Izhaja po enkrat na meseo v Ljubljani, kedar ga prebere in ne konfiscira policija. Vrednik Jakob Alešovec. Posamezne Številke se dobivajo, če jih kaj ostane, po 30 kr. v administraciji, Ključarske ulice (pod mestnim trgom) št. 3 v II. nadstropji. § celo leto 3 gld., pol leta I gld. SO g 1 kr. in četrt leta 80 kr. za vsacega g §8 brez ozira na stan, narodnost in § H vero. jji <6^2 Kdor ga bere In ga ni kupil, se bo, ako se zasači, ostro kaznoval. Za slovo obče spoštovanemu dosedanjemu dežel-. lieniu predsedniku kranjskemu Tit Fr. IiM-UrtaoHio. Kaj je Kranjska sile že trpela, Auersperg in Widmann sta izgleda; I*e nemčurjem polna bila skleda, laipa naša skoro je zvenela. In ko prideš Ti, je oživela lVaša reč, že skoro smrtno bleda; A pravičnega tud’ nam pogleda Una se svojat močno zavzela. Radi bi Te mi še tu imeli Rlazega dežele poglavarja; A drugam Te kliče volja carja. — mo, slovo od Tebe — kak bi vzeli Ob odhodu? Zdrav nam vsem ostani 1 Vsak Ti rodoljub spomin blag hrani. Pozdrav novemu deželnemu, predsedniku kranjskemu Androjn ffinklerin. Auerspergov dobo smo prestali, mi bilo v nji lepega nam dneva, Dokler z Dunaja se ne odmeva: „Rod slovenski bomo spoštovali.“ Ej, kako Slovenci zavriskali Jutru, solncu, ki srce ogreva! „Urbanov - Kallina“ — se popeva — Vse pravičnost le njegovo hvali. In zdaj prideš Ti, slovenska žila, maše gore list, možak odličen! Kranjec upa, da boš. vsem pravičen. I^jub nam brat, iz srca pozdravila Evo Ti! Dežela vboga naša Res željnč po ljubem miru praša. Pavliha. Komaj sem bil po zadnjem potovanji par dni doma in se pripravljal za Veliko noč, ko mora človek obleči druzega človeka, kar dobim z Dunaja telegram od svojega prijatelja Taaffeja, ki zdaj za pravega ministra sedi. Minister me prosi, da bi brž brž prišel jaz k njemu na Dunaj, ker v silno važnih rečeh potrebuje mojega sveta. Postrežljiv in pripravljen pomagati vsakemu po svojih mo-ččh, kakor sem, se tudi zdaj ne premišljujem dolgo, ampak kar napravim se na pot s par kranjskimi klobasami in steklenico dobrega brinjevčka v torbi, pa marelo pod pazduho. Lahko bi se bil peljal po železnici, pa ker je Taaffe telegrafiral, da se mudi, stopim kar peš na Dunaj, kjer najdem Taaffeja vsega žamak-nenega v pisarije — tako da ga moram potrkati z marelo na ramo, da se obrne proti meni. Ko me zagleda, skoči brž kvišku, mi pomoli obe roki in pravi veselja ves raz sebe: „No, to je prav, da si tako naglo prišel. Ti ne veš, v kakih zadregah sem.“ „Pa ne, da bi hotel morda kaj na posodo iskati pri meni“ — prašam jaz in se zapnem; — „če je kaj tacega, pa rajši kar grem. Prijatelja sva, pa ne posodim ti pa Vflnria.r nič, ti e zampj-i !“ „O, nič sé ne Boja na posoao'donim laniro pri jucfE" — odgovori Taaffe — „od tebe potrebujem le dobrega sveta, nič druzega. Ti si kampelj, ki si že marsiktero pravo ugnil, morda mi boš tudi tu vedel svetovati pravo.“ „Ali ti morda zopet kacega ministra manjka, pa ne veš, kje bi ga dobil?“ — poprašujem jaz. „Za zdaj še ne, čeravno bo to kmalu“ — odgovori on — „vse nekaj druzega je. Saj veš, da smo pred Veliko nočjo, ko je v nekterih krajih navada pirhe dajati. Slovenci, posebno kranjski poslanci, šobili zdaj na Dunaji tako pridni, da kranjska dežela res zasluži lepe pirhe, da bodo kaj vredni in jih bodo Kranjci veseli.“ „A, to je! Ti bi rad dal, pa nimaš, je li?“ „O, imam, v zadregi sem le zato, ker ne vem prav, s čem bi tem Slovencem najbolj vstregel. Daj, pomagaj mi ti, ki veš, kaj bi jim bilo najljubše!“ „Hm, hm, to ni težko, saj Slovenci še nič nimajo in znane ti morajo biti njihove želje. Najbolj veseli bodo, če jim te želje vse spolniš.“ „Tega pa zdaj še ne morem, ustauhi bi bili preveč nevoščljivi in ker jih je še veliko število, bi bil hrup prevelik. Vse na enkrat ne gre, pa bo šlo počasi — drugo za drugem. Zdaj bi jim pa vendar dal rad kak prav lep pirih, kaj misliš, kakšnega?“ „Veš kaj“ — črhnem jaz po nekolikem premišljevanji — „Kranjci zgubé dosedanjega deželnega predsednika, kte-rega so tako radi imeli, ker je bil pravičen, če jih prav božal ni, tepel jih pa tudi ni, in Slovenec je že vesel, da le ni vsak dan tepen, kakor je bilo to prej. Kaj, ko bi jim ti za pirhe dal deželnega predsednika — enakega ali pa še boljšega?“ Taaffe se trkne z roko po čelu in reče: „Vidiš, to mi ni prišlo na misel. Dober deželni namestnik bo kranjskim Slovencem najlepši pirih. Toda — ali veš ti kacega dobrega, da ga bodo Kranjci veseli? Pomagaj mi pri izbiranji! Morda je v tvojem kraji kteri?“ „čemu bova dolgo iskala“ — rečem jaz — „saj ga imaš tu blizo in ga dobro poznaš.“ v f' „Kteri bo?“ „Moj dobri znanec Andrej Winkler“ — rečem jaz. „Saperlot, Pavliha, čaj, da te objamem za ta tvoj dobri svet! Ti si pa res zlata vreden. Ta pa, ta! Kako da se ga jaz sam nisem domislil! Na to morava pa piti. Grem brž po par butelij najboljšega.“ Jaz se tem ne branim, Taaffe gre in pride kmalu z dvema buteljama, jaz pa vzamem s torbe kranjsko klobaso in je pomolim pol njemu, pol pa je obdržim sebi. Meni se Taaffejevo vino zdi ravno tako dobro, kakor njemu moja kranjska klobasa, in tako ste prišli na mizo še dve butelji Taaftejevi in še ena kranjska klobasa z moje torbe. Ko sva že boljše volje, da on prižge smodko, jaz pa svojo pipo, se naslonim jaz nazaj ob stol in pričnem: „Veš, Taaffe, saj je pa že tudi res čas, da nas Slovence začneš pitati s čem drugim, ko z golimi obljubami. Teh smo se že toko preobjedli, da se je vsak vstrašil, če se mu je ponudila kaka obljuba. Saj še veverica nevoljna vrže lešnik od sebe, če prav je dober, ako si jej vedno le prazne, gluhe. ali črvive lešnike dajal, da sj je ob trdi lupini krhala zobe, a jedra ni našla, k večemu črva, ki ga ne mara. Jaz sem zavoljo tebe slišal že marsikako britko in bi bil enkrat kmalu celo tepen, ker sem še preveč za-te potezah Vsi so rekli, da ti ali nimaš prave volje ali pa ne dosti moči, da bi držal to, kar si obljubil, namreč: da Slovanov ne boš pustil več ob zid pritiskati.“ „Čuj, Pavliha, poslušaj me“ — reče Taaffe in nadaljuje: „Saj veš, v kako gnjezdo sem jaz . prišel. Ustauhi, posebno pa judje, največi nasprotniki Slovanov, so se tako zaredili na Dunaji in tudi po drugih krajih, da se ni smelo naravnost dregniti v njihovo gnjezdo, dokler so bili pri j p<$ni™m0čir" Treba je bilo jim- spodjedati tla in razpreti jih med seboj, da se drug v druzega zaletavajo, potem se da že za Slovane kaj storiti. To pa ne gre naglo, ampak zelo počasi, zdaj, ko se je začelo, bo šlo že hitreje.“ „Dobro, Bog te živi!“ — rečem jaz in vzdignem kupico — „če le na tem potu ne boš opešal. Winklerja to-raj Kranjci dobomo?“ „Gotovo, kakor bodi ta kozarec izpraznen na deželne predsednike, kterih načelo je: pomiriti narode med seboj.“ „Kaj pa bo z najhujšimi gadi na Kranjskem: s Kal-teneggerjem, Pirkarjem in nekterimi gadiči niže vrste pri vradlh in šoli?“ — prašam jaz zelo radoveden. „Osiveli v dosedanjih službah ne bodo, če Bog da“ — reče Taaffe — „pa ni treba, da bi se bahali s tem, da so bili pregnani zavoljo svoje politične vere. Saj veš, da v kranjsko deželo drži več potov, ravno toliko jih pelje ž nje; ni toraj treba, da bi moral vsak iti po tisti poti — razumiš?“ „Kaj bi ne razumel? Za zdaj je že dosti, da za dobrim deželnim predsednikom dobimo morda še boljšega. Jaz mu grem kar povedat to — se reče, ako je tebi po volji.“ „O, le pojdi, le, kar sem ti rekel, je gotovo kakor bi bilo pribito. Naj se le kmalu pripravi na odhod v Ljubljano.“ „No, to je pa prav! Ce boš še takih svetov potreboval, kar telegrafiraj mi, pa bom prišel od koderkoli. Zdaj bom doma povedal, kaj dobimo Kranjci za pirhe, in pili ga bomo na tvoje zdravje, da bo od mize teklo. Pa nas tudi ti kaj pogledat pridi, da te bodo ljudje poznali, ti pa ljudi naše. Zdrav bodi!“ Po teh besedah grem in-se napotim naravnost k Win-klerju. Ko grem po stopnicah gor, že slišim gori žvrgo-lenje v slovenskem jeziku: „Oče, Pavliha gre, tisti Pavliha z marelo. Ali nam bo kaj hudega storil?“ „Ej nič se ne bojte, saj sva že dolgo prijatelja*- — slišim glas, ki ni nikogar druzega ko mojega starega prijatelja Andreja, kteri mi tudi že naproti pride in mi pomoli roko: „Bog te sprejmi, Pavliha! Si vendar tudi enkrat prišel v našo domačo hišo. Le noter, moji so že tolikrat pra-šali po tebi, radi hi te poznali.“ Jaz postavim svojo marelo v kot, nato pride Andrejeva rodovina in pogovarjamo se prav po domače. Ko pa ¡fride vino na mizo in še kaj za zobe, gredo drugi in midva ostaneva sama. Zdaj jaz vstanem, se nekoliko popravim in rečem s slovesnim glasom: „Pozdravljen mi hodi novi predsednik naše dežele! Bog te živi!“ „Ti si pravi burkež, ti“ — se nasmeje Andrej — „pa mene ne boš kar tako ujsal in za Pepeta naredil.“ „No, staviva za deset litrov vina, da si že deželni predsednik kranjski!“ „Velja! Kje ga bova pila?“ „V Ljubljani, kedar boš prišel v tisto hišo, kjer zdaj Kallina stanuje.“ ,.Je že prav! Najbrže ga bova pila tu na Dunaji in plačal ga boš ti.“ „Ne bom ga. Kranjsko vino je boljše, ko dunajsko, in še boljše bo, ker ga bom zastonj pil.“ „Ti si toraj svoje reči tako gotov? Od kodi pa veš vse to?.“ „Od Taaffeja.“ „Tako? Ali ti ni bose natvezel ?“ „Sem imel pri sebi marelo, bi mu sam tega ne bil svetoval.“ „Zakaj mi pa nisi prej povedal, odkod imaš novico?“ „Meniš, da sem tako kratkoviden? Potlej bi pa ti ne bil hotel staviti in jaz bi ne bil dobil deset litrov vina“. „No, zdaj ti že verjamem. Nekaj se mi je Jo takpa, zdelo, pa vendar prav gotov še nisem bil.' Zdaj se bova pa v Ljubljani večkrat videla, je li?“ „O, kaj pa da! Mislim, da ti bom mogel tu in tam celo kaj svetovati ali pa vsaj kterikrat svojo marelo posoditi. Tvoj prednik Kallina, moj prijatelj, je že nekterim najhuje strupenim gadom nekaj zob izdrl, vendar še sikajo in se kvišku zaganjajo. Saj boš tudi ti, ki si.slovenski sin, hodil po isti poti, ktero je Kallina nastopil?“ „Kako pa! Saj vem, da je volja cesarjeva, napraviti mir med narodi, in jaz že vem, kako bo to najlajše šlo.“ „Dobro! Jaz bom šel zdaj domu pravit ljudem, da kranjska dežela dobi zdaj enkrat po tolikem trpljenji za deželnega predsednika domačina po rodu in mišljenji.“ „To lahko sporočiš. Več se bova zmenila v Ljubljani takrat, ko bova zapila stavo —“ „Ktero boš plačal ti!“ „No, kdo pa, če bom prišel v Ljubljano.“ V tem pogovoru naju moti pot, ki pride poročit, da novi gospod deželni predsednik kranjski naj gre brž k cesarju. „Ali vidiš?“ — rečem jaz zvito — „pila bova v Ljubljani.“ „Zdaj je že res, jaz sem zgubil stavo. Vendar bom plačal rad še več. Zdrav mi bodi, ti bom že povedal, kdaj pridem v Ljubljano.“ Na to jaz grem in se napotim naravnost proti domu, kar slišim za sabo glas: „Poglej ga no Pavliho, tako jo moško seka, kakor da bi bil minister postal, in nobenega človeka ne pogleda.“ Jaz se obrnem in koga zagledam ? Šnajda, poslanca ljubljanskega mesta, kterega sem do zdaj le bolj površno poznal, pa že vedel, da je „fest fant, ki ima šnajt“, da se ne vstraši vsakega. Zato postojim in mu pomolim roko z odgovorom: „Nisem še minister in če Bog d&, tudi ne bom, boš prej ti, pa brez zamere. Ti si prav kampelj, sem že zve- del, kaj počenjaš. Ljubljanskim nemškutarjem, ki te niso volili, si se že strašno zameril.“ „Zakaj?“ — poprašuje radoveden Šnajd. „Zato, ker premalo sediš, a preveč delaš v zbornici. Ce bi bil ti tak, kakor je bil tvoj prednik Šafarjev Dolfi, o kterem se je le toliko vedelo, da v zbornici sedi, na Dunaji pa le jč, pije in spi, bi ti Dežmanovci ne zamerili, da te niso volili, morda bi se še celo sprijaznili s teboj, če bi jih prav lepo prosil. Toda ti premalo sediš, a preveč delaš — kaj, že jaz vem, sem nekoliko slišal o tebi. Si prav tič ti, se že pozna na Kranjskem, koga ima glavno mesto za poslanca na Dunaji.“ „Tak so Dežmanovci hudi na-me, haha!“ „Pa še kako! Kar na proklete grablje bi te pribili, če bi se jim ne bile o zadnjih volitvah potrle, da jih še zdaj z vso umetnostjo ne morejo skup sklepati.“ „Glej no, glej, toliko se brigajo za-me tisti, ki me niso volili“ — reče Šnajd in nadaljuje: „Stopi malo k meni, da se nekoliko obširneje pogovoriva. Ali ti je pa morda ljubše, če greva v gostilnico?“ „Skoro da! Za pogovor je tako kakšna domača luknja pripravnejša, da je le pijača dobra.“ Na to stopiva v gostilnico in ko trčiva na zdravje najino, praša Snajd: „Sem slišal, da je Taaffe telegrafiral po-te. Kaj ti je pa hotel?“ Jaz mu povem pogovor s Taaffejem in svojim starim znancem Andrejem Winklerjem, novim deželnim predsednikom kranjskim, in ko sem pri kraji, pravi: „Je li, zdaj je lepše vreme za Slovence na Dunaji. Menda ne bo več treba tvoje marele.“ „Se še vendar ni popolnoma zvedrilo“ — je moj odgovor — „tu po Dunaji šviga še zmiraj preveč tistih krivih judovskih nosov, kakor sem videl.“ „Res je, in na teh nosovih vise težke mošnje denarja, kterega država zmiraj potrebuje. Kdor ima polno mošnjo, lahko ob mizo vdari, zato grof Taaffe ne more kar tako meni nič tebi nič teh ljudi in kar se jih drži, obrcati in zapoditi, kakor bi drugi, posebno Slovenci radi imeli. Ali moreš ti, Pavliha, posoditi državi 20 milijonov?“ „Ne dvajset stotakov, pri moji veri, če me na glavo postavi. 20 milijonov drobiža ne spravimo Slovenci skup celo leto in morda še dalje ne.“ „No vidiš, dunajski judje jih pa podpišejo lahko v dveh urah.“ „Toraj to je vozel, na kterem se vsaka dobra volja nam prijaznih ministrov vstavi!“ „To, pa še nekaj druzega. če kak pes kaj neprijetnega zaduha, bo zalajal, a lajal ne bo sam, marveč vsi, ki ga slišijo, pridero skup in lajajo, če prav ne vedo komu in zakaj. Judje in njihovi pajdaši imajo veliko svojih zunaj našega cesarstva.“ „če bi pa Slovani imeli v rokah te milijone, bi lahko grofu Taaffeju pomagali, je li?“ „In on njim, to je gotovo. Voljo ima najboljšo.“ „To vem ali vsaj verjamem. Pri teh okoliščinah smemo Slovenci pač zadovoljni biti, da se Taaffe na nas še toliko ozira. Škoda, da ga o tem nisem natančneje prašal. Doma bom pa že povedal, kako je, in da Taaffe ne more dati več ko ima. Kedar bomo Slovenci mogli v dveh urah spraviti skup vladi 20 milijonov posojila, bomo pa mi kar hipoma na konji?“ „Dokler bo minister moral dolgove delati, gotovo.“ „Kaj pa, če jih bo moral zmiraj delati?“ „Potlej pa mislim, da je bolje, če mu le judje pogojujejo.“ „Jaz tudi tako mislim, ha, ha!“ Po teh besedah si stisneva oba roki v znamenje popolnega sporazumljenja, Šnajd potegne mošnjo, jaz tudi, a ko krčmar vidi, da je njegova težja, se meni le ž njim, z mano ne. „Si videl“ — reče Šnajd, ko greva — „taki so vsi ljudje, ne samo ministri. Kdor večo mošnjo pokaže, s tistim se menijo prej in rajši“. „Kaj pa, če bi bil jaz Krčmarju pokazal mar el o?“ — prašam jaz pomenljivo. „O, ta je pa še boljša, se ve da, samo treba je moža, ki jo suče, in ta mož potrebuje hrane, toraj denarja, ker prazen Žakelj ne stoji pokonci.“ „Res je taka, in ti si mož, ki veš več ko hruške peč“ — rečem jaz; — „Bog te živi! Bom že povedal Ljubljančanom, da naj bo žal tistim, ki te niso volili“. S tem se poslovim, prižgem pipo in jo mahnem proti domu, ker o Veliki noči na Dunaji nič ni, je veliko lepše doma, kjer vsaj nič judov ni. Sel sem kar po telegrafu in ko pridem memo Ljubljane, me zagledajo ljudje in prašajo: „Kaj si nam prinesel za pirhe, Pavliha?“ „Novega deželnega predsednika“ — odgovorim jaz v naglici. „Kteri je?“ — upijejo za mano. „Andrej, tisti VVinklerjev Andrej z Goriškega, saj ga poznate“ — kričim jaz in drčim po telegrafu dalje proti domu. Za sabo slišim še vrisk Slovencev in vidim skremžene obraze nemčurjev. Druzega ne vem več povedati, ker sem v tem hipu po telegrafu domu pridrčal. Zato bom pa drugi pot kaj več povedal. Jest se brž napravim, pa se peljem za svojo ce-rengo v Marperg in letim s pajnhofa kar naglih v škofijo. Ta nova kuharca se me vstraš in me praša: „Al so te škof nazaj poklical? Sej sem jest avf-kindala še le na štirnajst dni, k’ mi ni za obstat.“ „O ne, kar sama sem peršla nazaj koker mrliči“ —-je moj antvert; — „sej so škof doma ne?“ „Gor v cimri so“ — prav ta nova, jest pa grem kar po štengah, poklofam in stopim not. K’ meškof zagledajo, se vstrašjo in prašajo: „Zakaj si pa nazaj peršla? Al sem t’ morbit še kej dolžan?“ „Oni meni ne, gnadljivi firšt,“ — je moj antvert — „le jest sem jim nekej dolžna ostala, k’ sem šla.“ „Toko? Kaj pa?“ „Vejo kaj, brez zamere, če so glih gnadljiv škof, k' so Oni zavolj mene „Brenceljna“ cesarskmo dohtarji v Iblan ancajgal, de ga če pred krvavo rihto spravit, bom pa jest Jim še tud to povedala, kar sem Jim zadnjič dolžna ostala“. „No, kaj pa je to?“ — barajo v ici. „Nej le mirni bodo“ — rečem jest in začnem: „Al poznajo tistga Schmerlinga, k’ je rekel, de se morajo Slo-vanarji — al koker Oni pravjo: bindišarji na steno dru-kat? Kaj so oni takrat podpisal?“ „Teb nič mar, tis’ tud taka bindišarca“ — se grozd men — „le ven pejd, če nimaš nič druzga povedat.“ Rešpehtarjova kuharca. Joj, joj, joj, to je koker de b’ bil ogenj! Ko-mej sem peršla z Gorenjevega ptrujzeupuii nazaj,| me že dobi Žefainprav’: „Al že veš tanejbelj novo? Marperski škof so „Brenceljna“ ta krvav riht ancajgal 1“ „Pejd no ktero drugo naplavšat“ — rečem jest — „zakaj nek? Sej šene verjamem, de b’ ga poznal, koker tud on njih ne pozna. Zakaj so ga pa ancajgal?“ „Zato, k’ si bla ti tam v dinst“ — je Žefin antvert— „pa pravjo, de ni toko res, koker si ti plavšala, de s jih na časti pelajdigala.“ „Toko?“ — rečem jest — „no, veš Zefa, le čakej, zdej grem pa nalaš cflajs nazaj, k’ sem toko tam nekej pozabila. Jim bom že nekej povedala, de jim bodo oči gor šle. Jest nisem ena takih, ki kar ke v en dan plav-šajo; če škof res „Brenceljna“ po rihti preganjajo, bom pa šla že prov festza pričo in bom vse zvižala pred švor-narji. Zdej grem pa preh še v Marperg, de se spet en mal pogledava. Preh sem ž njim bel spoštljiv govorila, koker se šika pred enim ta velkim dušnim pa,stirjam, zdej se bova pa že belj giftno pogledala, k so oni tak, koker je velik drugih meškurjev.“ „Ti si prekorajžna, Spela“ — reče Zefa — „boš kej steknila, boš že vidla.“ „Nič se ne boj za-me“ — je moj antvert — „ker je moja ta prava, se jest nič ne bojim, vsakmo povem, kar se mu šika, če treba tud s kuhovenco.“ „Le pejd no, pa povej, koko si opravla“ — reče Žefa — „bova imele saj spet kej za plavšat na plač.“ „O, imam še, nič nej Jih ne skrbi, men je zdej že vse glih, če se prov giftajo, sej sem se tud jest, k’ sem zvedla, de so „Brenceljna“ ancajgal zavolj mene. Nej le poslušajo. Koko je blo pa takrat, k’ so Oni bli uržah, de so mogli en gospod fajmošter 100 gld. štrafenge plačat zato, k’so po slobenarsk v tiste cerkvene bukve zapisaval, kaj? Al ni res to? — Potlej pa koko je blo s tistim denk-MattrimSlom^eka—Bog jim daj dobro!- — Al so Oni dal kakšen krajcar zraven? al niso še upiral se, de b’ ne stal v cerkvi, in k’ nič nucal ni, al niso z Marperga potegnil, de niso bli takrat per tistem postavljenji ? Al niso enmo imenitenmo fajmoštru rekli, de nej se ne martra z bindiš, ker bindiš je le za hlapce, kršence al dekle? Polej pa — s kom so v gracarskem lontag v čaker hodil? Al s slobe-narskim, alnez liberame-abortnarji? Al ni Štromajer Njih perjatel bil in še per Njih kosil? Koko pa so tist celjsk obt postal to, kar so? Al je šlo vse voreng?“ „Tiho, molč, marš ven“ — zarohne nad mano, jest se pa vprem pod pajzho in pravim naprej:“ „Zakaj pa nič odgovore? Oni so me zadnjič naplav-šal, de ne sovražjo Slobenarjev. Koko pa je to, de še zdej, k’ so že tolk cajta škof čez Slobenarje, — še zdej ne znajo slobenarsk, ampak le tak bindiš, koker ga še me kuharce ne govorno? Potlej ni nič čudenga, če se ldem zamerjo, k’ jim še zdej pridigjejo v tistem bindiš, koker je bil pred 30 leti al še preh.“ „Sej sem tist pastirsk prif tud bindiš ven dal“ — je njih pemerkenga. „To pa že ni res, nej ne zamerjo. Jest sem pravla le od tistga, k’ so ga lan poslal duhovnam s prefeljkom, de s’ ga morjo sami raztajčat, ne pa letošenga postenga. Pa še ta letošnji je toko slab v slobenarsk Šprah, de b’ si ga jest desetkrat bolj prestavt upala. Jest sem ga dala enmo Slobenarji, de nej felarje poprav, pa je rekel, de jih je preveč. Še jest b’ kej tacga ne podšribala s svojim imenam; raj b’dala preh komu popravit, de bo šrifta komu podobna. Sej toko, koker je, ga zdej še s kanceljna nobeden brat ne more, k’ že vsak, kdor kej bere, lepš slobenarsk zna.“ „Al si zdej fertek?“ — prašajo gnadljivi firšt vsi zeleni. . „Ne še prov, Jim imam še dost povedat, pa Jim bom raj polej, k’ me bo „Brencelj“ toko za pričo poklical. Jih bodo že še slišal, de Jih bodo ušesa bolele. Zdej grem — vejo, kam grem?“ „V Ibljano nazaj, sej te toko nobeden ne bo več v dinst vzel , k’ si toko giftna. Ko b’ bil jest preh poznal te, bi te tudi ne bil vzel.“ „če b’ bla jest Njih toko poznala, koker so, b’ tud ne bla nikol peršla k Njim v dinst, nej ne zamerjo. Pa me nič ne greva, zdej grem nekam drugam.“ „Kam?“ — prašajo spet — „men je vse en, kam greš, samo de se kmal zgubiš. Kar pojdi!“ „Sej grem tud, me ni treba gonit, pa ne v Ibljano, koker Oni mislijo.“ „Kam pa?“ „Jest grem zdej po Štajarskem, k’ sem že toko zvedla, de Njih ne marajo, ampak b’ raj imel enga belj slobenar-skga, koker so bli Slomšek. Jest bom Idem rekla, de nej napravi o in podpišejo vsi eno pitŠrifto, de b’ se ta Škofija odtrgala od salcpurgarske, pa se perpela goriški toko, de V bil polej ta velk škof za Stajarsko v Ibljan, ne pa veS v Salcpurg, de bomo toko vsi Slobenarji saj skep v ta velk škofij“ „Kaj, to misliš nardit?“ — reko vsi zicani. „Poskus se lohka, če bo šlo, je prov, pa s cajtam bo že šlo, k’ morjo Slobenarji dobit za škofe take, k’ njih špraho znajo in jo tud obrajtajo, ne pa, koker Oni, k’ so s Celja doma, pa še zdej slobenarsk toko govorč, koker kakšen urlaubar al rihten hlapec, pa še to le takrat, kedar so med ldmi, k’ druzga ne zastopjo. Nej gredo, nej! Njih škofovi časti nič nočem, v tem Jih spoštujem in jim roko kušnem, al ta drug je pa res vse narobe, nej zamerjo al ne, men je zdej že vse glih. Sej b’ Jim lohka še cel re-gišter takih Njih grehov pred oči postavla, pa zdej molčim, bom raj potlej povedala, k me bo „Brencelj“ za pričo poklical. Vžugali Jih bomo, če so glih škof in ta velk meš-kur, Oni mislijo „Brenceljna“ na Žabjek posadit, pa se bodo Oni sami prov fest vsedli. Kal mislijo,