V Radič-Pribičevičevo torbo ne gremo! Do jeseni lanskega leta sta imela vsak svojo politično torbo: Pribičevič svojo in Radič svojo. Po volitvah v narodno skupščino v septembru Janskega leta pa sta svoji politični torbi združila v eno: v torbo kmet* ske demokracije. Eaj je prišlo iz Pribičevičeve torbe? V tej torbi ni nikdar bilo nič dobrega. Iz te torbe ni nikdar prišlo nič takega, kar bi bilo državi v korist, marveč vedno samo to, kar je državi v škodo. Iz Pribičevičeve torbe je prišel pretirani, brezumni ter kruti centralizem, na katerem sedaj toliko trpi naša država. Vidovdanska ustava, ki je razbila zadnje ostanke samouprave in avtonomije na Hrvatskem in v Sloveniji, to je tisti usodni dar, ki so ga PribičevičŽerjavovi demokrati v zvezi s Puceljevimi kmetijci podelili naši državi ter vsilili hrvatskemu in slovenskemu narodu. Če se sedaj samostalni demokratje in nekdanji samostojneži šopirijo in širokoustijo zoper vidovdansko ustavo, jim je treba v obraz zabrusiti to-le resnico: »Vidovdanski centralizem je prišel iz vaše torbe. Vi ste ga na škodo Hrvatov in Slovencev ponesli v Beograd ter ga pretvorili v srbsko nadvlast. Ako vas ne bi bilo, bi v hrvatskih in slovenskih pokrajinah vladala ljudska samouprava in avtonomija.« To je prišlo iz Pribičevičeve torbe. Kaj pa se je kot protidar v njej nabralo? Pribičevičevi demokratje so bili do poletja 1925 skoro vedno na vladi. Njihovi ljudje so bili ministri in uradniki na visokih položajih. Njihovi izvozničarji so služili denar in pridobivali ogromne zaslužke — njihovim bankam je cvetel dobiček na milijone, od katerih so milijončki padali v blagajno stranke, osobito strankinega časopisja. Ljudstvo, hrvatsko in slovensko ljudstvo, pa je stokalo pod bremenom davkov, ki so rasli od leta do leta ter ogroževali v največji meri njegov gospodarski obstanek. Eaj je bilo v Radičevi torbi? Samostojna hrvatska republika. Do leta 1925 jo je Radič nosil okoli v svoji torbi ter ji pel slavospeve. Ni hotel iti v Beograd, marveč je ostal v Zagrcbu, ker se je bal za dragoceno vsebino svoje hrvatske torbe. Dokler je bil v Zagrebu ter ob zvokih tamburice proslavljal svojo »republiko, vsemu svetu diko«, je njegov sedanji pobratim Pribičevič naložil Hrvatom jarem centralizma, ki je hrvatskemu narodu vzel bana in deželni zbor v Zagrebu. Ako bi bil Radič s svojimi poslanci prišel v ustavotvorno skupščino v Beograd, bi vidovdanska ustava sigurno ne bila sprejeta, marveč bi že pri prvem glasovanju v ustavnem odboru bila propadla. Radič pa je v svoji politični dalekovidnosti, ki je njegova najslabša stran, rajše ostal v Zagrebu, da skrbno varuje svojo hrvatsko torbo z njeno vsebino: hrvatsko republiko. Ko je potem 1. 1925 iz zapora, v katerega ga je vtaknila Pašič-Pribičevičeva vlada, prišel v Beograd, je izpraznil svojo hrvatsko torbo. Pa poglejte in strmite! Kaj je bilo v njej? Samostojna hrvatska republika? — Kaj še! O tej ni bilo več sledu. Radič je priznal vidovdansko ustavo, priznal centralizem z vsemi njegovimi ustanovami in posledicami, priznal formulo o edinstveni državi in edinstvenem narodu prav tako, kot Pribičevič z vsemi centralizatorskimi pajdaši. Zato pa je Radič sprejel protidarilo centralistov: bil je sprejet v vlado, njegovi ljudje in tudi on sam so postali ministri, delala se je politika Radiče.ve družine, ne pa hrvatskega naroda. Skupna Radič-Pribičevičeva torba. V jeseni lanskega leta je bila zložena in sešita. Ni enotnega kroja in enotne oblike. Službeni napis na njej slove: prečanska fronta. Hrvatski narodni krogi pa so na njo postavili napis: hrvatska država. Pribičevič se o tem naslovu še ni izrazil. Njegove izjave o reviziji ustave so tako splošne in tako pametne, kakor sodbe kakšnega turškega kadija — sodnika —: takšne sodbe dajejo pravo obema strankama, najbolj pa kadiju samemu, ki ima od njib največ dobička. Takšen kadi je PribiČevič s svojo stranko. On je vedno politično živel od spora med Hrvati in Srbi. Do lanskega leta je bil na strani Srbov, ker je od te strani upal in dosegel največ koristi za sebe in za svojo stranko. Letos pa, ko so radikali in Davidovičevi demokrati spoznali vao neodkritosrčnost, sebičnost in pogub nost Pribičevičeve politike ter ga pustili ob strani, se j« vrgel na hrvat- sko plat. Njegova politična torba je prirastla k Radičevi. S to torbo sedaj havzirajo in barantajo po Sloveniji Žerjavovci ter Puceljevci. Ti ljudje bi sedaj radi vse Slovence spravili v hrvatsko Radičevo torbo, da bi nad nami vladali. Prej so Žerjavovci in Puceljevci vladali nad slovenskim ljudstvom s pomočjo Beograda, ko so bili na vladi. Sedaj pa, ko so vrženi v opozicijo, so Beogradu obrnili hrbet ter so se zatekli v Zagreb, da bi z njegovo pomočjo zopet zavladali nad slovenskim Ijudstvom. Mi pa tem političnim slugam Radiča in Pribičeviča v Sloveniji odgovarjamo: Mi v velehrvatsko torbo ne gremo, kakor nismo hoteli v velesrbsko torbo! Mi nismo hoteli biti privesek Beograda, marveč smo proti pretiranemu beogradskemu centralizmu postavili in do zadnjega časa izvajali program samouprave in avtonomije slovenskega ljudstva. Mi tudi nočemo biti in nikoli ne bomo privesek Zagreba. Naše geslo je in ostane: Slovenec gospodar na svoji zemlji! Kot samostojen gospodar je Srbu in Hrvatu enakopraven brat!