at the onset and during the Covid-19 pandemic. The study, which took place from March 2020 to August 2021, reveals that Slovene societies underwent considerable changes. Already in the first pandemic wave, once traditional cultural soci­eties with elderly membership rapidly adapted to the new digital reality. The article presents the respondents’ views about measures and ways in which Slovene societies adapted to the new situation. One can conclude that the societies continued to pursue their goals and carried on with activities related to the preservation of the Slovene language and culture. Nearly two years from the start of the pandemic, it is evident that those societies which had their own staff and premises adapted more easily. The new situation and the elderly members’ lack of skills to cope with the digital world made the leaders of Slo­vene societies reflect on the future and the importance of attracting younger generations into active membership in Slovene societies in Croatia. Key words: Slovene societies in Croatia, Slovene community in Croatia, Covid-19, Slovene-Croatian border. 1 Uvod Slovenci na Hrvaškem obstajajo že stoletja in so na tem ozemlju kontinui­rano prisotni. Kot so ugotovili nekateri raziskovalci, se Slovenci na Hrvaškem »ne pojavijo šele z nastankom Republike Slovenije« (Kržišnik - Bukic 2006, 21). Slovenci in Slovenke, ki so živeli v hrvaških krajih, so pravzaprav živeli v skupnih državah, v katerih sta bili današnji Hrvaška in Slovenija: Avstro--Ogrska, Kraljevina SHS/Kraljevina Jugoslavija, Federativna ljudska republika Jugoslavija (FLRJ) oziroma Socialisticna federativna republika Jugoslavija (SFRJ). Prav zato v družbi niso posebej izstopali in niso bili predmet politic­nega, splošno družbenega in tudi sistematicnega raziskovalnega interesa. Do spremembe je prišlo leta 1990, ko se je dotedanjim slovenskim skupnostim v sosednjih državah Slovenije pridružila tudi slovenska skupnost na Hrvaškem. Konstitutivni status prebivalstva, na Hrvaškem narodnostno opredeljenega kot slovenskega, je v nekdanji SFRJ vplival na nacin njihovega družbenega in kulturnega življenja ter ohranjanje identitete, pa tudi na (samo)organizacijo ter posledicno na trenutne oblike (samo)organizacije (Zupancic 2008, 527) in nasploh na slovensko institucionalno razvejanost na Hrvaškem. Na Hrvaškem danes poleg slovenskih kulturnih društev, ki so jedro slo­venskega (samo)organiziranja, delujejo tudi druge organizacije. Pomembna veriga in sestavni del slovenskih teles na Hrvaškem, ki imajo politicni znacaj, so sveti in predstavniki slovenske narodne manjšine. Ti so povezani s poli-ticno participacijo pripadnikov slovenske skupnosti na Hrvaškem. Sveti in predstavniki slovenske narodne manjšine delujejo na treh ravneh, v obcini, mestu in županiji (zemljevid 1). Možnost za vzpostavitev oziroma volitve svetov ali predstavnikov slovenske narodne manjšine zagotavlja številcna navzocnost pripadnikov manjšine na dolocenem upravnem obmocju. Sveti in predstavniki imajo lahko samo svetovalno funkcijo (Riman & Zver 2020, 79). Zemljevid 1: Prisotnost Slovencev na Hrvaškem Vir: ZSKDH – Zveza slovenskih kulturnih društev na Hrvaškem, 2021; risal: Miha Brvar. Ne glede na dejstvo, da je slovensko (samo)organiziranje vecplastno, pa je kljucna dejavnost slovenskih društev. Ta imajo v vsakdanjem življenju osrednjo vlogo v prizadevanju, da se pripadniki slovenske narodne manjšine izrecejo za manjšinski status in narodnostno opredelijo.2 Aktivni clani sloven-skih društev so pogosto pobudniki razlicnih novih predlogov in dogodkov, društva pa predstavljajo stalnico na podrocju ohranjanja jezika in kulture 2 Ceprav na Hrvaškem obstajajo sveti in predstavniki slovenske manjšine na Hrvaškem, je bila pri popisu prebivalstva v letu 2021 vidna predvsem vloga slovenskih društev. Osnovna naloga predstavnikov in svetov slovenske manjšine na Hrvaškem naj bi bila prav povezovanje slovenske manjšine z lokalno skupnostjo, v kateri živijo, kot tudi opozarjanje pripadnikov slovenske manjšine na aktualne zadeve v Hrvaški, ki naj bitudi vplivale na življenja njihove skupnosti. Žal pa so bili, ko gre za popis prebivalstva, popolnoma neaktivni pri popularizaciji popisa. Edini korak je naredila parlamentar­ka SDP-ja, ki je hkrati tudi predstavnica slovenske manjšine mesta Varaždin, ki je na to opozorila na dveh tiskovnih konferencah (STA 2021; HINA 2021a; HINA 2021b). Druge aktivnosti pa so organizirala predvsem društva oziroma Zveza slovenskih dru­štev na Hrvaškem. v okviru najrazlicnejših dejavnosti na obmocju, na katerem delujejo, a tudi širše. Življenje in aktivnosti pripadnikov slovenske skupnosti na Hrvaškem bi si danes zelo težko predstavljali brez slovenskih društev, zato je cilj tega prispevka povezan z njihovim delovanjem. Slovenska društva na Hrvaškem so del civilne družbe v državi in kot takšna delujejo podobno kot vse druge neprofitne civilnodružbene organizacije ter so v casu covida-19 z njimi delila skupno usodo. Covid-19 je izjemno mocno zaznamoval življenje na vseh ravneh in tako tudi zelo vplival na delovanje kulturnih in ljubiteljskih društev, ki so zaradi razlicnih ukrepov morala veckrat zapreti svoja vrata in zaustaviti tradicionalne aktivnosti clanstva. V casu pandemije je vidno, da so kulturna društva željno cakala, kdaj bo možno izvesti vsaj del nacrtovanega programa. Pogosto so se prilagajala in se še pogosteje soocala z nenehnim spreminjanjem ukrepov. V delovanju pa so postala iznajdljiva in izjemno ustvarjalna. To so potrdile tudi raziskave, opravljene na podrocju kulturnega delovanja v letih 2020 in 2021. Ceprav je bila kultura v casu bolezni covid-19 izjemno ogrožena, se je poka­zalo, da se je kulturni sektor relativno hitro odzval na krizo (Krolo, Tonkovic, Vidovic & Žuvela 2020, 7–8). Okolišcine, ki so neposredno vplivale na kulturni sektor in onemogo-cale ali oteževale delo, so se razširile v številne druge sektorje, s katerimi so povezane kulturne in umetniške organizacije. Raziskave potrjujejo, da sta hiter odziv in sposobnost iskanja odgovorov na negativne posledice krize sledila zato, ker njihovo delo stalno poteka v nestabilnih delovnih pogojih, kar je povzrocilo njihovo hitro prepoznavanje, prilagajanje in odzivanje na spremembe ali nepricakovane ovire – tako so se soocile s krizo in preživele, okrevale in napredovale (Krolo, Tonkovic, Vidovic & Žuvela 2020, 62–63). Kulturne organizacije in tudi ljubiteljska kulturna društva so namrec že vrsto let navajena delovati na podlagi projektov (zacasna zaposlitev), zato so na dolocen nacin že predhodno pripravljena na krizno delovanje in iznajdljiva, kot se je pricakovalo v casu covida-19 (Primorac 2021, 220). Cilj prispevka je prikazati življenje pripadnikov slovenske skupnosti na Hrvaškem v casu trajanja bolezni covid-19 v letih 2020 in 2021, in sicer s posebnim poudarkom na delovanju njihovih kulturnih društev. V prispevku so analizirani delovanje slovenskih društev in njihove aktivnosti za ohranjanje slovenskega jezika in kulture na Hrvaškem v casu bolezni covid-19. Skušalo se bo odgovoriti na vprašanji, koliko so se aktivnosti slovenskih društev v casu bolezni covid-19 spremenile in na kakšen nacin so se društva soocala z ukrepi, ki so jih dolocali štabi civilne zašcite in Republike Hrvaške (RH) ter Republike Slovenije (RS). Ukrepi, ki so se nanašali na omejitve cezmejnih migracij in potovanj, uvajanje karantenskih in osamitvenih ukrepov, so izje­mno hitro zaustavili ne le mednarodne migracije, temvec tudi gibanje prebi­valstva v okviru iste države (Gregurovic et al. 2020, 1), kar je vplivalo tudi na pripadnike slovenske skupnosti na Hrvaškem. V njihova življenja so mocno posegli ukrepi, ki sta jih (in jih še vedno) odrejali RS in RH; kot državljani ene ali druge države (ali celo obeh) so se pogosto znašli v drugacnem položaju, kot ce bi imeli samo eno domovino. Ukrepi in odlocbe, povezane z boleznijo covid-19, izvajani in sprejemani v obeh državah, so mocno vplivali na vezi pripadnikov slovenske skupnosti na Hrvaškem z RS. Raziskava tu omenjane problematike je potekala v okviru programske skupine: »Razsežnosti slovenstva med lokalnim in globalnim na zacetku tre­tjega tisocletja«. Raziskovanje se je zacelo še v letu 2020, ko so bile spremljane aktivnosti, povezane z delovanjem slovenskih društev, a tudi z boleznijo covid-19, in se nadaljevalo vse do druge polovice 2021. Podatki o aktivno­stih slovenskih društev so pridobljeni tudi iz glasil slovenske manjšine na Hrvaškem,3 prav tako so bili pregledani in analizirani spletne strani društev in tudi družbena omrežja. V avgustu 2021 so bili izvedeni intervjuji s predstavniki in aktivisti slo­venskih društev. Vprašanja so se nanašala na bolezen covid-19. Po enoletnem obdobju so predstavniki in tudi aktivisti društev že imeli dolocene izkušnje in slovenska društva so morala nadaljevati s svojim delovanjem, ce so želela pre­živeti. Intervjuji so bili izvedeni prek spleta in po elektronski pošti. Ti metodi so v dosedanjih raziskavah uporabljali slovenski in tuji raziskovalci (Ramšak 2004; Meho 2006; Kožar Rosulnik, Milharcic Hladnik & Licen 2016; Riman 2020). Podoben nacin tu predstavljene raziskovalne metodologije so imeli tudi slovenski raziskovalci, ki so se ukvarjali s to tematiko (Sorgo & Lukanovic 2020; Munda Hirnök 2020, idr.). 2 Slovenska (samo)organizacija na Hrvaškem: nekdaj in danes V preteklosti je (samo)organizacija slovenske skupnosti na Hrvaškem teme­ljila predvsem na delovanju slovenskih društev. V sodobnem casu se ta situacija spreminja glede na ustanavljanje in delovanje slovenskih institucij/ društev, odvisno od pravic, zagotovljenih s hrvaškimi zakoni, in podpore RS. Prva slovenska društva so na Hrvaškem zabeležena od leta 1886 dalje in so imela predvsem namen podpore (Riman 2019a). Situacija se spreminja od zacetka 20. stoletja, ko so slovenska društva poleg svojega podpornega 3 Pregledana so bila naslednja glasila slovenskih društev: Planika (Slovensko kulturno društvo Triglav, Split), Sopotja (Slovensko-kulturno društvo KPD Bazovica, Reka, Svet slovenske manjšine Primorsko-goranske županije in Svet slovenske manjšine Mesta Reka), Novi odmev (Slovensko kulturno društvo Slovenski dom Zagreb, Svet slovenske manjšine Mesta Zagreb) in Mavrica (Slovensko kulturno društvo Istra, Pulj). znacaja pridobila tudi izjemno mocno kulturno vizijo. Nekako se od zacetka 20. stoletja zacenja tudi »zlata doba slovenskega organiziranja«, kot je ozna-ceno obdobje med obema vojnama (Kržišnik - Bukic 2006, 41). V tem casu je zabeleženih celo vec kot štirinajst slovenskih društev, ki so delovala samo v Zagrebu, je pa delovanje drugih slovenskih društev bilo zabeleženo tudi na obmejnem obmocju in v oddaljenih krajih današnje Hrvaške (Slavonski Brod, Osijek). V casu druge svetovne vojne se število društev zmanjšuje in jih je rela­tivno malo ostalo vse do zacetka 21. stoletja. V casu nekdanje SFRJ sta kon­tinuirano na Hrvaškem delovali dve slovenski društvi: Kulturno-prosvetno društvo Slovenski dom Zagreb (Jerman & Todorovski 1999) in Slovenski dom KPD Bazovica (Riman & Riman 2012), ki sta še vedno aktivni. Nekaj casa sta delovala tudi Slovensko kulturno društvo Triglav v Karlovcu (1951–1976) in Slovensko društvo Stane Sever v Osijeku (1971–1976) (Riman 2019, 56). V tem casu so slovenska društva svoje delovanje zacela utemeljevati predvsem na ljubiteljski kulturi. Ceprav število pripadnikov slovenske skupnosti na Hrvaškem upada, (tabela 1), se število slovenskih društev povecuje. Tabela 1: Število prebivalcev Hrvaške, ki so se ob popisih prebivalstva opredelili za slovensko narodno pripadnost Leto popisa Število % od celotnegaprebivalstva Hrvaške 1991 23.802 0,5 2001 13.173 0,1 2011 10.517 0,25 Vir: Kržišnik - Bukic 2006; DZS HR 2011 Najvecji padec števila prebivalcev je viden med letoma 1991 in 2001. Zmanjševanje se povezuje s spremembo politicnega sistema leta 1991, osa­mosvojitvijo RH in RS, zacetkom vojne na Hrvaškem in tudi dejstvom, da je veliko posameznikov v teh turbulentnih casih odšlo v Slovenijo in tam tudi ostali. Zadnji dve desetletji se je situacija na Hrvaškem zacela spreminjati. Prvic, zaradi razlicnih dogodkov v devetdesetih letih 20. stoletja se je pojavila potreba po medsebojnem povezovanju in nastala je Zveza Slovencev na Hrva­škem, ustanovljena leta 1992. Prvi sedež je bil v Slovenskem domu KPD Bazo­vica na Reki, prvi predsednik pa je bil Vinko Žibert, tudi predsednik reškega društva. Poleg tega sta krovno organizacijo sestavljali še slovenski društvi iz Zagreba in Karlovca, Kulturno-prosvetno društvo Slovenski dom in SKD Tri­glav. Kmalu se je Zvezi pridružilo tudi Slovensko kulturno društvo Triglav iz Splita, ustanovljeno maja 1992. Štiri leta pozneje se je Zveza preimenovala v Zvezo slovenskih kulturnih društev na Hrvaškem (ZSKDH) in sedež takrat preselila v Zagreb, predsednik pa je postal Darko Šonc, hkrati tudi predsednik Kulturno-prosvetnega društva Slovenski dom Zagreb. Maja 2018 se je sedež Zveze z novim vodstvom znova preselil na Reko (Riman 2019b, 65). Danes so clani ZSKDH (Riman 2019b; Sopotja 2021, 20): – Kulturno-prosvetno društvo Slovenski dom Zagreb (Zagreb, od leta 1929); – Slovenski dom KPD Bazovica (Reka, od leta 1947); – Slovensko kulturno društvo Triglav (Split, od leta 1992); – Slovensko kulturno društvo Lipa (Dubrovnik, od leta 2001); – Slovensko kulturno društvo Istra (Pulj, od leta 2001); – Slovensko kulturno društvo Lipa (Zadar, od leta 2004); – Slovensko kulturno društvo Snežnik (Lovran, od leta 2005); – Kulturno društvo Slovenski dom Karlovec (Karlovec, od leta 2006); – Društvo Slovencev Labin (Labin, od leta 2006); – Slovensko kulturno društvo Stanko Vraz (Osijek, od leta 2006); – Slovensko kulturno društvo Lipa (Buzet, od leta 2007); – Slovensko kulturno društvo Oljka (Porec, od leta 2007); – Slovensko kulturno društvo Gorski kotar (Tršce, od leta 2007); – Slovensko kulturno društvo Nagelj (Varaždin, od leta 2008); – Slovensko kulturno društvo Ajda (Umag, od leta 2011); – Slovensko kulturno društvo Prešeren (Lokve, od leta 2020).4 Na Hrvaškem delujeta še društvo Udruga Kekec v Puntu (otok Krk) (Registar 2021a) in Kmetijsko izobraževalna skupina v Gorskem kotarju (Registar 2021b). Slovenska društva delujejo predvsem v vecjih mestih in krajih, kjer šte­vilcna prisotnost Slovencev omogoca združevanje v slovenskih kulturnih dru­štvih, ki poleg obicajnih tradicionalnih društvenih aktivnosti (zbor, folklorne in dramske skupine) ponujajo tudi možnost ucenja slovenskega jezika. V casu pred boleznijo covid-19 so slovenska društva na Hrvaškem imela vec aktivnosti, povezanih s kulturnim amaterizmom in razlicnimi dejav­nostmi za ohranjanje slovenske identitete. To je zapisano tudi v statutih vseh slovenskih društev, kar jih tudi oznacuje kot slovenska. Tako je na primer cilj najstarejšega slovenskega društva na Hrvaškem, ki je v Zagrebu, naslednji: 4 Leta 1997 je nastalo Kulturno društvo Slovencev Dr. France Prešeren v Šibeniku, ki je svoja vrata zaprlo decembra 2018. Ocuvanje i njegovanje identitete Slovenaca u Zagrebu; ocuvanje i njegovanje slovenske samosvijesti i slovenskog jezika; ocuvanje i njegovanje slovenskog kulturnog naslijeda; ocuvanje i razvoj vec tradicionalno dobrih i prijateljskih odnosa i suživota sa vecinskim hrvatskim narodom. (Registar 2021c) Dejavnost slovenskih društev temelji na druženju clanov slovenske sku­pnosti na Hrvaškem, izvajanju razlicnih družabnih dogodkov, prek katerih se ohranja slovenska identiteta in neguje slovenski jezik. Društva so dobro vkljucena tudi v sodelovanje na lokalni ravni v okolju, kjer delujejo. Vod­stva društev se osredotocajo predvsem na kulturno delovanje, izogibajo pa se politicnemu in vkljucevanju na hrvaško politicno prizorišce. To je že kar dolgoletna znacilnost slovenske skupnosti na Hrvaškem. Pripadniki sloven-ske skupnosti na Hrvaškem doslej niso imeli ne potrebe ne volje organizirati se denimo v politicno stranko. Nekdanji veleposlanik RS v RH Vojko Volk poudarja, da je v primerjavi z manjšinami, ki so se odlocile za bolj politicno ali celo strankarsko delovanje, slovenska manjšina že na zacetku izbrala pot nedeljene enotnosti in povezanosti ter aktivnega delovanja na podrocju kul­ture, slovenskega jezika in izobraževanja. To je bila odlicna odlocitev, ki našo manjšino na Hrvaškem odlikuje še danes (Vodovnik 2014). Clani slovenskih društev so pogosto tudi pripadniki vecinskega prebi­valstva, pa tudi drugih manjšinskih skupnosti. V svojem delovanju izvajajo predvsem tradicionalne dejavnosti, kot so zborovsko petje, dramske in lite-rarne aktivnosti, folklora in rocna dela (klekljanje) (Riman 2014, 441), ter tudi na ta nacin ohranjajo slovenski jezik in slovensko kulturo na Hrvaškem. Žal pa pogosto te aktivnosti v delovanje društev ne pritegnejo mladih, tako da društva temeljijo predvsem na delovanju starejšega clanstva. Trudijo se sicer pritegniti tudi otroke in mlade, kot bo vidno iz nekaterih aktivnosti, ome­njenih v nadaljevanju. Mladi in otroci v vecjem številu v slovenska društva prihajajo predvsem zaradi ucenja slovenskega jezika v obliki »dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture«. Slovenska društva na Hrvaškem vecinoma nimajo svojih prostorov, izjema so društva, ki so dejansko lastniki, to sta Slovenski dom KPD Bazovica na Reki in Slovensko kulturo društvo Istra v Pulju. Nekatera društva delujejo v najemniških prostorih, nekatera pa sploh nimajo nobenih prostorov. Pro-storska stiska in neustrezna, zastarela oprema prostorov kljub izraženim inte­resom clanstva pogosto omejujeta možnosti za delovanje v želenem obsegu in vsebinah. Delovanje slovenskih društev je organizirano po sekcijah in te se raz­likujejo od društva do društva. Najbolj zastopane so pevski zbor, folklorna sekcija, dramska/literarna sekcija in likovna/kreativna sekcija. Pomemben del dejavnosti so tudi knjižnice, delujoce v društvih, ki jim to omogoca prostor (ZSKDH 2021). Drugi izziv, s katerim se slovenska društva srecujejo, je zaposlitev oseb, ki bi skrbele za delovanje društva oziroma administrativno delo. Slovenska društva se financirajo predvsem s prijavami na projekte slovenskih in hrva­ških institucij, namenjenih skrbi za manjšine (v RS je to predvsem Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, v RH pa Svet za narodne manjšine RH (hr. Savjet za nacionalne manjine RH)), in na razpise lokalnih in regional-nih skupnosti, na obmocju katerih delujejo. Prav zato bi društva potrebovala redno zaposlene poslovne sekretarje ali tajnike. Na ta nacin bi društva lahko širila svoje delovanje in posledicno tudi uspela zbrati vecje število pripadni­kov slovenske skupnosti na Hrvaškem. Žal ima danes samo manjše število društev zaposleno osebo, ki pomaga vodstvu organizirati delovanje društva.5 3 Delovanje slovenskih društev na Hrvaškem v casu covida-19 Osnovni cilj kulturnih društev je povezovanje in druženje clanov ter na ta nacin ohranjanje slovenske identitete. Prav zato so ukrepi za zajezitev bolezni covid-19 zelo intenzivno vplivali na normalno življenje in delovanje sloven-skih društev na Hrvaškem. Iz pregleda biltenov slovenske manjšine pred covi­dom-19 sta razvidna razvejana dejavnost in relativno veliko število dogodkov. To so bile razstave, gostovanja, predavanja, nastopi pevskih zborov in nasploh pestro društveno življenje. Aktivnosti in dogodke so obiskovali predvsem clani starejše življenjske dobe. Pri pregledu gradiva pa so zlasti bilteni, ki so izšli v prvi polovici leta 2020, pokazali vse spremembe. Po eni strani so pisali o bogatih aktivnostih v decembru in mesecu kulture (februarju), po drugi pa porocali o zaprtih društvih in okrnjeni dejavnosti. Delovanje slovenskih kulturnih društev na Hrvaškem v letih 2020 in 2021 je možno gledati v okviru koronskih valov in obdobja med temi valovi. Trenutno, v casu nastajanja tega prispevka, se nahajamo v cetrtem valu in pricakuje se, da bo njegov vrhunec v sredini oktobra 2021. Razvidno je, da so društva na Hrvaškem delovala v casu vseh valov podobno oziroma da so se clani in vodstva društva na podoben nacin prilagajali razmeram in pogo-jem, predpisanim s strani štabov civilne zašcite. Ukrepi so oblikovali dogodke in vplivali na družbeno življenje clanov slovenskih društev tako, da se na 5 Vsa slovenska društva na Hrvaškem nimajo tajnic, kar mocno vpliva na njihovo de­lovanje. Društva, ki imajo zaposlene tajnice, so: SKD Istra, Pula; Slovenski dom KPD Bazovica, Reka; Slovenski dom Karlovec, Karlovec; SKD Triglav, Split; SKD Ajda, Umag. družabni ravni ti niso mogli niti vkljucevati v kulturno življenje v Sloveniji niti gostiti kulturnikov iz Slovenije, kar je sicer nujno za slovenska društva v sosednjih državah RS. Predvsem je bil problem prehajanje meje, pa tudi nenehno spreminjanje ukrepov s strani RS. Pogosto ukrepi in pogoji za pre-stop meje niso bili popolnoma jasni (Riman 2020, 122). Iz analize delovanja slovenskih društev na Hrvaškem je razvidno, da so bila društva zaprta do maja 2020, sledila sta sprostitev ukrepov in zatem ponovno zapiranje septembra/oktobra leta 2020. Do vnovicnega odpiranja društev je prišlo nekako s povecanjem števila cepljenega prebivalstva, in sicer maja 2021, ko se je pri organizaciji dogodkov upoštevalo prostor dogajanja in nadzorovalo število posameznikov. Kot problem nasploh, pa je bilo delovanje samega clanstva v smislu nji-hove starosti. Raziskave so namrec pokazale, da so ukrepi, ki so jih sprejemale države v casu covida-19, mocno vplivali na starejše prebivalstvo. Zahteve, da ne gredo zdoma, so jim spremenile vsakdanje življenje in kljub razlicnim sodobnim nacinom komuniciranja (racunalniki, aplikacije na mobilnih tele­fonih) so se mnogi cutili izolirano in osamljeno. Posebej velja to za starejše prebivalstvo in nacine ohranjanja stikov z družinskimi clani, sorodniki, pri­jatelji. Posamezniki, osamljeni in družabno izolirani so se znašli v situaciji, da so to še posebej mocno obcutili (Gregurovic et al. 2020, 8). Poleg tega so raziskave, narejene že v prvem valu, pokazale, da sta potek in izid bolezni covid-19 v veliki meri odvisna od starosti pacienta. Odrasli, starejši od 65 let, predstavljajo 80 % hospitalizacij in imajo 23-krat vecje tveganje smrti kot mlajši od 65 let (Mueller, McNamara & Sinclare 2020, 5595). Prav zato je bil tudi odziv slovenskih društev zelo hiter in posebej pazljivi so bili glede starej­ših clanov slovenske skupnosti. V prvem koronskem valu in z ukrepi, ki so se pojavili, so se spremenile skoraj vsakdanje navade clanov glede obiskovanja slovenskih društev. Clani, navajeni redno prihajati v društva in se vkljucevati v aktivnosti (vaje pevskih zborov itn.), tega vec niso mogli storiti, ker se je od zacetka marca 2020 vse zaprlo in se je življenje skoraj popolnoma ustavilo. O tem so porocala tudi slovenska glasila na Hrvaškem, ki so izšla marca 2020. Tako je v zagrebškem Novem odmevu bilo zapisano: Hrvaška vlada je epidemijo zaradi covida-19 razglasila 11. marca, slovenska vlada je to storila dan pozneje, 12. marca. Sledili so ukrep za ukrepom: zapiranje šol, ustavitev prometa, zaprtje meje, omeji­tev gibanja, odpoved javnih dogodkov. In tako naprej, vse do obve­znih mask, prvih novic o okužbah, obolelih in mrtvih. Zamrlo je tudi življenje v Slovenskem domu. Nacrti so padli v vodo. Druženj, ki so temelj našega delovanja, je bilo konec. (Novi odmev 2020a, 3) Tudi v reških Sopotjih je v prvi številki v letu 2020 urednica napisala: Cas priprave te številke Sopotij in naša življenja nasploh je mocno zaznamoval in še korenito spreminja koronavirus. V teh kriznih in negotovih razmerah so med drugim zaprta tudi vrata društev. Zaustavljena je njihova dejavnost, odpovedane so vse prireditve in srecanja. Do kdaj, ne ve nihce. (Sopotja 2020a, 3) Na clane so se obracali tudi predsedniki društev. Predsednik Sloven-skega kulturnega društva Slovenski dom Zagreb je napisal izjemno custveno porocilo clanom: Koronavirus nam je v nekaj dneh spremenil življenje. /…/ In kaj storiti, ce sta druženje in stiki temeljna doktrina našega delova­nja? Zavestno se moramo odlociti za zmanjšanje stikov na zgolj najnujnejše, da zmanjšamo možnost okužbe, tako sebe kot drugih. Z namenom, da zašcitimo naše clane, prijatelje in goste pred bole-znijo, zacasno zapiramo Slovenski dom, dokler ne bomo prepri-cani, da ni vec nevarnosti okužbe. Na žalost bodo dejavnosti, ki terjajo osebni stik zacasno zastale. V naših 90 letih obstoja smo doživeli še nevarnejše grožnje in smo jih uspešno premagali. Tako bo tudi tokrat. Bodimo v mislih skupaj, in ko vse mine, se spet vidimo v našem Slovenskem domu – našem drugem domu. (Novi odmev 2002b, 5) Iz intervjujev je tudi razvidno, da se je življenje, kot so to porocala tudi glasila, v slovenskih društvih ustavilo na zacetku marca 2020. Zaradi skrbi in glede na to, da so pripadniki slovenske manjšine predvsem starejše življenjske dobe, je bila skrb zaradi okužbe izjemno velika. Na vprašanje, kako je slo­vensko društvo (clani in vodstvo) reagiralo na covid-19, pa je eden od vodij društev odgovoril: »Bili so vsi preseneceni v prvem trenutku, ker se nikoli nekaj takega ni zgodilo. Predvsem so tako clani kot tudi vodstvo bili zelo pre­strašeni, ker so vecinoma starejši.« (Intervjuvanec 6) Tudi drugi intervjuvanci so odgovarjali podobno in so v svojih odgovorih poudarili zapiranje, preneha­nje delovanja slovenskih društev, kot so ga poznali, in presenecenje nad takim dogajanjem. Ob lanskoletnem marcevskem izbruhu Covida-19 smo se zavestno odlocili na zmanjšanje števila stikov na zgolj najnujnejše. S tem smo zagotovili manjšo možnost okužbe, tako sebe kot drugih. Na žalost so neke naše dejavnosti in aktivnosti, ki zahtevajo osebni kontakt, zacasno utihnile. (Intervjuvanec 5) Vecja društva, ki imajo zaposlene tajnice ali pa imajo vecje število cla­nov, na katere se lahko zanesejo, so prvi val preživela nekoliko lažje. V medse­bojnih pogovorih, podporah ter telefonskih klicih in organizirani možganski nevihti (angl. brainstorm) je bilo lažje pripraviti strategije za nadaljnje delova­nje in razlicne nacrte v primeru, ce prvotnih nacrtov ne bo mogoce uresniciti. V manjših društvih pa te podpore zaradi manjšega števila aktivnih clanov ni bilo. Vsekakor so si bili v medsebojno podporo predsedniki društev, stalno v medsebojnih dogovorih in iskanju ustreznih nacinov, kako prebroditi trenu­tne težave. Eden od predstavnikov društev je v intervjuju poudaril: Glede na ukrepe smo v zacetku prenehali z delom naših skupin in tudi nismo bili v možnosti organizirati dogodke. To nas je veliko prizadelo, posebej starejše clane, kateri so vajeni rednih vaj in pose-bej skupnega druženja. Sicer je tako bilo najbolje, da smo vsi varni in da ne pride do okužbe v naših prostorih. Smo pa nabavili vse za dezinfekcijo in tudi maske, ce kdo pride v tajništvo in da nam tajnica ni ogrožena. Drugo je, da je to zelo dolgo trajalo, posebej pa so bile prepovedane vaje zbora in folklore, kjer so pravzaprav osebni kontakti. (Intervjuvanec 4) Društva, ki imajo zaposlene tajnice, so jim dovolila delo od doma. V službo so odhajale obcasno in po potrebi, da bi prevzele potrebno gradivo. Ena izmed tajnic je zapiranje vrat in pripravo za delo od doma opisala izjemno custveno: Ostala sem sama v hiši društva, v katerem je zlovešce tiho. V ele­ktronski pošti na ekranu naredi »klink« – ah, odlocba o delu na domu! In spet ponovim: kaj zdaj? Kaj potrebujem doma? Nimam pojma, vse – dokumente, mape, kljucek s podatki iz racunalnika, mi v glavi roji z veliko hitrostjo. (Grudenic 2020, 8) Delovanje tajnic je potekalo tako, da so »tekoca dela opravljala od doma« (intervjuvanec 1), in tako je bilo v vseh društvih, ki imajo zaposlene tajnice. Kasneje pa so v nekaterih društvih delovanje uredili na nacin, da sta se tajnica in vodstvo društva izmenjala v pisarni, da ne bi prišlo do stikov in da bi bilo delo vseeno redno opravljeno (intervjuvanec 3). Predstavniki slovenskih društev so poudarili, da so v casu prvega vala in tudi v naslednjih valovih bili stalno povezani s clanstvom in imeli informacije, kakšne so razmere znotraj slovenske skupnosti. Najvec so uporabljali telefon, saj je bilo to najprimernejše za clane društev, ki se niso takoj znašli in ki redko komunicirajo po elektronski pošti (intervjuvanci 7, 9, 15). Manjša društva pa so se našla v veliki zadregi. Nekatera se v prvem valu niso uspela organizirati in nadaljevati z delovanjem. Predstavnik enega izmed manjših društev o prvem srecanju s covidom-19 pravi: Zelo nam je težavno delati, odkar je covid-19, ker je veliko pre­povedi, nekateri clani predsedništva niso cepljeni in na nekaterih aktivnostih ne morejo sodelovati. Iste dogodke smo planirali vec­krat in stalno jih moramo prelagati na drugi termin, in zdaj je sploh vprašanje, ali jih bomo zmogli tudi izpeljati. Enostavno veliko dela je, a rezultatov ni. (Intervjuvanec 2) So se pa clani predvsem osredotocili na prihodnost in upali, da bodo vsaj nekatere dogodke lahko izvedli kasneje, ko se situacija s covidom-19 umiri. Po prvem šoku pa so se društva in tudi clanstvo pocasi zaceli prilagajati situa­ciji. To je bilo možno takoj po koncanem prvem valu, maja, ko so se društva pocasi zacela odpirati. V prvem valu covida-19 so se društva in clani soocali predvsem z dejstvom, da so komunikacijo poleg telefona in elektronske pošte lahko nadaljevali tudi na sodobnejše nacine, ki so se jim do takrat izogibali. Prehod v virtualni prostor, digitalizacija kulture in uporaba drugih ele­ktronskih medijev – vse to ni minilo brez težav, predvsem zaradi premajhnih zmogljivosti in virov kulturnega sektorja, nezmožnosti »prevajanja« vseh kulturnih in umetniških formatov v digitalno sfero brez dodatnih prilagodi­tev, poleg tega pri tem prihaja tudi do dodatnega ustvarjanja neenakosti pri dostopu do interneta in drugih elektronskih medijev, ker, na splošno gledano, veliko število ljudi te možnosti še vedno nima (Krolo, Tonkovic, Vidovic & Žuvela 2020, 8). Dolocene težave so imeli tudi pripadniki slovenske skupnosti, a je vse­eno vidno, da se v odgovorih marsikje pojavi tudi virtualna realnost. Razlicne epidemiološke omejitve so najprej zaprle vrata tudi vecine društev, samo clanstvo, ki ga sestavlja v glavnem starejša genera-cija, se je izogibalo stikom, kar pa je zaustavilo tudi druženja, ki so srž društvenega življenja. To pa je prineslo dolocene druge pred­nosti, clani, motivirani z željo po komunikaciji, so se zaceli med seboj povezovati virtualno, za marsikoga med njimi je bil to korak v popolnoma nov svet. K temu je v veliki meri pripomoglo tudi prizadevanje vodstva krovne organizacije, ki je dosledno vztrajalo, da se morajo stiki ohraniti in srecanja potekati redno, kolikor je to mogoce. Virtualno povezovanje je spodbudilo tudi clanstvo v društvih samih in posamezne skupine so zacele znova bolj ali manj redno delovati. (Intervjuvanec 4) Po prvih korakih virtualnega povezovanja pa se je poskušalo vse aktiv­nosti prenesti na virtualno srecanje, vsaj da bi ohranil obcutek pripadnosti in da posamezniki, vajeni rednih stikov z društvi, ne bi popolnoma prenehali z delovanjem. O tem prica tudi intervjuvanec, vkljucen v delovanje ZSKDH: ZSKDH se je maksimalno potrudila in prilagodila svoje nacrto-vane dejavnosti situaciji s covid-19. Na samem zacetku so sicer vsi potrebovali nekaj casa, da se privadijo novim pogojem. /…/ Njeni predstavniki so se dalje udeleževali raznih sestankov in seminarjev, le da so ti z novo situacijo potekali prek spleta in ne v živo. V letu 2020 sta zaradi covid-19 potekali seja nadzornega odbora (NO) in redna letna skupšcina prek spletne aplikacije Zoom namesto v živo. (Intervjuvanec 13) Da bolezen covid-19 in ukrepi niso prinesli samo nekaj slabega, pa ocen­jujejo posamezniki, ki so sodelovali in pomagali clanom, ki niso toliko vešci z racunalniki in sodobnimi nacini komunikacije. O tem prica tudi eden izmed odgovorov na vprašanje, kako so se soocali z ukrepi in kako so prilagodili delovanje (organizacija dogodkov, redne dejavnosti, delovanje tajništva, v primeru, da ga imajo): Tudi stiki predstavnikov ZSKDH s predsedniki slovenskih društev na Hrvaškem so se zaceli odvijati prek spletne aplikacije Zoom. Sami Zoom sestanki s predsedniki društev so po eni strani pozitivno vplivali na povezanost društev z Zvezo, saj so potekali pogosteje kot pred samo pandemijo in je bil na ta nacin vzpostavljen neka­kšen stalni kontakt, poleg tega so se sestankov zaceli udeleževati tudi predsedniki oddaljenih društev, ki so sicer redko prihajali na srecanja v živo. (Intervjuvanec 13) Virtualno povezovanje pa je bilo težje v društvih, ki imajo predvsem stare clane, kar potrjujejo tudi odgovori nekaterih intervjuvancev: Glede na to, da imamo v vecini starejše clane, ki niso navajeni na komunikacijo preko racunalnika ali podobno, so srecanja zelo pogrešali. To se vidi predvsem sedaj, ko nam je dovoljeno orga­nizirati srecanja, izlete in podobno, saj se vsi zelo radi udeležijo. (Intervjuvanec 8) Tudi clani društev so omenjali težave z informatiko in prav tako vkl­jucevanje. Tudi drugi predstavniki so imeli podobne izzive: Imamo težave z informatiko, ustavi ti se racunalnik /…/ Starejše clanice imajo otroke in jim potem oni pomagajo. To, kar ne morem poslati po mailu, pa pošljem po pošti in podelim osebno. Predvsem pa delujemo online in moramo biti kreativni. (Intervjuvanec 7) Virtualni nacin komunikacije in druženja ter izvajanja aktivnosti so na koncu sprejela skoraj vsa društva, kolikor je to bilo mogoce glede na financne možnosti clanov in tudi glede na njihovo pripravljenost, da bi na tak nacin delovali. Predvsem je takšno delovanje bilo prilagojeno delovanju skupin, kjer je vsaj deloma možen individualni pristop k delu. Tako je eden od intervju­vancev omenjal virtualno povezovanje: Z upoštevanjem strogih preventivnih ukrepov za preprecevanje širjenja virusa so se nekateri dogodki vseeno izvedli. Slikarska in klekljarska skupina sta delovali od doma in ponudili svoja dela na ogled na spletu. V današnjem sodobnem casu obstaja namrec tudi »virtualno javno življenje« in možnost izvedbe skoraj vseh oblik kulturnega ustvarjanja. (Intervjuvanec 3) Društva so po prvem valu bolezni covid-19 nekako ponovno zacela z delovanjem, glede na situacijo v kraju, kjer so delovala, in odvisno od ukrepov, ki jih je predpisoval štab civilne zašcite. V intervjujih so posamezniki omen-jali tudi težave z ukrepi in štabom civilne zašcite. V samem pogovoru je bilo razvidno tudi, da so se clani izjemno veselili mehcanja pogojev za zbiranje in druženje. Na vprašanje, kako ocenjujejo vpliv ukrepov na delovanje društva, pa so intervjuvanci razlicno odgovarjali in navajali razlicne primere. Glede na to, da društva delujejo na obmocju celotne Hrvaške, so tudi štabi civilne zašcite pogosto predpisovali razlicne pogoje in odobrili oziroma zavrnili dolocena srecanja. Posamezniki so celo omenjali, da o nekaterih dogodkih niso obvestili štabov civilne zašcite in celo tvegali kazni: Za zdaj smo se odlocili, da bomo poskusili imeti prireditve na odprtem prostoru, toda problem je vreme – ce bo dež, kaj bomo naredili. Ni enostavno. Najvecji problem nam je organizirati prire­ditve, skupšcino pa smo imeli in nismo nikogar nic obvestili, smo jo realizirali, ne virtualno. (Intervjuvanec 2) Razvidno je, da so se v društvih izjemno hitro prilagodili pogojem. Tudi clani so ukrepe sprejeli: Na prireditve se udeležimo le maloštevilni clani društva. S popu-šcanjem ukrepov poskušamo ponovno zagnati delovanje. Clani društva so se v glavnem sprijaznili s tem, da smo delovanje društva ustavili zaradi strahu od okužbe. (Intervjuvanec 9) Predvsem je razvidno, da so slovenska društva po prvem valu dejavnost utemeljevala na dogodkih, ki so jih lahko organizirala na odprtem, oziroma na dogajanjih, povezanih z možnostjo individualnega obiska, kot so denimo razstave. Veliko pozornosti so društva namenila tudi otrokom. Zaradi tega, ker smo bili navajeni družiti se, imeti skupne vaje, je to zdaj, v casu pandemije, potekalo samo po elektronski poti. Po drugi strani skupine, ki imajo predvsem starejše clane, kot je zbor, se niso niti srecevale niti delale. Pa tudi pri dolocenih skupinah je bilo kar precej odpora do elektronskih stikov. No, scasoma smo se prilagodili in z veseljem sprejeli odlok, ko so ukrepi malo popustili, da se lahko vidimo v živo. Sicer vedno z maskami. Lahko recem tudi, da je prišlo do upada delovanja, ker imamo vecinoma starejše clane, posebej v zboru. (Intervjuvanec 4) Redno delovanje se je na dolocen nacin zacelo vecinoma v vseh društvih. Vsi intervjuvanci, ki delujejo v društvih, kjer imajo tudi zbor, menijo, da je prav ta dejavnost najvec trpela: »Zbor pa je najbolj trpel, ker gre za dejavnost, ki je epidemiološko visoko rizicna.« (Intervjuvanec 6) Pevske vaje so oznacili kot vrhunec svobode in nekaj, kar nakazuje normalizacijo: »Koncno smo zaceli s pevskimi vajami, te smo najbolj pogrešali. Optimisti smo, ker kaže, da gre na boljše.« (Intervjuvanec 3) Skrb za ponovno uspešno delovanje zbora izraža tudi intervjuvanec 6: Zbor, ki je vcasih veliko nastopal in potoval, je v zadnjih dveh letih imel tako malo vaj, da jih lahko na prste preštejemo, nastopa pa dva – poleti, na odprtem, v lastni realizaciji. Verjamemo, da nekateri clani zbora tudi ne bodo prišli nazaj, tudi po pandemiji ne. Predvsem so intervjuvanci omenjali ukrepe, ki so jih omejevali, pa tudi lastno skrb, da se na vecjih dogodkih clani ne bi okužili. Ukrepi so mocno zaznamovali dinamiko delovanja društva. Tudi po dobrem letu in pol smo še vedno na zacetku: virus korone še vedno razsaja in greni delovanje društva. Pomembni prazniki so v glavnem minili brez javnih prireditev, obcasno, ko so to ukrepi dovoljevali, smo zbrali pogum in organizirali kakšno prireditev v ožjem krogu in ob upoštevanju epidemioloških pravil. (Intervju­vanec 5) V primerjavi delovanja društev obstajajo razlike med letoma 2020 in 2021. Kot se zdi, so se društva v letu 2021 bolje prilagodila in so tudi ustvar­jalnejša, ko gre za iznajdljivost, na kakšen nacin nadaljevati z delom. O vseh dogodkih pa je bilo treba pravocasno obvestiti štab civilne zašcite, ki je potem dogodke odobril ali zavrnil. Medtem ko nekatera društva niso imele nobenih težav, so jih druga imela predvsem glede nacina, kako organizirati razlicne dogodke. Eden izmed intervjuvancev je o ukrepih dejal: Glede na to, da ukrepi niso enaki za vse, so zelo negativno vplivali na realizacijo naših projektov. Dejstvo, da so množicna zbiranja nekaterim dovoljena, drugim pa ne, nas zelo frustrira, tako vod­stvo, še bolj pa clane, ki opažajo v okolju, berejo novice in vedno je isto vprašanje: kako oni lahko, mi pa ne smemo. Realizacija vsakega posameznega projekta je odvisna od koncnega dovolje­nja štaba, pogosto pa se zgodi, da so vsi nacrti zaman. Velikokrat se je zgodilo, da je nekaj odpovedano tik pred zdajci, dan ali dva pred manifestacijo ali odhodom nekam. Po drugi strani, ukrepi so vzbudili našo iznajdljivost in smo nekatere projekte skušali opraviti na drugacen nacin, npr. online, videoposnetki /…/ Zaradi ukre­pov v zadnjem letu in pol je predvsem delovanje zbora bilo skoraj onemogoceno. Zdaj, s COVID-potrdili upamo, da bo zbor lahko vadil. Druge delavnice pa so ta cas delovale, odvisno od trenutnega stanja. (Intervjuvanec 6) Tako je treba poudariti, da so nekateri vecji dogodki organizirani, drugi ne. Kot primer predvsem vecjih dogodkov, kjer se je zbralo vecje število cla­nov, je treba omeniti proslavo Dneva državnosti RS, kjer se je zbralo okrog 200 clanov iz cele Istre. Društva iz Istre so se zbrala tudi 4. julija 2020 na Ucki (Mavrica 2020, 5). Srecanje so izvedli tudi v letu 2021. V letu 2020 so bili izvedeni Dnevi slovenske kulture v Istri (Novi odmev 2020c, 22), velika manifestacija, na kateri se predstavijo kar vsa slovenska društva, ki delujejo v hrvaški Istri. Dogodki so se izvajali in se izvajajo. Tre­nutno dogodki v društvih potekajo z zmanjšanim številom obiskovalcev in ob upoštevanju epidemioloških pogojev, kot sta merjenje vrocine in popisovanje udeležencev. Izvedeni naj bi bili tudi v letu 2021. Po drugi strani pa so tudi primeri, kjer vecjega dogodka ni bilo možno organizirati zaradi ukrepov ali pa tega štab civilne zašcite ni dovolil. »Zaradi pandemije v letu 2020 Zveza ni uspela izpeljati tradicionalnega Vsesloven­skega srecanja. V letošnjem letu ji je to le uspelo, in sicer ob upoštevanju vseh epidemioloških ukrepov. Potekalo je na odprtem prostoru v Parku Golubi­njak.« (Intervjuvanec 13) Tako je v letu 2021 zaradi pandemije covida-19 srecanje Slovencev na Hrvaškem bilo na prostem. Vsi udeleženci so imeli veljavno evropsko digitalno covidno potrdilo in srecanja se je udeležilo vec kot 250 aktivnih clanov vseh slovenskih društev na Hrvaškem. Zelo dobra je tudi primerjava dvojnih meril na primeru proslave 15. obletnice delovanja slovenskega društva SKD Snežnik iz Lovrana in Društva Slovencev iz Labina. Oktobra leta 2020 je SKD Snežnik, ki deluje v Lovranu, praznoval 15. obletnico v zaprtem prostoru, ko se je že mocno zacel drugi val in je štab Obcine Lovran to dovolil. Kot je bilo zapisano: »Pomembno oble­tnico delovanja so pocastili v živo, s kulturnim programom v lovranskem kinu Svoboda, a žal ob omejeni, skromni udeležbi dvajsetih navzocih obiskovalcev in predstavnikov slovenskih kulturnih društev, od Istre do Dalmacije.« (Sopo­tja 2020b, 6) Ko pa je Društvo Slovencev v Labinu hotelo obeležiti svojo 15. obletnico (18. 9. 2021), jim štab civilne zašcite tega ni dovolil. Prepoved so v društvu dobili dan pred samim dogodkom (intervjuvanec 2). To prepoved so komentirali z besedami: Ukrepi so taki, da ne moreš delovati, vse pripraviš, pa dobiš prepo­ved; tudi niso jasni, ce govoriš po telefonu, dobiš druga navodila za spoštovanje ukrepov, ko pa to napišeš, dobiš prepoved. Društvo se poskuša prilagoditi, a tudi težko je dobiti izvajalce programa, ker se ljudje bojijo nastale situacije s covidom-19, ali so omejitve zbiranja za pripravo programa ali prepovedane vaje. Ukrepi so takšni, da se ljubiteljskim društvom onemogoca delovanje. (Intervjuvanec 2) To ni edini primer, da društva niso mogla organizirati pravocasne pro-slave svojega okroglega jubileja. Cez to so se pritoževali tudi drugi intervju­vanci. Tako so nekateri preložili dogodek s pomladi na jesen (intervjuvanec 1), medtem ko so drugi okrogle obletnice pomembnih sekcij v društvu celo premaknili za leto dni (intervjuvanec 5). Mnogi intervjuvanci so se pritoževali zaradi ukrepov in njihovega nega­tivnega vpliva na aktivnosti v društvih: Ukrepi so zelo negativno vplivali na delovanje društva. Društvo ima v uporabi prostor, ki je v lasti mestne obcine in v letu 2020 je bilo dalj casa zaradi covida-19 prepovedano uporabljati prostor, tako da je delo društva povsem zamrlo. Ni bilo pevskih vaj, niti vaj folklorne skupine. /…/ Praviloma smo pripravljali nacrtovane dogodke, ki pa smo jih morali najveckrat zaradi prepovedi štaba odpovedati ali preložiti na poznejši cas. (Intervjuvanec 1) Odpovedani so bili tudi nekateri tradicionalni dogodki, o cemer pricajo tudi intervjuvanci: Tako kot vsa družbena dogajanja so ukrepi zaradi preprecevanja širjenja koronavirusne pandemije prizadeli tudi delovanje SKD … Odpovedane oziroma preložene so bile vse nacrtovane dejavnosti od marca naprej (manifestacija predstavljanja velikonocnih obica­jev manjšin, prav tako ostale dejavnosti, nacrtovane v sodelovanju z mestnimi oblastmi – predavanje marca, nastop zborov v okviru tradicionalnih dogodkov in nekateri dogodki so bili preloženi za nedolocen cas. (Intervjuvanec 10) Težko je bilo tudi poucevanje slovenskega jezika, ki je ena od rednih aktivnosti v vecjem številu slovenskih društev. Tudi uciteljice so se v prvem valu bolezni covid-19 srecale z nemožnostjo delovanja in so zacele predvsem delovati na daljavo. Po pricevanju intervjuvancev so se uciteljice zelo hitro in zlahka navadile na pouk na daljavo. Poudarili pa so, da je ucenje slovenskega jezika na ta nacin izjemno težko. Odnos ucencev do tega je bil razlicen. Neka­teri posamezniki so se odlocili, da se ne bodo vec ucili slovenskega jezika, medtem ko so drugi dobili vecji zagon. Kot eno osnovnih težav pri ucenju slo­venskega jezika so navedli maske, saj na ta nacin ucencem ni mogoce pravilno pokazati položaja ustnic, jezika za izgovorjavo pravilnega glasu (intervjuvanec 11). Nekatere uciteljice pa so zelo hitro, takoj po prvem sprošcanju najstrožjih ukrepov, zacele ponovno poucevati v živo. Ceprav je ena od njih v rizicni sku­pini, se je na prošnjo svojih udeležencev odlocila in nadaljevala pouk v fizicni obliki (intervjuvanec 14). Situacija s poukom v društvih se je po drugem valu spremenila, in sicer: Poucevanje dopolnilnega pouka slovenšcine se je nadaljevalo, potekalo pa je razlicno /…/ kombinirano, za najmlajše, to je vecino v glavnem v živo, na daljavo tudi v Buzetu, medtem ko je uciteljica v KPD Bazovica na Reki, SKD Ajda v Umagu in SKD Istra v Pulju udeležence iz vseh generacij poucevala v živo. (Intervjuvanec 12) Po prvem šoku in soocanju s pandemijo, ki se je zacela marca 2020, ko je bil uradno prvi val korone, se je situacija scasoma zacela izboljševati z delo­vanjem in možnostmi delovanja, a vodstva društev so zabeležila negativne trende. »Lahko recem tudi, da je prišlo do upada delovanja, ker imamo veci­noma starejše clane. Posebej je takšna situacija v zboru.« (Intervjuvanec 4) So pa tudi intervjuvanci sami sklepali, da so zaradi korone »v odlocanju morali biti hitri in iznajdljivi«. Iz intervjujev je razvidno, da so intervali med koronskimi valovi bili izjemno pomembni. V trenutkih, ko je bilo število oku­ženih manjše in so aktivnosti lahko izvajali na odprtem, so to takoj izkoristili: Sicer smo skoraj pa bili srecni poleti 2020, ko smo imeli Poletje v Bazovici, kjer smo vecinoma zunaj imeli otroke. Potem pa je spet jeseni 2020 prišlo do prepovedi dogodkov ljubiteljske kulture. Sicer smo nekako uspeli organizirati fotografsko razstavo. V letu 2021 pa so nekako videli, da se lahko organizira recimo razstava (normalno upoštevaje ukrepe) brez obcinstva. Tako smo tudi o tem razmišljali. Na koncu, moram reci, smo se prilagajali, kot smo mogli z našim delovanjem, ki je bilo zelo okrnjeno. /…/ Planinci so z osebnim prevozom zaceli in v manjših skupinah spet hoditi v hribe. Mislim, da smo potrebovali nekaj casa, da se privadimo, kako delovati v novih pogojih. Je pa tudi veliko nacrtovanih aktivnosti odpadlo. Tudi seje upravnega odbora so bile prek platform Zoom ali po elek­tronski pošti. V glavnem je vse šlo na daljavo. (Intervjuvanec 4) Najpomembnejšo vlogo so imeli clani slovenskih društev in zato smo tudi spraševali, kako so se oni sprijaznili s spremenjenim delovanjem društva. Brez clanov je delovanje društva nesmiselno. Nekateri intervjuvanci so bili izjemno pozitivni in so tudi majhne korake, možnost zbiranja na odprtem ali v nadzorovanih pogojih, ocenili kot premike, pomembne za njihovo clanstvo. »Odvisno od posameznikov, vendar težko. Starejši ljudje se po navadi ne spremenijo cez noc in so reakcije bile ali samoizolacija in strah, tako da sploh niso prihajali, ali pa prav nasprotno, komaj so docakali, da se kam lahko gre.« (Intervjuvanec 6) Druga društva pa sporocajo o zmanjševanju števila posameznikov, ki so se vkljucili ali pa vec ne prihajajo v društvo: Reakcije clanov so razlicne. Nekateri so se izpisali iz društva zaradi ukrepov, niso si upali prisostvovati niti enemu dogodku, bali so se okužbe. Drugi bi radi, da je vec dogodkov, ti so cepljeni in imajo COVID-potrdila, nekateri pa si izmišljajo nacin, kako se udeležiti dogodka brez potrdila, tudi na nacin, da si to izposodijo od nekoga drugega, samo da bi se lahko udeležili dogodka. (Intervjuvanec 2) Clani društev so prikrajšani za razlicne dogodke. Ceprav bi se jih radi udeležili, jih je strah ali jih moti, da je treba imeti kovidna potrdila. Kot je omenil eden od intervjuvancev, se je treba »veliko merkat« (intervjuvanec 15). Tudi nekateri drugi intervjuvanci so poudarili slabo situacijo in doloceno demotivacijo clanov slovenskih društev: Po naših spoznanjih so naši clani zelo prizadeti s COVID-situacijo in zelo pogrešajo druženja in prireditve v Domu. Ker je nekaj casa prakticno bilo nemogoce prehajanje meje, so bili prekinjeni tudi stiki naših clanov s sorodniki, prijatelji in znanci v maticni domo­vini, izletov in skupinskih potovanj našega društva v Slovenijo pa že od zacetka leta 2020 sploh ni. (Intervjuvanec 5) Predvsem omenjajo tudi ukrepe in slab vpliv: Novi ukrepi so slabi za delovanje društva, bo zelo težko kaj realizi­rati ali pa aktivnosti delovanja društva prenesti na poletne mesece. Upam, da bomo funkcionirali kot prej, ce se ta situacija umiri, saj je bilo vse bolj enostavno. (Intervjuvanec 2) Drugi pa so nekoliko pozitivnejši, ker v letu 2021 vidijo premike, ki se dogajajo in pozitivno vplivajo na clane njihovega društva. Društva štejejo lepa dogajanja in pozitivne premike v primerjavi z letom 2020. Tako je intervju­vanec 1 o tej priložnosti odgovoril: Naše clanstvo je namrec v letih 60+ in zato še bolj previdno, ko gre za zdravje. Uspelo nam je postaviti likovno razstavo in pripra­viti manjše dogodke na prostem, srecanje ucencev pri Bibliobusu, snemanje o delu društva za radijsko in TV-oddajo. Tajnica društva dela polovicni delovni cas, tudi sicer je dostopna na mobitel, ura­dne ure društva so trikrat tedensko. Po letošnjih poletnih mesecih, ko je v društvu zatišje, so se v septembru zacele redne vaje pev­skega zbora in folklorne skupine. Zacel se je tudi redni dopolnilni pouk slovenskega jezika. Tecejo priprave za tradicionalno jesensko kulturno prireditev, ki bo obenem združena s proslavo okrogle obletnice društva, ki je bila spomladi preložena zaradi covida. (Intervjuvanec 1) V odgovorih so predvsem izpostavili upanje, da ne bo vec prihajalo do zapiranja, kot smo mu bili prica (intervjuvanec 8), in da jim bo, odvisno od razmer in ukrepov, od nacrtovanega v letu 2021 še uspelo kaj dodatno orga­nizirati (intervjuvanec 5). Iz odgovorov se lahko razbere skrb glede uspešnega delovanja v prihodnosti, predvsem pri manjših društvih: »Težko bo znova zagnati vse dejavnosti v društvu, predvsem navado prihoda na druženje v društvo. Verjetno bo lažje prirediti neke dogodke na odprtem, tam, kjer bo to možno.« (Intervjuvanec 9) Realno pa razmišljajo o posodobitvi delovanja društva, saj je pandemija covida-19 odkrila marsikatero šibko tocko v slov­enskih društvih in vrzeli, ki bi jih veljalo zapolniti. Je že skoraj polni dve leti od zacetka pandemije in zaenkrat ne kaže na konec. Ko ljudje ne hodijo nekam dve leti, potem se jim vec niti ne da, vsakdanje življenje se spremeni. Clani so vecinoma starejši ljudje in jih veliko ima kronicne zdravstvene težave, zaradi katerih nocejo tvegati okužbe z virusom. /…/ a pandemija je še enkrat poudarila dejstvo, da je naše (kot tudi vsa druga društva) staro, da so clani vecinoma digitalno nepismeni (lahko smo srecni, ce komuniciramo po mailu ali po kakšni aplikaciji (npr. Viber). /…/ Zaradi tega poskušamo društvo približati najmlajšim. Da bo situacija takšna, kot je bila pred pandemijo, ne verjamemo. /…/ In bo verjetno precej razlicna, kot je bila pred pandemijo. Verjetno se bodo društva morala preusmeriti, razširiti na digitalni nacin delo­vanja, mogoce bodo nastale tudi drugacne delavnice in aktivnosti. Cas bo pokazal, koliko bo vsako društvo iznajdljivo in fleksibilno. (Intervjuvanec 6) 4 Zakljucek Slovenska društva na Hrvaškem so se, kot številna druga, znašla v zelo težki situaciji, ko so se zacela soocati z ukrepi in omejitvami zaradi bolezni covid­ 19. Mogoce so v tem trenutku bila v slabšem položaju kot nekatera druga kul­turna društva, ker je njihovo clanstvo starejše, in ko je bilo treba komunicirati v virtualnem svetu, so bili clani slovenskih društev izkljuceni. Primerjava delovanja slovenskih društev na Hrvaškem pred in v casu pandemije covida-19 pa kaže, da se je delovanje popolnoma spremenilo. Od razvejane dejavnosti – razlicnih aktivnosti, ki so se izvajale v zaprtih prostorih in na odprtem, ter sooblikovanja tudi tradicionalnih dogodkov tako z lokalno skupnostjo kot z društvi v Sloveniji – se je delovanje skrcilo na obcasne Zoom sestanke in telefonske klice. Pokazalo se je, da so slovenska društva relativno hitro spremenila svoj nacin delovanja in se prilagodila situaciji. Nekako je to spreminjanje dotedanjih navad vodila ZSKDH, so pa podobno obliko delovanja prevzela predvsem vecja slovenska društva, ki so se lahko v svojih aktivnostih oprla predvsem na delo tajnice in posedovanje lastnega ali podna­jemniškega prostora. Najhujši je bil prvi val, ki se je koncal maja 2020. Od takrat dalje je razvidno, da se slovenska društva vse bolj odpirajo in širijo svoje delovanje. Predvsem na zacetku so bile organizirane razstave in takšne aktivnosti, kjer je lahko sodelovalo manjše število ljudi. Poudarek je bil na organizaciji dogod­kov na odprtem, s tem, da so društva, ki delujejo v primorskem delu Hrvaške, v nekoliko boljšem položaju zaradi klime. V delovanju je vidno stopnjevanje aktivnosti, kjer je kot vrhunec bila ponovno omogocena možnost, da se sre-cajo clani pevskih zborov in po skoraj dveletnem odmoru ponovno zacnejo z vajami. Ceprav je delovanje bilo okrnjeno, je ostala skrb slovenskih društev za najmlajše in skupine za ohranjanje jezika in kulture. Društva so celo še dodala razlicne aktivnosti za otroke (izvajanje dopolnilnega pouka slovenskega jezika za otroke v društvu v Zagrebu ali prvo izvajanje dogodka Poletje za otroke v društvu Istra v Pulju). Slovenska društva so sicer ponovno oživela in še vedno oživljajo dejav­nost z nekoliko skrcenimi nacrti in dejavnostmi, a se je pri intervjuvancih vseeno cutila in izražala skrb za clane. Poudarjali so, da so predvsem starejši clani, ki se vec ne bodo udeležili dogodkov v društvu, prvic zaradi bolezni in skrbi, da ne bi zboleli, in drugic, ker so se po dveh letih odvadili obisko­vati društvene prostore. Razmišljanje o prihodnosti slovenskih društev na Hrvaškem pa jih je tudi usmerilo k mlajšim generacijam in skrbi za preživetje slovenskih društev. Covid-19 je bil za vse velika preizkušnja, in ceprav so slovenska dru­štva oblikovana po pravilih in idejah tradicionalnega društva ter na dolocen nacin negujejo tudi arhaicne vrednote, pa je vseeno razvidno, da so se hitro prilagodila novim pogojem in da je dolocena preobrazba vendarle možna. Od vodstev društev pa je zdaj odvisno, ali bodo po covidu-19 zmogla oblikovati delovanje na najboljši možen nacin in k temu pritegniti kar najvec pripadni­kov slovenske skupnosti. Intervjuvanci Intervjuvanec 1 – D. B. Intervjuvanec 2 – S. V. Intervjuvanec 3 – C. Š. Intervjuvanec 4 – J. D. Intervjuvanec 5 – D. Š. Intervjuvanec 6 – D. A. Intervjuvanec 7 – M. T. D. Intervjuvanec 8 – M. L. Intervjuvanec 9 – M. P. Intervjuvanec 10 – P. M. Intervjuvanec 11 – V. S. Intervjuvanec 12 – M. M. Intervjuvanec 13 – S. Z. K. Intervjuvanec 14 – M. C. Intervjuvanec 15 – V. S. Viri in literatura DZS HR – Državni zavod za statistiko Republike Hrvaške, 2011. Stanovništo prema narodnosti, popisi 1971.–2011, https://www.dzs.hr/ (dostop 20. 9. 2021). Gregurovic, M. et al., 2020. Pandemija i migracije. Institut za migracije i narodnosti, Zagreb, https://www.bib.irb.hr/1064147 (dostop 1. 7. 2021). Grudenic, S., 2020. Zapisi ene tajnice. Sopotja 2, 8. HINA, 2021a. Antolic Vupora: na 17. pitanju u popisu promisliti tko su vam bili preci. Glas Istre, 17. september 2021, https://www.glasistre.hr/hrvatska/antolic-vupora-na­17-pitanju-u-popisu-promisliti-tko-su-vam-bili-preci-746172 (dostop 20. 9. 2021). HINA, 2021b. Manjinske zastupnice: »U popisu se izjasnite kao manjine da zadržite prava«. Jutarnji list, 1. oktober 2021, https://www.jutarnji.hr/vijesti/hrvatska/man­jinske-zastupnice-u-popisu-se-izjasnite-kao-manjine-da-zadrzite-prava-15106620 (dostop 2. 10. 2021). Jerman, S. & Todorovski, I., 1999. Slovenski dom v Zagrebu: 1929–1999. Kulturno-prosvetno društvo Slovenski dom, Zagreb. Kneževic Hocevar, D. & Cukut Krilic, S., 2019. Contestable Demographic Reasoning Regarding Labour Mobility and Migration. Dve Domovini / Two Homelands 50, 131–146. Kožar Rosulnik, K., Milharcic Hladnik, M. & Licen, N., 2016. Women’s Narratives on Learning through Migration. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Raz­prave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 76, 29–47. Krolo, K., Tonkovic, Ž., Vidovic, D. & Žuvela, A., 2020. Impact of COVID-19 and Zagreb Earthquake on CSOs in Contemporary Culture and Arts. Kultura Nova, Zagreb. Kržišnik-Bukic, V., 2006. O Slovencih in slovenstvu na Hrvaškem od nekdaj do danes. V K. Munda Hirnök & M. Ravnik (ur.) Slovenci na Hrvaškem: dedišcina in sedanjost. Slovensko etnološko društvo, Ljubljana, 15–87. Mavrica, 2020. Pohod na Ucko. Mavrica 49/50, 5. Meho, L. I., 2006. E-mail Interviewing in Qualitative Research: A Methodological Discus­sion. Journal of the American Society for Information Science and Technology 27 (10), 1284–1295. Mueller, A. L., McNamara, M. S. & Sinclair, D. A., 2020. Why Does COVID-19 Dispro­portionately Affect Older People?. Aging 10, 9959–9981. Munda Hirnök, K., 2020. Impact of the Covid-19 Coronavirus Disease Pandemic on Slovene Organisations and Institutions in the Raba Region. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 85, 165–179. Novi odmev, 2020a. Pomlad, kot je še ni bilo – kakšno leto je pred nami?. Novi odmev 72, 3. Novi odmev, 2020b. Pismo clanom in prijateljem Slovenskega doma, 18. marca. Novi odmev 72, 5. Novi odmev, 2020c. Pester kulturni oktober 2020 v Istri. Novi odmev 74, 13. Primorac, J., 2021. Izgubljeni prihodi i pronadena solidarnost: utjecaj prvog vala pan-demije bolesti COVID-19 na kulturni sektor u jugoistocnoj Europi. Sociologija i pros-tor 59, 219–240. Ramšak, M., 2004. Vcasih znam tudi molcati, ceprav se zdi to malo verjetno: pripombe k mizoginim stereotipom o ženskem opravljanju. Etnolog 14 (65), 121–138. Registar, 2021a. Kekec. Republike Hrvatska, Ministarstvo pravosuda i uprave, https:// registri.uprava.hr/#!udruga-detalji/wQcBAAEAAQFrZWtl4wAAAAAAAAAAvgk­BAAABAgAAAAEQAAAAAAAAAAABAQFvaeICAeTkHA (dostop 10. 9. 2021). Registar, 2021b. Poljoprivredno edukacijska udruga Gorski kotar. Republike Hrvatska, Ministarstvo pravosuda i uprave, https://registri.uprava.hr/#!udru-ga-detalji/wQcBAAEAAQFHb3Jza2kga290YfIAAAAAAAAAAL4JAQA­AAQIAAAABEAAAAAAAAAAAAQEBb2niAgGK0gc (dostop 10. 9. 2021). Registar, 2021c. Kulturno prosvjetno društvo Slovenski dom Zagreb. Republike Hrvatska, Ministarstvo pravosuda i uprave, https://registri.uprava.hr/#!udruga-detalji/wQc­BAAEAAQFTbG92ZW5za2kgZG9tIFphZ3Jl4gAAAAAAAAAAAAABAQFvaeI­CAaos (dostop 10. 9. 2021). Riman, B., 2014. Identitet mladih u kulturno-umjetnickim društvima slovenske naciona­lne manjine. V M. Brekalo (ur.) Kultura, identitet, društvo – europski realiteti: zbornik radova I. medunarodnog interdisciplinarnog znanstvenog skupa (Osijek, 20.–21. ožuljka 2013). Sveucilište J. J. Strossmayerja, Odjel za kulturologiju, Osijek; Institut društ­venih znanosti Ive Pilar, Zagreb, 433–443. Riman, B., 2019a. Slovenska društva u Hrvatskoj: od 1886. do 1991. godine. Vijece slov­enske nacionalne manjine Primorsko-goranske županije / Svet slovenske nacionalne manjšine Primorsko-goranske županije, Rijeka; Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana. Riman, B., 2019b. Sosedje Slovenci: Slovenci na Hrvaškem / Susjedi Slovenci: Slovenci u Hrvatskoj. Narodna in univerzitetna knjižnica; Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana. Riman, B., 2020. The Slovenian Community in Croatia during the Covid-19 Pandemic. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 85, 119–137. Riman, B. & Riman, K., 2012. Slovenski dom Kulturno prosvetno društvo Bazovica: (1947– 2007). Solutio; Slovenski dom Kulturno prosvetno društvo Bazovica, Rijeka. Riman, B. & Zver, S., 2020. Aktualna politicna situacija med pripadniki slovenske skup­nosti na Hrvaškem. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 84, 73–95. Sopotja, 2020a. Uvodnik. Sopotja 1, 3. Sopotja, 2020b. 23. oktobra ministrica obiskala Lovran. Sopotja 4, 6. Sopotja, 2021. Svet za narodne manjšine RH. Sopotja 4, 20. Sorgo, L. & Novak Lukanovic, S., 2020. The Italian National Community in Slovenia during the Covid-19 Epidemic. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 85, 101–117. STA – Slovenska tiskovna agencija, 2021. Hrvaška poslanka slovenskega rodu o pomenu popisa za obstoj Slovencev na Hrvaškem. STA, 17. september 2020, https://www. sta.si/2944975/hrvaska-poslanka-slovenskega-rodu-o-pomenu-popisa-za-ob­stoj-slovencev-na-hrvaskem (dostop 20. 9. 2021). Vodovnik, D., 2014. Najstarejše društvo Slovencev v Evropi. Nedelo, 6. december 2014, https://www.delo.si/nedelo/najstarejse-drustvo-slovencev-v-evropi.html (dostop 15. 4. 2021). ZSKDH – Zveza slovenskih kulturnih društev na Hrvaškem, 2021. Clani Zveze, http:// www.slovenci.hr/?page_id=172 (dostop 15. 9. 2021). Zupancic, J. 2008. K vprašanju avtohtonosti Slovencev na Hrvaškem. Rast 6, 568–578. Romana Bešter, Janez Pirc Romski ucenci in izobraževanje na daljavo v casu epidemije covida-191 Izvlecek V tem prispevku analiziramo, kako je potekalo izobraževanje romskih otrok v osnovnih šolah v Sloveniji v obdobju pouka na daljavo v casu zaprtja šol zaradi epidemije covida-19, to je od marca 2020 do aprila 2021. Romi kot ena najbolj marginaliziranih in ranljivih skupin prebivalstva v Sloveniji so na podrocju izobraževanja že doslej beležili znatno slabše rezultate kot ostalo prebivalstvo, tako glede same vkljucenosti kot glede uspešnosti. Zato ima lahko prekinitev rednih šolskih dejavnosti za romske ucence precej širše negativne posledice kot za vecino njihovih neromskih vrstnikov. S pomocjo rezultatov raziskave, ki je vkljucevala spletne ankete z ucitelji in romskimi pomocniki, v prispevku analiziramo tehnicne pogoje, ki so jih imeli na voljo romski ucenci za ucenje na daljavo, nacine vzpostavljanja stikov med ucitelji in romskimi ucenci v tem obdobju, sodelovanje romskih ucencev pri pouku na daljavo in sodelo­vanje njihovih staršev s šolami oziroma z ucitelji in romskimi pomocniki. V prispevku mestoma izpostavljamo primerjalno perspektivo glede romskih in ostalih ucencev ter glede položaja v šolskih letih 2019/20 in 2020/21. Proucu­jemo ucinke izobraževanja na daljavo (zlasti) na romske ucence in negativne posledice, ki so se pokazale že na prehodu iz šolskega leta 2019/20 v šolsko leto 2020/21, zelo verjetno pa bodo imele precej dolgorocnejši znacaj. Kljucne besede: Romi, covid-19, izobraževanje, izobraževanje na daljavo, Slo­venija, epidemija covida-19, osnovna šola. 1 Prispevek je nadgradnja clanka Bešter, R. & Pirc, J., 2020. Impact of Remote Learning During the Covid-19 Lockdown on Roma Pupils in Slovenia. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 85, 139–164. Roma Pupils and Remote Learning during the Covid-19 Pandemic Abstract The article presents the remote learning of Roma children in Slovene pri­mary schools after the Covid-19 related school closure between March 2020 and April 2021. As one of the most marginalised and vulnerable population groups in Slovenia, Roma had been recording significantly lower educational outcomes than the rest of the population, both in terms of inclusion and performance. Therefore, the disruption of regular school activities is likely to have much broader negative consequences for Roma pupils than for most of their non-Roma peers. Based on the results of a study involving online surveys among teachers and Roma assistants, the article analyses the technical conditions available to Roma pupils for remote learning, the establishment of contact between teachers and Roma pupils, the participation of Roma pupils in remote learning, and the cooperation of their parents with the school, teachers, and Roma assistants. The article provides a comparative perspective of the position of Roma and non-Roma pupils in the school years 2019/20 and 2020/21. Furthermore, it explores the impacts of remote learning (in par­ticular) on Roma pupils and the negative consequences which had become apparent already in the transition from the 2019/20 to the 2020/21 school year and which are likely to be much more far-reaching. Key words: Roma, Covid-19, education, remote learning, Slovenia, Covid-19 pandemic, primary school. 1 Uvod Zaprtje šol oziroma izvajanje pouka na daljavo zaradi epidemije covida-19 je prineslo številne izzive vsem ucencem (enako tudi uciteljem in staršem), v posebej ranljivem položaju pa so se znašli ucenci in dijaki, ki prihajajo iz ekonomsko in socialno deprivilegiranih družin. V Sloveniji mednje spada velika vecina romskih družin. Romi kot ena najbolj marginaliziranih in ran-ljivih skupin tako v Sloveniji kot drugod po Evropi so se že pred koronakrizo soocali s številnimi težavami na podrocju izobraževanja. Praksa in raziskave kažejo, da so Romi na splošno slabo vkljuceni v izobraževalni sistem in da so manj uspešni kot njihovi neromski vrstniki (Save the Children 2001, 20; Clavería & Alonso 2003; Krek & Vogrinc 2005; Stoica & Wamsiedel 2012, 16; Baucal et al. 2005; Vonta et al. 2011; Jazbec et al. 2013; Pecek et al. 2013; Bešter & Pirc 2021). Obiskovanje šole je med romskimi ucenci pogosto zelo neredno, stopnja osipa je izjemno visoka, redki posamezniki nadaljujejo s šolanjem po zakljucenem obveznem izobraževanju. Razlogov za to je vec in se med seboj prepletajo. Ena izmed njih sta zagotovo že omenjeni slab socialno-ekonomski položaj številnih romskih družin in nespodbudne bivalne razmere v oko­lju, kjer živijo. Raziskave (Coleman et al. 1966; Baker et al. 2002; Pecek et al. 2006; EREBUS International 2005; Selcuk 2005; OECD 2001; 2004; 2007; 2011) kažejo, da ucenci, ki izhajajo iz socialno-ekonomsko šibkejših družin in živijo v manj spodbudnem okolju, v vecji meri kot ostali dosegajo nižje ucne rezultate, so slabše vkljuceni v izobraževalni proces in prej zakljucijo s šolanjem. Pomemben dejavnik je tudi predšolska socializacija romskih otrok, ki obicajno poteka v drugacnem kulturnem okolju kot predšolska socializacija ostalih otrok (Smith 1997), predvsem pa velik del romskih otrok ni vkljucen v formalne oblike predšolskega varstva. Romski otroci ob vstopu v šolo pogosto tudi ne obvladajo ali slabo obvladajo ucni jezik, kar se v pedagoških krogih veckrat zaznava kot kljucen vzrok neuspešnosti romskih otrok v šoli (Réger 1999; Tancer 1994, 75–76; Vonta et al. 2011, 76). Vsi ti in še drugi dejavniki vplivajo na to, da so šolski rezultati romskih otrok pogosto precej pod pov­precjem rezultatov njihovih neromskih vrstnikov (glej npr. Pecek et al. 2013, 77; Bešter & Pirc 2021, 16–19), da je delež romskih otrok, vkljucenih v šole s posebnim programom, vecji v primerjavi z deležem ostalih otrok,2 da romski otroci redkeje uspešno zakljucijo osnovno šolo, še redkeje pa šolanje nadalju­jejo na višjih stopnjah (Pirc & Bešter 2020). Slovenski šolski sistem sicer pred­videva razlicne oblike dodatne pomoci, s katerimi ucitelji in drugi strokovni delavci ter romski pomocniki pomagajo romskim otrokom pri šolskem delu 2 To velja za Slovenijo (Bešter & Medvešek 2007, 134–135) in tudi druge srednje in vzhodnoevropske države (European Roma Rights Center 2003; Kontseková & Koštál 2011, 23–24; OSCE 2012). in vkljucevanju v izobraževalni sistem,3 vendar pa samo delo v šoli ne zadošca za pomembnejše izboljšanje stanja. V zadnjih nekaj desetletjih je bilo v Sloveniji izvedenih (in se še izvaja) tudi precejšnje število projektov, namenjenih delu z romskimi otroki zunaj šole, zlasti v romskih naseljih. Te aktivnosti dopolnjujejo delo v šolah in pri­pomorejo k odpravljanju zaznanih ovir in primanjkljajev romskih otrok na podrocju izobraževanja, vendar je problem v tem, da niso konstantne, temvec so vezane na krajša obdobja projektnega financiranja. Tako ucitelji kot izva­jalci omenjenih projektov in drugi deležniki, vkljuceni v proces izobraževanja Romov, porocajo, da vsaka vecja prekinitev rednih (šolskih ali projektnih) dejavnosti z romskimi otroki to populacijo potisne mocno nazaj, vcasih skoraj na zacetni položaj. Podobno ugotavljajo raziskave, izvedene drugod po svetu, v zvezi s prekinitvijo šolskih dejavnosti v casu poletnih pocitnic. Rezultati kažejo, da otroci iz ranljivejših, zlasti socialno-ekonomsko ogroženih družin, v casu šolskih pocitnic bolj nazadujejo v znanju kot njihovi socialno-ekonom­sko bolje stojeci vrstniki in posledicno se poveca tudi razkorak v znanju med njimi in ostalimi otroki (Stewart et al. 2018). Epidemija covida-19 formalno ni prekinila vseh šolskih dejavnosti. Ceprav so bile šole zaprte, se poucevanje ni prekinilo, temvec je bilo preneseno v spletna izobraževalna okolja.4 V praksi je to za nekatere romske otroke vseeno v precejšnji meri pomenilo dejansko prekinitev izobraževanja.5 Namen tega prispevka je raziskati naslednja vprašanja: kako je premik izobraževanja iz šolskih ucilnic v spletno okolje vplival na romske ucence, ki pogosto živijo v naseljih, locenih od vecinskega prebivalstva, v domovih brez racunalnika in internetne povezave, nekateri celo brez elektricne energije? Kako je to vplivalo na vlogo romskih staršev, ki so bili naenkrat postavljeni v položaj, da pomagajo izobraževati svoje otroke doma, ob tem, da imajo sami nizko stopnjo izobrazbe ali so sploh neizobraženi in so pogosto celo (vsaj racunalniško) nepismeni? Kako so šole vzpostavljale stik z romskimi ucenci in 3 Vec o politikah in ukrepih za vkljucevanje romskih otrok v slovenski izobraževalni sistem glej v Bešter & Medvešek 2007; Brezovšek et al. 2008; Necak Lük & Novak Lukanovic 2011. 4 Popolno zaprtje izobraževalnih ustanov v Sloveniji je bilo v šolskem letu 2019/20 v veljavi od 16. 3. do 18. 5. 2020. Po tem datumu se je zacelo s postopnim odpiranjem osnovnih šol (Kustec et al. 2020, 10). V šolskem letu 2020/21 so se osnovne šole za ucence od 6. do 9. razreda znova zaprle že 19. 10., za preostale ucence pa na zacetku novembra 2020. Ucenci so se postopoma, odvisno od razreda in regije šolanja, vrnili v šole v obdobju med 25. 1. in 15. 2. 2021. Znova pa so bile šole zaprte še v obdobju od 1. 4. do 11. 4. 2021. 5 O specificnih težavah pripadnikov drugih etnicnih manjšin v Sloveniji in pripadni­kov romske skupnosti na narodnostno mešanem obmocju v Prekmurju na podrocju osnovnošolskega izobraževanja v obdobju izobraževanja na daljavo zaradi epidemije covida-19 glej: Sorgo & Novak Lukanovic 2020, 110; Kovács & Göncz 2020, 194. njihovimi družinami, s katerimi v mnogih primerih niso imele (rednih) stikov niti pred pandemijo? So romski ucenci sploh ostali vkljuceni v izobraževanje ali se je izobraževanje zanje v casu zaprtja šol ustavilo? Ali je/bo izobraževanje na daljavo zaradi epidemije bolezni covid-19 povecalo neenakosti med romskimi in ostalimi (neromskimi) ucenci na izobraževalnem podrocju v Sloveniji? V nadaljevanju prispevka bo najprej predstavljena metodologija raziskave, potem pa bodo sledili rezultati po posameznih tematskih sklopih. V prvem sklopu bomo preverili, kako dobro so bili v casu zaprtja šol romski otroci opremljeni z racunalniki in drugo tehnicno opremo, ki so jo potrebovali za izobraževanje na daljavo, ter kako dobro so znali to opremo uporabljati. V drugem sklopu bomo preverjali, ali in na kakšen nacin je uciteljem uspelo vzpostaviti stik z romskimi ucenci oziroma ce jim ni uspelo, zakaj ne. V tret­jem sklopu se bomo poglobili v konkretno sodelovanje romskih ucencev pri pouku v casu izobraževanja na daljavo, cemur bomo dodali tudi primerjavo z ostalimi ucenci. Cetrti sklop bo obravnaval vkljucenost romskih staršev v izo­braževanje njihovih otrok v casu pouka na daljavo. V petem sklopu pa bomo obravnavali možne posledice izobraževanja na daljavo za romske ucence in morebiten vpliv takšnega nacina izobraževanja na povecanje neenakosti med romskimi in ostalimi ucenci. Pri vseh sklopih bomo primerjali položaj v šolskih letih 2019/20 in 2020/21. Ob tej primerjavi bomo upoštevali dejstvo, da je bila v prvem šolskem letu uvedba izobraževanja na daljavo v Sloveniji nenadna in so jo spremljali temu primerne številne težave in sprotna prilagajanja vseh clenov izobraževanja na nove okolišcine, medtem ko bi v šolskem letu 2020/21 pravi­loma morala biti pripravljenost na vnovicno izobraževanje na daljavo boljša. Po drugi strani pa je ob analizi pomembno poudariti, da je bilo obdobje izo­braževanja na daljavo v letu 2020/21 daljše kot v predhodnem šolskem letu. Tudi mednarodno primerjalno gledano je bilo obdobje zaprtja šol v Sloveniji zelo dolgo – daljše od povprecja držav clanic Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD 2021, 40). 2 Metodologija Raziskava, ki smo jo izvedli v obdobju med junijem 2020 in septembrom 2021, je vkljucevala spletne ankete, izvedene z ucitelji6 osnovnih šol in rom­skimi pomocniki. Spletne ankete, izvedene z romskimi pomocniki in ucitelji, ki delajo na šolah z romskimi pomocniki, so bile izpeljane v okviru projekta 6 Manjši del anketirancev med zaposlenimi na šolah so poleg uciteljev predstavljali še drugi zaposleni, kot so ravnatelji in svetovalni delavci. Skupaj za znanje, ki ga je vodil Center šolskih in obšolskih dejavnosti.7 Spletni anketi, izvedeni z ucitelji na šolah, kjer nimajo romskih pomocnikov, pa sta bili izpeljani v okviru programske skupine Inštituta za narodnostna vprašanja.8 Ankete smo izvedli ob zakljucku šolskih let 2019/20 in 2020/21. Rom-ske pomocnike smo naslovili neposredno po elektronski pošti, ucitelje pa posredno prek ravnateljev, ki smo jim po elektronski pošti poslali prošnjo, naj uciteljem v svojem kolektivu posredujejo vabilo k sodelovanju in povezavo na spletno anketo. V spletni anketi za romske pomocnike9 je leta 2019/20 sodelovalo 23 romskih pomocnikov, ki so delali na 27 osnovnih šolah v razlicnih regijah Slovenije, in sicer 8 v pomurski, 2 v podravski in 1 v osrednjeslovenski regiji ter 12 v regiji jugovzhodna (JV) Slovenija. Leta 2020/21 je v anketi sodelovalo 21 romskih pomocnikov, ki so delali na 24 osnovnih šolah v razlicnih regijah Slovenije. Romski pomocniki so delali v naslednjih slovenskih statisticnih regijah: 7 v pomurski, 1 v podravski in 1 v osrednjeslovenski regiji ter 12 v regiji JV Slovenija. V spletni anketi za ucitelje na osnovnih šolah, kjer delajo romski pomoc­niki, je v šolskem letu 2019/20 sodelovalo 297 uciteljev s 25 osnovnih šol10: 37 % iz pomurske, 7 % iz podravske in 9 % iz osrednjeslovenske regije ter 46 % iz regije JV Slovenija. V šolskem letu 2020/21 je v spletni anketi na teh šolah sode­lovalo 264 uciteljev s 27 osnovnih šol11: 22 % iz pomurske, 7 % iz podravske, 3 % iz osrednjeslovenske in 8 % iz posavske regije ter 61 % iz regije JV Slovenija. V anketi za ucitelje na osnovnih šolah, kjer nimajo romskih pomocni­kov, je v šolskem letu 2019/20 sodelovalo 90 uciteljev z 18 osnovnih šol: 20 % iz pomurske, 28 % iz podravske, 13 % iz osrednjeslovenske in 15 % iz posavske regije ter 24 % iz regije JV Slovenija. V šolskem letu 2020/21 je bilo v tej sku­pini osnovnih šol 146 uciteljev z 21 osnovnih šol: 26 % iz pomurske, 17 % iz podravske, 3 % iz osrednjeslovenske in 7 % iz posavske regije ter 44 % iz regije JV Slovenija, 3 % pa jih je bilo iz preostalih slovenskih regij. 7 Projekt Skupaj za znanje – izvajanje aktivnosti podpornih mehanizmov pridobiva­nja znanja za pripadnike romske skupnosti sta sofinancirala Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada, izvajala pa ga je ekipa Centra šolskih in obšolskih dejavnosti na številnih lokacijah po vsej Sloveniji. Vec o projektu glej na http://www.skupajzaznanje.si/. 8 Raziskovalni program Manjšinske in etnicne študije ter slovensko narodno vprašanje. 9 Z izrazom romski pomocniki oznacujemo posameznike, ki so v okviru projekta Skupaj za znanje delali na izbranih osnovnih šolah v Sloveniji z romskimi ucenci. Bili so vezni clen med pripadniki romske skupnosti in vzgojno-izobraževalnimi institucijami. Poleg šol so izvajali svoje aktivnosti še v vrtcih in delno tudi romskih naseljih (Pirc 2016, 6). Vec o delovnih nalogah romskih pomocnikov, njihovem delu v okviru projektov pred zacetkom projekta Skupaj za znanje, obcasni nejasnosti pojma in pristojnosti romskih pomocnikov pišejo Bešter in sodelavca (2016, 6–7). 10 Podružnicne šole so v tem primeru prištete k maticnim. 11 Enako kot predhodna opomba. 247 Tabela 1: Število romskih pomocnikov (RP) in struktura zaposlenih na osnovnih šolah (OŠ), kjer so delali romski pomocniki, sodelujocih v raziskavi Šolsko leto Št. OŠ Št. RP Ucitelji in drugi zaposleni na OŠ Skupno število Delež uciteljevrazrednegapouka (%) Delež uciteljevpredmetnegapouka (%) Delež zaposlenih vokviru drugihdel na OŠ (%)* 2019/20 27 23 297 43 42 15 2020/21 24 21 264 46 40 14 *Sem so všteti ravnatelji, pomocniki ravnateljev, ucitelji za dodatno strokovno pomoc, svetovalni delavci in drugi zaposleni na OŠ, ki so izpolnili anketo. Tabela 2: Struktura zaposlenih na osnovnih šolah (OŠ) brez romskih pomocnikov, sodelujocih v raziskavi Šolsko leto Št. OŠ Ucitelji in drugi zaposleni na OŠ Skupno število Delež uciteljevrazrednegapouka (%) Delež uciteljevpredmetnegapouka (%) Delež zaposlenihv okviru drugihdel na OŠ (%)* 2019/20 18 90 33 38 29 2020/21 21 146 37 44 19 *Sem so všteti ravnatelji, pomocniki ravnateljev, ucitelji za dodatno strokovno pomoc, svetovalni delavci in drugi zaposleni na OŠ, ki so izpolnili anketo. Zavedamo se, da se položaj Romov na podrocju izobraževanja v Sloveniji med posameznimi regijami razlikuje,12 vendar bomo v tem prispevku kljub temu obravnavali podatke zgolj na ravni cele Slovenije. Podrobnejša analiza oziroma predstavitev podatkov po regijah bi presegla okvir tega prispevka, poleg tega pa tudi zastopanost šol po posameznih regijah v naših anketah ni bila takšna, da bi omogocala posplošeno sklepanje glede razlik med regijami. 12 Nekaj podatkov o medregijskih razlikah na podrocju izobraževanja Romov je objavlje­nih v naslednjih virih: Bešter & Pirc 2018, 2019, 2020, 2021. 3 Tehnicni pogoji za delo in ucenje romskih ucencev na daljavo V casu zaprtja šol zaradi epidemije covida-19 se je pouk iz ucilnic preselil v spletno okolje. Za uspešno izvajanje takšnega pouka na daljavo so potrebni doloceni predpogoji (med drugim IKT13-oprema, dostop do interneta in vešcine upravljanja z IKT-orodji). Kot je opozoril Urad za demokraticne insti­tucije in clovekove pravice pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) v publikaciji o odzivih držav clanic OVSE na pandemijo covida-19 (OSCE 2020, 144), nekateri romski ucenci nimajo izpolnjenih minimalnih pogojev za izobraževanje na daljavo (npr. mirnega prostora za ucenje, dostopa do racunalnika in internetne povezave). Tudi nekatere druge mednarodne politicne in nevladne organizacije ugotavljajo podobno. Tako denimo rom-ska evropska nevladna organizacija ERGO opozarja, da so se mnogi romski ucenci v obdobju covida-19 znašli v položaju, ko niso mogli slediti pouku na daljavo zaradi odsotne infrastrukture in opreme (ERGO 2020, 23), Evropski odbor regij (2021) pa ugotavlja, da »digitalni izobraževalni modeli prispevajo k zgodnjemu opušcanju šolanja romskih otrok, ki vecinoma nimajo potrebnih racunalniških orodij in dostopa do hitrega interneta«. V raziskavi smo najprej želeli preveriti, kolikšen delež romskih otrok v Sloveniji je ob zacetku izobraževanja na daljavo v šolskem letu 2019/20 imel na voljo IKT-opremo, potrebno za sodelovanje pri pouku. Odgovore na to vprašanje smo iskali pri romskih pomocnikih, ki so najbolj v stiku z romskimi ucenci in pogosto bolje kot ucitelji poznajo tudi njihove domace razmere. Rezultati so pokazali, da je bil položaj od naselja do naselja razlicen. Ponekod v urbanih okoljih so po porocanju romskih pomocnikov prakticno vsi romski otroci imeli racunalniško opremo in dostop do interneta. V vecini primerov drugod po Sloveniji pa je bila slika precej drugacna. Približno za tretjino šol, kjer delajo romski pomocniki, so le-ti ocenili, da 80–95 % romskih ucencev ob zacetku izobraževanja na daljavo doma ni imelo ustrezne racunalniške opreme in/ali dostopa do interneta. Na drugih šolah se je ta delež gibal med 20 in 70 %. Nekatere romske družine so imele vsaj mobilne telefone z bolj ali manj delujocim dostopom do interneta, vendar to obicajno ni zadostovalo za nemoteno sodelovanje otrok pri pouku na daljavo. Glede na slab socialno-ekonomski položaj številnih romskih družin so se prakticno v vseh okoljih našle institucije, društva, podjetja ali posamezniki, ki so pomagali priskrbeti racunalniško in komunikacijsko opremo za romske družine, ki tega same niso zmogle. Na ta nacin je po dolocenem casu vecina romskih družin doma imela tehnicno opremo, ki so jo otroci potrebovali za sodelovanje pri pouku na daljavo, vseeno pa ne vsi (graf 1). Ceprav je v 13 Kratica IKT pomeni informacijsko-komunikacijsko tehnologijo. delnem in koncnem porocilu Zavoda Republike Slovenije za šolstvo (ZRSŠ) o izobraževanju na daljavo v casu prvega vala epidemije covida-19 v Sloveniji zapisano, da je Ministrstvo za izobraževanje in šport v sodelovanju z ZRSŠ v casu epidemije »vsem ucencem in ucenkam, ki niso imeli lastnega dostopa do racunalnika«, razdelilo racunalnike in drugo opremo (Rupnik Vec et al. 2020, 10; Rupnik Vec 2020, 27), je bilo po porocanju romskih pomocnikov tudi ob koncu izobraževanja na daljavo v šolskem letu 2019/20 vsaj v šestih romskih naseljih po nekaj romskih družin, ki doma niso imele potrebne teh­nicne opreme in/ali dostopa do interneta. Graf 1: Zagotavljanje IKT-opreme romskim družinam za sodelovanje njihovih otrok pri pouku na daljavo v šolskem letu 2019/20 Ali sosepristojniiz vašešoleali izkatere drugeorganizacije/ ustanovezavzeli,daso v °asu izobraževanjanadaljavoz IKTopremoopremilitiste romskedružine,ki tega dosedajniso imele? Da, vse socialno ogrožene romske družine so dobile ra°unalniško opremo in povezavo na internet. 26 % 36 % 45 % Da, vse socialno ogrožene romske družine so dobile ra°unalniško opremo, a brez povezave na internet. 8 % 10 % 13 % u°iteljev Da, samo nekatere socialno ogrožene romske družine so dobile ra°unalniško opremo, a brez povezave na internet. 2 % 4 % 13 % Odgovori Da, a samo nekatere socialno ogrožene romske družine so dobile ra°unalniško opremo in povezavo na internet. 14 % 23 % 43 % Nih°e v romskem naselju/naseljih (ali delu mesta), kjer živijo u°enci, ki jih u°im, ni dobil v dar/izposojo ra°unalniške opreme ali povezave na internet. 1 % 8 % 9 % Ni mi znano, da bi romskim družinam kdo doniral ra°unalniško opremo ali povezavo na internet. 4 % 21 % 18 % 0 % 10 % 20 % 30 % 40 % 50 % u°itelji na OŠ brez romskih pomo°nikov (n = 72) u°itelji na OŠ z romskimi pomo°niki (n = 252) romski pomo°niki (n = 23) Vir: zbrani podatki ankete za ucitelje z osnovnih šol z romskimi pomocniki, ankete za ucitelje z osnovnih šol brez romskih pomocnikov in ankete za romske pomocnike, šolsko leto 2019/20. Ceprav je precejšen del romskih družin v šolskem letu 2019/20 dobil vsaj najnujnejšo IKT-opremo, pa je bil položaj ob zacetku ponovne uvedbe šolanja na daljavo v šolskem letu 2020/21 v mnogih naseljih še vedno zelo slab. 75 % uciteljev s šol z romskimi pomocniki in 68 % uciteljev s šol brez romskih pomocnikov je v anketi zapisalo, da so se v šolskem letu 2020/21 med romskimi ucenci na njihovi šoli pojavile nove potrebe po IKT-opremi. Romski pomocniki s petih osnovnih šol so porocali o tem, da vsaj 80 % (pone­kod pa celo 100 %) romskih otrok ni imelo doma potrebne IKT-opreme za sodelovanje pri pouku na daljavo. Na dodatnih petih osnovnih šolah je bilo takšnih romskih ucencev približno polovica, na treh šolah pa je bilo takšnih romskih ucencev med 10 in 30 %. Romski pomocniki z osmih osnovnih šol so porocali o tem, da so njihove šole vsem romskim ucencem, ki so to potre­bovali, že na zacetku priskrbele potrebno IKT-opremo. Na nekaterih šolah so to omogocili samo posameznim ucencem. Šimenc (2021, 14–15) opozarja, da »ne zadošca ena velika investicija v [informacijsko-komunikacijsko] teh­nologijo, temvec je potrebna nenehna podpora za ohranjanje dostopa« do digitalno posredovanih informacij. Pri tem pa dodaja, da ni pomemben le dostop do tehnologije, temvec tudi digitalne spretnosti uporabnikov in racu­nalniški programi, ki jih imajo ti na voljo. Tudi pri družinah, ki so dobile potrebno opremo, to ni odpravilo vseh težav glede sodelovanja pri pouku na daljavo. Številni romski ucenci in njihovi starši namrec niso bili vešci upravljanja s to opremo. Pomanjkanje IKT-vešcin pri romskih ucencih so ucitelji v povprecju oznacili za »veliko težavo« (graf 2). Na problem nedostopnosti potrebne IKT-opreme in na pomanjkanje informa­cijskih kompetenc pri otrocih v Sloveniji je opozoril tudi Zagovornik nacela enakosti. Ta je v svojem priporocilu iz avgusta 2020 omenjena problema izpo­stavil v okviru ugotovitve, da vsi ucenci v Sloveniji, zlasti tisti iz ranljivih skupin – med drugim romski – niso imeli enakih možnosti za pridobitev izobrazbe v obdobju izobraževanja na daljavo (Zagovornik nacela enakosti 2020, 1–3). Tudi pri nekaterih vprašanjih odprtega tipa so ucitelji v obeh šolskih letih veckrat izpostavili težave romskih ucencev zaradi pomanjkljivih vešcin glede uporabe racunalnikov in razlicnih spletnih komunikacijskih orodij: Zelo nevešci z IKT-tehnologijo – imajo zelo zmogljive pametne telefone, vendar jih ne znajo uporabiti kot ucno sredstvo. Ucenci ne vedo (ne želijo) delati z racunalnikom ali s tablico. Nji­ hovo komuniciranje poteka vecinoma prek pametnega telefona. Ucenci se niso znali vpisati v spletne ucilnice, niso znali poslati e-pošte. Digitalna opismenjenost je na zelo nizki ravni. Dobili so tablice, vendar jih niso znali uporabljati. Nihce jim ni znal v družini pomagati. Graf 2: Težave/ovire s podrocja IKT za romske ucence v šolskem letu 2019/20 Kako velika/mo˜na je bila po vaši oceni posamezna težava/ovira za ve˜ino romskih u˜encev z vaše šole? pomanjkanje IKT-veš˜in pomanjkanje IKT-opreme 12345 1 = sploh ni bila težava, 2 = manjša težava, 3 = srednje velika težava, 4 = velika težava, 5 = zelo velika težava šole z romskimi pomo˜niki (n = 243) šole brez romskih pomo˜nikov (n = 67) Odgovori u˜itelejv Vir: zbrani podatki ankete za ucitelje z osnovnih šol z romskimi pomocniki in ankete za ucitelje z osnovnih šol brez romskih pomocnikov, šolsko leto 2019/20. Odsotnost opremljenosti z IKT oziroma pomanjkanje ustrezne IKT-opreme in pomanjkljive vešcine s podrocja uporabe IKT so bili prepoznani kot težava tudi pri širši populaciji ucencev v Sloveniji, ne samo pri romskih ucencih. V raziskavi Analiza izobraževanja na daljavo v casu epidemije Covid­19 v Sloveniji, ki jo je ZRSŠ izvajal na širokem vzorcu slovenskih ucencev, dijakov, uciteljev in ravnateljev še v obdobju samega izobraževanja na daljavo v šolskem letu 2019/20,14 so ucenci 2. in 3. vzgojno-izobraževalnega obdobja med težavami, s katerimi so se pri svojem ucenju srecali v casu pouka na dal­javo, izpostavili tudi naslednje (Rupnik Vec et al. 2020, 57): 14 ZRSŠ na svoji spletni strani omenja samo, da so se podatki, zbrani prek spletnih anket, zbirali do vkljucno prvega tedna junija 2020, nic pa, kdaj se je raziskava zacela (ZRSŠ 2020a). - nimam ustrezne opreme, da bi lahko sledil pouku na daljavo (racunalnik, slušalke, tiskalnik, internetna povezava itd.); - racunalnik si delim z družinskimi clani, zato ga lahko redko uporabim; - racunalnika ne znam uporabljati. Graf 3: Težave, s katerimi so se pri ucenju srecali ucenci iz 2. in 3. vzgojno­izobraževalnega obdobja (VIO) v casu pouka na daljavo v šolskem letu 2019/20 Ra˜unalnika ne znam uporabljati. Ra˜unalnik si delim z družinskimi ˜lani. Nimam ustrezne opreme za sledenje pouku na daljavo. 0% 5% 10% 15% 20% 25% 2. VIO 3. VIO Vir: Rupnik Vec et al. (2020, 57). V naši spletni anketi so ucitelji poleg pomanjkanja IKT-opreme in pomanjkljivih vešcin glede uporabe IKT izpostavili še nekatere druge »teh­nicne« ovire, ki so romskim ucencem onemogocale ali oteževale sodelovanje pri pouku na daljavo. Med njimi na primer to, da nekatere romske družine niso imele elektricnega toka, številni romski otroci niso imeli ustreznega prostora za delo oziroma ucenje, nekateri so bili tudi brez potrebnih ucnih pripomockov. Navajamo izjavi dveh uciteljev: Bivalne razmere: nimajo elektricnega toka, vsi skupaj živijo v enem prostoru, kjer se ne morejo uciti in delati za šolo. Starši jim ne morejo pomagati, saj so vecinoma nepismeni (ceprav se kar nekaj ucencev šola na domu?!). Pri konkretno moji ucenki je bil problem, da je bilo vec otrok, ki so uporabljali le en telefon. Problem je bil, da niso imeli ucnih pri­pomockov za delo (tudi barvice smo jim morali poslati po pošti). 4 Vzpostavljanje stikov z romskimi ucenci V publikaciji Vzgoja in izobraževanje v Republiki Sloveniji v razmerah, poveza­nih s covid-19, so avtorji zapisali, da je »[p]ri izvajanju pouka na daljavo /…/ treba poskrbeti, da dosežemo vse oz. cim vec ucencev oz. dijakov« (Kustec et al. 2020, 14). Po porocanju uciteljev v naši anketi v casu pouka na daljavo ni bilo tako. V šolskem letu 2019/20 53 %15 uciteljev ni moglo vzpostaviti stika z vsemi svojimi ucenci, v šolskem letu 2020/21 pa je bilo takih še vec, 68 %, pri cemer jih 34 % ni moglo vzpostaviti stika s posameznimi ucenci krajše obdobje, 34 % pa skozi celotno obdobje pouka na daljavo. Pri vecini uciteljev je šlo pri tem za enega ali dva ucenca, nekateri pa so porocali tudi o precej vecjih številkah, tudi do 30 (v enem primeru celo 40) ucencev. Med ucenci, s katerimi ucitelji niso mogli vzpostaviti stika, so prevladovali romski ucenci. Zanimalo nas je mnenje uciteljev, ki niso mogli vzpostaviti stika s posa­meznimi romskimi ucenci, o tem, zakaj tega stika ni bilo mogoce vzpostaviti. V anketi smo jim zastavili odprto vprašanje, na katero so prosto odgovarjali. Njihove odgovore smo kategorizirali v šest skupin, ki so prikazane v grafih 4 in 5. Prav vsi ucitelji so v odgovoru na to vprašanje vzroke za nezmožnost vzpostavitve komunikacije iskali v romski skupnosti. Pri nobenem od njih nismo zasledili pomisleka o tem, ali so oni oziroma njihova šola na svoji strani storili vse, kar je bilo možno, da bi do vzpostavitve stikov prišlo. Najpogostejši razlog, ki so ga ucitelji navedli za nezmožnost vzpostavitve stikov, je bil neod­zivnost romskih staršev in ucencev. Velika vecina uciteljev je pri tem izposta­vila, da se romski starši in ucenci niso javljali na telefon, niso odgovarjali na elektronsko pošto, mnogi se niso odzivali niti na komunikacijo po navadni pošti. Precej uciteljev je zapisalo, da niso imeli (pravih) kontaktnih podatkov romskih družin (ne telefonskih številk ne naslovov elektronske pošte). Tudi drugi ucitelji so omenjali, da telefonske številke romskih staršev pogosto niso bile delujoce: »Obstojece telefonske številke, ki so bile dane nam razrednikom, niso bile dosegljive, ker si tako romski ucenci kot njihovi starši pogosto menja­vajo telefonske številke.« Med pogosto omenjenimi vzroki za nezmožnost vzpostavitve stikov je bilo pomanjkanje ustrezne IKT-opreme med romskimi družinami. Nekateri ucitelji so omenjali, da posamezne romske družine tudi po tem, ko so dobile racunalnik ali tablico, te opreme niso mogle uporabljati, ker niso imele ustrezne elektricne napeljave ali dovolj mocne internetne pove­zave. Nekateri ucitelji so neodzivnost romskih staršev in ucencev povezovali z neznanjem uporabe racunalnikov in interneta, nekateri z nepismenostjo oziroma neizobraženostjo staršev (niso znali prebrati navodil ali pa jih niso 15 Delež je bil približno enak tako na šolah z romskimi pomocniki kot na šolah brez romskih pomocnikov. razumeli), vecji delež uciteljev pa je neodzivnost romskih staršev in otrok pri­ pisal njihovi nezainteresiranosti za izobraževanje in šolsko delo. Graf 4: Vzroki za nezmožnost vzpostavitve stikov uciteljev z romskimi ucenci, šolsko leto 2019/20 (združeni odgovori uciteljev z osnovnih šol z romskimi pomocniki in z osnovnih šol brez romskih pomocnikov; n = 169) Zakaj niste mogli vzpostavitistika z romskimi u˜enci? pomanjkanje IKT-veš˜in (staršev in u˜encev) 19 nisem imel kontaktnih podatkov (tel. št., e-pošta) 12 drugo 11 0 20 40 60 80 100 120 Število omemb u˜enci in starši niso bili odzivni 100 pomanjkanje (ustrezne) IKT-opreme pri romskih 40 družinah ni bilo interesa z njihove strani 31 Vzroki Vir: zbrani podatki ankete za ucitelje z osnovnih šol z romskimi pomocniki in ankete za ucitelje z osnovnih šol brez romskih pomocnikov, šolsko leto 2019/20. Graf 5: Vzroki za nezmožnost vzpostavitve stikov uciteljev z romskimi ucenci, šolsko leto 2020/21 (združeni odgovori uciteljev z osnovnih šol z romskimi pomocniki in uciteljev z osnovnih šol brez romskih pomocnikov; n = 222) Zakajnistemoglivzpostavitistikazromskimi u˜enci? u˜enci in starši niso bili odzivni pomanjkanje (ustrezne) IKT-opreme pri romskih družinah Vzroki ni bilo interesa z njihove strani pomanjkanje IKT-veš˜in (staršev in u˜encev) nisem imel kontaktnih podatkov (tel. št., e-pošta) drugo Število omemb Vir: zbrani podatki ankete za ucitelje z osnovnih šol z romskimi pomocniki in ankete za ucitelje z osnovnih šol brez romskih pomocnikov, šolsko leto 2020/21. Najvecji delež (45,7 %) uciteljev je vseeno porocal, da je bil položaj glede vzpostavljanja stikov z romskimi ucenci v šolskem letu 2020/21 boljši kot v obdobju pouka na daljavo v preteklem šolskem letu in da je bilo tokrat manj romskih ucencev, s katerimi niso mogli vzpostaviti stika. Graf 6: Razlika glede vzpostavljanja stikov z romskimi ucenci med šolskima letoma 2019/20 in 2020/21 (združeni odgovori uciteljev z osnovnih šol z romskimi pomocniki in uciteljev z osnovnih šol brez romskih pomocnikov; n = 232) Ali je bil položajglede vzpostavljanjastikovzromskimiu˜enci v šolskemletu 2020/21 kaj druga˜en od položaja v obdobju pouka na daljavo v preteklem šolskem letu? Letos je bilo manj romskih u˜encev, 45,7 % ki jih nisem mogel dose˜i. Tudi v tem šolskem letu nisem uspel vzpostaviti stika s tistimi romskimi u˜enci, ki jih nisem uspel dose˜i v obdobju 31,5 % poukanadaljavovpreteklem šolskemletu. Letos je bilo ve˜ romskih u˜encev, 8,2 % ki jih nisem mogel dose˜i. Drugo 14,7 % Odgovori u˜iteljev 60 % Vir: zbrani podatki ankete za ucitelje z osnovnih šol z romskimi pomocniki in ankete za ucitelje z osnovnih šol brez romskih pomocnikov, šolsko leto 2020/21. V šolskem letu 2019/20 je približno tri cetrtine uciteljev, ki so vzpostavili stike z romskimi ucenci, v anketi zapisalo, da se je njihov nacin komunikacije z romskimi ucenci razlikoval od nacina komunikacije z ostalimi ucenci. V šolskem letu 2020/21 je bilo takih 70 %. Z romskimi ucenci (in njihovimi starši) so precej pogosteje komunicirali po telefonu. Veckrat so jih poklicali ali si z njimi dopisovali prek SMS-jev. Na ta nacin so jih spodbujali k ucenju in opravljanju domacih nalog, saj so, po besedah nekaterih uciteljev, romski ucenci potrebovali vec spodbude, da so opravili vsaj del tistega, kar so ucitelji od njih pricakovali. Precej so komunicirali z njimi tudi prek Facebooka in Messengerja. Mnogi ucitelji so za romske ucence pripravljali posebna gradiva v tiskani obliki, ki so jim jih pošiljali po pošti ali pa so jih predali romskim pomocnikom, socialnim delavkam, uciteljem za dodatno strokovno pomoc ali zaposlenim v razlicnih organizacijah, ki pomagajo Romom v romskih naseljih, ti pa so jih potem prenesli romskim ucencem (in kasneje nazaj 0% 15% 30% 45% uciteljem). Nekaj uciteljev je tudi osebno obisk(ov)alo romske ucence na nji­hovih domovih ter jim tako predajalo ucna gradiva in navodila za delo. Kot zelo pomembna se je v casu zaprtja šol pokazala vloga romskih pomocnikov. Ti so predstavljali pomembno vez med romskimi ucenci in šolo. Približno polovica (49 %) uciteljev v šolskem letu 2019/20 in 40 % uciteljev v šolskem letu 2020/21 je zapisalo, da se je njihova šola v casu izobraževa­nja na daljavo pogosteje kot pred tem obracala na romskega pomocnika za pomoc pri vzpostavljanju in vzdrževanju stikov z romskimi ucenci. Podobno so zaznali tudi romski pomocniki – približno 80 % jih je ocenilo, da so šole v obeh šolskih letih v casu pouka na daljavo pogosteje kot prej iskale njihovo pomoc pri vzpostavljanju stikov in komuniciranju z romskimi ucenci. Kar nekaj uciteljev je zapisalo, da brez romskih pomocnikov številnih romskih ucencev v tem casu sploh ne bi dosegli oziroma da brez podpore in spodbude romskih pomocnikov številni romski ucenci verjetno sploh ne bi sodelovali pri pouku na daljavo. Drugi so menili, da bi bilo brez romskih pomocnikov delo šole pri vzpostavljanju stikov z romskimi ucenci veliko težje in da romski ucenci ne bi opravili toliko nalog in ne bi v enaki meri sledili pouku, posle-dicno pa bi bil tudi njihov uspeh slabši. 5 Sodelovanje romskih ucencev pri izobraževanju na daljavo Z anketami smo želeli pridobiti še vpogled v podrocje sodelovanja in odziv­nosti romskih ucencev pri izobraževanju na daljavo tudi v primerjavi z osta­limi ucenci. Ucitelje smo zato prosili, da se opredelijo do posameznih trditev, ki se nanašajo na omenjeno podrocje, in sicer posebej za romske in za ostale ucence. Primerjava odgovorov uciteljev z osnovnih šol z romskimi pomocniki in uciteljev z osnovnih šol brez romskih pomocnikov kaže na splošno zelo podobno sliko za obe skupini šol za obe šolski leti (grafa 7 in 8). Temeljna razlika je v tem, da je razpon med povprecnima vrednostma odgovorov, ki se nanašajo na posamezne trditve za romske in ostale ucence, vecji pri osnovnih šolah brez romskih pomocnikov. V tej skupini osnovnih šol se kaže malenkost slabši položaj romskih ucencev glede na položaj ostalih ucencev v primerjavi z osnovnimi šolami z romskimi pomocniki. Približno polovica romskih ucencev z obeh skupin osnovnih šol je bila v casu izobraževanja na daljavo redno v stiku neposredno z ucitelji. To velja za obe proucevani šolski leti. Delež ostalih ucencev je bil v tem primeru precej vecji, saj je bila velika vecina (povprecna vrednost odgovorov je 4,3 za obe skupini šol) v rednih stikih neposredno z ucitelji. Ob tem je zanimiv podatek, da je bila slaba polovica (povprecna vrednost odgovorov 2,6 v obeh šolskih letih) romskih ucencev z osnovnih šol z romskimi pomocniki v stiku s šolo samo prek romskih pomocnikov.16 Nekoliko slabše stanje tako za romske kot za ostale ucence se kaže na podrocju rednega opravljanja šolskih obvezno­sti. V obeh šolskih letih je bil povprecni delež romskih ucencev, ki so redno opravljali svoje šolske obveznosti, v obeh skupinah osnovnih šol po presoji anketiranih uciteljev nekje med manjšim deležem in polovico, medtem ko je vecina ostalih ucencev (povprecna vrednost odgovorov je bila 3,9 v obeh skupinah osnovnih šol) šolske obveznosti opravljala redno. Graf 7: Sodelovanje in odzivnost ucencev na osnovnih šolah z romskimi pomocniki pri izobraževanju na daljavo, primerjava med šolskima letoma 2019/20 (n = 233) in 2020/21 (n = 209) Za kolikšen delež romskih in neromskih u˜encev z vaše šole po vaši oceni veljajo spodnje trditve,kise nanašajonaobdobjepoukana daljavo? Odgovori u˜iteljev U˜enci so bili redno v stiku neposredno z u˜itelji (npr. prek ra˜unalnika/telefona). U˜enci so redno opravljali svoje šolske obveznosti. U˜enci so pouk na daljavo doživljali bolj kot po˜itnice in niso kaj dosti sodelovali. U˜enci so imeli težave pri razumevanju u˜ne snovi brez ustne razlage u˜iteljev. U˜enci so slabše sodelovali pri pouku na daljavo kot sicer sodelujejo pri pouku v šoli. 12345 1 = nih˜e 2 = le manjši delež 3 = polovica 4 = ve˜ina 5 = vsi romski u˜enci 2019/20 neromski u˜enci 2019/20 romski u˜enci 2020/21 neromski u˜enci 2020/21 Vir: zbrani podatki ankete za ucitelje z osnovnih šol z romskimi pomocniki, šolski leti 2019/20 in 2020/21. 16 Ta podatek ni prikazan v grafih 5 in 6, saj se nanaša samo na romske ucence iz skupine osnovnih šol z romskimi pomocniki. Graf 8: Sodelovanje in odzivnost ucencev na osnovnih šolah brez romskih pomocnikov pri izobraževanju na daljavo, primerjava med šolskima letoma 2019/20 (n = 63) in 2020/21 (n = 104) Odgovori u˜iteljev Za kolikšen delež romskih in neromskih u˜encev z vaše šole po vaši oceni veljajo spodnje trditve,kise nanašajonaobdobjepoukana daljavo? 2,9 U˜enci so bili redno v stiku neposredno z u˜itelji 2,8 (npr. prek ra˜unalnika/telefona). 4,4 4,2 U˜enci so redno opravljali svoje šolske obveznosti. 4 3,9 U˜enci so pouk na daljavo doživljali bolj kot po˜itnice in niso kaj dosti sodelovali. 3,9 U˜enci so imeli težave pri razumevanju u˜ne 4 snovi brez ustne razlage u˜iteljev. 3,9 U˜enci so slabše sodelovali pri pouku na daljavo 3,9 kot sicer sodelujejo pri pouku v šoli. 2,7 2,6 12345 1 = nih˜e 2 = le manjši delež 3 = polovica 4 = ve˜ina 5 = vsi neromski u˜enci 2019/20 romski u˜enci 2020/21 romski u˜enci 2019/20 neromski u˜enci 2020/21 Vir: zbrani podatki ankete za ucitelje z osnovnih šol brez romskih pomocnikov, šolski leti 2019/20 in 2020/21. Po mnenju uciteljev z obeh skupin šol je dobra polovica romskih ucencev izobraževanje na daljavo v obeh šolskih letih doživljala bolj kot pocitnice in ni kaj dosti sodelovala pri pouku. Glede na zgornjo trditev o tem, da je bila velika vecina ostalih ucencev redno v stiku neposredno z ucitelji, pa ni presenecenje, da je le manjši delež ostalih otrok doživljal obdobje izobraževanja na daljavo »pocitniško«. Izkazalo se je, da je imela vecina romskih ucencev v obeh šolskih letih težave pri razumevanju ucne snovi brez ustne razlage uciteljev. Na tem podro-cju je bil tudi delež ostalih ucencev relativno visok – slaba polovica. Podobno so ucitelji ocenili, da je velika vecina romskih ucencev slabše sodelovala pri pouku na daljavo kot sicer sodelujejo pri pouku v šoli. Pri neromskih ucencih je to veljalo za manj kot polovico. Povprecno slabše sodelovanje, vecja neodzivnost oziroma nerednost sti­kov z ucitelji in težave pri razumevanju ucne snovi na strani romskih ucencev so lahko tudi posledica manj ugodnih dejavnikov oziroma okolišcin, konkre­tneje težav in ovir, s katerimi se romski ucenci pogosteje srecujejo kot njihovi neromski vrstniki. Med takimi okolišcinami je bilo v prispevku do zdaj že izpostavljeno pomanjkanje opremljenosti z IKT in pomanjkanje IKT-vešcin. Poleg teh so ucitelji iz obeh skupin osnovnih šol kot težave in ovire izpo­stavili še naslednje dejavnike, za katere so menili, da so bili srednje velika do velika težava romskih ucencev v casu pouka na daljavo: nizka ucna motivacija, neurejeno domace okolje in nerazumevanje ucne snovi zaradi pomanjkljivega znanja pri posameznih predmetih. Kot manjšo do srednje veliko težavo pa so zaznali še odsotnost možnosti druženja in sodelovanja s sošolci ter nerazume­vanje navodil in ucne snovi zaradi pomanjkljivega znanja slovenskega jezika. Poleg omenjenih dejavnikov so ucitelji izpostavili še neizobražene oziroma ponekod nepismene starše in (posledicno) pomanjkanje njihove pomoci, podpore in motiviranja lastnih otrok pri izobraževanju na daljavo, kar je v tesni povezavi z neodzivnostjo staršev na komunikacijo uciteljev. Glede vseh omenjenih težav in ovir se po mnenju uciteljev iz obeh skupin šol kaže manj ugoden položaj romskih ucencev z jugovzhoda države v primerjavi z rom­skimi ucenci iz severovzhodne Slovenije. Spodbudno pa je, da so ucitelji ob koncu šolskega leta 2020/21 vecinoma (51 % uciteljev na šolah z romskimi pomocniki in 61 % uciteljev na šolah brez romskih pomocnikov) ocenili, da so bile na splošno težave, s katerimi so se srecevali vsi ucenci pri pouku na daljavo, v tem šolskem letu manjše kot v prvem valu epidemije v predhodnem šolskem letu. Zgoraj je bil že omenjen podatek, da je bila slaba polovica romskih ucen­cev z osnovnih šol z romskimi pomocniki v obeh proucevanih šolskih letih v stiku s šolo samo prek romskih pomocnikov. Ti so ob koncu šolskega leta 2019/20 na vprašanje o tem, kako se je spremenila vsebina njihove pomoci, ki so jo romski ucenci najpogosteje potrebovali v casu izobraževanja na daljavo, najpogosteje odgovorili, da so romski otroci potrebovali vec spodbude pri delu (graf 9). Kar dobre tri cetrtine romskih pomocnikov je obkrožilo ta odgovor (podobno tudi v letu 2020/21), kar je gotovo odraz tudi premajhne spodbude in podpore v domacem okolju v spremenjenih okolišcinah izobraževanja. V šolskem letu 2020/21 pa je prevladoval odgovor, da so se romski ucenci pogo-steje kot v casu pred zaprtjem šol obracali na romske pomocnike pri razlagi ucne snovi. Ta odgovor je obkrožilo 90 % romskih pomocnikov. V predho­dnem letu le 70 %. Zaradi omenjenih težav s pomanjkanjem IKT-vešcin rom­skih ucencev je v šolskem letu 2019/20 veliko (61 %) romskih pomocnikov odgovorilo, da ti romski ucenci potrebujejo vec usposabljanja za racunalniško pismenost, da bi lahko sodelovali pri pouku na daljavo. V letu 2020/21 se je ta delež obcutno zmanjšal, saj je omenjeni odgovor obkrožilo le 38 % romskih pomocnikov. Omenjeno razliko bi lahko pripisali dejstvu, da se je dobršen del romskih ucencev v preteklem šolskem letu dovolj racunalniško opismenil, da so v novem šolskem letu lahko samostojno sodelovali pri pouku na daljavo. V nasprotju s tem pa so romski ucenci po mnenju romskih pomocnikov v šolskem letu 2020/21 potrebovali vec pomoci pri razlagi navodil, ki so jih pre­jeli od uciteljev, kot v preteklem letu. V predhodnem letu je takšno potrebo romskih ucencev zaznala dobra polovica romskih pomocnikov (52 %), v letu 2020/21 pa kar 67 % romskih pomocnikov. Graf 9: Spremembe vsebine pomoci romskih pomocnikov v casu pouka na daljavo, primerjava med šolskima letoma 2019/20 (n = 21) in 2020/21 (n = 23) Kako se je spremenila vsebina pomo˜i, ki so jo romski u˜enci najpogosteje potrebovali od vas v ˜asu pouka na daljavo? Možnih je ve˜ odgovorov. Romski u˜enci so potrebovali ve˜ spodbude pri delu. Romski u˜enci so se pogosteje (kot obi˜ajno) obra˜ali name za pomo˜ pri razlagi u˜ne snovi. Romski u˜enci so potrebovali ve˜ ra˜unalniškega opismenjevanja, da so lahko sodelovali pri pouku na daljavo. Romski u˜enci so potrebovali ve˜ pomo˜i pri branju/razlagi navodil, ki so jih dobili od u˜iteljev. Romski u˜enci so se redkeje (kot obi˜ajno) obra˜ali name za pomo˜ pri razlagi u˜ne snovi. Romski u˜enci v ˜asu pouka na daljavo niso želeli moje pomo˜i. 2019/20 2020/21 Vir: zbrani podatki iz anket za romske pomocnike, šolski leti 2019/20 in 2020/21. 6 Sodelovanje romskih staršev Vloga staršev je v izobraževanju otrok zelo pomembna že v obicajnih oko­lišcinah, ko se otroci šolajo v šolah, pri izobraževanju od doma pa dobi še vecji pomen. Šola naceloma zagotavlja enake pogoje izobraževanja za vse ucence, izobraževanje od doma pa zaradi neenakih okolišcin, v katerih živijo ucenci, lahko povecuje neenakosti med njimi. Raziskave kažejo, da ima daljša odsotnost iz šolskega okolja (bodisi v casu poletnih pocitnic ali v primeru šolanja od doma) bolj negativne ucinke oziroma posledice za ucence iz soci­alno-ekonomsko šibkejših družin (Di Pietro et al. 2020, 12–19; Raudenbush & Eschmann 2015). Odgovori romskih pomo˜nikov Romski ucenci v Sloveniji pogosto izhajajo iz okolja, ki je zelo nespodbu­dno glede izobraževanja.17 Pretežno živijo v tako imenovanih romskih nase­ljih, ki so, kot piše Zupancic (2015, 75), »razlog tako osebne kakor kolektivne (lokalne skupnosti, soseske) marginalizacije in izkljucenosti«, bivanje v teh okoljih pa »velja za enega od glavnih razlogov za neuspešnost pri vkljuceva­nju v sistem vzgoje in izobraževanja«. Ekonomski položaj romskih družin, ki živijo v takšnih naseljih, je obicajno izredno slab, dodatno pa k nespodbudno­sti okolja prispevata nizka stopnja izobrazbe in visoka stopnja brezposelnosti pripadnikov romske skupnosti. Takšno domace okolje ne more enakovredno nadomestiti šolskega okolja, niti ne more ucencem nuditi enakovrednih možnosti za izobraževanje na daljavo v primerjavi z drugimi ucenci, ki živijo v bolj spodbudnem domacem okolju. Starši so obicajno tisti, ki otrokom zagotavljajo tako materialne (IKT­-oprema, prostor za ucenje, prehrana) kot nematerialne (pomoc pri ucenju in razumevanju snovi, custvena opora in spodbuda) pogoje za ucenje. Ce starši teh pogojev ne morejo zagotoviti, so njihovi otroci že v izhodišcu postavljeni v slabši položaj v primerjavi z njihovimi vrstniki, ki imajo zagotovljene ome­njene pogoje. V tem delu se bomo posvetili predvsem vlogi staršev pri zagotavljanju nematerialnih pogojev za izobraževanje otrok od doma, zlasti v smislu spod­bude za ucenje, organizacije dela, razlage navodil in ucne snovi, pomoci pri reševanju nalog in pri komunikaciji z ucitelji. Iz raziskave, ki jo je med starši osnovnošolskih otrok izvedla Zveza aktivov svetov staršev Slovenije (Meden 2020, 16–17), je razvidno, da so v casu izobraževanja na daljavo v šolskem letu 2019/20 starši otrok v prvih razredih porabili povprecno 3–4 ure na dan za pouk od doma, starši otrok v 9. razredu pa 2 uri na dan. Ta cas so porabili za posredovanje gradiv iz elektronskih naslovov, tiskanje gradiv, pojasnjeva­nje navodil, preverjanje pravilnosti opravljenih nalog, preverjanje naucenega, pomoc pri iskanju virov in pomoc pri oddaji opravljenih nalog uciteljem. Pri tem so se starši srecevali s številnimi težavami, med katerimi so najpogosteje izpostavili težave pri komunikaciji s šolo oziroma ucitelji, in sicer v smislu jasnosti navodil oziroma jasnosti komunikacije nasploh. Omenjali so, da je bila komunikacija prevec enosmerna, zgolj pisna, nejasna (Meden 2020, 17). Predvidevamo lahko, da so bile te težave še toliko vecje za romske starše, ki 17 Ne velja pa to za vse. Nekatere romske družine imajo ugodnejši socialno-ekonomski položaj. Munda in Pecek (2013, 152), na primer, pišeta o mariborskih Romih in iz­postavljata, da je njihov »socialno-ekonomski položaj /…/ bolj primerljiv z družinami vecinske populacije, kot velja za romsko povprecje«. Vonta in sodelavke (2011) pa v Nacionalni evalvacijski študiji o uspešnosti romskih ucencev v osnovni šoli izposta­vljajo, da obstajajo razlike med romskimi družinami in da se od družine do družine razlikuje vrednotenje izobrazbe ter podpora romskih staršev izobraževanju njihovih otrok. Do podobnih ugotovitev je privedla tudi raziskava o dejavnikih spodbud in ovir, s katerimi se soocajo romski srednješolci in študenti v Sloveniji (Pirc & Bešter 2020, 11). pogosto niso imeli dostopa do IKT, niti znanja uporabe IKT, mnogi med njimi ne obvladajo dobro slovenskega jezika, nekateri med njimi so tudi nepismeni. Poleg tega precejšen delež romskih staršev ni bil vajen sodelovanja s šolo in ucitelji niti v casu pred epidemijo. V anketi za ucitelje na šolah, kjer delajo romski pomocniki, je v šolskem letu 2019/20 28 % in v letu 2020/21 25 % anketiranih uciteljev ocenilo, da v casu izobraževanja na daljavo vecina romskih staršev sploh ni bila v stiku s šolo. 29 % (leta 2019/20) oziroma 26 % (leta 2020/21) uciteljev je odgovorilo, da so bili romski starši vecinoma v rednem stiku z romskim pomocnikom, ne pa tudi z ucitelji. Le petina uciteljev je v šolskem letu 2020/21 menila, da je bila vecina romskih staršev redno v stiku z ucitelji (graf 10). Graf 10: Stiki romskih staršev s šolo/ucitelji v casu pouka na daljavo, šole z romskimi pomocniki, primerjava med šolskima letoma 2019/20 (n = 233) in 2020/21 (n = 216) Odgovori u˜iteljev 20 % Ve˜ina romskih staršev je bila redno v stiku z u˜itelji. Ve˜inaromskihstarševnibilav stikus šolo 25 % (ne z u˜itelji ne z romskim pomo˜nikom). 28 % Ve˜ina romskih staršev je bila redno v stiku z romskim 26 % pomo˜nikom, ne pa neposredno z u˜itelji. 29 % 25 % Ne vem. 20 % 4% Drugo. 6% 0% 5% 10% 15% 20% 25% 30% 35% 2019/20 2020/21 Vir: zbrani podatki ankete za ucitelje z osnovnih šol z romskimi pomocniki, šolski leti 2019/20 in 2020/21. Ucitelji, ki so izbrali odgovor »Drugo«, so dopisali, da so bili romski starši le obcasno v stiku z ucitelji, romskim pomocnikom ali uciteljicami za dodatno strokovno pomoc oziroma da je bil v stiku s šolo le del romskih star-šev, ne pa vecina. Uciteljem z osnovnih šol brez romskih pomocnikov smo v šolskem letu 2019/20 zastavili nekoliko drugacno vprašanje v zvezi s sodelovanjem rom­skih staršev in vecina uciteljev je odgovorila, da je bil le manjši delež romskih staršev v rednih stikih z ucitelji. V šolskem letu 2020/21 pa je 50 % od 102 uciteljev ocenilo, da vecina romskih staršev ni bila v stiku z ucitelji. Graf 11: Odnos romskih staršev do šolanja njihovih otrok v casu izobraže­vanja na daljavo, primerjava med šolskima letoma 2019/20 in 2020/21 Romski starši so v ˜asu pouka na daljavo pokazali ve˜ 2,2 skrbi kot prej za izobraževanje svojih otrok, bolj so se zanimali 1,8 za njihove šolske obveznosti in jih spodbujali k u˜enju. 2 1,9 3,6 neznanja slovenskega jezika precej nemo˜ni glede pomo˜i Romski starši so bili zaradi slabe lastne izobrazbe in/ali 3,8 svojim otrokom pri šolskem delu v ˜asu pouka na daljavo. 3,8 3,9 Romski starši so se v ˜asu pouka na daljavo pogosteje kot prej 2,1 obra˜ali na u˜itelje ali druge strokovne delavce šole 2 za pomo˜ otrokom pri u˜enju in opravljanju šolskih obveznosti. 2,2 1,8 3,3 boljkotpo˜itniceinsenisopreve˜ zanimali zašolske Romski starši so obdobje pouka na daljavo doživljali 3,5 3,5 obveznosti svojih otrok ter niso spodbujali otrok k u˜enju. 3,8 2,4 kot prej obra˜ali na romske pomo˜nike za pomo˜ otrokom Romski starši so se v ˜asu pouka na daljavo pogosteje 2,4 pri u˜enju in opravljanju šolskih obveznosti. 12345 1 = nih˜e 2 = le manjši delež 3 = polovica 4 = ve˜ina 5 = vsi OŠ z romskimi pomo˜niki OŠ brez romskih pomo˜nikov 2019/20 (n = 221) 2019/20 (n = 64) OŠ z romskimi pomo˜niki OŠ brez romskih pomo˜nikov 2020/21 (n = 181) 2020/21 (n = 93) Vir: zbrani podatki anket za ucitelje z osnovnih šol z romskimi pomocniki in anket za ucitelje z osnovnih šol brez romskih pomocnikov, šolski leti 2019/20 in 2020/21. V anketi smo zapisali tudi nekaj trditev, v zvezi s katerimi smo ucitelje prosili, naj podajo svojo oceno o deležu romskih staršev, za katere te trditve držijo (graf 11). Med ucitelji je v obeh šolskih letih prevladovalo mnenje, da je bila vecina romskih staršev zaradi slabe izobrazbe in/ali neznanja slovenskega jezika precej nemocna glede pomoci svojim otrokom pri šolskem delu v casu izobraževanja na daljavo. Prav tako so ocenili, da je vecina romskih staršev omenjeno obdobje doživljala bolj kot pocitnice in ne kot resno delo ter se niso prevec zanimali za šolske obveznosti svojih otrok in jih niso spodbujali k ucenju. Le za manjši delež romskih staršev so ucitelji ocenili, da so v casu izobraževanja na daljavo pokazali vec skrbi kot prej za izobraževanje svojih otrok, da so se bolj zanimali za njihove šolske obveznosti in jih spodbujali k ucenju. Prav tako manjši delež romskih staršev se je po ocenah uciteljev pogo-steje obracal na ucitelje ali druge strokovne delavce šole za pomoc otrokom pri ucenju in opravljanju šolskih obveznosti. Nekoliko vecji naj bi bil delež romskih staršev, ki so se za pomoc pogosteje obracali na romske pomocnike. Tudi romski pomocniki so zaznali, da so se starši v casu izobraževanja na daljavo pogosteje obracali nanje za pomoc in razlicne informacije (graf 12). V nekoliko manjši meri je do tega prihajalo v letu 2020/21. Najvec (87 % v letu 2019/20 in 76 % v letu 2020/21) romskih pomocnikov je porocalo o pogostej­ših prošnjah romskih staršev za pomoc pri razlagi ucne snovi, ki so jo morali predelati njihovi otroci. Veliko (70 % v letu 2019/20 in 67 % v letu 2020/21) romskih pomocnikov je zaznalo, da so romski starši v casu izobraževanja na daljavo potrebovali vec spodbude in tudi razlage o pomenu dela/ucenja doma in o možnih posledicah nesodelovanja otrok pri pouku na daljavo. Precejšen delež (65 % v letu 2019/20 in 57 % v letu 2020/21) romskih pomocnikov se je soocal tudi s »tehnicnimi« vprašanji romskih staršev glede ucenja na daljavo (npr. glede internetne povezave, uporabe racunalnika, rabe spletnih aplikacij itd.). Graf 12: Spremembe vsebine pomoci romskih pomocnikov romskim staršem, primerjava med šolskima letoma 2019/20 (n = 23) in 2020/21 (n = 21) Kako se je spremenila vsebina pomo˜i, ki so jo romski starši najpogosteje potrebovali od vas v ˜asu pouka na daljavo? Možnih je ve˜ odgovorov. Odgovori romskih pomo˜nikov 87 % pri razlagi u˜ne snovi njihovim otrokom. Starši so se pogosteje (kot obi˜ajno) obra˜ali name za pomo˜ 76 % Starši so potrebovali ve˜ spodbude in razlage o pomenu 70 % dela doma v ˜asu izobraževanja na daljavo in o možnih 67 % posledicah nesodelovanjaotrok pri pouku na daljavo. Starši so se pogosto obra˜ali name s »tehni˜nimi« vprašanji 65 % glede u˜enja na daljavo (npr. glede povezave na internet, uporabe ra˜unalnika, rabe spletnih aplikacij itd.). 57 % 4% Starši niso želeli moje pomo˜i. 5% 0% pri razlagi u˜ne snovi njihovim otrokom. Starši so se redkeje (kot obi˜ajno) obra˜ali name za pomo˜ 5% 0% 20% 40% 60% 80% 100% 2019/20 2020/21 Vir: zbrani podatki ankete za romske pomocnike, šolski leti 2019/20 in 2020/21. Romski pomocniki so porocali tudi o tem, da so se romski starši obracali nanje z vprašanji, povezanimi s koronavirusom in z možnostmi zašcite pred okužbo. Skrbelo jih je, kako zavarovati otroke, ko se bodo spet vrnili v šolo, pa tudi, kako bo potekalo ocenjevanje in kako bodo otroci koncali šolanje. 7 Posledice izobraževanja na daljavo za romske ucence Romski izobraževalni sklad (The Roma Education Fund) je izrazil pricako­vanje, da se bo že tako visoka stopnja osipa (68 %) med romskimi ucenci v šestih evropskih državah (Bolgariji, Italiji, Romuniji, Slovaški, Španiji in na Madžarskem) v obdobju koronakrize še povecala zaradi pogojev, ki romskim otrokom preprecujejo sodelovanje pri izobraževanju na daljavo (Korunovska & Jovanovic 2020, 6). Tudi Urad za demokraticne institucije in clovekove pravice pri OVSE je že v letu 2020 izrazil zaskrbljenost, da lahko nadaljnje zapiranje šol in morebitni novi valovi pandemije razširijo in poglobijo izo­braževalno vrzel za romske ucence, kar se bo odrazilo v še vecjem osipu in dolgorocnih izgubah zaposlitvenih možnosti (OSCE 2020, 144). Podobna pricakovanja glede poglabljanja vrzeli v izobraževanju romskih otrok lahko zasledimo tudi med ucitelji, ki so sodelovali v naših spletnih anketah. Zaradi spremenjenih okolišcin izobraževanja v casu epidemije pa so anketirani ucitelji izražali skrb za vse ucence nasploh, ne samo za romske. Kot kažejo odgovori uciteljev, je bila ob koncu šolskega leta 2019/20 vecina prepri-cana, da bo pouk na daljavo v casu epidemije covida-19 imel, dolgorocno gle­dano, negativne posledice za ucence, njihovo znanje in šolski uspeh (graf 13). Na osnovnih šolah z romskimi pomocniki je bil delež uciteljev, ki so menili, da bo tak nacin izobraževanja imel negativne posledice, skoraj enak deležu tistih, ki so menili, da negativnih posledic ne bo. Med ucitelji z osnovnih šol brez romskih pomocnikov pa je izrazito prevladoval delež tistih, ki so menili, da bo pouk na daljavo imel negativne posledice za ucence. Graf 13: Možne negativne posledice pouka na daljavo v obdobju epidemije covida-19 za znanje in uspeh ucencev, šolsko leto 2019/20 Ali ocenjujete, da bo imel pouk na daljavo v obdobju epidemije covida-19, dolgoro˜no gledano, negativne posledice na u˜ence, njihovo znanje, šolski uspeh? 50 % 44 % Odgovori u˜iteljev Vir: zbrani podatki ankete za ucitelje z osnovnih šol z romskimi pomocniki in ankete za ucitelje z osnovnih šol brez romskih pomocnikov, šolsko leto 2019/20. Odgovore, s katerimi so ucitelji utemeljevali svoje mnenje, lahko raz­delimo na dve skupini – v prvi so tisti, ki pricakujejo negativne posledice, v drugi pa tisti, ki negativnih posledic ne pricakujejo. Znotraj teh dveh skupin so bile najpogostejše utemeljitve naslednje: 1) Pouk na daljavo bo imel dolgorocne negativne posledice za ucence: a) neutrjeno in šibko znanje ucencev: najpogostejši odgovori ucite­ljev z osnovnih šol z romskimi pomocniki in z osnovnih šol brez romskih pomocnikov so bili, da so ucenci v casu izobraževanja na daljavo obravnavano snov premalo utrjevali in ponavljali. Nekateri so pri tem dodali, da so ucenci tudi premalo samo­stojno delali, pri ucenju doma so imeli prevec motecih dejavni­kov in vec možnosti goljufanja. Omenjala pa se je tudi okrnjena motiviranost ucencev za šolske obveznosti; b) izobraževanje na daljavo ni enako izobraževanju v šoli: nekoliko manjši delež uciteljev, kot velja za predhodni odgovor, je menil, da bo vpliv izobraževanja na ucence negativen, zato ker izobra­ževanje na daljavo ne more nadomestiti pouka v šoli. Glavni razlogi za to so, da ucitelji ne morejo sproti preverjati znanja vseh ucencev, da ucenci ob izobraževanju na daljavo potrebujejo vec pomoci pri razlagi snovi oziroma razumevanju le-te, da se ne da nadomestiti nebesedne komunikacije, utrjevanja in pona­vljanja snovi v razredu ter tudi medvrstniške socializacije. 2) Pouk na daljavo ne bo imel dolgorocnih negativnih posledic za ucence: a) zamujeno v casu izobraževanja na daljavo se bo dalo nadome­stiti: veliko uciteljev je menilo, da pouk na daljavo v šolskem letu 2019/20 ni trajal tako dolgo, da se šolska snov, ki se je obrav­navala v tem obdobju, ne bi dala ponoviti in utrditi v zacetku novega šolskega leta. Nekateri od njih so ob tem dodali, da pa bi bilo pricakovati negativne posledice v primeru, ce bi se tovrstno izobraževanje na daljavo v prihodnosti spet ponovilo; b) negativne posledice se bodo cutile samo pri nekaterih ucencih: nekoliko manj pogost odgovor uciteljev je bil, da bodo dolgo-rocno negativne posledice cutili samo tisti ucenci, ki niso redno delali za šolo. Ob tem so omenjali, da sta bili pogostost dela in (ne)motiviranost ucencev v veliki meri odvisni od nadzora in podpore njihovih staršev. Dobra polovica uciteljev iz obeh skupin osnovnih šol je v šolskem letu 2019/20 menila, da bodo posledice pouka na daljavo v obdobju epidemije covida-19 bolj negativne za romske kot za ostale ucence (graf 14). Graf 14: Možne negativne posledice pouka na daljavo v obdobju epidemije covida-19 za romske ucence v primerjavi z ostalimi ucenci, šolsko leto 2019/20 Ali ocenjujete,dabobodoposledicepoukanadaljavoobdobjuepidemije covida-19boljnegativne zaromskeu˜encekotzaneromskeu˜ence? 70 % 62 % da ne Odgovori u˜iteljev OŠ z romskimi pomo˜niki (n = 80) OŠ brez romskih pomo˜nikov (n = 29) Vir: zbrani podatki ankete za ucitelje z osnovnih šol z romskimi pomocniki in ankete za ucitelje z osnovnih šol brez romskih pomocnikov, šolsko leto 2019/20. 2022-INV-COVID-160x240.indd 267 3/18/22 12:24 PM Ucitelji, ki so bili mnenja, da bodo posledice izobraževanja na daljavo bolj negativne za romske ucence, so menili, da je to zaradi kombinacije že omenjenih dejavnikov: - vecinoma nespodbudno domace okolje pri romskih ucencih in spodbu­ dnejše okolje pri ostalih ucencih; - nemotiviranost in neodzivnost romskih ucencev zaradi pomanjkanja podpore staršev, nerazumevanja šolske snovi ter tudi nevešcosti uporabe in odsotnosti (primerne) IKT. Tisti ucitelji, ki so menili, da za romske ucence posledice ne bodo bolj negativne, so svoje mnenje obrazložili s pojasnilom, da naceloma velja za vse ucence enako – tisti, ki so imeli razvite delovne navade že pred obdobjem pouka na daljavo, so uspešno in redno delali tudi doma, ne glede na to, ali je šlo za romske ali ostale ucence. Ucitelji iz obeh skupin osnovnih šol so se podobno opredelili do dveh trditev, ki se nanašata na vse ucence: da bodo zaradi pouka na daljavo imeli ucenci slabše koncne ocene, kot bi jih imeli sicer, in da bo delež ucencev, ki zaradi takšne vrste izobraževanja v šolskem letu 2019/20 razreda ne bodo zakljucili uspešno, vecji, kot bi bil sicer (grafa 15 in 16). Pri obeh trditvah so ucitelji menili, da zadevata minimalen delež ucencev – tako romskih kot ostalih. Najvecji, a še vedno le manjši delež, velja za romske ucence, ki naj bi imeli zaradi omenjenih okolišcin slabše ocene. Graf 15: Posledice izobraževanja na daljavo za ucence na osnovnih šolah z romskimi pomocniki, šolsko leto 2019/20 (n = 233) Za kolikšen delež romskih in neromskih u°encev z vaše šole po vaši oceni veljata spodnji trditvi? Odgovori u°iteljev Zaradi pouka na daljavo bodo imeli u°enci slabše kon°ne ocene, kot bi jih (predvidoma) imeli sicer. Delež u°encev, ki v letošnjem šolskem letu ne bodo uspešno zaklju°ili razreda, bo zaradi pouka na daljavo ve°ji, kot bi bil sicer. 1,7 1,5 1,4 1,3 12345 romski u°enci 1 = nih°e 2 = le manjši delež 3 = polovica 4 = ve°ina 5 = vsi neromski u°enci Vir: zbrani podatki ankete za ucitelje z osnovnih šol z romskimi pomocniki, šolsko leto 2019/20. 269 Graf 16: Posledice izobraževanja na daljavo za ucence na osnovnih šolah brez romskih pomocnikov, šolsko leto 2019/20 (n = 63) Za kolikšen delež romskih in neromskih u°encev z vaše šole po vaši oceni veljata spodnji trditvi? 1,6 u°enci slabše kon°ne ocene, kot bi jih (predvidoma) imeli sicer. Zaradi pouka na daljavo bodo imeli 1,5 1,4 letu ne bodo uspešno zaklju°ili razreda, bo zaradi pouka na daljavo ve°ji, Delež u°encev, ki v letošnjem šolskem 1,2 kot bi bil sicer. 1234 1 = nih°e 2 = le manjši delež 3 = polovica 4 = ve°ina Odgovori u°iteljev romski u°enci neromski u°enci 5 5 = vsi Vir: zbrani podatki ankete za ucitelje z osnovnih šol brez romskih pomocnikov, šolsko leto 2019/20. ZRSŠ je 16. aprila 2020 izdal okrožnico z naslovom Priporocila za oce­njevanje znanja v osnovni šoli (Logaj et al. 2020). Okrožnica je priporocala, da naj bi ucitelji pri zakljucevanju ocen v šolskem letu 2019/20 izhajali pretežno iz ocen, pridobljenih v casu »klasicnega« izobraževanja v razredu, to je do 16. marca 2020. Ministrica za izobraževanje, znanost in šport pa je 17. aprila 2020 izdala Sklep o ukrepih za nemoteno opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela v osnovnih šolah v šolskem letu 2019/20 (MIZŠ 2020a), v katerem je bilo zapisano, da »ucenec 3., 4., 5. in 6. razreda, ki je ob koncu šolskega leta nega­tivno ocenjen iz enega ali vec predmetov, lahko ponavlja razred na podlagi pisnega obrazloženega predloga razrednika v soglasju s starši«. V obicajnih izobraževalnih razmerah sicer Zakon o osnovni šoli doloca, da: /…/ lahko ucenec 3., 4., 5. in 6. razreda na podlagi pisnega obra­zloženega predloga razrednika ponavlja razred brez soglasja star-šev. Ucenec lahko ponavlja razred, kadar je ob koncu šolskega leta negativno ocenjen iz enega ali vec predmetov, ceprav mu je šola omogocila vkljucitev v dopolnilni pouk in druge oblike individu­alne in skupinske pomoci. Glede na to, da so omenjena navodila omilila pogoje tako glede oce­njevanja kot glede napredovanja v višji razred, smo želeli preveriti, kako se je izobraževanje na daljavo dejansko odrazilo v zakljucnem uspehu in napredovanju ucencev ob zakljucku šolskega leta 2019/20. Podatkov o ocenah ucencev sicer nimamo, uspelo pa nam je pridobiti podatke o napredovanju ucencev v višji razred, ceprav samo za ucence z osnovnih šol, na katerih so delali romski pomocniki. Rezultati kažejo (glej tabelo 3), da se je delež romskih ucencev, ki v šol­skem letu 2019/20 niso napredovali v višji razred, obcutno zmanjšal v primer-javi s predhodnimi šolskimi leti. Zmanjšal se je tudi delež ponavljavcev med neromskimi ucenci, ceprav je pri tem treba omeniti, da je bil pri neromskih ucencih ta delež v predhodnem šolskem letu (2018/19) neobicajno velik in se je v šolskem letu 2019/20 le vrnil nazaj na raven predhodnih šolskih let. Tabela 3: Število romskih in neromskih ucencev, ki ne napredujejo v višji razred, po šolskih letih (podatki za 29 šol, na katerih so delali romski pomocniki) Šolsko leto % od vseh neromskih ucencev,ki ne napredujejo % od vseh romskih ucencev,ki ne napredujejo 2020/21 1 31,9 2019/20 0,6 20,2 2018/19 1,2 27,9 2017/18 0,6 25,7 2016/17 *0,8 29,7 * manjkajo podatki (za neromske ucence) za dve osnovni šoli Novembra 2020 je ministrica, pristojna za šolstvo, izdala Sklep o ukre­pih za nemoteno opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela v osnovnih šolah v šolskem letu 2020/21. Ta je precej krajši od tovrstnega dokumenta za predho­dno šolsko leto in ne omenja blažjih pogojev za napredovanje v višje razrede (MIZŠ 2020b).18 ZRSŠ pa je v tem casu v Priporocilih za izvajanje vzgojno-izo­braževalnega procesa v osnovnih šolah, glasbenih šolah in šolah s prilagojenim programom (za šolsko leto 2020/21) zapisal, naj v casu izvajanja pouka na daljavo ne poteka ocenjevanje znanja (ZRSŠ 2020b).19 18 Omenja le manjše število ocen, ki jih potrebujejo ucenci celo leto. To izvira iz dolocil sklepa, da se je vzgojno-izobraževalno delo izvajalo le v enem ocenjevalnem obdobju, ne v dveh, kot je to obicajno. 19 Za romske ucence, ki jih šteje med ranljive skupine, pa naj se v skladu s tem doku­mentom posveca posebno pozornost ohranjanju in vzdrževanju stikov z družinami romskih ucencev; po vrnitvi romskih ucencev v šolo pa naj se ugotovi primanjkljaje v njihovem znanju in pripravi nacrt za njihovo odpravo. V nasprotju s šolskim letom 2019/20 je v šolskem letu 2020/21 delež ponavljavcev med romskimi ucenci mocno narasel in presegel tudi vrednosti iz šolskih let pred epidemijo covida-19. Povecal se je tudi delež ponavljavcev med neromskimi ucenci. Na podlagi teh podatkov bi lahko sklepali, da rezul­tati v šolskem letu 2019/20 niso bili realen odraz znanja, ki so ga oziroma bi ga morali ucenci usvojiti v tem letu, temvec so bili v precejšnji meri posledica milejših kriterijev ocenjevanja in napredovanja. Takšno sklepanje podpirajo tudi rezultati anket z ucitelji ob koncu šolskega leta 2020/21, ki so pokazali, da je vecina uciteljev (67 % na šolah z romskimi pomocniki in 69 % na šolah brez romskih pomocnikov) v tem šolskem letu pri romskih ucencih opazila vrzeli v znanju, ki so po njihovem mnenju posledica izobraževanja na daljavo v predhodnem šolskem letu. Graf 17: Vrzeli v znanju romskih ucencev, ki so po mnenju uciteljev posledica izobraževanja na daljavo v predhodnem šolskem letu, šolsko leto 2020/21 Ali pri romskih u˜encih opažate vrzeli v znanju, ki so po vašem mnenju posledica izobraževanja na daljavo v preteklem šolskem letu? 80 % 69 % 70% 67% OŠ z romskimi pomo˜niki (n = 215) OŠ brez romskih pomo˜nikov (n = 104) Odgovori u˜iteljev Vir: zbrani podatki ankete za ucitelje z osnovnih šol z romskimi pomocniki in ankete za ucitelje z osnovnih šol brez romskih pomocnikov, šolsko leto 2020/21. Velika vecina uciteljev (77 % na šolah z romskimi pomocniki in 90 % na šolah brez romskih pomocnikov) je ob tem izrazila mnenje, da so te vrzeli v znanju pri romskih ucencih vecje kot pri drugih ucencih. Graf 18: Razlika med vrzelmi v znanju pri romskih in pri neromskih ucencih, šolsko leto 2020/21 Ali so te vrzeli v znanju pri romskih u˜encih ve˜je kot pri drugih u˜encih? 100 % 90 % Odgovori u˜itelejv Vir: zbrani podatki ankete za ucitelje z osnovnih šol z romskimi pomocniki in ankete za ucitelje z osnovnih šol brez romskih pomocnikov, šolsko leto 2020/21. Kljub temu v svojih napovedih glede posledic pouka na daljavo le nekaj vec kot 50 % uciteljev ocenjuje, da bodo te posledice na splošno bolj negativne za romske kot za neromske ucence. Graf 19: Možne negativne posledice pouka na daljavo v obdobju epidemije covida-19 za romske ucence v primerjavi z ostalimi ucenci, šolsko leto 2020/21 Ali ocenjujete, da bo bodo posledice pouka na daljavo v obdobju epidemije covid-19 bolj negativne za romske u˜ence kot za neromske u˜ence? 60% 55% 54% Odgovori u˜iteljev Vir: zbrani podatki ankete za ucitelje z osnovnih šol z romskimi pomocniki in ankete za ucitelje z osnovnih šol brez romskih pomocnikov, šolsko leto 2020/21. 2022-INV-COVID-160x240.indd 272 3/18/22 12:24 PM 8 Zakljucek Po dobrem letu veckratnih prekinitev obicajnih oblik izobraževanja oziroma nadomešcanja tega z izobraževanjem na daljavo številne institucije v Sloveniji in drugod po Evropi opozarjajo na razlicne negativne posledice takšnega izo­braževanja. Te posledice so za otroke iz socialno-ekonomsko deprivilegiranih družin, kamor v mnogih primerih spadajo tudi romski otroci, precej vecje kot za ostale otroke. Open Society Roma Initiatives Office (Korunovska & Jova­novic 2020) v porocilu o položaju v šestih evropskih državah poroca o tem, da naj bi bila zaradi pouka na daljavo vec kot polovica romskih otrok v tem casu izlocena iz izobraževanja. V Sloveniji Romi kot ena najbolj marginaliziranih in ranljivih skupin prebivalstva že sicer na podrocju izobraževanja beležijo zelo slabe rezultate, tako glede vkljucenosti kot uspešnosti. Negativni dejav­niki oziroma ovire za romske ucence na podrocju izobraževanja so številni in medsebojno tesno prepleteni ter vplivajo eden na drugega – od socialnih in bivanjskih razmer v ožjem družinskem in bivalnem okolju do izobrazbene stopnje staršev ter družbenih norm in vrednot v njihovi ožji in širši skupnosti. Zato je toliko bolj pomembno, da se ucencem, ki izhajajo iz takšnih razmer, zagotavljata stabilno okolje izobraževanja in redno izvajanje šolskih in drugih s tem povezanih aktivnosti. Z zacetkom epidemije covida-19 se je vzpostavilo izobraževanje na daljavo, ki se je naceloma izvajalo prek IKT, a je bilo fizicno postavljeno v družinska okolja. Premik iz ustaljenih vzorcev izobraževanja je mnogim romskim ucencem in njihovim družinam prinesel nove izzive, s katerimi se vecini njihovih neromskih vrstnikov ni bilo treba ukvarjati. Pri proucevanju vpliva epidemije covida-19 na izobraževanje romskih otrok smo v raziskavo zajeli vse glavne deležnike v procesu izobraževanja na daljavo: na eni strani romske ucence in njihove starše, na drugi ucitelje na osnovnih šolah, kot vmesni vezni clen med šolami in romsko skupnostjo pa še romske pomocnike. V prispevku smo izpostavili rezultate analize podatkov te raziskave na petih podrocjih, ki so pomembna v procesu izobraževanja na daljavo: tehnicni pogoji za delo in ucenje na daljavo, vzpostavljanje stikov uci­teljev z romskimi ucenci, sodelovanje romskih ucencev in staršev v procesu izobraževanja na daljavo ter posledice tovrstnega izobraževanja za romske ucence. Predpogoja za nemoteno izvajanje pouka na daljavo v okolišcinah epi­demije covida-19 sta bila opremljenost z IKT in vešcost uporabe IKT. Ceprav so šole, druge institucije in organizacije ob zacetku epidemije v šolskem letu 2019/20 poskrbele, da je velika vecina romskih družin dobila v uporabo racu­nalnike in drugo potrebno tehnologijo, je do konca tega šolskega leta vseeno ostalo nekaj romskih družin, ki vse ustrezne opreme niso imele ali pa so se jim ob tem pojavljale razlicne težave, kot na primer to, da niso imeli elektrike. V marsikateri romski družini izven urbanih okolij je bilo takšno stanje tudi neposredna posledica drugih dejavnikov, kot sta splošno slaba infrastruk­turna opremljenost in bivanjska kakovost romskih naselij. Velika težava pri nemotenem izvajanju poucevanja na daljavo so bile tudi pomanjkljive vešcine s podrocja uporabe IKT pri romskih ucencih in njihovih starših. Ceprav je precejšen del romskih družin v šolskem letu 2019/20 vseeno dobil vsaj najnujnejšo IKT-opremo, je bil položaj ob zacetku ponovne uvedbe šolanja na daljavo v šolskem letu 2020/21 v mnogih romskih naseljih ponovno presenetljivo slab. Romski pomocniki s petih osnovnih šol so porocali o tem, da vsaj 80 % (ponekod pa celo 100 %) romskih otrok doma ni imelo potrebne IKT-opreme za sodelovanje pri pouku na daljavo. Na dodatnih petih osnovnih šolah je bilo takšnih romskih ucencev približno polovica. Vseeno so ucitelji pomanjkanje IKT in vešcin uporabe IKT v povprecju ocenili zgolj kot srednje veliko težavo romskih ucencev v casu pouka na daljavo. Vecje težave so bile po njihovem mnenju: pomanjkanje samodiscipline, nizka ucna motivacija, pomanjkanje podpore in pomoci pri ucenju doma, odsotnost možnosti dru­ženja in sodelovanja s sošolci, neurejeno domace okolje, nerazumevanje ucne snovi zaradi pomanjkljivega znanja pri posameznih predmetih ter nerazume­vanje navodil in ucne snovi zaradi pomanjkljivega znanja slovenskega jezika. Poleg omenjenih dejavnikov so ucitelji izpostavili še neizobražene oziroma ponekod nepismene starše in (posledicno) pomanjkanje njihove pomoci, podpore in motiviranja lastnih otrok pri izobraževanju na daljavo, kar je v tesni povezavi tudi z neodzivnostjo staršev na poskuse uciteljev, da bi sploh vzpostavili stike z njimi oziroma z njihovimi otroki. Vec kot polovica uciteljev iz naše raziskave v casu pouka na daljavo ni mogla vzpostaviti stika z vsemi svojimi ucenci – med njimi je bila velika vecina romskih. Kot glavne razloge za to težavo so ucitelji navajali neodziv­nost in pomanjkanje interesa romskih otrok ter njihovih staršev, poleg tega pa še pomanjkanje ustrezne IKT-opreme na romski strani. Zaradi naštetih ovir pri komunikaciji na daljavo so mnogi ucitelji morali pokazati dodatno voljo in iznajdljivost pri posredovanju šolskih gradiv romskim ucencem. Pri vzposta­vljanju in vzdrževanju stikov z romskimi ucenci pa se je kot zelo pomembna pokazala vloga romskih pomocnikov. Sodelovanje romskih ucencev in njihovih staršev s šolami v casu izo­braževanja na daljavo po oceni uciteljev v povprecju ni bilo najboljše, treba pa je dodati, da posploševanje ni na mestu, saj so tudi med njimi obstajale razlike. Kljub temu so ucitelji za vecino romskih ucencev ocenili, da so bili v primerjavi z njihovimi neromskimi vrstniki manj odzivni, da so svoje naloge opravljali manj redno in da so imeli vec težav pri razumevanju ucne snovi. Pri tem lahko znova poudarimo, da je takšno stanje tudi rezultat manj ugodnih dejavnikov in okolišcin, konkretneje težav in ovir, s katerimi se romski ucenci srecujejo pogosteje kot njihovi neromski vrstniki. To velja zlasti za romske ucence z jugovzhoda Slovenije. Pri blaženju teh težav je bila, tako kot pri vzpostavljanju stikov, pomembna vloga romskih pomocnikov, ki so z dodatno razlago ucne snovi, spodbujanjem dela za šolo ipd. znatno prispevali k bolj­šemu sodelovanju in uspešnosti romskih ucencev. Tej trditvi v prid govorijo ocene uciteljev s šol, kjer delajo romski pomocniki. Po njihovi oceni je bila slaba polovica tamkajšnjih romskih ucencev v stiku s šolo samo prek romskih pomocnikov, cetrtina uciteljev s teh šol pa je menila, da so bili tudi romski starši redno v stikih samo z romskimi pomocniki, ne pa z ucitelji. Kot kažejo odgovori uciteljev z vseh šol v raziskavi ob zakljucku šol­skega leta 2019/20, je bila približno tretjina uciteljev prepricana, da bo pouk na daljavo v obdobju epidemije imel, dolgorocno gledano, negativne posle-dice za vse ucence nasploh, za njihovo znanje in šolski uspeh. Dobra polovica uciteljev iz obeh skupin osnovnih šol je menila, da bodo omenjene posledice bolj negativne za romske kot za ostale ucence. Podobno mnenje je med uci­telji prevladovalo tudi ob zakljucku šolskega leta 2020/21. Vzroke za slabša pricakovanja glede romskih ucencev lahko išcemo v že naštetih dejavnikih – predvsem v nespodbudnem domacem okolju, nemotiviranosti in neod­zivnosti romskih ucencev zaradi pomanjkanja podpore in spodbude staršev, nerazumevanja šolske snovi ter nevešcosti uporabe IKT ali tudi odsotnosti primerne tovrstne opreme. Ti dejavniki so tudi sicer poznani kot dejavniki, ki vplivajo na slabšo vkljucenost in uspešnost romskih ucencev v izobraže­valnem sistemu v obdobju »obicajnega pouka«, njihov negativni vpliv pa se v »koronskem obdobju« gotovo še potencira. Glede na omenjeno bi bilo treba tudi v okolišcinah obicajnega pouka organizirati racunalniško opismenjevanje ali celo osnovno opismenjevanje romskih družin, starše in otroke pa z razlicnimi metodami še naprej ozave-šcati o pomembnosti izobraževanja. Na dolgi rok bi bilo treba zagotoviti tudi ustrezno infrastrukturno opremljenost romskih naselij in omogociti preure­ditev neustreznih bivanjskih prostorov, kjer živijo nekatere družine – da bi s tem otroci pridobili ustreznejše prostore za ucenje. Ti ukrepi presegajo samo domeno izobraževanja. Zahtevajo dolgorocno zastavljene nacrte in tesno medresorsko sodelovanje med ministrstvi in drugimi institucijami s podrocja sociale, prostorsko-okoljskega podrocja, zaposlovanja idr. Na vseh omenjenih podrocjih je bil v velikem delu romske skupnosti v Sloveniji že pred epidemijo covida-19 zaznan kriticen položaj. Pricakovanja glede posledic koronakrize v takšnih okolišcinah so zato lahko vse prej kot optimisticna. Napovedi glede tega, ali bo epidemija še poslabšala položaj romskih ucencev na podrocju izobraževanja, so bile med ucitelji v naši raziskavi raz­licne. Kot so ob koncu šolskega leta 2019/20 poudarili nekateri med njimi, izobraževanje na daljavo v drugi polovici tega šolskega leta ni bilo tako dolgo, da bi prineslo dolgorocne negativne posledice za vecino romskih ucencev, da pa bi se lahko zacela ustvarjati trajnejša škoda v primeru, ce bi bilo treba v prihodnje ponovno uvesti dolgotrajnejši pouk na daljavo. To se je na žalost v šolskem letu 2020/21 tudi zgodilo in ob koncu šolskega leta je delež uciteljev, ki so menili, da bodo posledice pouka na daljavo v casu epidemije bolj nega­tivne za romske kot za neromske ucence, narasel v primerjavi s preteklim šol-skim letom. Zlasti je to opazno na osnovnih šolah brez romskih pomocnikov. Izkazalo se je tudi, da so ucitelji v šolskem letu 2020/21 pri romskih ucencih opazili vecje vrzeli v znanju zaradi zaprtja šol v predhodnem šolskem letu kot pri ostalih ucencih. Omenjeni podatki potrjujejo ugotovitve drugih raziskav, ki kažejo, da prekinitev izobraževalnih dejavnosti (iz takšnih ali drugacnih razlogov) huje prizadene otroke iz socialno-ekonomsko šibkejših družin in povecuje izobraževalne vrzeli med njimi in njihovimi vrstniki iz socialno­ekonomsko bolje stojecih družin. Viri in literatura Baker, D. P., Goesling, B. & Letendre, G. K., 2002. Socioeconomic Status, School Quality, and National Economic Development: A Cross-National Analysis of the »Heyneman-Loxley Effect« on Mathematics and Science Achievement. Comparative Education Review 46 (3), 291–312. Baucal, A., Pavlovic-Babic, D., Plut, D. & Gvozden, U., 2005. Nacionalno testiranje ucenika III razreda osnovne škole. Institut za vrednovanje kvaliteta obrazovanja i vaspitanja, Beograd. Bešter, R. & Medvešek, M., 2007. Education of the Roma Children in Slovenia: Evaluation of the Education Policy Defined in National Action Plan on Social Inclusion. V M. Komac & R. Varga (ur.) Social Inclusion of Roma. Institute for Ethnic Studies, Lju­bljana; Regional Development Agency Mura, Murska Sobota, 129–183. Bešter, R., Medvešek, M. & Pirc, J., 2016. Vloga romskih pomocnikov v Sloveniji pri vkl­jucevanju romskih otrok v sistem vzgoje in izobraževanja. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 76, 5–27. Bešter, R. & Pirc, J., 2018. Skupaj za znanje: izvajanje aktivnosti podpornih mehanizmov pridobivanja znanja za pripadnike romske skupnosti: evalvacijsko porocilo za šolsko leto 2016/17. Center šolskih in obšolskih dejavnosti, Ljubljana. Bešter, R. & Pirc, J., 2019. Skupaj za znanje: izvajanje aktivnosti podpornih mehanizmov pridobivanja znanja za pripadnike romske skupnosti: evalvacijsko porocilo za šolsko leto 2017/18. Center šolskih in obšolskih dejavnosti, Ljubljana. Bešter, R. & Pirc, J., 2020. Skupaj za znanje: izvajanje aktivnosti podpornih mehanizmov pridobivanja znanja za pripadnike romske skupnosti: evalvacijsko porocilo za šolsko leto 2018/19. Center šolskih in obšolskih dejavnosti, Ljubljana. Bešter, R. & Pirc, J., 2021. Skupaj za znanje: izvajanje aktivnosti podpornih mehanizmov pridobivanja znanja za pripadnike romske skupnosti: evalvacijsko porocilo za šolsko leto 2019/20. Center šolskih in obšolskih dejavnosti, Ljubljana. Brezovšek, M., Hacek, M. & Baclija, I., 2008. Reševanje romske problematike v Sloveniji s poudarkom na socialni inkluzivnosti Romov v šolski sistem: koncno porocilo. Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Ljubljana. Clavería, J. V. & Alonso, J. G., 2003. Why Roma Do Not Like Mainstream Schools: Voices of a People Without Territory. Harvard Educational Review 73 (4), 559–590. Coleman, J. S., Campbell, E. Q., Hobson, C. J., McPartland, J., Mood, A. M., Weinfeld F. D. & York, L. R., 1966. Equality of Educational Opportunity. U. S. Office of Education, Washington. Di Pietro, G., Biagi, F., Costa, P., Karpinski, Z. & Mazza, J., 2020. The Likely Impact of COVID-19 on Education: Reflections Based on the Existing Literature and International Datasets. Publications Office of the European Union, Luksemburg. EREBUS International, 2005. Review of the Recent Literature on Socio-Economic Status and Learning: Report to the NSW Department of Education and Training. NSW Department of Education and Training, Darlinghurst. ERGO – European Roma Grassroots Organization, 2020. The Impact of COVID-19 on Roma Communities in the European Union and the Western Balkans: Survey December 2020. ERGO Network, Bruselj, https://ergonetwork.org/wp-content/uploads/2021/04/ Ergo-covidstudy-final-web-double-v2.pdf (dostop 6. 9. 2021). European Roma Rights Center, 2003. Stigmata: Segregated Schooling of Roma in Central and Eastern Europe: A Survey of Patterns of Segregated Education of Roma in Bulgaria, the Czech Republic, Hungary, Romania, and Slovakia, http://www.errc.org/uploads/ upload_en/file/00/04/m00000004.pdf (dostop 6. 10. 2020). Evropski odbor regij, 2021. Mnenje – Unija enakosti: strateški okvir EU za enakost, vkl­jucevanje in udeležbo Romov: 142. plenarno zasedanje 3., 4. in 5. februarja 2021, https:// webapi2016.cor.europa.eu/v1/documents/COR-2020-05625-00-00-AC-TRA-SL. docx/content (dostop 6. 9. 2021). Jazbec, S., Cagran, B. & Lipavic Oštir, A., 2013. Language Learning and Roma Pupils – The Case of Slovenia. Croatian Journal of Education 15 (3), 655–692. Kontseková, J. & Koštál, C., 2011. Desegregation and Inclusion in the Education of Socially Disadvantaged Students in European School Systems: A Challenge for Slo­vakia. V V. Rafael (ur.) Answers to Question on (De)Segregation of Roma Students in Slovakia Education System. Open Society Foundation, Bratislava, 21–46. Korunovska, N. & Jovanovic, Z., 2020. Roma in the COVID-19 Crisis: An Early Warn­ing from Six EU Member States. Open Society Roma Initiatives Office, Open Society Foundations, https://reliefweb.int/sites/reliefweb.int/files/resources/Roma%20in%20 the%20COVID-19%20crisis%20-%20An%20early%20warning%20from%20six%20 EU%20Member%20States.pdf (dostop 4. 10. 2021). Kovács, A. & Göncz, L., 2020. The Hungatian National Community in Slovenia and the Covid-19 Epidemic. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 85, 181–202. Krek, J. & Vogrinc, J., 2005. Znanje slovenskega jezika kot pogoj šolskega uspeha ucencev iz jezikovno in kulturno razlicnih ter socialno deprivilegiranih družin – primer zacet­nega opismenjevanja romskih ucencev. Sodobna pedagogika / Journal of Contemporary Educational Studies 56 (2), 118–139. Kustec, S., Logaj, V., Krek, M., Flogie, A., Truden Dobrin, P. & Ivanuš Grmek, M., 2020. Vzgoja in izobraževanje v Republiki Sloveniji v razmerah, povezanih s covid-19: mod-eli in priporocila. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport; Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, https://www.zrss.si/pdf/modeli_in_priporocila.pdf (dostop 31. 8. 2020). Logaj, V., Zupanc Grom, R., Holcar Brunauer, A., Žitnik, A., Primožic, M., Kostrevc, R. et al., 2020. Izobraževanje na daljavo v posebnih razmera: priporocila za ocenjevanje znanja v osnovni šoli. Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, https://www. gov.si/assets/ministrstva/MIZS/Dokumenti/Novice/Koronavirus-13-3-20/Priporo­cila_ocenjevanje-OS_16042020.pdf (dostop 14. 9. 2021). Meden, A., 2020. Vloga staršev pri izobraževanju na daljavo za osnovnošolce. Prispe­vek na okrogli mizi »Izobraževanje na daljavo – izkušnje za prihodnost?«. Pedagoški inštitut, Ljubljana, https://www.pei.si/wp-content/uploads/2020/06/OM_celota.pdf (dostop 15. 9. 2020). MIZŠ – Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, 2020a. Sklep o ukrepih za nemoteno opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela v osnovnih šolah v šolskem letu 2019/20, https://www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/Dokumenti/ Novice/Koronavirus-13-3-20/sklep-ministrice_nemoteno-opravljanje-VIZ-de­la-v-OS-2019_2020.pdf (dostop 4. 10. 2021). MIZŠ – Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, 2020b. Sklep o ukrepih za nemoteno opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela v osnovnih šolah v šolskem letu 2020/21, https://www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/Dokumenti/Novice/Sklep_ ocenjevanje_OS.pdf (dostop 5. 10. 2021). Munda, M. & Pecek, M., 2013. Aspiracije in vkljucenost romskih staršev v izobraževanje svojih otrok. Socialna pedagogika 17 (3/4), 133–157. Necak Lük, A. & Novak Lukanovic, S., 2011. Inclusion of Roma Children into Education in Slovenia: The Language Competence and Cultural Dimensions. The Open Educa­tion Journal 4 (Suppl 2-M6), 164–173. OECD – Organisation for Economic Co-operation and Development, 2001. Knowledge and Skills for Life: First Results From the OECD Program for International Student Assessment. OECD, Paris. OECD – Organisation for Economic Co-operation and Development, 2004. Learning for Tomorrow‘s World – First Results From PISA 2003. OECD, Paris. OECD – Organisation for Economic Co-operation and Development, 2007. PISA 2006: Science Competencies for Tomorrow’s World: Volume 1: Analysis. PISA, OECD Publish­ing, Paris. OECD – Organisation for Economic Co-operation and Development, 2011. Against the Odds: Disadvantaged Students Who Succeed in School. OECD Publishing, Paris. OECD – Organisation for Economic Co-operation and Development, 2021. The State of Global Education. 18 Months into the Pandemic. OECD Publishing, Paris, https:// doi.org/10.1787/1a23bb23-en (dostop 17. 9. 2021). OSCE – Office for Democratic Institutions and Human Rights, 2012. Equal Access to Quality Education for Roma Children: Field Assessment Visit to the Czech Republic. OSCE Office for Democratic Institutions and Human Rights (ODIHR), Warsaw, http://www.osce.org/odihr/96661?download=true (dostop 6. 10. 2020). OSCE – Organization for Security and Co-operation in Europe, 2020. OSCE Human Dimension Commitments and State Responses to the Covid-19 Pandemic. OSCE Office for Democratic Institutions and Human Rights (ODIHR), Warsaw, https://www.osce. org/odihr/human-rightsstates-of-emergency-covid19 (dostop 31. 8. 2020). Pecek, M., Cuk, I. & Lesar, I., 2006. Šola in ohranjanje družbene razslojenosti – ucni uspeh in vpis osnovnošolcev na srednje šole glede na izobrazbo staršev. Sodobna ped­agogika / Journal of Contemporary Educational Studies 57 (1), 10–34. Pecek, M., Cuk, I. & Lesar, I., 2013. Perceived Traits as a Factor of Academic Achievement in Different Groups of Pupils. Sodobna pedagogika/Journal of Contemporary Educa­tional Studies 4, 52–69. Pirc, J., 2016. Skupaj za znanje: izvajanje aktivnosti podpornih mehanizmov pridobivanje znanja za pripadnike romske skupnosti. Evalvacijsko porocilo za šolsko leto 2015/16. Center šolskih in obšolskih dejavnosti, Ljubljana. Pirc, J. & Bešter, R., 2020. Zakljucno porocilo v okviru projekta Vkljucenost Romov v sred­nješolsko in visokošolsko izobraževanje ter izobraževanje odraslih: dejavniki spodbud in ovir, s katerimi se soocajo pripadniki romske skupnosti v izobraževalnem sistemu v Sloveniji po koncani osnovni šoli. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana. Raudenbush, S. W. & Eschmann, R. D., 2015. Does Schooling Increase or Reduce Social Inequality? The Annual Review of Sociology 41, 443–470. Réger, Z., 1999. Gypsy Children’s Language Problems and Their Chances to Manage at School. V C. Fényes, C. McDonald & A. Mészáros (ur.) The Roma Education Resource Book. Open Society Institute – Institute for Educational Policy, Budapest, 169–173. Rupnik Vec, T., Preskar, S., Slivar, B., Zupanc Grom, R., Kregar, S., Holcar Brunauer, A., Bevc, V., Mithans, M., Grmek, M. & Musek Lešnik, K., 2020. Analiza izobraževanja na daljavo v casu epidemije Covid-19 v Sloveniji: delno porocilo, julij 2020. Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, https://www.zrss.si/digitalnaknjiznica/Izo­brazevanjeNaDaljavo/ (dostop 21. 8. 2020). Rupnik Vec, T. (ur.), 2020. Analiza izobraževanja na daljavo v casu prvega vala epidemije covida-19 v Sloveniji. Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana, https://www. zrss.si/pdf/izobrazevanje_na_daljavo_covid19.pdf (dostop 3. 9. 2021). Save the Children, 2001. Denied a Future? The Right to Education of Roma / Gypsy and Traveller Children in Europe. Volume I: South-Eastern Europe. Save the Children, London, http://www.ungei.org/resources/files/SaveTheChildren_dafvol1.pdf (dostop 22. 9. 2020). Selcuk, R. S., 2005. Socio-Economic Status and Academic Achievement: A Meta-Analytic Review of Research. Review of Educational Research 75 (3), 417–453. Smith, T., 1997. Recognising Difference: The Romani »GYPSY« Child Socialisation and Education Process. British Journal of Sociology of Education 18 (2), 243–257. Sorgo, L. & Novak Lukanovic, S., 2020. The Italian National Community in Croatia during the Covid-19 Epidemic. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 85, 101–117. Stewart, H., Watson, N. & Campbell, M., 2018. The Cost of School Holidays for Children from Low Income Families. Childhood 25 (4), 516–529. Stoica, C. A. & Wamsiedel, M., 2012. Inequity and Inequality – Teacher Absenteeism, Romani pupils and Primary Schools in Romania. Roma Education Fund, https://www. romaeducationfund.org/wp-content/uploads/2019/05/ref_ta_screen_doublepages. pdf (dostop 22. 9. 2020). Šimenc, M., 2021. Vloga tehnologije v vzgoji in izobraževanju ter enake možnosti ucencev v obdobju pandemije. Sodobna pedagogika / Journal of Contemporary Educational Studies 72 (138), 13–26. Tancer, M., 1994. Vzgoja in izobraževanje Romov na Slovenskem. Založba Obzorja, Mari-bor. Vonta, T., Jager, J., Rutar Leban, T., Vidmar, M., Baranja, S., Rutar, S., Mlekuž, A., JaklicŠimnic, A., Vidmar, J. & Balic, F., 2011. Nacionalna evalvacijska študija uspešnosti romskih ucencev v osnovni šoli: koncno porocilo. Pedagoški inštitut, Ljubljana, https:// www.pei.si/wp-content/uploads/2019/07/Evalvacijske_studije_09_10_porocilo_ Romi.pdf (dostop 25. 9. 2020). Zagovornik nacela enakosti, 2020. Priporocilo Zagovornika nacela enakosti o zagotavl­janju vkljucujocega izobraževanja ob morebitnem ponovnem zapiranju šol, http:// www.zagovornik.si/wp-content/uploads/2020/08/Priporo%C4%8Dilo-Zagovorni­ka-na%C4%8Dela-enakosti-o-zagotavljanju-vklju%C4%8Dujo%C4%8Dega-izo­bra%C5%BEevanja-ob-morebitnem-ponovnem-zapiranju-%C5%A1ol.pdf (dostop 21. 8. 2020). Zakon o osnovni šoli (ZOsn). Uradni list RS 81 (2006), 31. 7. 2006. ZRSŠ – Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2020a. Analiza izobraževanja na daljavo v casu epidemije Covid-19 v Sloveniji, https://www.zrss.si/objava/analiza-izobrazevan­ja-na-daljavo-v-casu-epidemije-2 (dostop 11. 9. 2020). ZRSŠ – Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2020b. Priporocila za izvajanje vzgojno-izo­braževalnega procesa v osnovnih šolah, glasbenih šolah in šolah s prilagojenim pro-gramom, https://www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/Dokumenti/Novice/Koronavi­rus-2020/Priporocila-Zavod-RS-za-solstvo_OS_GS_OSPP.pdf (dostop 5. 10. 2021). Zupancic, J., 2015. O integraciji romskih naselij v slovenski naselbinski sistem. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 75, 5–26. Sabina Zorcic Ucenje na daljavo dopolnilnega pouka maternega jezika in kulture otrok drugih narodnosti v šolskem letu 2020/211 Izvlecek Država Slovenija v skladu s svojimi mednarodnimi zavezami in sprejeto jezikovno politiko skrbi tudi za otroke, ki so vkljuceni v slovenski vzgojno--izobraževalni sistem, a njihov materni jezik ni (le) slovenšcina. V pricujocem prispevku smo preverili, kako se je v šolskem letu 2020/21, ko je zaradi pande­mije covida-19 ponovno velik del pouka v Sloveniji potekal na daljavo, izvajal dopolnilni pouk maternih jezikov in kultur za otroke drugih narodnosti. V prispevku so predstavljeni rezultati vprašalnikov in anket, s pomocjo katerih smo ugotavljali nacine izvedbe pouka, nacin komunikacije s starši in otroki, negativne in pozitivne ucinke izvedbe pouka na daljavo ter številne prilago­ditve, s pomocjo katerih so izvajalci uspeli izpeljati šolsko leto z zadovoljivo pokritostjo ucne vsebine. Najvecji negativni ucinki pouka na daljavo so manko neposrednega social-nega stika in bogate razredne interakcije, manko vecine neverbalne komu­nikacija ter izkušnja razlicnih nacinov ucenja (skupinsko delo, pari, razlicne igre itd.). Dodatna negativna izkušnja pouka na daljavo je ucenje pisanja (pri mlajših gre za ucenje pisav, pri starejših za pravopisne korekcije) – utrjevanje te vešcine pa dvojezicni otroci, ki družinski jezik bolje obvladujejo v govorni obliki, najbolj potrebujejo. Možnosti, ki jih imajo ucitelji trenutno na voljo, tega podrocja ne pokrivajo v dovoljšni meri. Nadaljnji nujni ukrepi za boljšo izvedbo pouka na daljavo med drugim zajemajo tudi dostop do placanih aplikacij za videokonference, boljšo internetno povezavo, boljšo tehnicno opremo in skupno spletno platformo, s cimer je povezana tudi želja po vec 1 Prispevek je nastal v okviru programske skupine Manjšinske in etnicne študije ter slo­vensko narodno vprašanje (P5-0081) in temeljnega projekta Izzivi integracije prise-ljencev in razvoj integracijske politike v Sloveniji (J5-9351), ki ju financira Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. elektronskih ucbenikih, spletnih vsebinah in gradivu. Izvedba dopolnilnega pouka za materne jezike in kulture ucencev drugih narodnosti je bila tako v šolskem letu 2020/21 zadovoljiva, a pri poucevanju na daljavo na dolgi rok lahko predvidevamo izrazito poslabšanje in nazadovanje glede na že uvelja­vljene nacine dosedanjega jezikovnega pouka, ki pri otrocih in mladini naju-cinkoviteje poteka v živo. Kljucne besede: covid-19, ucenje na daljavo, jezikovni pouk na daljavo, dopol­nilni pouk maternih jezikov in kultur, družinski jeziki. Remote Remedial Classes in Mother Tongue and Culture for Children of Non-Slovene Nationality in the 2020/21 School Year Abstract In line with its international commitments and the adopted language policy, Slovenia also provides for children enrolled in the Slovene educational system whose mother tongue is not (only) Slovene. The article examines the conduct of remedial classes in mother tongue and culture for children of non-Slovene nationality in the 2020/21 school year when, due to the Covid-19 pandemic, a considerable part of education moved online. The article presents the results of questionnaires and surveys used to identify the ways in which classes were delivered, the manner of communicating with parents and children, the negative and positive impacts of remote learning, and the many adjustments needed for teachers to complete the school year with a satisfactory coverage of the curriculum. The most significant negative impacts of remote learning include the lack of direct social contact and classroom interaction, the lack of most non-verbal communication, and the inability to experience different ways of learning (group work, work in pairs, playing games, etc.). Another negative experi­ence concerns writing (for younger children, this applies to learning different handwriting styles; for older children, this applies to proper spelling) – a skill that bilingual children, who have a better command of the family language in spoken form, need to practice the most. The options currently available to teachers are not sufficient. Further urgent measures to improve remote learn­ing include access to paid videoconferencing applications, better internet connectivity, better technical equipment, a common online platform, while teachers also wish for more e-textbooks, online content and materials. In the 2020/21 school year, the conduct of remedial classes in mother tongue and culture for pupils of non-Slovene nationality was satisfactory. In the long run, however, remote learning is likely to result in a considerable deterioration of knowledge compared to the established methods of language teaching, which is still most effectively delivered in person. Key words: Covid-19, remote learning, remote language learning, remedial classes in mother tongue and culture, family languages. 1 Uvod Država Slovenija je kot clanica Evropske unije in Sveta Evrope zavezana k spodbujanju in razvijanju raznojezicnosti posameznikov ter ohranjanju vecje­zicne izobraževalne krajine. V skladu s sprejeto jezikovno politiko podpira in spodbuja tudi poucevanje maternih jezikov in kulture ucencev drugih narodnosti; izvajanje pouka pa poteka v razlicnem obsegu že od leta 1993. Pri vkljucevanju otrok, ucencev in dijakov drugih narodnosti v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem je še posebej pomembno spodbujati in ohranjati jezikovno znanje njihove materinšcine. Najvec vpogleda v prednosti vklju-cevanja družinskega jezika v izobraževanje nam omogocajo pozitivni ucinki vecjezicnega posredovanja (angl. translanguaging) snovi v ucilnicah (npr. Makalela 2015); prednosti so opazne tako z vidika boljšega razumevanja snovi v drugem jeziku, to je jeziku vecine (npr. Karlsson et al. 2019), kot tudi z vidika izboljšanja samopodobe in izgradnje identitete (npr. García-Mateus & Palmer 2017) ter zmanjšanja predsodkov (npr. Roxas 2011). V ta namen Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) vsako leto sofinancira dopolnilni pouk maternih jezikov in kultur za otroke drugih narodnosti: MIZŠ krije stroške prostorov, ucnih gradiv in materialne stroške (v šolskem letu 2020/21 je upraviceni znesek znašal 45 EUR na ucenca), stroške ucitelja pa krije zain­teresirana jezikovna skupnost sama.2 Zakonska podlaga za izvedbo pouka je vsakoletni sklep ministrice o financiranju dopolnilnega pouka maternih jezikov in kultur otrok drugih narodnosti za vsako šolsko leto, ki je v skladu z Resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021–2025 (ReN­PJP21–25), ki jo je Državni zbor potrdil 1. junija na 75. izredni seji. Šolsko leto 2020/21 je bilo posebno, kovidno šolsko leto, ko je vecina dela še vedno potekala na daljavo, a je bila pripravljenost deležnikov v izo­braževanju boljša kot v prvem valu, torej v casu predhodnega šolskega leta, ko so bili šole in ucenci (ter njihovi starši) v marcu 2020 po vsem svetu pri­siljeni v povsem nov nacin dela prakticno cez noc (UNESCO Monitoring), posledicno pa je bila pripravljenost na izzive za vecino deležnikov pretežno novega nacina poucevanja slabša (npr. Hodges et al. 2020; Štefanec 2020). Kljub številnim kritikam in pozivu proti zapiranju šol tako strokovne (npr. Viner et al. 2020; Silverman et al. 2020) kot tudi laicne javnosti v obliki raz­licnih peticij (npr. STA 2020), je tudi velik del šolskega leta 2020/21 potekal na daljavo. Otroci prve triade osnovnih šol so se v fizicne šolske klopi zaceli 2 Izjema so ucitelji jezikov ustavno priznanih manjšin. Dopolnilni pouk madžaršcine seizven uradnega dvojezicnega podrocja financira v celoti, MIZŠ torej krije tudi stroške uciteljev. Pouk romšcine je še v fazi vzpostavljanja in pilotiranja. V okviru strokovno--razvojne naloge, ki se izvaja na Inštitutu za narodnostna vprašanja (INV), se v šolskemletu 2021/22 poskusno izvaja pouk romšcine na dveh osnovnih šolah (OŠ Metlika inOŠ Beltinci). Pouk italijanšcine izven dvojezicnega podrocja ni bil prijavljen. vracati šele zadnje dneve januarja, ucenci ostalih dveh triad pa šele v drugi polovici februarja 2021 (Križaj et al. 2021). Slovenija tako spada med države, ki so imele šole zaprte najdlje. Stanje na današnji dan v oktobru 2021 jo posta­vlja v skupino držav, kjer so bile šole v casu pandemije covida-19 popolnoma ali delno zaprte najdlje, to je vec kot 41 tednov, pri cemer nobena država Evropske unije ni imela zaprtih šol dlje od Slovenije (UNESCO Monitoring). Spremenjenim razmeram pouka in izvajanju pouka na daljavo so se morali prilagoditi tudi ucitelji vsebin dopolnilnega pouka maternega jezika in kul­ture. V prispevku bomo predstavili, kako je to uspelo izvajalcem dopolnil­nega jezikovnega pouka, vkljucenim v financirano shemo v šolskem letu 2020/21. Po predstavitvi teoreticnih izhodišc, ki se osredotocajo na ucinke pouka na daljavo, s posebnim poudarkom ucinka na jezik, predstavimo sta­nje glede poucevanih jezikov in v pouk vkljucenih ucencev ter metodološka izhodišca, na katerih sloni prispevek. Sledi analiza pridobljenih podatkov, pri cemer bomo v diskusiji še posebej pozorni na morebitno zaznavo negativnih ucinkov takšnega nacina izvedbe pouka. Prispevek zakljucimo s sklepom, v katerem povzamemo glavne ugotovitve o izvajanju tega programa v kovidnem šolskem letu 2020/21 in predlagamo morebitne rešitve za izvajanje dopolnil­nega pouka maternega jezika (na daljavo) v prihodnje. 2 Ucenje na daljavo in njegove posledice Negativni ucinki zaprtja šol so se pokazali na razlicnih podrocjih. Najocitnejše so bile posledice na zdravju otrok, ki predvidevajo zdravstvene probleme pri otrocih na dolgi rok (prim. Rundle et al. 2020). Raziskava v Sloveniji je celo pokazala (1) najvecji upad gibalne ucinkovitosti otrok v Sloveniji v zgodovini merjenja, (2) najvecji upad predhodno gibalno ucinkovitih otrok, (3) najvecjo porast podkožnega mašcevja in (4) najvecji porast otrok z debelostjo, vse kot posledica trimesecne karantene in zaprtja šol, telovadnic in igrišc v prvem valu (SLOfit 2020), rezultati konec kovidnega šolskega leta, junija 2021, pa so bili še slabši in potrjujejo, da sta zapiranje šol in onemogocanje športne vadbe v drugem valu epidemije povzrocila dodatno škodo v razvoju otrok (SLOfit 2021). Zbornica klinicnih psihologov Slovenije je izdelala smernice za vzgojno-izobraževalne delavce na podrocju psihicnega zdravja otrok zaradi pandemije covida-19 (Dobnik Renko et al. 2020). Pogosto pa so strokovna javnost in tudi ucitelji na razlicnih okroglih mizah (npr. LMŠ – Lista Marjana Šarca 2020) sami opozarjali na negativne posledice zaprtja, celo s pomocjo razlicnih peticij za ukinitev pouka na daljavo oziroma za neuvajanje le-tega v novem šolskem letu (npr. ucitelji Prve gimnazije Maribor (STA 2020)). Znacilnost ucenja na daljavo je casovna in/ali prostorska separacija pri ucenju, ki se nadoknadi z uporabo medijev in tehnologije. Posledicno komu­nikacija in materialna izmenjava v ucnem procesu potekata prek natisnjenega ucnega materiala in/ali enosmernega javnega prenosa na radiu ali televiziji in/ ali prek spletne izmenjave z uporabo družbenih medijskih kanalov ali ucnih platform. Takšen nacin ucenja zahteva visoko stopnjo samousmerjevalnosti in ucnih vešcin s strani ucenca ter uporabo novih tehnik, pa tudi ucnih in usmerjevalnih strategij s strani ucitelja. Oboje je del pripravljenosti na pouk na daljavo, ki jo sestavljajo: (1) tehnološka pripravljenost (tehnološke kapaci­tete v obliki opreme in digitalnih okolij, ki omogocajo prenos ucnih vsebin, ter (odlicna) spletna povezljivost), (2) pripravljenost ucnih vsebin (dosto­pnost kurikularne ucne vsebine na ucnih platformah in v ucnih programih), (3) pripravljenost uciteljev za pedagoško in ucno podporo pri ucenju od doma (pripravljenost uciteljev za prilagoditev, usposobljenost in zmožnost staršev oziroma skrbnikov za zagotavljanje ucinkovitega ucenja na daljavo) ter (4) spremljanje in evalvacija pripravljenosti (spremljanje procesa, participacije in rezultatov ucenja na daljavo) (UNESCO 2020). V prvem prehodu na izvajanje pouka na daljavo je bilo zaradi nepripravljenosti precej težav, posledicno pouk marsikje ni dosegal kakovosti dotedanjega ucenja v šolah, prej bi ga lahko imenovali krizno poucevanje na daljavo (emergency remote teaching – ERT) (Hodges et al. 2020). Da so ucitelji v vecji meri le zagotavljali izobraževanje na daljavo, torej dajali naloge, smernice in navodila ucencem za delo od doma, manj pa je bilo pravega pouka na daljavo – stikov in posredovanja znanja med ucitelji in ucenci, v intervjuju poudarja tudi slovenski strokovnjak s podrocja pedagogike in didaktike dr. Štefanec (2020). O tem, kako so bile šole, ucitelji in tudi ucenci pripravljeni na spremembo, ki se je zgodila prakticno cez noc, pricajo tudi podatki OECD-ja (Albiser et al. 2020), kjer so na podlagi podatkov razlicnih raziskav (TALIS, PISA) iz casa pred pandemijo ugotavljali pripravljenost šol, uciteljev in ucencev v posameznih državah na prehod na ucenje na daljavo. Podatki za Slovenijo (Albiser et al. 2020), ki jih navajam v nadaljevanju, so pokazali slabšo pripravljenost (še posebej uciteljev) od povprecja v raziskave vkljucenih držav. Na strani ucencev so podatki pokazali veliko boljše rezul­tate od povprecnih pri tehnicni opremljenosti (97 % ucencev ima na voljo racunalnik, 94 % iz zadnje cetrtine družbenoekonomske distribucije), pri prostorskih pogojih slovenskih ucencev pa so zaznana minimalna odstopanja navzgor (93 % ucencev ima na voljo tih prostor za ucenje, 88 % iz zadnje cetrtine družbenoekonomske distribucije). Podpora staršev pri ucnih uspe­hih ucencev v Sloveniji ne odstopa od povprecja držav OECD-ja, prav tako podatki glede jezikovne ovire, saj je po podatkih OECD-ja v Sloveniji pri 10 % ucencev družinski jezik drugacen od jezika testa PISA (povprecje OECD-ja: 12 %), v primeru ucencev iz zadnje cetrtine družbenoekonomske distribucije pa je takšnih ucencev 20 % (povprecje OECD-ja: 19 %). Izredne napore staršev otrok, katerih družinski jezik ni enak v šoli rabljenemu jeziku, pri pomoci pri ucenju na daljavo v casu pandemije potrjujejo številne raziskave (npr. Sayer & Braun 2020), do podobnih ugotovitev pa so prišli tudi raziskovalci v Slo­veniji (npr. Bešter & Pirc 2020; Sorgo & Novak Lukanovic 2020). Na podlagi podatkov zgornjih raziskav težko predpostavljamo ekstremne neenakosti med ucenci v casu šolanja na daljavo na podlagi ekonomskega statusa (in ostalih s tem povezanih dejavnikov: nižja izobrazba staršev in s tem povezana vklju-cenost staršev v ucenje, nedostopnost interneta, racunalnika ali prostora za ucenje), ki jo je bilo sicer zaznati v nekaterih evropskih državah (prim. Blaskó & Schnepf 2020, Reay 2020). Kljub predvidevanju, da tudi v Sloveniji obstajajo dolocene razlike, bi jih težko poenostavili na vse ucence, ki v Sloveniji kori­stijo dopolnilni pouk maternega jezika, oziroma bi bila na to tematiko zelo dobrodošla raziskava v prihodnosti, ki bi pomagala razjasniti verjetno zelo razlicna družbenoekonomska ozadja teh ucencev glede na posamezne jezike in morebiten pozitiven ucinek omenjenega pouka tudi na to družbeno kom­ponento. Vecjezicno izobraževanje je vedno usmerjeno v dvigovanje kapitala, le izhodišca posameznih dijakov so razlicna (prim. Zorcic 2019, 2020b). 2.1 Vpliv na jezik Na tej tocki je treba omeniti izredno heterogenost ucencev, ki sodelujejo v programu dopolnilnega pouka maternih jezikov. Kot bomo videli kasneje, so pri nekaterih jezikih in/ali nekaterih starostnih skupinah k pouku vklju-ceni tudi otroci, ki poucevani jezik obvladajo slabše ali sploh ne. Spekter vkljucenih ucencev se giblje od vrojenih govorcev, ki jezik v družini upora­bljajo in gojijo v kar najvecji meri, do ucencev, katerih poznavanje ucecega se jezika je zaradi razlicnih razlogov slabše (še posebej pisno razlicico) in se ga usvaja sukcesivno. Vsekakor pa so za obravnavano skupino dvojezicnih otrok pomembne tako raziskave, ki ugotavljajo razlike v znanju družinskega in vecinskega jezika, kot tudi raziskave, vezane na posledice pouka na daljavo pri razlicnih jezikovnih manjšinah. Posledice pandemije covida-19 in zmanjšanega ali manj kakovostnega ucenja maternih jezikov ucencev drugih narodnosti so se v raziskavi šol Združenega kraljestva pokazale v obliki manjše izbire drugih jezikov pri izbir­nih jezikih za maturo (gre za 50-odstotno znižanje izbire drugih jezikov za maturitetni predmet), kar je med drugim povezano tudi s slabšimi izvedbami poucevanja maternih jezikov otrok drugih narodnosti (npr. v tako imenova­nih sobotnih šolah) (Collen 2021, 20). Upad prijavljenih ucencev k pouku maternega jezika v prejšnjem šolskem letu so zaznali tudi drugje. Riman in Lukanovic (2021) navajata zmanjšanje rasti prijavljenih ucencev na Hrvaškem k maternemu jeziku slovenšcine po modelu C za 6,35 % v lanskem kovidnem šolskem letu, kar se je zgodilo prvic in je posledica oteženih razmer za izvaja­nje pouka. Poleg logisticnih problemov pri rekrutaciji ucencev so bili najvecji problemi usipa enaki kot evidentirani v doticni raziskavi: slabša digitalna usposobljenost mlajših otrok, težje motiviranje za pouk na daljavo ter socasna preobremenjenost otok in staršev med izvajanjem šole na daljavo (Riman & Lukanovic 2021). Ucitelji (tujih) jezikov so se ob prehodu na popolnoma drugacen nacin ucenja, kot so ga poznali do zdaj, znašli na razlicne nacine. Nekateri so bili bolj inovativni in fleksibilni, drugi so v skladu z navodili nadrejenih samo pre­stavili pouk na razlicne platforme. Pri tem imajo ucitelji, ki poucujejo velike jezike, torej jezike z veliko govorci, veliko vec možnosti za dodatna kakovo­stna gradiva in izobraževalne platforme na spletu. Najvec ponudbe je seveda za poucevanje anglešcine, a tudi za arabšcino in španšcino je mogoce najti že ogromno dodatnih spletnih virov (Reimers et al. 2020). Posledice ukinitve ucenja tujih jezikov v razredih in prehod na online ucenje ali celo popolna ukinitev ucenja tujega jezika (npr. na racun osredoto-canja na osnovne predmete, kot sta matematika in materni jezik (npr. Hopp & Thoma 2020)), v opravljenih raziskavah niso pokazali enoznacnih rezultatov. Raziskave, ki so bile opravljene na podrocju pismenosti in primanjkljaja pri ucenju jezika zaradi zaprtja šol, so dokaj redke, obravnavajo pa predvsem angleško govorece podrocje. Prav tako so redke raziskave, ki evidentirajo probleme, ki jih je ucenje na daljavo prineslo družinam z drugacnim dru­žinskim jezikom, kot je jezik poucevanja. Pa vendar lahko nacelno sklepamo, da je imela hitra uvedba izvajanja pouka na daljavo vpliv tudi na pismenost in znanje jezika, še posebej pri otrocih, kjer doma ne govorijo ucnega jezika in/ali izhajajo iz socialno šibkejšega okolja, kjer starši iz razlicnih razlogov otrokom ne zmorejo nuditi takšnega jezikovnega vnosa, kot ga prejmejo v šolah. Poudarja se posledice pomanjkanja pomenskih družbenih interakcij, ki so kljuc pri ucenju (tujega) jezika. Šolsko okolje, ki je bilo v casu pande­mije otrokom odvzeto, je prostor bogate družbene in akademske interakcije tako s sovrstniki kot z ucitelji. Hkrati je šolanje na daljavo vsaj v prvem valu zmanjšalo delež govorne in slušne komunikacije (ter posledicno upad teh dveh konkretnih jezikovnih kompetenc), saj je vecina dela na jezikovnem podrocju (tako s strani profesorjev pri dajanju nalog kot s strani dijakov, ki so te naloge reševali) prešla v bralno in pisno komunikacijo. Upad govorne in slušne komunikacije je še posebej pomemben pri ucenju tujega jezika (prim. Sayer & Braun 2020). Hiter prehod v prvem valu je bil verjetno tudi razlog, da ucitelji (jezikov) niso v vecji meri uporabljali razlicnih videokonferencnih sistemov, ki že ponujajo dodatne komunikacijske možnosti, na primer prek Zooma (prim. Kohnke & Moorhouse 2020), pa tudi alternative, ki jih ponu­jajo razlicne aplikacije za poucevanje/ucenje jezika (prim. Gullién, Sawin & Avineri 2020). Raziskave so pokazale poseben problem pri usvajanju jezika pri mlajših (enojezicnih) otrocih v casu karantene. Nekatere raziskave so negativen ucinek na jezik (gre za zaostanek v jezikovnem razvoju, izgubo spo­mina, probleme s koncentracijo in opisovanjem dogodkov/zgodb) povezovale s stresom in izolacijo, neizpodbiten ucinek pa je imel tudi nizek dohodek dru­žine (Kamal et al. 2020). Druge raziskave so se osredotocile na izmero izgube pismenosti zaradi izostanka od pouka, kjer se je v obdobju zaprtja predšol­skih izobraževalnih ustanov in ukinitev ucenja v živo pri pet- do šestletnih otrocih pokazalo celo 66-odstotno zmanjšanje pismenosti (Bao et al. 2020). Vsakodnevno branje otrokom je rezultat popravilo (le) za 43 %. Branje knjig otrokom torej ne more biti nadomestilo za izpad formalnega ucenja jezika, je pa v casu popolnega zaprtja šol dober nacin blaženja posledic, ki se kaže kot izguba bralne sposobnosti. Branje knjig je ucinkovita metoda tudi za obdobje med šolskimi pocitnicami, saj tudi šolske pocitnice povzrocijo znižanje ocen na testiranjih, kjer pa so razlike v izgubi pri matematiki vecje kot pri branju (knjiga je dostopnejša kot inštruktor matematike), hkrati pa je opazen izreden ekonomski vidik, saj so razlike manjše pri otrocih iz premožnejših družin in vecje pri otrocih iz socialno šibkejših okolij, kjer je jezik mnogokrat vzrocno­-posledicna kategorija (prim. Burkam et al. 2004), razlike pa se s starostjo, to je z višanjem razredov, samo povecujejo (Cooper et al. 1996). Nasprotno Hopp in Thoma (2020) trdita, da 15-tedenska ukinitev poucevanja anglešcine pri ucencih cetrtega razreda ni imela nikakršnega negativnega ucinka, ampak so otroci po ponovnem odprtju šol izkazovali enak napredek v znanju besedišca in slovnice, pri cemer se niso pokazale niti razlike med posamezniki. Avtorja sta raziskovala razmeroma kratko (15-tedensko) popolno ukinitev pouceva­nja anglešcine, ki je sicer medijsko vseprisoten jezik, ceprav avtorja trdita, da so otroci primarne stopnje v nemški družbi zelo malo izpostavljeni anglešcini (Hopp & Thoma 2020). Vecina dostopnih raziskav, ki lahko primerjajo rezul­tate pred in po pandemicnem zaprtju šol, tako ocenjuje morebitno izgubo znanja na podlagi rezultatov standardiziranih testov (prim. Engzell et al. 2021, ki predstavijo nizozemski primer; Gore et al. 2021, ki predstavijo avstralski primer; Kuhfeld et al. 2020b, ki predstavijo ameriški primer; Maldonado & De Witte 2021, ki predstavijo nizozemski primer; Tomasik et al. 2021, ki predstavijo švicarski primer). Nacionalni testi obicajno zajemajo preverjanje pri matematiki in maternem jeziku (oziroma jeziku vecinskega prebivalstva – to je obicajno jezik, v katerem potekata pouk in podajanje ucne vsebine, pri cemer testi lahko preverjajo locene zmožnosti, na primer branje in pisanje). Raziskovalci v Švici in na Nizozemskem so ugotovili (v primerjavi z matema­tiko vecji) primanjkljaj pri jeziku zaradi prekinitve pouka, pri cemer se razlike pri jeziku vecajo tudi glede na posamezne šole oziroma glede na posameznega ucenca (Maldonado & De Witte 2021; Tomasik et al. 2021). Rezultati so bili še posebej odlocilni za mlajše ucence na primarni, to je osnovnošolski ravni, medtem ko so razlike pri izgubi znanja na sekundarni, to je srednješolski ravni, manjše, kar utemeljujejo s kognitivnimi, motivacijskimi in družbeno--emocionalnimi dejavniki (prim. Tomasik et al. 2021), še posebej pa se razlike pri mlajših opazijo na deprivilegiranih podrocjih in družinah s slabšim druž­benoekonomskim statusom (prim. Ardington et al. 2021; Engzell et al. 2021). Ob tem je treba posebno izpostaviti zmožnost staršev za asistenco otrokom pri ucenju ter razlicne možnosti posameznikov glede internetne dostopnosti in racunalniške opreme (prim. Engzell et al. 2021; Zorcic 2020a). V avstral-ski raziskavi pri ucencih tretjega in cetrtega razreda ni prišlo do nikakršnih odklonov pri jeziku, le pri matematiki, in še to le pri ucencih tretjih razredov in le v šolah s slabšim indeksom družbeno-izobraževalnih prednosti (Gore et al. 2021). V ameriški raziskavi prav tako ugotavljajo, da je najvecji odmik v pridobljenem znanju pri matematiki, saj gre za 5–10 % zmanjšano znanje v obdobju pouka od doma, medtem ko rezultati v bralnih kompetencah – v nasprotju s pricakovanji – niso odstopali od leta pred pandemijo (Kuhfeld et al. 2020a; Kuhfeld et al. 2020b). Avtorji sicer poudarjajo, da je treba biti pozo­ren na to, da so dolocene skupine slabše zastopane pri pridobljenem, sicer 4,4-milijonskem vzorcu, saj je naknadna analiza pokazala dolocena odstopa­nja navzdol tudi pri branju za latino- in afroameriške ucence, kar je vezano na nižji socioekonomski položaj teh manjšin (Kuhfeld et al. 2020a). Tudi v Kanadi so raziskovalci izpostavili pomisleke, ki jih bo zaprtje izobraževalnih ustanov imelo na otroke (Silverman et al. 2020, 463): »Otroci iz Quebeca, ki izhajajo iz družin, kjer ne uporabljajo francošcine ali anglešcine, bodo lahko utrpeli poslabšanje pri govorjenju in pisanju v lokalnem jeziku, kar lahko še poslabša njihovo izhodišce ob ponovnem odprtju šol.« Razlicne nacionalne raziskave so seveda lahko le opora za razmišljanje o dogajanju v slovenskem nacionalnem kontekstu, ki v doticnem prispevku zajema zelo heterogeno sku­pino otrok in v shemo prijavljenih jezikov za izvajanje dopolnilnega pouka maternega jezika in kulture. Prehod na pouk na daljavo je bil stresen tudi za ucitelje. Temu je treba posvetiti posebno pozornost zaradi možnega negativnega ucinka uciteljevega stresa na ucence – tako imenovana okužba s stresom (angl. stress-contagion) (Oberle & Schonert-Reichel 2016, citirano v MacIntyre et al. 2020). Herman, Rinke in Eddy (2020, citirano v MacIntyre et al. 2020) so teorijo stresa ucite­ljev opisali s pomocjo treh S-jev,3 ki z medsebojnim prepletanjem, vkljucujoc individualne razlike med ucitelji, vodijo do stresa: (1) soocanje s stresom, (2) sposobnost izvajanja ucinkovitih praks ucnega procesa in (3) sistemski kon­tekst, v katerem pouk poteka (politike, izvajanja in administrativna podpora). 3 V angleškem jeziku gre za 3C Theory: (1) coping, (2) competence in executing effective practices of teaching-learning process, and the systemic (3) context in which teaching occurs (policies, practicies, and administrative support). Upoštevajoc te elemente rezultati raziskav o stresu pri uciteljih v casu pouce­vanja na daljavo potrjujejo, da so bili za ucitelje najbolj stresni delovna obre­menitev, skrb za zdravje družine in izguba kontrole nad njihovim delom, a je bila kljub temu glavna tendenca uporaba aktivnega odziva na stresno situacijo: v prvi vrsti s sprejetjem le-te in soocenjem z njo s pomocjo proaktivnosti, to je s pomocjo predrugacenja vzorcev in z iskanjem custvene podpore. Omenjena raziskava je tudi potrdila, da so posamezni ucitelji, katerih odziv je bil bolj odklonilen, doživljali obcutno višje ravni stresa in razlicna negativna custva (tesnobnost, jezo, žalost in osamljenost) (MacIntyre et al. 2020). To je zado­sten razlog, da bi morali ucenje ucinkovitega spopadanja s stresom vkljuciti v izobraževalne programe za ucitelje kot eno izmed osnovnih profesionalnih zmožnosti. Situacija za ucitelje ni bila stresna le zaradi predhodnih nezadostnih pri­prav na izobraževanje na daljavo v smislu digitalne usposobljenosti, ampak so v novi situaciji dela od doma morali tudi sami uskladiti osebne in profe­sionalne vloge, kar je bil – kot tudi za mnoge izmed nas – poseben izziv. V tem kontekstu bi bilo dobro preverjati vecji stres uciteljev ženskega spola, saj so ženske po raziskavi Inštituta za proucevanje enakosti spolov (Pavlic 2020) poleg službenega dela od doma in skrbi za otroke nosile tudi vecji del gospo­dinjskih obveznosti, kar je posledicno še povecevalo njihov stres. To velja tudi za uciteljice v našem primeru, saj jih vecina pouk izvaja kot dodatno delo (torej poleg službe in ostalih obveznosti). Dejstvo je, da je vecina držav želela s pomocjo razlicnih raziskav zajeti in analizirati spremembe, ki jih je pouk na daljavo povzrocil na razlicnih nivojih. Metodološke problematike pri izvedbi tovrstnih raziskav sta na podlagi teo­retskih spoznanj v prakticnem delu vprašalnika raziskave School Barometer dobro utemeljila Huber in Helm (2020), najveckrat pa je sporno dejstvo, da splošne raziskave ne pokrivajo razlicnih (predvsem) ranljivih skupin, kamor spadajo tudi jezikovne manjšine. To je tudi tocka, na kateri je metodološko padla slovenska raziskava (Mladina 2020). Vseeno nekateri ucitelji opažajo tudi pozitivne posledice prisile uce­nja na daljavo (prim. Sayer & Braun 2020). V prvi vrsti poudarjajo na novo nastale povezave z družinami (jezikovno in socialno deprivilegiranih) ucen­cev, saj so na ta nacin starši dobili boljši vpogled v dejansko vsebino in proces ucenja, medtem ko so ucitelji dojeli izzive pri izvajanju ucnih nalog dijakov, katerih resnicno življenje mnogokrat razkriva neugodno realnost, na primer, da nimajo mirnega koticka za ucenje ali celo dostopa do interneta, starši pa delajo dolge ure, da družini zagotovijo vsaj hrano. Pricakuje se, da bodo te na novo tvorjene povezave imele pozitivne ucinke na dolgi rok. Dodatna pozi­tivna posledica je tudi povecanje digitalne zmožnosti dijakov (in uciteljev), ki so bili zaradi ucenja od doma prisiljeni uporabljati nove tehnologije. 3 Stanje v šolskem letu 2020/21 in metodološka izhodišca V šolskem letu 2020/21 je bilo v okviru te sheme k dopolnilnemu pouku maternega jezika in kulture prijavljenih 359 otrok, ki so se ucili pet razlicnih jezikov (glej tabelo 1). JEZIK ŠT. UCENCEV nemšcina 61 makedonšcina 31 srbšcina 169 rušcina 81 madžaršcina 17 Vir: MIZŠ, osebna korespondenca, podatki na voljo pri avtorju. V pricujocem prispevku zajemamo tudi odgovore uciteljic francošcine in hrvašcine, ki pouka niso prijavili na razpis ministrstva za sofinanciranje, ker se izvaja izven šolskega okolja. Ker je pouk v šolskem letu potekal v zelo drugacni obliki kot do sedaj, smo v okviru strokovno-razvojne naloge na INV-ju poleg splošne analize stanja preverili, kako je potekal pouk v leto­šnjih izrazito novih pogojih delovanja in kakšne so bile morebitne posledice takšnega nacina izvajanja pouka. V prvi fazi so bili ucitelji pozvani k izpolni­tvi kratkega vprašalnika o izvajanju jezikovnega pouka na daljavo, kjer smo v obliki odprtih vprašanj spraševali, kako je potekal pouk. Poizvedovali smo o: (1) nacinih podajanja ucne vsebine in nalog, (2) nacinu komuniciranja z ucenci (in starši), (3) izkušnjah uciteljev glede slabosti in prednosti ucenja na daljavo, kot so jih doživeli sami, (4) pozitivnih in negativnih vplivih na ucence ter (5) nujnih ukrepih za ucinkovitejše izvajanje pouka na daljavo v prihodno­sti. Z izpolnjenimi vprašalniki se je odzvalo 21 uciteljev (10 uciteljev srbskega jezika, 5 uciteljev ruskega jezika, 2 ucitelja nemškega jezika, ter po 1 ucitelj madžarskega, makedonskega, hrvaškega in francoskega jezika). Na podlagi pridobljenih podatkov smo lahko oblikovali online srecanje vseh uciteljev, na katerem smo jim na INV-ju omogocili dodatno izobraževanje na temo pou-cevanja na daljavo in predstavitev dobrih praks posameznih izvajalcev pouka. Po srecanju smo med ucitelji izvedli dodatno online anketo prek platforme 1ka, ki jo je izpolnilo 20 uciteljev. Struktura uciteljev glede na poucevani jezik je v primerjavi z ucitelji, ki so izpolnjevali vprašalnik, odstopala minimalno (7 uciteljev srbskega jezika, 5 ruskega, 3 madžarskega, 2 nemškega ter po 1 uci­telj francoskega, hrvaškega in makedonskega jezika). Na podlagi vprašalnika in opravljene ankete smo lahko odgovorili na zastavljeno vprašanje, kako je dejstvo, da je bil dodatni jezikovni pouk maternih jezikov in kultur izveden na daljavo, vplivalo na izvedbo pouka, ter na ta nacin opisali številne razsežnosti nove situacije, s katero so bili sooceni ucitelji. Vsi v nadaljevanju navedeni podatki so pridobljeni na podlagi vprašalnikov, razen kjer je navedeno, da so podatki crpani iz anket. 4 Analiza odgovorov na vprašalnik in anketo ter diskusija 4.1. Nacini podajanja ucne vsebine in nalog Vecinoma je pouk potekal s pomocjo videokonferencnih platform, najvec­krat s pomocjo aplikacije Zoom (tudi Proficonf), kot repozitorij obravnavanih ucnih vsebin so se uporabljale Googlove ucilnice, za vzpostavitev komuni­kacije pa so ucitelji vecino uporabljali elektronsko pošto, obcasno tudi apli­kacije, kot sta Skype in Viber. Vecina sistemov je omogocala delitev ekrana, demonstracijo prezentacije, skupno uporabo virtualne table, videovsebine itd. Anketni odgovori so potrdili, da je videokonferencne platforme uporabljalo 95 % uciteljev (50 % uciteljev je uporabljalo prostodostopni Zoom, kar je, kot bo predstavljeno kasneje, uciteljem predstavljalo dolocene omejitve). Podajanje ucne vsebine je potekalo s pomocjo ucnih listov in multime­dijskih vsebin (kratki videi, slušne naloge, igre). Ucitelji poudarjajo pomen raznolikosti pri izbiri vsebin, saj je pri takšni izvedbi pouka zbranost otrok veliko teže ohranjati. Še posebej to velja pri skupinah najmlajših, kjer nekateri sploh še ne znajo brati – v teh skupinah se je bilo treba še toliko bolj zatekati k iznajdljivosti (izdelovanje, barvanje itd.). Podatki anket potrjujejo, da je vecina uciteljev delala z ucnimi listi, ki so jih sestavili sami (40 % vsakic, 30 % pogosto)4, ter s pripravljenimi PowerPoint predstavitvami (47 % vsakic, 26 % pogosto). Vkljucevanja ucencev z delitvijo njihovega ekrana se je posluževalo manj uciteljev (22 % nikoli, 17 % redko, 33 % obcasno, 22 % pogosto, 6 % vsakic). Nekateri ucitelji so imeli na voljo tudi elektronske ucbenike, ki so jih prejeli iz ustanov maticne države (npr. iz Ministrstva za šolstvo Srbije), in raz­licne baze materialov (Zavod za Udžbenike, www.zavod.co.rs). Po podatkih ankete elektronskih ucbenikov ni uporabljala petina uciteljev, medtem ko jih je 58 % uciteljev uporabljalo (26 % vsakic, 32 % pogosto). Zaradi na novo nastalih razmer so izvajalci pouka že med letom izvajali dolocene prilagoditve. Nekateri ucitelji so se prilagodili manjšemu delu svojih 4 Redko = enkrat mesecno, obcasno = dvakrat mesecno, pogosto = trikrat mesecno. ucencev in jim gradivo pošiljali le po elektronski pošti. Glede na podatke iz ankete je to izvedlo 65 % uciteljev. Za lažje in hitrejše komuniciranje so nekateri ustanovili FB-skupine, v katerih je bil pretok informacij hitrejši in je socasno dosegel vec deležnikov (makedonšcina). Nekateri navajajo skrajšanje dolžine pouka (iz 2 h/teden na 1 h/teden), kar so pri starejših nadomestili z dodatnimi samostojnimi vsebinami (npr. aplikacija za tekmovanje v branju knjig). Glede na podatke iz ankete so del obveznosti ucenci opravili izven skupnega casa (projektno delo, bralna tek­movanja itn.) pri 47 % uciteljev. Ostale prilagoditve so podrobneje predsta­vljene v podpodpoglavju o negativnih ucinkih (glej 4.3.1). 4.2 Nacin komuniciranja z ucenci (in starši) Komunikacija z ucenci je po vecini potekala ustno (razen navodil po elek­tronski pošti) in izkljucno v maternem jeziku. Redke izjeme omenjajo besedne prilagoditve (na primer, »ko otrok (11 let, op. a.) ne razume kakšne besede v rušcini«). Prilagajanje ucencem v komunikaciji je v veliki meri odvisno od uciteljevega znanja slovenšcine.5 V primeru uciteljev srbšcine, kjer je ocitno prilagajanje potekalo v vecji meri, je bilo izrecno povedano: »Vsaka informacija, podana v slovenšcini, je potem ponovljena v srbšcini.« Podatki iz ankete potrjujejo, da je vecina (60 %) z ucenci komunicirala le v ucnem, maternem jeziku, ostali (40 %) pa so uporabili slovenšcino le izjemoma (ob nerazumevanju kakšne besede). Tudi komunikacija s starši je potekala tako ustno kot še pogosteje pisno in vedno v maternem jeziku (le pri srbskem jeziku naletimo na prilagajanje v slovenšcini, ce starši ne razumejo srbsko). Da je komunikacija s starši v vecji meri kot pri otrocih potekala le v maternem jeziku, potrjujejo tudi rezultati ankete (90 % uciteljev je komuniciralo izkljucno v maternem jeziku). 4.3 Izkušnje uciteljev glede slabosti in prednosti ucenja na daljavo 4.3.1 Negativni ucinki Decembra oziroma januarja, ko je bilo po mesecu negotovosti koncno pon­ovno jasno, da šole ostajajo zaprte in otroci doma pred ekrani, je motivacija ucencev opazno upadla. Ena od uciteljic srbskega jezika je povedala: »Ce je 5 Najvec uciteljic je svoje znanje slovenšcine ocenilo z A1–A2 (35 %), sledijo C2 (30 %), C1 (20 %) in B1–B2 (15 %). Stanje po jezikih na voljo pri avtorju. bila prej odzivnost 95-odstotna, je zdaj upadla pod 50 %.« O tem porocajo tudi pri drugih jezikih (npr. francošcina). Vzrok za upad sodelovanja otrok v drugi polovici šolskega leta je bila fizicna in psihološka preobremenjenost z ekrani in poukom na daljavo, in to tako pri otrocih kot pri njihovih starših. To je povzrocilo utrujenost, nezainteresiranost in slabše sodelovanje pri dodatnem jezikovnem pouku, saj so bili ucenci (in tudi starši) preobremen­jeni že z ostalimi aktivnostmi na daljavo (ucenci z rednim poukom, starši s službo). Del ucencev je bilo tako težko pridobiti že za vklop k pouku, ta pa je zahteval nenehno animacijo in zanimiva gradiva. K pouku so morali spod­bujati tudi starši in pri mlajših sedeti poleg otrok celotno uro, zaradi cesar je tudi nekaterim staršem obcasno popušcala motivacija za vklop (brezplacna aplikacija po 40-minutah zahteva ponovno prijavo, obcasna slaba internetna povezava in tehnicne težave pa so prav tako zahtevali angažma starejših). S tako imenovanimi IT-kompetencami in digitalno pismenostjo so imeli težave tudi nekateri starši, omenja se težave z namešcanjem aplikacij ter negotovost pri starših in ucencih zaradi nepoznanih aplikacij, pri cemer nepoznavanje tehnicnih postopkov lahko povzroci manjšo aktivnost udeležencev (npr. pri oddajanju nalog). Poleg tega, da po porocanju uciteljev nekateri starši sploh niso imeli možnosti za ureditev vseh tehnicnih zahtev za izvedbo pouka, je bil še posebej velik izziv casovno usklajevanje pred racunalniškim zaslonom v velikih družinah (oziroma obiskovanje jezikovnega pouka v primeru vec sorojencev). Anketa je glede upada ucencev med letom zaznala naslednje rezultate: 60 % izvajalcev programa zagotavlja, da upada ni bilo, 35 % pa jih trdi, da je bil upad najvecji decembra, ko je bilo jasno, da bo pouk na daljavo potekal še nekaj casa (francošcina, rušcina, srbšcina), pri enem izvajalcu, to je hrvašcini, pa je upad potekal skozi celotno šolsko leto zaradi preobremenjenosti otrok in staršev. Izvajalci madžaršcine, makedonšcine in nemšcine navajajo, da upada ni bilo. Skladno z zgornjimi podatki ucitelji madžaršcine, makedonšcine in nemšcine zagotavljajo, da je glede na prijave šolsko leto zakljucilo 95 % ucencev, pri francošcini 75 % prijavljenih ucencev, pri hrvašcini pa 50 %. Pri rušcini 40 % uciteljic navaja slabši izplen (do 75 % prijavljenih), medtem ko je bil pri srbšcini – pouk so letos izvajali prvic – upad še vecji (29 % uciteljic navaja, da je šolsko leto zakljucilo do 50 % prijavljenih, 43 % uciteljic pa, da do 75 % prijavljenih), pri cemer podatki kažejo na mlajše starostne skupine (5–7 let, ocitno zaradi prej omenjenih problemov sodelovanja staršev). Upad udeležencev dopolnilnega pouka je bil torej v skladu s pricakovanji (15 % uciteljic navaja, da je glede na vpis pouk koncalo do 50 % prijavljenih ucencev, 30 % jih navaja, da je pouk koncalo do 75 % prijavljenih ucencev, pri vecini (55 %) pa je pouk zakljucilo do 95 % prijavljenih ucencev), pri cemer je treba omeniti, da je bilo najvec težav pri izvajalcih, ki so k programu izvajanja dopolnilnega pouka šele pristopili (srbšcina). Najvecji negativni ucinek pouka na daljavo, ki so ga izrazili ucitelji in uciteljice, je manko neposrednega stika z in med ucenci. Gre torej za poman­jkanje socialnih stikov na splošno, ki vkljucujejo osebni stik med uciteljem in ucenci ter med ucenci samimi. Posledicno je pouk velikokrat zajemal le podajanje najnujnejše snovi, umanjkala pa je razredna interakcija, stik s custvi, izrazom obraza, torej vecina neverbalne komunikacije, ki je pomem­ben del komunikacije nasploh in posledicno tudi pomemben del jezikovnega pouka. Ucenje skozi igro, skupinsko delo ali pa delo v paru je bilo nemogoce izpeljati, kar pomeni, da ucenci niso imeli možnosti med seboj sodelovati in komunicirati ter izkusiti razlicne nacine ucenja. Hkrati je izostal tudi socialni stik na podrocju društvenih aktivnosti. Spletna anketa je potrdila obcutek, da pristna komunikacija med otroki in razredna komunikacija manjkata: 80 % izvajalcev se s tem strinja (55 % zelo manjka, 25 % manjka). Še posebej so se s tem strinjali ucitelji, ki izvajajo pouk v skupinah starejših ucencev, kjer se gradi na komunikativni zmožnosti ucencev v ucecem se jeziku. Podobno so v anketah ucitelji izrazili vecinsko prepricanje, da je bila velika pomanjkljivost nezmožnost izvajanja dolocenih nacinov poucevanja (v paru, skupine, igre itd.): 45 % zelo manjka, 35 % manjka. Prek spleta je še posebej težko uciti pisanje – utrjevanje te vešcine pa dvojezicni otroci, ki družinski jezik obicajno bolje govorijo kot pišejo, najbolj potrebujejo. Zaradi izvedbe pouka na daljavo je bilo težko neposredno popraviti napake, ki jih ucenci delajo, še posebej pri pisanju, ali pa pomagati otroku, ki ne zmore naloge brez pomoci. Zakasnelo preverjanje pisnih nalog (predvsem pravopis, pravilnost zapisa besed) je vsekakor velika pomanjklji­vost oblike pouka, kot se je izvajal v letošnjem letu. Pri mlajših otrocih, kjer so morali pomagati starši, pa so otroci zaradi prisotnosti staršev v procesu ucenja sodelovali v drugacni (obicajno manjši) meri. Rezultati ankete potr­jujejo strinjanje uciteljev, da je ena od najvecjih pomanjkljivosti pouka na daljavo ucenje pisane besede (pisava za najmlajše, pravopis za starejše): 30 % jih je prepricanih, da je ta del poucevanja v tem obdobju zelo manjkal, 50 % pa, da je manjkal. Še posebej so se s tem strinjali ucitelji nemšcine (100 % zelo manjka) in srbšcine (57 % zelo manjka, 43 % manjka). Glede na anketne vprašalnike je 65 % uciteljev prepricanih tudi v pomanjkljivost manka never-balne komunikacije (10 % zelo manjka, 55 % manjka). Ce (mlajši) otroci niso imeli izklopljenega mikrofona (obicajno, ker zaradi preobremenjenosti z upravljanjem Zooma starši niso sedeli poleg), so se njihova vprašanja in odgovori prekrivali, kar je dodatno negativno vplivalo na izgubo koncentracije. Vecja (nujna) vkljucenost staršev v ucni proces pa, kot že receno, ni nujno dobra z vidika ucne ucinkovitosti in samostojnosti otrok. Še posebej težaven je bil dodatni jezikovni pouk za otroke, ki prihajajo iz družin, kjer je raba ucnega/ucecega se jezika okrnjena. Pri razrednem pouku oziroma pouku v živo ucitelji takšnemu otroku lažje pomagajo, identificirajo potrebe, podajajo dodatna pojasnila ali naloge; prek spleta pa problema ne opazijo ali ga opazijo veliko kasneje, posledicno pa težje pomagajo. Medtem ko je bil pri mlajših najvecji problem ucenje pravilnega pisanja, pa je bil pri starejših še vecji problem pri izvajanju govornih nalog (ponekod tudi branje – kar je v skladu s slabšimi bralnimi navadami mladih). Ucitelji tudi pri starejših ucencih porocajo o problemih hitre izgube koncentracije, aktivno sodelujejo le pri neposrednem nagovoru, pri cemer še takrat posamezniki, namesto da bi pomislili in aktivno sodelovali, socasno išcejo neposredne odgovore kar po spletu (iskanje besednih zvez in možnih odgovorov), kar pri pouku v živo ne bi bilo mogoce. Tako je namesto aktivacije takšen nacin poucevanja mnoge ucence prestavil v pasivno delovanje. Zaradi omejenih možnosti ucitelja je bilo delo najteže ravno v hetero-genih skupinah. Nekateri izvajalci so zato skupine dodatno razdeljevali in na ta nacin optimizirali delo in ucenje – posledicno so bili tako ucitelji kot ucenci bolj zadovoljni z izvedbo pouka. Anketa potrjuje, da je to storilo 75 % izvajal­cev – gre za izvajanje pouka pri vseh obravnavanih jezikih (razen pri nemšcini in pri nekaterih izvajalcih rušcine). V najvecji meri pa so to storili ucitelji, ki poucujejo starostne skupine, kjer se razlike zacnejo odražati v najvecji meri (9–12 let). Prilagajanje novi situaciji ucenja na daljavo je bil pri dodatnem jezikov­nem pouku še pocasnejši kot pri rednem pouku. Prepricanje, da je situacija le zacasna, je zakasnilo hitrejše prilagajanje na novo situacijo. Ob tem so (doloceni) ucitelji cutili frustracije, ker niso dosegli ucinkov, kot bi jih sicer, ce bi pouk potekal v ucilnici. Nastali so tudi številni dodatni stroški, ki so jih ucitelji morali pokriti sami, ce so želeli pouk kakovostno izvesti (npr. slušalke, kamere, narocilo zmogljivega interneta, brezhibno delovanje racunalniške strojne in programske opreme). Ker niso zaposleni na šoli, pa tudi niso imeli dostopa do javno kupljenih orodij, ampak so morali uporabljati odprtodosto­pne aplikacije. Nekateri ucitelji navajajo tudi problem dostopa do gradiva, ki je ostalo v zaprtih šolah. Na vprašanje, ali je bila ucna snov v celoti in zadovoljivo pokrita, ucitelji odgovarjajo zelo razlicno. Nekateri odgovarjajo, da je bila snov pokrita zadovoljivo, glede na to, da je oblika izvajanja pouka dopolnilna. V skladu s tem nekateri priznavajo, da je bila snov realizirana v strnjeni obliki (le bistvo, brez podrobnosti), in se zavedajo, da je umanjkalo utrjevanje. Slednje je mocno povezano tudi z dejstvom, da je bila kolicina ur pouka za najmla­jše v veliko primerih prepolovljena. Samozavestni ucitelji zagotavljajo, da je bila snov v celoti pokrita, a da je to od njih zahtevalo »dvakrat vec dela kot v razredu«. Velika vecina uciteljev, ki je odgovarjala na anketo, se strinja, da je njihov angažma za pripravo pouka na daljavo zahteval veliko vec casa (50 % se popolnoma strinjam, 45 % se strinjam). Ucitelji, ki locujejo kulturne vsebine od jezikovnih, hkrati pa vidijo obe vsebini kot kljucna dela pouka, se z zadovoljivo pokritostjo snovi ne strinjajo in izpostavljajo manko medsebojne komunikacije med vrstniki ter manko kulturnih vsebin (skupna praznovanja praznikov, spoznavanje tradicionalnih šeg in navad). Anketni vprašalniki so to potrdili: polovica uciteljev je pre­pricanih, da je bila ucna snov v celoti pokrita, cetrtina uciteljev, da je bila pokrita mocno strnjeno (bistvo, brez utrjevanja), zadnja cetrtina uciteljev pa priznava, da je bila snov pokrita le delno (manko dolocenih jezikovnih in kul­turnih vsebin, ki se bodo obdelale, ko bo pouk spet potekal v živo). Ker gre pri dolocenih jezikih (madžaršcina, hrvašcina, nemšcina, rušcina) za skupine otrok od 8 do 16 let, predvidevamo, da gre za dolocene zahtevnejše jezikov­no-slovnicne prvine in razlicne kulturne vsebine. Pri 45 % respondentov so potrdili, da so dolocen del obveznosti ucenci opravili izven skupnega casa (projektno delo, bralna tekmovanja itn.) – tega se posluževali ucitelji make­donšcine, srbšcine, nemšcine in rušcine, in sicer v vseh starostnih skupinah (še najmanj pri ucencih 10–12 let in starejših od 14 let). 4.3.2 Morebitni pozitivni vplivi Ceprav je bilo zabeleženih neprimerno vec negativnih ucinkov pouka na daljavo, pa je treba omeniti tudi nekaj pozitivnih posledic. V prvi vrsti gre za lažjo in prilagodljivejšo organizacijo pouka in obliko­vanja ucnih skupin. Casovna fleksibilnost izvedbe srecanj je omogocala vecjo prilagodljivost ucencem (in staršem), hkrati pa so se pouka lahko udeleževali ucenci iz razlicnih šol in krajev. Za nekatere starše je nova situacija predsta­vljala manj logistike, saj otrok ni bilo treba voziti na lokacije izvedb razre­dnega pouka (in potem v avtomobilih cakati nanje). Med poukom pa je bila tudi mogoca vecja operativnost (hitro spreminjanje in dostop do (spletnih) vsebin). Tudi ucenci so si lažje samoorganizirali delo, saj so do nalog, nalo­ženih v Googlovih ucilnicah, dostopali, ko so imeli cas in v udobju lastnega doma, gradivo pa ostane na voljo tudi kasneje. Po uvedbi novih tehnologij so se otroci nanje zelo hitro navadili, kar povecuje IT in digitalno pismenost tako otrok kot njihovih staršev. Ucitelji navajajo manj porabljenega papirja, a je bil po vsej verjetnosti del tega stroška prenesen na gospodinjstva. Tudi na podlagi anketnih vprašalnikov lahko sklepamo, da vecina uciteljev vidi vecjo fleksibilnost pri izvedbi pouka kot prednost pouka na daljavo (15 % se popolnoma strinjam, 45 % se strinjam), še nekaj vecje strinjanje izražajo s prednostjo manj omejene casovne dostopnosti online materiala (15 % se popolnoma strinjam, 55 % se strinjam), v najvecji meri pa se strinjajo s pove-canjem IT-pismenosti pri otrocih in njihovih starših (10 % se popolnoma strinjam, 70 % se strinjam). Vsekakor je nova situacija prisilila ucitelje in izvajalce pouka v reorga­nizacijo in prilagoditve, s pomocjo katerih so odkrili in tudi uveljavili nove možnosti za ucenje. Novi izzivi so tako spodbudili pedagoške delavce v aktivno samoizobraževanje in profesionalno napredovanje. Ucenje srbskega jezika je bilo v šolskem letu 2020/21 organizirano prvic, zato so izvajalci in udeleženci izražali veselje, da je bil pouk omogocen (kljub nepopolni izvedbi zaradi pouka na daljavo). 4.4 Nujni ukrepi za ucinkovitejše izvajanje pouka na daljavo v prihodnosti Predlogi, vezani na opremo in stroške: ucitelji poudarjajo, da bi bila za boljšo izvedbo pouka nujna boljša internetna povezava (problem kakovostnega uce­nja na daljavo zaradi slabe internetne povezave je bil še pomembnejše vpra­šanje v okviru izvajanja rednega pouka – glej npr. Zorcic 2020a), hkrati pa bi bilo potrebno nadaljnje zagotavljanje tehnicnih osnov za komuniciranje in dostop do teh orodij (aplikaciji za videokonference), in to za vse ucitelje, saj so se v trenutni situaciji nekateri morali znajti s prostodostopnimi razlicicami, ki pa imajo številne omejitve za kakovostno izvedbo pouka (npr. 40-minutna casovna omejitev), ponekod pa so strošek nakupa placljivih aplikacij prene­sli na starše. Tudi glede racunalniške programske in strojne opreme, ki so jo imeli na voljo ucenci in ucitelji, bi bilo treba uvesti spremembe: oprema, s katero so rokovali otroci, je bila pogosto v uporabi vec družinskih clanov in za razlicne namene (služba za starše, racunalniške igre, AV-predvajanje), ucitelji pa navajajo kot najvecji problem nakup in vzdrževanje opreme, namenjene le za izvajanje pouka na daljavo (slušalke, mikrofoni, zmogljivejši racunalniki, zakup mocnejše internetne povezave). Ena izmed možnosti za izboljšanje te situacije bi lahko bila možnost izposoje tehnicne opreme ali kakšen simbolni financni dodatek za ta namen (v kar bi bila vkljucena tudi uporaba domacega prostora – saj je dodatek za izvajanje pouka v šolskih prostorih in pokritje materialnih stroškov ostal šolam, ucitelji pa so izgubili tudi dodatek za prevoz na delo.) Predlogi, vezani na izvedbo pouka: ceprav so nekateri ucitelji pre­pricani, da je pouk že dovolj ucinkovit, da »so že dovolj delali na to temo«, po mnenju vecine uciteljev takšna oblika pouka dolgorocno ni vzdržna, saj je, kot že omenjeno, pristna interakcija med otroki omejena, trpi pa tudi podoživljanje kulturnih vsebin (praznikov in šeg). Vseeno menijo, da bi bila nujna nadaljnja izobraževanja uciteljev za poucevanje na daljavo (metodo­logije in pedagogike, primeri dobre prakse izvajanja takšnega pouka, nova znanja, dostopni ucni materiali, kvizi, asociacije in ostale igre za najmlajše itd.), predlagajo pa tudi posebno »državno platformo (kot za redni pouk), ki bi verjetno lahko združevala vse predlagane ukrepe in bi bila uciteljem v veliko pomoc. Predlogi nekaterih so usmerjeni v oblikovanje manjših skupin za poucevanje (nekateri so to uspešno izvedli) in skrajšanje enega termina dveh šolskih ur v dva krajša po eno uro (še posebej za najmlajše). Pri starej­ših bi lahko del izvedbe pouka potekal projektno z opravljanjem samostojnih nalog. Nekateri ucitelji izražajo potrebo po elektronskih gradivih, medtem ko drugi kritizirajo »elektronske verzije ucbenikov, ki niso uporabni, ce so v njih naloge: dokoncaj, obkroži, podcrtaj«. Poudarjajo, da bi bilo treba za prihodnje leto narediti nacrt izvajanja, saj nenehno spreminjanje in prehodi iz pouka v živo na daljavo prinašajo stres tako v družinskih klimah kot pri otrocih. Izpo­stavljajo psihološko dimenzijo, saj »pouk na daljavo ne sme biti predstavljen kot neizogibna in edina možnost, kot da je konec sveta, ampak kot nauk za prihodnost, zaradi katerega imamo korist – nacrtovanje je stvar ministrstev in ne staršev«. V tem primeru bi bila pandemija lahko tudi vir za izboljšanje šolskih in obšolskih izobraževalnih sistemov. Podatke iz vprašalnikov dopolnjujejo tudi rezultati ankete, ki potrjujejo, da so sledeci ukrepi v navedenem vrstnem redu nujni za izboljšanje pouka na daljavo: (1) dostop do placanih aplikacij za videokonference (45 % se popol­noma strinjam, 50 % se strinjam), (2) boljša internetna povezava (40 % se popolnoma strinjam, 45 % se strinjam), (3) boljša tehnicna oprema za ucitelje (45 % se popolnoma strinjam, 40 % se strinjam), (4) boljša tehnicna oprema za ucence (40 % se popolnoma strinjam, 45 % se strinjam), (5) skupna spletna platforma (30 % se popolnoma strinjam, 55 % se strinjam), (6) vec elektron­skih ucbenikov (35 % se popolnoma strinjam, 45 % se strinjam), (7) vec splet­nih vsebin in gradiva (30 % se popolnoma strinjam, 40 % se strinjam), (8) dostop do Arnesovih vsebin (30 % se popolnoma strinjam, 40 % se strinjam), (9) vec izobraževanj za ucitelje na to temo (25 % se popolnoma strinjam, 40 % se strinjam), (10) zmanjšanje števila ur pred ekranom (15 % se popolnoma strinjam, 45 % se strinjam), (11) del pouka mora biti opravljenega projektno (5 % se popolnoma strinjam, 50 % se strinjam). Vec kot dobri dve tretjini uciteljev je prepricanih (10 % se popolnoma strinjam, 60 % se strinjam), da otroci v tem letu niso prejeli toliko jezikovnega in kulturnega znanja, kot bi ga, ce bi pouk potekal v živo, a se jih še vec strinja (55 % se popolnoma strinjam, 30 % se strinjam), da je bolje, da je pouk potekal v takšni obliki, kot je, kot da ga sploh ne bi bilo. 5 Zakljucek Država Slovenija v skladu s svojimi mednarodnimi zavezami in sprejeto jezikovno politiko skrbi tudi za razlicne otroke, ki so vkljuceni v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem, a njihov materni jezik ni (le) slovenšcina. V pricujocem prispevku smo preverili, kako se je v šolskem letu 2020/21, ko je zaradi pandemije covida-19 ponovno velik del pouka v Sloveniji potekal na daljavo, izvajal dopolnilni pouk maternih jezikov in kultur za otroke drugih narodnosti. Zaradi znacilnega nacionalnega konteksta, to je nacina izvedbe (dopolnilni pouk), in relativno majhnega števila ucencev, ki pouk obiskujejo, je kakršna koli primerjava jezikovnega znanja težavna in prav tako dokazo­vanje morebitne zmanjšane jezikovne zmožnosti glede na prejšnja obdobja (za najrelevantnejše primerjave se uporablja nacionalna testiranja). V prispe­vku zato predstavimo rezultate vprašalnikov in anket, s pomocjo katerih smo ugotavljali nacine izvedbe pouka, nacin komunikacije s starši in otroki, neg-ativne in pozitivne ucinke izvedbe pouka na daljavo in številne prilagoditve, s pomocjo katerih so izvajalci programa – glede na omejitve – uspeli izpeljati šolsko leto z zadovoljivo pokritostjo ucne vsebine. Dejstvo, da je vecina uciteljev uporabljala digitalne platforme in izvajala številne prilagoditve za boljšo izvedbo pouka, potrjuje dobro pripravljenost izvajalcev pouka na delo na daljavo. To jim je poleg casa, ki so ga imeli na voljo za pripravo od prvega vala v marcu 2021 do novega šolskega leta v septembru, omogocala tudi fleksibilnost, ki jo prinaša takšen nacin izvedbe – casovni ter­mini izven rednega pouka in možnost razdruževanja skupin glede na potrebe. Vecja potreba po jezikovnem prilagajanju (obicajno v obliki besednih preklopov v slovenšcino) pri ucencih potrjuje, da je heterogenost skupin glede jezikovnega znanja ucecega se jezika velika. Nadaljnje analize, ki bi jim uspelo identificirati znacilnosti skupin po posameznih starostnih skupinah in jezi­kih, bi bile zelo dobrodošle, saj bi dodaten vpogled v strukturo prijavljenih ucencev uciteljem omogocal boljšo pedagoško pripravo za izvedbo pouka (ucni transfer itd.), za odlocevalce na podrocju jezikovne politike pa bi boljši podatki pomenili novo podlago za boljše usmeritve in celovitejše odlocanje. Glede na obilico negativnih ucinkov, ki jih je prinesel pouk na daljavo (predvsem preobremenjenost otrok in staršev za racunalniki), je bil upad udeležencev dopolnilnega pouka v skladu s pricakovanji, pri cemer je treba omeniti, da je bilo najvec težav pri izvajalcih, ki so k programu izvajanja dopolnilnega pouka šele pristopili (srbšcina). Najvecji negativen ucinek pouka na daljavo je manko neposrednega socialnega stika uciteljev z ucenci in med ucenci samimi, pa tudi na podrocju društvenih aktivnosti v obliki kulturnih vsebin pouka. Posledicno je pouk zajemal le podajanje najnujnejše snovi, umanjkal pa je del kulturnih vse-bin, bogata razredna interakcija, stik s custvi, izrazom obraza, torej vecina neverbalne komunikacije, ki je pomemben del komunikacije nasploh, posle-dicno tudi pomemben del jezikovnega pouka. Ucenje skozi igro, skupinsko delo ali pa delo v paru je bilo nemogoce izpeljati, kar pomeni, da ucenci niso imeli možnosti medsebojnega sodelovanja in komuniciranja ter izkušnje razlicnih nacinov ucenja. Naslednja negativna izkušnja pouka na daljavo je bilo ucenje pisanja – utrjevanje te vešcine dvojezicni otroci najbolj potrebu­jejo –, ki je prek spleta še posebej težko izvedljivo (pri mlajših gre za ucenje pisav, pri starejših za pravopisne popravke). Možnosti, ki jih imajo ucitelji trenutno na voljo, tega podrocja ne pokrivajo v dovoljšni meri. Nadaljnji nujni ukrepi zajemajo tudi dostop do placanih aplikacij za videokonference, boljšo internetno povezavo, boljšo tehnicno opremo za ucence in ucitelje ter skupno spletno platformo, s cimer je povezana tudi želja po vec elektronskih ucbenikih, spletnih vsebinah in gradivu. Delno bi bil ta problem odpravljen z možnostjo dostopa do Arnesovih vsebin, a so vsebine po posameznih jezikih seveda specificne, zato bi bila priporocljiva skupna evropska platforma, kamor bi države clanice lahko prispevale material za ucenje nacionalnih jezikov, pri cemer bi se poskrbelo tudi za ostale regionalne in manjšinske jezike, hkrati pa bi obstajala možnost dodajanja materialov drugih jezikov, na primer jezikov priseljencev iz tretjih držav. Zakljucimo lahko, da je bila izvedba dopolnilnega pouka za materne jezike in kulture ucencev drugih narodnosti v šolskem letu 2020/21 zadovo­ljiva, a pri poucevanju na daljavo na dolgi rok lahko (enako kot pri ucnih vsebinah rednega pouka) predvidevamo izrazito poslabšanje in nazadovanje glede na že uveljavljene nacine dosedanjega jezikovnega pouka, ki pri otrocih in mladini najucinkoviteje poteka v živo. Viri in literatura Albiser, E., Echazarra, A., Fraser, P., Fülöp, G., Schwabe, M. & Tremblay, K., 2020. School Education during COVID-19: Were Teachers and Students Ready?: Country Note, Slove­nia. OECD, https://www.oecd.org/education/Slovenia-coronavirus-education-coun­try-note.pdf (dostop 4. 11. 2021). Ardington, C., Wills, G. & Kotze, J., 2021. COVID-19 Learning Losses: Early Grade Read­ing in South Africa. International Journal of Educational Development 86 (5). Bao, X., Qu, H., Zhang, R. & Hogan, T. P., 2020. Modeling Reading Ability Gain in Kin­dergarten Children during COVID-19 School Closures. International Journal of Envi­ronmental Research and Public Health 17 (17), 6371–6383. Bešter, R. & Pirc, J., 2020. Impact of Remote Learning during the Covid-19 Lockdown on Roma Pupils in Slovenia. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 85, 139–164. Blaskó, Z. & Schnepf, S., 2020. Educational Inequalities in Europe and Physical School Clo­sures during Covid-19. (Fairness Policy Brief Series 4). European Commission Joint Research Center, https://ec.europa.eu/jrc/sites/jrcsh/files/fairness_pb2020_wave04_ covid_ education_jrc_i1_19jun2020.pdf (dostop 2. 10. 2020). Burkam, D. T., Ready, D. D., Lee, V. E. & LoGerfo, L. F., 2004. Social-Class Differences in Summer Learning between Kindergarten and First Grade: Model Specification and Esti- mation. Sociology of Education 77 (1), 1–31. Collen, I., 2021. Language Trends 2021. British Council, https://www.britishcouncil.org/ sites/default/files/language_trends_2021_report.pdf (dostop 15. 10. 2021). Cooper, H., Nye, B., Charlton, K., Lindsay, J. & Greathouse, S., 1996. The Effects of Sum­mer Vacation on Achievement Test Scores: A Narrative and Meta-Analytic Review. Review of Educational Research 66 (3), 227–268. Dobnik Renko, B., Janjuševic, P., Kreft Hausmeister, I., Lampret, M., Mikuž, A., Mlinaric, A. & Pristovnik, T., 2020. Duševno zdravje otrok in mladostnikov v casu epidemije covida: gradivo za vzgojno-izobraževalne ustanove v casu postopnega odpiranja vrtcev in šol. Zbornica klinicnih psihologov Slovenije, http://klinicna-psihologija.si/wp-con­tent/uploads/2020/05/ZKP_Dusevno_zdravje_otrok.pdf (dostop 1. 10. 2020). Engzell, P., Frey, A. & Verhagen, M. D., 2021. Learning Loss Due to School Closures during the COVID-19 Pandemic. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America 118 (17). García-Mateus, S. & Palmer, D., 2017. Translanguaging Pedagogies for Positive Identities in Two-Way Dual Language Bilingual Education. Journal of Language, Identity & Edu­cation 16 (4), 245–255. Gore, J., Fray, L., Miller, A., Harris, J. & Taggart, W., 2021. The Impact of COVID-19 on Student Learning in New South Wales Primary Schools: An Empirical Study. Austra­lian Educational Researcher 48 (4). Gullién, G., Sawin, T. & Avineri, N., 2020. Zooming Out of the Crisis: Language and Human Collaboration. Foreign Language Annales 53 (2), 320–328. Hodges, C., Moore, S., Lockee, B., Trust, T. & Bond, A., 2020. The Differ­ence between Emergency Remote Teaching and Online Learning. Educause Review Online, 27. marec 2020, https://er.educause.edu/articles/2020/3/ the-difference-between-emergency-remoteteaching-and-online-learning (dostop 29. 9. 2020). Hopp, H. & Thoma, D., 2020. Foreign Language Development During Temporary School Closures in the 2020 Covid-19 Pandemic. Frontiers in Education 5, DOI:10.3389/ feduc.2020.601017. Huber, S. G. & Helm, C., 2020. COVID-19 and Schooling: Evaluation, Assessment and Accountability in Times of Crises – Reacting Quickly to Explore Key Issues for Policy, Practice and Research with the School Barometer. Educational Assessment, Evaluation and Accountability 32 (2), 237–270. Kamal, S. M., Al-Samydai, A., Othman Yousif, R. & Aburjai, T., 2020. The Impact of COVID-19 Quarantine on Children’s Behaviors and Language. International Journal of Research in Pharmaceutical Sciences 11 (Special Issue 1), 796–806. Karlsson, A., Nygård Larsson, P. & Jakobsson, A., 2019. Multilingual Students’ Use of Translanguaging in Science Classrooms. International Journal of Science Education 41 (15), 2049–2069. Kohnke, L. & Moorhouse, B. L., 2020. Facilitating Synchronous Online Language Learn­ing through Zoom. RELC Journal, DOI:10.1177/0033688220937235. Križaj, M., Pristavec Ðogic, M. & Eror, A., 2021. Šolanje v casu COVID-19: primerjalni pogled. Državni zbor, Raziskovalno-dokumentacijski sektor, https://fotogalerija.dz-rs. si/datoteke/Publikacije/Zborniki_RN/2021/Solanje_v_casu_COVID-19.pdf (dostop 1. 10. 2021). Kuhfeld, M., Soland, J., Tarasawa, B., Johnson, A., Ruzek, E. & Liu, J., 2020a. Projecting the Potential Impact of COVID-19 School Closures on Academic Achievement. Edu­cational Researcher 49 (8), 549–565. Kuhfeld, M., Tarasawa, B., Johnson, A., Ruzek, E. & Lewis, K., 2020b. Learning during COVID-19: Initial Finding on Students’ Reading and Math Achievement and Growth (Collaborative for Student Growth), NWEA, https://www.nwea.org/content/ uploads/2020/11/Collaborative-brief-Learning-during-COVID-19.NOV2020.pdf (dostop 1. 10. 2021). LMŠ – Lista Marjana Šarca, 2020. Šola mora ostati v šoli – okrogla miza »Šola po Covidu-19 – psihološki in sociološki vidik«, 10. junij 2020, https://www.strankalms.si/ sola-moraostati-v-soli-okrogla-miza-sola-po-covidu-19-psiholoski-in-socioloski-vi­dik (dostop 9. 7. 2020). MacIntyre, P. D., Gregersen, T. & Mercer, S., 2020. Language Teachers’ Coping Strategies during the Covid-19 Conversion to Online Teaching: Correlations with Stress, Well­being and Negative Emotions. System 94, 352–359. Makalela, L., 2015. Moving Out of Linguistic Boxes: The Effects of Translanguaging Strat­egies for Multilingual Classrooms. Language and Education 29 (3), 200–217. Maldonado, J. E. & De Witte, K., 2021. The Effect of School Closures on Standardised Student Test Outcomes. British Educational Research Journal, DOI:10.1002/berj.3754. Mladina, 2020. Sama sebi namen. Mladina 28, 10. julij 2020, 12–13. Pavlic, A., 2020. Vzdušje v intimno-partnerskih odnosih in družinah v casu karantene in povecanje negotovosti. Inštitut za proucevanje enakosti spolov, http://ipes-si. org/blog/2020/06/08/raziskava-vzdusje-v-intimno-partnerskih-odnosihin-druzin-ah-v-casu-karantene-in-povecane-negotovosti (dostop 1. 9. 2020). Reay, D., 2020. English Education in the Time of Coronavirus. Forum 65 (3), 311–322. Reimers, F., Schleicher, A., Saavedra, J. & Tuominen, S., 2020. Supporting the Contin­uation of Teaching and Learning during the COVID-19 Pandemic: Annotated Resources for Online Learning. OECD, https://www.oecd.org/education/Supporting­the-continuation-of-teaching-and-learning-during-the-COVID-19-pandemic.pdf (dostop 10. 9. 2021). Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021–2025 (ReNPJ21-25). Uradni list RS 94 (2021), 11. 6. 2021. Riman, B. & Novak Lukanovic, S., 2021. Trideset let ucenja slovenskega jezika na Hrvaškem. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 87, 173–193. Roxas, K. C., 2011. Creating Communities: Working with Refugee Students in Class­rooms. Democracy and Education 19 (2). Rundle, A. G., Park, Y., Herbstman, J. B., Kinsey, E. W. & Wang, Y. C., 2020. COVID-19 – Related School Closings and Risk of Weight Gain among Children. Obesity 28 (6), 1008–1009. Sayer, P. & Braun, D., 2020. The Disparate Impact of COVID-19 Remote Learning on English Learners in the United States. TESOL Journal 11 (3). Silverman, M., Sibbald, R. & Stranges, S., 2020. Ethics of COVID-19-Related School Clo­sures. Canadian Journal of Public Health 111, 462–465. SLOfit, 2020. Upad gibalne ucinkovitosti in narašcanje debelosti slovenskih otrok po razgla­sitvi epidemije covid-19, 22. september 2020, http://www.slofit.org/Portals/0/Clanki/ COVID-19_razvoj_otrok.pdf?ver=2020-09-24-105108-370 (dostop 1. 10. 2020). SLOfit, 2021. Po letu epidemije: še vecji upad gibalne ucinkovitosti in še vec predebelih otrok, 21. junij 2021, https://www.slofit.org/Portals/0/Vsebina/Poro%C4%8Dilo%20za%20 javnost%20SLOfit%202021.pdf?ver=2021-06-21-203705-910 (dostop 4. 11. 2021). Sorgo, L. & Novak Lukanovic, S., 2020. The Italian National Community during the Covid-19 Epidemic. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 85, 101–117. STA – Slovenska tiskovna agencija, 2020. Ucitelji mariborske prve gimnazije s peticijo za vrnitev srednješolcev v šole. Dnevnik, 9. julij 2020, https://www.dnevnik.si/1042933740 (dostop 1. 8. 2020). Štefanec, D., 2020. Dr. Damjan Štefanec: niso prevladala pedagoška, temvec zdravstvena merila [Radijska oddaja]. Intervju, Radio Slovenija, Prvi program, 17. junij 2020, https://radio- prvi.rtvslo.si/2020/06/intervju-239/ (dostop 1. 8. 2020). Tomasik, M. J., Helbling, L. A. & Moser, U., 2021. Educational Gains of In-Person vs. Distance Learning in Primary and Secondary Schools: A Natural Experiment during the COVID-19 Pandemic School Closures in Switzerland. International Journal of Psychology 56 (4), 566–576. UNESCO 2020. Distance Learning Strategies in Response to COVID-19 School Closures. (UNESCO COVID-19 Education Response, Education Sector Issue Notes 2.1), april 2020, https://unesdoc.unesco.org/ark:/48223/pf0000373305 (dostop 1. 9. 2020). UNESCO Monitoring of School Closures, https://en.unesco.org/covid19/educationre­sponse (dostop 15. 10. 2021). Viner, R. M., Russel, S. J., Croker, H., Packer, J., Ward, J., Stansfield, C., Mytton, O., Bonell, C. & Booy, R., 2020. School Closure and Management Practices during Coronavirus Outbreaks Including COVID-19: A Rapid Systematic Review. The Lancet Child & Adolescent Health 4 (5), 397–404. Zorcic, S., 2019. Linguistic Habitus, Different Capitals and the Identity of Bilingual Youth: The Case of Austrian Carinthia. Journal of Multilingual and Multicultural Development 40 (9), 787–800. Zorcic, S., 2020a. Dimensions of Remote Learning during the Covid-19 Pandemic in Minority Language Schools (The Case of Austrian Carinthia). Treatises and Docu­ments, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 85, 223–252. Zorcic, S., 2020b. Habitus, kapitali in identitete v sporazumevalnih praksah na avstrijskem Koroškem. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana. Damir Josipovic Regionalno-geografski in demografski ucinki pandemije covid-19 v Sloveniji s posebnim poudarkom na obmejnem obmocju ob slovensko-hrvaški meji1 Izvlecek Predmet tega prispevka je ocena vplivov pandemije na spremembe izbranih demografskih kazalnikov. Zanimajo nas regionalna odstopanja od državnih povprecij na podrocju presežne in prezgodnje smrtnosti ter njihova prostor-ska dinamika s poudarkom na obmejnem pasu ob slovensko-hrvaški meji. Med drugimi demografskimi posledicami pandemije sta izpostavljena še zni­žana rodnost in zvišano število ponesrecenih (nezgode in samomori). Analize so pokazale, da presežna smrtnost po obcinah Slovenije kaže drugacen vzorec v primerjavi s smrtmi, povezanimi s covidom-19. Demografsko bolj ogro­žene so obmejne obcine, še posebej ob slovensko-hrvaški meji, v katerih sta se kljub nižjemu deležu smrti, povezanih s covidom-19, povišali presežna in prezgodnja smrtnost. Kljucne besede: covid-19, presežna smrtnost, prezgodnja smrtnost, sloven-sko-hrvaška meja, slovensko-hrvaški obmejni prostor, manjšine. 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Manjšinske in etnicne študije ter slovensko narodno vprašanje (P5-0081 (A)), ki ga financira Javna agencija za raziskoval-no dejavnost Republike Slovenije. Regional-Geographic and Demographic Impacts of the Covid-19 Pandemic in Slovenia with a Special Emphasis on the Border Area along the Slovene-Croatian Border Abstract The article aims to assess the impacts of the pandemic on selected demographic indicators. It explores regional deviations from national averages in excess and premature mortality and their spatial dynamics, focusing on the border area along the Slovene-Croatian border. Other demographic implications of the pandemic include reduced fertility and an increased number of fatalities (accidents and suicides). Analyses reveal that excess mortality by municipal­ity presents a different pattern compared to Covid-19 related deaths. Demo­graphically, the border municipalities are more at risk, especially those along the Slovene-Croatian border where excess and premature mortality increased despite a lower share of Covid-19 related deaths. Key words: Covid-19, excess mortality, premature mortality, Slovene-Croa­tian border, Slovene-Croatian border area, minorities. 1 Uvod Obmejna obmocja v zadnjem casu ne doživljajo velikega raziskovalnega inte­resa, v povezavi s pandemijo covida-19 pa še manj. Proucevanje obmejnih obmocij je bilo v Sloveniji še pred kakim desetletjem mnogo bolj razširjeno. S to tematiko so se najveckrat ukvarjali geografi. Posebnega pomena so bile zlasti študije prekomejnih ucinkov na izbrani obmejni prostor. V drugih disci­plinarnih pristopih meja pretežno nastopa kot neka ovira, ki jo je mogoce z omilitvenimi ukrepi narediti zelo prepustno ali pa zelo neprehodno, kadar pride do njene zapore. In prav takrat ima najvecje težave s tem lokalno pre­bivalstvo, ki je od meje odvisno bodisi zaradi potrebe po njenem prehajanju bodisi zaradi ucinka življenja v mejnem prostoru. Poleg geografov se še vrsta drugih disciplin ukvarja z mejami v prostoru, vendar meja samo pri geogra­fih predstavlja obmocje, ki svoj vpliv širi že s samim dejstvom, da obstaja. Obmejno prebivalstvo torej že s tem, da živi ob meji ali v njeni bližini, doživlja zaznamovanost z mejo, toliko bolj, kolikor bolj je ta meja neprepustna. Ucinki se lahko kažejo na številnih podrocjih, a vseh ni enostavno izmeriti ali oceniti. Zato nas v prvi vrsti zanimajo regionalna odstopanja od državnih povprecij na podrocju demografskih kazalnikov smrtnosti (presežna smrtnost, prezgo­dnja smrtnost) in njihova prostorska dinamika s poudarkom na obmejnem pasu ob slovensko-hrvaški meji. Po skoraj dveh letih trajanja pandemicnega vzdušja (2020 in 2021) se postopoma kopicijo podatki, ki jih lahko uporabimo za razlicne analize ucin­kov pandemije. Kljucne so spremembe v letu 2020, za katero vecinoma že imamo na voljo koncne podatke glede na predhodna leta. Analiza casovnih vrst je le ena od možnosti, ki se sicer najpogosteje uporablja, a trci ob problem definicije obmocja, za katero se zbira. Tako je najvec podatkov zbranih na ravni držav, na ravni regij in obcin pa bistveno manj. Ker uradna statistika zaradi metodoloških razlogov vedno nekoliko zaostaja z objavami podatkov, si je bilo treba ob izbruhu pandemije pomagati z zacasnimi podatki, ki jih je objavljal Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ 2020/2021). Ti podatki so poleg podatkov za celotno državo v letu 2020 vsebovali tudi razdelitev po obcinah. Na ta nacin je bilo mogoce spremljati razvoj teh kazalnikov v poljubni obcini Slovenije. Kasneje so bili razen na državni ravni podatki prikazani le še na ravni statisticnih regij, ki pa so mnogo vecje in neprimerne za mikro­regionalno analizo. Tako na primer savinjska in podravska statisticna regija pokrivata geografsko zelo heterogeno obmocje od avstrijske do hrvaške meje, zato na osnovi makroregionalnega pristopa ni mogoce razlagati odvisnosti višine posameznih kazalnikov glede na geografski položaj izbranega obmocja. To pa je odlocilnega pomena za podrobnejše spremljanje obmejnih obmocij. Prav mikroregionalna analiza Slovenije, ki jo omogocajo podatki, prikazani na nivoju obcine, so kljucni za razumevanje specificnih odrazov covidne krize, in to bodisi v okužbah bodisi v pritiskih na bolnišnice in oddelke intenzivne oskrbe prek hospitalizacij zaradi okužb. NIJZ sicer zbira podrobne podatke na nivoju naslova oziroma hišne šte­vilke, a teh podatkov zaradi prevelike podrobnosti in dolocil varovanja oseb­nih podatkov ne objavlja niti v deindividualizirani obliki. Najboljše rezultate bi dala analiza podatkov o konkretnih lokacijah in virih okužb, saj ti bistveno vplivajo na mikroregionalno (npr. na ravni obcine) verjetnost stika z okuže­nimi ljudmi in potencialnega prenosa virusa. Za reševanje tega problema je treba zbirati in prikazovati (objavljati) podatke vsaj na obcinski ravni. To bi naredilo intraregionalne razlike bolj vidne, s tem pa bi imeli boljši vpogled, kako diferencirati ukrepe v posameznih obmocjih. Kot smo pokazali v eni od objav (Josipovic 2020), so severovzhodna Slovenija in obmejna obmocja ter sploh obmocja z velikim številom malih obcin bolj izpostavljena negativnim posledicam uveljavljanja restriktivnih ukrepov, kot se je to zgodilo v letu 2020 z omejitvijo gibanja na ozemlje maticne obcine. Hkrati smo pokazali vrednost, pomen in potencial podrobne geografske analize na mezo- in mikronivoju, ki prav zaradi obcinske razdrobljenosti in velikega števila malih obcin potrjuje vecjo izpostavljenost obmejnih obmocij severovzhodne Slovenije (prav tam). Prikazi podatkov na širši prostorski ravni dejansko prikrivajo žari-šca okužb. Tako na primer regionalni nivo epidemije covida-19 v Sloveniji kaže, da je Štajerska (podravska in savinjska regija ter prleški del Pomurja), ki ima najvec dnevnih cezmejnih vozacev, doživela najvec primerov in smrti na prebivalca. Druga obmocja, ki so zelo prizadeta, merjeno z razlicnimi kazalniki covida-19, so obcine z velikim številom domov za starejše in bol­nišnic, ki so ogrožene, a razmeroma zaprte institucije, kar olajša nadzor nad širjenjem okužb. Tudi tu zapiranje v obcinske meje ne more biti primerno ali ucinkovito, saj je vecina okužb prihajala prav od varovancev, bolnikov ali zaposlenih v domovih za ostarele in bolnišnicah. Tovrstna podrobnejša ana­liza, ki bi jo lahko izpeljali z analiticnim kartiranjem in GIS-metodami, je zaradi navedenih omejitev objavljenih podatkov onemogocena. Tako so bili do konca lanskega leta (2020) podatki o umrlih s covidom-19 po obcinah še dostopni, sedaj že leto dni ne vec. Tako se zdi, da je podrocje podrobnejših raziskav namenoma prepušceno zamegljevanju in preprecevanju spoznavanja zakonitosti procesov širjenja koronavirusne epidemije. Brez podrobnejših prostorskih podatkov seveda ni mogoca analiza podatkov v povezavi z veli­kostjo in tipom infrastrukture, števila prebivalcev ter specificnih kulturnih, etnicnih in zgodovinskih znacilnosti dolocenega obmocja ter številnih drugih spremenljivk. 2 Analiza regionalnih razlik v smrtnosti zaradi covida-19 v letu 2020 in interpretacija presežne smrtnosti Na osnovi dovolj podrobne prostorske ravni prikaza podatkov lahko ugotavl­jamo vzorce ranljivosti posameznih obmocij in njihovega prebivalstva. Pozna­vanje manjšinskih poselitvenih vzorcev v povezavi s spoznanimi prostorskimi zakonitostmi širjenja okužb v povezavi s covidom-19 lahko omogoci hitro identifikacijo posebej ranljivih populacij in ukrepe za specificno ciljane ukrepe. Slovenija je v tem segmentu izrazito neuspešna. Niti ene sistematicne analize ni bilo izvedene, s katero bi ugotavljali položaj romske, madžarske ali italijanske oziroma katerekoli manjšinske etnicne ali druge ranljive populacije. Problemi izbruhov etnicno specificnih okužb so znani na primer v ZDA, kjer so bile dolocene relativno zaprte skupnosti v Skalnem gorovju, ki so pogosto tudi versko specificne, tarca visokih stopenj okuženosti in pripadajocih pred­vidljivih stopenj smrtnosti (Boone 2021). Slovenija tudi ne objavlja podatkov, ki bi na ravni obcin locili okužbe iz domov za starejše in ostalo populacijo. Posledica tega je lahko velika incidenca okužb v domovih in nizka v preostanku obcine, skupaj pa lahko še vedno gre za visoko število okužb, s cimer se celotno obmocje obcine obravnava kot visoko rizicno. Poseben problem predstavlja implementacija nove evropske definicije prebivalstva z letom 2008. Ta veleva, da se v »obicajno« prebivalstvo nekega obmocja (države ali obcine) vštevajo vsi, ki vecino casa preživijo v danem obmocju.2 To pomeni, da se v obcinsko prebivalstvo vštevajo tudi pre­bivalci domov, ce na obmocju obcine preživijo vec kot polovico leta. V prim-eru vec razlicnih prebivališc v dolocenem letu se za »obicajno« prebivališce šteje tisto, kjer je oseba preživela najvecji del leta. Vprašanje ostaja, v kolikšni meri se spremembe prebivališca ažurno javljajo s strani prebivalstva, vsekakor pa je vpliv okužb v domovih za starejše toliko vecji, kolikor manj številcno je prebivalstvo obcine. Slovenija je po mednarodnih konvencijah zavezana k skrbi za etnicne in narodne manjšine, in to ne le tiste, ki so z ustavo eksplicitno navedene. Ce vemo, da glede na poselitvene vzorce manjšin v Sloveniji obstajajo rela­tivno jasno opredeljena obmocja, bi morala država tem obmocjem posvetiti še posebno skrb. Taka skrb bi se lahko odrazila z opravljenimi analizami, s kater­imi bi preverili, ali med manjšinskim prebivalstvom prihaja do nadpovprecnih stopenj okuženosti in potencialno umrljivosti z ali zaradi covida-19. Pogled 2 Prebivalec Slovenije je oseba, ne glede na državljanstvo, s prijavljenim stalnim in/ali zacasnim prebivališcem v Republiki Sloveniji, ki v Sloveniji prebiva ali ima namen prebivati eno leto ali vec in ni zacasno odsotna iz Republike Slovenije eno leto ali vec. To pomeni, da ima v Sloveniji obicajno prebivališce. Prebivališce je naselje, v katerem ima oseba prijavljeno stalno ali zacasno prebivališce, ki ga opredelimo kot obicajno prebivališce (Razpotnik 2021). na zemljevid obcin Slovenije, podložen z reliefno podlago, nam hipoma ponudi vpogled v geografsko lociranost obmejnih in manjšinskih ter majh­nih obcin. Gre za že sicer prikrajšana obmocja, h katerim bi država morala pristopiti selektivno in ne s splošnim zaklepanjem (lock-down) kot v prvem letu krize. Za ta obmocja bi morali oblikovati alternativne pristope ukrepov, od združevanja obcin do zagotavljanja infrastrukturne dostopnosti in konec koncev prekomejne odvisnosti. Vzemimo primer male obmejne in etnicno zanimive obcine Razkrižje, zgodovinsko izredno pomembne pri konstitu­iranju slovenske državnosti in zaokroževanju državnega teritorija. Gre za obmocje, ki je dolga stoletja sodilo v okvir ogrskega dela Podonavske monar­hije, hkrati gre za obmocje, ki je skupaj z Medžimurjem izmenoma prehajalo izpod Ogrske pod Hrvaško in na koncu prešlo v Slovenijo. Obcina Razkrižje zajema šest od sedmih medžimurskih naselij, ki so bila po drugi svetovni vojni prikljucena k Sloveniji. Tam je prisotna tudi znatna hrvaška manjšina, ki je po zadnjem etnicnem popisu iz leta 2002 dosegala približno 5 odstotkov (Josipovic 2006, 317). Ob tamkajšnjem neživljenjskem poteku državne meje, ki na eni strani seka hiše in dvorišca, je na drugi strani obcina zamejena še z Muro na severu in skoraj popolnoma prometno uklešcena. Tako obstaja le ena pot, ki vodi v subregionalno središce (Ljutomer), vse ostale poti so bile v casu omejitve gibanja na obmocje obcin za domacine neuporabne. Zlahka si lahko predstavljamo razliko zapore na obmocju vec 100 kvadratnih kilometrov velike obcine v primerjavi z majhno, obsegajoco vsega nekaj kvadratnih kilometrov. Taka obcina je veliko bolj ogrožena zaradi zaprtja obcinskih ali državnih meja. Poleg zmanjšanih možnosti gibanja in cezmejnega komuniciranja so omejitve javnih storitev in dobav manjšim in podeželskim naseljem pomenile, da so prebivalci trpeli ne le s psihosocialnega vidika, temvec tudi ekonomsko in oskrbno, kot v primeru delavcev, ki dnevno preckajo mejo. Zato so podatki, zbrani vsaj do nivoja obcin (ce že ne naselij), bistveni za razumevanje lokalno-geografskih posebnosti, povezanih s casom pande­mije. Podatki, ki jih Slovenija objavlja in ki so raziskovalcem in zainteresi­rani javnosti na voljo, so tako zgolj regijski podatki, ki pa so zaradi notranje heterogene geografske strukture regij povsem nezadostni in nizko izpovedni. Pristop, usmerjen na prostorsko raven obcine, omogoca vpogled v povsem drugacno sliko glede vseh vidikov epidemije covida-19 – incidence okužb, starostne in spolne sestave okuženih, hospitaliziranih, intenzivno zdravljenih, prikljucenih na respirator in ne nazadnje umrlih. Geografsko specificen pristop na nivo mezoregije in mikroobcine ponuja drugacno sliko glede smrtnosti v povezavi s covidom-19. Medtem ko so nekatera obmocja bistveno bolj prizadeta, veliki deli Slovenije do decembra 2020 dejansko niso utrpeli smrtnih žrtev, povezanih s covidom-19 (Josipovic 2020). Nekoliko bolj problematicna situacija se pojavlja vecinoma v vecjih obcinah, ki so z izjemo Ljubljane, Kranja, Ptuja, Sevnice in Grosupljega vse tudi obmejne ali zelo blizu meje (Maribor, Nova Gorica, Novo mesto, Šmarje pri Jelšah). Vendar je v nekaterih obmejnih obcinah ob meji s Hrvaško, kjer so domovi za ostarele, navidezno višja smrtnost med lokalnim prebivalstvom, ceprav glavnina smrti vseeno odpade na domove starejših obcanov. To so obcine Ljutomer, Brežice, Krško, Novo mesto, Metlika, Crnomelj in Piran (zemljevid 1). Gre za širše obmocje zgodovinske in tradicionalne prisotnosti manjšinskih populacij: Pomurje, Posavje z vzhodno Dolenjsko in Belo Kra­jino ter Istra kot obmocje tradicionalne poselitve Hrvatov v Sloveniji, katerim se v Istri pridružuje italijanska skupnost, v Pomurju pa madžarska (Josipovic 2018). Medtem ko je prostor madžarske in italijanske skupnosti relativno ozek in skoncentriran na prostor neposredno ob madžarski in hrvaški (Prekmurje) oziroma italijanski in hrvaški meji (Istra), je pri Hrvatih tradicionalni prostor poselitve bistveno širši in se razteza po prakticno celotnem prostoru ob slo­vensko-hrvaški meji, vse od Istre do Prekmurja. Zemljevid 1: Število smrti po obcinah Slovenije v letu 2020 in obcine z enotami domov starejših obcanov (vir: Sledilnik 2021; ZDSOS 2021) Med regijami je bilo s tem zlasti mocno prizadeto Pomurje s svojo tipicno obmejno in periferno lego ter velikim številom obcin. Hkrati gre za multietnicni prostor, kjer med manjšinami izstopajo madžarska, romska in hrvaška skupnost (preglednica 1). Preglednica 1: Prebivalstvo po etnicni pripadnosti v pomurski statisticni regiji po popisu 2002 Opredeljeni skupaj Slovenci Madžari Romi Hrvati Drugi skupaj Neopredeljeni skupaj Skupaj – popisane osebe 113.124 104.874 5.445 989 1.148 668 7.751 120.875 100,0 % 92,7 % 4,8 % 0,9 % 1,0 % 0,6 % vir: Popis 2002, SURS Med obcinami po deležu pripadnosti manjšinskim maternim jezikom izstopajo Hodoš (65 odstotkov), Dobrovnik (61 odstotkov) in Lendava (53 odstotkov), kjer manjšinski materni jeziki predstavljajo vecino in ki so vse tudi obmejne obcine ob madžarski meji. Lendava leži poleg madžarske tudi ob hrvaški meji, zato ob madžarski in romski skupnosti najdemo tudi številcno hrvaško skupnost. Po popisu iz leta 2002 se je 815 ali 7,3 odstotka prebival­cev opredelilo za hrvaški materni jezik (Popis 2002). Za hrvaško skupnost v Sloveniji je posebej pomembno tudi Razkrižje na desnem bregu Mure, kot nekdanje ogrsko ozemlje, kjer se je za hrvaški materni jezik opredelilo 8,8 odstotka prebivalcev (Popis 2002). Pogled na zemljevid 1 nam pove, da je bilo v Pomurju kljub vsemu rela­tivno nizko število umrlih s covidom-19. Medtem ko je bilo število umrlih v Prlekiji 44, predvsem zaradi velikega vpliva neugodne situacije in visoke smr­tnosti v Domu starejših obcanov Ljutomer, je bilo v istem casu v Prekmurju le 35 smrti povezanih s covidom-19. Ob tem, da je Prekmurje prebivalstveno dvakrat vecje od Prlekije, je nesorazmerje še vecje, saj je prekmurski del Pomurja proporcionalno dosegal le dve petini (40 odstotkov) prleške smrtno­sti v povezavi s covidom-19. Ker je skupno sliko zamegljevalo stanje smrtnosti po domovih starejših obcanov, je toliko manj razumljivo, zakaj ukrepi niso bili ciljani lokalno in regionalno specificno. Kljub zelo majhnemu skupnemu številu smrti zaradi covida-19 zunaj domov starejših obcanov, so šole in obcine ostale zaprte. Tako so manjše obcine, zlasti tiste ob slovenski državni meji, doživele umetno višje stopnje lokalnih okužb prav zaradi visokih sto­penj širjenja okužb v domovih starejših obcanov, ceprav so imele izven domov starejših obcanov kot relativno zaprtih totalnih institucij (po Goffmanu) zelo nizke deleže okuženih. Med pomurskimi obcinami jih je bila v letu 2020 sko-raj polovica (12 od 26) brez primera smrti zaradi covida-19 (zemljevid 1). S tem postaja jasneje, kako prikrajšane so bile prav male in obmejne obcine, in to najprej z omejitvami gibanja, kar je še poslabševalo splošno psihosocialno stanje tamkajšnjega prebivalstva. Za oceno razširjenosti smrtnosti zaradi covida-19 je treba opredeliti delež smrti zaradi covida-19 glede na vse smrti v letu 2020 (zemljevid 2). Ta prikaz nam pokaže, da velike urbane obcine, z izjemo Novega mesta in Ptuja, niso predstavljale kljucnih žarišc. Hkrati vidimo, da bi lahko glede situacije v posameznih obcinah ukrepe prilagajali, ne pa jih uveljavljali povsod, ne glede na vatel, ki ga taki ukrepi mikroregionalno predstavljajo. Kot bomo videli še kasneje, pri analizi presežne smrtnosti v letu 2020 glede na petletno obdo­bje 2015–2019, se prostorski vzorec relativne smrtnosti zaradi covida-19 ne ujema z vzorcem presežne smrtnosti. Kaže se vecja izpostavljenost vzhodne Slovenije, še posebej obmocja med Prlekijo in Belo Krajino, bližje slovensko--hrvaški meji (zemljevid 2). Zemljevid 2: Delež smrti zaradi covida-19 glede na vse smrti v letu 2020 po obcinah Slovenije (vir: Sledilnik 2021; SURS 2021; preracuni avtorja) Zadnje celovitejše mednarodne študije že potrjujejo, da so bili omeje­valni ukrepi napacno ciljani in da so bili sprejeti ukrepi v drugem valu uve­ljavljeni na podoben nacin kot v prvem valu, to je na podlagi prvotnih študij o ucinkovitosti teh ukrepov. To se je kasneje izkazalo za napacen pristop, saj je bilo vstopnih podatkov za relevantnost rezultatov premalo (Savaris et al. 2021; Guerra & Tosi 2021). Še vec, pokazalo se je, da meddržavne primerjave ne potrjujejo kavzalne povezanosti med ravnjo strogosti ukrepov z ucinkom glede prenosa okužb, števila hospitalizacij ali smrti (prav tam), kakor tudi ne potrjujejo vzrocne povezave med stopnjami precepljenosti in širjenjem okužb (Subramanian & Kumar 2021). Nepricakovano velike razlike med regijami in obcinami glede razmerja med smrtnimi primeri zaradi covida-19 in okužbami s SARS-CoV-2 opozar­jajo na problem vzrocnosti teh razlik, zlasti glede vprašanja lokalno specificnih struktur po spolu in starosti umrlih. Smrtnost, zlasti presežna, je tako postala kljucni kazalnik vpliva pandemije na dosedanjo porazdelitev umrlih po mese­cih. Najnovejši zacasni podatki kažejo, da se je na mesecni ravni presežna smr­tnost oktobra 2021 opazno zmanjšala glede na oktober 2020 (slika 1). Slika 1: Presežna smrtnost v Sloveniji, mesecno, 2020–2021, primerjava s povprecjem 2015–2019 (SURS 2021) 100 80 60 40 20 00 -20 Presežena umrljivost (%) 2020 Presežena umrljivost (%) 2021 Da bi ugotovili, kako se je spreminjala presežna smrtnost po starosti, smo pricakovano starostno strukturo umrlih primerjali s povprecnim pri­manjkljajem ali presežkom v vsaki starostni skupini posebej. Zato smo pre­razvrstili starostno specificne stopnje umrljivosti in primerjali dve povprecji (2017–2019 in 2015–2016) za oceno starostno specificnih kratkorocnih sprememb. Analiza je pokazala izrazito povecano umrljivost v starostni sku­pini 85 let in vec ter izjemno in še višjo nepricakovano visoko umrljivostjo v starostni skupini 65–69 let. Prav ti dve starostni skupini sta najbolj izrazita pokazatelja sprememb na podrocju mortalitete v obdobju 2015–2019 (Josipo­vic 2021). Analiza po petletnih starostnih skupinah je uporabna tudi za pros-torski nivo regij ali obcin v bolj perifernih delih Slovenije. V severovzhodni Sloveniji (pomurska, podravska, savinjska in koroška statisticna regija) je skupina starejših od 64 let kumulativno nadpovprecno zastopana in kaže na predhodne procese pretežnega izseljevanja, znižane rodnosti in posledicno visokega deleža starejših od 64 let. Druga skupina nadpovprecno starih (85 let in vec) pa je na videz paradoksalno manj zastopana, kar kaže na medre­gionalna nesorazmerja in na krajše doživetje v perifernih obcinah Slovenije (zemljevid 3). Primerjava trendov po petletnih starostnih skupinah kaže bolj ali manj pozitivne spremembe v vecini ostalih starostnih skupin, torej na trende zmanjšane umrljivosti. Vendar je zaznavno poslabšanje, ki se je zacelo že v letih pred izbruhom pandemije. Zlasti delovno aktiven kontingent po dopolnjenem 45. letu starosti namrec kaže slabšanje psihofizicne kondicije skozi postopno povecane verjetnosti umiranja (Josipovic 2021). Hkrati se kot zelo labilna in izpostavljena povecani umrljivosti potrjuje tudi starostna skupina ob in neposredno po upokojitvi (prav tam). Prav to so razlogi, zaradi katerih vse presežne smrtnosti ne moremo pripisati zgolj pandemiji, pac pa so tudi posledica dlje casa trajajocih negativnih trendov že od casov financ­no-gospodarske krize po letu 2008. 3 Primerjava razlik presežne umrljivosti med statisticnimi regijami in obcinami ter v obmejnem prostoru Presežna smrtnost ni prizadela vseh predelov Slovenije enako. Tudi makrore­gionalne razlike so velike. Ce je bila splošna presežna umrljivost v letu 2020 v primerjavi s povprecjem 2015–2019 v Sloveniji 18,8 odstotka, kažeta nad­povprecne vrednosti zlasti gorenjska (24 odstotkov) in zopet pomurska (23 odstotkov) statisticna regija. Obe omenjeni statisticni regiji imata za cetrtino višjo presežno smrtnost od državnega povprecja. Nadpovprecno presežno smrtnost so beležile še koroška, savinjska in osrednjeslovenska regija (20–21 odstotkov). Povprecne vrednosti so zabeležili v Podravju in Jugovzhodni Slo­veniji, podpovprecne pa v Zasavju, Posavju in v vseh treh primorskih regijah. Najnižjo presežno smrtnost je zabeležila goriška regija, in sicer le 6 odstotkov ali kar štirikrat manj kot gorenjska ali pomurska regija (SURS, julij 2021). Tudi tu je mogoce razbrati geografski vzorec (zemljevid 3) vecje prizadetosti severnih in severovzhodnih predelov Slovenije ob meji z Avstrijo (gorenjska, koroška in pomurska regija) in Hrvaško (pomurska in savinjska regija). Kot smo ugotovili že zgoraj, presežna smrtnost po obcinah Slovenije kaže drugacen vzorec v primerjavi s smrtmi zaradi covida-19. Presežna smrt­nost, izražena na osnovi razlike med povprecjem za leti 2018 in 2019 glede na covidno leto 2020, to potrjuje. Na zemljevidu 4 svetlosivi odtenki prika­zujejo tiste obcine, ki so imele v letu 2020 manjše število umrlih glede na predhodni dve leti. S temnejšimi odtenki pa so oznacene obcine z višjo izgubo prebivalstva prek števila umrlih v letu 2020. Najvec obcin z višjo izgubo (zem­ljevid 4) je v savinjski statisticni regiji, kjer je bilo hkrati tudi podpovprecno število smrti zaradi covida-19 (zemljevid 1). Vecinoma gre za manjše obcine tako po prebivalstvu kot po površini, zato je omenjena obratno sorazmerna povezava lahko tudi posledica višje fluktuacije števil ali pa kazalnik povišane splošne smrtnosti, kljub nizki incidenci okužb in smrtnosti zaradi covida-19. Po drugi strani lahko ti podatki nakazujejo povišano splošno umrljivost v letu 2020 tudi kot posledico protikoronskih ukrepov (npr. omejitev gibanja itd.), saj so omenjene obcine hkrati beležile nižjo incidenco okužb s SARS-CoV-2 (zemljevida 1 in 2). Zemljevid 3: Presežna umrljivost v letu 2020 glede na povprecje v letih 2015–2019 po slovenskih statisticnih regijah (vir: SURS, 2021) Na splošno je vecina slovenskih obcin izkazovala presežek smrti oziroma dodatno izgubo prebivalstva v letu 2020. Poleg manjših obcin, v katerih je bil primanjkljaj vecji, so tudi mestne in urbane obcine (Murska Sobota, Velenje, Slovenj Gradec, Jesenice) ter obcine s šibkim urbanim središcem (Sežana, Logatec, Pivka, Šmarje pri Jelšah, Lenart, Žalec, Grosuplje). Med tradicional­nimi manjšinskimi obmocji zlasti izstopa obcina Kocevje. Do druge svetovne vojne je tod prevladovalo nemško kocevarsko prebivalstvo, po vojni pa sta ga nadomestila prebivalstvo iz drugih slovenskih regij in hrvaško prebivalstvo, predvsem iz Bosne in Hercegovine (Josipovic 2006). Po popisu iz leta 2002 je hrvaški materni jezik navedlo okrog 1.100 oseb ali 6,7 odstotka prebivalcev Kocevja (Popis 2002). Danes je v Kocevju med manjšinskimi skupnosti najbolj v porastu romska3 skupnost, po popisu iz leta 2002 pa se je za romski materni jezik opredelilo okrog 200 oseb. V Prekmurju je položaj na vzhodnem Goric­kem, kjer v obcinah Hodoš, Šalovci in Moravske Toplice živi del madžarske skupnosti, boljši kot na Dolinskem, kjer živi vecina Madžarov v Sloveniji, ceprav sta obcini Lendava in Dobrovnik nekje sredi slovenskega povprecja. Tudi v Istri deli podoben položaj obcina Piran kot obmocje najvišje prisotno­sti italijanskega prebivalstva v Sloveniji. V najslabšem položaju po presežnih izgubah prek povišane smrtnosti iz nekovidnih razlogov so majhne ruralne obcine (Crenšovci, Zavrc, Žetale, Kostanjevica na Krki, Dolenjske Toplice), ki so vse razen slednje hkrati tudi obmejne obcine ob meji s Hrvaško, kjer živi velik del hrvaške skupnosti v Sloveniji. Morda kaže izpostaviti povezavo med zahodnim Gorickim, Ravenskim in Dolinskim ter Kocevsko z Dolenjskimi Toplicami, kjer je znaten del romskega prebivalstva. Šele posebna analiza pa bi lahko potrdila, ali je v okviru teh obmocij višja splošna umrljivost zajela tudi romska naselja (zemljevid 4). Zemljevid 4: Presežna smrtnost v letu 2020 glede na povprecje v letih 2018–2019 in indeks po obcinah Slovenije (vir: SURS 2021; preracuni avtorja) 3 Po podatkih Obcine Kocevje je danes na njenem ozemlju okrog 1.000 Romov. Po mne­nju predstavnikov obcine romsko prebivalstvo zaradi epidemije ni trpelo bolj kot pre­ostalo prebivalstvo, opažajo pa veliko povecanje prebivalstva romskih naselij v zadnjih dveh desetletjih (intervju, maj 2021). 4 Obmejno obmocje ob slovensko-hrvaški meji Za nas posebnega pomena so obmejna obmocja, zlasti ob slovensko-hrva­ški meji, kjer lahko sledimo številnim etnicno pestrim prostorom od Istre na zahodu do Prekmurja na vzhodu. Najbolj negativne spremembe so se zgo­dile prav v obcinah ob ali v neposredni bližini slovensko-hrvaške meje. Ce pogledamo razvršcene podatke za vseh 34 obmejnih obcin in jih primerjamo z državnim povprecjem za leto 2020, ugotovimo, da je poleg višje presežne smrtnosti opaziti tudi višji delež prezgodaj umrlih. Gre za umrle, ki še niso dopolnili 65 let in ki jih slovenska statistika šteje kot prezgodnje smrti. Ta delež v celotnem slovensko-hrvaškem obmejnem obmocju dosega 14 odstot­kov od vseh umrlih, medtem ko je državno povprecje pri 13,7 odstotka. Manj ugodna je situacija pri moških, katerih kar 20,4 odstotka ni doživelo 65 let, medtem ko je isto povprecje na državni ravni pri 19,4 odstotka. Položaj žensk je nekoliko boljši, saj jih je mlajših od 65 let umrlo 7,8 odstotka, medtem ko je bilo državno povprecje 8,2 odstotka (SURS 2021; preracuni avtorja). Med vsemi manjšinskimi etnicnimi skupinami obmejnega prostora ob slovensko-hrvaški meji izstopajo Hrvati. O tradicionalnosti njihove poselitve pricajo že popisi iz druge polovice 19. stoletja, saj jih na ozemlju današnje Slovenske Istre, Bele krajine, Medžimurja in Prekmurja natancno številcno in mikroprostorsko spremljamo že od avstrijskih in ogrskih popisov, zacenši s popisom leta 1880. Metoda ugotavljanja jezikovne strukture, iz katere se je sklepalo na etnicno oziroma narodno, je tedaj temeljila na obcevalnem (v avstrijskem delu) in maternem jeziku (v ogrskem delu). Metoda maternega jezika je bila v rabi tudi v Kraljevini SHS in kasnejši Kraljevini Jugoslaviji, po drugi svetovni vojni pa se ji je pridružila tudi narodna ali etnicna pripadnost. Po podatkih izpred 100 let, ki ne zajemajo ozemlja zahodno od rapalske meje (Primorska), je bilo po jeziku Hrvatov okrog 5.000 (Popis 1921). Ce k temu prištejemo še okrog 3.500 Hrvatov v slovenskem delu historicne Istre po podatkih italijanskih popisov (Mileta Mattiaz 2002, 108–112), govorimo o takratni populaciji okrog 8.500 posameznikov. Po drugi svetovni vojni se vprašanju jezika v popisih pridruži vprašanje subjektivne in svobodno izra­žene etnicne (narodne, narodnostne) pripadnosti, kar smo že poudarili. Popis iz leta 1948 je naštel okrog 12.000 Hrvatov, vendar ni vkljuceval ozemlja cone B Svobodnega tržaškega ozemlja in obmocij, kasneje prikljucenih k Sloveniji (SRS). Skupaj z navedenimi obmocji po ozemeljski zaokrožitvi Slovenije je bilo število Hrvatov v Sloveniji ocenjeno na vec kot 16.000 (Popis 1961, pri­merjalni pregled popisov, SZS, SURS). Na cono B Svobodnega tržaškega oze­mlja in ostala k Sloveniji prikljucena ozemlja tako odpade vec kot 4.000 oseb. Za primerjavo navedimo, da je Roglicev popis iz leta 1945 v slovenski Istri (preracunano na današnje ozemlje) naštel 573 Hrvatov, kar je mnogo manj kot v obdobju 1880–1910 (Roglic 1946; lastni preracuni). Jugoslovanski popis iz leta 1948 je omogocal tudi analizo prebivalstva po etnicnosti na osnovi kraja rojstva, iz cesar je mogoce sklepati o migracijah prebivalstva. Tako je bilo v Slovenijo do vkljucno leta 1947 z obmocja Hrvaške priseljenih dobrih 3.000 prebivalcev, iz Bosne in Hercegovine kot obmocja s hrvaškim konstitutivnim narodom pa komaj nekaj nad 100, kar ni imelo vpliva na skupno strukturo Hrvatov v Sloveniji (Popis 1948, SZS, SURS). Iz tricetr­tinskega deleža na obmocju Slovenije rojenih Hrvatov (torej 9.000 od skupno 12.000, kolikor jih je naštel Popis 1948, ki ni upošteval cone B Svobodnega tržaškega ozemlja in obmocij, kasneje prikljucenih k SRS) lahko sklepamo, da je bila že tedaj uveljavljena dolgotrajna in relativno številcna prisotnost Hrva­tov v Sloveniji, kar potrjujejo tudi podatki predvojnih popisov. Upoštevajoc celoten teritorij Slovenije, lahko to število ocenimo na približno 12.000 roje­nih na obmocju današnje Slovenije (75 odstotkov od 16.000). Takrat (Popis 1948) torej že tradicionalno prisotni v Sloveniji so Hrvati po številu (vec kot 16.000) presegali vse ostale manjšine, vkljucno z Madžari in Italijani. Po letu 1948 število Hrvatov najbolj poraste v drugi polovici petdesetih (+11.000) in v šestdesetih letih (+10.000). V sedemdesetih letih njihovo število še doda­tno naraste (+12.000), k cemur poleg priseljevanja prispeva vstop v rodno dobo povojnih »babyboom generacij« (preglednica 1). Tudi sicer je rodno­stno obnašanje pri Hrvatih v Sloveniji zelo podobno slovenskemu povprecju (Josipovic 2006). Po letu 1981, ko popisno število Hrvatov v Sloveniji doseže višek (54.000), sledi izrazito upadanje hrvaške narodnostne opredelitve na slabih 36.000 leta 2002, ne pa tudi jezikovne, ki je ostala relativno visoka – okrog 54.000 maternih govorcev hrvašcine. Zmanjšanju dejanske hrvaške populacije so botrovali vzporedni procesi fizicnega zmanjševanja populacije (višja smrtnost ob višji povprecni starosti), okolišcine pretežne razpršenosti položaja znotraj vecinskega prebivalstva, opušcanja specificnega etnicnega opredeljevanja in prehoda v slovensko etnicno opredelitev. Preglednica 2: Število Hrvatov po popisih prebivalstva v okviru današnjega ozemlja Slovenije in v obmejnem obmocju ob slovensko-hrvaški meji 1921* 1948 1953 1961 1971 1981 1991 2002 Hrvati v Sloveniji 8.500 16.209 20.862 31.429 41.556 53.882 52.876 35.642 Hrvati v obmejnem pasu 15.712 20.579 18.657 11.698 Vir: popisi prebivalstva 1948–2002; SZS, SURS; Josipovic & Kržišnik-Bukic 2010, 106. * Opomba: ocena števila Hrvatov po maternem jeziku Iz popisa v letu 2002 je mogoce tudi dokaj dobro rekonstruirati pripa­dnost priseljenih Hrvatov glede na obmocje odselitve (Josipovic 2006; 2016). Vecina jih je izhajala iz Hrvaške (71 odstotkov), Bosne in Hercegovine (26 odstotkov) in Vojvodine (2 odstotka). Med versko opredeljenimi so Hrvati skoraj izkljucno katoliki (99 odstotkov), nekaj (1 odstotek) pa je pravoslavnih, ceprav veroizpoved pomeni enega temeljnih diakritikov etnicnega locevanja med Hrvati (pretežno katoliki) in Srbi (skoraj izkljucno pravoslavci) (Josipo­vic 2016). V obmejnem prostoru ob slovensko-hrvaški meji je približno tretjina (12.000) vseh Hrvatov v Sloveniji, pri cemer je to število v upadanju že vec desetletij (preglednica 2). Proces zmanjšanega opredeljevanja za Hrvate v Sloveniji (kot tudi primerjalno velja za Slovence na Hrvaškem) pri mlajših generacijah in prehod v drugo, najpogosteje v vecinsko etnicno opredelitev je prekomejno zrcalen. To pomeni, da je v odnosu Slovenci–Hrvati v Sloveniji oziroma na Hrvaškem pogosto prihajalo do teritorialnega principa etnicno­sti, ko se je že generacija potomcev priseljenih zacela etnicno opredeljevati kot vecina. Visok delež heteroetnicnih porok omenjeni proces še pospešuje, saj sta se dve petini Hrvatic porocili s Hrvati, kar polovica pa s Slovenci, pri cemer podobne ženitne izbire v obratni smeri veljajo tudi za Hrvate (Josipovic 2006, 236). 5 Zakljucek Struktura umrlih v letu 2020 kaže na bistveno povišanje povprecne staro­sti umrlih, kar potrjuje tezo o vecji ogroženosti starejših zaradi omejeval­nih ukrepov, hkrati pa pri tem ne gre za povecanje pricakovane starosti ob smrti. Starejši od 84 let med umrlimi v letu 2020 namrec predstavljajo kar 40 odstotkov, njihova povecana umrljivost pa pojasni kar 63 odstotkov celotne razlike presežne smrtnosti. Primerjava slovenskih regij je pokazala, da sta bili gorenjska in pomurska regija najbolj prizadeti, saj je tam smrtnost v letu 2020 narasla kar za cetrtino glede na vecletno povprecje (2015–2019), hkrati pa za cetrtino presegla tudi slovensko povprecje. Na drugi strani je imela goriška regija štirikrat manj smrti, povezanih s covidom-19. Analiza smrtnosti po obcinah Slovenije kaže na izrazite razlike med obcinami glede na velikost, stopnjo urbaniziranosti, obmejni položaj, tradicionalno prisotnost manjšin­skih skupnosti in strukturo lokalnega prebivalstva. Izrazito povecanje splošne smrtnosti so zabeležile predvsem manjše, pretežno ruralne, infrastrukturno manj razvite obcine s perifernim ali obmejnim položajem. Med njimi naj-demo veliko takih, kjer živijo manjšinske etnicne skupnosti (Madžari, Ita­lijani, Hrvati, Romi). Splošna povecana smrtnost v teh obcinah ni rezultat povecanja števila smrti zaradi covida-19, temvec kaže, da gre za kompleksen rezultat prepletanja neugodne starostne strukture in nesorazmernih ukrepov za zajezitev širjenja okužb z novim koronavirusom. Sistematicno se kaže prostorski vzorec, ki vecjo incidenco smrti zaradi covida-19 beleži v drugih obcinah, kjer je obseg povecanja splošne smrtnosti manjši. Mednarodna pri­merjava umešca Slovenijo med države, ki so imele relativno najneugodnejši potek epidemije in z njo povezane smrtnosti. Slovenija je imela izrazito visok delež smrti v okviru domov starejših obcanov, ki je predstavljal vec kot polo-vico vseh smrti zaradi covida-19. Iz predstavljenih rezultatov na ravni regij in obcin ter obmejnega prostora je ocitno, da so se demografske razlike med regijami še povecale, neenakosti najbolj izpostavljeni pa so bili najranljivejši – tako starejši kot mlajši, predvsem pa so bili prikrajšani že tako deprivilegi­rani prebivalci manjših obmejnih obcin in perifernih regij, vkljucno s tamkaj živecimi manjšinskimi skupnostmi. Viri in literatura Boone, R., 2021. Idaho’s COVID Outlook is Dire as Cases Continue to Climb. The Seattle Times, 21. september 2021, https://www.seattletimes.com/seattle-news/health/ida­hos-covid-outlook-is-dire-as-cases-continue-to-climb/ (dostop 29. 10. 2021). Guerra, R. & Tosi, D., 2021. What Matters in COVID-19 Mitigation? Academia Letters, Article 3162. Josipovic, D., 2006. Ucinki priseljevanja v Slovenijo po II. svetovni vojni. Založba ZRC, Ljubljana. Josipovic, D., 2016. Migracije v Slovenijo iz (nekdanje) Jugoslavije po drugi svetovni vojni. Geografija v šoli 24 (2/3), 44–50. Josipovic, D., 2018. Mobility and Highly Educated Workers: Brain Drain from Slovenia – National and Regional Aspects of Brain Circulation. V K. Toplak & M. Vah Jevšnik (ur.) Labour Mobility in the EU. Založba ZRC, Ljubljana, 137–156. Josipovic, D., 2020. A Comparative Demo-Geographic Perspective of COVID-19 Spread and Measures in Slovenia with a Special Emphasis on Regional Disparities and Border Areas. Treatises and Documents, Journal of Ethnic Studies / Razprave in gradivo, Revija za narodnostna vprašanja 85, 33–56. Josipovic, D., 2021. COVID-19 and Excess Mortality: Was It Possible to Lower the Num­ber of Deaths in Slovenia? Stanovništvo 59 (1), 17–30. Josipovic, D. & Kržišnik-Bukic, V., 2010. Slovensko-hrvaški obmejni prostor: etnicne vzporednice med popisi prebivalstva po letu 1991. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana. Mileta Mattiaz, O., 2002. Ipotesi sulla composizione etnica in Istria, Fiume e Zara. Ricer-che Sociali 11, 7–120. NIJZ – Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2020/2021. Dnevno spremljanje okužb s SARS-CoV-2 (COVID-19), https://www.nijz.si/sl/dnevno-spremljanje-okuzb-s-sars­cov-2-covid-19 (dostop 13. 12. 2021). Popis, 1921. Popis stanovništva. Državni zavod za statistiku Kraljevine SHS, Sarajevo, 1929. Popis, 1948. Popis stanovništva FNRJ od 31. 3. 1948. Savezni zavod za statistiku SFRJ, Beograd, 1950. Popis, 1961. Popis stanovništva SFRJ od 31. 3. 1961. Savezni zavod za statistiku SFRJ, Beograd, 1967. Popis, 1991. Popis prebivalstva Republike Slovenije, 31. marec 1991. Statisticni urad RS, Ljubljana. Popis, 2002. Popis prebivalstva Republike Slovenije, 31. marec 2002. Statisticni urad RS, Ljubljana. Razpotnik, B., 2021. Prebivalstvo: metodološko pojasnilo. Statisticni urad RS, https:// www.stat.si/statweb/File/DocSysFile/7808/05-007-MP.pdf (13. 12. 2021) Savaris, R. F., Pumi, G., Dalzochio, J. & Kunst, R., 2021. Stayathome Policy Is a Case of Exception Fallacy: An Internetbased Ecological Study. Scientific Reports 11, Article 5313, https://www.nature.com/articles/s41598-021-84092-1 (dostop 20. 10. 2021). Sledilnik, 2021. Sledilnik covid-19, https://covid-19.sledilnik.org/sl/stats (dostop 20. 10. 2021). 327 SURS – Statisticni urad Republike Slovenije, 2020/2021, https://www.stat.si (dostop 20. 10. 2021). Subramanian, S. V. & Kumar, A., 2021. Increases in COVID-19 Are Unrelated to Levels of Vaccination Across 68 Countries and 2947 Counties in the United States. European Journal of Epidemiology 36 (12), 1237–1240. ZDSOS, 2021. Zveza domov za starejše obcane Slovenije.