O|, te opice! »Jutru« so kar _)rirastle k srcu, to pa najbrž radi pod- in nadzavcstnega spomina na sorodnost s pračloveškim tipom. List za slovensko naprednjaško Inteligenco jim svoje predale pogosto in prav na široko odpira, hoteč opice inštalirati kot roditeljske prednike človeskega rodu. Dozdaj se mu ta inštalacija ni posrečila in se tudi ne bo kljub vsej 'dobri volji, ki jo kaže »Jutro« pri tcm človekoljubncm — namrcč za opice — po.etju, »Dober namcn«, ki ga pri tem ima »Jutro«, mu tudi dosledno pomaga preko velike slabosti takozvanih »dokazov«, ki so tako črvivi in zanič, da jc proti njim najbolj črviva jabolka še vzoren sad. Nedavno je »Jutro« poročalo o nekih kosteh, ki so bile najdene na otoku Javi in ki naj bi bile fcosti opičjega človeka — tega tako zaželjenega ideala vseh onih, ki nočejo verovati, da je človek stvai-jen od Boga. Te kosti so ostale brez pomena in veljave za omenjeno inštalacijo roditeljskih prednikov človeškega rodu. V svoji številki z dne 13. jul. sega »Jutro« po drugem inštalacijskem sredstvu. Iztaknjena je namreč bila ne od >> Jutra«, marveč od holandskega profesorja Bernelot-Moensa v pomorskem mestu Nici neka gospodična, ki je takorekoč »pračlovekova sestra«. Ima lep obraz, visoko postavo, fine, bele roke in normalne noge. Dotod bi torej bil pračlovek prav fin človek. Kar pa sledi, ni več tako fino. Ona lepotica v Nici je namreč pokrita od ramen do kolen z gosto dlako. To je za lepotieo po sedanjih človeških pojmih, ki so seveda že visoko nad pra.lovekovimi, precejšnja smola, ako ji ta gosta dlaka gre do srca, ki bije pod to dlako. Holandski profesor, ki, kakor pravi »Jutro«, hodi po svetu in »opazuje človeške tipe, da bi našel v njih značilne črte, ki vežejo današnje človeštvo preko tisočletij s pračloveškim tipom«, se je takoj zagledal v to dlako! Ugotovil je, da kaže vse svojske znake opičje površine. Takšni pojavi so po mnenju tega profesorja možni le zato, ker je človeštvo nekoč izgledalo vse drugače nego danes in je bila doba, ko se ni dosti razlikovalo od opičjih sorodnikov. Dotod smo po »Jutru« onemu holandskemu profesorju dali besedo. Sedaj pa si dovolimo mi, ki ne verujemo v opičjo teorijo, za katero se »Jutro« toliko zamma in zavzema, ne verujemo radi tega, ker verujemo v Boga — Stvarnika, eno besedo nasloviti na »Jutro«. Ali se ne rodijo dostikrat človeški otroci, ki izgledajo drugače nego današnji človek, abnormalni (nepravilni), izkaženi tipi? Dostikrat se je dogodilo ter se dogaja, da se kak človeški otrok rodi s telečjo glavo. Ali se sme iz tega sklepati, da je pračlovek tudi nosil telečjo glavo, da so potcmtakem krave roditeljske prednice človeškega rodu?! Če ta sklep ni dovoljen, zakaj pa je dovoljen sklep od goste dlake, ki je opičji podobna? To bi bilo neznanstveno zapostavljanje krave proti opici. »Jutro«, le junaško in brez ozira na levo in desno naprej po potu takšne »vede in znanosti«, ki bo našo naprednjaško inteligenco sigurno pripeljala na višek kulture!