listek. 245 naslednik. V zadnjem tečaji svojih predavanj mu je pisal v Peterburg pismo v znanem kratkem in lapidarnem zlogu: »Mit Ende dieses Semesters trete ich voii der Universitat zuriick. Icli werde Sie zu meinem Nachfolger vorschlagen. Denken Sie dariiber nach, damit Sie vorbereitet sind, vvenn die officielle Atifrage an Sie gerichtet \vird.« — Najlepše čase je doživel Jagic na Dunaji v občevanji z Miklosichem ; drug drugemu sta razodevala znanstvene svoje namene in se pogovarjala o njih, vzpodbujala drug drugega. Da je hotel Miklosich res Jagiča za seboj imeti, temu je najboljši dokaz, da ga je takoj spravil v dunajsko akademijo. Tudi za slovanski seminar se je Miklosich vedno zanimal od početka. Teden dnij pred smrtjo je še povpraševal Jagiča o seminarskem delovanji in mu čestital radi lepega napredka. Zato je umevno, da je prof. Jagic nekdanjemu svojemu učitelju, poznejšemu prijatelju, s katerim je bil toliko časa v tesni zvezi, s tre-sočim glasom zaklical »večnaja pamjat.« Zatem, je dr. M. Murko obširno načrtal Miklosichevo vsestransko delovanje in podal njega životopis. Predstavil nam je Miklosicha človeka in učitelja in poudarjal njegove zasluge za znanost in po^ebe še za razvoj slovenskega književnega jezika. S tem govorom se je končal seminarski večer, večer hvaležnosti in pietete do našega Miklosicha. (Slovenci se smemo pouašati, da smo doslej med vsemi Slovani še najtemeljiteje opisali življenje in delovanje slavnega rojaka našega Miklosicha. Leta 1883. priobčil je g. Anton Trstenjak v letopisu »Matice Slovenske« [1883, str. 1.—54.] životopis njegov, na katerega zavračamo bralce svoje ter jih opozarjamo, naj ga še jeden pot prebero, da bodo tem živeje čutili veliko izgubo, ki je zadela slovanstvo s smrtjo Miklosichevo. Ured.) »Vienac« o Miklosichi. »Vienac« (1891, št. n.) je posvetil Miklosichu nekaj vrstic, katerih v listu za književnost pač ne bi pričakovali. Dalo bi se o tem pisati mnogo, ali zadoščaj le nekaj opazek, ker nam je taka polemika strašno zoperna. Da Miklosich ni ostal navdušen Ilirec, kriv je — Kopitar: »No došavši u Beč upoznade se s Kopitarom, pa od onda kao da je u njega obamrla sla venska duša.« Tedaj stare bajke o Kopitarji! Dandanes imamo že toliko gradiva o njem (posebno v pismih), da lahko sodimo, koliko krivice so mu delali in mu je še delajo. Novoslovenski jezik je začel Miklosich takrat zaničevati, »jer ga drži umjetnim pokusom.« Tako se piše o Miklosichi, ki je Slovencem utrdil sedanjo pisavo! Izraz »novoslovenski« je pisatelju še bolj nejasen nego našim germanom: ne ve" namreč, da je bil Miklosichu potreben, da razločuje naš jezik od staroslovenskega. Miklosich ,rastavlja' naučno »Maloruse od ostalih Rusa.« Priporočamo pisatelju, naj vendar pogleda enkrat vsaj v Pvpinovo »Isto-riju slavjanskich literatur« zv. I. oddelek o »Južnorussih«, kjer se lahko prepriča, da ni Miklosich ustvaril maloruske narodnosti in jezika. Tam (str. 351.) tudi najde: »Šafafik (tedaj Miklosichev prednik, ki še dosedaj vendar velja za »Slovana«) kategoričeski zajavil, čto v južnorusskom narečii my imeem delo s takim že samobvtnim narečiem kak drugija glavnejšija slavjanskija narečija.« Ali »rastavlja« tudi »Slovake od Ceha«. Miklosichevo gramatiko bi pisatelj tudi v Zagrebu lahko našel ali pa se poučil pri kakem filologu, da ne bi napisal take — laži! Ne bomo se zatorej čudili, da je pisatelj tudi o Miklo-sichevi hipotezi o razmeri Hrvatov k Srbom slišal le nekaj govoriti. »Hotice« Miklosich tudi tukaj ni delil Hrvatov in Srbov, pač pa jim svetoval zlogo ; v vseh njegovih delih nahajamo namreč edini politični stavek, ki se glasi: selbstverstandlich darf diese ausicht nicht als versuch gedeutet werden, beiden volkern die b/ahnen der politik zu weisen: sie bediirfen einander (Vgl. Gramm. I. str. 392., izd. leta 1879 ). Miklosichu ni treba hvale in slave, ali književen hrvaški list naj bo vendar po smrti — pravičen možu, ki ima kot učenjak ogromne zasluge za vse Slovane, ki je 246 Listek. pa še razven tega pisal Hrvatom za njih akademijo in jo vedno rad podpiral, kakor nam je o tem govoril njen bivši predsednik, g. kanonik dr. Rački, na slavnosti v Ljutomeru leta 1883. M. M. f Dr. Jožef Poklukar. — Deželni glavar vojvodine Kranjske, dr. Jožef Po-klukar, vitez redii železne krone III vrste, predsednik kranjski trgovinski in obrtni zbornici, predsednik pogozdovalni komisiji za Kras, državni poslanec, i. t. d., i. t. d., umrl je po dolgem bolehanji dne" 17. sušca t. 1. Pokojnik se je navzlic obilim drugim poslom vselej živo zanimal za razv6j slovenske književnosti. Kot solastnik Blaznikove tiskarne, v kateri je izšlo že toliko dobrih in lepih knjig slovenskih, kot lastnik starodavnih »Novic«, kot dolgoletni odbornik in kot predsednik »Matice Slovenske«, bil je tudi dejanski pospe-ševatelj naše književnosti in zato izvestno zaslužuje, da se i »Ljubljanski Zvon« žalno spominja njega prerane smrti. Blag mu bodi spomin v srcih ndroda slovenskega! „Drobiž". Nabral Peter Samotar. Na Dunaji. Založil in natisnil A. Keiss. 1891. — To delce, čegar pisatelj je, kakor vedo bralci slovenskih časopisov, prof. Jos. Stritar^ došlo nam je prepozno, da bi obširneje poročali o njem. Za danes samo naznanjamo, da se dobiva pri pisatelji v Gersthofu pri Dunaji po 50 kr.; 10 izvodov skupaj velja 4 gld. Pedagoško društvo na Krškem je izdalo četrti svoj letnik, čegar vsebina je nastopna: Fr. Gabršek: »Jezikovni pouk v ljudski šoli. I. Teoretični del«; J. Bezlaj: »Navod k početnemu risanju in oblikoslovju«; A. Zumer: »V šolski delarni II.«; y. Bezlaj: »Iz risarske izložbe v Norimberku« ; J. B. »Vpliv prirode in hrane na zdravje človeško«; y. L.: »Pogled na pedagogiško polje 1. 1889. in 1890.«; Fr. G.: »Poročilo 0 prvi slovenski stalni učilski razstavi in poročilo o delovanji Pedagogiškega društva.« — Knjiga obseza blizu 300 stranij in veMa za neude I gld. 50 kr, ; letnina za ude znaša 1 goldinar. Obširneje bodemo še poročali. »Kako je izginil gozd.« Povest. Spisal Hans Hopfen, Preložil Anton Funtek. V Ljubljani. Založil Janez Giontini. 1891. Stranij 43. — Varujte gozde! Spisal Ivan Subic. (Ponatisek iz »Koledarja družbe sv. Mohorja za 1. 1888.«) Stranij 13. Oboje skupaj v jednem ličnem sešitku male osmčrke je te dni izdala neutrudno delujoča, podjetna zaloga tvrdke Giontinijeve. Cena izvodu po 20 kr. — Povsem nepotrebna je sle--harna hvalna beseda o g. Funtka izbornem prevodu omenjene kratkočasile, ukovite in zelo spretno za naše ljudstvo prirejene povesti, kateri želimo od vsega srca obilo kupcev in bralcev. Tudi krepki narodno - gospodarstveni spis tukajšnje obrtne šole voditelja g. Ivana Subica je sešitku prav umestna doklada in ga dobrodejno završuje. »Toaleta«. Nova učna metoda o prikrojevanji oblačil za dame. Za samopouk in za podlago pri šolskem pouku spisal in izdal Matija Kune, krojaški mojster v Ljubljani. S 6 tabelami, 40 izvirnimi vzorci in merilno tabelo. V Ljubljani. Samozaložba. — Tisk »Narodne Tiskarne« 1891.; 40 stranij; cena brošuram knjigi 3 gld. — Gospod Kune je že lani izdal »Knjigo krojaštva«, prvo slovensko knjigo te vrste, katero so jako pohvalili različni veščaki, domači in zunanji. Sedaj je izdal še knjigo o toaleti, v kateri podaja ženstvu našemu glavna pravila, kako je prikrajati ženska oblačila. Metode same seveda ne moremo soditi, vender upamo, da jo bodo vzprejeli prav tako hvalno, kakor ono metodo, katero razvija g. pisatelj v prvo navedeni knjigi. Delo g. Kunca je jako zaslužno, ker bode izvestno pospeševalo narodno-gospodarski napredek v jedni najvažnejših obrtnih strok; zato je upravičena želja, katero izraža v predgovoru; da bi bila