•sBffamBHHHHBBBBftiaiS:. ^fe. MM) 3 Intervju: Mika Tripalo, HNS 7 Slovenska vrata vsvet [0 Rasim Kadič, Lucidni Bosanec L2 dr. Vojislav Kuštunica 14 Kolumni 10 Portret Borisa Jelcina 22 Dnevnikmag. Igorja Lukšiča !4 Fotolabod 26 Pogovorz dr. Petrom Novakom, predsednikom US 30 Miha Zadnikar o Lingvistiki 36 Berlinreport 38 Plejboji 40 Art 42 Garystrikes again 46 Nagradna križanka 48 Pismoiz Casablance PLODNA UTOPIJA Slovenska oblast se v tem trenutku ukvarja s temeljnim vprašanjem lastnega poslanstva: kako čim hitreje in čim ceneje preiti iz postkomuniz-ma v konkurenčni kapitalizem, kako deželi - zdajšnji balkanski kloaki -povrniti sijaj, ki ga je nekoč že imela. Skratka: ustvariti v Sloveniji takšno oazo miru in reda, katere eksotičnost bi bila v premem sorazmeiju s tujimi naložbami. Predaprilska civilna družba, ki se je v oblastnih sobanah prelevila v politično državo, natanko ve, kako se miru in redu streže. Za slovensko oblast sta značilna dva paradoksa: prvi oblast prezentira, drtigi pa jo generira. In v čem je prvi paradoks? Ce je bilo za prvotno stanje (totalitarni komunizem) značilno, da je oblast imela pravico do vsega, potemtakem naj bi to pravilo v stanju miru in reda odpadlo. Obveljalo naj bi pravilo samoomejitve. Če bi to merili z državnim proračunom, potem slovenska oblast ni samoomejevalna. Če bi kvaliteto politik oblasti merili z uspešnostjo zakonodajnega telesa, ki je v slovenskem primeru "zakonoizvržno" telo, potem so politike nekvalitetne. In končno, če upoštevamo še avtocenzuro opozicije (v strahu pred morebitnim "narod-nim izdajalstvom"), smo ponovno v izhodišču. Oblast ima pravico do vsega - tako kot nekoč • in celo do tega, da požre eno izmed svojih hčera - sodno oblast. Ciniki bi dejali, da v deželi, ki se napaja s tradicionalizmom, stvari ne morejo biti drugačne. Imamo dva boga: prvi je nesmrten (Bog), drugi pa smrten (bog). Verjeti pa ne gre niti Bibliji niti Leviatanu. Drugi paradoks slovenske oblasti je dolgoročen, povezan p<% je s povečanim regionalizmom v združujoči se Evropi. Nam najbližjije sever-noitalijanski primer. Vse dokler bodo pojem slovenske državnosti polnili s simbolnimi, mitskimi in drugimi iracionalnimi elementi, vse dotlej bo obstajala utopija, da lahko Slovenija postane članica velikega ev-ropskega koncerta. Ali drugače povedano: v tistem trenutku, ko bo Slovenija postala "polnopravna članica" stare celine, to ne bo nova evropska država, ampak (samo) nova evropska regija. Projekt suverenosti je plodna utopija: za državo bolj plodna in bolj utopična, za dav-koplačevalce pa manj plodna in manj utopična. Branko Čakarmiš TRIBUNA je glasilo Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. • Tisk: tiskama Ljudske pravice, Ljubljana. • Naslov uredništva: Kersnikova 4,61000 Ljubljana, tel. (061)319-4%; telefax (061) 319-448. ' V uredništvu dežuramo med 10. in 12. uro. • V.d. glavnega urednika: Bojan Korenini. • V.d. odgovornega urednika: Branko Čakarmiš. • Lektorica: Nives Klinc. • Cena 15 din. • Publikacija je obdavčena po 10. alineji 1. točke ter številke 8. Zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Uradni list SFRJ, št.4/91). • Naslednja številka izide 18. marca 1991. V uredništvu Tribune ali pri Tribuninih kolporterjih na fakultetah, lahko Študentje z indeksom kupijo Tribuno po ceni 5 dinarjev. Odgovor g. Ivanu Korenu V zvezi z vašo trditvijo v pismu, ob-javljenem v prejšnji številki Tribune, da je uredništvo prevedlo pismo g. Cunjaka, vam sporočamo, da se uredništvo ne ukvarja s prevajalskimi posli in da nam je g. Cunjak pismo dostavil v stovenščini. Kar pa zadeva objave dela vašega avtorskega besedila, ki nam ga je kot sestavni del pisma dostavil g. Cunjak, vas lahko napotimo na pošiljalca pisma. Veliko polemičnega zdravja vam želi ured-ništvo Tribune. MOJ ODGOVOR BOLNEMU IVANU KORENU____________ Tisto kar ste napisali v zadnji Tribuni lahko samo napiše psihopat in nor človek. Vi ver-jetno za to imate že dokumenta \z Idrijske bolnice. In če boste me še naprej vznemirjali kot »pisatelj« knjige o predsedniku vlade povem vam da bom otkril ta dokumenta. Dušan Cunjak, Ljubljana Pojasnilo v zvezi s pis-mom rektorju Univerze v Ljubljani_______________ V času do objave pisma rektorju Univerze v Ljubljani g. prof. dr. Borisu Sketu, kjer mu očitamo neupoštevanje študentov in dvoličnost, je prišlo do sestanka pri rektorju, kjer smo poskušali odkriti nekatere razloge, ki so bili povod omenjenega pisma. Zaradi popolnosti informiranja žeiimo navesti nekatere ugotovitve s pogovora. Ugotovili smo, da je v krajšem časovnem obdobju prišlo do nekaterih proceduralnih napak v zvezi s prisotnostjo študentov pri nekaterih dejavnostih Univerze v Ljublani (pgodba z Univerzo v Barceloni, pdelitev šudentskih Prešernovih nagrad). Vzrok zate napake po zagotovilu gospoda rektorja ni bil v načrtnem neupoštevanju predstavnikov študentov, temveč povsem administrativna napaka pri pošiljanju vabil, ko gre za podelitev Prešernovih nagrad, oz. predložitvi tipske pogodbe, ki ni vsebovala dolodl o sodelovanju na področju izmenjave študen-tov. Gospod rektor je obljubil, da se bo oseb-no zavzel za proučitev možnosti spremembe pogodbe, glede Prešemovih nagrad pa se je opravičil v imenu delavke strokovnih služb Univerze v Ljubljani. Na pogovom smo se dogovorili še za nekaj konkretnih projektov, ki jih bomo izvedli v kratkem v sodelovanju z Univerzo in njenimi danicarni. Vse kaže, da je bil strah preuranjen in da je gospod rektor pripravljen aktivno sodelovati s študenti. O tem priča tudi rektor-jeva prizadevnost pri uveljavljanju študentskih amandmajev v Statutu. Samo pripravljenost za sodelovanje pa bomo najlaže potrjevali preko konkretnih dejanj, ki bodo v trenutku, ko se oblikuje Zakon o Univerzi in ostala zakonodaja, ki se tiče Univerze in študentov, nujno potrebna - tako z naše kot rektorjeve strani. Ljubljana. 26.2.1991 Matjaž Tavčar, dan študentske vlade Odprto pismo neki sežanski publicistki V letošnji Tribuni št. 3 ste na 3. strani priobdli odprto pismo, ki ga je »dragi gospe Jolki Milič« napisal gospod Jean-Didier Cas-tagnou, generalni sekretar CILT. Vse lepo in prav, če bi nad pismom ne pisalo: Odprto pismo neki sežanski publicistkj (to in vse drugo v nadaljnjem besedilu podčrtal R.B.). Zoper takšen nadn pisanja odprtih pisem odločno protestiram kot bralec Tribune in slovenski književnik. Akademijski Slovar slovenskega jezika III (Ljubljana, 1979) razlaga (na strani 39) zaimek neki predvsem tako, da pomeni nez-nan ali pa znan, a se noče, ne more im-enovati. Kot ekspnesivno rabo navaja: neki Šmon je hujskai Ijudi. Ker pa nobeno človeško delo ni popolno, bi dejal, da razlagi v navedenem slovarju manjka slabševalni pomen zaimka, npr.: Prišel je neki Janez Nebodigatreba in se zaletel v Jolko Milič. Tudi francoski zaimek certain (certaine) ima lahko slabševalni pomen, saj zelo znani slovarji francoskega jezika pojasnjujejo, da je v besedi lahko »une nuance de mepris« (odtenek zaničevanja). Jolka Milič zagotovo ni neka sežanska publidstka, marveč zelo znana in odlična slovenska pisateljica, živeča v Sežani. Mar-sikateri slovenski pisun, ki se na Slovenskem ubada s peresom, ji po izobraženosti, znanju, slogu in duhovitosti ne seže niti do kolen. Tudi naš dr. France Prešeren ni bil neki kranjski pesnik, čeprav je živel in umri v Kranju. Kdor daje odprtim pismom take nadnas-love, bodisi avtor pisma ali pa uredništvo revije, v kateri je pismo priobčeno, bi se moral naslovljenki in tudi bralcem opravidti! Sic! Dr. Rado Bordon, Ljubljana Pobuda: Zagotovitev pogojev za delovanje mladinskih organizacij V okviru velikih družbenih sprememb v Sloveniji je v preteklih dveh letih v Sloveniji nastal cel niz mladinskih organizadj (Zveza kmečke mladine, SDM, Roza klub, Mladi krščanski demokrati, MLIN,...). Novo oblikovane mladinske politične organizadje, pa tudi ostale interesne mladinske or-ganizacije se srečujejo s skoraj nepremostljivimi ovirami za svoje delovanje. Še tako kvalitetni programi se namreč ne morejo uresnidti brez ustreznih finančnih in materialnh sredstev. Stari režim je namenjal relativno visoka sredstva za delovanje ZSMS in njenih kolek-tivnih članic kot praktično edinega priz-nanega zastopnika mladinskih političnih in družbenih interesov. ZSMS si je ob transfor-macijj v politlčno stranko po mnenju SDM neupravičeno prilastila tudi finančna in materialna sredstva, ki so bila namenjena uresničevanju interesov sbvenske mladine, nova vlada pa še ni izoblikovala ustreznih mehanizmov za delovanje mladinskih or-ganizacij. Pojavijajo se težnje, da bi postal novo nas-tali Mladinski svet Slovenije edini posrednik med slovenskimi mladinskimi organizacijami in slovensko vlado. SDM kot soustanovitel-jica MSS zavrača to možnost, saj bodo članice MSS uresničevale le del svojih inter-esov v okviru MSS, poleg tega pa obstajajo mladinske organizacije, ki niso danice MSS. Socialdemokratska mladina meni, da je nujno potrebno zagotoviti tudi ustrezne možnosti za delovanje slovenskih mladinskih organizacij, zato Sodaldemokratska mladina od izvršnega sveta R Slovenije zahteva: 1. Takoj naj se v okviru ministrstva za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo ali ministrstva za zdravstveno in socialno varstvo formira urad za mladino kot predhod-no fazo ustanovitve ministrstva za mladino. 2. Slovenska vlada mora v predlogu proračuna za leto 1991 upoštevati tudi sredstva, ki jih potrebujejo slovenske mladinske organizacije za svoje delovanje. 3. Takoj naj se pristopi k oblikovanju kriterijev za razdelitev sredstev za delovanje mladinskih organizacij. Partnerji pri oblikovanju kriterijev naj bodo slovenska vlada/urad za mladino ter zainteresirane mladinske organizacije. Urad za mladino naj tudi nadzira smotrno porabo sredstev. SDM predlaga naslednje možne kriterije: - za sredstva lahko kandidirajo samo tiste mladinske organizadje, ki delujejo na nivoju R Slovenije, katerih delovanje ni v nasprotju z ustavo in zakoni R Slovenije in ki imajo izoblikovan statut, oz. pravilnik o finančno-materialnem poslovanju, - število članstva mladinske organizacije, - kakovost projektov, ki jih namerava iz-vajati mladinska organizacija. Socialdemokratska mladina podpira sprejem zakona o MSS in je v tem smislu že podala ustrezno mnenje Klubu poslancev SDSS. Socialdemokratska mladina zavrača rnožno vlogo Mladinskega sveta Slovenije. Članlce MSS naj za svpje sodelovanje pri projektih v okviru MSS plačujejo kotlzacijo. gubljana, 16.2.1991 2.konferenca SDM Andrej Žorž Intervju: Miko Tripalo: TRIBUNA: Ne morem si kaj, da se ne bi na začeiku vrnil dvajset let nazaj. Takrat so v tedniku »Hrvatsko sveučilište« zapisali, da ste najpopularnejši hrvaški politik po Stjepanu Radiču. Danes pa ste kljub aktiv-nemu političnemu udejstvovanju po mojem mnenju predvsem analitik hrvaških injugos-lovanskih političnih razmer. Kako bi lahko na kratko ocenili dogajanjepo razbitju maspoka pa vse do začetka strankarskega pluralizma leta 1989 ter razvoj dogodkov na Hrvaškem v zadnjih dveh letih? TRIPALO: Leto 1971 je pomenilo poraz reformskih in protistalinističnih sil ne samo na Hrvaškem, ampak tudi drugod po Jugoslaviji. Neostalinizemje zmagal, kar se je kazalo v ukinjanju zametkov tržnega gospodarstva in krepitvi monopolne vloge Zveze komunistov v družbi. Mislim, da je bil naš poraz oziroma neuspeh naših prizadevanj, da bi modernizirali sistem, eden od poglavitnih razlogov za krizo, ki se je v vseh svojih razsežnostih pokazala v nas-lednjih letih. Takrat je bila Hrvaška utišana, mnogo ljudi je bilo odstranjenih iz političnega in javnega življenja, toda duh hrvaške pomladi je ostal v srcih ljudi. In upanje, ki je še vedno tlelo, je v letu 1989 in še posebej ob volitvah leta 1990 ponovno prišlo na površje. TRIBUNA: Ali lahko torej rečemo, da je Hrvaška v začetku devetdesetih let nadal-jevala s točke, na kateri je bila s porazom t. im. maspoka prcd dvajsetimi leti zaus-tavljena? TRIPALO: Takšna teza je nekoliko popreprostena. Osnovne ideje so si sicer blizu, toda spremenjene razmere v državi in svetu so omogočile, da je bil »Zavzemam se za republiške armade« Ce je bila Savka Dabčevič-Kučar »prva roža hrvaške pomladi« koncem šestdesetih in v začetku sedem-desetih let, potem je bil Miko Tripalo v tem času najbolj eksponiran hrvaški politik. Nekdanji Titov mladinec, ki so ga mnogi imeli za njegovega morebitnega naslednika, je pred tremi leti s prvim intervjujem, objavljenim vMladini, prekinil sedemnajstletni molk. Človek, ki mu nihče nikoli ni oporekal izjemnega političnega talenta in senzibilnosti, je tudi danes zadržal politični šarm, s katerim se je pred dvajsetimi leti dvignil do resničnega karizmatičnega voditelja hrvaške pomladi. Čeprav bolan, je Miko Tripalo danes aktiven v HNS, poleg tega pa je ludden analitik političnega dogajanja na tem delu Balkana. V njegovem zagrebškem stanovanju, ki je, mimogrede povedano, zelo blizu Savkinega, smo se pogovarjali o maspoku, Hrvaški in hrvaštvu nekoč in danes, Jugoslaviji, JLA, Titu in Še marsičem druvem... narejen korak naprej, o katerem takrat nismo niti razmišljali. TRIBUNA: Maspok ni bil enotno gibanje, karkoneckoncev dokazuje tudi dejstvo, da so se njcgovi junaki, kot so Tudman, vi, Savka, Budiša, Čičak, Veselica, Haramija in drugi danes znašli v različnih strankah. In vendar se zdi, da so ideje, ki stejih takrat, pa tudi še pred nedavnim kot zmernež označevali za ekstremnein nacionalistične-pri tem mislim npr. zahtevo po lastni republiški vojski ali pa članstvu Hrvaške v OZN-postale legitimne zahteve hrvaškega naroda. Ali to pomeni, da je Jugoslavija postala še hujša temnica narodov, kot ste si takrat predstavljali, ati pa je tnogoče res, daje maspokovska desnica, ki jo v Srbiji označujejo za ustašoidno, danes dobilakrila? TRIPALO: Maspok je bil pluralistično gibanje. Na eni strani so bili reformno usmerjeni predstavniki države in par- tijske strukture, na drugi študentsko gibanje, Matica Hrvatske, Društvo književnikov Hrvaške ter velika skupina intelektualcev in širokih slojev prebivalstva. Osnovne zahteve so bile skupne - tržno gospodarstvo, ukinitev idejnega in političnega monopola ZK ter vključitev nekaterh konfederalnih elementov v takratno federativno zas- novano ustavo. Mimogrede povedano, to nam je s sprejetjem ustavnih dopolnil 1.1971 tudi uspelo. Razlike med protagonisti hrvaške pomladi takrat niso bile tako očitne, saj smo si vsi v prvi vrsti prizadevali za uresničitev temeljnih ciljev. Izražanje zahtev, o katerih govorite, torej težnje po priznan- ju mednarodno-pravne subjektivitete Hrvaške in po lastnih oboroženih silah, za kar se zavzemam danes tudi sam, bi takra t pomenilo še večje represalije nad ljud- mi in hrvaško republiko. Očitno gre za evolucijsko pot, ki se je takrat pač začela. TRIBUNA: Poglejte, gospod Tudman omenja med ideologi, na katerih gradi politiko HDZ inHrvaške, tako StarČevičakot Radiča. Zanj je Paveličeva NDH država, ki jo je velik del prebivalstva sprejel kot rešitev 12 monarhističnc ječe narodov. Ali lahko takšno sklicevanje morda celo upravičeno skrbi potomce tistih, ki so pred pet- desetimi leti v Jasenovcu, Jadovnu in drugod v imenu genocidne ideje umirali? TRIPALO: Ustavil bi se pri NDH. Tudman je po mojem mnenju naredil napako, ko je na prvi skupščini HDZ-ja o tej državi govoril na tak način. To je seveda vneslo zmedo, ki jo je Tudman kasneje bolj ali manj spretno poskušal razjasniti. NDH je bila brez dvoma fašistična tvorba, satelitska država, ki so jo ob okupaciji vzpostavili Nemci in Italijani. TRIBUNA: Vkolikšni merije bila ta država po vašem mnenju hrvaška? TRIPALO: NDH ni bila hrvaška država. Izgubila je velik del ozemlja, imela je sicer svoje simbole, o hrvaštvu se je mnogo govorilo, toda kotfašistična tvor- ba NDH ni mogla uresničiti želje Hrvatov po nacionalni državi. Nacional- na država mora namreč temeljiti na suverenosti, ki pa je NDH, direktno podrejena Rimu in Berlinu, ni imela. TRIBUNA: Ali obstaja razlika med poj-movanjem hrvaštva pred dvajsetimi leti in danes? TRIPALO: Hrvaštvo je vedno pomenilo možnost izražanja samobitnosti hrvaškega naroda, nacionalnih občutij in popolno enakopravnost z drugimi narodi, ki v tej skupnosti živijo, ob kar-seda veliki hrvaški avtonomiji. Pojem hrvaštva se ne spreminja, od razmerja moči pa je bilo vedno odvisno, v kolikšni meri se je hrvaštvo lahko udejanilo. TRIBUNA: Nekoč ste izjavili, da je bila hrvaška potnlad v šestdesetih in v začetku sedemdesetih let pravzaprav biika za Jugos-lavijo. Danesjevse to, karsedogaja, verjetno samo boj za suvereno Hrvaško... TRIPALO: Tega nisem izjavil. Gre za naslov intervjuja z mano, čeprav teh besed v tekstu sploh ni. Res pa je, da takrat nismo govorili proti Jugoslaviji nasploh, ampak smo bili proti Jugos-laviji, kakršna je bila tedaj. Poudaijali smo, da nismo za vsakršno Jugoslavijo in se zavzemali za resnično demok-ratično in federativno skupnost. To je danes sicer že zastarelo, takrat pa je pomenilo korak naprej. TRIBUNA: Kaj mislite o t.i. nadnacional-nem jugoslovanstvu, kakršnega zagovarja Ante Markovič in nekatere druge stranke? TRIPALO: Mislim, da so to nesmisli, saj je čas že davno povozil takšno poj-movanjejugoslovanstva. TRIBUNA: Ena od vaših tez je, da je bil poraz maspoka med drugim posledica ener-gične zahteve Brežnjeva po zamenjavi protisovjetskega hrvaškega vodstva in mlačnega Nixonovegastališča. Tudi danesje čutiti prevladujočo težnjo mednarodne politične javnosti, da se Jugoslavija ohrani, pri čemerje mnogitn vseeno, za kakšno ceno. Alijc torej po vašem mnenju v tem trenutku pametneje nekoliko zavreti slovenska in hrvaška prizadevanja za izgraditev suverenih in samostojnih držav ter prepričati svet v neizbežnost naših teženj ali pa bi bilo bolje postaviti mednarodno javnost pred izvršeno dejstvo, s tem pa seveda veliko več tvegati? TRIPALO: Vsaka odločitev temelji na oceni notranjega in mednarodnega raz-merja političnih moči. Dejstvo je, da je Zahod podpiral stari komunistični režim in status quo v Jugoslaviji, iz-hajajoč iz lastnih ozkih geostrateških in-teresov. V obdobju hladne vojne je Zahod menil, da lahko le na ta način prepreči povečanje sov-jetskega vpliva v naši državi. Z druge strani pa se Brežnjev in SZ nista nikoli odrekla cilju, da Jugoslavijo ponovno vrnejo v socialistični »lager«. Danes je sicer to že preteklost, toda potreb-no bo še mnogo časa, da svetu razložimo, kaj prav-zaprav hočemo. Nedavno sva bila z Zlob-cem v Rimu na simpoziju, ki ga je organizirala Italijanska socialistična stranka. Tam smo se soodli z nerazumevanjem nasih prizadevanj po us-tanavljanju nacionalnih držav. Zakaj? Evropa je namreč to vprašanje rešila že pred stopetdesetimi ali dvesto leti. Narodi, ki živijo v SZ in Jugoslaviji, pa stopajo na to pot šele danes. Zahodu se zdi to anahronično, balkansko razmišljanje o nacionalnih državah in pri tem ne doumejo, da moramo tudi mi skozi procese, ki so že daleč za njimi. Ne zavedajo se, da se bomo le tako vključili v drugi veliki tok, ki poteka v Evropi, t. j. v integracijske in globalizacijske procese. TRIBUNA: Kaj menite o možnosti jugos-lovanske konfederativne opcije v tetn trenut-ku? TRIPALO: V to ne verjamem in mislim, da bi bila danes najpametnejša mirna, demokratična razdružitev. Bojim pa se, da je v Jugoslaviji preveč razgretih glav in političnih sil, ki bodo poskušali to za vsako ceno preprečiti. TRIBUNA: Mislite na JLA? TRIPALO: Na JLA, nekatere politične sile in konec koncev tudi na Srbijo in Črno goro. Ha, ha... TRIBUNA: Zanimivo je, da nova hrvaška ustava obravnava odnos do Jugoslavije dokaj pomirljivo, kar je v nasprotju z nedavno resolucijo o razdruževanju, ki jo je sprejel sabor. Od kod tako hitra sprememba? Je vzrok morda zaostritev na relaciji Republika Hrvaška~]LA? TRIPALO: Politična stališča se pač spreminjajo... TRIBUNA: Toda to je vendarle izredno hitrasprememba... TRIPALO: Relativno hitra. Hrvaška us- tava je pač izrazila naše takratno prepričanje, da je vendarle mogoče doseči dogovor. Kasneje pa se je iz- kazalo, da je možnost sporazuma vse bolj oddaljena. Zato je bila po mojem mnenju sprejeta resolucija, ki pa seveda še ne pomeni odcepitve. Gre za nadal- jevanje normalne poti, v katero pa pov- sem ne verjamem. Le suverene države pa se lahko pogovarjajo o morebitnem novem dogovoru. TRIBUNA: Ali Hrvaska sploh lahko pos- tane suverena država, glede na to, kar se dogaja v Kninski krajini? TRIPALO: Popolnoma jasno je, da Hrvaška ne izpolnjuje vseh pogojev za svojo suverenost. Problem pa ni le Knin, ampak v še večji meri naša navezanost na Jugoslavijo. Šele razdružitev bi omogočila reševanje srbskega problema na Hrvaškem. Razmere so zapletene predvsem zato, ker so hrvaški Srbi zgolj orodje v rokah tistih, kijimpot v osamos- vajanje Hrvaške ne ustreza. Zato lahko rečemo, da je upor v srbskih občinah na Hrvaškem pravzaprav oblika grobe dis- kusije o prihodnji ureditvi Jugoslavije. TRIBUNA: Menite, da je mogoč novi srbsko-hrvaški sporazum podoben tistemu, ki sta ga sklenila Cvetkovič in Maček leta 1939? TRIPALO: Vse je mogoče, vendar v to ne verjamem. TRIBUNA: Nedavno ste v članku v zagrebškem »Danasu« zapisali, da hrvaški po vojni ni pripadlo celotno ozemljc, ki je sodilo v sklop Banouine Hrvaške. Mar ak~ tualizacija tega vprašanja potneni, da se Republika Hrvaška ne odreka temu teritoriju, pa čeprav bi se morale pri tetn njcne meje spremeniti? TRIPALO: Ne, ne gre za to. Hrvaška je zelo jasno povedala, da sprejema obstoječe meje. Povsem normalno pa je, Ida praktično nobena država ni zadovoljna s svojimi mejami. Postaviti to vprašanje znotraj Jugoslavije bi bilo v tem trenutku zelo nevarno in napačno. Spreminjanje meja je možno le z mirnim sporazumom prizadetih držav, vse drugo bi bilo zgolj nevarna pus-tolovščina. V omenjenem članku sem hrvaške meje problematiziral le zato, da se ve, kaj nam je nekoč pripadalo. Če se že vsi s tem hvalijo, mislim, da ni nič narobe, če tudi Hrvaška obelodani dejstva, ki jih hočejo nekateri prezreti. TRIBUNA: Mislite, da JLA lahko mirno sprejme razdružitev ali razpad Jugoslavije? TRIPALO: Želel bi, da bi bilo tako. Če bo, pa bomo videli. TRIBUNA: Bili ste eden tistih, ki so se zavzemali za departizacijo armade, še preden je to postalo moderno. Takrat ste govorili -»departizacija da, depolitizacija ne«. Kako bi s tega stališča ocenili ustanoviteu ZK -Gibanja za Jugoslavijo ? TRIPALO: Nisem govoril »departizacija da, depolitizacija ne«. Zavzemal sem se za departizacijo, torej za ukinjanje par- tijskih organizacij v JLA ter depolitizacijo v ideološkemsmislu. To še ne pomeni, da bi JLA opustila domovinsko vzgojo svojih pripadnikov. Temu se ne odreka nobena moderna ar-mada. Sem torej tako za departizacijo kot tudi za depolitizacijo in sem zato proti ZK - Gibanju za Jugoslavijo, saj rnenim, da gre za prikrito obliko ustvarjanja politične osnove za vojaški poseg. TRIBUNA: Prej ste govorili o domovinski vzgoji. Domovinska vzgoja pa je združljiva samo z republiškimi armadami, kajne? TRIPALO: Tako je. Zavzemam se za republiške armade. TRIBUNA: Večkrat je bilo mogoče slišati mnenje, da je Hrvaška republika, ki nitna prave opozicija, in da so hujša nasprotja znotraj samih strank kot pa med njimi. Ali se s tem strinjate? TRIPALO: Nasprotja znotraj strank obstajajo. To je mogoče opaziti tako v vladajoči HDZ kot v nekaterih drugih strankah. Kar se tiče odnosov med strankami, bi lahko rekel, da je dosežen konsenz glede suverenosti in obrambe hrvaške samostojnosti. Pri vseh drugih vprašanjih, kot so pojmovanje demok-racije, načinreševanja ekonomskih težav in socialnih problemov pa so prisotne ogromne razlike. TRIBUNA: Ali lahko HNS (Hrvaška narodna stranka) kot stranka z močnim in-telektualnim potencialom zapolni nekakšno praznino, ki je nastala nted HDZ in opozicijo ? TRIPALO: Naša stranka to že počne. Hitro se razvija in mislim, da že združuje večino hrvaških intelektualcev bodisi kot člane ali pa simpatizerje. Volitve pa so pokazale, da to še ni dovolj za zmago, zato bomo morali »med ljudstvo«. TRIBUNA: Alije med intelektualci prisot-no razočaranjepo skoraj desetmesečni HDZ-jcvski vladavini? TRIPALO: Razočaranje je prisotno. Treba pa je dodati, da HDZ ni imela prav veliko svojih intelektualnih kadrov. TRIBUNA: V razpravah pred sprejetjem hrvaške ustave je bilo zame najzanimivejše prerekanje o tem, ali bi Hrvaski bolj ustrezal predsedniški ali parlamentarni sistem. Končnoje bila sprejetakompromisna rešitev, ki pa daje predsedniku kljub vsemu velika pooblastila. Ali ni to nevarno za mlado hrvaško dcmokracijo? da smo vsi živeli v totalitarnem režimu in je »enoumni« način razmišljanja prodrl globoko v nas. Ne mislim samo na bivše ali sedanje komuniste. To se je lepo pokazalo v delu glavnega odbora KNS (Koalicije narodnega sporazuma), v katerem so bili tako bivšikomunisti kot ljudje, ki niso bili nikoli v ZK. Toda pri TRIPALO: Če bi bil sprejet sistem, ki je bil prvotno predlagan, bi bila nevarnost zagotovo ogromna. Ne zaradi osebe, za katero gre (čeprav tudi to ni nepomembno), ampak zaradi dejstva, načinu reševanja posameznih vprašanj te razlike ni bilo mogoče opaziti... TRIBUNA: Ali lahko primerjamo metode HDZ-ja s tistimi, kijihje uporabljala bivša komunistična oblast? TRIPALO: Zagotovo. V odnosu do množičnih medijev, reševanju kadrovskih vprašanj in prepričanju v lastno nezmotljivost je še veliko os-tankov boljševizma. TRIBUNA: Verjetno je HDZ razočaral predvsem pri reševanju gospodarskih težav. TRIPALO: Da, saj pravega ekonomskega programa pravzaprav niti nimajo. Ne strinjamo se z njihovim modelom reprivatizacije in še nekaterimi drugimi potezami, ki spominjajo na to, kar smo že doživeli. Opravičuje jih sicer dejstvo, da je Hrvaška v tem trenutku na žalost okupirana z drugimi problemi, toda ekonomska vprašanja bodo v naslednjih mesecih gotovo vse bolj prihajala v ospredje. TRIBUNA: Kako bi ocenili slovensko-hrvaško sodelovanje? Gre po vašem mnenju za trdno vez ali sodclovanje po sili razmer? TRIPALO: Normalno je, da imata tako Hrvaška kot Slovenija svoje specifične interese. Ce je le-te mogoče uskladiti, je pač treba sodelovati. Priznati pa je treba, da se slovenski in hrvaški interesi v marsičem tudi razlikujejo. TRIBUNA: Ali mislite, da v tem trenutku Hrvaška bolj potrebuje Slovenijo kot Slovenija Hrvaško ? TRIPALO: Menim, da je potreba po sodelovanju obojestranska. TRIBUN A: Za konec še vprašanje, ki morda ne sodi v kontekst, je pa vsekakor zanimivo. O vas so govorili kot o Titovem Ijubljencu in njegovem morebitncm nasledniku. Kaj mis-lite o Titu danes ? TRIPALO: Tito je bil velik državnik in človek, ki je 1.1941 uspel zgraditi enotno jugoslovansko platformo boja proti fašizmu in k vstaji pritegniti široke Ijudske množice. Ne gre pozabiti tudi zgodovinskega »ne« Stalinu 1.1948... Toda vse to še ne pomeni, da Tito ni bil boljševik. Takoj, ko je opazil, da bi lahko demokra tične reforme, ki jih je sicer pod-piral, utegnile ogroziti obstoječi sistem in njega samega, je bilo vsega konec. Bil je pač človek, ki je neizmerno cenil in ljubil oblast. M&o Tripalo (r. 1926 - Sinj) - polittfni I delavec, Član Izvršnega biroja pred-sedstva ZKJ. Gimnazijo je obiskoval v Stnju in Zagrebu. Končal je Višjo politi^no šolo Oura Dakovic v Beograd« in Pravno Lakulteto, V NOB j« SGdeloval od 1.1941. Član ZKJ je od t 1943. Bil je člah Okrajnega in Okjožnega komitc^a KPH7 nato sek-retar OK SKOJ in organizacijski sek-retar OK KPH za Knmsko okrožje. Po osvoboditvi jebilsekretar OK SKOJ za Dalmacijo, sekretar OK SKOJ za Istro in orgaiuzacijski sekretar PK SKOJ za HrvaŠko. Sekretar (1950-1953) in zatem predsedtdk CK NO HrvaŠke in predsednik Centralnega odbora Zveze študentov Jugoslavije (1953-1955). Od tedaj pa do 1. 1962 je bil predsednik CK NO Jugoslavije. Na 7, in 8. kongresu |e bil J^oJjen za člana CK ZKJ. Bttje čian IK CK ZK HrvaŠke (1962-1966), politični sekretar Mestnega komiteja ZK Zagreb, od 11966 pa sekretar Izvršnega komiteja CK ZKH vse do izbora v Izvršni bira predsedstva ZKJ na. 9. kongresu. Bil je tudi predsednik Komisije ZKJ za raz-vo| Zveze komimfetov. Je nosilec par-tizanske spomenice 1941 in več visokih odlikovanj. Simon Bizjak SIROKA CESTA V SVET Mednarodnopravna uveljavitev Slovenije bo težka - v vsej zapletenosti »odklaplanja« od Jugoslavije se postavlja vprašanje racionalnosti tega početja. Zlasti zaradi nevarnosti »napačnega« poteka scenarija v notranjem dogovarjanju med republikanru. V zunanji politiki bo vsekakor profitiral tisti del današnje Jugoslavije, ki bo pravno priznan za njenega naslednika. Z uspešnimi potezami pa zna takšna »okrnjena Jugos-lavija« prav lepo blokirati emancipacijske težnje Slovenije, Hrvaškc in morda še koga. V današnjem svetu si je brez članstva v OZN izredno težko zamisliti afirmacijo neke novonastale države (klasičen primer je Turška republika Vsklop t.i. sistemskih zakonov, ki jih slovenski parlament sprejema od samega začetka, sodi tudi zakon o zunanjih zadevah Republike Slovenije. Tega so obravnavali v odborth in vladi, sedaj pa čaka na dokončno revizijo izvršnega sveta. V skupščinske klopi bo prišel po sprejetju famoznega ustavnega dopolnila 99, s katerim bi se Slovenija odklopila do te mere, da bi bila po vsem sa mostoj na zu na n-ja politika nujno potrebna. Zakon je podoben avstrijskemu in italijanskemu, obravnava pa vse vidike zunanje politike, od ministrstev, predstavništev, načine im-cnovanja funkctonarjev v zunanjem mini-strstvu, ambasadorjev, predstavnikov... Osnutekzakona pa ne določa strateške us-meritve slovenske zunanje politike, ki je izhajala iz trikotnika predsedstvo- STRANKE 0 ZUNANJI POLITIKI severni Ciper), zlasti potrebno pa se zdi članstvo v povsem aktualni mednarodni situaciji: po pariški listini (KEVS), ki je konČala s hladno vojno v Evropi in revitalizacijo Varnostnega sveta OZN. Sicer obstajajo države, ki niso članiceOZN (Svica, obe Koreji, miniaturne evropske dežele), ki pa so že etablirane in vsebinsko tesno povezane z ostalim svetom. Prav to je tisto, kar Slovenija takoj ob potencialni odcepitvi »nujno« (kakor za koga) potrebuje: sodelovanje iz čisto življenjsko-pragmatičnih razlogov s specializiranimi agencijami OZN (npr. WPU, WMO) in z mednarodnimi finančnimi organizacijami (poleg GATT-a najpomembnejši IMF in IBRD), ki pa slovijo kot najkonzervativ-nejši v svetu in jih tnotijo kakršnekoli spremembe. Praksa pridobivanja članstva v tch organizacijah doslej odgovarja negativno na avtomatično sukccsijo v primerurazpadanekedržavealiodcepitve neke enote od nje. Foto: Borut Krajnc skupščina-zunanje ministrstvo. Dejstvo je, da se bo sa mosvoja slovenska zunanja politika težko postavila na lastne noge, če ne bo pridobila zunan-jepolitičnega inventarja, ki je sedaj v lasti zvezne države. Pogajanja o slovcnskem deležu bodo prav gotovo naporna. Končana pa naj bi bila do poletja, ko se bodo - po nepreverjenih podatkih -slovenski predstavniki v jugoslovanskih predstavništvih po svetu začeli vračati domov. Seveda če to ne bo v nasprotju s slovenskim nacionalnim interesom. Kratka turneja premiera Peterleta, finančnika Kranjca in zunanjika Rupla po državah Beneluksa in nekaterih in-stitucijah Evropske skupnosti je pokazala, da bo pot od razglasitve suverenosti do priznanja tega akta dolga in trnova. Verjet-no bodo zadnje ovire na tej poti konser-vativne trdnjave evropskih in svetovnih monetarnih institucij. Predstavniki slovcnskih političnih Glede na trenutne jugo-srbske interese pa je mogoče predvidevati zavore tudi s strani »okrnjene Jugoslavije«. OZN sicer nalašč ne obravnava držav s sporno med-narodnopravno subjektiviteto, zlasti ncrada pa se ukvarja z državami, katerih ozemlje je nejasno razmejeno. V tem primeru (kar se samih meja tiče) ima Slovenija nekoliko več možnosti od Hrvaške in morda BiH, saj bosta Srbija in Crna gora (kot ustanoviteljici in očitno tudi pravni naslednici Jugoslavije) prav gotovo postavljali pretenzije na del ozemlja (vzhodna Hercegovina, severovzhodna Bosna, zahodna Bosna s Krajino), vendar pa so v celoti tudi njene možnosti majhne. Zakaj? Za pesimiste: 1. Okrnjcna Jugoslavija doseže s pomočjo sovjetskih »hardlinerjev« veto SZ v Varnostnem svetu - prvi korak k sprejemu v OZN je namreč priporočilo VS OZN, v katerem pa ima petstalnihčlanic pravico do veta. Manj verjeten se zdi veto ZDA (kar je sicer odvisno od razmerja med lob-byji) oziroma Velike Britanije ali Francije (tradicionalno »prijateljstvo«, zlasti pa morda strah pred »verižno strank so nam povedali nekaj o tem, kakšna naj bi bila zunanjepolitična usmeritev Slovenije v prihodnjemobdob-ju: Zeleni Slovenije - ZS, Božo Flajšman: »Podrobneje o slovenski zunanjepolitični opredelitvi nismo razpravljali. Smo za samostojnost. Lahko bi rekli, da smo za nevtralnostSlovenije. Sodelovati bi morali z vsetni državami. Glede vojaškega povezovanja z drugimi državami je naše stlišče jasno. V prehodnem obdobju naj bi funkcijo vojske opravljala teritorialna obramba, potem pa naj bi Slovenija krenila po poti demilitarizacije, kar seveda izključuje vsakršno vojaško zunan-jepolitično povezovanje. Podobno je tudi naše stališče kar zadeva politično povezovanje. Slovenska kmečka zveza -ljudska stranka - SKZ-LS, Marjan Podobnik: »V stranki še nismo obravnavali vprašanja zunanjepolitične usmeritve s stališča temeljnega problema nevtralnosti oziroma pripadnosti. Naši člani imajo o tem različna mnenja. Trenut-no je v slovenski javnosti večinsko mnenje reakcijo«). Poleg tega torej, da pet velikih sil glasuje za, oz. da se glasovanja vzdrži, potrebuje Slovenija v VS devet glasov od petnajstih. Postavlja se vprašahje: kdo bo sestavljal VS v času slovenske prošnje za članstvo v OZN. Do kdaj si odcepljena slovenska država lahko privošči čakanje v pol-izolaciji (predpostavka je seveda, da bodo Slovenijo nekatere sosede in države a la Islandija priznale takoj oz. hitro)? 2. Priporočilo VS OZN se nato predloži na rednem zasedanjuGeneralneskupščine OZN, ki o pomembnejših zadevah odloča z dvotretjinsko večino? Ste realisti? ... Vzemite atlas v roke in pričnite šteti države, s katerimi je imela oz. ima SFRJ tradicionalno ugodne stike (zlasti nekatere neuvrščene),intistezmočnimicentrifugal-nimi silami, kibodo na namigBeograda (?) a priori proti separatističnim »pok-rajinam«. Ko/čeboste prišli do številke 53, vedite, da s sprejemom v OZN za lep Čiis* ne bo nič, oz. da se neodvisni balkartSki8 Švici za lep čas slabo piše. Slovenija se rta negativno razsodbo Generalne skupščine nima komu pritožiti. Za optimiste: Bo že kako! Malo bonnio * zategnili pasove in bla bla bla... Jugostavija bo postala konfederacija. •'¦'i; - ••• Iz treh razlogov se postavlja vprašanje racionalnosti totalne odcepitve Slovenije v prid nevtralni usmeritvi Slovenije. Ven-dar naslonitev na zahodni svet lahko pomeni tudi delno odpoved nevtralnosti. Slovenija se mora povezovati z vsemi državami, prioritetna naloga pa mora biti povezana z zahodno civilizacijo. Moram opozoriti, da so bile zadnje razprave v skupščini glede Zalivske vojne s strani opozicijskih strank bolj v potuho Sad-dhamu Huseinu in Iraku. Naša stranka v celoti podpira resolucijo Varnostnega sveta o takojšnjem umiku Iraka iz Kuvaj-ta.« Socialdemokratska stranka Slovenije - SDSS, Matjaž Sinkovec: »Podal bi opis us-meritve slovenske prihodnje zunanje politike, ki naj bi potekala v treh fazah. V prvi fazi, ki že traja od proglasitve neodvis-nosti, skušamo doseči razumevanje sveta za slovenske težnje in skušamo svetu razložiti, da bo prišlo do neodvisnosti Slovenije, in sicer tako, da bo Slovenija pos-tala subjekt mednarodnega prava. Druga faza se bo začela, ko bo Slovenija dosegla neodvisnost. Tedaj bo sledilo prizadevanje za priznanje Slovenije s strani drugih držav in vključevanje v mednarodne or-ganizacije. Pri tem ni nujno vztrajanje na članstvu, vsekakor pa si mora Slovenija od Jugoslavije: 1. zgoraj omenjene komplikacije; 2. čas: zaradi notranjih nasprotij je Jugoslavija padla z najboljše pozicije med ex-socialističnimi deželami na raven Sov-jetske zveze (in je le še pred Romunijo, Bolgarijo in Albanijo) - z malo dobre volje in odrekanja tako opevane suverenosti bi jugoslovanske republike (tako tudi Slovenija) pridobile na času, tako v odnosu do sodobnih evropskih integracij kot glede »stabilizacije« v očeh zahodnega kapitala. Morda bi bilo bolje, ko bi slovenska oblast namenila odvečno energijo v propagandno predstavljanje sončne dežele po elitnih managerskih revijah (Fortune, Forbes, Business VVeek ...), tako kot to prizadevati za statusne opazovalke oziroma specialnega gosta. V tretji fazi bomo poskušali utrditi samostojnost s sklepanjem mednarodnih pogodb s sosednjimi in drugimi državami, ter pris-topanjem k mednarodnim konvencijam, ki jih v prejšnjih dveh fazah še nismo mogli podpisati. Te pogodbe ustvarjajo večje moŽnosti za enakopravno sodelovanje. Naša stranka, čeprav je miroljubna, ne vztraja na nevtralnosti. Strinjamo se, da je diplomacija prijazno govoričenje, medtem ko za takšnitn govoričenjem diplomati pogosto tnahajo z gorjačo. V tej fazi, dokler se Slovenija ne vključi v mednarodni sis-tem, naša država potebuje tudi svojo obrambo. Tudi v poznejšem obdobju ne izključujemo vojaškega sodelovanja tudi na tnednarodnem področju, eventualno tudi v NATO paktu.« Socialistična stranka Slovenije - SSS, počne npr. Katalonija, in infiltrirala svoje Ijudi v zvezne institucije, zahtevala premestitev nekaterih organov in NBJ iz Beograda proti zahodu. 3. V sodobni Evropi poteka istočasno z integriranjem tudi proces vedno večje regionalizacije Evrope - regije pridobivajo vedno veČje pristojnosti in vedno večjo ekonomsko moč; zakaj plavati proti toku, zakaj rušiti, zakaj ne izkoristiti dejstva, da je bila Slovenija (sicer »le« kot regija) prva vzhodnoevropska dežela, ki se je zav-zemala za povezovanje celotne EvropeJ? Nekateri napovedujejo postopen razkroj sedanjih držav - zakaj torej ne izkoristiti| pionirstva in prehitevati (?) ostale!? I Seveda je ogromno drugih razlogov, kil govorijo v prid odcepitvi - nisem jih ponavljal, ker jih v glavnem poznate. Gre le za argumentiranje, ki je danes izrednc pomembno, čeprav je zanj morda ž« prepozno. Le včasih imam zajebar občutek, da mnogi slovenski politiki, ne U da ne vedo, kaj počno, ampak niti ne vedoj zakaj so tatn. Miodrag DjurdjevU Vojko Vovk: »Mi smo že sprejemal nekatera stališča in smo tudi predlagal republiškemu sekretariatu za zunanji zadeve, naj se ustanovi posebna skupina, ki naj bi se ukvarjala z odnosi v SFRJ. Ostat resor pa naj bi se ukvarjal z drugim državami, s poudarkom na evropskil državah. Ta nas predlog je sekretariat zi zunanje zadeve tudi sprejel. Kar zadevs Jugoslavijo, se zavzemamo za bilateraln« stike z republikami, ne pa z zveznimi or gani, ki so pod srbskim in vojaškim pritis kom. Ti pogovori naj bi potekali predvsen o ekonomskem sodelovanju. S takšnim pogovori smo že tudi začeli. Gre predvsen za plasman izdelkov na jugoslovansk< tržišče, skupne investicije in meddržavm pogodbe o vseh vrstah gospodarskegl sodelovanja. Legitimni predstavniki z\ takšne razgovore so republiška vodstva il ne zvezni organi. I Tudi v Evropi tnorajo pogovori potekafl na bilateralni ravni, ki pa jih moraj« opravljati parlamentarne delegacije. ! sosednimi državami oziroma državam srednje Evrope se moramo pogovarjat predvsetn o gospodarskih temah. Multi lateralni odnosi podlegajo birokratskin strukturam s konzervativno miselnostjo, k menijo, da se jugoslovanska kriza lahk< razrešiedino na ta način, da seohranieno na država. Obstajajo tri možnosti političnega statusa Slovenije: neuvrščenost, nevtralnost in pristop k NATO paktu. Naša stranka se zavzema za nevtralno politiko. Sporno pri tem je le to, da mora država, če hoče, da jo priznajo druge države, podati garancije, da se je sposobna braniti sama. Država, ki bi bila razorožena, je lahko žrtev Varšavskega pakta, s čimer se lahko meja med paktoma bolj približa. Torej natn gre v tem trenutku bolj za prizadevanje za nevtralnost. Nekateri tudi menijo, da bi btlo za Slovenijo najbolje, če bi se priklj učili NATO paktu. Vendar je vprašanje, če ima NATO pakt sploh kakšen interes, da bi sprejeli Slovenijo.« Stranka demokratične prenove - SDP, Vojko Vanišnik: »V SDP menimo, v skladu s projektom demilitarizacije, da je koncept stalne nevtralnosti Slovenije kot samostojne in suverene države tisti, ki bi bil zanjo najbolj ugoden. To pa zaradi razsežnosti, geografske lege Slovenije, števila prebivalcev in njenega neposred-nega okolja. Ta koncept bi nudil najboljšo možno varnost. Mislimo, da ne bi bilo nobene ovire, kar je pokazala tudi praksa drugih nevtralnih evropskih držav, da na ta način razvijamo odnose s tujimi državami, evropskimi državami, predvsem pa centralnoevropskimi skup-nostmi. Ni nobenega nasprotja med ev-ropsko integracijo in stalno nevtralnim političnim položajem Slovenije. Jasno je, da Slovenija s svojo oboroženo silo ne more igrati posebne vloge v ev-ropskem prostoru, ki se že tako ali tako na nek način relaksira. Status nevtralnosti omogoča, da nacionalne potenciale us-merimo v produktivne veje gospodarstva, ne pa v neproduktivno oboroževanje. Kar zadeva odnose z drugimi jugos-lovanskimi republikami, bi nanje morali gledati kot na odnose v sklopu Konference o evropski varnosti in sodelovanju. Kakorkoli se bo razdružitev končala, bo s temi državami potrebno razvijati povezave v duhu listin Evropske kon-ference o varnosti in sodelovanju. Sodelovanje bi moralo biti čim tesnejše. Ne izključujem tudi možnosti, da bo na Balkanu prišlo do dvostranskih ali večstranskih povezav in sporazumov, s čimerbi sodelovanje še bolj kvalitetno ok-repili. Takšen primer imamo danes v Skan-dinaviji, kjer države na več področjih skupaj nastopajo navzven. Skandinavian Airlines je že takšen primer, kjer gre za skupno prometno omrežje. In tako bi lahko bilo tudi na Balkanu. Ne pride pa v poštev, da bi Slovenija do balkanskih držav imela drugačne odnose, kotbi jih imela z drugimi evropskimi državami. Smo za čim tesnejše sodelovanje, kajti integracija Evrope bi moraia pospešiti tudi integracijo držav na Balkanu.« Slovenski krščanski demokrati - SKD, Peter Reberc: »V sedanji fazi slovenske zunanje politike je potrebno biti čim bolj ofenziven tako v jugošlovanskem prostoru kakor tudi v tujini. Predstaviti je treba željo in voljo, da se uresniči cilj: samostojna in suverena SLovenija, bodisi znotraj Jugos-lavije ali znotraj evropske integracije. Vojaškopovezovanjejestvar,okaterimora odločiti parlament Slovenska vojska bi v začetku morala pokazati voljnost braniti slovensko samostojnost, ne bi pa smela postati neka grožnja z orožjem. V stranki mislimo, da bi bilo treba dejansko začeti z razdruževanjem od Jugoslavije, ne pa da to samo predlagamo. Plebiscit daje za razdružitev dovolj pooblastil sedanji oblasti. Potrebno je najti razumno rešitev, ki mora upoštevati položaj Slovenije in njene ekonomske interese. Ne pričakujmo, da nas bo Evropa sprejela čez eno, dve ali tri leta, vendar se je na to treba pripravljati z uvajanjem evropskih standardov, zakonodaje. Postati moramo Evropa, ne da bi že bili v njej. Če bi Slovenija ostala v Jugoslaviji, bi morali na evropsko stvar-nost še dolgo čakati. Z drugimi jugos-lovanskimi republikami je treba najti skupne možnosti za bodoče sodelovanje.« Slovenska demokratična zveza - SDZ, Ditnitrij Rupel: »Kar zadeva nevtralnost oziroma pripadnost Slpvenije kakšni vojaški ali politični zvezi, je odgovor ta, da se bo Slovenija lahko vsaj v daljši perspek-tivi vključila v Evropsko skupnost. Ev-ropska skupnost je simetrična konstitucija, kar zadeva področja obrambe, zunanje politike in monetarnega sistema. Če hoČe biti Slovenija del Evropske skupnosti, bo morala upoštevati enake pogoje kot ji upoštevajo druge članice. Narava odnosov z drugimi jugos-lovanskimi republikami oziroma državami bo odvisna od dogovora oziroma rezultata pogajanj, ki tečejo v teh tednih oziroma mesecih. Lahko, da bo imela Slovenija z drugimi jugoslovanskimi državami različne odnose: tesnejše, kon-federalne npr. s Hrvaško, manj tesne pa recimo s Srbijo ali Črno goro. V vsakem primeru bo v prihodnjem obdobju Slovenija postavila lasten zunanjepolitični sistem, kar pomeni, da se bo do drugih držav vedla v skladu s svojimi nacional-nimi interesi.« Liberalno-demokratskastranka: "Kar zadeva politike do drugih jugos-lovanskih republik (držav) smo prepričani, da je mogoče mednacionalne probleme na Balkanu rešiti samo s pogajanji; ker je v našem globokem inter-esu, da se ti problemi rešijo, saj Slovenija ne more živeti z državljansko vojno ob njenih mejah, bomo sodelovali z vsemi tistimi političninu silami v Jugoslaviji, ki se bodo zavzemale za dialog, strpnost in kompromis, ne glede na njihovo politično usmeritev. Zavzemali se bomo za Evropo regij in ne Evropo narodov - držav, t.j. za tako Evropo, v kateri lokalne avtonomije ne bodo avtonomije znotraj nacionalnih držav, ampak avtonomije znotraj Evrope. Do uresničitvetega cilja bi po našem mnen-ju Republika Slovenija morala voditi nevtralističnozunanjo politiko kotpolitiko podpiranja vseh pobud za miroljubno reŠevanje spornih situacij in politiko nepovezovanja v mednarodne or-ganizacije pretežno vojaške narave. Na pragmatično operativni ravni se zav-zemamo za tako mednarodno politično angažiranje, ki bo v prvi vrsti podpiralo vključevanje Slovenije v mednarodne ekonomske oz. ustrezne mednarodne or-ganizacije z ekonomsko vsebino (ES in EFTA). Kar zadeva tnednarodnih strankarskih povezav lahko rečemo, da se LDS povezuje predvsem z liberalnimi strankami, njen cilj pa je polnopravno članstvo v Liberalni internacionali. Goran Novkovič Branko Čakarmiš SLOVENCI ODHAJAJO ČASTNO IN POŠTENO TRIBUNA: Kako reagiraš, ko te ob-sojajo, da si anti- Srb? KADIČ: Ne vem, od koga si to slišal, vendar ti bom kljub vsemu povedal naslednje. Zdi se, da so v svetu, z izjemo Črnogorcev in nekaj Rusov, vsi nasprotniki srbskih inter-esov: Hrvati, Slovenci, Šiptari, Mus-limani, Makedonci, Američani, Evropski parlament... TRIBUNA: V predvolilni kampanji si govoril, da bo tvoja stranka dobila pet do sedem odstotkov glasov, dobili pa ste komajda dva odstotka... KADIČ: Takrat sem menil, da so naš maksimum lahko štirje poslanci v par-lamentu, danes pa imamo dva. Vendar sem pod pritiski nekaterih v stranki zavestno šel v višje zahteve, in začel uporabljati tezo o petih do sedmih odstotkih. To je bila, skratka, nekakšna politično-taktična poteza. TRIBUNA: So bili volilni rezultati v BiH zate presenečenje? KADIČ: Da. Nacionalne stranke so dobile preveč glasov, kar ni dobro niti za njih niti za Bosno. Za njih ni dobro zato, ker objektivno niso toliko vredne in ne morejo prenašati takega bremena. Če pa so že sposobne, potem to počnejo s pozicije sile:"Kaj hočete, ali ne vidite, koliko glasov smo dobili!" Seveda ni dobro niti to, da je opozicija šibka. Koliko je nova bosenska skupščina neučinkovita, vidimo po tem, da je na prvih treh zasedanjih uspela sprejeti samo Odlok o višini pavšalnega denar-nega nadomesttila za poslance v Skupščini. In nič več, saj se stranke, predvsem večinske, ne morejo dogovoriti niti o tem, v kateri državi živijo. TRIBUNA: Tvoja stranka je predlagala, naj bi se valitve v BiH ponovile čez dve leti. Koliko je ta predlog realen ? KADIČ: ZSM -DZ je dva meseca pred volitvami dala pobudo, po kateri naj bi se volitve v BiH ponovile čez dve leti. To pobudo so podpisale vse ključne politične stranke razen Srbske demok-ratske stranke. Dokument daje danes svojevrstno moralno in politično ob-vezo tem strankam, in mi ga bomo, ko bo prišel čas za njegovo aktualizacijo, predstavili javnosti. Lahko se celo zgodi, da bodo vladajoče stranke pripeljale same sebe v takšne razmere, v katerih bodo volitve potrebne še pred tem rokom. Kasim Kadič (30), politolog in predsednik Zveze socialis-tične mladine - Demokratične zveze BIH, je že več let v vrhu bosenske politike in to kljub temu, da s svojimi javnimi nastopi pogosto zadeva v glavo. Kadič je na primer imel jajca in je včasu knlminacije antibirokratske revohicije dejal neka terim politikom, da "Bosna ne rabi politične ad-vokate Slobodana Miloševiča." Med dntgim je tudi napadel Mirka Ostojiča, prosrbsko usmerjenega bosenskega politika, ki je "uspel" z izjavo: "Dovolj nam je alpske glasbe". Pri tem je seveda mislil na glasbo, ki prihaja iz Slovenije. Poleg Miihameda Filipoviča, podpredsednika Muslimanske bošnjaške organizacicje, je Rasim Kiuiič najglasnejši poslanec v novi, večstrankarski bosenski skupščini. TRIBUNA: Zakaj Srbska demok-ratska stranka vaše iniciative ni pod-pisala? KADIČ: Njihovi argumenti so precej neprepričljivi, gredo pa v to smer, da nimamo pravice prejudicirati nikogaršnjo voljo... V SDS obstaja nekaj, čemur bi lahko rekli super-kontrola, to je dodatna mera pazljivosti pri vseh reČeh. TRIBUNA: Meniš, daje SDS najmočnejša-politična stranka v Bosni, neglede na to, da so Muslimani dobili večglasov? KADIČ: Po večini političnih analiz bi lahko tako sklepali. Vendar obstaja zaradi primerjave dejstvo, da so ameriški državljani v svetu najbolj varni, pa čeprav je nanje izpeljanih največ atentatov. To pa zato, ker Amerika v vsakem trenutku skrbi o svojih državljanih, kjerkoli so že, in vsakršno ogroženost svojih državljano ocenjuje kot ogroženost vitalnih ameriških interesov. Nekaj podobnega je tudi s Srbi in njihovo matično državo. Poleg tega ne gre zanemarjati niti velike številčne premoči Srbov v Jugoslaviji niti zgodovinski aspekt komunizma in odstotkovne udeležbe v NOB in delitve funkcij po vojni. Menim, da ima teza o SDS kot najmočnejši stranki v Bosni zgodovinsko utemeljitev. Zgodovina je namreč pokazala, da obstaja kon-tinuiteta t.i. enotnih srbskih interesov, ki jih ne bi smeli zanemarjati. TRIBUNA: Zakaj je potemtakem Srbska demokratska stranka v Bosni še pred volit-vami oblikovala Srbski narodni svet? KADIC: Srbski narodni,svet so us-tanovili nekaj mesec pred volitvami, ko so bili volilni rezultati še neznanka. To je zelo pomembno dejstvo, ki kaže na realne namere ustanoviteljev. V času, ko je bila stranka regularno registrirana in pripravljena na volitve, je oblikovanje SNS pomenilo le poskus zamenjave demokracije za srbske in-stitucije in nezaupanje demokraciji, če bi na volitvah pogoreli. Mi smo torej šele danes izvedeli za prave vzroke us-tanovitve SNS. Na istih načelih bi morali svoj svet oblikovati tudi komunisti, saj so na volitvah pogoreli... TRIBUNA: Preidiva k fugoslaviji - če kaj takega sploh še obstaja. Je to dokončno satno šefantont? KADIČ: Za Jugoslavijo so stvari končane. To, kar imamoi danes, je samo tehnična izvedba. To je zadnjih pet minut, v katerih je treba rezultat popraviti ali pa ga vsaj obdržati. Kris-talno jasno je, da Jugoslavija ne obstaja. Zvezne istitucije formalno sicer obstajajo, ne zaradi zavesti o nujnosti njihovega obstoja, temveč zato, ker jih nihče ne želi zapustiti. S tem bi v morebitnih mednarodnih sporih iz-gubil pozicije. Govori se o tem, da se Slovenija, Hrvaška, Makedonija.. lahko od Jugoslavije odcepijo, kar je zelo neprimerna uporaba pojmov. Zame je natančna varianta na primer: Slovenija se lahko odcepi od ostanka Jugoslavije in ne od Jugoslavije. To je zelo pomembna (terminološka) reč, na katero se pozablja. Kajti če govorimo, da se ta in oni lahko odcepi od Jugos-lavije, potem se postavlja vprašanje, kaj Jugoslavija sploh je? Ali potem Jugos-lavijo lahko imenujemo, tako kot je v javnosti postalo popularno, Srbos-lavijo, veliko Srbijo ali morda koalicijo Srbov in Hrvatov. TRIBUNA: Kako pa komentiraš poteze slovenskega vodstva? KADIČ: Menim, da so njihove poteze častne in poštene. Enostavno povedano, Slovenci do konca upoštevajo princip nacionalne države injemljejo zaščito lastnih, nacionalnih interesov povsem zares. Bistvo slovenskega razdruževanja je zav-zemanje za politiko čistih računov. V primeru slovenskega odhoda bi bila škoda večja za ostanek države, čeprav tudi samim Slovencem ne bi bilo lahko. Največja škoda pa bi bila v tem, ker bi ostanek Jugoslavije izgubil motor demokracije, ekonomskega in drugega razvoja, ker je vse to očitno prihajalo prek Slovenije. In končno, odhod Slovenije in takšne Jugoslavije bi v mnogočem zrušil relativno zbalan-sirano nacionalno ravnotežje. TRIBUNA: S tem bi Bosanci izgubili dva milijona zaveznikov... KADIČ: Ni nujno, da so Slovenci vedno zavezniki in oni drugi vedno nasprotniki. Krhanje 45 let grajenega nacionalnega ravnovesja lahko pripelje do nepredviljivih posledic. Povsem je gotovo, da bo v vsaki izmed teh variant na najslabšem prav Bosna. Kot vedno. In kaj tu moremo... TRIBUNA: V takšnih pogovorih se armadi ni moč izogniti. Ali pa se armada nas ne tnore izogniti? KADIC: Tako kot povsod po svetu, se tudi pri nas uporablja argument ar-made, ko so razmere zapletene. JLA se trudi pokazati jugoslovanski značaj, vendar nima možnosti. Ona definitiv-no ni jugoslovanska niti ljudska, vprašanje pa je, če je sploh armada. Sporočilo Politične uprave SSNO je eklatanten dokaz, da armada želi politično disciplinirati vse tiste, ki ne menijo, da je socializem (komunizem) osnova za prihodnost Jugoslavije. Ar-mada se je postavila v vlogo končnega razsodnika političnih razmer v Jugos-laviji. S tem je hotela povedati, da so vsi pogovori o prihodnosti Jugos-lavije iluzorni, saj JLA ne misli tako. JLAni jugoslovanska tudi zato, ker se je opredelila za koncept, ki je propadel na volitvah v štirih od šestih federalnih enotah. Glej, v štirih federalnih enotah se ne zavzemajo za socializem(komunizem). Kako lahko potemaramada (kijo plačujejo tudi te štiri federalne enote) propagira to op-cijo? Namesto da bi aramada lepo čakala v vojašnicah, izpostavlja politične račune in s tem odločilno vpliva na politične razmere v državi. V svetu obstajajo vojaški udari, spori med političnimi elitami in vojaškimi vrhovi. To je normalno. Pri nas pa je situacija drugačna. Predsedstvo SFRJ je namreč kot vrhovni komandant dalo vedeti, da so vse politične opcije enakopravne. Armade, vsaj zdi se tako, to ne zadeva, saj preferira federalno in socialitično ureditev. Vojska s tem uhaja kontroli vrhov-nega komandanta in vzpostavlja temelje za morebitno intervencijo v neposlušnih republikah. To je zame največja nevarnost za prihodnost Jugoslavije. TRIBUNA: Vrhunec spora tned armado in Hrvaško je za natni. Kje je po tvoje bistvo tega spora? KADIC: S predpostavko, da je vse tisto, kar je bilo o aferi orožje ob-javljano, točno, potem se zastavljajo naslednja vprašanja: kako to, da nismo nikoli videli filma o ubijanju 74 Siptarjev na Kosovu? Zakaj nismo dobili filma o načinu organiziranja mitingov v Srbiji in poskusov or-ganiziranja le-teh v Bosni? Zakaj nismo dobili filma o zaustavitvi vagona orožja v Kninu...? To je politika sile. Podobno izvajajo tudi Američani v svetu s selektivnim pris-topom k določenim problemom: tu bomo, tam ne bomo udarili, tu lahko, tam ne smemo udariti. TRIBUNA: Končno, ali obstajajo možnosti, da bi Srbi živeli v eni državi, tako kot to izrecno želi Slobodan MiloŠevič. Seveda v primeru razpada Jugoslavije? KADIČ: To je morda povsem logična zahteva, le da je v pozitivnem smislu Miloševič zamudil za kakih 200 let. Danes lahko ta Miloševičeva zahteva povzroči velike konflikte v Jugos-laviji. Nemci so šli dvakrat v svetovno vojno, da bi živeli v enotni državi, pa so obe vojni izgubili. Hajrudin Redžovič Fotodokumentacija Dela KOŠTUNICA: Demokratska stranka, kar je vidno iz njenega imena, se zavzema za vzpostavitev demokratične ureditve v Jugoslaviji. Vendar glede na razmere, v katerih deluje, ta naloga ni nič kaj enostav-na. Nekateri menijo, da je naloga Demok-ratske stranke širjenje svojih idej. Tako bo dobila glasove volilcev in z močjo ar-gumentov, ne pa z argumenti moči, kot to počenja zdajšnja oblast, prišla na čelo političnega življenja v Srbiji. Naloga stranke je pravzaprav najprej ustvariti pogoje, v katerih bi bila vladna politika stalna pod kritično lupo opozicije. S tem bi samo vlado primorali, da bi bila odgovor-na, kar za sedanjo ne morem trditi. Naša stranka, kar smo od začetka poudarjali, je bila ustanovljena ne glede nasvoje realne možnosti v bližnji prihodnosti. Bili smo trtdno prepričani, da bo naša ustanovitev prispevala k hitrejšemu vzpostavljanju demokratičnega večstrankarskega sistema z močno opozicijo. Vendar stvari ne gredo ravno gladko. TRIBUNA: Večstrankarski parlament je že oblikauan. Kaj bi se moralo potemtakem še zgoditi, da bi prišlo do resnejših sprememb v smeri, ki stejo nakazali? KOŠTUNICA: V skupščini je treba sprejeti sveženj političnih zakonov, ki se jim je oblast do sedaj uspešno izogibala. Gre namreč za zakone o tisku, zborovanjih, dr. Vojislav Koštunica, podpredsednik Demokratske stranke DEMOKRATI ODPIRAMO VRATA V EVROPO 47 - letni dr. Vojislav Koštunicaje na beograjskipravnifakulteti diplomiral leta 1974, kjer je tudi delal kot asistent. Zaradi podpisa peticije, s katero so zahtevali izpustitev profesorja Mihajla Djuriča, so ga tega leta razglasili za moralno-politično neprimernega ter ga vrgli sfakultete. Danes dela v pravem "azilu za moralno-politično neprimerne"'; je znanstveni sodelavec Centra za ftlozofijo in družbeno teorijo Inštituta političnih ved. V številnih znanstevnih časopisihje objavil vrsto pomembnih študij o organizaciji političnih strank in opoziciji, leta 1977paje izdal knjigo Politični sistem kapitalizma in opozicija. Z dr. Kosto Cavoškim, političnim sotrpinom, s katerim stasev okviru Demokratske stranke nedavno razšla, je leta 1983 izdal knjigo Strankarski pluralizem ali monizem. Koštunicaje danes eden od podpredsednikov Demokratske stranke in poslanec v Narodni skupščini Srbije. Tako lahko kompetentno oceni novo večstrankarsko življenje v srbskem parlamentu in izven njega. volitvah, združevanju... Ti zakoni naj bi omogočali, da se vse te pravice, ki so za normalno demokratično državo normalne, izkoriščajo brez kakršnega koli predhod-nega dovoljevanja in dosedanjega obvez-nega pogojevanja po t.i. sistemu prijave. Ko gre za državne sisteme množičnih komunikacij, radio in televizijo, bi jih morali uporabljati na takšen način, ki bi omogočal njihovo neodvisnost v razmerju do javne oblasti, in hkrati omogočal prezentiranje različnih političnih prepričanj in usmeritev. Potrebno je še posebej z zakonom urediti vire in načine financiranjapoKtičnihstrank,karvključuje tudi vprašanje redistribucije sredstev, ki so jih Socialistična stranka in njeni derivati samovoljno vzeli in si jih med seboj raz-delili. TRIBUNA: Za zakon o tiskuje očitno, da bodo srbski socialisti in opozicija našli najmanj skup-nih točk. Ali je morda to tudi eden izmed raz~ logov, zaradi katerega so bo Demokratska stranka pridružila Srbskemu gibanju obnove, ki bo devetega marca priredil veliko protestno zborovanje? Povod pa je nekorektno infor-miranje, predvsem beograjske televizije... KOŠTUNICA: Glavni odbor Demok-ratske stranke je takšno odločitev sprejel iz več razlogov. Najprej gre za solidarnost s Srbskim gibanjem obnove, ki ga stalno napadajo v tisku in, žal, tudi v skupščinski dvorani. V skupščini napadajo tudi druge stranke. Dodati je treba tudi nekaj televizijskih oddaj, ki so dokončno prispevale k temu, da smo se odločili za kombinacijo parlatnentarnega in izvenpar-lamentarnega delovanja, ko gre za opozicijske stranke nasploh in ne samo za Detnokratsko stranko. Predstavniki opozicije bodo poleg javnih protestov v skupščini organizirali torej tudi protestno zborovanje pred beograjsko telezivijo. Mimogrede, Demokratsko stranko lahko označimo za pionirja v takšnem delovanju. Gotovo se spominjate obračun vodij Demokratske stranke s policije lanskega junija, ko je bil pred beograjsko televizijo podoben protest. Tudi to je eden izmed razlogov, zakaj podpiramo pobudo SGO. Moram poudariti, da nas žalosti dejstvo, da se poročanje iz skupščime ni prav nič spremenilo in to kljub temu, da so za nami večstrankarske volitve in ima opozicija nemajhno število sedežev v parlamentu. Lahko rečetno, da se je poročanje v primer-javi s tistim z volitev celo poslabšalo. To je motiviralo tudi druge stranke, ki se nam bodo devetega marca pridružile. Podpora je že prišla iz Narodne ktnečke stranke, valjevske Liberalne stranke, Nove demok-racije - Gibanja za Srbijo, ki ga vodi bivši predsednik srbskega izvršnega sveta Duško Mihajlovič ( njega režimski tisk napada vsakodnevno ) kot tudi Zveze reformnih sil Jugoslavije. TRIBUNA: AH lahko pričakujemo, da boste ponovno vzpostavili skupno opozitijskofronto, tako kotje bilo pred decembrskimi volitvami? KOŠTUNICA: Organizacija napoveda-nega zborovanja pomeni prav to. Takšna odločitev temelji pravzaprav na oceni, da v sami skupščini ne obstajajo pogoji, v katerih bi lahko utemeljene zahteve opozicije prodrle v javnost. Za to se je treba zahvaliti predvsem beograjski televiziji. Sicer pa so opozicijski poslanci v skupščini soočeni z dvema vrstama blokad. Prva je sama glasovalnablokada,blokada socialis-tične večine, ki skorajda vsakič, brez utemeljitve, zavračajo dobronamerne pobude opozicijskih poslancev. Nasprot-nega ne bi mogel trditi. Še več: poslanci opozicije so podprli kopico pozitivnih pobud, ki so prišle iz vrst vladajoče stranke. Druga blokada, s katero se srečujemo, je bolj nevarna, in je vzrok protestnega zborovanja. Gre za informacijsko blokado. Želim dodati, da je Demok-ratska stranka pobudi SGO dodala še predlog, ki je bil ak-tualen v obdobju pred volit-vami. To je, da bi vsi člani naše ^ stranke, kot tudi dobronamerni in demokratsko usmerjeni državljani Srbije, prenehali s plačevanjem televizijske naročnine enopartijski in enoumni televiziji Beograd. To naj bi zadržali vse dotlej, dokler se razmere v televizijski hiši ne bi spremenile in bi ta popolno in pošteno informirala gledalce. TRIBUNA: Srbijo je torej težko popeljati v moderno Evropo. Ima potemtakem možnosti, da vanjo vstopi na repu Jugoslavije? Če se ta dirani, seveda? KOŠTUNICA: Na vaše vprašanje bi lahko odgovoril precej enostavno: vsi v Jugos-laviji smo.v praktičnem smislu soočeni s številnimi težavami. Jugoslavija se lahko moderniEvropi približa samo tako, če pot, ki ji jo je pol stoletja vsiljevala vladajoča stranka, odločno zavrže. To je težko, kljub temu, da so za natni demokratične in večstrankarske volitve. Starih navad se očitno vsi počasi otresamo. GLoboko so ukoreninjene v zavesti ljudi, ne glede na to, ali so v Sloveniji ali Srbiji... S potjo v Evropo razumempredvsemrazmahgospodarskih svoboščin in podjetništva, uravnotežene instrumente socialne pravičnosti, odsot-nost vsakršnega ideološkega in političnega diktata in monopola, samoumevnost področja temeljnih svoboščin, vzgajanje duha nacionalne tolerantnosti namesto nacionalnega sovraštva. Kar pa je lahko in težko hkrati. TRIBUNA: Priče smo, da so se tudi druge vzhodnoevropske države soočale s podobnimi teza.va.mi kot mi v obvladovanju večstrankarskega življenja. Naše težave so oplemenitene z obveznimi nacionalnimi vprašanji. Kako jih obvladati? KOŠTUNICA: Tudi v teh državah so predstavnik vladajočih držav v začatku zavračali vsako obliko dogovorov, zanimivo pa je, da so zavračali dogovore o temeljnih zakonih, ki naj bi jih sprejela tudi Srbija. In zanimivo, predvsem zakon o tisku. Zaradi monopola nad informiran-jem, na to se žal moram stalno vračati, so volilni rezultati v Srbiji takšni, kakršni so. Toda od zadnje ekipe socialistov, ki se je pojavila pred volitvami na svoji televiziji, je bil izbran samo en poslanec. To nas hkrati tolaži in prepričuje o velikanskem pomenu medijev. Ce se vrnem k vašemu vprašanju. V naši državi kljub vsemu prihaja do nekaterih premikov. Moram povedati, da slovenska oblast hitreje in res-neje popušča opoziciji, kotto počne srbska. To odpira pota demokraciji in frakcije komunistične stranke lahko kvečjemu samo začasno zaustavijo demokratične procese, ki so neizbežni. Čas ni na njihovi strani, je pa tudi proti nekaterim izrazito nacionalističnim strankam v državi. Ev-ropa tega ne želi. Verjetno bo minila tudi ta nacionalistična evforija, ki je zajela vse po malem in hitro bomo spoznali, kaj so prave reči. Če niČ drugega, nas bo življenje k temu prisililo. TRIBUNA: Kaj bo Demokratska stranka prispevala k temu, da bo naša pot v Evropo hitrejša? KOŠTUNICA: Poleg političnih svoboščin, pri katerih vztrajamo od samega začetka, smo se in se za vzema mo za trdno varovanje osebnih svoboščin. Smo za koncepcijo demokratičnega federalizma, seveda pod pogojem, da jo sprej-mejo vsi narodi, živeči v Jugos-laviji. Izhajamo iz tega, da je narodno vprašanje predvsetn demokratsko vprašanje. Ko gre za družbeno-ekonomsko sfero, se demokrati zavzemamo za tržno gospodarstvo in svobodno podjetništvo, ker lahko samo to omogoči primerno blagostanje in dejansko izrabo socialnih in ekonomskih pravic, proklamiranih v različnih programih. Prav tako skušamo v stranki rešiti nekaj povsem življenjskih vprašanj: gre za zaščito okolja, ukinitev ideološkega in političnega značaja vojske, ideološkega in partijskega znašaja Službe državne var-nosti, položaj Srbov v diaspori, manjšine v sosednjih državah. Logično je torej, da bomo na dnevni red postavili tudi vprašanje zunanje politike. Ta v nobenem primeru ne bi smeli biti podobna zdajšnji. Če v vsem tem uspemo, bodo vrata v Ev-ropo na stežaj odprta. Aleksandar Cotrič miGATOR Ponedeljek, 14.00 Težko pričakovani Camel trophy po Kuvajtskem pesku $e J* kondno pričel. Žal p& so novice o prvih etapnih zmagovalcih nadvse skope. Za razliko od edine tovrstno primerijive priredltve v Normandiji, Francija, (petnajst let po ttomu newyor$ke borze), koračnice y deželi naftr>©ga zaliva parafetno sprernlja $0 infor-mativno propagandna poezija. In kakršnakoli blokada le-te bi (bo) pomenHa: prvič; slow motlon na borzah (tako bodo za pravo brzino skrbeli roboti prl montaži teh repiayav), drugič; tako bomo gledali burleske o od dolgočasja umirajočih brookerjev, tretjič; medtem bo Camei trophy že v tisti fazi, da bo Radio Bagdad od-dajal v angfeščini {uredniška čistka bo bolj elegantna kot na RTV*ju>> in Č0MJ6; minil bo ne vem kateri...ponedeljek. In zopet bodo v skupSčini sprejeli kakšno zgodovinsko varianto deklaracije o odcepitvi. Res je, da papir marsikaj prenese, toda prav nerodno mf je, ko smo 90 že tolikokrat osamosvojili, odcepill ali razdružlll, da ne vem več, če se je še varno imenovati Krajnc. Namreč, če ti že kak&en zlobnež prilepi rimo Domobranc, si apriori bel. \n 6« si bel, ne moreš biti več črna ovca. Gledaito v kontakstu patriotskega enoumja, to ni slabo, je pa hudiČ, ko te nad vse belega ožge sonce. Takrat sl, bog ne daj, rdet. Ko ta boleča neprijetnost ventiarie porjavi, nlsl zagorel macho, ampak konverttt. Ponedeljek, 14.47 In kaj ti preostane drugega, kot da se priključiš mladfm socialdemokratom, ki ti bodo z veseljem dali kakšno operativno nalogo. Na primer, tisočkrat napisati slogan: nS vlade, kj ne bl skrbela za m\ad6. Ko nekoHko odrasteš, postaneš pravi socialdemokrat. In takrat dobiš zaupno nalogo: v skupšČini sediš na WC-ju in prisluškuješ, kako urinirajo novinarke. Če so s Televizije in vso stvar dokaj hitro opravfjo, ti je lahko jasno, da imajo podvezice. Nekaj pa ftm manjka. V p/imoru, da svoje žrtve ne vidiš, sHšiS pa, kako si od-penja kavbojke in kolne na račun preslabe svetlobe, veš, da je to najlepša totoreporterka Mladine. In tako naprej. Dokler ti ne zrase brada in si mistiš, da si cool kot Peterie. Ponedeljek, 15.30 V najslabšem primeru se lahko naročiš na eno od avtomoto revij in spremljaž Camel Trophy, kajti jasno je, da se CNN-ove reportaže predvsem v načinu režije maestra Schvvartzkopfa bistveno ne razlikujejo od mojstrovtn, ki jih je svojčas počel njegov stanovskj kolega Goebels. Bitka za ranjence pa je 20 druga §torija. Bojan Krajnc SADAM HUSEIN Kje so vzroki, da se je vojaški odpor Iraka tako naglo zlomil in je še včeraj prepotentni Sadam Husein pohlevno pristal na vseh dvanajst resolucij Varnostnega sveta? Eden je gotovo v podcenjevanju vojaške moči zavezniških sil, ki so ubrale povsem drugačno strategijo kotjojeiraški samodržec pričakoval. Na začetku je protiiraška koalicija povsem onesposobila Sadampvo protiletalsko obrambo ter se kasneje spretno izognila frontalnemu spopadu. Drugi vzrok je v zmotni Huseinovi oceni, da mu bodo "bratske" arabske države priskočile na pomoč. Zgodilo se je prav nasprotno: prekanjenim arabskim sosedom je bilo veliko več do likvidacije nevarnega tekmeca Huseina kot pa do moralnega zadovoljstva, ki bi ga množicam prineslo zoperstavljenje Amerikancem. In še tretji pomemben vzrok: Bushu je uspelo obrzdati Izraelce, da z nepremišljenim maščevanjem za obstreljevanje s scudi niso razbili zavezniške enotnosti. Nemalokdo je bil presenečen, ko se je zavezniški vojaški stroj zaustavil le 80 kilometrov od Bagdada, potem ko ni bilo praktično nobene ovire več, da bi ga sile koalicije brez težav zavzele in učinkovito obračunale s tamkajšnjim režimom. S to potezo je predsednik Bush pokazal spoštovanja vredno modrost, ki bo zahodnemu svetu dol-goročno prinesla veliko večje koristi kot bi jih morebitna hajka za Huseinom. Noben Arabec ne bi mogel biti zadovoljen ob pogledu na ameriške vojake, ki se šopirijo sredi Bagdada. Arabski zavezniki bi utegnili zapustiti koalicijo, s čimer bi se ameriški dostop do nafte zmanjšal. Sedanji razplet pa odpira možnosti nezadovoljnim Huseinovim generalom ter strankarskim rivalom, da spodnesejo neuspešnega diktatorja. Bush na to gotovo računa. Sedaj so na vrsti diplomacija in multinacionalke. Slednje bodo resnične zmagovalke Zalivske vojne, kajti obnova iraške, kuvajtske in iibanonske infrastrukture jim bo prinesla dobičke, merljive v stotinah milijard dolarjev. Kar se nove bližnjevzhodne ureditve tiče, bo glavno be-sedo nedvomno imele ZDA, upoštevati pa bo treba tudi interese Evropske gospodarske skupnosti ter vse močnejšega in nekoliko "prijaznejšega" Irana. Največ spekulacij je okoli vprašanja, kako bo Pax Americana poskrbel za bližnjevzhodna krizna žarišča. "Kratko" bodo potegnili Izraelci, ki bodo zaradi ameriškega prijateljevan-ja s Sirci, Egipčani in Saudijci ob mnoge privilegije. Pales-tinci, čeprav so stavili v vojni na napačnega konja, bodo še vedno v središču pozornosti. Ameriško - sirske sim-patije utegnejo ugodno vplivati na ponoven razcvet Libanona. In nenazadnje - kakšna drobtina bi lahko padla z mize tudi za nesrečne Kurde, ki jih je svetovna politika neupravičeno postavila na margino dogajanja. Matjaž Šuen PREDVOLILNI POKER Medtem ko se vojna za Kuvajt sredi puščavskega peska preveša vsvojo sklepno fazo (medtem ko to berete, je je morda že konec), je hriboviti Balkan dobil svoj epicenter v Albaniji. Od lanske pomladi pretresajo to južnjaško eksoto udarni sunki sprememb in nekdaj čvrsta trdnjava orlov stoji sedaj le na razmajanih političnih temeljih. Prišel je čas, ko se močno majejo ministrski fotelji in padajo glave -zaenkrat samo tiste na spomenikih - do"31. marca pa se lahko zgodi še marsikaj. Do tedaj se je albanski predsednik očitno odlodl, da bo s svojo taktiko strogo nadzorovanih sprememb obvladoval položaj, pačeprav na dan volitev vTirani ne bo stal noben spomenik več. Ramiz Alija namreč težko skriva prepričanje, da bo partija ostala na oblasti tudi po volitvah. Ocene najmočnejše opozicijske sile Demokratske stranke so, da bodo na volitvah dobili tretjino poslanskih mest, marsikaj pa se da sklepati tudi iz aktualnega političnega dogajanja. Kajti albanska vlada se, kot vse kaže, poleg predvolilne kampanije zelo spretno udeležuje tudi tiste za pomoč pri odhodu nelojalnih iz svoje domovine. V zadnjem času so se namrečzelo olajšale včasih težke proceduralne muke za pridobitev potnega lista, bolj odprte so tudi albanske meje, posebej njena južna, ki odpira prehod v Grčijo. Posledica je množica albanskih državljanov predvsem grškega porekla, ki so zbežali ali pa legalno prestopili albansko mejo in poiskali zatočišče v Grčiji. Tako je do Mitsotakisovega obiska v Tirani v Grčijo pribežalo že okrog 6.000 Albancev - potencialnih volilcev opozicije. Toda, tudi če bi se uresničil ta najbolj pesimistični scenarij in bi komunisti preživeli tudi prve demokratične večstrankarske volitve, je skoraj nemogoče, da bi še lahko zaustavili proces spreminjanja. Iz današnje perspektive si je težko predstavljati, da bi se katerakoli država vrnila v »zlate čase stalinizma« posebej, če se je od njih odtrgalo tako počasi in s takšnimi napori, kot je to storilo in še vedno počne albansko Ijudstvo. Verjetno se je bolj kot obuditve nekdanjega monolitnega par-tijskega sistema treba bati reprize romunske anarhije po padcu Ceausescuja. Voditelj albanske opozicije Gramoz Pashko je sicer ob neki priložnosti dejal, da albanska stvarnost izključuje romunski scenarij. Opozicija v tem primeru pametno ravna, ko vztraja pri depolitizaciji vojske, policije in pravosodja. Kajti če se bo vmešala vojska, ni izključeno, dabopostalSkenderbegovtngtakokrvav, kot je bilsvoje čase kitajski Tiananmen. Menda pa so se tudiAlbanci vsaj iz komunistične zgodovine vsaj nekaj naučili in ne bodo ponavljali tujih napak. Zgodilo se je še marsikaj, kar daje upanje v drugačno Albanijo in morda dokazuje, da so spremembe, čeprav zaenkrat še strogo nadzorovane, nepovraten proces. Na ulicah Tirane se je pojavila prvaštevilkačasopisa Rilindjademokratika- glasilo Demokratske stranke. V časopisu je bil med drugim objavljen predvolilni program opozicije in pismo znanega albanskega književnika Ismaila Kadareja, ki je pred meseci presenetil s svojim begom v Pariz. Albanska javnost špekulira jn ugiba, ali se bo pred volitvami vrnil, in če se bo, kateri strani se bo priključil. V primeru, da bi nastopil kot dirkalni konj opozicije, bi to bistveno spremenilo razmerje sil. Zaenkrat Kadare molči. Nekateri poznavalci zatrjujejo, da pisatelj nima nikakršnih političnih ambicij, drugi pa so prepričani, da je bodoči albanski predsednik. Vedno bolj očitno postaja, da albanska partija in opozidja svoje karte vešče prikrivata. Katera stran ima v rokah več adutov, pa bo jasno že v začetku aprila. Erika Repovž »Tudman je prav tteti Hfvat, na katerega Ijudje mislijo, ko govorijo: Jaz sem Hrvat. Tudman nL vrzionar, Šet je $© korak naprej,«sozaplsallvSvobodnemtednJku( »prvernneodvisnem konfederativnem Hstu.*< Panegirik Tutfmanu, ki ga |e podpisal Romano Bo&ovtč, jenaL>op pokazatelj, kako datečje demok-ratičnl pluralizem m Hrvažkem.« Kroatocentričnost je nujnost v današnji Jugostobiji, »mi je nedavno dokazova! naključi sogovornik na novokomponiranern zagrebškem Jelacic ptacu. Toda, aH je res tako? Ali je hrvažtvo danes tista deviza, ki lahko zadovolji odpuščenedelavco Rade Končarja? Ali so Hrvatje res glasovali za HDZ, da bi |utri jedli travo in ob tem prepevali »Lijepo na5o« in »VBo Velebita«? »Mi se ne strinjamo s hadezejevsko politiko, toda vsi smo glasovali zanje, da bi se znebili komunistov«, mi je resignirano zaupal eden od vpliv-nejših aanov HSS, ki nadaljuje tradicijo radičevskega hrvaštva. To dokazuje, da ]© s hrvažko demokracijo nekaj hudo narobe. Glasovali za HDZ samo zato, da bi se vse spremenilo zato, da bt vse ostato isto, je zelo žalostno. »Hrvati se rnorajo zaščititi pred velikosrbskim Šovinizmom, in to je edina pot«, mi je m peronu zagrebškega kolodvora govoril posiovnež in ob tem potarnal, da se je v komunističnem režimu potovato z letali. Vprašanje, kdo bo zaščitil Hrvate pred njimi samimi, je ostalo brez odgovor a. Če }e Ka^evlč jugo$lovanskl HuseJn, kot pravi grafit na pročelju htše v središču Zagreba, potem je Tudman hrvaški Bush, ki se kljub zagotovilom ob ugodnih pogojih ne bo zaustavS, dokter n© bo osvojil vseh ozemelj, ki upoštevafoč zgodovinsko in etnično načeio pripadajo Hrvaški. »Dodan v HDZ-ju kotira zelo visoko,« mi je zaupno prišepnil dober poz-navalec hrvaških polttfčnih razmer. In to je nevarno, kajti for-siranje Drine bi se danes končalo precej bolj tragično kot svojčas forslranj© Neretve. HrvaškajedaneskljubotHlicipolitičnegačasopisjaenounnna trdnjava. Vjesnik, HTV in Radio so hadezejevski, Danas jemljejo bo]j resnodrugi kot sami Hrvatje, Novi forum, neodvisni časopis demokratiČne levice, ki poskuša simulirati hrvaški medijski pluralizem, ostaja na policah kioskov. ZatoberiteGlasrHk HDZ a!i pa pokHčftegovomJ avtornatHDZ • (041)9824, če hočete izvedeti, kako diha današnja HrvaSka. O, sancta slmpHditas! Stmc»i Bizjak »JUZNJAKI« O RAZDRUŽEVANJU Slovenija postaja vse bolj oddaljena od Jugoslavije, samo še trenutek pa bo samostojna in rteodvisna država. Slovenska skupščina je žq sprejela resolucijo o razdružitvi Jugoslavije na več držav, temu predlogu pa se je pridružila tudi Hrvaška s svojo resolucijo. S tenv ko dobivamo vse več državnosti, pa se priseljenci iz drugih republik upravičeno sprašujejo, kaj bo z njimi. Vsekakor si želijo, da se njihove pravice v novi državi ne bi zmanjšale in da ne bi z razdružitvijo Slovenije in Jugoslavije postali drugorazredni državljani in občani. Problem je toliko večji, ker so ti priseljenci pripadniki različnih narodov in veroizpovedi. Ne gre več samo za »južnjake«, kot smo jih v Sloveniji grobo imenovali še pred leti, pač pa so to Srbi, Hrvati, Muslimani, Črnogorci, Albanci in Makedonci... Kot pripadniki različnih narodov se tudi povezujejo v različne narodnostne or-ganizacije bodisi v združenja, verske skupnosti ali društva bodisi v stranke, ki se potegujejo za volilne glasove v slovenski politični sceni. Prva izmed teh strank se je pojavila Marojevičeva Stranka za enakopravnost občanov, ki je imela namen združiti vse slovenske »južnjake«. To pa se ji ni posrečilo predvsem zato, ker je predstavljala v glavnem Miloševiču zveste pripadnike srbskih priseljencev. Pripad-niki ostalih narodov so se zato od te stranke distancirali in tako je nastala pisana množica različnih narodnih strank, ki med seboj niso povezane. Omenili bomo le nekatere, s katerimi smo se pogovarjali o slovenski resoluciji za razdružitev Jugoslavije. Marojevič... Duša Damjanovič, predsednica Srbske demokratske stranke za Slovenijo loči med slovensko in hrvaško resolucijo, ki po njenem mnenju nimata enaki veljavi. »Resolucija slovenske skupščine je bila sprejeta na osnovi plebiscitarne odločitve slovenskega naroda, čeprav se dejansko ta resolucija razlikuje od na plebiscitu izražene volje. Na njem so se slovenci odločili za samostojno in neodvisno državo, med-tem ko resolucija to plebiscitno vprašanje dopolnjuje z razdružitvijo Jugoslavije. V tem primeru skupščina lahko sprejme takšno resolucijo, ker se samostojna in neodvisna država lahko razdruži z drugo državo, vendar pa mora slišati tudi mnenje ostalih narodov. Vsako razdruževanje brez izražene volje vsehnarodov bi torej bilo samo izraz namere ozkega kroga vladajočih ljudi. Takšna je na primer hrvaška resolucija, ki ne more imeti enake teže kot slovenska resolucija.« Predstavniki sekcije VMRO-DPMNE v Sloveniji menijo drugače. Todor Pandorov, ki je sicer dopisnik Radia Skopje, je povedal, da njihova stranka v Makedoniji sprejema to resolucijo in je sprožila tudi pobudo za sprejem takšne resolucije v makedonskem parlamentu. Deloma so jo že sprejeli z resolucijo o suverenosti republike Makedonije. Zavračajo pa Kučanovo formulo 4:1:1, saj bi to pomenilo sporazumen izstop Slovenije in Hrvaške iz jugoslovanske skupnosti, medtem ko bi BiH in Makedonija v njej ostali. Zato VMRO predlaga formulo 2:2:2, po kateri bi imele republike različne oblike samostojnos-ti. Prav tako ne pristajajo, da so nasledniki Jugoslavije samo nekateri narodi, ne pa vsi, ki so izgradili temelje avnojevski Jugoslaviji Ob tem je potrebno povedati še to, da so pripadniki stranke VMRO-DPMNE v Sloveniji združeni le v sekciji, ker ne nameravajo politično delovati. Po njihovem mnenju je delovanje nacionalne stranke zunaj matične države nesmiselno. Sekcija skrbi samo za odnose med obema državama. Albansko društvo Migjeni... Mnogo priseljencev iz drugih republik, zlasti uslužbencev JLA, povezuje »jugoslovansko« usmerjena Zveza komunistov - Gibanje za Jugoslavijo ali bolje znana kot »generalska partija«. Slobodan Milinkovič, sekretar ljubljanskega odbora te stranke, je povedal, da ima vsak narod pravico do odcepitve ter če karikiram, primeru, da je oškodovan, vzeti škarje inse odrezati, veridar to ne sme storitina škodo ostalih narodov. »Razdružitev pa mora potekati po mednarodnem pravnem redu in po določenem postopku, kako naj ta razdružitev poteka, V primeru škode za slovenski narod se ta lahko odcepi, ne sme pa biti oškodovan noben drug narod. prav tako pa tudi ne sme biti oškodovanslovenskinarod v primeru, da ostane v Jugoslaviji. Sedanji trenutek bi za takšno dejanje Sloveniji prinesel več škode kot koristi. Slovenija potebuje najmanj 50 let, da dohiti Evropo z ogromnimi napori. Povprečna slovenska produkcija je 30 do 40 odstotkov pod evropsko ravnijo in zato nujno potrebuje jugoslovanski trg kot trening za svoje izdelke, dokler le-ti ne dosežejo evropske standarde.« Kotnjihove ma tice so tudi organizacije »južnih« priseljencev razdel-jene glede mnenja o razdružitvi Jugoslavije. Ker sodelovanja med temi strankami ni, ne more biti tudi enotnega mnenja o življenjsko pomembnih stvareh. Že zato smo opazili, da »južnjakov« že dlgo ni več; so le pripadniki različnih narodov... Igor Kršinar Nova oddaja na RGL-u, ki je zanimiva za vse, tudi za študente; davčna svetovalnica, vsako sredo ob 1035. Generalni sponzor te oddaje: MODNO PLETILSTVO ROS, Celovška 171. BITKA ZA PRAVO SUVERENOST S, Makedonija je z deklaracijo o suverenosti postcila suverena država in s tem je, vsaj fopnalno, končan tisti del posla, s katerim so si zagotovili kolikor toliko enakopraven položaj v pogojanjih v Beogratfu, tem se je uresničil tudi 'zgodovinskisentistih, kiso se borili za "avtonomno Makedonijo" inzaključenjekrog, ki se je začel z Kruševsko republiko leta 1903 v času tuiškega upora preko ASNOM-a do danes, ko je prihodnost Jugoslavije popolnoma negotova. Gre pa priznati, da je Makedoniji najtežje, piedvsem zato, ker se je stališčem Slovenije in Hrvaške približala skraajda do enakosti, geografeko pa je od njih še bolj oddaljena, če upoštevamo, da je med njimi Srbija. To morda najbolje ilustrira Miloševičev zgodovinski "malo morgen" Tupurkovskemu. Radikalizacija makedonskih stališč je prišla danes do točke, v kateri se zahteva ohranitev meja in razglasitev resolucije o razdružitvi od Jugos-lavije in diugih republik Poslanci VMRO- DPMNE so to vprašanje sprožili na zadnjem zasedanju parlamenta, upoštevaje tezo strankarskega liderja Georgijevskega, da bo Jugoslavija razpadla v šestih mesecih in bodo najpomembnejše prav poteze v prvih treh mesecih razpada. To je dosedaj natrdnejše stališče v zvezi z razpadom Jugoslavije, s katerim se predsednik Gligorov ne strinja, čeprav dopušča tudi to varianto. Gligorov je precej bolj zadržarv ko govori o slovenskih in hrvaških razdružitvenih namerah, izhaja pa iz tega, da se stališča slovenske in hrvaške delegacije precej hitro menjujejo. S tem je Gligorov v bistvu dejal, da je stališče Slovenije nejasno, da se menja iz dneva v dan in da Slovenci še niso dali vseh kart na mizo. Ugotovil je tudi, da "ni treba za nikomer diijati, niti se vezati na hrvaške ali slovenske interese, temveč težiti k samostojni politiki. Gligorov prav tako verjame, da so terminrazdružitve, ki ga v makedonskem besednjaku ne najdemo, ustvarili Slovenci, saj besedo odcepitev svetovna javnost ne bi tako lahko sprejela. Možnosti makedonskega razdruževanja Na predlog poslanske skupine VMRO-DPMNE so na dnevni red zadnjega zasedanja makedonskega parlamenta postavili tudi sprejemanje akta o razdružitvi, ki pa ni bil sprejet Zanimivo ie, da je zanj glasovalo 54 odll5 prisotnihposlancev, protipa jihjebilo49. Ceprav tapredlogni dobil potrebne večine in s tem ni prižel na dnevni red zasedanja, se bo o njem razpravljalo na prihodnji seji. To tudi pomeni, da gre v bistu za največjo radilalizacijo makedonske samobitnosti, ki je bila od turiških časov sem vehomer tlačena. Gre tudi za jaisno negacijo Jugoslavije, pa čeprav je Makedonija prvič dosegla državnost prav v tej Jugoslaviji. Zdi se, da ni nič nespremenljivega. Georgijevski celo meni, da bi morali s sprejetjem deklaracije o suverenosd sijspen-dirati vsaj 40 zveznih zakonov, kar naj bi predstavljalo minimum makedonske suverenosti. Prav tako je pozval k streznitvi in nasprotovanju Gligorjevi politiki, ki ni niti za federacijo niti kon-federacijo. Čeprav je Gligorov jasno povedal, da se zavzema za zvezo suverenih držav, besede konfederacija še ni spregovoril, verjetno zaradi strahu pred besom makednoskih severnih sosedov in približevanja hrvaško-slovenski opciji Georijevski je bolj jasen: "Lahko zanemarimo federacijo in konfederacijo ter iščemo kakšno treijo ali četrto možnost Vendar ne verjamem, da |o Makedonija lahko najde in si je sploh treba izmišljati. " To tudi kaže, da je jugOslovansko razmerje dva-dva-dva samo prividno in Bosna in Makedonija ne bosta mogli vebko časa igrati sodnika v boksarskem ringu. ________Kje je nacionalni program?________ Čeprav je dosežena velika stopnja soglasnosti celo z albansko Stranko demokratičnega napredka, Makedorvija nima jasnega nacionalnega programa, oziroma ga sploh nima. Morda gre to pripisati dejstvu, da se programxastvarjavtekupodvpUvomjavriosti,znaristvenikovinčustveriih razprav v parlamenta Makedonija ima v s voji zgodovini veliko dokumen-tov, ki problematizirajo nacionalno, vendar nima jasnega nacionalnega programa, kot ga imajo na primer Srbi v Načertanijah Ilije Garašanina ali Memorandumu SANU, oziroma kot Slovenci v 57. številki Nove revije. Zato je predsednik parlamenta Stojan Andov morda imel prav, ko je dejal, da se makedonska pogajalska stratogija ustvarja pred očmi javnosti in je povsem gotovo, kdo bodo in so pogajalci v Beogradu. Kljub jasnemu stališču Makedonije proti kakršnikoli asimetrični federaciji in ne do konca definiranem stalilšči o zvezi suverenih držav, mora Makedonija najti skupni imenovalec v pogojanjih. Odločiti se mora med približevanjem hrvaško-slovenski ppciji in možnostjo (real-no), da jo bodo sosede ogrožale v položaju, ko bo brez zaveznic. Očitno bo makedonski politični vrh potreboval veliko modrosti. Vladimir Petreski « ^ltSKAZVEZA - Generalni sekretar vojaško-politične zveze NATO Manfred W6rner navaja tri razloge, zaradi katerih je obstoj te zveze še potreben. Prizadeva odnose s SZ, s katero mora sodelovati in hkrati nadal-jevati usklajevanje v oboroževanju. Drugi razlog je politični. NATO je politična zveza, ki mora - če želi, da se njene vrednote ohranijo - delovati usklajeno in enotno. Tretji razlog pa je transatlantske narave: političnega in vojaškega zemljevida Evrope ni brez Združenih držav in Kanade. V zvezi z izraženimi željami Češkoslovaške federacije, Madžarske in drugih vzhod-noevropskih držav za vstop v Nato W6rner pravi, da se zavzema za krepitev bilateralnih odnosov in ne za članstvo. Po razpadu vzhodnoevropske vojaške zveze je od mrtvih vstala Zahodnoev-ropska zveza (VVestern European Union), ki so jo po drugi svetovni vojni ustanovili brez takšne in drugačne pomoči Američanov. Predvidevajo, da bo ta zveza imela pomembno vlogo pri graditvi novega vojaško-varnostnega zemljevida Evrope. V Budimpešti je pred dnevi brez velikega medijskega pompa in v senci zalivske vojne s političnega prizorišča integrirajoče se Evrope izginila še ena vojaško-politična zveza. Obrambni in zunanji ministri Sovjetske zveze, Poljske, Madžarske, Romunije, Bolgarije in Češko-Slovaške federacije so pod-pisali dokument, s katerim bo ta zveza prenehala delovati do konca marca. Do takrat naj bi namreč zaprli glavno poveljstvo Varšavske zveze v Moskvi. Pogajanja o tem, kdaj se bodo sovjetski vojaki iz posameznih držav dokončno umaknili, pa bodo verjetno še trajala. Na Poljskem je trenutno še 50 tisoč sov-jetskih vojakov, Poljaki pa želijo, da bi se umaknili do konca leta. Sovjeti so pred-lagali leto 1994. V tem kontekstu je zanimivo regionalno povezovanje Poljske, Češko- Slovaške in Madžarske, ki poleg regionalnih ambicij ne skriva želja po vojaškem političnem in gospodarskem približevanju Zahodu. PERU: KOLERAIN Ekonomska kriza je v Peruju doživela svoj višek z izbruhom epidemije kolere, ki je po neuradnih podatkih terjala že več kot sto žrtev. Več kot sedemanjst tisoč Perujcev je zajela epidemija, ki serazširja skontanimirano hrano in vodo. Medtem pa so Bolivija, Čile in Ekvador zaprle svoje meje pred perujskimi živili, hkrati pa so poostrile nadzor v potniškem in tovornem prometu. Če k temu dodamo še vladno krizo, je katastrofična slika popolna. Premier Miller je namreč po sporu z ministrom za industrijo odstopil, saj je nasprotoval vezanju nacionalne valute na dolar. Inflacijo v Peruju, ki je bila lani 7.650 odstotna, so prav po Millerjevi zaslugi oz. njegovem šok načrtu zmanjšali na 7-odstotno mesečno stopnjo. Predsedniku Fujimoru seveda ni preostalo nič drugega kot to, da je premierov odstop sprejel, s tem pa je vprašljiv tudi sam ekonomski pro-gram izhoda iz krize. Po vsej verjetnosti se je operacija »puščavski ščit« končala, če seveda ne bodo Američanom in zaveznikom apetiti zrasli in bi operacijo nadaljevali do Bagdada. Varnostni svet je sicer iraškemu predstavniku naložil, da mora Irak brezpogojno in nemudoma sprejeti vse resolucije OZN, če naj se spopadi končajo. Tako se je »mati vseh bitk« spreobrnila v očeta vseh iraških porazov«. Opazovalci ocenjujejo, da je iraškega predsednika Huseina prisililo v predajo dejstvo, da je bila njegova vojska, še posebej republikanska garda, katastrofalno poražena v kopenskih bit-kah v Kuvajtu. Kakšna bo povojna podoba Iraka in Bližnjega Vzhoda, pa bo v rokah diplomatskih mehanikov. DATA LIFE - WAR DATA KRIZARJI 1 Ker papež vojne v zalivu ni blagoslovil, temveč se je -ravno nasprotno - za njeno prekinitev zavzemal, in ker so bili med »osvoboditelji« Kuvajta poleg Američanov najaktivnejši prav vahabiti Saudijci, o »križarjih« seveda ne moremo govoriti. Toda, prav v takšni luči so se revnim Arabcem, ki v svojem svetu predstavljajo ogromno večino, kaže velika zahodna vojska, ki se je vmešala v njihove družinske zadeve. In vlada v Riadu in bogata kuvajtska aristokracija - vse to so le zionistični kvizlingi oziroma, morda le žrtve židovske zarote. Zmagoval-ci bodo, kot ponavadi, Židje - Husein lahko le ugiba, kako dolgo in kako močno bo častnost njegovega poraza blažila moralno bolečino revnih mus-limanskih src... Denar je sveta vladar, jebi ga... V Kuvajtu je pred invazijo živelo približno 2.5 milijona ljudi, od tega jih je le kakih 350 tisoč imelo kuvajtsko državljanstvo: begunci so bili v glavnem tujci ter nekaj Kuvajtčanov, predvsem premožnejših. Sadam je naredil napako, ko Kuvajta ni priključil »demok-ratično«, oz. ker tam ni us-tanovil marionetne vlade. Morda bi mu Alah naklonil ugodno plebiscitarno javno mnenje, kdo ve. KRIZARJI 2 Cena vojne, ne glede na to, kakšne namene je z oku-pacijo imel, je bila za Sadama previsoka. Raču-najo, da bodo reparacije stale Irak celih 300 milijard (mrd) dolarjev!! Previsoko? Kakor za koga. V ZDA so še sredi februarja računali, da bi jih vzdrževanje vojske in orožja stalo $ 35 mrd (plus $ 50 mrd ostale zaveznike = skupaj 86 mrd $), če bi vojna ob težkembojevanjuna kop-nem in približno 900 iz-gubljenih avionih trajala kakih 6 mesecev. Kot vse kaže, pa bodo obveljale računice s scenarijem kratke vojne (omejeno pehotno vojskovanje, največ 100 iz-gubljenih letal). V tem primeru naj bi cena znašala $ 28 mrd, od tega naj bi le $ 2 mrd padlo na Združene države. V te izračune vojaški budžet seveda ni vštet. Na drugi strani pa je vojskovanje izpraznilo Saudijsko zakladnico; devizne in zlate rezerve so sicer pričele upadati že 1987, pravi alarm pa je povzročilo dejstvo, da je ob koncu februarja rezerv le še za $ 8 mrd (približno toliko jih je uradnotudiprinas!).Saudijci se zlasti bojijo, da bi po koncu vojne cena nafte utegnila pasti ria 10 $ za sodček, kar bi za določen čas znalo pomeniti nerentabilnost proizvodnje 6.5 mio sodčkov dnevno, od katerih Saudova Arabija povprečno profitira $ 40 mrd letno. Poleg tega mora še vedno prehranjevati 700 tisoč vojakov in seveda oskrbovati enote z gorivom; 560 mio $ je namenila za nas-tanitev kuvajtskih beguncev, baje pa je SZ posodila 1.5 mrd $ po izredno ugodnih obres-tih, zato da je le-ta podprla Zaveznike. Spretno širjenje saudijskega bogastva po okoliških revnih ne-naftnih deželah (Jordanija, Egipt, PLO in... Irak v vojni proti Iranu so v zadnjih 15 letih prejeli od SA celih $ 90 mrd) se bo torej za lep čas končalo, ob morebitnem podaljševan-ju vojne pa utegne biti te t.i. riyal- politike tudi konec. Konflikt je spremenil situacijo na Bližnjem Vzhodu. KRIZARJI3 Kakor trdijo Američani, bo vojna zlasti spremenila situacijo v ZDA - rešili se bodo vietnamske travme, saj je Zaliv tako kot 2. sv. v. in za razliko od Vietnama »dobra vojna«. Vietnamski pasji vojaki (dog soldiers) so bili v glavnem neizobraženi, iz nižjih slojev, slabo plačani, brez volje, zadrogirani, rasno obremenjeni. Prostovoljci za »Gulf« pa so v glavnem starejši, bolje izobraženi, poročeni, z otroci, v vojski iščoč kariero. Kar 96 % pros-tovoljcev je končalo srednjo šolo, medtem ko je sicer med civili takšnih le 82 %. V celot-ni ameriški armadi je 30 % črncev, v Zalivu le 25 %. Sicer je med prostovoljci 72 % bel-cev, 22 % črncev ter 8 % os-talih. Med ženskami, kijihje več kot poprej, je delež belk precej manjši, le 48 % (črnk 44 in drugih 8 %)... Ne glede na povečano popularnost vojske namerava Pentagon do konca 1995 zmanjšati osebje za ca. 20 %: od 2.04 na 1.67milijona. ANTI-KRIZARJI Sovjetski generali pa se naj-bolj bojijo sprememb v konstelaciji sil na Bližnjem Vzhodu in s tem v svetu. Sov-jetsko kupovanje vpliva na dvigovanja ratinga med Arabci z Gorbačovovimi mirovnimi pobudami je dejansko rezultat pritiskov »hardlinerjev«. Ustreznost zunanje politike (brzdanje gneva sovjetskih mus-limanov, ki jih je, hvala Alahu, vedno več) in njena stabilnost (strah sovjetske vojaške elite pred potencial-no državljansko vojno - v državi, ki je polna nuklear-nega orožja - kar bi pomenilo izredno nevarnost tudi za cel svet) bosta torej še za nekaj časa utrdila centralno oblast v Moskvi. Drugi razlogi, ki so botrovali poskusu mirne razrešitve spora: velika sov-jetska prodaja orožja (glej razpredelnico!), ki je vsaj del sovjetskega gospodarstva držala pokonci, ter s tem povezan iraški dolg Moskvi ($ 10 mrd!), ki pa jih bodo Rusi bolj s težavo videli... Prav zaradi tega se SZ ni pos-tavlila odkrito na Huseinovo stran, saj bi v tem primeru definitivno izgubila poten-cialno denarno pomoč od bogatih zahodnih deželic. To pa krvavo potrebuje. Ja, denar je sveta vladar. Sovjetski delež (Business vveek, 25/2/91) prodaja orožja svetovalci v mrd S dostopnost 1984-88 do baz Irakl5.4 200 (1991: ničveČ)NE Sirija6.9 2000 DA Libija3.6 1500 NE Jemen2.8 1000 DA Alžirija 2.5 700 NE Jordanija 0.9 NE ERipt0.6______________NE________________* I Portret: BORIS JELCIN ROKAVICA SOVJETSKEMU PREDSEDNIKU / a svoj najnovejši in dosedaj najsrditejši pohod f proti"reakcionami"Gorbačovovipolitikijepos-tavni mski driavnik krenil takoj po masakni v Litvi. Ruski parlament, ki mu Boris Jelcin predseduje, je baltskim državam nemudoma priznal suverenost ter z njimi podpisul pogodbo o medsebojnipomoči. Samjelcin pa je šel še dlje: Generalnega sekretarja OZN de Cuellarja je pozval na sklic mednarodne mirovne konference o Pribaltiku, vladne itkrepe, ki po njegovem mnenju zbujajo le nasilje in človeške žrtve, pa je označil za nezakonite in protiustavtte. Svoje nestrinjanje z uradno sovjetsko politiko je zaokrožil s posegom v vojaško sfero. Vojakom je svetoval, naj se ne odzovejo ukazom za uporabo sile protiprebivalstvu, obenempa zahteval, naj rusko jnvno tožilstvo preuči vprašanje kazenske odgovomosti obrambnega ministra Jazova. Ze v drugi polovici januarja se je Boris Jelcin ostro lotil Gorbačova samega. Očital mu je odstopanje od glasnosti, demokracije in pravne države, ter da vse to počne pod krinko "uvajanja reda in discipline". Navrgel tnu je, da nudi zaščito samo*.vanim komitejem narodne rešitve, ki so v Pribaltiku pripravili vojsko in policijo do posredovanja. Po Jelcinovih be-sedah je sovjetski predsednik dolgo časa nihal med dvema političnima strujama - reformsko in reakcionarno - da bi se naposled odločil za slednjo. Gorbačovov zasuk v desno naj bi Sovjetski zvezi prinesel katastrofalne posledice. Gorbačov mora takoj prenehati z izvajanjem diktature, ali pa odstopiti, je bila finalna izjava, ki joje Jelcin podalameriški televizijski mreži ABC. Jelcinove za sovjetsko stvarnost radikalne pobude so se v nadaljevanju kar zvrstile. Najprej je javnost šokiral z izjavo, da se bodo štiri republike - Rusija, Ukrajina, Belorusija in Kazahstan -združile v unijo, če bo Gorbačov še naprej nadaljeval s svojo desničarsko politiko. Takšna zveza republik bi onemogočila dik-taturo enega samega človeka. Jelcin sejezavzel tudiza samostojno rusko zunanjo politiko - Rusija bi po njegovem morala skleniti poseben sporazum z ZDA. Na odziv prizadetih "desničarjev" ni bilo treba dolgo čakati. Prvi so seoglasili mestni in okrajni partijski sekretarji iz daljnje Sibirije. V strahu za svoje stolčke so Jelcinu očitali, da podpira "protikomunistično histerijo" ter s podporo Pribaltiku legitimizira nacionalizem in separatizem po vsej državi. Nato je beseda pripadla maršalom. V odprtem pismu so zavrnili stališča Ruske federacije v zvezi z dogodki v baltskih državah, Jelcina pa obtožili, da osebno poglablja naspro^a v družbi. Od zveznega in ruskega parlamenta so zahtevali, naj zaradi"nevarnih" Jelcinovih izjav sprejmeta posebne ukrepe. Odločilno in morda usodno potezo pa je Boris Jelcin storil 19.februarja. Po dolgo prelaganem intervjuju je naposled Le nas-topil na osrednji TV mreži. Dokaj "normalnemu" začetku -kritiziral je sovjetsko gospodarsko politiko - je sledil oster napad: Jelcin je zahteval odstop Mihaila Gorbačova, oblast v državi pa naj prevzameSvetfederacije.Sovjetskemupredsednikujeočitaloseb-nostno nagnjenost k absolutizaciji oblasti ter mu naprtil odgovor-nost za diktaturo, ki se pod lepšim imenom "predsedniška uprava" uvaja v SZ. Gorbačovov tabor je nemudoma odgovoril. Že naslednji dan so sovjetskemu predsedniku naklonjeni poslanci v zveznem par-lamentu Jelcina okrivili, da poziva k strmoglavljenju legalne oblasti. Iste kritike, kot jih je Jelcin namenil sovjetskioblasti, je nanj samega naslovil časnik Pravda: ruski predsednik bi naj odstopil od načel perestrojke in se v svojem političnem delovanju posluževal skrajno nedemokratičnth postopkov. Kazahstanski poslanec je Jelcina napadel, da teži k obnovitvi ruskega imperija, ki bi mu on sam vtadal. Zadeva je dobila epilog na moskovskih ulicah in trgih, kjer je 22.Lebruarja razjarjena polmilijonska množica - v njej sta bila tudi tninistra Jazov in Pugo - terjala Jelcinovo "glavo". V enakem številu jim je naslednji dan odgovorila druga množica, ki pa je za razliko od prve zahtevala drugo glavo: Gorbačovovo. Jelcinu so pri političnem vzponu nedvomno veliko pomagale osebne odlike: je zelo komunikativen, energičen ter venomer nas-mejan. Izjemno rad govori - čas za pogovore z ljudmi si trga od spanja. Nedavno je dejal, da v prizadevanju za lepšo prihodnost svoje države ne misli varčevati z zdravjem. Moskovčani so si zapomnili čase, ko se je kot prvi sekretar mestne partije na delo vozil z mestnim prevozom ter klepetal z "navadninu" ljudmi. Večkrat se je osebno pojavil v trgovinah, da bi se prepričal, kaj ljudstvo je in v kaj se oblači. S tovrstnimi potezami, ki jih kritiki zlobno imenujejo "populistične", si je pridobil velike simpatije Moskovčanov -od šestih milijonov jih je na zadnjih volit-vah zanj volilo kar pet V Moskvo pa je Jelcin prišel šele - naj se še tako čudno sliši - pri svojih 54 letih, ko ga je na mesto partijskega sekretarja tja poklical Gorbačov (leta 1985). Pred tem je živel in deloval v uralskem Sverdlovsku, v bližini katerega se je l.februarja 1931 tudi rodil. Družina ga je vzgajala v religioznem duhu, Boris pa je bil, kot pravijo, kljub temu pravi pobalin. V šoli se je dobro učil in 1955 končal tehniško fakulteto. Kot inženir se je zaposlil v veliki tovarni v Sverdlovsku in z leti napredoval do direk-torja. V komunistične vrste je stopil Jelcin zelo pozno, pri svojih tridesetih letih. Zato pa je - zahvaljujoč se svojim izjemnim voditeljskitn sposobnostim - toliko hitreje napredoval: 1968 je postal eden izmed sek-retarjev mestnega komiteja, 1976 pa njegov glavni šef. Njegova oblast je bila , tako pravijo, zelo velika, ljudstvo pa si ga je zapomnilo po všečnih javnih nastopih. Njegovo uspešno predsednikovanje je kmalu opazila centralna oblast v Kremlju. V Moskvo ga je leta 1985 - baje na priporočilo Rižkova, ki ga je Jelcin kasneje neusmiljeno kritiziral - povabil Mihail Gorbačov kot primernega pomočnika pri uvajanju perestrojke. Jelcin je zasedel mesto enega od moskovskih partijskih sek-retarjev, da bi se še istega leta povzpel na mesto prvega sekretarja. Kaj kmalu je tej funkciji dodal še članstvo v Prezidiju vrhovnega sovjeta SZ ter se tako uvrstil v krog petnajstih najvplivnejših politikov v državi. Nadaljnjo pot navzgor pa je Jelcinu preprečil njegov temperament. Že dalj časa mu je šel "na živce" vodja konzervativne struje v Politbiroju, tedaj še zelo vplivni Jegor Ligačov, ki je po njegovem mnenju najbolj zaviral perestrojko. Nanj se je pritoževal Gorbačovu, ta pa mu je zaukazal potrpežljivost. Zaman. Jeseni 1987 je Jelcin za sovjetske razmere nezas-lišno "stegnil jezik". Na seji Centralnega komiteja je izven dnevnega reda ostro napadel Ligačova, odprl pa je tudi sezono udrihanja po Gorbačovu. Prizanesel ni niti njegovi soprogi Raisi, češ da se preveč vtikuje v politiko. Reakcija je bila eksplozivna. Jelcina so takoj "sneli"iz vseh odgovornih funkcij ter mu dali tolažilno nagrado podministra za gradbeništvo. Gorbačov ga je označil za nezrelega in nepremišljenega politika. Gorbačov jepredlagal moj odstop s položaja kandidata za člana politbiroja. Previdnoje tudi namignil, naj se umaknem v pokoj, in moji zdravniki so mi nemudoma svetovali, naj raz-mislim o tem. Najprej sem jim po pogovoru z ženo rekel, naj počakajo, češ da bom o tem razmislil po odpustitvi iz bolnišnice. Ko sem o zadevi resno razmislil, sem sklenil, da upokojitev ni zame. Zagotovo bipomenila smrt, kajti nisem se bil zmožen umakniti na dačo, kjer bigojil koper in redkvico. Znorel bi ali pa umrl od dolgočasja. Moram biti med Ijudmi, potrebujem delo, sicer sem izgubljen. Povedal setn zdravnikom, da ne bom odstopil. (Iz Jelcinove avtobiografije) Ničkaj "v stilu" ni odreagiral Jelcin: v duhu stalinizma se je pričel posipavati s pepelom, češ da "se zares počuti krivega pred Centralnim komitejem in Mihailom Gorbačovom. Nič ni pomagalo. Jelcin je za dobri dve leti poniknil. Po stari boljševistični tradiciji bi moral Jelcin za vse večne čase izginiti iz političnega prizorišča. Pa ni bilo tako. Vzrok: nova politična klima v SZ ter Jel-cinova osebna vztrajnost. Priložnost se je pojavila z ustanovitvijo nove zvezne oblastne institucije - Kongresa ljudskih deputatov, v katerega so volili 2000 ljudskih poslancev. To je nekakšna oblika razširjenega parlamenta, od koderdel pos-lancev izvolijo v višje telo - Vrhovni sovjet. Jelcin je nastopil kot kandidat v enem od najpomembnejših in najštevilnejših volil-nih okrajev - moskovskem - kjersije volilce pridobival na dobro obiskanih mitingih. Kot neodvisni kandidat je katastrofalno porazil uradnega partijskega kandidata Brakova in zmagal z 90% glasov. Po nemalih peripetijah je zasedel mesto v Vrhovnem sovjetu in se tako - po ljudski volji - znova znašel v vrhu sovjetske politike. Tedaj je ambicioznemu Jelcinu manjkala samo še funkcija suverena. Ob uvedbi mesta predsednika države je skupina liberalnih poslancev za protikan-didata Gorbačovu predlagala Borisa Jel-cina. Ta je realno ocenil, da za izvolitev nima pogojev, ter je kandidaturo zavrnil. Svoj trenutek je dočakal lansko poletje. Ceprav s težavo - komaj po tretjem krogu volitev - so ga poslanci izvolili za predsed-nika ruskega parlatnenta. Kot suveren največje in najpomembnejše sovjetske republike se je Boris Jelcin znašel dovolj visoko, da si je drznil zalučati rokavico v obraz samemu Mihailu Gorbačovu. Redka so pisanja o Borisu Jelcinu, ki bi zaobšla njegove poulične in pivske pus-tolovščine. Da ne razočaram bolj pronicljivih bralcev, naj tudi sam katero omenim: Nekega mrzlega dne se je Jelcin do kože premočen znašel na bregu nekega moskovskega vodotoka ter mimoidočim razlagal, da so ga pravkar skušali ugrabiti. Sprva senzacionalna vestje kmatu izgubila svoj naboj. Ko se je zadeva začela raz-motavati, je postajalo vse bolj očitno, da si je navihani Jelcin zadevo izmislil. Svoj namen pa je dosegel: dvig publicitete. Drugič je obrekovanja željno javnost razveselil na svoji turneji po ZDA. Vit-toriu Zucconiu, novinarju Repubblice, se je, kot kaže, že kar malo priskutilo neneh-no hvaljenje, ki so ga Jelcinu namenili svetovni mediji. Pa je zagodel drugače. V svojem časopisu je opisal Jelcina kot mega pijanca, ki je Ameriko "spremenil v 6000 km dolgšank" in je nasploh razuz-dano veseljačil. Konzervativni mos-kovski mediji so bili navdušeni. Pravda je nemudoma ponatisnila članek in Sov-jetom predočila "svinjski" obraz Borisa Jelcina. Pa se je uštela. Jelcin je uspel ovreči obtožbe, zaradi škandala pa je moral odsopiti glavni urednik Pravde Jurij Afanasjev. In še tnisel za konec: Tudi če bodo Gorbačovovi centralisti utišali in odstranili Borisa Jelcina, je ta svoje naj-pomembnejše poslanstvo že izpolnil: legitimiziral je konfederalno opcijo rešitve sovjetskega zapleta ter s tem znat-no doprinesel k strukturiranju pLural-nega političnega življenja v Sovjetski zvezi. Ma^až Šuen Sreda, 20.2.1991 Dnevu je težo dal sindikat. Najprej sem pobral še tri podpise za članstvo v Sindikatu na FSPN. Sedaj je že 94 članov od okrog 125 zaposlenih. Odkar so ukinili samoupravne organe, ki so nas utrujali krepke ure, smo neposvečeni odtrgani od infor-macij. Na srečo marsikaj zvemo na ulici. Gesla o vstopu v Evropo so nam dala misliti. Potem smo ustanovili sindikat. Menda sodi med civilizacijske pridobitve zahoda. Pri nas smo bili brez teh dobrobiti celihpol leta. V tem času se je na fakulteti marsikaj spremenilo, vendar je v osnovi ostalo isto. Moč ima svojo noč. Na sestanku Neodvisnega sindikata Univerze v Ljubljani smo za novega predsednika izvolili dr. Petra Mačka. Pristavili smo še neka imena v akcijski odbor, pa nadzorni odbor in tudi požegnali profesionalizacijo dela administrativnih moči. Bil sem prvič na tem sestanku, tako da sindikalnih aktivistov na Univerzi nisem poznal. Oni pa so me kljub temu zaslišali, ker naša fakulteta ne odvaja članarine in ima zato sindikat finančne težave. Dolžan sem bil pojasniti našo specifično situacijo. Pri nas namreč ni več normalno, da se članarina oddvaja kar avtomatsko. Pa najsi gre za članarino stranke ali sindikata. Politika je iz fakultete vržena v privatno sfero. To pa je bila prilika, da se isto naredi s sindikatom. In se do nadaljnega tudi je. Prenapeteže, ki so mi zagotavljali, da je to proti pravilom, pa proti nevemčemu še, sem hitro pomiril. Če vodstvo ne priznava sindikata in ne dovoli izplačevanja članarine, je zadeva za sindikat končana. Politično infor-miranim vodstvom fakultet je to jasno. Drugim pa, ki menijo, da se iz sindikata lahko kaj koristnega izcimi, to noče biti jasno in ga kar tolerirajo. Seveda sem jim obljubil, da se trudim, da bi prišli do pripadajočega jim denarja, sindikat pa do statusa, ki mu ga namenja kolektivna pogodba. No kolektivna pogod-ba za družbene dejavnosti se šele pripravlja. In za njo pride na vrsto kolektivna pogodba z Univerzo. Je že pripravljena in sindikalno članstvo jo bo v prihodnjih dneh dodobra prežvečilo. ASISTENTOVI ZAPISKI Nazadnje sem pisal dnevuik leta 1974, ko sem se kot pionir udeležil delovne akcije KOZARA 74. Vet ttčenccv OŠ Bnza 20 iz Dolenjskih Toplic je bilo izbranih v brigado Bratstva in enotnosti, v kateri je bilo po pet pionhjcv iz vsake repnblike in avtonomnih pokrajin. Dnevnik sem moraJ pisati po naročilu mentorja Vionirskcga odredu L brigade na moji osnovni šoli. Sedtij so dmgi časi in dnevnik lnhko pišem »prostovolpto«, »dnleč stran od ikonografije prejšnjega sistema«, »po tržnih zakonitostih«. Torej zn ob-javo. Za dinarje. Jaka mudal Tedaj sem pisal, kar se mi je zdelo pomembno. Danes pišem, karse mi zdi pomembno za dmge, kar konkurenti za isti življenjski prostor ne bodo mogli obrniti proti moji šibki eksistenci. Predvsem pa nepišem tistega, karse mizdi pomembno.Ne smempisati o mehanizmih,za kntere tnenim, da poganjajo moj mikro svet. Od dmžinskih (Marta protes-tira, Katarina pa še ne ve, za kajgre.) do delovodskih šefov. Skrbeti moram za racionalno fazono in pameten image. V tržni ekonomiji en gram imagea odtehta kilogram sposob-nosti, ve povedati moj dobri kolega Stane Vidovič. Kdorje nor, zgnbi osnovno kgitimiteto. Najboljeje, da spoka kufre inna Vzhod. Tamgabodoprebaviti. Vzftodni samo Sadam, tam so še večji »norci«. Med njimi sepočutiš doma. Cetrtek,21.2.1991 Marta me je tokrat odložila pred fakulteto nekaj minut kasneje, ker je Katarina naredila nekaj krogov več. Med previjanjem, ko jo silimo na kahlo, divja po svoji krožnici iz dnevne sobe v kuhinjo in skozi predsobo nazaj. Iz tajništva fakultete so sporočili, da moramo podiplomciiz svojih vrst poslati nekoga na Znanstveno pedagoški svet. Andrej je sklical ta sestanek, kjer smo si izmenjali tudi nekatere informacije. Ko smo potrdili Staneta za našega delegata, je Andrej zopet briljiral s svojim poznavanjem kanalov za pridobivanje stanovanj. In to v veselje brezdomnih raziskoval-cev in asistentov. Na tej točki je treba pohvaliti mestni sek-retariat za stanovanja, ki je mnogoštevilčni vrsti mladih delavcev na fakulteti in Univerzi omogočil, da so svoje pametne glave spravili v tople domove. Fakulteta je tudi naredila svoje. Vsa čast! Proti koncu šihta je bil ukazan sestanek delegacije delavcev, na katerega sem bil vabljen (prvič) kot predstavnik sindikata. Reševanje stanovanjskih problemov. Prosilcev cel kup, denar-ja pa malo. Na srečo so pri roki vedno neki kriteriji. Učinkovito sito je prepustilo samo enega, najbolj ogroženega. In zanj sem potihem vseskozi navijal. Drugi pa drugič. Zvečer sva šla z Marto na plesne vaje. In sva plesala, da je bilo veselje. Veselje predvsem po zaslugi učitelja Kluna. Pri Katarini je bila ta čas sestra Mojca. In to je že postalo pravilo. Petek,22.2.1991 Začelo se je finale. Priprave na pot v Konstanz. Tarn sem bil že enkrat pri profesorju Lehmbruchu. Za letos sem ponovno ponovno izbrskal štipendijo. Tako bom lahko en polnokrven mesec brskal po knjižnici in izžemal profesorja Lehmbrucha. Mož ni od muh, saj predstavlja klasiko neokorporativizma, ki je tudi tema mojega doktorata. No, spisal sem priprošnjo za ureditev stanovanja, ki mi jo je soseda Breda velikodušno popravila. Oddal sem še nekatere dodatke k prijavi teme doktorske disertacije in spisal še to in ono prošnjo v zvezi s študijskim dopustom. Vmes pa številne razprave, nove ideje, mnogi prebliski, knjige, kakšna nova številka revije in pride Marta. Pa v Medvode in po Katarino k Majdi. Katarina jo tako kliče in to je zakon za druge. Popoldne smo odrinili na Dolenjsko. ______________Sobota, 23.2.1991______________ Tuhtal sem, kaj bom spravil v kolumen v Evropi. Dobil sem idejo, potem pa sem v dostopnih časnikih preverjal, če je kakšen drobec zamisli že kdo kje prodal. Evropa je po Tribuni druga revija, za katero redno pišem. Blizu mi je profil časopisa in uredniki. Uspeva jim nekaj, kar zlepa ni uspelo tedniku na Slovenskem: ohranja politiko kot prvo bojno črto. In to politiko, ki je blizu Spiglu, ne Mladini. Boj za pojem politike je v tem trenutku ključna točka boja za hegemonijo med političnimi silami na Slovenskem. Ni naključje, da gimnazijci letos nimajo predmeta, ki bi jih uvajal v politološko terminologijo. Prav tako ni naključje, da FSPN izgublja iz imena politične znanosti. Politika je kurba. Ta predstava sedaj vlada slovenskipolitiki. Zato tudije slovenska politika kurba. Moralistična, torej predmachiavelijevska. V svojem jedru antidemokratska in nesvobodoljubna. Invalidno generacijska. S svojo licemersko apolitičnostjo gnusno politikantska. Ampak taki smo. Ko smo si razparali trebuh, v upanju da bomo odkrili posvečeno čisto notranjost, smo naleteli na nedokonca prebavljeno hrano in drek. Tudi to smo mi. Ne delam si iluzij, da sem kaj drugega, kot je DEMOS. Tudi prej si nisem delal iluzij, da sem kaj drugega kot Popit ali Josip Broz Tito. Vendar pa nisem zgolj DEMOS in tudi nikoli ne bom. Nikoli nisem mislil z drobovjem ali celo njegovo vsebino. _____________Nedelja, 24. 2.1991______________ Deda in babi so si ogledali, kako Katarina napreduje. Vzajemno smo si potrdili soobstoj in »nič posebnega« ter jo mahnili spet proti Dolenjski. Vojna v zalivu lepo napreduje. Amerikanizem bo ponovno slavil. Noben ameriški predsednik se ni dolgo obdržal, če ni začel aii zmagal v vsaj eni vojni na mandat. Predsednik pa je identiteta ZDA in amerikanizma. Ta vojna zato ni zadnja, v kateri Amerikanci potrjujejo svojo identiteto. Tudi na novo pečeni slovenski Amerikanci. Nehote so demonstrirali, kaj bi storili z nastopaškimi južnjaki, če bi stala vojska za nami in ne za njimi. Arabci še niso okusili tolerančne revolucije... Eno pa je gotovo: evropski kriteriji presoje tega konflikta so prekratki. Sicer pa v tej vojni tudi Evropa rešuje krizo lastne identitete. Rešila je gotovo ni - padle so civilne žrtve, Bush pa je še za nekaj let podaljšal hegemonijo ZDA. Prav tako napredujejo pogajanja za novo Jugoslavijo. Slovenska sreča je poosebljena v njenem predsedniku. On se edini lahko pogaja o razpustitvi, ker je z Jugoslavijo živel in ve, kaj Jugoslavija je. Kdor z njo ni živel in jo je dojemal kot intelektualno tvorbo ali mešanico religij, se nima s kom razdruževati. Teh pa je kar nekaj. Sicer pa je žeStalin vedel, da je Jugoslavija tvorba imperialističnih sil in jo je zato treba razkosati na manjše dele. V zgodovini seje že večkrat zgodilo, da program izvedejo največji ideološki nasprotniki nosilcev programa ali pa njihovi radikalno transvertirani potomci. _____________Ponedeljek, 25. 2.1991______________ Marta se je spustila po knjigarnah in je prinesla nekaj novih knjig. Med njimi Dolarjevo Fenomenologijo. Spet nekaj za republiko duha. Kako Slovenci ne prebavimo Hegla! Ne prebavimo ga, pa bog! Brechtrazjasnjuje, zakaj ne: ker nimamo smisla za humor, namigovanje in mežikanje. Smo spodoben narod, prav ogabno spodoben. To priča tudi velikansko število registriranih in neregistriranih samomorov. Ker se v svoji poštirkanosti sami sebi gnusimo, najbolj senzibilne odnese v tisti svet, za katerega so naše predstave o nas samih edine primerne. Spomnim se, kakšno osvežitev je prinesel na Od-delek za filozofijo Dolar s Heglom in Adornom. Debenjak je dal sicer dobro osnovo, vendar detaljno branje Hegla... O tem smo študentje lahko samo sanjali. Nezanimanje za Hegla pa je naš narod stalo bebavega premlevanja t.i. marksizma. Intelek-tualna imputacija. Tedaj. Sedaj prenovljena in okrepljena iz duha republike prodira v republiko duha - na Univerzo. Pri tem ne gre toliko za eksterno invazijo, kolikor gre za notranjo erozijo. ______________Torek,26.2.1991_______________ Za Teorijo in prakso sem zapisal nekaj vtisov iz dela v mestni skupščini in predstavil neko ameriško revijo za politično teorijo. Ob koncu delavnika smo premlevali reformske načrte fakultete. Redko se je dogajalo, da več reform dela ista generacija na račun svojega lastnega dela. Navadno pride z revolucijo druga generacija in uveljavlja nove poglede itd. Ampak ista generacija, pa tolikokrat že! Sicer pa z naj-boljšimi željami v novo reformo. _______________Sreda,27.2.1991_______________ Tri ure sem visel na sestanku za pripravo novega predmeta za osnovno šolo. Kar dobro napredujemo in ako nam bogovi požegnajo program, bo še za novega šolskega leta nov pred-met osrečeval družboslovno podhranjene osnovnošolce. Prvič sem se udeležil sestanka uredniškega odbora Teorije in prakse. Sami eminentni profesorji, ena mladenka in mladec. Uživancija. Spomini na študente, ki so se potikali po fakulteti, danes pa drmajo politično sceno. Spomini na skojevske čase, pa na Kavčiča, ki je svojedobno držal roko nad revijo itn. itd. Spomini in pogovor o pretekli in prihodnji šte vilki. Komentarji tega in onega ravnanja. In plani, utemeljevanje dogme in herezije. Spomnil sem se Leninove učiti se, učiti se. Zvečer smo imeli pri Mraku podelitev potrdil za opravljen seminar iz visokošolske didaktike. Pedagoško znanje je sedaj za mlajše sodelavce struktumo »potrebno«, saj si brez potrdila ne moreš pridobiti naziva in ne moreš delati v pedagoškem procesu. Na seminarje prihajajo gotovo tisti, ki ga niti ne potrebujejo, tistim, ki ga bi ga človek svetoval, pa tako ali tako niso dojemljivi. Tovrstni seminarji držijo Univerzo vsaj na minimalen način skupaj, kajti nikjer ni mesta, kjer bi lahko dva dni v miru spoznaval druge stroke in ljudi, ki po njih šarijo. Igor Lukšič Jr. Alojzij Šuštar, ilovenski netropolit, postaja djučna slovenska >sebnost.Naša isodajeodslej lobesednov >Bogovih« rokah. Na Kersnikovi se obeta nova af era. Nekdo uporablja srbske metode in misli,damubo uspelo. Zajebal se Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo ne gre v novih časih nič boljše. Še vedno je politfaks. Ruplu in Šešerku se je pridružil še generalni intendant RTVdr.JANEZ JEROVŠEK. Dekana Toša paboliglava. Milan Kučan zre v prihodnost. In tam na njegovem stolu sedi dr. Janez Drnofšček. Prizorišče: pokrito teniško igrišče nekje v Ljubljani. Prisotni: nekaj povsem nedolžnih ljudi, vrhunski slovenski igralec tenisa na služenju vojaškega roka z dovoljenjemza trening trikrat tedensko v tej dvorani in Janez Janša, ki se mu igra tenis. Vrpašanje: ali je vojak lahko opravil trening? Odgovor: ne. Zakaj ne? Odgovor: kako bedasto vprašanje! m Dr. Dimitrij Rupel ima re ksotično bolezen, ki se je je nalezel, ko je poglav lemena Tarupelme razlagal slovenske tegobi dcepitvi. To je bilo v Togu, ki bo sedaj dokonč vi, ki bo priznal slovensko suverenost. To vse Slovence doma in po svetu veliko priznanjt Minister za informiranje slovenske države v ustanavljanju je izjavil, da se v slovenskih redakcijah udobno živi. Mi ga vabimo, dase nani pridruži naslednji četrtek, dan pred izidom TRIBUNE. Pivo dobi zastonj. Glede na sredstva, ki jih je vlada republike Slovenije namenila mladini v predlogu proračuna republike, je moč soditi, da so ministri bodisi brez otrok bodisi imajo odrasle, ali jim pa puške pomenijo več kot otroci. Ker je vsak Slovene« dober sosed, nam je sosed ministra i Jazbinška sporočil, da se g. minister ! vsako jutro odpelje s službenim avtomobilom in smučkami na njem. Na fotki je naravno okoljeg.ministra. OdkarjeMatjažTankozaključil televizijski dnevnik z besedami: »Lahko noč Slovenija, kjerkoli že si!«, so podeljevalci Pulitzerjeve nagrade v resni stiski. IzvirnostTankovega zaključka se namreč uspešno kosa s skupino ameriških poročevalcev CNN iz bagdadskega hotela. Bush pa forsira CNN - le kdo bo zmagal? Gospod Gaspari je zadnje slovensko upanje, da bodo slovenski varčevalci sploh še kdaj videli svoje devize. Nacionalizacija jespettu.Pakaj! Predsednik Univerzitetnega Sveta dr. Peter Novak »Univerza bi morala biti velika korporacija, ki bi imela številnesestre, medkaterimi bi bila vsaka toliko samostojna, kolikor meni sama, da mora biti. Skupaj pa bi odgovarjale za svojo kvaliteto dela korporadji kot celoti, toje Univerzi.« TRIBUNA: Štiri leta delujete v Univerzitetnem svetu, izteka se vam dnigi mandat predsednika US, tako da bo kmalu imenooano novo vodstvo. Kako bi ovrednotili svoje delo? NOVAK: Ko je prejšnji predsednik odstopil zaradi tako im-enovanega napada s strani enega izmed članov Univerze, da je politik in kot tak ne more predstavljati Univerze, sem mesto predsednika prevzel jaz. Takoj smo pričeli s spreminjanjem statuta. Pripravili smo nov Zakon o Univerzi ter nov statut, ki pa ga članice Univerze niso sprejele benevolentno. Zato smo pris-topili k spremembam statuta, ki bi bile najnujnejše dopolnilo spremembi Zakona. TRIBUNA: Vemo, da se je pri sprejemanju statutarnega sklepa o oblikovanju posebnega sveta študentov, ki bi soodločal pri upravljanju Univerze zataknilo. Ker je potrebno soglasje vseh članic Univerze, sklep šenisprejet... NOVAK: Čeprav smo upoštevali mnenja nekaterih študentov o njihovem novem načinu sodelovanja pri soupravljanju Univerze, vse članice niso potrdile statutarnih sklepov. Gre za nekatere eminentne članice Univerze, kot so Elektro fakulteta, Medicinska fakulteta, FSPN in Pravna fakulteta. Naštete bodo o spremembah še razpravljale. Tukaj ne gre za veliko uslugo študentom in bi te spremembe lahko mirne duše sprejeli. Izgovori so različni. To je škoda, ker bi Univerza lahko bolj koristno tratila čas. TRIBUNA: Univerzitetni svetje najvišji organ Univerze ter opravlja naloge, ki so v skladu z Zakonom o Univerzi ter Statutom Univerze. S preoblikovanjem Zakona o usmerjenem izobraževnju je prišlo tudi do sprememb v delovanju Univerzitetnega sveta. NOVAK: Med nalogami, ki so podrobneje opisane v Statutu Univerze, je tudi nekaj takih, ki so se s sprecnembo Zakona o izobraževanju spremenile in tako je del nalog, ki jih je imel prej Univerzitetni svet, prevzel Znanstveno pedagoški svet. US, ki je prej opravljal vse bistvene naloge, se je tako malo razbremenil. Moram pa reči, da je bilo delo v Univerzitetnem svetu v starem sistemu omejeno na nekaj sestankov letno, kjersmo se pogovarjali le o nekaterih načelnih zadevah. Prav tako je bil predsednik Univerzitetnega sveta izven Univerze in je bila vsa ta dejavnost pravzaprav obrobnega značaja. Večina dejavnosti je potekala na nivoju rektorja in sodelavcev. Z rektorjem pa smo imelizadnja tri leta kar nekaj težav. Sicer pa je glavna naloga Univerzitetnega UNIVERZA POMERI TISTIH, KI NANJEJ DELAJO! sveta, da voli prorektorje in rektorje, imenuje glavnega tajnika in predvsem, da skrbi za opravila, ki morajo potekati na Univerzi, kot so nekatere skupne investicije, ki jih koordiniramo, v kolikor je to še danes mogoče, da usklajujemo učne programe... TRIBUNA: Do določenih sprememb je prišlo tudi pri financiranfu Univerze. Kako usklajujete skupne investicije različnih fakultet? NOVAK: Najnujnejše naložbe usklajuje Komisija za prostorski razvoj. Glavne investicije potekajo pod okriljem Sekretariata za izobraževanje. Žal Univerza nima svojega fonda, s katerim bi lahko financirala razvoj fakultet. Programiza razvoj se usklajujejo med seboj preko Univerzitetnega sveta, tako da so obzirni do naših priporočil na Sekretariatu za izobraževanje. Žal pa so vlaganja v Univerzo zadnja leta zelo majhna. Gradimo biološki center in obnavljamo FF, vse ostalo pa stoji. TRIBUNA: Avtonomnost Univerzeje tema mnogih razprav, vendarpa si Ijudje ta pojetn precef drugače razlagajo. Tudi sami ste si veliko prizadevali za to. Kakšen je položaj naše Univerze danes ? NOVAK: Avtonomnost Univerze pomeni svobodo pouka, svobodo raziskovanja in seveda svobodo študija. Pomeni tudi, da lahko profesor dela resnično tisto, kar ga veseli, svoje delo prikaže javnosti in rezultate uspešno plasira. Univerza v Ljubljani si ne prizadeva za avtonomnost, kjer lahko vsak dela kar hoče, ne da bi komu odgovarjal ter samo zahteval denar za svojo dejavnost. Tukaj smo zaradi študentov in slovenskega naroda, da omogočimo boljše in kvalitetnejše življenje. Ne bi pa hoteli, da so ljudje, ki delajo na Univerzi, preprosti uradniki, ki jih lahko nas-tavlja in odstavlja kdorkoli, oziroma tista oblast, ki bo slučajno prišla. Avtonomnost pomenitudi svobodno izbiro pedagogov, ne glede na njihovo politično prepričanje, ampak izključno glede na njihovo strokovnost. Pomeni tudi, da Univerza predloži Skupščini SLovenije svoj program učenja in raziskav. Skupščina ga preveri, dopolni, poveča ali skrajša ter za izvajanje priskrbi sredstva, ki jih upravlja z IS, predstavniki gospodarstva in obeh Univerz. TRIBUNA: Kar se Hče organizadje Univerze, prihaja do vse bolj v naprej določenih ter z zakoni predpisanih organiziranj, kar se odraža v nefleksibilnosti Univerze. NOVAK: Univerza mora biti. smotrno urejena, vendar razdeljena na skupine, ki skupaj živijo in interesno delajo. Zato je treba pustiti, da takorekoč razpade na takšne enote, v katerih da bodo ljudje najlažje delali. Če fakulteta meni, da potrebuje oddelke, da se mora kakšna višja šola združitiz visoko in obratno, naj se ljudje to med sabo dogovorijo. Če bodo ugotovili, da z razpoložljivimi sredstvi ne morejo delati, se bodo našle nove povezave, za katere je možnosti na ljubljanski univerzi veliko. Novi Statut in novi Zakon bi morala otnogočiti, da se ne vežemo na tako imenovane delovne organizacije ali oddelke s strogimi mejami, kjer se ni mogoče vpisati križno. Danes je uspeh v interdisciplinarnih znan-jih.Tisti,kijihzanimaozkaspecializacija,pabododelalikotdoslej. Posebej bi poudaril problem visokih in višjih šol ter Univerze. Del ljudi na Univerzi se postavlja na pedestal in meni, da sodi nanjo samo tisto, kar jebilo včasihUniverza. Delje mnenja, da se morajo višje šole ločiti od Univerze, ter postati neke vrste stranske šole, kjer bodo ljudje študirali kot nadaljevanje neke srednje šole in podobno. Zopet drugi menijo, da podiplomski študij sodi na inštitute in hočejo ustanoviti posebno univerzo za podiplomski študij. Vse skupaj pa slovenski narod veliko stane. Moje mnenje je, da je treba poskrbeti za čimvečjo integracijo in dopolnjevanje enega in drugega študija. Zakaj ne bi imele vse fakultete status univerze? Vse bi bile članice Univerze in jih ne bi več imenovali visoka ali višja ali fakulteta, pač pa bi enostavno imeli programe za določen proces. Če navedem primer: neka višja medicinska sestra, ko konča višjo medicinsko šolo, ugotovi, da bi šla delat na teren z ljudmi in konča še dve leti višje šole za socialne delavce. Po mojem osebnem mnenju je s tem končala visoko izobrazbo. Dobila je znanje dveh višjih šol, ki jih pojmujemo za nižjo stopnjo. Prepričan pa sem, da je boljši strokovnjak za ljudi na terenu kot tista socialna delavka s štiriletno šolo. Z veliko manjšimi stroški lahko med seboj uredimo programe, ki bodo med seboj kom-patibilni. Te spremembe naj bi novi statut omogočal, potem ne bomo tako okosteneli, kot smo bili. To je tudi edini način, da pridemo prej do novih profilov, ki bodo bolj uspešni, kot so stari. TRIBUNA: Z novimi informncijskimi sistemi in računalniško obdelavo podatkov bi bilo verjetno močodpraviti administracijo, ki itna na Univer-zi še vedno močno vlogo. Prav tako bi bilo verjetno mogoče preko sodelovanja s tujimi Univerzami modernizirati naše učne programe na cenejši način. Univerza v Barceloni vam ponuja sodelovanje. Kako je s tem? NOVAK: Glede izmenjave študentov z drugimi univerzami bi rekel, da je to predvsem v pristojnosti rektorja in odgovornih oseb na rektoratu, ki so zadolžene za mednarodno sodelovanje. Prob-lem pa je v neusklajenosti učnih programov, ki pa se usklajujejo. Tako bo mogoče v tujini poslušati nekaj semestrov. Glede Bar-celone je problem v jeziku, ker na naši Univerzi ne predavajo v tujih jezikih. Razmišljamo o tem, da bi organizirali podiplomski študij v tujih jezikih, kar bi prineslo veliko prednosti. Prav tako je zanemarjeno področje publikacij, kerje pac za to zmanjkalo denar-ja. Predlagali smo dogovor s fakultetami za kotizacijo. Tako bi normalno tekla njihova aktivnost publikacij. TRIBUNA: Govori se, da bo Ljubljani podeljen časten naziv Univer-zitetno mesto. Kako naj bi se po vaše Ljubljana odzvala na ta naziv? NOVAK: Ljubljana si vsekakor zasluži to ime, saj ji Univerza daje specifičen utrip. Sama mora za to kar nekaj storiti - od pros-torskega razvoja do benificij študentov kot stanovalcev. Tudi gospodarstvo bi moralo bolj izkoriščati sposobnosti univerzitet-nih ljudi. Sam sem pristaš tega, da Univerza pripomore k razvoju gospodarstva v Ljubljani. Še vedno pa je odziv gospodarstvenikov šibak. Sergeja Hadner Če ste zadnjič ostali brez rezultata, se ne vznemirjajte! Raje spijte še eno kavo! RADIO ŠTUDENT, 89,3 in 104,3 MHz stereo TVOJA STEVARDESA ZA V MEDIJSKA NEBESA! DRUGIPOLČAS TEKME FAKULTETE PROTIŠTUDEN-TOM SE JE ŽE ZAČEL... 1n padli so že prvi študentje. Do konca leta bo selekcija profesorjev za približno 50% razredčila študentske vrste. Najprej bodo morali z igrišča tisti, ki jim drgnjenje na pamet nikakor ne gre. Potem bodo v off sideu tisti, ki so pozabili, da fakulteta ni kraj, kjer se misli s svojo glavo. Če pa se med tistimi, ki bodo ostali, znajde kdo, ki mu to še vedno uspeva, bodo njegovi soigralci nad njim večkrat storili prekršek. Toda tudi profesorske vrste se redčijo. Vse več je na faksih sholastikov, če pa komu uspe pokukati iz sholastičnih krogov, ga najprej profesorji, potem pa še študentje tako brcnejo, da si v svojem življenju ne želi več na igrišče. Toliko za uvod, saj ven-dar pisarim po strani, ki ima zgoraj napisanoUNIVERZA. TUDINAŠA UNIVERZA NOSI V SVOJEM NAZIVU SAMOS-TALNIK UNIVERZ A, TOD A PREDENJOBOMOS PONOSOM IMENOVALI UNIVERZA, SE BO NA NJEJ MORALO ŠE MARSIKAJ SPREMENITI Najprej se bo morala prečistiti. To pomeni, da bo treba profesorje, ki so s partijsko knjižico dobili magisterije in doktorate počasi poslati v penzijo. Pri tem bodo seveda odločilno vlogo imeli študentje, ki bodo v a nketah odgovarjali na vprašanja: "Ali so predavanja pri N.N.profesorju zanimiva? Ali vas vspodbuja k razmišljanju? Ali kdaj sknpaj rešnjete kakšen problem? Alije dosegljiv tudi izven t.i. delov-nega časa? Ali upošteva vaše pripombe?'..." Tako bo poskrbljeno, da bodo znanstveniki šli na znanstvene inštitute ali pa v in-dustrijo, medtem ko bodo pedagogi ostali na univerzi. Ko se bo to zgodilo, bomo študentje z veseljem začeli hoditi na fakul-teto, ne pa da nam bo vsak vstop vanjo povzročal psihične in fizične bolečine. Ko bomo tja hodili z veseljem, se bo začel razcvet. Univerza bo producirala boljše kadre in se s svojo pozitivno držo uvel-javila v družbi. Pravljica za lahko noč? Ne, saj če se to ne bo zgodilo, bodo študentje kmalu zasedli katero od fakultet. Verjetno bo to Filozofska, kajti ob nemogočih pogojih študiranja (preddiplomski izpit na angleščini od približno 40 kandidatov naredijo trije ali štirje, ob tem, da so do preddiplome vsi normalno opravljali iz-pite) in tudi ob vse bolj črni prihodnosti naše male državice Lahko kaj takega vsekakor kmalu pričakujemo. SPLOH PA LAHKO TAKE NEMIRE PRIČAKUJEMO OB DEJSTVU, D A NAŠIVLADNI VELJAKI OBISKUJEJO EV-ROPO S POSEBNIMI LETALI, TAM PA JIH ČAKA NJIHOV ŠOFER... z njihovim službenim avtom, ki je preko cele Evrope prišel tja samo zato, ker so "nanj navajeni" insezrent-a-carvtujinipa res ne bodo vozili. Medtetn pa Drnovšek v Svico leti z navadnim potniškim letalom Swissair... Poleg tega nas že cel mesec nategujejo, da plačujemazvezne davke za knjige in plošče, ob tem, ko vemo, da vsi davki, ki naj bi šli v zvezno blagajno, os-tajajo pri nas- zvezi damo "le" carine. Med-tem ko narodov standard pada, med drugim tudi zaradi visokih cen (h katerim mnogo prispevajo davčne postavke), nihče ne ve, kam gre denar. Morda z njim kupujemo orožje, morda zlato, kdo ve? SICER PA, ALI TO KOGA ŠE SPLOHZANIMA... v Ce te ne zanima, te mora zanimati. Protislovje? Ne. Če se za take stvari ne zanimaš, te na vsakem koraku preten-tajo, tako da si prisiljen brati vse kvante, ki jih producirajo naši parlamentarci. Zadnjič se je (očitno samo njemu) gospodu Školjču posvetilo, da ta parlament sprejema in ploska samo resolucijam o odcepitvi, samostojnosti, razdružitvi, konfederalni pogodbi..., nič, kar bi se tikalo boljšega življenja prebivalcev Slovenije, v parla-ment sploh ne pride. Če že sprejmejo kakšen zakon, je to prav gotovo zakon, ki koristi predvsem vladi, oziroma njenemu finančnemu proračunu. Mi pa, kot vedno, beremo, pišemo in pizdimo. No, vsaj to nam je še dovoljeno. Pa bodi razburjanja za danes dovolj! ZOLTAN l.r. SEJA PARLAMENTA Na šesti redni seji študentskega par-lamenta 26.2. so v organe parlamenta volili statutarno komisijo, komisijo za nadzor in finančno komisijo. Tako statutarno komisijo sestavljajo podpredsednik Branko Čakarmiš ter člana Aleksandra Kačar in Mojca Rozmah (funkcijo predsednika opravlja predsednik Študentskega par-lamenta Marko Poznič). Ker je bil za vsako od nalog predlagan le po en kandidat, volil-nih lističev niso uporabili. Komisijo za nad-zor bodo oblikovali Robert Krajnik in Tomaž Silvester kot člana. Za podpredsed-nika sta bila predlagana Felix Ceglar in Peter Žurej. Po volilni proceduri je bil iz-voljen Peter Žurej. Finančno komisijo, ki je od nadzorne bolj specifična, vsebinska, prva pa nadzira celostno poslovanje in skrbi za pravilnost postopkov, bodo zastopali Urh Pahovec kot predsednik ter člani Alek-sandra Kačar, Martin Furlan, Andrej Poznič in Rolando Krajnik. Sledilo je ratificiranje sporazutna o sodelovanju s ŠOU v Mariboru in ŠO v Vilni, nato poročilo o delovanju vlade v času od zadnje seje 27. 11. 90 do 26. 2. 1991. Nekaj pojas-nil je veljalo projektu, ocenjevanju profesorjev, ki ga pripravlja Univerza za prihodnje šolsko leto. Ministru za finance so zaradi preobilice dela dodelili pomočnika Francija Stanov-nika. Sledilo je sprejetje Sklepa o začasnem finančnem poslovanju ŠOU v Ljubljani v prvem tromesečju s spremembo tretje točke. Načrtujejo, da bodo do začetka marca sestavili Finančni načrt za leto 1991. Pod točko razno velja omeniti razpravo o Protestu ob pretiranem oboroževanju v Sloveniji, ki ga je pripravila vlada. Poslanci v parlamentu se namreč niso strinjali z zas-novo protesta. Sklenili so, da ga delno preoblikujejo in poudarijo slabosti, ki jih prinaša pretirano oboroževanje. PRORAČUN ZA VZGOJO IN IZOBRAŽEVANJE Sestala sta se tudi Odbor za visoko šolstvo na ravni Skupščine RS in odbor za raziskovalno dejavnost in tehnologijo. Podana je bila obrazložitev predloga republiškega proračuna za vzgojo in izobraževanje, po katerem naj bi za dejav-nosti vzgoje in izobraževanja za leto 1991 predvidevali 4 262 473 tisoč dinarjev (ali 12,2 odstotka več kot leto prej) ter za obseg tistih sredstev, s katerimi bi zadržali materialno stanje v srednjem in visokem šolstvu na doseženi ravni. Po besedah dr. Petra Venclja pa se bodo sredstva glede na povišanje stroškov in povečan vpis realno zmanjšala za 8 odstot-kov glede na lansko leto. Omeniti velja še razpravo o možnostih podiplomskega študija na inštitutih in s tem v zvezi projekt novega Slovenskega teh-nološkega inštituta. Po ločitvi raziskoval-nega in pedagoškega dela naj bi bila rast stroke na Univerzi takorekoč zavirana. Po mnenju dr. Borisa Sketa mora zato podiplomski študij ostati na ravni Univerze, oziroma njenih članic, kar je pojasnil z raziskavo iz leta 1989. Po rezul-tatih te raziskave naj bi raziskovalci dobivali samo od Skupnosti za izobraževanje 4-krat več denarja kot profesorji. Po nepreverjenih podatkih pa naj bi bili rezultati raziskovalnega dela profesorjev in raziskovalcev približno enaki. Seveda Univerzo še vedno tarejo finančni problemi. Po besedah rektorja mariborske Univerze Križmana bi bilo potrebno zmanjšati proračun ali pa zagotoviti sredstva. Tako bi bilo treba pos-topno preiti k načrtovanju študijskih mest. Pudaril je še, da mariborska Univerza ne teži k centralizaciji, temveč poskuša s pomočjo informacijskih sistemov pripeljati do večje integracije. Obdavčeni študentje Štipendije ostajajo neobdavčene, av-torski honorarji se bodo zmajšali za 20 odstotkov, 13. točka 16. člena Zakona o dohodnini pa dodatno »sankcionira« še štu-dente, ki so plačila za začasno ali občasno opravljanje del prejeli preko privatnih Študentskih servisov. Ker slednje ne velja za servise, kjer sta bili ustanoviteljici ljubljanska in mariborska Univerza, je na prvi pogled jasno, da 13. točka 16. člena vsebuje monopolno klavzulo. Zakon o dohodnini je bil sprejet 31. decembra 1990, novi Zakon o zaposlovanju pa šele mesec kasneje. V starem Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (1974) je še pisalo, da lahko Skupnost za zaposlovanje pooblasti or-ganizacijo, ki jo ustanovita Univerza in ZSMS, za posredovanje občasnih in začasnih del študentom, 6.člen novega Zakona o zaposlovanju pravi, da lahko republiški upravni organ, pristojen za delo, s pogodbo o koncesiji pooblasti or-ganizacijo oziroma delodajalca, ki iz-polnjuje kadrovske, organizacijske in druge pogoje za izvajanje strokovnih nalog posredovanja del. Tako torej: če daje zdaj Zakon o zaposlovanju pri delitvi kolača možnost vsem servisom ne glede na »poreklo« jo Zakon o dohodnini izključuje, oziroma: Levica ni vedela, kaj dela des-nica! Noben zasebni servis študentom ne bo mogel nadomestiti izgube dela dohodka, saj morajo plačevati reden davek. Zato se pri privatnem servisu Formici iz Maribora upravičeno sprašujejo, kako biti konkurenčnejši, kakovostnejši, bolj iržen, ko pa bodo morali satno »njihovi« študentje in dijaki plačevati 20 odstoten davek na osebni prejemek. Ker se je delo univerzitetnih študentskih servisov zaradi konkurence privatnih občutno izboljšalo, je potrebno, da se monopolna klavzula (torej ponovno vračanje v preteklost) v 13. točki 16. člena odpravi. Da pa ne bi prišlo do nelojalne konkurence, ko bi servisi namesto drugih stroškov poslovanja zniževali urnine na račun študenta, bi moral biti kot pogoj za pridobitev koncesijske pogodbe določen tudi enoten kriterij za oblikovanje najnižjih urnin. Avtor Zakona o dohodnini bi moral razmisliti, kako zavarovati študentski in dijaški standard in ne kako zavarovati univerzitetne študentske servise. Vsi ser-visi naj bodo izenačeni. Zakonodajalec pa bi moral tudi določiti enak delež sredstev, ki bi jih neposredno vračali neprofitnim študentskim in dijaškim dejavnostim. Gregor Preac Pomagajte sl sami Bvajset odstot&emu davte* aa av-torske honorarje se lahko izognete le tako, da si pridobite napotaice iz enega od untiverzitetnih študentskih servisov. Čc morda dobivate honorarje za Opravljeno delo pri podjeiju, ki vas tudi štipendira, bi se morda lahko dogovort li, da vam namesto izplačevanja honorarjev vsak mesec ustrezno povišajo štipendljo, ki je davka oproščena. ZAGATE Z LINGVISTIKO TRIBUNA: Kakšno je tnesto lingvistike v nizu ved, ki ji nudijo domovanje na Slovenskem? V intelektualnem svetu gre o tej znanosti glas, da je »kraljica humanistike in univerzalizma«, če se izrazitn v športnem žargcmu; pri nas pa je nekako razdrobljena in razkropljena v predznanstoenih medosebnih užaljenostih in mučnem teoretskem besu tako filozofovkakorsocilogovkulture, slavistov in še koga. Vsepovsod je je polno, pa nikjer ne živi kot univerzitetna znanost, poimenovana s svojitn itnenom in prosta ideoloških spon, da bi nudila tisto, kar zmore v belem svetu: preučevalske ztnožnosti od matematične do spekulativne strukture. ZADNIKAR: Najprej in predvsem ne vem, ali ste vprašanje naslovili na pravega človeka. To seveda ne pomeni, da bi ne vedel, kako nanj odgovoriti, nasprotno, nekako ne upam si. Po izobrazbi sem namreč filozof, stovenskoznanstveno polje pa - če kaj takšnega seveda sploh obstaja - je skrbno razdeljeno na množico sicer ne vedno naj- bolje obdel(ov)anih gredic, ki so kljub temu - morda pa prav zato - skrbno ograjene z vis- okitni plotovi. In pokukati za »tuj plot«, kaj šele pobrkljati po kaki gredici, je neod- pustljiv greh; prav to mi je bilo spričo dela, ki)e povod za najin razgovor, tudi že poočitano: da namreč z obravnavo problema hkratne dovršenosti in nedovršenosti nekaterih slovenskih perfor- mativnih glagolov posegam za »tuj plot«. Še nevšečnejši bi utegnil biti varuhom gredic odgovor na vaše vprašanje na vsebinski ravni. Ko govorite o lingvistiki kot kraljici humanistike in univerzalizma, imate verjetno v mislih dediščino strukturalizma, ki v ospredje svojih raziskav postavlja človeško govorico,jezikingovor. Strukturalizma pa na Slovensko niso zanesli lingvisti, temveč ali Kako obljubiti lojalnost novi oblasti Intervju: Miha Zadnikar rojenl960, diplomiral izftlozofije in sociologije (1984), za diplomsko nalogo Platonistična paralaksa (ki se posveča razmerju med idejami in njihovo ubeseditvijo pri Platonu) prejel študentsko Prešernovo nagrado, magistriral z delom Zagatnost petformativnosti ali kako obljubiti (1989), izšlopri DZS (1989), zanj prejel priznanje Sklada Borisa Kidriča, v Parizu, na Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales pri O. Ducrotu pripravlja doktorat na temo Problematika argnmentacije v filozofiji govornih dejanj, zaposlen na Inštitutu za sodologijo kot raziskovalec. filozofi in sociologi in ga za navrh razvijali še na drugih konceptualnih poljih, zlasti v psihoanalizi, literarni teoriji in teoriji filma, torej na poljih, katerih predmet ni sam jezik, je pa nanj(e) mogoče plodno aplicirati nekatere koncepte, ki so nastali v lingvistiki. Tak je en del odgovora. Drugo gre brez dvoma iskati v dejstvu, da verjet- no mislite na splošno lingvis-tiko, ko pravite lingvistika, torej na vedo, ki na Slovenskem - vsaj po drugi svetovni vojni - ne obstaja (upati pa je na boljše čase, saj je bila lani na Filozofski fakul-teti končno ustanovljena stolica za splošno jezikos-lovje). Imamo sicer slavistiko, germanistiko in romanistiko, katerih temeljni cilj in namen je predvsem preučevanje »lastnega« jezika in njegove književnosti in posredovanje te vednosti študentom. Splo-šna lingvistika pa je prav zato, ker ni bila in ni mogla biti vezna na en jezikoziroma jezikovno skupino, vedno presegala samo sebe kot vedo o jeziku: s splošnostjo, do katere je ta obravnava pripel-jala, je vedno posegla za »tuj plot«, bodisi filozofski (Ben-veniste) ali pa literarno teoretski (Jakobson). Zato torej ničudno, dasobilezanjo dovzetne prav te stroke. TRIBUNA: Kljub izčrpnemu odgovoru bi se še hipec zadržal pri vprašanju, zakaj se lingvis-tika na Slovenskem nahaja pov-sod, pa prav zato nikjer. je to morda nasledek že izročilne in stereotipne samozadostnos ti ? ZADNIKAR: Ne bi se pov-sem strinjal z vami, da je Ungvistiko mogoče najti pov-sod. Nasprotno, na vsakem koraku je moč naleteti na razpravljanje o jezikovnih in polijezikovnih problemih, vendar to še ni lingvistika. Pravzaprav gre za svoje-vrsten paradoks: če po eni strani kot največja in najod-mevnejša projekta slovenske »lingvistike« lahko nastopata Slovar slovenskega knjiž-nega jezika in Slovenski pravopis (pri čemer pa Slovenci še vedno ne vedo, kako pisati), imamo očitno še vedno opraviti z zaplotnim prepričanjem, da je jezik le sredstvo komunikacijein da je edina vednost, ki je Slovencem potrebna o jeziku, vednost o njegovih slovničnih os-novah; po drugi strani pa je slovenski jezik - kljub svoji očitno povsem tehnični naravi - tisto, v čemer se zbira tisto tipično slovensko, tisto, čemur vi pravite domovanje; jetista diferencialna poteza, ki v zadnji instanci identificira slovensko in ga razloči od ne-slovenskega: nikakor torej ni naključje, da je bil za novega ministra za Slovence po svetu imenovan prav slavist. V tej lingvistični shizofreniji, ko slavistika ni več le ona sama, temveč še nekaj drugega, še nekaj več, je verjetno iskati tudi razlog, da se slavisti čutijo prizadeti in dolžni arbitriranja vsakič, kadar se jezika poloti kdo, ki ni iz njihovega ceha. TRIBUNA: Če pogovor še za trenutek obdržim v polju slovenstva, pa pri tem na njegovo pernico položim dosežek delovnega področja: Zakaj v svoji knjigi uporabljate izraz performativ? Bi ne bilo mikavno slavistem vzeti kos izljučne pravice do slovenjenja, se pri tem še malo miselno potruditi in definirati svoje pojmovno podjetje tudi s podomačenim izrazjem? Resda bi tujec potem ne vedel, o čem v spisu pada beseda, a bi mu to razložili v tujskem povzetku. Če vas skratka dobrohotno zbodem, zakaj ne spremenite izrazov kakor perforamtiv v kleno slovenščino, v lep, vsakomur dojemljiv jezik? ZADNIKAR: Kako pa naj bi (po vašem) bilo po slovensko rečeno performativ? »Izvrševalec«? Kateri pa? Jezikovni, nekako po vzoru sodnega? Si sploh lahko predstavljate institucijo jezikovnega izvrševalca? Jezikovni izvrševalec nekaj izvrši jezikovno, sodni pa sodno - in ven-dar oba to (po)storita z uporabo jezika... Zelo neuporabno, torej. Nikakor ne mislim, da se vsega ne da povedati »lepo po slovensko«, verjetno se da, le cena je previsoka. Še zlasti, če gre za strokovne termine, je bolje, tako rekoč nujno, da nekaterih reči ne povemo »lepo po slovensko«: na lepe slovenske izraze se lepi vse preveč »domačih« pomenov iz vsakdanje rabe, literature; s strokovnimi termini, s ka terimi mora mo operirati v neki stroki, nimajo in ne smejo imeti nič skup-nega. Vzemiva na primer primer iz klasičnega marksističnega izrazoslovja, ki ste ga omenili, preden sva se začela »resneje« pogovarjati: bazo, ste rekli, bi lahko brez težav naposled dobili tudi v slovenskem prevodu in ji po desetletjih lenobnega prilikovanja podelili slovenskejši (lepši?) izraz podlaga. Strinjam se, da je izraz pod-laga slovenskejši - morda celo lepši - kakor baza, dokaz za to najdemo že v Slovarju slovenskega knjižnega jezika; pod ges-lom baza bomo našli le dve razlagi, pod geslom podlaga pa kar pet, in prav v tem je problem: pomen besede podlaga je vse preveč raz veja n, vse preveč »domač«, da bi ga lahko varno in zanesljivo uporabljali v tako omejenem pomenu, kakršnega jezah-tevala ortodoksna marksistična teorija. Bolje jc uporabiti pomensko praznejši ali nevtralnejši izraz in ga ustrezno definirati, sicer bralci prehitro »razumejo«. Prehitro razumevanje pa je - vsaj v primeru perfor-mativa - lahko usodno, saj je Austin za njegovo definicijo porabilcelo knjigo, pa še ni bil prepričan, da se mu je posrečilo. Da njegov dvom ni bil neupravičen, dokazuje obsežna literatura s področja filozofije govornih dejanj, ki je v dobršni meri prav boj za definicjo performativa. TRIBUNA: Pa se vam ne zdi, da bi lingvisti tnorali biti poligloti tudi v tem pomenu besede, da bi prepoznavali raznolikosti svetovnih iz-razij? (Mimogrede: Ne strinjam se s tezo o »prehitri razumljivosti«, saj sem prepričan, da jejasnost eno, teoretska želja po definiranju pa drugo; nas kaj ovira, da bi besedam ne podel-jevali iks pomenov?) Mar lingvistov k učenju jezikov ne sili že - idealistično rečetio - svetovni nazor, kakršnegaje vcepljal rod klasičnih znal-cev jezikov kakor Jakobson ali Benveniste? Če ne zaradi drugega, iz minimalistične sle, da bi teoretske težave z ustrezno sproščenostjopoteni prestavljalivmaternijezik? ZADNIKAR: Na vprašanje vam seveda lahko odgovorim le kot nekakšen lingvofil oziroma filolingvist, nikakor pa ne kot lingvist v tistem pomenu, ki je udomačen na Slovenskem, ker to nisem. Bi vas pa malce popravil: če naj bo lingvist poliglot, potem verjetno ne toliko zato, da bi ta ati oni problem prcdstavljal v svoj materni jezik s kako ustreznostjo, temveč prej narobe: zato, da bi ga ne prestavljal napak! Ta na prvi pogled morda drobcena razlika nikakor ni stvar kapricioznosti: jeziki namreč niso drug drugega mehanične preslikave, pri katerih bi za ustreznost prevoda zadoščalo že poz-navanjeekvivalenta danega izraza v (vseh) drugih jezikih. Nasprotno, jeziki so med-sebojno zelo raznolike strukture in vsi jeziki ne poznajo enakih slovničnih kategorij, zato je pomembneje vedeti, kako danega izraza ne smetno prevesti kakor obratno. Vendar pa so to že obča mesta, ki jih bralci prav gotovo poznajo, za podrob-nosti pa v svojem razgovoru verjetno nimava časa. TRIBUNA: Vsekakor, vsekakor. Priznam, da me je v vprašanje zapeljala aktivna jezikovna nonšalanca lingvističnih klasikov, ki sta lahko teorijo pisala v prenekaterem od jezikav; sicer ne v tako slovniško raznolikih, kakorjih ornen-jate, a sta takšne poznala drugače, na podoben način, kakor sejih loteva vaša teorija. Prisežem, da nisem pričakoval, kakoju boste zavarovali, zato jo kar hitro mcthnem drugam. Priljubljeni konjiček lingvistov in filozofov jezika so zgledi, s katerimi ilustrirajo svoje trditve. Z ene strani gre za zglede, vzete iz nacionalnih književnosti, ki naj - večidel po normativnih slovnicah - ponazarjajo posamezne slovnične kategorije, z druge strani pa gre, predvsem v delih teoretske lingvistike, za zglede, za katere se zdi, kot da so pobrani iz vsakdanjega življenja; vse bolj pa se uveljavlja tudi raba »političnih zgledov«, kakršnih ni malo tudi v vaši knjigi. Kakšen je njihov ontološki status doma in na tujem? Je v moderni navadi tudi raba zgledov iz nebebavih, istomišljenskih političnih logov? ZADNIKAR: Razumem, kaj mislite, ko pravite »politični zgledi«, vendar se ne bi strinjal, da so takšni, kakršniso uporabljeni v moji knjigi, resnično poiitični: njihov zas-tavek je teoretska refleksija in ne politiČni boj, zato bi tudi težko rekel, da so eni iz teh, drugi pa iz nasprotnih političnih togov. Sicer pa: si lahko predstavljate, kako bi lahko izjavo Stojko si želi, da bi imel mož brez brk brke, uporabljali v političnem boju? Izbira, oziroma natančneje, konstrukcija primerov, ki se nanašajo na proces JBTZ, je bila povsem funkcionalne narave: ker ješlo zaenega redkihdogodkov,kijemobiliziral tako rekoč vse Slovence, in katerega raz-voju s(m)o vsi sledili z izrednim, domala detektivskimzanimanjem, semijezdeloza ilustracijo in v dokaz nekaterih (teoretskih) trditev primerneje izbrati primere, ki rcflektirajo na konkretno realnost in ne na splošnosti tipa Trava je zelena, Jože ljubi Majo itd. Izbor je bil torej »zainteresiran«: prepričan sem bil, da bodo ti »konkretni« primeri bolj motivirali bralca in olajšali razumevanje nekaterih izrazito abstraktnih izvajanj, medtem ko bi ga nevtralni, obči primeri verjetno le še dodat-nozamorili. Kakšen je njihov ontološki status? Vprašljiv, saj gre za primere, ki so »konkretni« le na videz, dejansko pa so konstrukti, ki se v času procesa niso pojavili v nobeni od tistih različic, ki jih navajam v knjigi. Pa vendarle so jih bralci, čc lahko sodim po vašem vprašanju, vzeii konkretno, celo politično. TRIBUNA: Vašo slednjo ugotovitev bom nekoliko zlorabil in si drznil postaviti tole sociologistično tezo: Ni čudo, daje vaša knjiga Zagatnost performativnosti ali Kako obljubiti skoraj razprodana, ko pa so jo množično kupovali tudi Ijudje, ki so si dopolnjevali knjižno zbirko z geslom JBTZ, in ne le peščica stalnih odjemalcev slovenske teoretske produkcije od jezika prek želje do fitma. Sicer pa grem znova k stvari. Precejšen del udeležencev procesa JTBTZ oziroma dogajanja krog njega se je danes spremenil v teater novth oblastnikov. Kako bi komentirali dejstvo - v oči bijoče že iz ubožne časnikarščine, kakršna se je prodajala s tednikom Demokracija - da pripradniki DEMOS-a kljub tako opevanemu narodnjaškemu izročilu za razloček od starih oblastnikov pogosto ne znajo uporabljati niti ustaljenih rečenic. Kje so -že tisti časi, ko je Radio Student komuniste lovil za nespretne zveze in vsebinske norosti, suvereno obliko državotvornih sporočit pa puščal pri miru, saj jebila dognana do samoumev-nosti in tavtologije! ZADNIKAR: Ce sva maloprej govorila o »konkretnih konstruktih«, ki v večini primerov ne presežejo ravni ilustracij teorije, mi vaše vprašanje omogoča, da s konkretnostjo ne (le) ilustriram, temveč jo iz drobca konkretnosti tudi izpeljujem. Morda se boste spomnili drobnega, a vse prej kot nepomembnega detajla z nadal-jevanja prvega zasedanja novega slovenskega parlamenta, ko je Lojze Peterle predlagal, naj bi se iz skupščin-skega besednjaka umaknila beseda revanšizem. Pazite, beseda revanšizem, ne sam revanšizem! Ravnanje novega prvega tninistra je zrcalna podoba ravnan-ja starih oblastnikov: medtem ko so se ti trudili z uvajanjem svojevrstnega novoreka, ki mu je bilo v realnosti komajda najti kak ustreznik, se je nova oblast odločila svet spreminjati z zamolčevanjem inneizumljanjemnovihjezikovnihentitet. Odločitev, ki je ni težko razumeti, kakor tudi ne dejstva, da se novi oblastniki težko znajdejo v že ustaljenih frazah: o že ustal-jenih frazah lahko govorimo le iz perspek-tive stare oblasti, ki jih je »ustalila«! V precejšnji meri je bilo to tudi vse, kar je storila, in v tem se je izvrstno znašla; namreč v svojem govoru o svoji realnosti, nikakor pa ne tudi v sami realnosti. Da se nova oblast v tem starooblastniškem novoreku ne znajde, je torej razumljivo, takorekočnujnost,zaskrbljujočejele,dase ni odločila za njegovo dekonstrukcijo, temveč za zamolčevanje, celo prepoved. TRIBUNA: Kaj pa performativ in politično? Gre z« kompatibilni kategoriji? ZADNIKAR: Še več! Politično je eno od privilegiranih polj performativnosti. Teoretikom performativa so pogosto očitali, predvsem sociologi, da besedam pripisujejo nekakšno inherentno magično moč, ki (da) je v resnici »delegirana« od zunaj, predvsem s strani družbenih kon-vencij. V dobršni meri je to res: ko pred-sedujoči sestanka pravi »Odpiram sestanek« - namenoma uporabljam najbolj zbanaliziran primer performativa - ses-tanek ni odprt zato, ker bi imele izrečene besede neko posebno, »odpirajočo« moč, temveč zato, ker jih je izrekel človek, ki je bil s strani udeležencev sestanka prepoz-nan kot predsedujoči, predsedujoči pa je tisti, ki mora odpreti sesetanek: izrečene besede niso torej v ničemer magične, le v pravem času so se znašle na pravem mestu. -Osnovna značilnost perfbrmativa je torej, da ni le beseda, temveč tudi že dejanje, da z njegovo izgovoritvijo izvršimo tudi že dejanje, ki ga imenuje. Vzemimo, da kak politik vladajoče politične stranke kake zahodne parlamen-tarne demokracije komentira kak družbeni problem. Njegova izjava bo razumljiva kot le ena od možnih interpretacij danega družbenega problema - niti ne nujno inter-pretacija vladajoče stranke ali koalicije - ki ji je mogoče nasprotovati z drugačnimi in-terpretacijami, izhajajočimi iz drugačnih političnih pozicij. Povsem jasno je torej mogoče razlikovati problem in (njegove) interpretacije. Politični sistem socialističnega samoupravljanja je imel za tedanje oblastnike to prijetno lastnost, da ni ločil (da mu nibilo treba ločiti) med problemom in interpretacijami: interpretacija, izrečena s pravega mesta - z mesta oblasti - je per-formativno ustvariia problem sam, inter-pretacija in problem sta se zlila. Od novega političnega sistema in zamen-jave oblasti je pričakovati, da bo ponovno vzpostavila distanco med problemom in interpretacijo. TRIBUN A: Glede na drugi naslov vaše knjige, ki nam obljublja vse o obljubljanju, mi za konec dovolite še malce prezvedavo vprašanje: Kako obljubiti lojalnost naoi oblasti? Z ADNIKAR: Se va m z d i, da bi novi oblasti sploh morali obljubiti lojalnost? Dejanje obljube namreč spada med t.im. komisive - izraz, ki vam verjetno spet ne bo ugajal, a s čim naj ga nadomestimo, ž zavezoval-niki, obvezovalniki - govorna dejanja, s katerimi se govorec oziroma izjavljavec zaveže izvršitvi v izjavi imenovanega dejanje. Če je nova oblast res nova, če torej res deluje po pravilih parlamentarne demokracije, je ona tista, ki tnora obljubiti nam. Neizpolnjene obljube pa se v sistemu parlamentarne demokracije kaznujejo z iz-gubo oblasti. Lojalnost se je obljubljala stari oblasti, to je od svojih podložnikov zahtevala. Zelo shematično rečeno je v razlicnih tipih temeljnih govornih dejanj mogoče najti tudi razliko med novo in staro oblastjo: nova naj bi funkcionirala po principu komisivov, stara pa po principu direk-tivov, to je govornih dejanj, s katerimi govorec oziroma izjavljavec od sogovorca zahteva izvršitev v direktivu imenovanega dejanja. Sprevrnjenostslareoblastijebila v tem, da je od podložnikov z direktivi zah-tevala prav komisive, kar jo je odvezovalo sleherne odgovornosti. Lepa hvala, kolega Žagar; sem kar zadoščen, ker sva svoje težave dala na svetlo tako na široko: zbadala sva strokovnjaške ogrožence, pa obenem s priliko o slovenjenju iskala besedotvor-nih delovnih mest za njihove pomembne jaze; omenjala novorek stare oblasti in se že z isto sapo preprašala še o stebrih slovenske sprave. V glavnem sva si bila enakopravna sogovorca, v stranskem pa radovedna državljana; in to sta kar lepa pogoja za pravičen in nesamovšečen pogovor. Žal mi je le, da nisva namenila več besed vaši razpravi; toda so reči, ki jih morava prepustiti tudi bralcem, kajne? Še na mnoge jezične zvedavosti, kolega Žagar! Igor Ž. Žagar POLICAJ IZ VRTCA je zgodba o losangele-škem detektivu Johnu Kimblu (A. Schvvarzeneg-ger), ki že dolga leta pregan-ja morilskega narko-krimi-nalca Cullena Crispa (R. Tyson), ta pa si prizadeva izslediti svojo bivšo ženo (P.A. Miller), ki je pred njim pobegnila in se s svojim sinom (J. in C. Cousins) skriva v mestecu Astoria v Oregonu. Kimble prevzame vlogo vzgojitelja v otroškem vrtcu, da bi lažje našel ubežnika in Crispovo ženo prepričal, naj priča proti svojemu možu; v vrtcu se robati policist znajde v situaciji, ko se pogosto spra-šuje, če ni lažje obvladovati nevarne gangsterje kot pa poredne otroke. Položaj se dodatno zaplete, ko je umor-jena glavna priča (Alix Koromzay) proti Crispu, zato temu ne morejo soditi in ga izpustijo iz zapora, gangster pa se takoj napoti v Oregon... Film ima nekatere šibke točke, med drugim je tako neenotno grajen, da so ga v SCREEN INTERNATIO-NALU označili kar za »shizofrenega«. Začne se z zelo učinkovitimi, »trdimi« sekvencami, ko Crisp hlad-nokrvno umori neprevid-nega mladeniča, ki mu hoče »prodati« informacijo. Sledijo prizori nasilne ak-rije, kjer je Schvvarzenegger v svojem elementu, neobrit, s temnimi očali in težko oborožen zlahka obvladuje zlikovce, pri čemer ima vedno na voljo jedrnate cinične pripombe v odgovor na njihove pritožbe. Sentimentalni preobrat s prihodom v As-torio pa ritem močno upočasni; otroci poleg tega tudi niti približno niso videti tako hudobni, da bi lahko spravili iz tira »macho« policista, kakršen je Kimble (vse skupaj bi bilo pač bolj prepričljivo, če bi imel Kimble opravka s skupino porednežev a la PROBLEMATIČEN MULC - Problem Child, 1990, r. Dennis Dugan) in kot da to še ne bi bilo dovolj, je sem vpletena še romantična POLICAJ IZ VRTCA Kindergarten Cop ZDA, 1990. Universal/lmagineEntertainment. Režija: Ivnn Reitman. Scenarij: Murray Salem, Herschel VVeingrod, Timothif Harris. Fotografija: Michael Chapman. Glasba: Randy Edelnmn. Igrajo: Arnohi Sdnvarzenegger, Penelope Ann Milkr, Pmnela Reed, Linda Hunt, Richard Tyson, Carroll Baker, Joseph in Christian Cousins, CatJn/ Moriarhf. van Reitman je bil rojen l. 1946 na Ceškoslovaskem, s starši se je preselil v Kanado, ko mu je bilo štiri leta. Tam je študiral glasbo, istočasno je snemal kratkefilme in osnoval distributersko hišo »New Cinema«. Režiralje na TVin vgledališču, biljeproducent več braadwayskih hitov in tudi filmski producent ne samo svojih filmov temvečtudi drugih (npr. horrorjevThey Camefrom Within (1975) in Rabid (1977) Davida Cronenberga). L. 1972 je režiral »horror-splatter« Cannibal Girls, sledita mu komedija NORIŠNICA V KAMPU (Meatballs, 1979) in Stripes (1981). NjegovilZGANJALCIDUHOV(Ghostbusters) iz l. 1984 so eden od najuspešnejših ameriških filmov vseh časov, l. 1989 je posnel »sequel« - »IZGANJALCI DUHOVII (Ghostbusters II), vmes pa ORLA PRAVICE (Legal Eagles, 1986) IN DVOJČKA (Tzvins, 1988). naveza Arnold Schvvar-zenegger-Penelope Ann Miller. Videti je skorajda tako, kot bi imeli dejansko opravka z dvema filmoma v enem: prvi je nasilno-ak-cijski, drugi je »otroški«; in ker je v POLICAJU IZ VRTCA preveč prizorov s šestletnimi otroci, to v prin-cipu ne more zadovoljiti Schwarzeneggerjevih »hard-action« fanov, zaradi prizorov nasilja pa to tudi ni ravno film za otroke. Scenarij ima nekaj ne najbolj prepričljivih mest (»nenad-na slabost« Kimblove partnerice O'Hara/P. Reed/; ne dovolj utemel-jena potreba po tem, da se gre Kimble vzgojitelja zgolj zato, da bi odkril Crispovo ženo in otroka). Po drugi strani imamo opravka z dokaj dobro igro vseh glavnih igralcev. Tyson je zelo soliden v vlogi glavnega »baddieja«, enako veteranka Caroll Baker v vlogi mame Crisp. V redu je Reedova v vlogi požrešne Phoebe O'Hara, Penelope Ann Miller pa je primerno Ijubka in ranljiva kot mati-samohranilka, ki osvaja Schvvarzeneggerja. Ta je imel tokrat nekaj igralsko sorazmerno zah-tevnih prizorov (zlasti z otroci) in je kar dobro odigral svojo vlogo; ak-cijski prizori pa tako ali tako spadajo v njegov standardni asortiman. Njegov trdi neameriški naglas ima v filmu zelo primerno opravičilo: Kimble naj bi bil namreč po rodu iz Avstrije (to je ena izmed bolj uspešnih šal v POLICAJU IZ VRTCA, nanaša pa se seveda na poreklo samega Schivarzeneggerja, ki je rojen v Grazu). V VARIETYJU filmu niso napovedovali komercialne uspešnosti, vendar pa sta Reitman in Schvvarzeneg-ger (prvič sta sodelovala že pri uspešnici DVOJČKA) spet dosegla svoje: po 8 ted-hih predvajanja v ZDA je POLICAJ IZ VRTCA nabral že okoli 76.000.000 dolarjev. Igor Kernel SPORED LJUBLJANSKE KINOTEKE Ponedeljek, 04.03.91 | VIRIDIANA, Španija-Mehika, 1961. Režija: Luis Bunuel. Glav. vl.: Silvana Pinal, Francisco Rabal, Fernando Rey, Margarita Lozano, Victoria Zinny, Teresa Rabal. | Torek, 05.03.91 | ČAROBNA PIŠČAL (Troll-flojten), Švedska, 1974. Režija: Ingmar Bergman. Glav. vl.: Josef Kostlinger, Irma Urrila, Hakan Hagegard, Elisabeth Eriksson, Ulrik Cold, Birgit Nordin (v bar-vah). Sreda, 06.03.91 ZLOCIN IN KAZEN (Crime et Chatiment), Francija, 1956. Režija: Georges Lampin. Glav. vl.: Jean Gabin, Marina Vlady, Julien Carette, Yvette Etievant, Ulla Jacobsson, Bernard Blier. LEPOTICAIN ZVER (La Belle et la Bete), Francija, 1946. Režija: Jean Cocteau. Glav. vl.: Jean Marais, Josette Day, Marcel Andre, Mila Parely, Michel Auclair, Nane Germon. l Četrtek, 07.03.91 "| PASJE ŽIVLJENJE (Sounder), ZDA, 1972. Režija: Martin Ritt. Glav. vl.: Cicely Tyson, Paul Win-field, Kevin Hooks, Carmen Mathevvs, Taj Mahal, James Best, Yvonne Jarrell (v barvah). l Petek, 08.03.91 ~| TEKSASEKSPRES (The Sugar-land Express), ZDA, 1974. Režija: Steven Spielberg. Glav. vl.: Goldie hawn, Ben Johnson, Michael Sacks, William Atherton, Gregory VValcott, Steve Kanaly, Louise Latham (v barvah). Sobota, 09.03.91 MORILCIIN PRICE (The Paralax Vievv), ZDA, 1974. Režija: Alan J. Pakula. Glav. vl.: VVarren Beatty, Paula Prentiss, VVilliam Daniels, Walter McGinn, Hume Cronyn, Kelly Thordsen, Chuck VVaters (v barvah). Biseri za ogrlico PRAVLJICNI NADREALIZEM Sreda, 06.03.91 LEPOTICAIN ZVER (La Belle et la Bete) (glej spored) Francoski književnik, slikar ter filmski scenarist in režiser Jean Cocteau (1889-1963) se je s svojo nagnjenostjo do modernizma (kubizem, dadaizem, nadrealizem) izkazal najprej v književnosti in slikarstvu. Njegov prvi filmski poskus, Pesnikova kri (Le sang d'un poete,1930), jenastal protikoncu dobe nadrealističnihfilmov. Strašni starši (Les parents terribles, 1948) so ekranizacija Coc-teaujevega lastnega gledališkega dela. Med kasnejše Cocteaujeve filme spadata dva, ki se naslanjata na mit o Orfeju in Evridiki: Orfej (l/Orphee, 1951) in Orfejev testament (Le testament d'Orphee, 1961). Manj opazen jebil njegov Dvoglavi orel (l/aiglea deux tetes, 1948), širokemu občinstvu daleč najbolj znano Cocteaujevo delo pa je Lepotica in zver. Za izhodišče mu je služila pravljica iz 18. stoletja (verzija Madame Le Prince de Beaumont). Gre za sanjav, poetičen film, ki je svojevrstna meditacija na tetno ljubezni irt smrti. Nanj je vplivalo staro nizozemsko slikarstvo, čutiti je prizadevanje po vizualni dognanosti, pri čemer ima poglavitno zaslugo direktor fotografije Henri Alekan. Enega značilnih Cocteaujevih fan-tazijskih prijemov v tem filmu predstavlja grad, v katerem domujejo »živi« kipi in reliefi, namesto služinčadi pa strežejo prijazne, breztelesne roke. Vlogo Lepotice je odigrala Josette Day, Zver pa je upodobil Jean Marais (njegova najslavnejša vloga). Druge filmske inačice te teme: dve verziji La Belle et la Bete sta v Pathejevi proizvodnji nastali že v letih 1899 in 1908, nato sta pred Cocteaujem svoji ekranizaciji Beauty and the Beast posnela 1.1913 H.C. Matthevvs in 1.1916 H.E. Hancock, 1.1934 pa je nastala v proizvodnji VVarner Bros še risanka s tem naslovom. Leta 1963 je v ZDA Beauty and the Beast režiral Edvvard L. Cahn, po Čaj-kovskem je nastala 1.1966 baletna filmska verzija (koreografija: Levv Christensen), 1.1970 pa je bila posneta še ena animirana inačica. Zadnjo igrano inačico je 1.1976 (po Perraultu) v V. Britaniji režiral Fielder Cook. Pred približno tremi leti so posneli tudi TV nadaljevanko Beauty and the Beast. Igor Kernel Prizor iz filma LEPOTICAIN ZVER: Josette Day in Jean Marais. | Nedelja, 10.03.91 ZAPRTO Ponedeljek, 11.03.91 AMADEUS, ZDA, 1984. Režija: Miloš Forman. Glav. vl.: F. Murray Abraham, Tom Hulce, Elizabeth Berridge, Simon Callovv, Roy Dotrice (v barvah). Torek, 12.03.91 ATLANTIC CITY (Atlantic City, U.S.A.), Kanada-Francija, 1980. Režija: Louis Malle. Glav. vl.: Burt Lancaster, Susan Sarandon, Kate Reid, Michel Piccoli, Hollis Mc-Laren, Robert Joy (v barvah). Sreda, 13.03.91 BITKA ZA PROGO (La Bataille du Rail), Francija, 1946. Režija: Rene Clement. Glav. vl.: Antoine Laurent, Desagneux, Leroy, Redon, Pauleon. NEZADOSTNO IZ VEDENJA (Zero de Conduite), Francija, 1933. Režija: Jean Vigo. Glav. vl.: Louis Lefevre, Gilbert Pluchon, Gerard de Bedarieux, Constantin Goldstein-Kehler, Jean Daste, Robert Le Flon. GUERNICA, Francija, 1950. Režija: Alain Resnais (dokumen-tami). Cetrtek, 14.03.91 BEN HUR, ZDA, 1959. Režija: Wil-liam Wyler. Glav. vl.: Chariton Hes-ton, Jack Havvkins, Haya Harareet, Stephen Boyd, Hugh Griffith, Mar-tha Scott, Sam Jaffe, Finlay Currie (v barvah). Petek, 15.03.91 SKUPNI POSTELJA IN MIZA (Domicile conjugal), Francija-Italija, 1970. Režija: Franijois Truf-faut. Glav. vl.: Jean-Pierre Leaud, Claude Jade, Hiroko Berghauer, Daniel Ceccaldi, Claire Duhamel, Barbara Laage (v barvah). Sobota, 16.03.91 VELIKI JACK (Saint Jack), ZDA, 1979. Režija: Peter Bogdanovich. Glav. vl.: Ben Gazzara, Denholm Ellbtt, James Villiers, Joss Ack-land, Rodney Bevves, Mark Kingston, Lisa Lu, George Lazen-by, Peter Bogdanovich (v barvah). Nedelja, 17.03.91 ZAPRTO Prosimo občinstvo, da ne zamuja predstav. Kinoteka si pridržuje pravico do spremembe programa. LJUBLJANSKI riNEHAT€GCAfI predstavljajo EKRANIZACIJO AVTOBIOGRAFSKE TRILOGIJE SLAVNE NOVOZELANDSKE PISATELJICE JANET FRAME ANGEL ZA MOJO MIZO (An Angel At My Table) Režija: Jane Campion Glavne vloge: Kerry Fox, Karen Fergusson, Alexia Keogh Na festivalu v Benetkah 1990 je film prejel 8 nagrad in priznanj, med njimi posebno nagrado režije, nagrado filmske kritike (ex aequo) in nagrado OCIC (Organizzazione cattolica internazionale del cinema). Nagrada mednarodne filmske kritike »Four Seasons« na festivalu v Torontu 1990. FEST '91 PRIHAJA NA SPORED V KINO K O M U N A ! BERLIN RE P ORT Berlin, 15. - 26. februar 1990 - Andy Garcia kot Vincent Mancini v BOTRUIII (The Godfather Part III) Frandsa Forda Coppole. Petek, 15. 2. V Berlinu se začenja 41. filmski festival s francoskim filmom Uranus Clauda Berrija, Poleg uradnega programa z več sekcijami: tek-movalnim programom, Panoramo in dvema retrospektivama, poteka sočasno še Forum mladega filma, Otroški filmski festival in Ev-ropski filmski trg. Možnosti za ogled filmov je torej več kot dovolj. Vaš poročevalec se v tem trenutku nahaja nekje med Miinchnom in Ber-linom. Sobota, 16.2. Vzhodnonemške avtoceste so še vedno take, kot jih je zapustil Adolf Hitler. Nemci so v s voji združitveni evforiji popolnoma pozabili nanje. Ko sem končno pržel v Berlin, sem se počutil kot s veže pripravljen cocktail, »shaken, not stirred«. Prvi film, ki sem ga videl, je bil Sleeping vvith the enemy ]osepha Rubena. Seveda ne moreš kaj prida pričakovati od filma z Julio Roberts v glavni vlogi, toda to je bilo prava mora. Film je izžvižgala celo festivalska publika, ki je sicer imela navado ploskati vsaki neumnosti. Popolnoma sesut sem zvečer pogledal zadnji film Dereka Jarrnana, The Gar-den. Film spada med tiste, ki jih začneš ceniti šele potem, ko zapustiš dvorano. Narativno zelo naporen, temelječ na vizualnih asociacijah, ima za osnovo Kristusov pasijon z dvema homoseksualcema v glavni vlogi, vizualno pa je pravi tour-de-force. Ogled ob-vezea Nedelia, 17. 2. Prvi Hochpunkt festivala: režijski debut Kevina Costnerja iz časa ameriške državljanske vojne. Dances vvith VVolves je tri ure gledanja razglednic z motivi divje pokrajine, bizonov, Indijancev in Kevina Costnerja v objemu Mary McDonnel, z bolečinami v hrbtu kot rezul-tatom. Ogled s čik pavzo zaželen. Prvi dokumentarec je bil Blood in the face s Klu Klux Klanom, ameriško Nazi Party in ostalimi desničarji v glavni vlogi. Ideje iz filma so se mi zdele nekam znane, mogoče je ikonografija zameglila pogled. V Foiumu je bil prikazan Triple bogey on a par 5 hole, »no budget« film Amosa Poeja. Super kamera, kom-binacija super 8 in 35 nun filma, dialogi in osebna nagrada za najboljšo repliko: A: »Ne vem kakšni imeni naj dam dvojčkoma.« B: »Blac & Decker« Po pomoti šel pogledat Das deutsche Kettensagenmassaker, vendar pobegnil iz dvorane po petnajstih minutah. Ideja je sicer odlična: od vseh vzhodnih Nem-cev, ki so pobegnili na zahod, jih 4 % ni prišlo. Predelali so jih v Viirstchen. Realizacija pa je nemogoča. Ponedeliek, 18.2. Drugi Hochpunkt festivala: The God-father, part III, sicer prikazan izven konkurence. Sivolasi Al Pacino gre k spovedi, Andy Garcia - sicer zvezda filma - incestuozno zaljubljen v Sophie Copoola, F.F.-jevo hčerko, papež Janez Pavel I. innjegova smrt, korupcija v visokih poslovnih krogih - vse to in še več v 161 min. dogajanja v Ameriki in Evropi konec sedemdesetih let z zaključno sekvenco v stilu Hitchcockovega The man vvho knevv too much tudi v Vašem kinu od 15. marca dalje. Za lažje sledenje pa Marcel Stefančič jr. pripravlja knjigo o Godfather-serijalki, ki bo menda izšla še pred ljubljansko premiero. Tridesetletni Todd Haynes je nova zvezda NY indie filmerjev. Superstan the Caren Car-penter story je bil pred tremi leti NY under-ground hit, v Berlinu pa je imel Haynes film Poison, sestavljen iz treh epizod, posnetih v treh različnih stilih. Tip pozna žanre, vizualno je dosleden, v zgodbe pa zna vplesti tudi dovolj humorja - eden izmed filmov, kjer sem resnično užival. Torek, 19. 2. Dva filma v konkurenci, ]acques Doillonov Le Petit Criminel in The Miracle Neila Jordma. Značilnost letošnjega Berlinala so bili razvlečeni filmi, kjer sem zapustil dvorano po 15 do 30 minutah. Zgornja filma sem sicer pogledal do konca, kar pa ne pomeni, da sta tudi OK. Le petit criminel je bolj radijska igra kot film, čeprav je posnet v cinemascopu. Neila Jordana pa se bomo še vedno spominjali kot avtorja Mona Lise, saj se pri zadnjem filmu - Andie MacDovvell in Gčrard Depardieu v ZELENIKARTI (Green Card) Petra Weira. čakanje na čudež, ki se vleče čez cel film, konča s tem, da je čudež to, kar gledalec že ve tam nekje od sredine filma dalje. ]on ]ost je imel edini v Forumu dva filma. Sura Fire in All the Venneers in New York sta oba razvlečena, le da je prvi tudi vsebinsko nezanimiv, drugi pa s tematiko o Nevv Yorku osemdesetih in svetom yuppiejev, umetnikov, bogatašev in brokerjev vzbudi določeno zanimanje. Jost je avtorski filmar, ki sam piše scenarij, režira inmontira svoje filme, kar se mu žal tudi pozna. Moj drugi dokumentarec je bil Just visiting this planet -Die VVinterreise Petra Sempela o ustanovitelju japonskega butoh plesa, Kazuu Ohno. Če ste videli Schroeterjev film Generalka, potem veste, kdo je to. Če pa ste videli video Halber Mensch Einstiirzende Neubauten, pa veste, kaj je to butoh ples. Zanimivost tega dokumentarca je Blixa Bar-geld, ko poje klasična dela. Sreda, 20.2. Eden izmed bolj zanimivih filmov je bil tudi v Panorami prikazan The Grifters, narejen po romanu Jima Thompsona, precej neznanega avtorja, »ki je boljši od Chandlerja in Ham-meta« (Miha Mazzini). Grifter je človek, ki se preživlja z varanjem »suckerjev«. Trije grifterji so JohnCusack, njegova mati, ki jo igra odlična Anjelica Huston, in njegova ženska, ki jo igra Annette Benning. Anjelica blesti, ostala dva malo manj, konec je malo prisiljen, vse skupaj pa vredno ogleda. Julia has tvvo lovers je indie odgovor na Reinerjev film VVhen Hany met Sally. Bachar Shbib je skupaj z glavno igralko Dephno Kastner naredil zabaven film, moti edino preveč govorance, saj je glavni del filma falling in love prek telefona, ki mu sledi boj obeh Julijinih ljubimcev, kdo se bo poročil z njo. Film nima happy enda. Bravo! Prava zgodovinska ekskurzija sta bila dva Forumska filma Lyrisch Nitraat in Pozeluj Mari Pickford. Prvi je kom-pilacija filmskih fragmentov iz let 1905-15 v originalnihbarvah- osnova takratnihfilmov so bile nitratne spojine, ki so filmu dale barvo. Drugi pa je nema komedija iz 1929, kjer so dokumentarni posnetki z obiska Mary Pick-ford in Douglasa Fairbanksa v ruskih studijih pomešani z igranim delom v odlično burlesko. Cetrtek, 21. 2. Satana, film Viktorja Aristoiva, je bil najboljši evropski film v konkurenci. Film je blazno nasilen, vendar pa vse nasilje deluje nekako nujno, skoraj lepo. Glavni junak ubije hči nek-danje ljubice in od nje zahteva podkupnino, na svatbi posili nevesto, po vsem tem pa odide nekaznovan - ni čudno, da ni dobil nagrade. The Russia house Freda Schepisija je bil prikazan že na beograjskem Festu in je od-kupljen. Verjetno je to poslednji film o hladni vojni in Špijonih okoli nje, kateri je bila posvečena tudi ena izmed obeh rerospektiv uradnega programa. Film se drži knjižne pred-loge, na koncu pa je nalepljenhappy end, ki ga Le Carre v originalu nima. V filmu dominira Sean Connery z odličnimi dialogi, Michelle Pfeifer pa ima dober ruski naglas. Tretji odlični dokumentarec je bil The heck vvith hollywood, še ena ameriška indie produkcija. Film dokumentira produkcijo in prodajo filmov treh režiserjev, čigar greg je bil ta, da so se sami lotili snemanja filma. Nauk zgodbe: ko imaš film posnet, ga moraš še prodati. In to je težji del posla. Petek, 22.2. La casa del sorriso, film Marca Ferrerija je na koncu dobil zlatega medveda za najboljši film. V filmu igra Ingrid Thulman, sicer zvezda Bergmanovih filmov skupaj z Dadom Ruspoli upokojenski par v domu za ostarele, ki na grozo ostalihgojencev doma spita skupaj. Sam sem odšel po malo manj kot eni uri, saj se v tem času poleg srečanja obeh protagonistov ni zgodilo prav ničesar. Precej depresiven po ostalih filmih, ki sem jih videl po 15 minut, sem naredil prvo dobro stvar ta dan. Originalna Don Siegelova verzija The invasion of the body snatchers je upravičil pot na festivaL Horror klasika iz pet- desetih je danes prav tako nora kot pred štiridesetimi leti, le da se point premakne od strahu k smehu. Zvečer je bil v Panorami prikazan novi Ken Russel s filmom VVhore. Temu bi lahko rekli druga stranPretty vvoman. Glavna junakinja je neizobražena kurba, ki pobegne od svojega zvodnika, pri tem pa z nagovorom na kamero opisuje realne dogodke iz svojega življenja. Film sicer zapade v monotonijo, vendar je na mestih zabaven, Russel pa je naredil kar spodoben come back Eden izmed poudarkov programa v Panorami je bil tudi mladi japonski film. Kikuchi Kenchija Iivamote je dobil nagrado, čeprav je bil v najboljši tradiciji forumskih fil-mov: dolg in brez bistvenih dogodkov. Kljub temu pa je bil boljši od ostale japonske produk-cije, saj mu je bil dolgčas princip in ne rezultat. Zanimiv je imel tudi zvok, saj mu je uspelo z zvokom povedati več kot s slikami. Sobota, 23. 2. Bruce Beresjbrd. Če ste gledali Driving miss Daisy - njegov naslednji film je spet na temo rasnih razlik. Maynard Eziashi, ki igra vlogo mr. Johnsona v istoimenskem filmu, je dobil srebrnega medveda za najboljšega igralca. O filmu ni več kaj povedati, dogaja se v Afriki v dvajsetih letih tega stoletja, mr. Johnson pa je čmec, ki bolj kot karkoli hoče postati pravi Anglež, kar ga prisili k majhnim krajam. Na koncu je ustreljen Jonathan Dernme je bil v Panorami s filmom Silence of the lambs z Jodie Foster in An-thonyjem Hopkinsom v glavnih vlogah. Film je sprožil precej polemik med slovensko novinarsko srenjo v Berlinu, moje mnenje je, da je stvar zgrešen žanrski film, ne thriiler in ne horror. Jodie Foster je FBI agent z močnim virginijskim naglasom, ki ji pri iskanju serijskega morilca pomaga psiholog/psihopat Hannibal the Cannibal (Hopkins), med katerrma se razvije precej zanimiv odnos. Film ima odličen obrat, sicer pa je precej povprečen. Jodie Foster prepočasi vleče pištolo. Nedelia, 24.2. Aki Kaurismaki je bil zvezda Berlinala. Od petih projekcij njegovega I hired a contracl killer mi ni uspelo priti niti na eno. Dvorane so bile polne, pomagala ni niti press kartica. Hvalabogu pride v Ljubljano, kjer bo sredi marca njegova retrospektiva. Neuspeh sem skušal pozabiti z ostalimi filmi, toda brez uspeha. Šest filmov po pol ure maksimalno, nato ven. Uspelo mi je šele opolnoči, ko je bil na sporedu hongkonški The Iceman cometh. Kung-fu in komedija skupaj, podobno kol Terra-Cotta VVarrior, ki je bil prikazan v CD-ju, z zgodbo a la Highlander je bil po vsem sranju pravo olajšanje. Režal sem se skupaj s pošev-nooko publiko, ki je bila v večini. Ponedeljek, 25. 2. Peter Weir, Andie MacDoivell, Gerard Depar-dieu je naveza iz filma The Green Card. Film jL bil že v Ljubljani v okviru Festa in bo kmalu na sporedu. Po pomoti spet zašel na film Heading Home Davida Harea in prespal pol filma. Prvi dan za poČitek, jutri še nagrade in potem relax Torek, 26. 2. Poslednji film na Berlinalu je bil II Vaggic Di Capitan Francassa Ettore Scola. Filma št nisem videl, ker je bil na sporedu ob 10 dopoldne, vendar sem slišal, da je OK Popoldne podelitev nagrad: v sobi za press konference nepopisna gneča, rezultati nas-lednji: zlati medved Marcu Ferreriju (La Cas« del sorriso) za najboljši film, srebrna medvedč Marcu Bellochiu (La Condanna) in Victorju Aris-tcavu (Satana), najboljša režija Rickyju Tognaz-zi za film Ultra injonathannu Derntnu. Najboljšč igralka je Vktoria Abril v filmu Amantes (španija, rež. Vicente Aranda) in najboljš igralec Maynard Eziashi za Mr. Johnsona. Nagrad je bilo sicer podeljenih za celc knjigo, toda to je tisto, kar bo ostalo. Zvečei grem pogledat Hitchcocka, nato konec igre Vidimo se v Ljubljani na retrospektivi Akijc Kaurismakija. Uroš Prestoi IW ANT TO KEEP MY BABY (Otroka hočem obdržati) Režija: Jerty Thorpe. I Q. vi: MarM Hextttagway, Susani Aasp&ch, Jadk Eader, Rhea Fedznan*.* | Čemurse Američanina veilko Izogibajo v kmo-fiiniih (vsakršni družbenokritični dim«Rzi|i m podobnemu, kar utruja »ubogega« gtedalca^ se v dojsaj vsliki mm posve^jo v TV filmih. Tale iz leta 1976 se loteva pereče pioblematiks »trttok, ki imap ota>Jc&«. Petna|sttetoTO Solajdka 55«mosi in čepfav ji jgre vse riarobe ^na|sfn^fct oče $e sUSati noč6 za ottola, nfcm stargi jo pisaar-zaprav mtemp od doma, socialna sitažba p. otroka odsvetuje...^ se odloči, da bo ottfcoa lodila to vzasedfla. Kljub trdjni voljtse vseiro i2teČ8pon|«nihfiačrtifcL undfflrgromd martbrv gtob in trd, č&pmv parkrat izrazito meiodramatičm THE MAN WITHOUT A COUNTRY (Mož brez domovine) Režija: Delbert Mann. Gl. vl: Oifif Robertson, Beau Bridges, Peter Strauss, RobertRyan, Waiter Abel... še <&x atnei^ki TV ftim, toktat o tisodi FitOipa Nokna, vojaka iz Casa nastajaiija 2DA/M|ezaiadiBekainepi^iiušl|enlhbesed na ra6m ti&temjp politike m vofske doživel jneponovljivo obsodbo- kgftatt je bll iae ZDA innismelBikoli večstopltiBa nlemvzzmije, feer |e M ameri&ki ujetnik^ je ves »vo) zapor preživelm njibovlh ladjak Piui je do svoje suirii Iniukdar več vid«l2DA, dolgo, prav- vi0i:«ti:ila • ^ 4 # # • OOLERUn ŠCUC Stoni trQ 21 Liubhsne Oon-pit 16-21 t«l>21SS40 Izaprav do svojih zadnih ur, tudi slišal ni I ničesar o njih, ker je bil tak ukaz. IIWILL, IWILL... FOR NOW i(Da, da... za zdaj) iRežija: NormanPanama. |Q. vl.: eiiott Gould, Diam Keaion, Paul SorvinoA Victoria Piinctpal, Robert Alda. Lahkotna, zabavna komedija in satira o zakonii/ težavah prispolnosti,, frigidnosti in takih rcčeh in o njih zdravljenju, to je »znanih« seks-klinikah a ia Masters-Johnsan. Če ste v pravih ietth in boste film gledali prvič, se boste lahko čudovito zabavali, sker pa je treba dodati, da ima film Že jiekaj patine na sebi, Narejen je bil leta ,1M, ko je bil očitno zelo ugodeti čas za zafrkavanje m to temo. Zaradi podobne teme inglavne igralke ga lahko dam v kon-tek&t nekaterih filmov Woodyja Aliena ^tedvsem Annie HaU in Manhattan), a so rijegovi izdelki malo bolj odporni na čas. M.K. KRATKA ZGODBA O ZIVLJENJU PLA YB O YE V ali nekaj o tem, kar so postavili na oder Cankarjevega doma študenti 4.1etnika AGRFT iz Ljubljane Ta trenutek je na svetu 1,680.466.201 ljudi ki mislijo, da so zal-jubljeni. Od teh jih 7.666.667 seksualno komunicira, 57.000 z več kot eno osebo. Če mislite, da je to veliko, morate dodati temu številu še 424 milijonov Ijudi, ki trenutno zdravijo svoje Ijubezenske bolecine. V Commedie dell'Arte ŽIVLJENJE PLEJBOJEV avtorja Dušana Jovanoviča živijo plejboji lezase. Za ljubezen do sebe samega, šele nato za ljubezen do drugega. Skratka prava trubadurska ljubezen. V njej ni nič platonskega. Je le veseli, radosti, užitka in slasti poln fizični svet. V tej igri ni očeta. So le nedorasli otroci - moški, ženske, ki vsak na svoj način igrajo igro življenja. Moški v iskanju potrditve svoje domišljavosti med svojimi seksualnimi popotovanji nikakor ne morejo odložiti s svojih ramen bremena materine podobe. Domiselne ženske pa se na srečavanja z navidezno moško supe-riornostjo odzivajo z vsemi atributi svoje ženskosti. V dušo plej-boja stopi sam vrag. Ženska običajno že na začetku izbiranja ve, kateri bo njen moški. Siednji pa v to niso nikoli prepričani. In plejboj se tako rodi. V njegovi glavi med veseljem, radostjo, užitkom, slastjo in čutno naslado plavajo misli na noro žgečkanje ženskega jeguljastega telesa, svilene dlačice njenega skrivnostnega trikotnika, vznemirljive zbodljajčke njenih prišiljenih bradavičk, njenetopleboke, bolestne grimase, nalete strasti. Reminiscenca v moški glavi. Fantazije. Ženske so srebrni peharji, v katere plejboji polagajo zlata jabolka. Šele onkraj njihovega bivanja je strah. Večni strah pred izmaknitvijo ženskega telesa. Podobe radoživih žensk jih tako zapletajo v zapletene ljubezenske igre, polne erotične razuzdanosti, skrivanja, varanja, nebrzdanih čustev in strasti. Ker imajo ogrotnen seksualni apetit in željo po seksualnih pustolovščinah, brezpogojno rabijo seks, mnogo seksa, spremembe v seksu. Kaos mesenega poželenja tako ženske in moške iz te plejbojke po končanih treh aktih neustavljivo privede do točke v krogu, ko vrnitve ni. Je samo hipen konec poltenosti v razgaljenosti vseh pred vsemi. Prešuštva, ki so jih toliko časa perfidno skrivali eden pred drugimi, privrejo na dan. Nič ne ostane skritega. Ranjena ozkosrčnost rodi privoščljivostterobup nad tem,da ni večskrivnostiin tudi ne možnosti za nadaljevanje varanja, kjer pomeni biti varan ob tem ko varaš. Morda pa je to le spoznanje o eksistencialni praznini, ki nikoli ne bo nadomestila pikantnosti, dražljivosti, začinjenosti, ostrine in mikav-nosti orgije mesa, krvi in kože med ljudmi, ki so pripadali nevedoč eden drugetnu. Bili so gluhi ter v svoji erotični fasciniranosti tako zaneseni, da niso hoteli videti in verjeti v resničnost bstnega počeija. Takšna desenzibilizacija organizmov znotraj mizanscene pa je na koncu razpleta možna samo takrat, ko manjkajo sladostrastni zločini, krvava maščevanja in surove fizične poravnave nastale emotivne ukradenosti. Plejboji tako ne morejo biti nesmrtni. So ujetniki lastne usodne samodestruktivnosti. ter tnorale, skrite nekje v notranjem žepu plašča racionalističnega izrodla evropske zgodovine. Klemen Zorman Foto: Milan Mrčun MI, PLEJBOJI, SMO VESELI LJUDJE Kjer ni dobre kuhinje, tudi plejbojev ni! Tanja Rjbič (Colombina): Toast s šampinjoni. Kadar ni sezone, takrat tudi ni jurčkov, predvsem mladih-čvrstih. Te imam najraje. No, v času posezone pa si včasih privoščim toast s šampinjoni. Kako ga pripravim. Slaninaste kocke precvrem in v maščobi prepražim drobno narezano čebulo, enako narezano papriko in očiščene, drobno narezane šam-pinjone. Pražim ena, dva, tri, štiri, pet, ja pet minut. Opečene kruhove rezine namažem z maslom in gorčico. Obložim s prepraženo zelenjavo in pokrijem vse skupaj z rezino sira. Potem pa še pečem 3-4 minute in ... s slastjo pojem. Alojz Svete (Ubaldo): Torta princa regenta. Ker najrajši jem torte in siaščice, jih včasih tudi sam pripravim. Najrajši imam torto princa regenta, za katero potebujem 200 g masla, 250 g sladkorja, 4 jajca, sok in lupinico limone, 200 g moke, 1 noževo konico pecil-nega praška, masleno čokoladno kremo in čokoladno glazuro. Ko imam vse pri roki, lahko maslo, sladkor in rumenjak penasto umešam, primešam limonov sok, sesekljano lupinico in z moko presejan pecilni prašek. Nazadnje dodam zelo trd sneg. Iz tega testa svetlo spečem 5-8 plošč in jih na mrežici ohladim. Ohlajene nadenem s čokoladno masleno kremo, torto sestavim in nato glaziram. Poskusite še vi. Tomaž Gubenšek (Oktav): Zelenjavni puding. Zreži na kocke in operi 1/4 kg svežih gob; nadaljc zreži na kocke rdeče korenje, majhno karfijolo, pest drobnih trdih glavic malega ohrovta, 1/4 1 zelenega graha, na kockezrezano kolerabo, vršičke špargljev in na koncke zrezano zeleno. Razgrej v kozici žlico presnega masla, zarumeni v njetn žlico čebule, pridaj še toliko peteršilja in gobe. Ko so se prepražile in osušile, dodaj vse prej pripravljeno zelenjavo ter malo zalij z vrelo slano vodo, da se skuha. V kozici speni 40 g presnega masla, zamešaj 40 g moke in 1/8 1 mleka. Ko je gladko, primešaj pol čiščenih telečjih možganov ter malo popra in oreščka. Hladno penasto vmešaj s 4 rumen-jaki in 3 žlicami nastrganega parmezana, dodaj ohlajeno, osušeno in z moko oprašeno zelen/avo in kolikor je treba soli ter rahlo zamešaj trd sneg 4 beljakov. Daj v namazan, z drobtinami potresen tnodel in kuhaj v sopari3/4 ure. Kuhah pudingzvrni na krožnik, potresi s parmezanom. Zabeli s presnim maslom in obloži z naravnimi zrezki ali dunajskimi ali jagnječimi zarebrnicami. Posebej daj masleno ali toplo drobnjakovo omako. Pa dober tek! Nataša Ralijan (Ardelija):______ Sadno mleko. Potrebne sestavine: 1/4 1 mleka, 1-2 žlici sladkorja, 125 g poljubnega sadja (banane,jago- ¦ ¦ V silni poplavi Manchesterskih ben- ¦ ¦ dov tokrat nekaj otoškega, ki definitiv- 2 ¦ no ni iz Manchestra. Snuff, nasledniki ¦ ¦ oz. ostanki punkerjev, izrazito delavski ¦ ¦ bend (glej založbo, ha!) vsekakor dobro ¦ ¦ in ostro nadaljujejo punk rokersko ¦ ¦ tradicijo. Sicer je plošča EP, na kateri ¦ ¦ Snuff nadaljujejo delo, začeto na prven- ¦ ¦ cu, kjerso obdelali pesmico / Think We're ¦ ¦ AloneNmv nekoč nadvsepopularneTif- ¦ ¦ fany. Na FIibby.... pa so se podali v« ¦ preteklost in preigrali Do Nothing (Spe- ¦ ¦ cials), Can't Explain (The Who), Reach ¦ ¦ OHf77ZBč777ere(FourTopsinšemarsik- ¦ ¦ do), Hazy Shade OfVVinter (Paul Simon ¦ ¦ in še marsikdo)... Skratka, zanimivo. ¦ i m$mwmk* -: ¦________(pim)________: ¦ ¦ 2 CD brez extra tracka je prav tako J 2 CD, le da malce manj ekskluziven. Sicer JJ 2 ne ravno najnovejša plošča preko PIAS J 2 tudivLjubljani,seveda vtrgoviniRecRec. ¦ 2 Kljub temu pa jezaenkratšezmeraj zadnji J 2 izdelek ljubljansko puljske naveze, ki baje J 2 pripravlja izdajo muzike iz predstave J| JEmotional. Ob nakupu CD-ja vsekakor" 2 profitirate: l.digitalen zvočni zapis, 2. 2 2 podatke o številu udarcev na minuto, ter J 2 3. manjšo in bolj praktično embalažo. O 2 2 plošči pa več ali manj veste vse. 2 * Tl " ¦ 11- ¦ BOYE KUD F. PREŠEREN 23.2.91 Koncerti, podobni petkovemu, se ne dogajajo ravno vsak dan. Sploh če govorimo o domačih bendih, ki v zadnjem času na tovrstnih prireditvah ne dobivajo preveč odziva od publike pod odrom. V KUD-u pa se je zgodilo ravno obratno; najprej so s kakšno uro zamude uleteli garažni rokerji iz Slavonske Požege, imenovani Married Bodies, ki so primerno imenu tudi vse teksteodpeli v angleščini. Vsesijebiloprecej podobno, malobolj razpoznavnajebila le rokenrol klasika Great Balls Of Fire in še ta le tekstovno. No, zvezde večera so bile sevcda novosadske Boye, skupina, ki se je v Ljubljani ustavila že tretjič, od tega drugič v KUD-u F.P. Sprejem je bil odličen, skupina pa se je odzvala ravno tako ter priredila najboljšo predstavo dosedaj. Preprost in energičen rokenrol z občasnimi pop in funk nastavki je dobesed-no dvignil skorajda nabito dvoranico, ki je malodane cela utripala ob poskakujočih ritmih. Neverjetna preproščina in neposrednoststa dandancs reliktni vrlini rokenrol bendov, Boye pa ravno s tema elementoma svojega nastopa vlečejo. Večer so prepletle s pesmicami z nove in prejšnje plošče, malce jim je zmanjkalo le na koncu, ko so pač morale ponoviti veliki hit Dosta, Dosta, Dosta in zatem žal tudi malo pred koncem prekiniti koncert, ker sejimje pačstrgalboben.Skratka,odlično; šus u glavo,bilahko rekel, lahko pa jih tudi citiram: »dosta, dosta, dosta odlazak u Boye dosta, dosta, dosta čula sam od Koye!« Boye, Boye, Boye, Bo^e, Boye.......... Igor Ivanič P.s. Boye so kljub večinsko ženski zasedbi trenutno eden boljših jugo bendov. Tako pač je! NEBESA POD GRIZZLY FEAKOM Yosemite leži okoli petsto kilometrov vzhodno on San Francisca. Deloma gozdnata pacifiška obala se zlagoma prelije v blago hribovito travnato stepo, kjer se kavboji na kon-jih - kot nekoč - še zmeraj ženejo za uhajajočimi kravami. Nato se pokrajina nenadorna visoko vzpne: Sierra Nevada. Ko sem s svojim "japoncem" ovinkaril po vratolomnih gorskih ces-tah, se je izza ovinka, le nekaj metrov pred mano, nenadoma pojavil velik "šlepar" in skoraj... sem ga zbil iz ceste v prepad. Naslednjo uro vožnje nas je zabaval "church bus", ki je mlade vernike peljal na izlet, pri tem pa v nedogled hudobno zadrževal kolono. Nobeno trobljenje ga ni omehčalo. Ko mu je naposled zakuhalo in se je bil prisiljen us-taviti, je poveljujoči kaplan požel celo ploho "fuck you-jev" in podobnih pohval. Pri Big Oak Flat Entrance - enem izmed vhodov v narodni park - nas je čakalo neugodno presenečenje. Zaradi požara je bila cesta uničena in čeprav le 30 kilometrov od cilja, smo bili prisiljeni narediti 300 "Yosemiti gorijol", sejevzačetku lanskega avgusta razlegelkrik, ki je postavil na noge celotno Kalijbrnijo. Naslovnice Los Angeles Timesa so bile polne hlastajočih plamenov, ki so uničevali stoletne borovce, radijske in teleznzijske postaje pa so prebivalstvo nenehno obveščale o besnenju požara. Kalifornijce je zajela panika: ni gorel le Narodni park Yosemite, temveč tudi njihov nacionalni ponos in iden-titeta. Kajti YosemiH so svetišče, kamor redno roma večina Kalifornij-cev, in medved, kiga nemalokrat srečaš v njegovih zelenih dolinah, si je našel prostor tudi na uradni kalifornijski zastavi. Rdeči petelin pa je plesal svoj krvaviples: v njegovetn uničujočem ritmuje rjula divjad, stokale so tisočletne sekvoje, namesto megle pa seje skozi ozke doline kadil dim. Ogenj so pogasili po treh tednih. kilometerski ovinek! Vsa nejevolja pa nas je hipoma prešla, ko smo čez nekaj ur pri South Entrance zares vstopili v park. Prepričal sem se v resničnost besed, ki jih je že več kot pred desetletjem zapisal kolega, žal pokojni Nejc Zaplotnik: ko so se s kombijem pripeljali okoli ovinka ter zagledali s soncem osvetljeno ostenje El Capitana, "so kar popadali nazaj". Sam nisem nikamor padel, kajti sedel sem čvrsto za volanom avtomobila, sem pa zaus-tavil in z množico drugih ljudi brez besed strmel v čudo narave. Pred nami se je proti nebu vzpenjal navpičen granitni zid, vsaj kilometer visok in nekaj kilometrov širok, v njem pa se je dalo zaslediti drobne pike, ki so se - če si dobro pogledal -počasi premikale navzgor. El Capitan predstavlja prvo-vrsten izziv za svetovno plezalno elito in plezalci praviloma potrebujejo po več dni, da se vzpnejo čez monolit-no granitno steno. Vosemite Valley Področje Yosemite so priseljenci zaščitili že zelo zgodaj - leta 1890. Park je del Sierra Nevade in leži na višini med 1500 in 4000 metri. Ses-tavljajo ga tri naravne značil-nosti: slikovita gorska divjina z ostrimi vršaci, jezerci in hudourniki, goz-dovi gigantskih sekvoj ter dolina Yosemite, kjer se vse naravne lepote združijo na enem prostoru. Deli parka so povezani s 300 km asfaltnih cest ter številnimi planinskimi stezami. Najbolj atraktivna točka parka je, kot sem že dejal, Yosemite Valley. V njej so našlinav-dih mnogi pesniki, slikarji in fotografi, ki so se z odprtimi usti sprehajali med njenimi mogočnimi ostenji, slapovi in zelenimi gaji. Na eni strani je dolina zaprta z gladko El Capitanovo steno, na drugi strani pa se pnejo drzne ostrice Cathedral Rocka - gore, ki s svojimi razbitimi oblikami spominja na kolnsko katedralo ali našo Široko peč. Pravi biser se nahaja v kotu doline: Half Dome, strma in gladka gora pravljičnih oblik, zbuja spoštovanje še tako drznim "free climber-jem". Med velikanskimi borovci, hrasti in sek-vojami skozi dno doline teče reka Merced, premostena z ličnimi kamnitimi in lesenimi mostovi. Ti so prižorišča številnih skakalnih revij, kjer predrzni plezalci, nezmožni nekaj ur preživeti brez nevarnosti, uprizarjajo vratolomne skoke v vodo. Manj drzni se "guncajo" z vrvmi nad reko, večina pa naokoli čofota s kanuji ali kar plava. Mnoge turiste privabijo travniki, polni cvetja in nenavadnih rastlin, kjer ure in ure prežijo za divjadjo. Te ne manjka: jelenov, raznih glodalcev in seveda medvedov. Kosmatinci praviloma niso napadalni, bolje pa je, da se jim izogneš. Tu in tam - recimo na vsakih deset tisoč primerov - se jim utrga in z enim samim zamahom človeka naredijo v "franže". Veverica za večerjo_____ Posebno doživetje so yosemitski prostori za kampiranje. Rezervacija je potrebna že nekaj mesecev vnaprej, sicer si zvečer prisil-jen zapustiti Park. Prenočevanje v av-tomobilih ali v divjini je prepovedano, za uresničevanje teh pravil pa skrbijo strogi rangerji. Šotorišča so čudovita: nad njimi se pnejo do sto metrov visoka drevesa, skozi camp tečejo reke in potoki, ljudje se vozijo le z "mountain bike-i". Sleherni campsite ima lastno parkirišče, zravnan prostor za šotor, klop in mizo, ognjišče, žar... Zasebnost je zagotovljena: med dvema najbližjima šotoroma je nekaj deset metrov distance. Cena za vse to ugodje je zanemarljiva. Življenje v campih se začne pozno popoldne. Tedaj se okoli skalnih balvanov zberejo plezalci (tisti, ki so se že vrnili iz vzpona ali pa ta dan počivajo) ter drug drugemu in začudeni publiki demonstrirajo prijeme, s katerimi so zmogli to ali oho težko mesto v steni. Nato zakurijo ognje, pločevinke piva pa pripomorejo, da debate postanejo vse glasnejše. Sčasoma se prelijejo v prepevanje v mnogih jezikih: angleško, nemško, japonsko, slovensko... Ko se utrudijo, pride na vrsto večerja. Tedaj na ogenj leti vse, kar se da pojesti. Meso, krom-pir, koruza... Mnogi med njimi pa bi z vesel-jem spekli tudi katero izmed vsiljivih veveric, kibihrano človekuukradlecelo izust. Vernal Fall Medtem ko se bolj "umirjeni" obiskovalci Yosemitov pretežno zadržujejo v dolini, se tisti bolj drzni podajajo na izlete v visokogorsko divjino. Njim je namenjenih okoli 1500 kilometrov planinskihstez ter lepo urejena mesta za taborjenje. Opazovati ameriške planince je svojevrstna zabava: za še tako nedolžno turo si naložijo nekaj deset kilogramov težkenahrbtnike, več litrov vode, okoli vrata pa si obesijo vrečko s keksi. Že po treh kapljicahdežja se zavijejo v polivinilaste vrečke, tako da so bolj podobni astronavtom kothribolazcem. Za izlet sem izbral izvir reke Merced, ki v slikovitem slapu Vernon pada proti dolini. Če si bom kdaj po smrti zaslužil tisto, čemur pravijo nebesa, potem bi želel, da izgledajo tako kot divjina pod Grizzly Peakom in Half Domom. Kristalna reka v prelepih slapovih teče skozi gozdove gigantskih sekvoj, ceder in ponderos. Po njej plavajo gorske postrvi, na katerih s voje lovske spretnosti preizkuša jo medvedi. Povsod rastejo nenavadno dišeče eksotične rastline, ki so posledica odprtosti Yosemitov za vetrove s Pacifika. Posebej lepo je zgodaj zjutraj ali zvečer, ko ni posilnih turistov, ki kar s konjskih hrbtov besno fotografirajo nedolžno sceno okoli sebe. Ob kotanji, v katero pada mogočni slap Vernon, si skupina potentnih Japoncev ni mogla kaj, da ne bi - na veselje vznemirjenega ženskega dela publike - vanjo tudi zaplavala. V začetku je šlo dobro, nato pa so pogumne potomce kamikaz upehali vrtinci. Razbur-jeno so vreščali, polomiji pa je naredila konec mednarodna reševalna akcija. Dekleta so razočarana molčala. Povzpel sem se do vrha stene, preko katere pada slap. Preden zgrmi v globino, reka teče preko položnih gladkih plošč in kar vabi, da vanjo zakorakaš. To sem tudi storil. Tokjebilvelikomočnejši,kotsempričavoval, čeprav voda ni bila globlja od deset cen- timetrov. Na spolzkih algah me je začelo spodnašati. Nenadoma nisem mogel ne naprej ne nazaj. Brez težav bi šlo seveda navzdol, toda za padec preko slapu je bilo zame še prezgodaj. Torej sem stal na mestu ter čakal na navdih. To je trajalo kar precej dolgo in noge sem v ledeni vodi vse manj čutil. Na bregu sem ujel nekaj škodoželjnih japonskihobrazov, ki so z zanimanjem čakali, kaj se bo zgodilo. Zajel sem sapo, storil nekaj tveganih korakov na meji možnega ter se rešil morilskega pritiska vodnega toka. Občinstvo se je nepotešeno razšlo. Spopad z medvedom Za moje prvo srečanje z yosemitskimi medvedi gre zahvala ostroumni angleški miss, ki je v radiju tridest metrov okoli mojega šotora nadrobila kruh, čeprav zakon takšno početje izrecno prepoveduje. Vso hrano je namreč treba zložiti v zato posebej pripravljene železne sefe, kar vsaj malo odvrne požrešne godrnjače. Sredi noči sem okoli šotora zaslišal mrmranje in misleč, da se ga je moj novozelandski kolega zopet "vlil", stopil na plano, da bi ga spravil v red. To, kar sem zagledal v mesečini, lenekaj metrov pred sabo, mi je srčni utrip povečalo za vsaj dvak-rat: ogromna temna mrcina je šarila po tlehin iskala hrano. Skril sem se za drevo in opazoval. Tedaj pa je mrcina, nespretna kot vsak medved, iz mize prevrgla plinsko svetilko, ki je s truščem padla na kamen. Tristokilski medvedek je ves prestrašen kot nespretna debela balerina poskočil in pri tem razsul celotno poljsko kuhinjo. Prva je zakričala že omenjena angleška miss, ki jo je hrup v sami spalnisrajciprivabiliz prikolice. "Beeear!",je vreščala in krilila z rokami. Luči so se začele prižigati in preplašeni ljudje so pričeli evakuirati svoje otroke. Simpatičnemu med-vedku - bog mu daj še tisoč dobrih požrtij - pa še ni bilo do odhoda. Potikal se je sem in tja ter spotoma skušal stakniti kaj za pod zob. Ljudje pa so vreščali. Pogumen možakar -lahko da je bil vietnamski veteran - je splezal na streho stranišča ter zmedenim ljudem delil povelja. Situacijo je rešil iznajdljivi ter tehnično dobro opremljeni Japonec. Od nekod je priv-lekel trobento ter vanjo nekajkrat predirljivo zapihal. To pa je že preseglo meje, ki jih je kosmatinec še bil pripravljen tolerirati. Prevrnilješenekajinventarjaterjoprestrašen ucvrl preko reke. Japonska tehnika ter ameriški razum sta slavila odmevno zmago. Novica se je hitro širila, tako da so že zjutraj na prizorišče spopada prispeli prvi fotografi, ki so za svoje vnuke natančno dokumentirali prizorišče zgodovinske bitke, ki so ji - toliko da ne - prisostvovali. Matjaž Šuen NAGRADNA KRIŽANKA ERAZEM IN POTEPUH »Po kolinah ostanejo ista korita, le prasci se zamenjajo!« (slovenska narodna) Ja, Ijube bralke in dragi bralci, zadnjič sem izginil kot kafra. Popolnoma nehote. Bil je čas vojne in povsem po neumnosti sem se znašel sredi fronte, kjer je pokato in so švigali šrapneli sem in tja okoli moje glave. In v takem še večji bedak od mene ne da glave na plano. In kot je to že moja navada, Vam bom tudi tokrat povedal dve, tri o današnjem naslovu, ki kot običajno ni povsem na mestu, povsem zgrešen pa tudi ne. Sprva je bil seveda drugačen, a se mi je zdel preveč vsakdanji za današnji dan. Moral bi se namreč glasiti »Mali Sadam«. Toda ker v tem posranem življenju že tako ali tako vse delimo na malo in velikega, od piva do barab, se mi je na vsem lepem zazdelo, da moram izbrati kak bolj patetičen naslov. In spomnil sem se Erazma in potepuha, ki sta bila prav toliko sorodni duši, kot sta veliki in mali Sadam. Metafora pogrne edino tam, ko gre za predznak, ki označuje značaj. Danes, ko je vojne za velika Sadama dokončno in za zmeraj konec, me je ob vsem velikanskem zmagoslavju prešinila nora ideja. Vprašal sem se zelo preprosto reč: kaj je tega tepca gnalo v vojno? In povem Vam, Ijube bralke in dragi bralci, da mi to nikakor noče biti jasno. In mi, kot kaže, nikdar ne bo. Zakaj prav sedaj, ko je prav-zaprav imel samo še dva prijatelja? Enega je s tem dokončno in za zmeraj izgubil, drugega pa bo tudi kmalu, ko bo ta pokapiral, da ga je potegnil v najbolj noro in usrano vojno, kar jih pomni človek. Igral je na vse in izgubil vse. Kotbi rekel Dole, zgodise vsakemu mornarju, da jzgubi ladjo, toda pravo sranje je, če izgubi še morje... Še danes gre mogoče komu na kozlanje, ko pomisli, s kakšno surovostjo so se zagnali vanj in ga dotolkli do zadnje kaplje njegovega že tako skromnega morja. Toda kaj so hoteli. Pomislite samo, kako Ijubka in popolna žival je sibirski tiger in kako radi bi ga čohljali pod brado. In vendar: ko se zažene proti Vam, da Vam pregrizne gol- tanec, boste puško, ki jo držite v rokah, zagotovo uporabili. In ne samo to: streljali boste naravnost med oči, da bi bil učinek siguren in kožuh čim manj poškodovan, da se bo dal lepše nagačiti in ga boste lahko še leta potem občudovali kot preprogo čez katero boste vsako jutro bosi odšli najprej na stranišče in se odrešili svetega dreka, ki se je v Vas nabiral ves prejšnji dan. Toda vzrok, zakaj se je na lepem pognal proti Vam, bo ostal za zmeraj skrit v njegovih sesutih možganih, kot bo ostal za zmeraj skrit vzrok ravnanja Sadamov vseh velikosti. Mogoče je problem v Ijubezni do bližnjega, ki bodisi ni uslišana in mora ves Ijubi svet trpeti zaradi kakšnega subjekta, ki ga najpopolneje opiše gospod VVeininger. In tudi ta gospod, VVeininger namreč, ki je vse vedel o nasprotni stranki, je v vojni, imenovani Ijubezen, umrl kot žrtev čiste Ijubezni in za navrh vsega še tako, da si je sodil sam, kot si bo nekega dne sodil Sadam. Nek starec v Havani je to označil kot naslednjo modrost: Tudi največji bebec najde žensko, kije nora nanj! Seveda velja tudi obratno. Tudinajvečja kurba najde poštenjaka, kije nornanjo. Na žalost! Kaj bo sedaj, ko je vojne konec, ne vemo ne mi ne vi, ne jaz ne oni, nič gotovega. Žalostno pri vsem tem je le dejstvo, da ko se oziramo nazaj, opazimo, da bi bilo vse to popolnoma v nasprotju z njegovimi načeli, če bi jih seveda imel. Toda kar je bilo, sploh ni več vprašanje načel ampak samo nepopisne kurbarije. Žalostno in resnično hkrati! Tako kot Ijubezen: vse prave Ijubezni so v principu žalostne, če ne, niso prave. Pa nasvidenje: Upam, da ne spet v naslednji vojni! V Ljubljani, zadnjega februarja 1991 Vaš Hamfri Bogart P.s. Vsi me boste spraševali, kdo sta oba Sadama. No, tisti bolj pametni vedo vsaj to, kdo je veliki Sadam. Ta mali pa je premajhen, da bi Vas smel s tem moriti. On sam se bo že prepoznal. Toliko možgan mu je, upam, še ostalo. ČCozJ&t<^ jz,zsar VJ-BW1RJ1 5O TOSTIW TRK.O -ROTSSII {JR\ SD ZRK.R-DI — KTP C 4 KP * Ooooe>cr,o ^ | @.-U.) TO OE pOSi.EPlCR 0-OTE«fl ^ftJCOMR TL>aHOT)ilOHMlKE' ER OH1. KftHO 1EPO FR\%0ftO IMV>3r H KftiEPEMU fTi-V^ERJO KJE^TERI FO3U.KJI O&TVVMk;! &Z>MEKW- ^O OH«J9M0EKJ| H^ hov1. hovI! ^ s'*^ 'Buuocf/