Stara hruška Ponekod imajo navado, da ob znamenitih spominskih dnevih zasajajo drevesca, ki naj bi še v poznih rodovih hranila spomin na dotični dogodek. Tudi pri nas imamo staro napoltrhleno hruško, ki jo še zdaj radi imenujemo po stari materi. Stara je že, stara, bogve koliko sto let. Razpokana in razdrapana je njena skorja, ker jo je razjedel časa zob, razpral dež in razdejal zimski vihar. Pri strani ji manjka že precejšen kos debla; naredila se je tam luknja, v kateri se nabira rodovitna, črna prst. Tako trohni po-lagotna. Vendar pa stoji še dosti trdno. Na široko je namreč raz-pregla in raz:egnila v mladostnih časih svoje korenine, da je niso mogli omajati viharji in nevihte. Daleč na okrog je pa razprostrla tudi svoje mogočne veje, ki so zdaj že tupatam napolsuhe, ter je tako napravila hladilno senco, prijetno zave-tišče pred pekočimi solnčnimi žarki. Že v otročjih letih se mi je prikupila — s sadjem seveda najbolj. Kdo ne pozna sladkih diševk, tistih podolgasto okroglih, temno zelenih, — 150 — s kratkim repom, a prijetnim ukusom. Kratko rečeno: znotraj in zunaj so podobne svežim vipavskim smokvam, potem si pa lahko mislite, da mo-rajo biti dobre. Dorastel sem, in življenja pot me je pripeljala v mestne šole. — Šc zdaj mi kaj dobro de, če morem pohrustati včasih kako diševko — svežo ali posušeno. Najbolj mi pa še prija nje senca, kadar se morcm, prost šol-skih skrbi in nadležnosti, o počitnicah zavaliti podnjo. Takrat si ogledujem njeno častitljivo postavo ter premišljujem nje zgodovino in znamenitost. Kakor lep, pisan zastor se spenja hruškino vejevje nad menoj. Solnčni žarki, ki ne morejo prodreti skozi goščavo, se ob njej razkrajajo in lomijo ter se svetijo v malih luknjicah med zelenimi peresci in gibkimi vršički v vseh mogočih barvah. Tupatam se pa vendar kateremu posreči, da dobi pot skozi vrhovje: kakor svetel trak šine, tresoč se, na zeleno trato ter se poigra za hip z gibčno travico ali pisano cvetko. A naglo zopet zbeži drugam, ko se v lahnem vetru upognejo drobne vejice, ki se mu klanjajo in poslušajo njegove povestce in novice iz daljnih krajev. Zdajpazdaj moč-neje zašume drevesni vrhovi ter se mogočno pomajajo semtertje, kakor bi se čudili vetra povestim, kakor bi se domišljali svoje davne tnladosti. Čuje se kakor vzdih starca po davno minuli prošlosti. In zopet je mir. Kadar veter potegne ter rahlo zaziblje hruškino vejevje v lahnem ob-jemu, se tudi v meni vzbujajo spomini, ki priplovejo z vetrom in njego-vimi krili ter me zazibljejo v brezskrbne sanje: mehko, sanjavo mi zro oči v zeleno vejevje, pred duhom mi pa vstajajo stari, davni časi in dnevi brez-skrbne mladosti. Kdo je našo hruško vsadil, tega nam hišna zgodovina ne sporoči. Pač se pa more iz sedanjih odnošajev sklepati, da so jo stari pradedje in njih potomci gojili z vso skrbjo, da bi jim obrodila kaj prida. Radi so go-tovo jedli njeno sadje, sveže ali pa posušeno, ob dolgih zimskih večerih, pili sladko hruševo vodo v poletni vročini ter polegali v njeni senci. Razvideti pa je iz starih listin, ki sem jih našel pod streho, da so si jo ,,stari" večkrat izgovorjali za priboljšek, ko so mladini prepuščali domo-vanja. Tako je ta hruška razveseljevala ljudi v mladih in starih, prijetnih in hudih dnevih njihovega življenja. ». .'. '¦ Bilo je v zgodnji jeseni, ko so bile diševke uprav dozorele. Mi otro-čaji smo igrali in se pulili okrog hruške ter pobirali sladko sadje, ki je polagoma cepalo na tla. Na malem stolčku je slonela babica ter se naslanjala na staro deblo. Mi smo ji hodili kazat odtrgane cvetke in ji dajali pokušat mehkih hrušk. Zelo je Ijubila babica to mesto. Če smo ]o vprašali, zakaj je tam tako rada, se je nasmehnila, potem pa utrnila solzo, ki ji je zlezla naglo kot živo srebro po uvelem licu, ter rekla: ,,Poglejte te-le raze in razpoke v njeni skorji! Ali niso podobne upadlim gubam na mojem starem licu?" Skoro so stale solze tudi nam v očeh. Komaj smo jih zadržavali. — 151 - nLe potolažite se!" velela nam je babica, nne smete jokati, ker ste mladi in vam ni nobene sile. Midve s hruško se pa starava, z obema gre proti koncu. Vendar me bo še preživela, a veliko, menim, da ne. Zato sva si pa tudi že prijateljici od mladih let. Drag spomin me veže nanjo od rane mladosti. — Če bote pridni, vam povem vse, celo prigodbico." „0, bomo, bomo!" smo hiteli vsivprek ter ji nabrali lepih, mehkih diševk, da jih je imela pred seboj polno košarico. »Glejte, otroci", je začela, Ju imate hrušek v obilici; vse so dosti zrele in sladke, pa jih vendar zbirate in objedate; včasih ni bilo tako." BOče tnoj so imeli le malo posestvo — pozneje smo, hvala Bogu, z doto mojega ranjkega moža veliko prikupili. Hišica in par njivic v rebri, kamor je vaš ded moral znositi vsako pomlad gnoj v košu, pa malo goz-dička: to je bilo naše. Kljubtemu, da je na teh njivicah skrbno pospravljal kamenje, in nosil nazaj prst, ki se je bila zvalila navzdol, je bilo vendar le malo pridelka. A za skromno družinico, obstoječo iz štirih oseb — očeta, matere, mene in brata — je bilo kmalu dovolj, seve v rodovitnih letih. Posebno poleti, ko smo polovico dni presiužili v najemu pri bogatejših kmetih, smo malo porabili. A prišlo je drugače. Takrat sem bila še v zibelki. Dobra mati — Bog ji daj v miru počivati! so mi večkrat pravili, kaka stiska nas je tedaj trla. To je bilo v tistih časih, ko so bili Francoze izpodili iz dežele. Več let zaporedoma je polje slabo obrodilo, sadje je vzel mraz, še trava ni hotela rasti. Štedili smo, kar smo mogli, a zima je dolga in mnogo se porabi, naj bo družina še taka majhna. Naša zaioga se je krčila vedno bolj, dokler ni izginil zadnji hleb iz zidanice. Ni bilo več skorje pri hiši, moke pa tudi boremalo v predalu. Še za setev smo bili žita komaj ohranili, prav zadnje je bilo posejano. Kupiti ga skoraj ni bilo mogoče, kajti kdor ga je Še kaj imel, ga je tiščal — bogve kdaj bo zopet zrastlo. A Če bi ga tudi bil kje dobil, s čim ga boš plačal ? Denarja smo izkupili komaj za davke, prislužili skoro nič, ker je oče moral biti zadovoljen, če mu je kdo za njegovo delo — takrat so drugače plačevali kot zdaj — ukazal pokositi kako melino, spraviti nekaj drva iz kake grde grape, ali če mu je milostno preoral z velikim trudom njivice v rebri in jeseni navrgel par mernikov žita in nekoliko povesmi prediva. Tako je bilo takrat. Kaj smo hoteli ? K sreči se oče v tej stiski spomnijo, da imajo v nekem kotu stare skrinje skrbno spravljenih par križavcev in tolarjev, ki so jih bili še od stare matere dcbili v dar. Sila jih je vila. Težko so se ločili od njih, a ni šlo drugače. Zavezali so jih varno v mošnjiček ter se z njimi napctili v Loko, da bi nam kupili živeža. ,,V mestu", tako so dejali, ,,bom gotovo kaj dobil. Brez hrane ne moremo biti. Zdi se mi, kakor bi bil prihranil ta denar ravno za to silo." slika: '•;¦-¦'."¦ " '— 153 - Mi drugi smo pa ostali doma. Mati so sedeli vsi v skrbeh na čeleš-niku ter mene zibali. Kar se odprč vrata in v sobo priskače bratec Janezek. ,,Olejte, mati, kaj sem našel!" zavpije vesel ter pokaže materi staro, napol-trhleno, suho diševko, ki jo je bil dobil nekje na izbi. '' ". ' ¦ »Glej, glej, daj jo sem", zakličejo mati, izvijejo mu jo urno iz rok ter jo stisnejo meni v usta, da bi vsaj najmanjšemu ljubčku nekoliko utolažili lakoto . . . »Diševka je le ena pri nas, očividno da je bila ona suha zrastla na tej-le." Pri teh besedah je babica obstala. Ni mogla več naprej, preveč je bila ginjena ob spominu na materino ljubezen, in solze so ji zopet oro-sile lica. •-'¦....- ' ¦ ' ' „ Tudi nam je bilo hudo, a kmalu smo biii zopet veseii, ko nam je babica povedala, kako se je naposled vendarle vse dobro izteklo, da je lakota kmalu potem nehala in so vsi imeli dovolj jesti. — Zdaj smo tudi razumeli, zakaj babica tako Ijubi to hruško. Dostikrat si domislim te povesti, ki me živo spominja stare matere, katero so že davno zagrebli pod zeleno rušo. — HruŠka diševka pa še stoji, a dolgo ne bo več. Sinoči je treščilo vanjo ter ji odlomilo vrh. Zato jo bomo podrli, meni pa izgine z njo drag spomin. Bric France