Kmetijstvo.
Slabo gospodarstvo.
Ako hoče kmetovalec, da bo pri gospodarstvu narejeni dobiček trajen, potem se mora tudi on ravnati po gotovih navodilih o tem, kako je vse pridelke katerekoli kmetijske stroke najbolje obračati v prid. Pravo ravnanje po teh navodilih se imenuje umno in pametno gospodarstvo.
Mej premnogimi slabimi lastnostmi našega kmetovalca je tudi ta, da trati toli dragoceni les, da sploh z gozdom slabo gospodari, tako slabo, kakor malokje drugod.
Potrata drv, kakor tudi nepotrebna njih poraba, puščanje vrhov in dreves v gozdu itd., vse to škoduje gozdu jako mnogo. Ta zla so uničila že mnogo gozdov na veliko škodo celega deželnega gospodarskega stanja. Škode, katere si napravimo s takim brezmiselnim gospodarjenjem, ne nadomesti vsa strovna veda, zato pa se mora z vso odločnostjo in trmoglavosti našega kmetovalca primerno vstrajnostjo delati na to, da se odstranijo take nerodnosti in pomanjkljivosti.
Potrata je na primer, ako posestnik ne da posekati starega gozda, posebno ako ga ne da posekati tam, kjer prav gosto izpodrašča. Sekati je pa treba v času, ko je izpodrastek še prav nizek. Ako se puščajo taka stara debla predolgo časa v gozdu, in še posebno ako rastejo gosto, drugo poleg drugega, se ovira pomlajenje, ovira se pa pomlajenje toliko bolj, čim starejši je izpodrastek. Povrh pa je v takem slučaju popolnoma nemogoče, posekati stara drevesa tako, da bi se pri sekanju ne poškodovala mlada drevesa.
Pri posekavanju in odsekavanju takih starih dreves se namreč oddrgne lub premnogim mladim drevescem, mnogo teh drevesec pa se tudi polomi. Vsled tega nastane z gozdu mnogo golote, tako da je večkrat treba posekati še izpodraščajoče mlado drevje ter prostor na novo pogozditi. Ako pa bi se bila taka stara drevesa o pravem in primernem času posekala in ako bi se bila odstranila, dokler je bilo mlado drevje še nizko, in sicer po zimi, ko je sneg mehak, ne bili bi ga poškodovali in stal bi tu mlad, že nekaj let star gozd in ne bilo bi treba z dosti velikimi žrtvami napravljati novih nasadov.
Veliko lesa se potrati tudi tedaj, če se drva sekajo v gozdu in se — pripravljena za kurjavo — skladajo v skladalnice. Pri takih prilikah se zdrobi mnogo lesa v treske, katere največkrat obleže v gozdu, ne da bi jih kdo porabil. Zguba lesa je v tem slučaju večja, kakor bi si kdo mislil. Najložje se da temu velikemu nedostatku priti v okom na ta način, da v gozdu tista drevesa, katera nameravamo porabiti za kurjavo, le posekamo, ohle-stimo in prežagamo, drva pa šele doma napravimo.
Velika in vse graje vredna potrata lesa je tudi to, če ne pazimo, da posekamo kar je le mogoče blizu tal, ampak pustimo velike štore, kateri potem segnijo, ne da
264
bi imel kdo od njih kako korist. Za posestnika gozda je jako koristno, da poseka drevje pri tleh. Kjer pa se štori lahko iztrebijo, naj se drevo poseka kacih 30 do 35 centimetrov nad zemljo, štori pa naj se izkopljejo s koreninami vred ter naj se tudi korenine  porabijo za kurjavo.
Mnogo, jako mnogo lesa se potrati tudi s tem, da se le prepogostokrat kuri s surovimi, še ne posušenimi drvmi. Ta škoda se najbolje in najlaglje spozna ako se pomisli, da nam izdasta dva kubična metra suhih drv toliko ali morebiti še več, kakor trije kubični metri surovih drv. Seka naj se torej jako zgodaj, les pa, katerega smo namenili za kurjavo, naj se spravi in zloži v gozda na primernem, prav zračnem prostoru.
Najostreje pa se morajo karati in obsoditi oni, ki puščajo v gozdu lesni drobiž, kakor na primer treske obtesanih debel ali pa — tudi to se dogaja — kar cela debla. Že varčnost zahteva od nas, da poberemo v gozdu vse odpadke, do najmsnjše treščice in da jih porabimo, a tudi na snagi v gozdu mora biti njegovemu gospodarju ležeče. Posebno nevarno je, ako leži v gozdu vse polno suhljadi po tleh, kajti prav lahko in le prepogostokrat se primeri, da se suhljad, bodisi na ta ali oni način, užge in da nastane gozdni požar. Čim snažnejši bo gozd, čim skrbnejše in pridnejše bo njegov gospodar odpravljal iz njega tudi najmanjše nedostatke, tem večje veselje bo imel do njega, tem bolje ga bo gojil in tem večjo korist mu bo donašal.
Manjše skrbnosti kakor pri porabi lesa za kurjavo ne smemo imeti tudi pri njegovi porabi za stavbe in za razne izdelke. Da se torej v tem oziru ne potrati preveč lesa, ravnati se je po naslednjih navodilih:
1.  Les naj se seka po zimi in sicer takrat, kadar je sneg;
2.  Debla, katera so namenjena za stavbe, naj se posekajo kolikor je le mogoče pri tleh;
3.  Nobenega kosa, katerega smo namenili za stavbe ali za razne izdelke, ne smemo porabiti za kurjavo;
4.   Tesarji ne smejo preveč obtesati debel, katere smo oddali za stavbe ali za različne druge izdelke, in sicer tudi takrat ne, ako smo se pogodili, da oddamo okrogle;
5.  Posebno dobrega in redkega lesa ne smemo porabiti tam, kjer si s slabšim lesom brez škode lahko pomagamo.
6.  Tam, kjer mora les dolgo trpeti, ne rabimo slabega lesa, ker bi sicer slabši les večkrat morali nadomestiti z drugim;
7.  Tesarski les naj ne bo nikdar predebel, posebno ne pri stavbah, čeprav ga dotičnik zastonj dobi; s tem le tesarjem provzročimo preveč dela in se tudi stavbe po nepotrebnem preoblože z lesom;
8 Pri tesarjih je treba paziti, da ne potratijo po nemarnosti preveč dobreda lesa za zagozde in za slične, ostrorobate kratke kose;
265
9.   Vsak majhen nedostatek pri stavbah je treba ko j popraviti, dokler ne postane večji, ker bi njegova odstranitev zahtevala tudi več lesa;
10.   Lesa, katerega hočemo rabiti za stavbe ali za razne izdelke, ne sekajmo šele takrat, kadar ga rabimo, ampak vedno 2 ali 3 leta prej in to v primernem času za sekanje.
8. Končno naj še omenimo, da so večkrat tudi ognjišča kriva, da se porabi preveč drv. Zato je pa prav potrebno in bo demo mnogo koristi imeli od tega, ako si tudi ognjišča tako uredimo, da ne bomo na njih po nepotrebnem požgali preveč drv.
Želeti je, da bi slovenski kmetovalci o tem, kar smo povedali dobro premislili, Ako to store, se na podlagi svojih skušenj hitro prepričajo da smo pisali resnico in da je le tisti posestnik gozda umen gospodar, kdor se ravna po teh navodilih.