27
Slovstvine in slovniške stvari.
Na Dunaj i 20. pros. M. C. — Mnogo se je že govorilo o slovenskem knjigopisji, pa ga vendar še nismo učakali. Cesar pa gotovo nihče ni pričakoval, to se bo zgodilo, namreč da pride tak spis v Pragi na dan, morebiti v že prihodnji mesec.
Pavel Safafik neumrlega spomina je zapustil v rokopisu jugoslovansko bibliografijo (namreč slovensko, hrvaško in srbsko z dotičnimi kratkimi črticami iz življenja pisateljev, in njegov preučeni in marljivi zet, Jožef Jireček (c. kr. dvorni tajnik), bode kakor drugo zapuščino velikega mojstra, tudi to delo na svetlo spravil, in sicer najpred slovenski del, kteri se že tiska. Safafik je po Čopovem sostavku, kterega je pregle-daval tudi Kopitar, popisal v enem razdelku ob kratkem pisavce po stoletjih, postavljaje enega za drugim po tistem letu, v kterem je komu prvi spis na svetlo prišel > v drugem pa vse slovenske spise in bukve s celim načeljem ali naslovom, in to od Truberja do leta 1830. **) Ni dvombe, da bodo Slovenci nekaj zbog slavnega pisavčevega imena, nekaj pa tudi iz potrebe radi segli^po knjigi,  ki jim priroma iz zlate Prage.
Čeravno se na narodnem obzorji prikaže zdaj tu zdaj tam še marsiktera megla, vendar ni se več bati, da bi nam solnce do dobrega zatemnilo. Mi v resnici napredujemo, če tudi ne skokoma. Poglavitno pa je, da nam se jezik lika in lepo razvija.
Doba vrenja, po kterem se iz njega tuja nesnaga meče in izpahuje, ni mu še sicer minula, in to bo pač marsikomu zlasti izmed starejših veselje kalilo in grenilo. Stranka igavcev se še morebiti dan današnji jezi na „Novice" zavolj vpeljanja novih, kakor ona pravi, oblik, — ne maraje za to, da se v najstaršem slovenskem pisanju (Monumenta frisingensia L) na tretji vrstici bere: „tebe izpovuede vuez moi greh i zuetemu creztu i zuetei Marii i zuetemu Michaelu". — Drug kdo se spotika in ustavlja nad čim drugim, na pr. nad vpeljanim razločkom med: morem, mogel (konnen) in moram, moral (miissen), rekoč, da so ta razloček zmislili slovničarji, ter se malo meni za to , da je isti razloček znan bil že Truberju, po gramatikarjih saj ne zapeljanemu, ko je pisal: „Jest sem mislil ta celi Testament vuene porozhne buquice vkupe pripraviti, ali se nei m oglu, sem moral na duei rasdeliti"; in da je tudi Vuk vsaj po nekem (res, ne po vsem) jugoslovanskem predalu ta glagol (moram, moral) v narodu našel.
To gibanje pa naj ne moti nikogar — vse se bo poravnalo in uleglo in iz tega vrenja se bo ubrisala, če Bog da, slovenščina čista kakor najčistejša kapljica Božja.
**) Temu važnemu naznanilu moremo za slovensko stran dostaviti se važnejše iz popolnoma verjetnega vira. Naši bravci že vejo, da neutrudljivi gospod dr. Etbin Costa izdeluje knji-gopisje (bibliografijo) slovensko. Obsegalo bo naslove vseh stvari, ki so v slovenskem jeziku na svitlo prišle od starodavnih easov noter do danes , po kronologični vrsti in popolnoma natanko. Dodalo se bo še vee druzega, namreč, kaj da obsegajo tako imenovane nabernice, — kako se je to ali uno delo tii ali tam presojevalo, — kako se pisatelji, ki se niso imenovali ali pa le z izmišljenimi imeni, s pravimi imeni imenujejo itd., dvojno kazalo (po pisateljih in predmetih) se bo dodalo, in kazalo pisateljev bo obsegalo tudi življenj opisne ertice. Izdalo bo to za naše slovstvo preimenitno delo društvo za jugoslavensko povestnico v Zagrebu.                           Vred.
Toda dobro bi vendar bilo ozreti se malo na pravila, po kterih naj jezik trebimo in čistimo, da se v tem ne prenaglimo.
Po mojej misli naj bi se najpred delal razloček med takimi slovniškimi prikazki v jeziku, ki se kratko nikar ne dado razumeti iz narave slovanskega jezika, ki jih je toraj po vsakem tujstvo zaneslo v slovenščino, in pa med takimi, ki se po mnogoletnem razvitku iz nekega obrušenja ali zalizanja narejajo. Da se prvi, če je le mogoče, morajo zatreti (na pr. napčna raba sedanjega časa pri glagolih dovršnikih), o tem menda ne bo prepira niti dvoma; teže pa je rešiti vprašanje zastran drugih, na pr. ali smemo ostati pri: urnem, umeš, kakor pravimo: smem (in ne smejem, kar bi se tudi lahko na dve plati obrnilo), smeš, ali pa moramo sprejeti starejo obliko: umejem, umeješ, čeravno morda ni nikjer med Slovenci znana, in čeravno polovica južnih Slovanov rabi tudi: urnem, umeš, mimo: umije m, umije š.
Kar se vjema ob enem s staroslovenščino in hrvaščino , naj se vpelje, če je le kje med Slovenci znano. (Na pr.: tuj, tujec, raje kakor: ptuj, ptujec).
Kar je večini Slovencov in pa Hrvatom in Srbom navadno in tudi ni vsakakor neslovansko, naj se obdrži , čeravno se loči od staroslovenske rabe. (Na pr.: oni dado, namesti dade).
Kar staroslovenščina pa večina Slovencov potrjuje, naj se ohrani, če bi tudi bilo hrvaščini nasprotno. (Na pr.: dual).  Jez bi tu potegnil z veČino živih.
Te so poglavitne pravila, kterih poprijeti se bi jez svetoval; ne upam si pa razrešiti vprašanja, česar se je držati namreč v tem primeru, kadar je kaj v staroslo-venščini utrjeno, in tudi pa samo v enem slovenskem kotičku znano, v tem ko večina Slovencov in pa vsi južni bratje drugače rabijo. (Na pr.: jega, njega).
Toliko pa bo gotovo, da kar ni ne staroslovensko, ne hrvaško, ne novoslovensko po večini, to se mora iz slovstva izvreči, če bi tudi kjekod navadno bilo, in sem moram vvrstiti nenavadno rabo glagola v ženskem spolu kadar se na priliko piše: dve ženi s t i bili, — dolžnost in modrost ukazuje t i itd. Ne vem, ali se kje tako govori ali ne. To pa vem, da večina Slovencov tako ne govori, da staroslovenščina še našega sedaj navadnega razločka izmed „dva moža sta, dve ženi ste" ne pozna, postavljaje za oboje: jesta, nikar da bi rabila: jesti, in da se to sploh iz nobenega slovanskega narečja ne da zagovarjati. Tudi ni blagoglasno. Čemu se tedaj vpeljuje? Tako bi jez menil in gnalo me je povedati to, pa ne da bi moja, ampak da bi prava obveljala po sodbi večglasniših od mene.