Nevesta sneženega moža
V nekej vasici je živel krojač Pavel s svojo deset let staro hčerko, Milko. Milkina raati je bila uže leto poprej uinrla. O6e Pavel ni imel dru-zega premoženja nego ubožno bajtico in to, kar si je z rokama pri SFOJem rokodelstni zaslužil. — Da-si sta bila ubožna, vendar sta bila Bogii udana, pobožna in zadovoljna. Milka je gospodinjila, kakor jo je bila nje dobra mati naučila, a zraveu je tudi pomagala očetu pri njegovem rokodelstvu pridno delati. 0 dolgih zimskih večerih je pridno šivala in drngim Ijudera gorke nogavice pletla, kar se je bila v šoli za ženska ročna dela izučila. Oče in hčerka sta živela, v Ijubezni in zadovoljnosti vsem vašeanom v izgled in izpod-budo. — Ali kakor na svetu vsaka reč le kratek čas traje, tako se je tudi zadovoljno življenje našega krojača in njegove heerke kmalu izpremenilo v nesrečo, žalost, pomanjkanje in veliko uboštvo. — Nastala je po deželi velika draginja, zaslužka je bilo malo in vrhu tega še nastopi nenavadno dolga in huda zima, kakoršne najstarejši ljudje p6mneli niso. Snega je bilo na debelo in pritisnil je hud mraz. Užč to je bilo dosti nadlog za ubozega očeta in hčerko; ali največja uesreča še le pride v hišo s tem, da oče zboli; oči so mu otemnele in se mn hudo vnele. Moral je prenehati od dela in tako ni mogel niti sebi niti svojej hSerki potrebnega živeža kupiti. Vzdihoval je po-gostoma siromak: „0 jaz ubogi člorek! ako oslepim, kaj bode potem z mojo ubogo hčftrko ? Eako se bodeva prpživela ?" —
Pomanjkanje in druge nadloge so ju začele vedno bolj pritiskati. Uboštvo je prikipelo do vrhl Dobra MiJka je še s pletenjem in šivanjem po nekoliko zaslažila ali vse je bilo premalo, da bi bila v teh ze!6 žalnstnih časih sebe iu svojega ljubega ogeta preživeia. Primaujkovati jima je začelo denarjev. potem živeža in tudi drugih stvari. Poprodala sta uže mnogo pohištva in drugih malenkosti. Naposled je prodala Milka še cel^ uekoliko svoje obleke, svoje zadnje nogavice in jedine čevljice, da bi kupila kruha in zdravil svo-jemu ubožnermi, boluemu očetu. Bada hodi po zirni bosa po snegu iii mrazu, da bi le ljubemu oeetu olajšala njegove težave in bolečine. —
A kako vi, otroci, povračujete dobrote svojim staršem, vi, ki imate vsega v izobilju, ter vam ni treba prestajati niti najmanjšega trpljenja?!
Ko je šla Milka neeega dne zopet bosa v hudem mrazu po snegu, da bi dobila živeža in zdravil ljubemu očetu, pride ob cesti v bližnjo vas mimo tr6pe dobro oblefieuih otrok, ki so veselo vriskajo(5 znašali sneg skupaj, da bi naredili sneženega raoža. — Ko dečki ugledajo ubogo, bosonogo Milko, zakrohotajo se in jelt so se norčevati ž njo. Neusmiljeno mfičejo sneženene kepe vaujo, zaprč jej pot, stopijo se okoli nje, priklanjajo se jej in jo zanič-ljivo imenajejo ,,nevesto sneženega tnoža," — a to zaradi tega, ker je sirota morala b6sa hoditi po snegu in toliko mraza prestajati iz ljubezni do svojega očeta.
Lehko si mislite otroci, kako je biJo Milki pri srci, ko so jo ti nesramni in snrovi otroci sprejeli, zaničevali jo in dražili. Ali vse to je^voljno pre-trpela ter ni nikomur žale besedice rekla. Tiho je bila in si mislila: Rada bi dala sneženemu možii srce in rok<5, da bi mi le pomagal ozdraviti dobrega očeta.
V iem je sirota Milka, užč vsa trda od mraza, pripovedaj6č uboštvo in bolezen očetovo, tako oslabela, da se na tla zgnidi, ondu obleži in — zaspi. Surovi fantalini to videč ustrašijo se in zbeže, pustivši siroto Milko v snegu ležati. Jedini Mirko, sin bogatih staršev iz bližnje vasi, ostal je ondu in gledal ubogo Milko, ki je v snegu ležala. V src6 se mu je smilila uboga sirota. Rad bi jo bil vzdignil in nesel dom6v, ali preslab je bil k temu. Boječ se, da bi sirota ne zmrznila, naglo teče dom6v, ter povč vse gvojim staršem, kar se je zgodilo.
V tem je uboga Milka spala na ce9ti v snegu in sanjalo se jej je, da je sneženi mož, katerega so surovi otroci naredili, pristopil k njej, vzdignil jo rahlo v svoje naročje jn dejal: nNe boj se me, Milka! —Ker si dobra in po-božna deklica, bodi moja nevesta! To je, da sem bel in mrzel ženin, ali srce se mi usmilenja in sočutja topi, kadar vidim tako dobrega in pobožnega otroka, kakor si ti, preljuba moja Milka. Ne, ne, dalje ne smeš več trpeti! Idi in pelji me k svojemu bolnemu očetu, da ga ozdravim." — Deklica — v sanjah seveda — gre veselo 8 svojim ženinom, sneženim možem, ter ga pelje dom6v k oeetu. Sneženi mož poklada svoji mrzli roki na oeetove oči, in ubogemu očetu kmalu ponehajo bolečine. Od prevelikega veselja, da se očetu zdravje povrača, deklica v sanjah glasno zavpije in v tem trenotku se prebudi, ali to ne na cesti v snegu, nego doma v svojej posteljici.
Mirkotova niati so šli namrefi na cesto po ubožno deklico, vzdignili so jo in odnesli doin6v k DJenemu očetu. Mirkotov oče, mož usmiljenega in dobrega srca, šli so hitro po zdravnika, ter ga pripeljali v ubožno k6čo, kjer je ležala sirota Milka, uže na pol mrtva, poleg svojega bolnega očeta. Zdravnik si je mnogo prizadeval, da bi ozdfavil oba, kar se mu je tudi posrečilo. — Mirkotovi starši so vsak dan hodili v hišo ubožnega krojača, ter mu nosili živeža in drngih stvarl, ki mu jih je bilo treba. Tudi Mirko je pogostoma obiskaval ubogo Milko, ki sta se sprijaznila in si dobra bila kakor brat in sestra. Milka je kmalu ozdravela in tudi njen oče Pavel je po malem zopet utrdil svoje oči, ker je po zdravnikovem nasvetu pfidno pokladal mrzle pokladke na bolne oči, ter tak(5 očesno vnetico popolnejn odvrnil. — Milka in njen oče sta zdaj zopet lehko pridno delala ia si služila vsakdaajega kruha. Zima je mi-nula, draginja je ponehala, in zopet se je obema poprejšna greča in zadovoljnost v hišo povrnila.
Milka je po malem dorastla zalo deklei, ter je slovela zaradi svojih lepih telesnih in dušnih lastaosti daleč po vsej okolici. Vsako zimo se je spo-minjala sneženega moža in svojjh nekdanjih sanj, ki so se jej bile po nekoliko tudi izpolnile. Postala je res nevesta, ali ne več mrzlega sneženega moža, nego nevesta dobrega Mirkota, ki je vzrastel zal mladenič, obče spoštovan od vseh, ki so ga poznali. Bog je njiju zakon obilo blagoslovil in jima dal srečo, zdravje in dolgo življenje. Živela sta v lepej zastopnosti in dobro se jima je godilo Tse žive dni.    Ko je krojač Pavel umrl, hvaležno  sta mu Milka in
23
Mirko zatisnila oči, ter sta ga lepo pokopala. Nad obema se je izpolnila četrta zapoved božja. ki pravi: nSpoituj očeta in mater, da bodeš dolgo živel, jn se ti bode dobro godilo na zemlji."
Ljubi otroci! spoštujte in Jjnbitp svoje starše ter živite tak<5, kakor vam getrta zapoved božja veluje, potlej bodete gotovo tudi vi srečno in dolgo ži-veli na zemlji. —                          mJvwv^___                      Poskvmii Josip Vidic.