215
Pogled v Turčijo.
Turška pravica.
Nek bivši Angleški konsul v Kairu (v Egiptu), vrnivši se na Angleško, je na svitlo dal svoje „me-moire", med katerimi se nahaja sledeča dogodba , ki kaže, kako se v Turčiji, ki je grofu Andrassyu tako zel6 na srce priraščena, pravica godi ne le drugovercem in Evropejcem, ampak tudi domačim samim. Angleški konsul takole popisuje dogodbo:
Med Angleži v Kairu naseljenimi bil je tudi krčmar s svojo ženo. Imela sta ob Bregu reke Nila krčmo, v katero so zahajali mornarji raznih Evropskih trgovinskih ladij žganja, vina in piva pit. Kupčija je bila prav dobra; le ob veliki vročini, kedar ni bilo Evropskih ladij, je praznovala. In tak čas, ko v Kairu ni bilo drugih, ko naseljenih Evropejcev, ki pa niso k temu krčraarju zahajali, najde žena, ko gre gledat, kaj dela mož , da ga ni h kosilu , dasiravno ga je komaj četrt ure prej slišala se prepirati z nekim Turkom, moža mrtvega pred hišnim pragom. Bil je zaklan in vročine razbeljena zemlja je bila že skoro vso kri popila in posušila.
Bilo je to okoli dveh popoldne, tedaj ob jasnem dnevu. Žena se prestraši in zažene krik, ki privabi nekoliko Turkov iz bližnje kavarne gledat, kaj da je; a ko vidijo, da le Evropejec ali po Turški „gjaur" (pes) zaboden na tleh leži, gredć, kakor so prišli, lenih korakov nazaj v kavarno. Primana jo tudi „chavasso" (Turšk policaj) meroo; ta vgledavši mrtvega, brcne z nogo truplo, da se na pol obrne, potem pa hlača dalje
po ulici.
Vdova je morala s pomočjo služabnika, Laha po rodu, spraviti truplo iz solnca v hišo, da se ga niso lotili psi, katerih je po vseh Turških mestih vse polno, ker opravljala posel snažnostne policije.
Vdova je bila britko zadeta po tej dogodbi; zgubila je moža in kupčijo, kajti brez njega ni mogla dalje imeti krčme, v kateri je treba z orožjem za pasom prodajati. Vsa obupna reva ne ve, kaj bi počela. Bolj pogumen od nje je sluga; ta jej svetuje, naj se poda ž njim vred k Angleškemu konsulu in mu toži, kaj se je zgodilo.    To vdova tudi stori.
Angleški konsul, razkačen tem bolj, ker se je pred malo meseci nekaj enacega zgodilo tudi Angleškemu podložniku, Turška sodnija pa ni našla morilca, poda se k Francoskemu konsulu in ga prosi, naj bi ž njim podal se k guvernerju, da bi združena pritožba tehtneja bila. Francoski konsul rad stori to. Oba se podasta k guvernerju, zahtevata strogo kaznovanje morilca in žugata, da, če se morilec ne najde, bosta oba to reč naznanila svojima poslancema; nasledke naj potem guverner sam sebi pripiše.
Krepka ta beseda vstraši guvernerja. Brž migne strežniku, ki odide, pa pride nazaj s pisarjem. Temu narekuje guverner nekaj, kar potem podpiše, in pisar odide. Na to obljubi guverner konsuioma, da se bo morilec gotovo našel in da bo on nju povabil k dotični sodnijski obravnavi, da bosta sama se prepričala, kako strogo^ se tu pravica izvršuje.
Čez tri dni dobita res oba konsula vabilo priti k sodnijski obravnavi zoper morilca, katerega je bila „izvrstna" in „modra" Turška policija že zasačila. Ko prideta do sodnijskega poslopja, peljejo ju v prostorno dvorano z zagrinjali prepreženo; zagrinjala so bila tudi vrata. V zadnjem, precej tamnem oboku bilo je videti tri može čepeče na divanih; vsi trije so tobals pili iz dolgih pip. Na strani je čepel četrti s pisalnim orodjem pred sabo. Srednji izmed treh mož pokaže molče konsuioma dva stola zanju na strani pripravljena, potem migne — in zagrinjalo v nasprotnem kotu se razpre in v sredo dveh kavasov pristopi človek zel6 suhe in divje postave, skloni roki na prsi ter se pripogne. Na drug migljej pristopi še nekdo, ki naznani konsuioma, da je tolmač, ki jima bode pofrancozil vprašanja sodnikova in odgovore zatoženca — morilca.
Angleški konsul je pa imel seboj tajnika, ki je Turški razumel precej dobro, česar pa Turški sodnik ni vedel.
Izpraševanje se prične blizo takole:
Sodnik (vprašavši ga prej za ime): Ti tedaj si umoril onega „gjaura"?
Zatoženec. Naj ti da Alah (Turek imenuje boga „Alah"), ki ti je dal veliko modrost, tudi dolgo življenje! A jaz — pomozi mi Alah! — nisem morilec.
Sodnik (jezen). Kaj? Ti se drzneš tajiti? Kavas!
Te besede spremlja migljej s prstom; kavasa za-sučeta zatoženega in vsi trije se zgubć za zagrinjali, od kodar je kmalu slišati pok palice in strašno rijo-venje. — Tolmač pojasni to dogodbo konsuioma rekoč: „Ta hudobnež je tu žalil sodnijo in preklinjal boga. Zatovje zdaj disciplinarno kaznovan."
Cez nekaj minut privlečeta kavasa zatoženca vnovič
v dvorano. Videti je ves razdivjan in bolečin se krči tako, da ga morata kavasa podpirati, da se ne zgrudi na tla.
Predsednik sodnije nadaljuje: Boš zdaj povedal resnico ?
Zatoženec (z bolečim skrčenim obrazom): Da! pra-vični sodnik.
Sodnik. Tedaj obstaneš, da si onega „gjaura" umoril?
Zatoženec.    Aiah-il-Alah! nisem ga.
Sodnik. Kavas! zamaši mu usta, ker boga preklinja. Tajnik, piši: „Zatoženec pripoznava, da je krčmarja zabodel."
Zatoženec, kateremu sta bila kavasa zamašila usta, se zvije pa maje z glavo, da ne. Na migljej predsednika ga odpeljeta kavasa iz dvorane in zopet je slišati žvižganje palice in zamolklo stokanje.
Sodnik vnovič migne in tolmač razlaga konsuioma tako-le: „Zatoženec je prvič obstal umor, zdaj pa zopet taji, zato bodo prišle priče, ki so ga videle."
Kes pristopita dva Turka, globoko se prikl onita in ostaneta pripognjena.
Sodnik (ko ju je vprašal po imenih). Vidva sta videla, da je Ha s san (tako je bilo ime '„morilca") onega Angleškega gjaura zabodel?
Priči.    Alah-il-Alah! videla sva.
Zopet migne sodnik , priči odidete in tolmač naznani konsuioma, da je obravnava končana ter da bo morilec „Hassan" jutri na velikem trgu ob glavo djan.
Drugi dan je re8 rabelj Hassanu glavo odsekal na velikem trgu. Turki so le od daleč gledali pa škripali z zobmi, da je moslim (Turek) vsmrten zato, ker je iz sveta spravil gjaura.
Vso obravnavo je Angleškega konsula tajnik brž potem natanko potoimačil, kakor se je godila. Konsulu se je zdelo, da je kazen zadela nedolžnega; a kaj je mogel storiti posebno, ko je čez nekoliko dni dobil po governerji sodnijsko pretolmačeni protokol vse obravnave z vprašanjem: je li zdaj potolažen in zadovoljen s kaznijo morilca? Odgovoril je, da je zadovoljen.
Cez nekoliko dni se je pa prepričal prav natanko, da pravi morilec ni bil ob glavo djan, ampak da je sodnik, kateremu je guverner zažugal, da tudi on ob glavo pride, ako ne najde morilca, dal prijeti kar prvega človeka, ki ga je njegova policija na cesti dobila, kajti tudi njej bilo je žugano s smrtjo, če ne najde morilca.
Nekoliko dni potem so prišli popraševat prebivalci bližnjega kraja po nekem potu, ki je imel v Kairu zanje nekaj nakupiti. Ime mu je bilo Hassan in izvedelo se je za gotovo, daje bil ravno ta oni ob glavo djani „morilec", ki pa je še le dva dni po umoru v mesto prišel. Ko so njegovi sosedje izvedeli, kaka osoda ga je doletela, so ga naredili za svetnika, ki je zavoljo gjaura prestal smrt mučenika.
Vdova krčmarjeva pa je po nasvetu služabnika Laha brž vse poprodala in pobegnila v Evropo, po pravici boječ se maščevanja Turkov.
Taka je pravica na Turškem; taki so bili najbrže tudi tisti reveži, ki so bili pred kratkem v Solunu obešeni za „morilce*' Nemškega in Francoskega konsula. Tak je bil morda tudi oni Hassan, ki je bil obešen za morilca Turških ministrov.                                      J. A.
216