Leop. Podlogar Iz zgodovine kranjskih trgov 17. Tržič. (525 m, 3100 prebivalcev.) J- ržič leži ob državni Ljubeljski cesti, ki pelje iz Ljubljane v Kranj čez Ljubelj na Koroško. Takoj za Križi pred Tržičera se začno gore po-mikati skupaj. Z ravnega polja dospeš v ozko sotesko, kjer bi človek pričakoval kak saraoten, zapuščen kot. Pa kakšno presenečenje, ko ugledaš pred seboj množico hiš s prav rnestno podobo! To je Tržič, gorenjski trg. Znan je ne samo zaradi krepke individualnosti svojih prebivalcev, temveč tudi zaradi cvetoče obrtnije. Tržiška govorica — kdo je ne pozna? Prist-nega Tržičana na mah spoznaš iz govorjenja, kakor se tudi Kropar in Železnikar ne moreta zatajiti. Tržič. Raztegnjen je Tržič ob koncu dveh dolin, Spodnje in Šentanske. iz katerih pritekata Tržiška Bistrica in Moščenik. Tržiška Bistrica se izliva v Savo južno od Podnarta. Izvira pa ob pobočju Košute ter ima več slapov, med katerimi je najlepši pri Dolžanovem mostu (Vražjem mostu) v Bi-striških tesneli. Dolžanov most je prirodna znamenitost. Pri Tržiču se izteka v Bistrico Moščenik in blizu tam tudi Lomščica. Združena vodna moč zadostuje za vsa podjetja v trgu. V Tržiču izdelujejo železnino, usnje, črevlje in vohienino. V Tržiču je predilnica in mnogo vodnih žag. Domačo obrt so v novejšem času zelo lzpodrinile tovarne. Mesto prejšnjih mojstrov so zasedle tovarne in mesto rokodelcev tovarniški delavci. Poročilo iz 1. 1856. pravi: V Tržiču cvete 1 Novice 1856. 55. železarstvo. lzdelujjejo se sekire, kose, pile. Tržičani izdelujejo usnje in usnjarske izdelke. Tu žive pletarji, črevljarji, glavnikarji in barvarji.1 Zdaj so v lržiču velike čevljarske tovarne: Mally-Demberger, Miiller-Giickeu, Peko. Na Vojah, kjer je bilo prej rodovitno polje, je zdaj pre-dihiica in tkalnica za bombaž; na Slapu, kjer so se prej izdelovali jekleni predmeti, je papirnica. Obrtno gibanje in tudi življenje Tržičanov je nova obrtua struja jnočno spremenila. Res so tovarne k razvoju Tržiča samega veliko pripomogle. toda velika ohrt je požrla »malega obrtnika« in starega zadovoljnega Tržičana, kakršen je nastopal pred dobrim pol stoletjem. Domači pesnik tržiški, Adalbert Kurnik (1826—1886), nam.je pokazal. kako je živel »Zadovoljni Tržičan«2 v starih dobrih časih: Sem Tržičan Vname se ples, daleč poznan, jaz seru vmes, delam in pojem, sučem dekleta rad se štemam. bistrih očes. Mi diši jed, Kdor me pozna, kaša, podmet, rad jne ima, žganci in krapi, bodi drugodi tudi trajet. ali doma. Štruklje rad jem, Ko gnezdo ptič Vince pijem, ljubim Tržič, k mamki bržanki kjer se zdeluje najrajše grern. kosa. mešič. Kjer diši kljun, Da sem le zdrav, purman, kapun, vse mi gre prav. srna, bržole, Bog daj, da srečno nisem begun. smrt bi prestav. Posebno važnih pisem Tržič nima. Leta 1537. trdi3 rodovina Paradaj-zerjeva, ki je gospodovala v gradu »Neuhaus«, da se jč po njib. zaslugi povzdignil Tržič iz navadne vasi do časti in pravic trga.4 Potem trdita obe roclovini, Paradajzerji in Lambergi (lastiiiki Gutenberga), da je prejel Tržič posebne pravice od cesarja Friderika III. kmalu po 1. 1462. Tega leta so uponii Dunajčani potegnili z Albrehtora VI. in oblegali cesarja Fride-rika III. na Dunaju. Oblege in posledic so cesarja med drugim rešili tudi kranjski vitezi, med katerimi iiahajamo tudi plemiča iz Tržiča, Paradaj-zerja in Lamberga. Drugo leto je cesar plemstvo v zahvalo odlikoval. Mo-goče je res tudi. Tržiču naklonil kako milost. Tržnih pravic in časti trga Tržiču pa ob tej priliki ni dal, ker vse to je užival Tržič že prej. Za časa ¦oglejskega očaka Gregorja de Montelujigo (1251—1269) je podaril koroški vojvoda Ulrik III. (1256—1269) 1. 1261. trg na Ljubel.ju stiškemu samostanu. da bi imeli menihi večje dohodke in laže skrbeli za popotnike in reveže. Listina imenuje Tržič »Forum in Lubellino«. Leta 1520 se omenja že oppi-dum novum (novo mesto). Tega leta je namreč prodal Konrad z Iga v imenu Reutenburžanov stiškim menihom hišo v novem trgu, ki se v nemškem - Uč. Tov. 1887. 524. 3 Dimitz G. Kr. I. 308. 4 Lisfcina v župn. arhivu. jeziku iihenuje Neumarktl (aedes sitos iu novo oppiclo, germanico idiomate Neumarktl). Iz teh dveh listin sklepajo, da sta bila svoj čas dva Tržiča. Stari ,je stal pod Ljubeljem na kranjski strani in se je imenoval Ljubeljski trg. Tega je podaril koroški vojvoda Ulrik III. stiškim menihoin 1. 1261. s po-gojeni, da v svojem gostinjcu brezplačno sprejemajo revne popotnike. \rh Ljubelja so imeli uarnreč Vetrinjski menihi tudi gostinjec za popotnike. Med letom 1261. in 1320. je zadela Ljubeljski trg velika nesreča. Kakor domnevajo, se je zbog povodnji podrlo nekaj Košute. Ljudje so pravo-časno zapazili pretečo nevarnost. Nekateri so bežali niže v dolino, kjer se stekata dva potoka in kjer so že stale delavnice. Ustanovili so ondi novo naselbino, sedanji Tržič. Drugi so se pa izselili v Borovlje ua Koroško in oe tam pridružili kovačem in žrebljarjem ter nadaljevali železuo obrt, ka-tere so bili že doma navajeni. Ljudsko izročilo ve povedati, da je stal stari Tržič kakih 6 km nad sedanjiru Tržičem, tam, kjer se razprostira »Benedekov grunt«. Košuta se je, kakor so ljudje pričakovali, razcepila in zasula trg, ko je bil že za-puščen.5 Leta 1320. so menihi iz Stične v novem trgu že kupili hiše od Reuten-buržanov; trg je moral biti tedaj že razvit. Ker so ti menihi opravljali tudi dušno pastirstvo in imeli v trgu svoje vikarje, je morala ob tem času stati v novem trgu že župnijska cerkev. Vendar se menihi po usodepolni katastrofi v Tržiču niso mogli vzdržati. Leta 1399. so prosili nadvojvodo Viljema (1395—1406), naj jim prepusti v zameno za Tržič in tržiško župuijo Dobrniče in Žužeinberk, kar jim je nadvojvoda tudi storil.6 O starejši zgodovini Tržiča in tržiške okolice je torej malo znanega. Leta 1105. se je oženil Bertold II. iz rodu Andeških grofov s Sofijo, mejno grofično kraujsko. Za doto mu je prinesla Ljubelj. Vrh Ljubelja je zidal gostinjec, katerega je očak Bertold (1218—1251) s cerkvijo sv. Lenarta vred podaril vetrinjskemu samostanu — kakor že omenjeno — da bi redovniki tam sprejemali revne potnike in popravljali cesto čez Ljubelj. Kranjsko stran Ljubelja je podaril koroški vojvoda Ulrik III., dedič Andeških, stiškini menihom 1. 1261. Pod Ljubeljem so zidali gostinjec. Tam je bila razvita mala naselbina železarjev. Gostinjec z naselbino je nosil ime Ljubeljski trg. Kmalu, ko so se udomačili v Starem Tržiču stiški menihi, je morala zadeti ta kraj omenjena nesreča. Še preden je Košuta zasula staro naselbino, se je oživila nova — današnji Tržič. Dedič Andeških so bili koroški vojvodi. Njim so sledili Goriški grofi^ katere so podedovali I. 1374. Habsburžani, avstrijski vojvodi. -------------- ¦ (Konec.) 5 Schumi, Archiv II. 216—219. 6 Blatter aus Krain 1864. 27.