List 34.
Zakaj   bi  udje  kmetijske   družbe   skupnih poučnih izletov ne napravljali?
Letošnja dunajska kmetijska in gozdarska razstava dala mi je povod k sledečim vrsticam. Koliko najzanimivejših predmetov iz vseh vej kmetijstva ni tam zastopanih ? Koliko prekoristnega ne najde v razstavi sleharni kmetovalec? Pa kako prilično majhno bode število tistih naših kmetovalcev, kateri bodo vse to videli, opazovali ter vsak po svoje doma ukoristili ? Preverjen stm, da bi marsikdo izmed imovitih naših gospodarjev kaj rad na Dunaj pctoval ko bi imel katerega človeka, ki bi ga tje spremljal in ga vodil po Duuaji in dunajski okolici (Klosterneuburg, Modling itd.), osobito pa po razstavi. Ker pa takega človeka nima, ostane doma, in dunajska, reči se sme, velikanska, prezanimiva, preko-ristna kmetijska in gozdarska razstava bode zaključena, ne da bi jo bil videl. Temu dalo bi se pa po mojem mnenji kaj lahko odpomoči, in sicer tako le. Centralni odbor naše slavne c. kr. kmetijske družbe razpisal naj bi skupen razstavni izlet udov kmetijske družbe, določil dan odpotovanju iz Ljubljane, določil pa tudi moža, kateri bi izlet vodil. In boljšega, sposobnejšega oo^teg^ benega tajnika gospoda Gustava Pirca dežela pa^fi^a
Na osnovo takega skupnega razstavnega izleta misliti, bilo je seveda že pred razstavo pravi čas. No pa čas je še vedno, ako se stvar s potrebno urnostjo in ener-žijo začne ter izvede. Kaj na mestu bil bi enak izlet bodoče leto v zlato Prago, ko bodo Čehi veliko deželno kmetijsko, gozdarsko ter obrtniško rastavo osnovali. Taki skupni izleti bili bi sploh ob vsaki prihodnji razstavi na mestu. Pri nas, ali za nas kranjske kmetovalce je to pač nekaj novega, nova misel. Tako ravnajo po drugih deželah, kakor na Češkem, Moravskem, Avstrijskem, Ogrskem itd., koder so taki skupni izleti že več let sem vpeljani. Bil sem le pet dni na letošnji dunajski razstavi, pa v tem kratkem času udeležili so se je skupno udje neke spodnje avstrijske kmetijske skupine (kasino) in udje kmetijske družbe moravske. Z Ogrskega pa je bilo prijavljenih isaj dosti takih skupnih izletov.
Pa ne le ob razstavah, ampak vsako in, ako že ne vsako, pa vsaj vsaiso drugo leto napravljali naj bi udje kmetijske družbe skupne poučne izlete po naši in po sosednih deželah. To pa po vzgledu naših gozdarjev, nemških čebelarjev itd. Koliko koristnega bi marsikdo na svojem posestvu ne izvedel, ako bi priliko imel, kje stvar že izpeljano videti. Letos sem z učitelji ia učenci deželne kmetijske šole v Grmu poučen izlet storil na grajščini grofa Barba v Rakovnik-Dobu in na grajščino barona Berga v Mokronogu. Ko smo polje, hleve, mle-Karstvo gospoda grofa ogledovali, mislil sem si: glejte, kako koristno bi pač bilo, ako bi marsikateri naših imovitih gospodarjev zdaj tukaj bil, da bi videl, kako kaže dandanes gospodarstvo preustrojiti, kako kaže obilno pridelovanje žita opustiti ter se živinarstva in s tem spojenega mlekarstva poprijeti. Mislil sem si, kako koristno bi pač bilo za marsikaterega posestnika, ki ima obilo senožeti v ravnini, da bi pri grofu Barbu videl, kako se trava s strojem kosi, 8 strojem grabi, s strojem suši; kako se komaj pokošena krma v ^silo" vloži in tako jako dosti stroškov za kaj drage delavce prihrani, krma pa pri najslabšem deževnem vremenu vendar le čista, nepokvarjena ohrani.
Mislil sem si dalje: kako koristno bi pač bilo, da bi marsikateri naših gospodarjev videl, kako se da mimo ali še celo po posestvu tekoča voda za gonitev mlatil-nice, slamoreznice, reporeznice itd. izkoristiti.
No pri ogledovanji uzornih umetalnih senožeti barona Berga pri Mokronogu sem si zopet mislil: o kako prekoristno bi pač bilo, da bi si marsikateri naših gospodarjev, posestnikov malovrednih , kislih, mlakastih senožeti ogledal te senožeti, da bi se prepričal, kako se da kaj malo vredna mlakasta senožet z umetalnim sušenjem, spojenim z namakanjem v najboljšo senožet spremeniti z ozirom na množino, kakor tudi na dobroto sena. Baron Berg prideluje dandanes po svojih umetalnih senožetih do 80% več sena nego ga je pred zboljšanjem prideloval, in  seno  je  fino,   sladko   seno,  poprej pa je
bila najslabša konjina, kake;šno njegovi sosedje še dandanes prideljujejo.
In tako nahaja se še marsikje v naši deželi, ali pa po sosednih deželah, na pr. na Stajarskem, Koroškem, Primorskem kako vzgledno urejeno posestvo, katero bi si naši imoviti, napredovanja željni gospodarji z največjo koristjo ogledali, le prilike manjka. Skupni poučni izleti podajali bi pa tako priliko najbolje. Ob takih izletih bi se seznanili lahko udeleženci tudi z ureditvijo naših kmetijskih šol in zavudov, in marsikateri bi se preveril, da je pač jako malo umno, gospodarstvu namenjenega sina iz gimnazije ali realke h gospodarstvu prestaviti, ne da bi ga v kmetijski šoli, katero dežela z velikimi stroški vzdržuje, dal izšolati. Take izlete spojili bi lahko tudi z poučnimi predavanji, z razgovori o zastopstvu kmetijskega stanu po naših deželnih zborih in v državnem zboru. Ob takih prilikah seznanjali bi se kmetovalci med sabo, marsikateri bi lahko stopil v zvezo za to in ono reč z domačim poštenjakom, a ne občeval s tujim človekom sumnega značaja. Marsikdo bi se s svojo lepo domovino seznanil od blizu: Gorenjec spoznal bi Dolenjsko, Dolenjec Gorenjsko, Kranjec spoznal bi Štajarca, Korošca, Primorca, Štajarac, Korošec, Primorec Kranjca itd. Potovanje je dandanes vendar jako po ceni, napredek v kmetijstvu prepotreaen, zato ne odlašajmo dlje, ampak osnujmo skupne poučne izlete udov kmetijske družbe.                                                R. Dolenc.
-----    266    ------