pon ižnost i, pokoršine in ljubezni do smerti.

lil ®

evanja in molitve

k časti

[jenja in smerti našiga Gospoda
Jezusa Kristusa

po premišljevanju pobožne nune Ane Katarine Emerih in
po spisih nar imenitniših častiveev presvetiga terpljenja
našiga Zveličarja.

Po devetim nemškim natisu

poslovenil

Janez Volčič,

duhoven Ljubljanske škofije.

Šesti natis.

Z dovoljenjem visokočastit. Ljubljanskiga škofijstva.

V LJUBLJANI, 1887.

Prodaja založnik Matija  Grerb er.

Natisnili Jožef Blasnikovi dediči v Ljubljani.

Predgovor

prestavljavčev.

lieset let, in že več, je preteklo, kar sim per-
vikrat bral britko terpljenje našiga Gospoda
Jezusa Kristusa po premišljevanji pobožne nune
Ane Katarine Emerih. Takrat že mi je nekdo
rekel, de bi pač dobro bilo, ko bi te lepe bukve
tudi Kranjci imeli. Med tem so bile te bukve
nekoliko prenarejene, že večkrat nemško natis¬
njene, kar je gotovo znamnje, de jih Nemci radi
berejo in de so na Nemškim že mnogo dobriga
obrodile. Na prigovarjanje druzih sim se preder-
znil, to toliko lepo branje po devetim natisu na
kranjsko prestaviti in sicer brez vsili svojih pri¬
stavkov; zato le to dvoje tu v misel vzamem:

Pervič,  ker so te bukve v nemškim precej
učeno pisane, je prestava marskje nekoliko te¬
žavna, de bi bila natančna; zato v takih verstah
ni prav gladka, morebiti premalo spiljena, in
tako prosim pobožne bravee, naj moji prestavi
prizanašajo, ker moj namen tudi ni, učeno, iz-
verstno pisariti; ampak, kar drugič  v misel

1 *

4

vzamem, moj namen je edino le, de bi vsi po¬
božni bravci teh bukev v natančnim popisu brit-
kiga terpljenja našega Gospoda Jezusa Kristusa
spoznali neskončno ljubezen Božjo do nas ubozih
grešnikov; — de bi videli, koliko je mili Bog
storil, de bi nas zgubljene ovce rešil večniga
pogubljenja; — de bi ga tudi mi vedno bolj in
bolj ljubili in si tako nebeško krono prislužili.

Zraven pa tudi še posebej opomnim, kar
tudi nemški pisavec v predgovoru pravi, de,
kar boš, pobožni bravec! noviga našel v tem
natančnim popisu, nima nobene druge veljave,
kakor le človeško, de torej ni nobeden siljen,
terdno verovati, kar ni v s. pismu, ali kar ni
od naše s. katoliške cerkve že razsojeno in po-
terjeno, de pa vender ni nič zoper našo s. vero
de je vse verjetno ter nas spodbadati zamore k
večji ljubezni do Boga. —

Po moji misli bodo te bukve tudi dobre
za „Šmarnice“. Res je sicer, kakor mi piše blag
prijatel, de v „Šmarnicali“ je le Marija pre-
čista Devica tako rekoč zvezda, okoli ktere naj
se vse šmarnične pobožnosti sučejo; vender mi¬
slim, de ravno premišljevanje Jezusoviga britkiga
terpljenja nas bo k ljubezni do njegove presvete
Matere gnalo, ker v tem natančnim popisu brit¬
kiga terpljenja našiga Gospoda tudi spoznati

5

moramo, koliko je Marija — naša Mati — v
duhu s svojim terpečim Sinam vsa zedinjena za
naše zveličanje storila; in ravno v tem se pre¬
pričati moramo, de smo dolžni Marijo, svojo
pomočnico, ljubiti. — Tudi bomo v tem premi¬
šljevanji svojo duhovno revšino bolj občutili, ko
bomo videli, koliko je Jezus zavoljo našiga greha
terpeti mogel in mi ga z novimi grehi tako rekoč
vnovič križamo; kako se hočemo, njegovi kri-
žavci, obloženi s težko butaro svojih pregreh,
oberniti k njemu, ki je v neškončni ljubezni do
nas pa tudi čez vse svet in pravičen; v tem
spoznanji, ali nam ni silno treba prijatla, de
bi za nas prosil? In kje ga bomo iskali? kje
dobili? Ali mar ne v Marii, svoji duhovni Materi?
— In — kar v Bogu upam — ker ta nar lepši
pobožnost današnjega časa pri pobožnih sloven¬
skih častivcih Matere Božje ne bo pešala, am¬
pak vedno lepši se razcvetela, bo v spremembo
ravno to premišljevanje — morebiti nekoli po
svojim prenarejeno — tudi prav prišlo; akoravno
vem in spoznam, de lepote — slave Marije pre-
čiste Device vsi slovenski in tudi drugi pisavci
nikoli zadosti popisati niso v stanu.

Ker so v nemških teh bukvah premišlje¬
vanja le za trideset dni, sim ravno zato za en-
intrideseti dan postavil molitve k terpečimu Je-

6

zusu in k žalostni Materi Božji, kar je v nem¬
škim bolj zadej. —

Posebno pripravne bodo te bukve za post¬
ni čas; zlasti še za veliki teden.

Bog daj, de bi se serca vsih, kterikoli
bodo te bukve brali ali jih brati poslušali/vnele
v ljubezni do Jezusa Kristusa, našiga Boga in
do Marije Device, naše Matere in pomočnice!
Bog daj!

De bodo pa naši pobožni bravci vedeli, kdo
je bila in kako sveto je živela nuna, ktera je
britko terpljenje Jezusa Kristusa tako na tanko
popisala, pridenem tu še ob kratkim popisano

pobožne nune Ane Katarine Emerih.

Ana Katarina je bila hči pobožniga kmeta
Bernarda Emerih in njegove žene Ane. Njeni
starši so imeli majhno kmetijo na zgornim Nem¬
škim v imenitni škofii Minsterski, v vasi Flam¬
ski. Rojena je bila 8. kimovca 1774. Že v otroč¬
jih letih je bila vsa z Bogam zedinjenja, njen
angel varh se ji je večkrat vidama prikazal v
podobi maliga deteta; ravno tako seji je tudi Je¬
zus sam večkrat pridružil; tudi z Marijo Devico
ste bile posebno prijatle in dostikrat je bila Ana

7

Katarina v drušini angela varha, Marije Device
in svojiga nebeškiga Ženina. Y svoji nedolžnosti
je mislila, de imajo vsi ljudje take prikazni, in
ko je včasih od tega kaj pripovedovala in so jo
drugi zavoljo tega popraševali, pa tudi zaniče¬
vali in svarili, si je mislila: drugi so bolj pa¬
metni, ker od tacih prikazen ne pripovedujejo,
zato je tudi ona vedno bolj zase to ohranovala.

V vsih rečeh se je zatajevala, zlasti v spa¬
nji, jedi in pijači. Veliko ponočnih ur je v mo¬
litvi prečula. Na terdih deskah, navskriž položenih
je nekoliko počivala. Jedla je nar raji, kar drugi
niso hotli, vse bolje je ubogim dajala. Kjer je
bilo kaj videti ali slišati, je bežala če je bilo le
mogoče in če ni bilo kaj Božjega. Vse nepotre-
no, je djala, je Bogu nedopadljivo, in kar si
človek zunanjiga priterga, mu Bog notranje na¬
domesti.

Ko je nekdaj s svojimi starši na polji de¬
lala, je zaslišala zvonjenje iz bližnjiga samostana,
in takrat se je ji želja obudila, de bi bila tudi
ona rada nuna, in te misli se ni več znebiti
mogla. V več samostanih je prosila, de bi jo
vzeli, pa revne in tudi neučene niso nikjer hotli.
Vdala se je vsa v voljo Božjo, tode misel na
samostan ji je bila vedno v glavi.

8

Že popred je pogosto premišljevala britko
terpljenje našiga Gospoda Jezusa Kristusa, zlasti
pa zdaj v ti svoji britkosti. Noč in dan je bila
s terpečim Jezusam zedinjena, in vse karkoli
je storila, je svojimu nebeškimu Ženinu darovala.
Iz ljubezni do njega je vsa gorela. Za toliko lju¬
bezen, se ve de, ji je pa neskončno dobri Bog
tudi velike, celo posebne gnade delil. In ker je
iz ljubezni do Jezusa hrepenela tudi ž njim ter-
peti in mu tako vedno bolj podobna biti, ji je
Bog to posebno gnado dodelil, de je res neko¬
liko občutila tistiga veliciga terpljenja, ktero je
naš Zveličar Jezus Kristus pri ternjevim kro¬
nanji občutil, ter so se znamnja tega terpljenja
tudi na njeni glavi prikazale, kar je Bog v svoji
nezapopadljivi modrosti že množim častivcem
Jezusoviga britkiga terpljenja dodelil. Od tega
ona sama tole piše: „Štiri leta, preden sim

prišla v samostan, v svojim 24. letu, sim v
jezuitarski cerkvi opoldne klečala pred britko
martro in priserčno sim molila. Vsa zamišljena
sim bila in nekako neznano vroče mi je priha¬
jalo, in vidila sim od tabernakeljna sem iti svo-
jiga nebeškiga Ženina v podobi blišečiga mla-
denča. V levici je imel venec cvetlic, v desnici
pa je nesel ternjevo krono; oboje mi je ponudil.
Segla sim po ternjevi kroni, ter sim si jo z obema

9

rokama na svojo glavo pritisnila in Jezus je
zginil, in jest sim v hudi bolečini okrog glave
se spet zavedila. Zapustiti sim mogla cerkev,
ker mežnar je s ključi prirožljal in je cerkev
zaperl. Drugi dan mi je glava čez čelo in sence
vsa zatekla in hudo me je bolela. Nisim pa
vedila, de mi glava kervavi, dokler me niso to-
varšice opomnile, naj si drugo ogrinjalo denem
na glavo, ker to je vse rejnato-omadežano. Pu¬
stila sim jih v njih mislih in sim ogrinjalo tako
popravila, de kervavenja nobeden ni zapazil,
dokler nisim v samostan prišla".

Od svete Katarine Sienske se ravno tako bere.

Njena serčna želja po samostanu se ji je
vender spolnila. Starši neke deklice, ktero bi bile
Auguštinarice v mestu Dilmenu rade v samostan
vzele, so svojo hčer le s to pogojo dali v samo¬
stan, če bodo tudi Ana Katarino Emerih vzele;
in tako je bila v letu 1802  vzeta v samostan.

Bog v svoji modrosti pa te, ktere ljubi,
tudi z obilnimi britkostmi obiskuje, de jim tako
priložnost daje, si lepši nebeško krono prislužiti.
Lahko je prenašati trud in zatajevanje, kakoršno
si človek iz ljubezni do Boga sam naloži; pa
težko je, brez vsiga godernjanja v vedni ljubezni
prenašati krivično obdolženje, zaničevanje in
preganjanje od druzih; in vender se zvesti uče-

10

nec Jezusov le v tem pokaže; ker ravno tisti
križ je nar bolj podoben Jezusovimu križu, kte-
riga in kakoršniga Bog sam človeku naloži.

Tako se je godilo tudi z našo Ano Kata¬
rino. Njene tovaršice so jo zaničevale; zlasti so
ji njeno bolehnost očitale, tudi njeno revšino in
neučenost, in de so jo le iz usmiljenja vbogajme
vzele, so djale; in spet, de je samostanu le v
nadlogo. In ker jo je velika ljubezen do Boga
vedno po zedinjenji z njenim nebeškim Ženinam
gnala, je tudi bolj pogosto sv. Obhajilo preje¬
mala; in zato so jo hinavko imenovale. Večkrat
se je tudi primerilo, ker takrat v marsikterim
samostanu ni bilo dosti ojstrosti, de so druge
nune godernjale čez postave samostanske, in Ana
Katarina je bila na enkrat med njimi, ter jih
je neprestrašeno storjene obljube opominjevala;
zato so jo tovaršice še bolj čertile. Nar huje ji
je pri takim zaničevanji to bilo, ker je mislila,
de se tako ljubi Bog zavoljo nje žali. Večkrat
je prosila Boga, naj bi njo tepel za pregrehe,
ktere so njene tovaršice zavoljo nje storile.

V 28. letu svoje starosti je slovesno ob¬
ljubo naredila, ter se tako z Jezusam Kristu-
sam, svojim nebeškim Ženinam, zaročila. Vsa se
je zdaj še bolj popolnama njemu darovala, po
kterim je njeno serce vse žive dni hrepenelo.

11

»Mirno vse preterpeti, karkoli človeka zadene,
je večkrat rekla, to je nar srečnejši stan člove¬
kov na zemlji; in ko bi nevošljivost greh ne
bila, bi nas zavoljo te sreče celo angeli v nebe¬
sih zavidovali". Zato je pa tudi vse iz ljubezni
do Boga preterpela; celo nar manjši terpljenje,
vsako delo je Bogu darovala. Bila je tako vedno
v Bogu zbrana, ž njim zedinjena, v družbi svo-
jiga angelja, Marije Device in Jezusa, svojiga
Ženina, s temi se je v duhu pogovarjala, včasih
celo glasno, tako, de so njene tovaršice večkrat
take pogovore slišale in zato so jo prederzno
imenovale. Ona pa je bila vsih takih prikazen
od mladosti že navajena, in prederzno bi se ji
bilo zdelo, večkrat stopiti k sv. Obhajilu, ko bi
ne bila v tako otročji — sveti ljubezni z Jezu-
sam zedinjena. Dostikrat se je tudi zgodilo, ko
je na vertu kopala, so ptice k nji priletele, na
rame in glavo ji sedale, in ž njimi se je pogo¬
varjala in jih Boga častiti opominjevala.

Za toliko lepo ljubezen jo je Bog še vedno
bolj nase navezoval in ji je v tem svoje dopa-
dajenje skazoval, de ji je zmirej nove priložnosti
dajal iz ljubezni do njega le še več terpeti, de
si je tako spet novo zasluženje pridobila. Mno¬
gotere bolezni ji je pošiljal, ne v pokorila za
njo, ampak za druge. Večkrat namreč je sli-

12

šala od kteriga bolnika, de z nejevoljo terpl,
ali od družili, de so hudo Boga žalili; in precej
se je v svoji bolezni k Bogu obernila in ga
serčno prosila, naj njo tepe v zadostenje ptujih
zadolženj, in Bog v svoji milosti jo je slišal.
Pa njeno serce je vselej več terpelo zavoljo ve¬
like ljubezni, kakor pa njeno telo.

Kmalo, ko je v samostan prišla, je hudo
zbolela, in od takrat je pri svojim sercu hude
bolečine čutila. Čez 4 leta ji je bilo pripušeno,
svoje starše v Flamski obiskati. In takrat se je
zgodilo, de je enkrat v farni cerkvi pred britko
martro več ur molila in je bila v Bogu — v
Jezusovo terpljenje vsa zamišljena. Prosila je
Boga za mir in edinost svojiga reda in samostana
in zato je še posebej Bogu darovala britko ter¬
pljenje Jezusa Kristusa, svojiga nebeškiga Že¬
nina; in vsa presunjena od sočutja s terpečim
Jezusam je k njemu zdihovala, naj bi ji on
gnado dodelil, de bi ž njim nekoliko njegoviga
terpljenja občutila, in od takrat jo je peklo na
rokah in nogah in bila je kakor v vedni mer-
zlici, ter je te bolečine le merzlici pripisovala;
de bi jo bil Bog uslišal, ji na misel ni prišlo.
Zavoljo teh bolečin je težko delala, težko hodila.

Ni bila dolgo v samostanu. Že v letu 1811
je bil samostan odpravljen. Nune so ena za

13

drugo samostan zapustile. Ana Katarina pa je
ostala še v samostanu vsa bolehna in revna. Ena
dekla ji je iz usmiljenja stregla; tudi stari, po¬
božni duhoven je ostal v samostanu, ter je tam
sveto mašo bral. Pol leta pozneje so tudi ti trije
zapustili zapušeni samostan. Bog svoje ljubljence
s šibo obiskuje; ker le terpljenje je delež iz¬
voljenih tu na zemlji in le ternjeva pot je kra¬
ljeva pot v nebesa.

Ano Katarino so usmiljeni ljudje v vasi
pod streho vzeli, in tu je v vedni bolehnosti, z
Bogam zedinjena, svetu neznana, pa tudi svetu
neznano živela. Njeno zamaknjenje v molitvi,
njeno združenje z Bogam je bilo vedno lepši,
vedno ljubeznjivši. In bližal se je čas, v kterim
je Bog v svoji modrosti sklenil, zavoljo njene
otročje serčne ljubezni zaznamnjati njeno bolehno
deviško telo z znamnjem svojiga sv. križa, kteri
je Judam pohujšanje, narodam nespamet; in k
temu, se ve de, ni druziga pripomogla, kakor
le, de je sebe — deklo Gospodovo — volji Božji
popolnoma podvergla. Od svoje mladosti sem je
vedno molila, de bi ji Bog svoj sveti križ tako
globoko v persi vtisnil, de bi nikoli njegove ne¬
skončne ljubezni do nas ne pozabila. Zdaj pa,
°d sveta zaveržena, zapušena, uboga, je še bolj
serčno k svojimu Bogu zdihovala. V god sve-

14

tiga Avguština, varha njeniga reda, v letu 1812
je bolna, v sveti molitvi vsa zamaknjena, ležala
na svoji slabi postelji, in zdelo se ji je, de vidi,
blišečiga mladenča, kakor je svojiga nebeškiga
Ženina večkrat vidila, proti nji iti, ki jo je
s svojo desnico žegnal; in na desni stran telesa
se je res prikazalo znamnje križa, ktero je
pekoče se potilo. Dolgo ni od tega nič vedila,
ter je vse to le hudimu potenju pripisovala.
Kmalo pozneje je imela enako prikazen, v kteri
ji je nebeški Ženin mali križec v desnico podal,
kteriga si je terdno na persi pritisnila in potem
nazaj dala. Ni vedila, de je tudi zdaj zunanje
znamnje križa zadobila. Ker jo je pa le huje
sklelo, je zapazila na persni žličici podobo križa,
ki se je rudeče vidil. Ta križ je od začetka
vsako sredo kri potil, pozneje pa vsaki petek, in
proti koncu njeniga življenja le ob velikih petkih.

Konec leta 1812 je bila z ramami Kristu¬
sovimi obdarovana. Tri dni pred novim letam
je ležala spet hudo bolna v svoji revni kamrici.
Bilo je okoli treh popoldne, ko je z razprostre-
nimi rokami zamaknjena bila. Premišljevala je
terpljenje Gospodovo, ter je k njemu v velikem
sočutju zdihovala, in ž njim terpeti hrepenela.
Molila je pet očenašev v čast sv. peterih Jezu¬
sovih ran. Velika serčnost jo je preletela, čutila

15

je hudo žejo — hrepenjenje po Gospodovim ter-
pljenji. Zagledala je veliko blišobo in v sredi
te blišobe križanega Jezusa, kakor živiga. Nje¬
gove rane so se še bolj svetile, kakor de bi
gorele. Njeno serce je hude bolečine in veselje
občutilo. Hrepenenje z Jezusam terpeti, je bilo
pri pogledu njegovih ran tako silno, de se ji je
zdelo, kakor de bi se iz njenih rok in nog in
iz njeniga serca vzdigovalo serčno sočutje proti
s. ranami te prikazni. In prikazali so se, nar
pred iz rok, potem iz nog, in poslednjič iz strani
te svete prikazni, in sicer iz sleherne rane troj¬
ni kervavi žarki, ki so psicam enaki, njenih rok
in nog in njene desne strani se dotaknili. Trojni
žarki strani so bili širje razdeljeni. In v tem
trenutku so se prikazale kervave kaplje na nje¬
nih rokah in nogah in na njeni desni strani.
Dalj časa je še nezavedna ležala, in kadar se
je zbudila, ni vedila, kdo ji je roke spet skle¬
nil. Z začudenjem je gledala kri na svojih ranah
in hude bolečine je občutila. Mala hči hišne
gospodinje, ki je prišla v kamrico pogledat, kako
ji je, je zapazila kri na njenih rokah in je svoji
materi povedat hitela. Hišna gospodinja jo je
skerbno popraševala, kaj se ji je zgodilo; ona pa
je prosila, de bi od tega molčali. Iz ponižnosti
od tega ni z druzimi govorila. Od duhov,ske

16

gosposke zavoljo tega popraševana, je le rekla:
„Upam, de je to od Boga."

Od zdaj tudi ni mogla nič več hoditi; od
takrat pa tudi skor nobenih jedi ni vživala; le
nekoliko vode z vinam zmešane, pozneje sama
voda, je bila vsa njena telesna hrana; le malo¬
kdaj je nekoliko soka iz kake češnje ali slive
poserkala. Tako življenje brez telesne hrane bere¬
mo v življenju mnozih svetnikov, kteri razun pre¬
jeme svetih zakramentov niso dalj časa nič vživali.
Med njimi je Nikolaj iz Flije, Ludvina, Katarina
Sienska, Angela, Ludovika in še drugi svetniki.

Zdaj se je to njeno čudno življenje razgla¬
silo. Učeni in priprosti, hudobni in pobožni, vsi
so, vsaki po svojim, govorili od nje. Postala
je zares, v svetim sočutji s terpečim Zveličar¬
jem, kakor križ ob potu, od enih zaničevana,
od druzih s solzami pokore pozdravljena, od
druzih spet v vsi le mogoči učenosti premišlje-
vana, od nedolžnih pa s cvetlicami zaljšana.

V letu 1817 je njena pobožna mati prišla k
nji. Pa kmalo je umerla, ter ji je bogato dedino
zapustila, ktere je do smerti zadosti imela, in
ktero je tudi ona še vso prijatlam pobožniga
življenja zapustila. In ta dedina ali erbšina je
bila v teh le besedah: „Gospod kakor ti hočeš,
ne kakor jest hočem! — Gospod, daj poterpež-

IT

Ijivost, in potem hudo tepi! — „Kar ni za v
lonec, je saj za pod lonec®, to je kar ni za
hrano, je saj za kurjavo; ali po duhovno: Ako
to terpljenje mojiga serca ne razveseljuje, zamore
pa, če ga voljno prenesem, vnemati ogenj Božje
ljubezni. Te besede svoje pobožne matere je več¬
krat ponavljala, in se vselej hvaležno svoje ma¬
tere spomnila. — Oče so ji bili že popred umerli.

Njena vedna prošnja, de bi ji Bog vzel
to zunanje znamnje njeniga notranjiga sočutja z
britkim terpljenjem Jezusa Kristusa, je bila čez
7 let uslišana. K koncu leta 1819 je bilo ker-
vavenje njenih ran, ktero se je navadno vsaki
teden ponovilo, vedno bolj poredkama, in posled¬
njič je celo zginilo; le veliki teden se je še po¬
navljalo. Na sveti dan tega leta so tudi hraste
na rokah in nogah se odlušile, in belkaste so se
rane poznale, ki so pa ob petkih vselej bolj rudeče
postale in ji takrat tudi še navadne bolečine de¬
lale. Čutila pa je toliko huje bolečine na glavi,
kakor debiji široka ternjeva krona glavo preba¬
dala ; in kadar so jo te bolečine obšle, ni mogla
glave nikamor nasloniti, še z roko se je dotakniti
ni mogla. Tako je večkrat cele noči, kakor od
bolečin prevzeta, s svojo glavo sem ter tje oma-
hovaje, prebudela. In pri teh bolečinah ji je vse¬
lej kri bolj ali manj z glave čez obličje tekla.

Gotzeraani. 2

18

Pobožni kristjan z vsakim svojim delam,
kadar ga Bogu daruje, poveličuje Božje češenje,
in vse njegovo djanje, v ljubezni storjeno, ze¬
dinjeno s terpljenjem Jezusa Kristusa, je Bogu
dopadljiv dar. Ni torej nič čudniga, de tisti
sveti ljudje, kteri delavni stan spremene s pre-
mišljevavnim ali celo terpečim stanam, de taki
svoje molitve, enako svojim poprejšnjim djanjem
sklepajo s terpljenjem svojiga Zveličarja, ter jih,
kakor v nekakih podobah, za razne potrebe svete
katoliške cerkve sploh, ali pa posebej za nektere
ude te svete cerkve Bogu darujejo. In tako je
bilo tudi z našo Ano Katarino. Zato le še ne¬
koliko od tega iz njeniga življenja.

Kadar je ona, kmetiška deklica, na polju plela,
je zraven k Bogu zdihovala, de bi Bog ves ple¬
vel na duhovnim polji svoje sv. cerkve zaterl, de
bi se greh s korenino iz polja človeškiga serca
izroval, de bi tako vsi grešniki in krivoverci po¬
stali dobri kristjani. Kadar so jo koprive opekle,
ali je slabo opravljeno delo druzih popravljati
mogla, je bolečine in trud Bogu darovala, zraven
pa prosila, de bi po zasluženji Jezusa Kristusa
nobeni dušni pastir ne omagal in serčno vse na-
sprotnosti premagati zamogel. In tako je bilo
vsako njeno delo v molitev posvečeno, Bogu do¬
padljiv dar. — Ravno nasprotno je bilo v njenem

19

terpečim, zamaknjenim življenji. Več dni je bila
hudo bolna, zamaknjena je s svojimi perstmi pu-
kala po postelji, kakor de bi kaj iz tal rovala;
in neko jutro je tožila, de jo persti pečejo in
bole, in vidilo se je, kakor de bi bili res od
kopriv vsi opečeni. Prosila je več znancev, naj
bi ž njo za eno veliko gnado prosili. Drugi dan
so jo persti še bolj boleli ter so zatečeni bili.
Na vprašanje, kaj se ji je primerilo, je rekla:
„Oh toliko kopriv sim mogla izpukati iz vinograda
in naprošeni pomagavci so le zeliša tergali, jest
pa sim mogla korenine samo iz kamnite zemlje
s perstmi kopati." Ko je pa tisti, ki jo je vpra¬
šal, grajal nerodne delavce, mu je rekla: „Vi ste
bili tudi med njimi, ti delavci so moji naprošeni
pomagavci, kteri so slabo molili in so tako sicer
koprive tergali, korenine pa pustili." Kakor je
bila torej opeklina na perstih znamnje zatrenja
kopriv, tako se sme upati, de je njena molitev
pomagala tistim ljudem, ali celim faram, za ktere
je prosila. Zakaj, če se bo že odperlo njemu, ki ter-
ka, ali se mar ne bo odperlo tistimu, kteri tako
močno terka, de si s tem terkanjem svoje perste
rani ?

Namen njeniga življenja je bil terpeti, za
cerkev Božjo ali za posamezne ude njene, česar
potreba ji je bila po duhu razodeta; ali kteri so

2  *

20

se ji posebno v molitev priporočevali, in kterih
terpljenje je včasih vse prevzela, ako ravno so
mislili, de druziga jim storiti ne more, kakor
le nektere očenaše za nje zmoliti. Zmed druzih
zgledov od tega le eniga.

Več dni je hudo terpela, vedno je bila v
nekaki medlevici; strašno se je potila, vedno
je bila vsa premočena; kašelj jo je zadušiti hotel;
merzlica jo je v eno mer tresla. Vsaki dan so
smerti čakali in je v tako groznim terpljenji tudi
želeli. Hudo vojsko je imela sama seboj. Neka
nejevolja, celo ena ptuja oseba jo je nadlegovala,
ki se ž njo nikakor spraviti ni hotla. Bolezen je
bila le huji. Na enkrat se spravi po koncu in
prosi okrog stoječe: „Molite z menoj litanije za
mertve!“ Molili so in glasno je odgovarjala. In
zdajci se oglasi mertvaški zvon in kmalo stopi
nekdo v hišo ter jo poprosi, naj bi molila za
njegovo sestro, ktera je ravno kar umerla. Ana
Katarina ga sočutno poprašuje zastran bolezni in
smerti pokojne, čudili so se vsi, de je na enkrat
tako mirna postala, kakor de bi ne imela nobenih
bolečin več. Ko je pa ptujic pripovedoval, kakšno
bolezen je njegova sestra imela, kako ji je ene
dni sem odleglo, kako se je z neko hudo sovraž¬
nico lepo spravila in potem tudi z Bogam, so
spoznali okrog stoječi, de ji je Katarina vso bo-

21

ezen prevzela in je namesto nje terpela. In
takih prigodb se v njenim življenji več bere.
Enako se bere tudi v življenji sv. Katarine
Sienske.

V svojih britkostih je k svojimu Jezusu več¬
krat zdihovala, de bi jo skorej že k sebi vzel,
pa vselej je pristavila: „Gospod! ne kakor jest
hočem, ampak kakor ti hočeš. Ako kaj zaslužiti
zamorem s svojim terpljenjem ali s svojo molitevjo,
naj tavžent let živim; precej pa naj umerjem, ako
bi te kdaj žaliti utegnila." Po velikim terpljenji
jo je Bog uslišal in prišla je ura ločitve iz tega
revniga sveta, na kteriga nikdar več navezana ni
bila. Svete zakramente je z veliko pobožnostjo
že sprejela. Še enkrat pa je želela neke malen¬
kosti skesano se obtožiti; kakor nekiga maliga
pregreška svoje mladosti, kteriga se je velikrat
obtoževala, de je bila namreč, še otrok, skoz so¬
sedov plot zlezja, in je poželela tam na tleh le¬
žečih jabelk, vzela, hvala Bogu! ni nobeniga. To
je imela za prelomljenje desete Božje zapovedi.
Mašnik ji še enkrat sv. odvezo podele in mirno
se uleže. Vse je mislilo, de je že umerla. Pri¬
stopil je nekdo k postelji, ki je menil, de jo je
večkrat žalil, ter jo je odpušenja prosil. Začudeno
ga pogleda in s sveto resnobo pravi: „ Nobeniga
ni na zemlji, de bi jest kaj zopar njega imela,"

22

Več ljudi se je zbralo, iu ker niso vsi v
malo kamrico mogli, in tudi vsim niso vanjo pu¬
stili, so zunaj stoječi med seboj govorili od njene
poterpežljivosti, njene vere, in več druziga lepiga
od nje. Umirajoča se milo oglasi: „Za Božjo voljo
vas prosim, ne hvalite me, obžalujte me! Bog
sam je dober; vse do zadnjiga vinarja mora biti
poplačano; jest pa sim uboga in vsa zadolžena;
naj umerjem zaničevana, kakor Kristus na križi."

Njeno oko je bilo vperto v britko martro;
kuševala je noge britke martre. Molitve za umi¬
rajoče začnejo moliti, in ona še pravi: „0 Go¬
spod, pomagaj! o Gospod pridi!" — Še enkrat
je zdihnila in njena nedolžna duša je zapustila s
tolikimi čudi zaznamnjano telo, de bi s svojim
nebeškim Ženinam na vekomaj se zedinila, de
bi tam v nebesih hodila za njim, po kterim je
vedno hrepenela, mu neznano pesem prepevala,
kteriga je tu toliko ljubila, se ž njim tam ra¬
do vala, česar terpljenje je tu tako živo premi¬
šljevala, za kteriga edino je živela. Njeno telo se
je rahlo nagnilo na blazino ob devetih zvečer
9. sušca 1824. Njene rane so postale bolj rudeče.
Še le čez štiri dni so jo pokopali. Njeno telo
ni postalo terdo, kakor druzih merličev.

V dan njeniga pogreba se je še to prigodilo:
Zvečer je prišel neki bogatin, ne k Pilatu, ampak

23

k fajmoštru, in je prosil telo ranjce, ne de bi ga
v nov grob položil, temuč de bi ga za nekiga
zdravnika drago kupil. Se ve de ni nič opravil.
Ljudstvo je pa vender bilo v strahu, de bi telesa
te tako pobožne device kdo ne ukradel. Ker se
je od tega le govorilo, je čez 6 ali 7 tednov po
njeni smerti res gosposka odperla njen grob
vpričo več ljudi, in začudeni so se prepričali, de
se strohljivost še ni dotaknila tega telesa. Po¬
dobno je bilo njeno obličje lepo mirno spijoči.

„Kraljevo skrivnost ohraniti je dolžnost;
pa dolžnost je tudi svetu razodevati veličastvo
Božjiga usmiljenja", pravi s. pismo. Z Bogam!

24

Pr®$g@w e

„Kdor res želi Boga prav spoznati", pravi

zveličani Ludovik Granaški, „kdor hrepeni po za¬
kladih večniga bogastva, kdor na poti čednost
hoče popolnama hiti, ta naj premišljuje Božje
skrivnosti v terpljenji Jezusa Kristusa, in naj jih
vedno v svojim sercu ima; — med vsimi pobož¬
nostmi ni nobene tako gotove, tako zveličavne,
za vsaki stan in spol tako primerne, kakor je po¬
božni spomin na terpljenje našiga Gospoda. Z eno
besedo; pobožno, vedno premišljevanje terpljenja
Jezusa Kristusa nas varuje vsiga hudiga, nas
uterduje v vsim dobrim, nam dodeli tukej gnado
in večno veličastvo v prihodnjim življenji . 11

Zato so svetniki toliko radi premišljevali
terpljenje Jezusa Kristusa; zlasti je cerkveni uče¬
nik sv. Bernard vse svoje žive dni ga premišljeval,
in je ravno v tem premišljevanji dosegel toliko
popolnamost. On sam pravi: „Y začetku svojiga
spreobernjenja sim si nabral na vertu britkiga
terpljenja in smerti svojiga Božjiga Gospoda šopek
mire, kteriga nosim na svojih persih. Natergal
sim si pasijonskih svetlic v venec, namreč:"iz
uboštva njegovih otročjih let, iz truda njegovih
potov in pridig, iz njegoviga ponočniga čuvavnja
v molitvi, iz njegovih skušnjav in postov v pu-

25

šavi, iz zvijače, s ktero so ga v njegovi besedi
vjeti hotli; poslednjič iz vsih nevarnost izdajanj,
preklinjevanj, zasramovanj in zaničevanj, iz bičev,
žebljev in druzih enakih terpinčenj, ktere vse je
za naše zveličanje tako obilno preterpel.

To premišljevanje sim imenoval svojo mo¬
drost, dopolnjenje svojiga opravičenja, polnost
svoje učenosti, bogastvo zveličanja in zaklad ne-
skončniga zasluženja. Zato vedno od tega govo¬
rim, kar vsi vedo, in kar Bog ve, vedno to v
svojim sercu nosim, in kakor se vidi, tudi ved¬
no od tega pišem. V tem je nar večji modrost:
Spoznati Jezusa in sicer križaniga . 11

Tako govori sv. Bernard.

In kaj je sad te modrosti?

Na to odgovori častiti Ludovik Granaški :
„V vednim premišljevanji terpljenja Jezusa Kri¬
stusa bo naše življenje enako življenje tistega,
kteri je iz ljubezni do nas — razun greha —
nam v vsim enak postal . 11

In zares! Vedno, pobožno premišljevanje
terpljenja Jezusa Kristusa zamore človeka na to¬
liko stopnjo popolnamosti pripeljati, de postane
nekako enak Božjimu Sinu ne le v duhu, ampak
celo po telesu.

Ne bom tu govoril, kterim svetnikam so
bile svete petere Kristusove rane telesno vtisnjene.
Ni majhno število takih pobožnih kristjanov, kteri
so od sv. Frančiška sem v premišljevanju Jezu¬
sove ljubezni zadobili to nar veči znamnje svo¬
jiga sočutja s terpečim Jezusam. Že več kot
petdeset jih je znanih.

26

Med temi izvoljenimi dušami je tudi Ana
Katarina Emerih, pobožna nuna Avguštinarskiga
samostana v Agnetenberg-u na Nemškim. Rojena
je bila 8. kim. 1774 in umerla 9. svež. 1824.
Kakor sta dva imenitna škofa J. M. Sailer in
G. M. Vitman želela, je svoje „premišljevanje
britkiga terpljenja in smerti Jezusa Kristusa na-
šiga Gospoda 14  spisala, in te njene bukve so po¬
božne duše z velikim veseljem sprejele.

Po tem „premišljevanji“ so bile zdelane
pričujoče bukve premišljevanja in molitve „Getze-
mani in Golgata 44 ,  ki so iz treh delov.

V pervim delu je „nauk od premišljevanja"
in kaže, kako potrebno in koristno je premišlje¬
vanje sploh, in posebno premišljevanje terpljenja
Jezusa Kristusa, in kako  se more premišljevati.

Drugi  del ima „dve in šestdeset premi¬
šljevanj sv. terpljenja in smerti Jezusa Kristusa,
našiga Gospoda, razdeljenih v jutranje in večer¬
ne premišljevanja za vse dni mesca. 11

Tretji  del zapopada „pobožnosti v poče-
šenje presvetiga terpljenja in smerti našiga Go¬
spoda Jezusa Kristusa 44 , nabrane iz pisem po¬
božnih in svetih častivcev križaniga Odrešenika.

V kazalu bo sprevidil pobožni častivec ter¬
pljenja Jezusa Kristusa, de so te bukve premi¬
šljevanja in molitve zares koristne in popolnama.

Kar zadeva „premišljevanje 44 , naj bo iz po-
koršine do zapovedi papeža Urbana Vlil. rečeno,
de, kar ni v svetim pismu, ali v ustnim izro¬
čilu ali sploh od sv. katoliške cerkve razsojeno
in poterjeno, de vse to nima nobene večji veljave,

27

kakor zgolj človeško, in je toraj le sveto pre¬
mišljevanje pobožne nune, posebne častivke ter-
pečiga Zveličarja.

In ta je bila zares A. K. Emerih, ona, ki
je toliko ur v svoji mladosti po noči in po dnevi
pred štacijoni križeviga pota ali pred britko
martro molila; ona, ki je v svetim sočutji s ter-
pečim Zveličarjem sama kakor križ pri potu po¬
stala, od enih zaničevana, od druzih s solzami
pokoi'e pozdravljena, od druzih spet v vsi učenosti
premišljevana in od nedolžnih s cvetlicami zalj-
šana; ona, ki je pri svojim nebeškim Ženinu to¬
liko gnado našla, de jo je zaznamnjal z znamnjem
nar večji sočutne ljubezni, de ji je vtisnil svoje
sv. petere rane.

De bi pač ta učenica v djanskim premišlje¬
vanji, v sočutji  s terpečim Zveličarjem veliko
učencev in učenk zadobila, in de bi vsak, slehern
po svojim stanu, skusil sam nad seboj, kar uči
sv. Krizostom, ko piše:

„Pobožno in vedno premišljevanje terpljenja
Jezusa Kristusa je varstvo malim, učenik neved¬
nim, modrost priprostim, mlek otrokam, reja mla-
denčem in devicam, hrana odrašenim, moč spo-
kornikam, bramba slabim, zdravilo bolnim, pomoč
grešnikam, svet pravičnim, zaklad ubogim, za¬
vetje nesrečnim in pribežališe vsim, ki v brhko¬
stih zdihujejo."

Ako hočeš torej, pobožna duša, vse ob enim
imaš tu. Pojdi v svetiše terpljenja Jezusa Kri¬
stusa, pojdi v to „šolo ponižnosti, pokoršine
in ljubezni do smerti!“

—■o— o—

„V premišljevanji se je moje serce ogrelo, in vžgal se je
ogenj ljubezni v meni.“

68. ps.

IVauk od premišljevanja.

I. Nauk od premišljevanja sploh.

I. Kaj se pravi premišljevati.

1. Ipremišljevati se pravi, skrivnosti naše
sv. vere in njene vežne resnice na tanko in
zamišljeno v duhu pregledovati, de hi v tem
prišli k večjimu spoznanju, k večji ljubezni do
svojiga Boga.

Tri moči delajo pri premišljevanju. Spo¬
min  nam kaže skrivnost ali resnico sv. vere,
kakor je „kervavo bičanje Jezusa Kristusa",
ali pa, „kdor v smertnim grehu umerje, bo
pogubljen." Um preiskuje: Kdo bo pogubljen?
Kdo ga bo pogubil? Kako in zakaj bo pogu¬
bljen? Kaj meni pomaga, de to vem? In potem
sklene um, kaj mi je zavoljo tega verovati, kaj
upati, kaj se bati; kaj mi je storiti, kaj
opustiti. Volja pa ravno s tem nagnjena, po-
terdi vse to, ter obudi svete želje, stori dobre
sklepe in prosi v svetih pogovorih z Bogam
samim, ali s svetniki njegovimi. In tako je edini

31

namen premišljevanja, de bi bil Bog bolj spoznan,
in vedno bolj ljubljen.

2. Kadar torej premišljuješ, po notranje

moliš.

Zunanje moliš, če se s sercem in z ustmi
z Bogam pogovarjaš; to je, če ustno molitev
opravljaš, ktero sam znaš, ali jo pa v kakih
bukvah bereš, naj bo glasno ali tiho.

Notranje pa moliš, če le s sercem govoriš;
če namreč poterdi tvoja volja resnico, kakor ti
jo um kaže; takrat le serce govori. Postavimo:
Tvoj um te tako le uči: Jezus Kristus je iz
ljubezni do mene toliko terpel, torej moram tudi
jest iz ljubezni do njega vse voljno terpeti. Serce
od te resnice ginjeno, začne Bogu govoriti: Torej
hpčem o moj Jezus! iz ljubezni do tebe vse ra-
dovoljno terpeti, daj mi k temu le svojo mogočno
gnado ! i. t. d. Spomin pa te dobre misli obderži,
de bi se vedno spolnovale, nikoli ne pozabile.

Prav koristno in lahko se po notranje moli
v serčnih zdihljejih, kratkih pa gorečih; pri
spominu na Boga, njegovo pričujočnost, njegovo
popolnamost, njegovo dobroto; pri spominu na
življenje in terpljenje Jezusa Kristusa; pri
spominu na Marijo Devico ali na druge svetnike
Božje; ali pri spominu na svojo revšino, na svoje
pregrehe, na poslednje reči človekove, i. t. d.

32

Tako le: O moj Bog! jest te ljubim!. Moj Bog
in moje vse! — Moj Bog! nič druziga ne želim,
le tebe samiga! — O Jezus! tebi se vsiga da¬
rujem; tvoje terpljenje je moje upanje! — O
moja ljuba Mati Marija! prosi Jezusa za-me;
dodeli mi sv. stanovitnost in ljubezen do tvojiga
Božjiga Sina i. t. d.

2. Kaj moramo storiti pred premišljeva¬
njem, kaj med tistim, in kaj še potem?

Pred premišljevanjem.

1. Poklekni pobožno pred britko martro,
postavi se živo v pričujočnost Božjo in moli
Boga.

2. Obudi žalost čez svoje grehe; zlasti naj
ti bo žal, de nisi na tanko spolnil pri zadnjim
premišljevanji storjene obljube.

3. Pokliči sv. Duha na pomoč, de te raz¬
svetljuje.

4. Beri odločeno — počasi in zamišljeno.

Med premišljevanjem.

1. Zaderži se spodobno, spoštljivo.

2. Varuj se radovoljne razmišljenosti, temuč
z mirnim, pazljivim, pobožnim in vernim sercem
začni in doveršuj.

33

3.  Vsaki stavek posebej premisli; postavi
se vse živo pred oči, kakor de bi vsiga bil priča.

4. Preiskuj, premišljuj skrivnost ali res¬
nico na vse strani. Kdo? kaj? kod? kje? zakaj?
kdaj? od koga?

5. Vse obračaj na-se, in glej, ali so tvoje
misli in želje, djanja in nehanja take, kakoršne
bi po tem premišljevanji biti mogle.

6. Za terdno skleni, kar spoznaš, dobro
storiti, hudo opustiti, poboljšati se.

7. Obudi v svojim sercu svete želje, zdihuj
zaupljivo k Jezusu, svojimu Ženinu; daruj za-
služenja njegovo, zlasti njegovo terpljenje; ali
tudi zasluženja svetnikov, zlasti presvete Device
Marije; in moli pobožno.

Po premišljevanji.

1. Skesano poglej, ali si prav premišljeval;
prosi odpušenja.

2. Posebno pa gotovo sklep stori, se vaditi
kake posebne čednosti, ali se varovati kake po¬
sebne pregrehe. To je sad premišljevanja.

3.  Zahvali se Gospod Bogu za vse med
premišljevanjem sprejete navdihljeje in gnade.
Še enkrat daruj vse premišljevanja Bogu; prosi
njega, prosi presveto Devico in Mater Marijo,

Getzemani. 3

34

prosi svoje varhe na pomoč, de bi storjeni po¬
sebni sklep na tanko in zvesto spolnil.

4. Zvoli si v spominek kaki mali izrek,
kteriga večkrat čez dan premišljuj, pobožno
izrekuj.

3. Kaj nam koristi premišljevanje, ali
notranja molitev.

Premišljevanje uči:

1. Hudo opustiti, greh in hudobne požele¬
nja iz serca iztrebiti; dobro storiti, čednost in
svete želje v serce vsaditi.

2. Premišljevanje uči, zakaj moramo hudo
opustiti in dobro storiti; zakaj Jezusa ljubiti.
Pri tem je volja, je serce ginjeno.

3. Pokaže tudi pripomočke, kako zamoremo
hudo opustiti, dobro storiti, Jezusa ljubiti. Kjer
tega ni, je premišljevanje brez sadu.

5. Bernard pravi: »Premišljevanje nas uči,
kaj nam manjka; in potem nam molitev to po-
mankljivo zadobi. Premišljevanje nam kaže pot
v nebesa, molitev nas po ti poti pelja. Premi¬
šljevanje nam kaže nevarnost; molitev nam to
nevarnost od verne."


35

11. Nauk od premišljevanja Jezusoviga
terpljenja.

I. Velik prid premišljevanja Jezusoviga
terpljenja.

1. Če je že premišljevanje sploh tako
koristno, celo potrebno, kako koristno, kako zve¬
ličavno, bo še le posebej premišljevanje nar
svetejšiga britkiga terpljenja našiga Gospoda Je¬
zusa Kristusa! Zato vabi sveti Bonaventura kaj
ljubeznjivo vse duše k ti sveti vaji, rekoč: „Ne
poznam večji časti, kakor je Kristusov križ.
če je v očeh Božjih draga smert njegovih svet¬
nikov, ki so le za-se umerli, koliko drajši je
smert Gospodova, svetnika vsih svetnikov, ki je
za nas umeri! Ker je torej ta smert tako draga,
koliko zasluženja si zamorejo pridobiti duše,
ktere vse žive dni na to smert mislijo! Zato
pravi častiti Ludovik Granaški, de med vsimi
pobožnostmi ni nobene bolj gotove, bolj zveli¬
čavne, bolj splošne, za vsaki stan in spol bolj
primerne, kakor je spomin terpljenja našiga Go¬
spoda. To premišljevanje je bolj veličastno, kakor

3 *

36

kar je le veličastniga, pa spet bolj ponižno, ka¬
kor vse ponižnosti: je vse skrivnostno modrim,
pa vse zapopadljivo priprostim, neučenim. In
kakor je Kristus pot, resnica in življenje, tako
ni nobene ložji, nobene krajši poti, k Bogu priti
njega spoznati, se ž njim veseliti, kakor vedno
pred očmi imeti Jezusa, kteri, akoravno nam je
vse v vsim, je še le takrat posebno naše vse,
ko ga premišljujemo na križi visečiga. Z eno be¬
sedo : Pobožni, vedni spomin na terpljenje Jezusa
Kristusa nas varuje vsiga hudiga, nam daruje
vse dobro; gnado nam dodeli tukaj, večno slavo,
zveličanje v prihodnjim življenju, zakaj njegovo
sveto terpljenje so vrata nebeške, gotova pomoč
v nevarnostih, zdravilo vsim, pot v pravo zveli¬
čanje.

Na drugim kraji pa pravi ta Božji služab¬
nik : „Komur je resnica, priti k pravimu spo¬
znanju Boga; kdor želi pravo vednost večnih
reči; kdor hrepeni po zakladih večniga kraljestva;
kdor hoče doseči nar viši stopnjo vsih čednost;
kdor misli po kraljevi poti življenja skoz valove
tega sveta varno hoditi; ta naj se oberne k pre¬
mišljevanju teh Božjih skrivnost, in vedno naj
jih nosi v sercu; zakaj na lesu svetiga križa se
prelomi napuh, tam se upanje vzdiguje, se stano¬
vitnost vterduje, in naše življenje bo postalo

37

podobno življenju njega, ki je iz ljubezni do nas,
na vsim enak postal."

2. Nekterim dušam se pristudijo vaje po-
božniga življenja zato, ker premišljujejo vedno
eno in ravno tisto, in tako pride sčasama nekaka
merzlota. Za take ni boljšiga pripomočka, kakor
premišljevanje britkiga terpljenja in smerti Je¬
zusa Kristusa. Tu najde duša prijetne, s čudno
dišečimi cvetlicami polno nasajene verte in plan¬
jave svetih zgledov in naukov. Odpro se ji zager-
njene skrivnosti. Vedno najde kaj noviga, kar ji
vso merzloto vzame, njeno spoznanje čudno raz¬
svetljuje in serce k pobožnosti vnema.

3. Marskdo je bolj vnet zato, drugi pa za dru¬
go skrivnost; eden bolj nagnjen k sočutju, drugi
k ljubezni, ta spet Iožej upa, uni pa se boji. Eni
si prizadevajo obžalovati svoje grehe, drugi ob¬
čudujejo dela Božje vsigamogočnosti. Pa kje se
pač najde za vse to duhovno žejo bolji hrana, kot
ravno na vertu britkiga terpljenja našiga Gospo¬
da Jeznsa Kristusa? V tem premišljevanji, kdo
ne bo jokal solza prave pobožnosti — pri tem
terpljenji solza sočutja, solza ljubezni? Kdo ne
bo pri pogledu nar večjiga poniževanja, ki se
nam v vsim djanji našiga Zveličarja, kaže, kdo
ne bo občudoval Božje previdnosti? Kdo se ne
bo tresel, kdo se bo bal Božje pravice, če premi-

38

šljuje, de Bog svojimu edinorojenimu Sinu ni
prizanesel? Pa kdo spet šene bo povzdignil k terd-
nimu zaupanju, ko zasluženje, ceno Rešnje kervi
v duhu pregleduje? Zato vsaka pobožna duša
obilno hrane zadobi v tem premišljevanji, ktero
je podobno kraljevi, z nar drajšimi jedili prena¬
polnjeni mizi, je podobno vertu, nasajenimu z
razno cvetečimi, lepo dišečimi cvetlicami; je kraj
veselja, duhovni sejm, kjer so vse dobrote živ¬
ljenja na prodaj.

4. Nobeden torej ne more reči: Premišlje¬
vanje britkiga terpljenja Jezusa Kristusa mu nič
ne koristi, mu ne pomaga; med vsimi 'duhovnimi
vajami je to premišljevanje nar bolj zveličavno,
nar sladkejši. Če je tudi premišljevanje Jezusove
Božje nature čudnoveličastno; pa vrata k takimu
premišljevanju je le človeška natura našiga Zve¬
ličarja, po besedah sv. Terezije. Zato, pravi častiti
Ludovik Granaški, je Jezus Kristus pripustil, de
je bila odperta njegova stran, de nam je odpert
vhod do serca njegoviga; zakaj nekako bolj čudno,
kakor drugod, se sveti v tem Božjim sercu do¬
brota in milost, modrost in vsigamogočnost, pra¬
vičnost in ljubezen Božja. Zato je premišljevanje
svetiga terpljenja vsakimu koristno, tudi nar
večjimu grešniku; zakaj kolikor večji so njegove
hudobije, toliko bolj je pomoči potreben. Za take

39

pa, pravi sveti Avguštin, ni bolj siga, kakor spo¬
min na rane Jezusa Kristusa. Pribežališe za verne
pravi prerok, je skala; tistim pa kateri pod težo
svojih pregreh zdihujejo, ni odperto drugo pribe¬
žališe, kakor spoke te skale, ktero je Božja pra¬
vica zavoljo nas prebodla in iz ktere teče voda
življenja, ki vse madeže grehov izpira, ki ogen
hudih nagnjenj zaduši. Kdo bo tedaj dvomil, de
bi premišljevanje tega svetiga terpljenja koristno
ne bilo?

5. Vsi svetniki so radi v teh duhovnih vajah
svetosti si iskali in jo tudi zadobili; posebno pa
veliki učenik sveti Bernard, ki je vse svoje živ¬
ljenje premišljeval britko terpljenje Jezusa Kri¬
stusa, ter je ravno v tem toliko čudopolno sve¬
tost dosegel. Zato tudi od tega sam takole piše:
„Od začetka svojiga spreoberjenja sim si vedno
v zasluženje, kteriga mi je pomanjkovalo, iz brit-
kost in težav svojiga Božjiga Zveličarja nabiral
šopek mire, kteriga sim si na svoje persi položil.
In ta šopek sim si nabiral iz revšine Deteta
Jezusa; iz truda in težave njegovih pridig
in potov; iz ponočniga čuvanja v sveti molitvi
njegovi; iz skušnjav, kadar se je postil v pušavi;
iz britkih solza njegovih, ktere je za nas točil;
in iz vsili nevarnost, izdajanj, zaničevanj, zasra¬
movanj, bičanj — iz vsiga, kar je terpel za naše

40

zveličanje. To premišljevanje sim imenoval svojo
modrost, učenost in bogastvo, zaklad neskončniga
zasluženja. Iz tega si zajemam včaših britko pijačo,
včasih nar ljubeznjivši tolažilo; to me v britko-
stih podpira, v veselji berzda, ter me po kraljevi
poti tega življenja med žalostjo in veseljem varno
vodi, in odžene vse hudo, karkoli mi proti. To
mi potolaži sodnika sveta, pred kterim trepetajo
nebeške moči, ter mi ga kaže miliga in pa po¬
nižnega. Zato imam to vedno na svojim jeziku,
kakor veste, in vedno v svojim sercu, kakor Bog
ve, in kakor se vidi, tudi vedno pišem od tega.
V tem je nar vikši modrost: Spoznati Jezusa in
njega križaniga.“

Tako govori spet na drugim kraji ta ljubeznjivi
cerkveni učenik, ko pravi: „Karkoli mi pomanj-
kuje, to vse dobim in vzamem v Jezusovim sercu
ktero je prenapolnjeno z usmiljenjem Božjim,
ktero je tudi vedno odperto; zakaj roke in noge
so mu odperli, stran so mu s sulico odperli, in
iz teh spok zamorem izserkati med iz skale, olje
iz nar teršiga pečevja; zares iz nar teršiga; ter-
diga, ker je toliko zaničevanj in zasramovanj,
teršiga, ker je toliko ran prestalo; nar teršiga
pa, ker se tako grozovitne smerti ni ustrašilo!

6. Tudi pripoveduje ravno ta sv. Bernard
od neke device, ki je takrat živela, in s posebno

41

pobožnostjo britko terpljenje Božjiga Zveličarja
premišljevala, ter se je zraven večkrat prekri¬
žala — de, ko je po njeni smerti vse njeno telo
strohnelo, je ostal nestrohnjen perst, skterim se
je križala. Tako tudi beremo od druziga svetnika
ki je neprenehama premišljeval Kristusovo ter¬
pljenje, de so v njegove persi čudno podobo križa
vtisnjeno najdli. Tako je sv. Frančišk vedno imel
pred očmi to britko terpljenje, in naš Odrešenik
ga je toliko sebi podobniga storil, de je njegovim
rokam in nogam in persim rane vtisnil, s kterimi
je bilo ozaljšano njegovo lastno telo, kakor z
znamnjem svete zmage.

Iz teh zgledov pač lahko vidimo, de stano¬
vitno premišljevanje britkiga terpljenja Jezusa
Kristusa človeka k toliki stopnji popolnamosti
pripelja, de postane Božjimu Sinu nekako enak
ne le po duhu, ampak celo s častitljivim znam¬
njem svete zmage na telesu zaznamnjan. O kako
koristno je torej premišljevanje Jezusoviga ter¬
pljenja.

42

2. Kako moremo premišljevati Jezusovo
terpljenje, (le ne bo razsvetljen le um, de
bo tudi ginjeno serce in pa volja!

Terpljenje Jezusa Kristusa moramo premi¬
šljevati po vsih njegovih okolišinah.  Do¬
bro namreč moramo pomisliti:

1. Kdo terpir

Moj Bog,  ki je iz ljubezni do mene na
svet prišel, človek postal; moj Odrešenik,
ki me je zastonj, iz gole ljubezni in usmiljenja
odrešil greha, hudiča in večniga pogubljenja.
Svojo Rešnjo Kri mi je zapustil v svetih zakra¬
mentih, de bi mi tudi prihodnje pregrehe moje
ne škodovale. On je moj vedni priprošnik
pri nebeškim Očetu.

Moj Gospod, moj kralj  je iz ljubezni
do mene se vjeti, zvezati, križati dal; on terpi
toliko zaničevanja, toliko zasramovanja, toliko
tepenja, je kakor neumnež zapljevan!

Dobri pastir, ki je iskal  tri  in  tri¬
deset  let zgubljeno ovco, ter jo na svoje rame

43

zadel, je zdaj s težo križa obložen; nedolžno
Jagnje raztergano od volkov!

Moj nar boljši prijat  el, ki je svojo
kri za me prelil, svoje neskončne zaklade mi za¬
pustil, svoje življenje za-me dal, v nar svetejšim
zakramentu svoje lastno meso in kri mi v dušni
živež ponudil, ki mi vedno tako dobro hoče in
želi ... On je toliko zaničevan, on toliko terpi!

Moj nar Ijubeznjivši Oče,  ki me
tako serčno ljubi, tako ljubo sprejema, toliko in
tako po očetovsko za-me skerbi; ki mi večno
zveličanje v dedšino deli; ž njim tako delajo. Ali
mar ne bo jokalo moje serce?

Moj preljubi Ženin,  ki se z mojo dušo
na večno zaroči, ki je zavoljo mene nebesa za¬
pustil, v to solzno dolino prišel, le de bi me prav
ljubil; ki ga nobena težava, nobeno zaničevanje
od mene ne odverne; ki je svoje serce le iz lju¬
bezni do mene s sulico dal prebosti i. t. d., ta
moj preljubi Ženin toliko terpi, je toliko preganjan!

če kak prijatelj kaj terpi, se mi smili, ali
mar z Jezusam, svojim nar boljšim prijatlam, ne
bom nič usmiljenja imel?

Kadar umira oče, se ne da potolažiti dobro
dete. Jezus, moj nar Ijubeznjivši Oče, umira na

44

križi; in to mi ne bo v serce seglo ? Kakšen
otrok sim? — Če ženin v nesrečo pade, kako
žaluje nevesta njegova? Jezus, moj preljubi Že¬
nin, je celo v smert peljan, slečen, na križ pribit!
Ali to mene nič ne zadeva? Kadar hudodelnika
peljajo v smert, obudi sočutje? in moje serce je
merzlo, neobčudljivo, kadar mojiga Očeta, mojiga
Odrešenika, mojiga Ženina peljajo v smert na
križi? To je zvijača peklenska: Veliko kristjanov
posluša in gleda terpljenje Jezusovo, kakor pri-
godbo, ki jim je malo mar; zanemarjajo to nar
svetejši skrivnost, v kterih je njihovo zveličanje
zapopadeno. O ljubi kristjan! tebi to velja; za te
terpi tvoj Jezus; tvoj Odrešenik, tvoj Oče je on,
ki terpi!

2. Kaj terpi Jezus?

Nar večji revšino, od vsili zapušen, brez
vse tolažbe, celo od nebes zapušen. Z ubogo si¬
roto imamo usmiljenje; zakaj? Nikogar nima,
samo je, zapušeno je sirote.

Jezus terpi nar večji zaničevanje  in za¬
sramovanje ; Božja natura, njegovo veličastvo je
zaničevano; on, neskončna svetost, je za grešnika
spoznan; neskončna pravica, kakor hudodelnik;
podoba vsih čednost, kakor prežrešnik; Ženin vsih
duš, kakor zapeljivec; on, neskončna modrost,

45

je kakor neumnež zaničevan. Gospod je prodan,
nedolžnost obsojena, ljubezen zaničevana! Jezus,
je terpel nar hujši bolečine  na svojim telesu:
lakoto in žejo, vročino in mraz, udarce in ternje.
V časnih rečeh je torej na svoji časti, na zdravji,
lepoti, na duši in na telesu, z eno besedo, na
vsim je terpel. Bil je zares mož bolečin, ki je
vse preterpel. Nar hujši bolečino mu je delala
nehvaležnost  ljudi, ki njegove ljubezni spo¬
znati, njegoviga terpljenja v prid oberniti niso
hotli; zato jih bo toliko pogubljenih na večno;
kakor de bi Jezus terpel ne bil, akoravno je vse
svojo drago kri prelil, in bi za to vsi lahko
zveličali. Premisli, o človek! greh,  napuh, lako¬
mnost, nečistost, sovraštvo, jezo i. t. d.; te bole¬
čine nar bolj terpinčijo Jezusa. Dokler torej gre¬
ha ne sovražiš, ne opustiš, tako dolgo terpinčiš
Jezusovo serce. Dobro premisli! —

3, Kako terpi Jezus?

Nedolžno!  Nobeniga, tudi nar manjšiga
greha ni storil in martran je kakor nar večji
grešnik. Če kaznujejo hudodelnika, ki je poln hu¬
dobij, je prav. Zaslužil je. Divja zver se nam
smili, če jo kdo terpinči; nedolžna je; z nedolž¬
nim Jezusam pa, kdo ima usmiljenje? O ljubez-

46

njivi Jezus! Zakaj bi te zaničeval? Zakaj bi te
za tvojo ljubezen terpinčil? Kaj si pa žaliga sto¬
ril? Kaj si mi hudiga napravil?

Kako še Jezus terpi! Z nar večji poter-
pežlji  v o stj  o. Tih je pri vsim britkim ter-
pljenji; z nar večji ponižnostjo in pa
krotko  st  j o:  Ne ustavlja se, ne zaničuje, ne
preklinja svojih sovražnikov, temuč milostljiv,
ljubeznjiv je v ž njimi, moli za nje.

4. Za koga in zakaj terpi Jezus ?

Za vse ljudi, ki so bili, ki so zdaj in še
bodo kdaj; za vse skup, in za vsaciga posebej;
tako, ko bil jest sam na tem svetu, bi bil vse
samo za-me terpel, kakor pravi sv. apostelj
Pavel: »Ljubil me je in je sebe za-me daroval."

Terpel je za svoje prijatle in sovražnike,
tudi za nje, ki so ga pribili na križ. Premisli to
o moj kristjan! to tebe zadeva, se za te godi.
Zakaj ? Iz ljubezni do mene terpi Jezus. Na svoji
duši terpi, ker je bila moja duša z greham ra¬
njena, zgubljena zato! Iz ljubezni do mene je
tako ponižan, tako zaničavan, ker sim jest tako
napuhnjen. Zavoljo mene je tako reven zapušen,

47

ker sim jest tako lakomen časniga. Zavoljo mene
je tako poln ran in bolečin, ker sim jest tako
posveten, tako mehkužen! Zavoljo mene terpi, de
bi bil moj dolg zbrisan, de bi jest gnado zadobil
pri Bogu, se v čednosti vadil. Zavoljo mene,
de bi me iz sužnosti satanske rešil, terpi Jezus.
Terpel je toliko, de bi vender spoznal njegovo
ljubezen! Premisli, ko bi kdo roko si odsekati
dal, de bi tebe s tem smerti odrešil, kaj bi ti
temu človeku storil? Ali bi ga mar zaničeval,
mu še drugo roko odsekal? In oh! svojiga Zve¬
ličarja tako lahkomišljeno zaničuješ, ko je toliko
terpel, de te je rešil večniga pogubljenja? Kaj
storiš iz ljubezni do nega? Kaj terpiš iz ljubez¬
ni do njega?

5. Od koga terpi Jezus ?

Od vsih ljudi, od judov in ajdov, duhovnov
in sodnikov, od velicih in malih — od vsih je
zaničevan. Od tistih mora Jezus terpeti, ktereje
toliko ljubil, ktere je rešit prišel. Greh napuh,
lakomnost, nečistost, i. t. d. so orodje terpljenja.
Tedaj sim tudi jest med derhalijo, ki Jezusa ter-
pinči! Oh kolikokrat sim iz napuha, v nečistosti,
v jezi i. t. d. svoje oči in ušesa, svoj jezik, svoje
roke in noge vzdihnil zoper Jezusa! To je v za¬
hvalo za njegovo veliko ljubezen!

48

6. Kje terpi Jezus?

V Jeruzalemskim mestu, kjer so bile zbrane
vse ljudstva, de je očitno,  od vsih ljudstev
zaničevan, zasramovan in pogubljen.

7. Kdaj terpi Jezus ?

Še danes! Še danes je dosti grešnikov, ki
Jezusa do smerti preganjajo; še danes se ugan¬
jajo tiste hudobije, zavolj kterih je Jezus terpeti
mogel. Kakor Jezusova ljubezen nikdar ne jenja,
tako nas tudi danes še ljubi; danes še odrešuje;
saj vsaki dan zavživamo zaklade njegoviga ter-
pljenja v svetih zakramentih, pri daritvi svete
maše. Ravno tako pa tudi hudobija ljudi še ne
jenja. Še vsaki dan je Jezus zaničevan, kakor
pred osemnajst sto leti. Nikar si torej ne misli
terpljenja Jezusa Kristusa že davno pretekliga,
že starodavno nekdanjiga. Njegovo terpljenje je
še vedno pričujoče.

To so okolišine, v kterih boš bolj natanko
spoznal Jezusovo terpljenje, in boš sočutje obudil
v svojim sercu.

49

3. K kakšnim svetim željam, k kakšnima
sklepu ko posebno nagnjeno serce in tudi
volja pri premišljevanji Jezusoviga ter-
pljenja.

Če na tanko  premišljuješ terpljenje na-
šiga Gospoda Jezusa Kristusa, bo tvoje serce in
tvoja volja posebno k naslednjim svetim željam
in sklepu nagnjeno:

1. K serčnimu sočutju nad terpijenjem Go¬
spodovim.

Kristus Jezus, nas uče svetniki, je prestal
nar hujši terpljenje, nar hujši bolečine, kakoršne
je kdo na tem svetu kdaj prestal in prestati
zamogel. Terpel je na svojim telesu;  zakaj
noben del njegoviga telesa ni bil prost nar hujših
bolečin. „Od nog do glave ni bilo zdra-
viga na njem“,  pravi prerok. Noge in roke
so prebite, glava s ternjem vsa nabodena, obraz
s pljunki omadežan, s pestmi razbit, vse telo je
z ranami obdano! Tudi na svoji duši  je terpel
nar hujši bolečine. Ako ravno Sin Božji, je
človeško naturo sklenil z Božjo peršono, je
vender britkosti terpljenja občutil, kakor de
bi se ne bilo zgodilo to zedinjenje. K temu, de
je bila bolečina še hujši, je bil zapušen,

Getzemani. 4

50

oropan vsiga tolažila. Zato je zdihoval na križi
viseč: ,,Moj Bog, moj Bog, zakaj si me
zapustil?  „Ne od zemlje ne od nebes ni bilo
zanj nobeniga tolažila. Ne le od svojih učencev
in prijatlov, ampak celo od svojiga lastniga Očeta
je bil zapušen. Tako velika je bila britkost
bolečin, de so ga na Oljskih gori pri misli na
tiste obšle smertne težave in je kervav pot potil.
Nobeden bi ne bil obstal brez posebniga čudeža
pri toliki britkosti. K temu mu je bilo vedno
pred očmi, in nove težave mu je delalo: velikost
in hudobija vsih pregreh, storjenih od začetka
noter do konca sveta, velikost božjiga razžaljenja,
nesrečno pa večno pogubljenje toliko duš, nehva¬
ležnost toliko ljudi, za ktere je iz njih lastniga
zadolženja zgubljeno, vse njegovo britko terpljenje,
za ktere je tekla njegova rešnja kri, ne v zveli¬
čanje, ampak v pogubljenje. — Če to vse na
tanko  premisliš, in se spomniš, de on, ki to
in pa toliko terpi je Sin Božji, in de tudi za tebe
iz gole ljubezni terpi; ali bi ne bilo zares kamnito
tvoje serce, ko bi nobeniga sočutja ne občutilo?
Zemlja se trese, skale pokajo, grobovi se odpirajo
in .....  ti bi bil neobčutljiv? Če torej premiš¬
ljuješ, kako se Jezus za te kervavo poti, in tvoji
grehi so mu ta kervavi pot napravili, boš iz
teh njegovih bolečin sam občutil bolečine, ž

51

njim boš terpel tudi ti, in tvoje serce bo v
tem sočutji zdihniti moglo: O moj Jezus! kaj
ti zame terpiš! O de bi mogel deliti s teboj
tvoje bolečine, terpeti s teboj! O ubogi Zveličar,
meni je hudo, de zaveljo mojih grehov — za
me toliko terpiš! Smiliš se mi; naj tudi jest
nosim tvoje terpljenje, sej je prav za prav
moje!

2. Boš sam osramoten.

Spoznaš, de ti si kriv vsiga tega
terpljenja,  pa vidiš zraven svojo lastno
mehkužnost,  s ktero se vedno braniš le
količkaj za Jezusa terpeti. Če se spomniš, kako
je Jezus zavoljo tvoje nesramnosti raztepen,
bičan, kako pa ti svoje telo lepotičiš, mehkužiš,
mu strežeš, kakor le veš in pa znaš, ali te ne
bo sam pred teboj sram, in serce te bo sililo
zdihniti: Ti, o moj Jezus! si nedolžen, pa toliko
terpiš; jest pa ves zadolžen, pa nič nočem terpeti!
Skor si ne upam, tebe pogledati!

3. Kes in stud nad tvojimi grehi bo v tvojim
sercu.

Ne tolovaji in briči, ampak prav za prav
grehi vsiga sveta, torej tudi tvoji, so Jezusa

raztepli, so krivi tega terpljenja. Greh je tedaj

4 *

52

tista pošast, ktera je telo Gospodovo raztergala,
in z vsakim smertnim greham je Jezus vnovič
križan, in vse njegovo terpljenje nekako ponav-
ljeno. Če premišljuješ pri ternjevim kronanji,
de tvoja svojeglavnost. tvoj napuh in tvoje ne¬
sramne želje, so grozovitno ternje, ktero ti sam
zabadaš v presveto glavo svojiga Zveličarja in
ga tako prestrašno terpinčiš, ali ne bo ginjeno
tvoje serce? ali ne boš nekako sveto sovražil
teh hudobij? Ali se ti ne bo gnjusilo nad tem,
in svojimu Odrešeniku boš za gotovo obljubil:
Milost, o moj Jezus, milost! zaničujem, pre¬
kolnem te pregrehe, ki so tvoje sveto obličje
ranile, mu sekale tolike bolečine! Lej, o Gospod!
iz vsiga svojiga serca obžalujem vse svoje pre¬
grehe !

*

4. Bo občudoval o tvoje serce velikost modrosti
dobrote in ljubezni Božje pri terpljenji Gospo¬
dovi m in molil ga boš.

Ali mar ni zares to prečudno, ko je bilo
po storjenim grehu človeku nemogoče se rešiti,
se- zveličati, je modrost Božja znajdla pomoč,
človeka rešiti, večniga pogubljenja, v tem da je
Bog svojiga edinorojeniga Sina na ta svet poslal?
In, ali ni spet ravno tako prečudno, de je ta
Sin Božji, kralj nebes in zemlje, zapustil sedež

53

svojiga Očeta, zapustil svoje veličastvo, ter je
prišel v to solzno dolino, de bi zavoljo revniga
červa te zemlje sam sebe na križ pribiti dal!
In če premišljuješ, kako je tvoj Zveličar med
zasramovanjem in zaničevanjem vsiga ljudstva v
britko smert peljan ali ne boš z začudenjem
zaklical: Kaj, o Gospod! ti hočem dati za to,
kar si mi vse storil! Ali je mogoče: Bog je v
smert peljan, de sim rešen jest, ubogi grešnik!
O prečudna ljubezen mojiga Boga! v ponižnosti
te molim, kako ti zamorem, kako ti smem le
en trenutek svojo službo odreči?!

5, Zalivala in hvala Bogu zavoljo tolike do¬
brote ae bo obudila v tvojim sercu.

Kaj nam zamore nebeški Oče več dati, ko
nam je dal svojiga edinorojeniga preljubeznjivega
Sina? Kaj nam zamore Zveličar sam še več
dati, ko je vso svojo Rešnjo Kri prelil že za
nas, ko je dal svoje življenje za nas? Hvaležno
je naše serce njemu, ki nam kako dobroto skaže,
nam kaj daruje, če je tudi še tako malo ; in mar
naše serce ne bo polno hvaležnosti, ko nam je
Jezus vse gnade, sam sebe podal; ko nas je s
svojo lastno Kervijo strašne sužnosti satanove
rešil, nam nebesa odprl, nam vse nebeške do¬
brote in nebeško veličastvo zaslužil? Kdo bo

54

premišljeval Jezusa, kako je prišel na goro Kal¬
varijo, se je radovoljno celo oblačil oropati dal,
pred križ pokleknil, ga objel in kuševal, se
prostovoljno za nas grešnike na terdi
križ razpel,  se na rokah in nogah grozovito
na njega pribiti dal; kdo, pravim, bo to premi¬
šljeval in ne bo nar serčnejši zahvale občutil, če
se spomni: Jest, jest nesrečni zaslužim to smert
na križi, pa Jezus vzame moje dolge prostovoljno
na se! Kdo ne bo pri tem poln hvale in zahvale,
če to ljubezen premišljuje ? In kdo ne bo zdihnil
pri tem: Bodi hvaljen in češen, moj Zveličar
Jezus Kristus, ki se iz ljubezni do mene, nar
ubožniši stvari, nar grozovitniše smerti nisi bal,
de bi le mene večne smerti rešil! O hvala in
zahvala na vekomaj! Amen.

6, Bo serce vneto v ljubezni do Boga, ki nas
je popred ljubil in toliko ljubil.

Ljubezen rodi in vname ljubezen. Zato
pravi sv. Katarina Sienska: „Kdor se čuti
ljubljeniga, ne more drugač, kakor
de mora ljubiti."  Mi pa vidimo ljubezen v
Kervi križaniga Jezusa na lesu sv. križa le za
nas teči. Iz te neizrečene ljubezni zajemamo
tudi mi ljubezen. Zato pravi Kristus: „Ko bom
povzdignjen na križ, bom vse nase vlekel"; s
čim drugim, kakor z nepremagljivo močjo svete

55

ljubezni? Nobeden torej britkiga terpljenja Je¬
zusa Kristusa premišljevati ni v stanu, de bi
ne bil serčno vnet od ljubezni do njega.
Kdo bo gledal Jezusa na križi, med nebam in
zemljo, z razpetimi rokami, kakor de bi nas
ljubeznjivo objeti, na svoje serce pritisniti hotel,
de bi z nami v svoji Kervi se zedinil: in bo
merzel — brez vse ljubezni? Ali ne bo sleherni
vnet vžgan od ognja ljubezni, ki proti njemu
puhti iz Jezusovih ran;  ali ne bo spet prisiljen
zdihniti k svojimu Zveličarju: Ti me ljubiš, o
Jezus! tvoje rane mi govore, vsaka kaplja tvoje
kervi mi v sto in sto jezikih vedno ponavlja:
Ljubim te, ljubim te! In jest uboga stvar
bi te ne ljubil? Oh ne! Od danes za
naprej te hočem ljubiti, večno, večno
hočem s teboj biti vljubezni zedinjen!

7. Boš a upanjem napolnjen,

Kaj vse pač smemo upati od njega, ki je
sam sebe za nas dal! S prelito Kervijo na
križi je vse umirjeno v nebesih in na zemlji,
in s svojo Kervijo nas je Jezus odrešil
in za odpušenje naših grehov je dal
drago bogastvo svoje gnade,  pravi sv.
pismo. Po pravici stavimo vse zaupanje na to
sveto Rešnjo Kri. Sv. Avguštin pravi: „V ti

56

Kervi počiva vse moje upanje." Zato za¬
kliče sv. Bernard: „Veliko sem grešil, hudo

me vest peče; vender imam upanje; zakaj spom¬
nim se svetih ran svojiga Zveličarja." če si
torej še tako velik grešnik, če ti je pa vsa
resnica, se poboljšati, nekako gotovo — sveto
— prederzno — smeš zaupati na rane Kristusove,
na njegovo sveto Rešnjo Kri. Oškropljen s to
Kervijo je bil opravičen razbojnik na križi. Če
pomisliš: Edina kaplja te Kervi je zadosti, rešiti
ves svet; če pomisliš: Tudi za-me je tekla ta
Kri, ali mar ne boš v sredi svoje revšine vender
le poln zaupanja na to sveto Rešnjo Kri? O
gotovo. Tudi iz svojiga serca se bodo vzdignile
tolažbe polne besede sv. Magdalene Paciške, ki
pravi: „Oh, kaj bom počela, ko boš prišel sodit?
S sveto Kervijo se bom oblila in polna ponižnosti
bom k tebi zdihovala: Ne glej, o sodnik

gerdobije moj ih pregreh, temuč glej
zasluženje te drage Kervi!  Terdno se
zanesem, de zavoljo te Kervi bom gnado zadobila
pred tvojim sodnjim štolam."

8. Darovanje sanaiga sebe ?

Ljubezen sili k darovanju, sama sebe daruje.
Zato je naš Zveličar, ki nas je nar bolj ljubil 5
sam sebe daroval za nas na lesu sv e-

57

tiga križa. Če tedaj Jezusa ljubimo, se mu
bomo darovali, in kolikor čistejši, kolikor bolj
popolnoma je naša ljubezen do njega, toliko
čistejši, toliko bolj popolnoma bo tudi naša daritev.
Bog pa tirja od nas, de bi ga ljubili iz
vsiga serca,iz vse svoje duše, iz vse
svoje moči;  zato mu moramo tudi darovati
vse svoje serce, vso svojo dušo, vse svoje telesne
in dušne moči. Kdo bi pač premišljeval, kako
je Jezus iz ljubezni do nas svoje življenje v nar
strašnejšim terpljenji daroval, do zadnje kaplje
vso svojo kri prelil, in ne bo tudi pripravljen,
iz ljubezni do Jezusa kaj preterpeti, celo serce
v službo njegovo posvetiti, in ko bi bilo treba
in bi on tirjal, tudi svoje življenje za njega
darovati? Če torej ti premišljuješ Jezusa križaniga
gledaš njegovo bledo obličje, njegovo zamerlo
oko; vidiš, kako nagne svojo glavo in umerje iz
ljubezni do tebe, se ne moreš več zderžati, pre¬
magan od tolike ljubezni, de bi ne padel pred
križ in ne zdihnil iz dna svojiga serca. O Jezus,
iz ljubezni do mene ti umerješ, tudi jest hočem
tebi darovati svoje serce, z dušo in s telesam
se tebi ves vdam; pripravljen sim iz ljubezni do
tebe tudi svoje življenje darovati. O Jezus! ti
si moj, jestpa tvoj: Vzemi me v dopad¬
ljivi dar!

58

9, Posnemanje Jezusovih čednost?

Beseda miče zgled pa vleče. Nikjer ne
najdemo Jezusovih čednost lepših, veličastniših^
bolj popolnoma, kakor ravno v njegovim svetim
terpljenji. Tam najdeš nar večji ponižnost, daro-
vavno ljubezen, zvesto pokoršino, nar večji po-
terpežljivost, čudopolno krotkost, nepremakljivo
stanovitnost, ljubezen noter do smerti. Ni pa
mogoče, če te čednosti premišljuješ, de bi ne
bil vnet za njih posnemanje. Kako bi zamogel
biti napuhnjen, po časti hrepeneti, ko vidiš
svojiga Zveličarja na križi zaničevaniga, med
dvema razbojnikama visečiga ? Kako bi bil merzel
nemil do svojiga bližnjiga, ko Kristus za nje
moli, ki so ga na križ pribili? Kako bi svoje-
glavno Božjim zapovedim se ustavljal, ko je
Gospod pokom noter do smerti? Kako boš v
križih in nadlogah še nepoterpežljiv, na svoje
sovražnike jezen ali serdit, ko vidiš Jezusa v
sredi nar večih britkost poterpežljiviga, krotkiga
kakor jagnje, ki ne odpre svojih ust pred tem
ki ga v mesnico pelja ? Kaj bi v terpljenji tarnal
in stokal, ko Jezus, zapušen od neba in zemlje,
celo od svojiga lastniga Očeta, na križi visi? —

Vse te premišljevanja te bodo nagnile k
sklepu, posnemati svojiga Zveličarja v njegovih

59

čednostih, in k Bogu boš zdihnil, de bi ti po¬
magal k tem čednostim. Pri pogledu križaniga
Jezusa boš rekel: O nar ljubeznjivši, pa za¬

ničevani, moj križani Jezus! daj, de tudi jest
nobene posvetne časti več ne išem; naj tudi
jest ljubim zaničevanje! Ko boš vidil križaniga
Jezusa vsiga oropaniga, boš prosil: O, zavoljo
tvoje velike revšine, te prosim, me uči, vse po-
zemeljsko zaničevati, in se vsiga znebiti, kar bi
me v dobrim opovirati utegnilo! O sveto ubo¬
štvo, bodi mi eešeno! — In tako pri drugih
čednostih.

V takih svetih željah, v takih sklepih bo
naše serce in ho tudi volja pri premišljevanji
Jezusoviga terpljenja k dobrimu nagnjena in
okrepčana. To bo sad tega premišljevanja.

4. Kaj se zamoremo naučiti v premišlje¬
vanji Jezusovega terpljenja,

Če po vsih okolišinah Jezusovo sveto ter-
pljenje premišljuješ, se boš naučil:

1. Kako gerd in hudoben utora biti
greli, ker je zavoljo greha Sin Božji toliko mogel
terpeti; pa tudi, kako zaničljiv, Bogu zoper  n
mora hiti greh, ker je svojiga lastniga, edino-

60

rojinega Sina v nar britkejši smert dal. de bi
le greh bil premagan, razdert!

2. Kako strašno, kako hudo mora biti
peklensko terpljenje, ker je Kristus v tako
veliko, globoko morje britkiga terpljenja se po¬
grezniti mogel, le de bi nas rešil pekla!

3. Kako neizmerjena dobrota mora
biti gnada Božja in večno zveličanje,
ktero je Kristus tako drago odkupil, namreč s
ceno svoje Kervi!

4. Kako draga, imenitna mora biti
duša človeška, ker je Kristus, Sin Božji, zavoljo
nje se toliko ponižal, je toliko terpel, svojo drago
Kri do zadnje kaplje le za njo prelil!

5. Kako velika je dobrota, ljubezen
in milost Božja, ker je Kristus, naš Gospod,
toliko terpel za nas, ko smo še njegovi sovraž¬
niki bili!

6. Kako ojstro, kako pravično bo Gospod
Bog ravnal z grešnikam, ko ga bo zavoljo nje¬
govih lastnih pregreli sodil, ko ni prizanesel
svojimu edinorojenimu Sinu, ki je bil le s ptujimi
pregrehami obložen! če se to godi na ze¬
lenim lesu, kaj bo še le s suhim se
zgodilo?

61

7. Kaj bi človek zavoljo lastniga zveličanja
vse mogel storiti, trpeti, kako poterpežljiv
v britkostih biti, ko je Sin Božji za zveličanje
rlruzih toliko storil, tako poterpežljivo terpel?

8.  Kako nespametno je, de se branimo
zavoljo Boga ali svojiga bližnjiga iz pokoršine
kaj storiti, kaj terpeti, če pokoršino Sinu
Božjiga premišljujemo!

9. Kako terdo mora biti serce človeka,
kteri zavoljo britkiga terpljenja Jezusa Kristusa
nima nobeniga sočutja do njega, in nobene
ljubezni!

10. Kako slep, neumen, terdovraten
mora biti grešnik, kteri misli, de bo v boga¬
stvu, v časti, v sladnosti in enaki mehkužnosti,
po svoji volji šel v nebesa, ko je vender večni
Sin Božji v svoje lastno veličastvo šel po potu
revšine, križev in nadlog!

Taki in tem enaki imenitni nauki se naj¬
dejo v premišljevanji britkiga terpljenja našiga
Gospoda Jezusa Kristusa.

€2

5. Zgled za novince, kako se zamore ter-
pljenje Kristusovo premišljevati?

Premišljevanje Kristusoviga bičanja.

1. Postavi se v prieujoonost Božjo.

O moj Jezus! pobožno pokleknem
pred tvoj sveti križ, in kušnem v duhu
tvoje svete rane.

Terdno verujem,  de nisi le okrog
mene, ampak tudi v sredi mojiga serca
pričujoč, ter gledaš na vse, kaj in kako
jest počenjam, kako se v tem premišlje¬
vanji zaderžim. V tvoji pričujočnosti in
vpričo preblažene Device Marije in vsili
nebeških prebivavcev hočem jest zdaj to
premišljevanje pričeti. Tu na kolenih v
ponižnosti kleče te molim svojiga Boga
in Gospoda.

2. Kes ali žalost.

O ljnbeznjivi Zveličar! žal mi je
de sim te od svojiga zadnjiga premišlje¬
vanja do zdaj spet tolikrat razžalil, zlasti

63

s tem „ . . in tem greliam. Tudi mi je
žal, de sim tako slabo spolnoval sklep,
kteriga sim storil pri sadnjim premišlje¬
vanji vpričo tvojiga svetiga obličja in sim
ga spolnovati za terdno obljubil.

3. Zdihljej k svetimu Duhu.

Pomagaj mi s svojo gnado, stoj mi
na strani, de zamorem spet v večji po-
češenji tvoje v zveličanje duše svoje spet
premišljevati. Pridi o sv. Duh, razsvetli
mi serce, vžgi me v pravi ljubezni, poterdi
me v vsim dobrim; uči mi ti moliti, dodeli
mi gnado in duha prave molitve. Sv. Jožef!
sv. Terezija! moji varili! pomagajte mi,
de si to uro pobožno v svoje zveličanje
obernem.

4, Branje.

,,Na to je tedaj Pilat Jezusa
vzel In bičal.“  Jan. 19, 1.

1. Spodobno zaderžanje.

O moj bičani Zveličar! dodeli mi,
de tako pobožno  in spodobno, kakor
je le mogoče, to skrivnost premišljujem.

G4

Dodeli, de se vsiga razmišljenja ognem in
sim popolnama pazljiv. Pri teli zbra¬
nih besedah se zdaj hočem neko¬
liko pomuditi.

2. vprašanja.

O duša moja! premisli: Kdo je ta Jezus,
ki je tako grozovito tepen ?  Bog nebes in
zemlje. Moj Bog, ki je iz ljubezni do mene
na ta svet prišel, de bi me greha odrešil.
Moj nar višji kralj  je,  ki ima vso
oblast v nebesih in na zemlji, ki z edino
besedo vse svoje sovražnike pokončati za-
more. Dobri pastirje,  ki v bolečinah in
ranah iše mene, zgubljeno ovco. Moj ljubi
O če  j e,  moj  p er  vi  p rij  at  el,  moj  ženin.

Oh, glej: Kaj on terpi ? O to  strašno,
to grozno bičanje, to zaničljivo slečenje
pred toliko ljudmi, in ti hudi, težki udarci!
Vse sveto telo je raztergano, s kervijo in
ranami obdano. Notranje terpi zasramovanje
in britke bolečine čez naše grehe, zunanje
nar strašnejši bičanje.

In kako on terpi?  Ned o 1 ž n o; le iz
ljubezni do mene. Tiho, ne odpre svojih ust,
molči kakor jagnje v mesnici, z nar večji
poterpežljivostjo.

65

Za koga on vse to terpi?  Za vse ljudi,
za vsaciga grešnika, pa tudi posebej za-me.

Zakaj terpi Jezus?  Zlasti za grehe
mesa, za vse naše mehkužnosti, lenobo ne¬
čistost, požrešnost, sladnost i. t. d.

Od koga toliko terpi ?  Ne le od tolo¬
vajev ; od vsaciga grešnika, in tudi od mene.
Jest sam sim tisti grozoviti tolovaj; z
vsakim greham bičam svojiga Jezusa.

Kje terpi Jezusi  Oh v Jeruzalemu,
pred vsim ljudstvam; pa tudi po vsim svetu,
kjer se toliko greši.

KdajV  O velikonočnim prazniku, kadar
je vse ljudstvo zbrano; pa tudi danes še;
in oh! kako dolgo še!

3. Vprašacje na-se.

O duša moja! premisli, kaj Jezus
zate  terpi, in ali zamoreš zdaj reči: Jest
Kristusa nikoli nisim bičal! Oh, ali nisim
velikrat že oskrunil svojiga telesa, ki je
tempelj svetiga Duha ? Ali nisim svoje duše
z greham omadežal ? Ali ne živim morebti
še zdaj v kakim velikim grehu? Ali sim
morebiti celo v tacih grehih Telo in Kri
Jezusovo nevredno sprejel in se tako pre-

Getzemani. O

66

grešil nad njegovim lastnim Telesam in
Kervijo? Ali ne bičam še vsaki dan svo-
jiga Jezusa?

4. Sklep.

Ljubi moj Jezus! od zdaj za naprej
je moj terdni sklep storjen: Raji umreti,
kakor le še enkrat v svojim življenji tako
grešiti; tudi vsake priložnosti v greli se
hočem ogibati.

5. Svete želje.

(Sočutja:) O moj ljubeznjivi Jezus!
kdo ne bo s teboj usmiljenja imel? Ker-
vave solze bi točil, ko premišljujem, koliko
ti iz ljubezni do mene terpiš! (Sramo¬
vanja:) Oh, kako me mora biti sram,
ker sim jest kriv tvojiga terpljenja! (Ke¬
sanja:) Kesam se zavoljo vsili svojih
pregreh, zlasti tistih se kesam, ki sim jih
zoper sveto čistost storil; zaničujem, so¬
vražim jih iz vsiga svojiga serca! (Ču¬
denja in molenja:)  O moj Jezus!
le čuditi in spet čuditi se moram, ko pre¬
mišljujem tvojo ljubezen. Na svoje ko¬
lena padem pred steber,, na kteriga so te
privezali in ponižno te molim! (Hva¬
ležnosti:)  Tavžentkrat se ti zahvalim

67

za vse, kar si preterpel za-me; bodi česen,
bodi hvaljen na vekomaj! Amen. (Ljubez¬
ni:) Za naprej te hočem serčnejši ljubiti.
O ljubezen! zakaj te nisim tako dolgo
ljubil? (Zaupanja:)  Vender upam, de
me boš še sprejel, da me ne boš zavergel
zavoljo svojiga grozovitniga bičanja, zavoljo
svoje drage Kervi, ktero si tako obilno
za me prelival. (Darovanja samiga
sebe:)  Popolnama se ti zdaj darujem;
tvoj hočem biti zdaj in na večno! (P o-
snemanja:)  Tvojo krotkost, tvojo poter-
pežljivost, tvoje sveto molčanje hočem
posnemati, kad er koli bom razžaljen. Daj
mi k temu svojo gnado. Amen.

6. Pomenek.

O moj nar ljubeznivši Jezus! poln
zaupljivosti, kakor dete s svojim očetara,
kakor nevesta s svojim ženinam, govorim
zdaj s teboj; saj ti je znana vsa moja
revšina, vsa moja slabost. Nar bolj ti
veš, kakšnih in kterih čednost mi manjka.
Ne glej mojiga uboštva. Saj mi ne smeš,
saj mi ne moreš nič odreči, sladki moj
Jezus! O nebeški Oče! naj poslušajo tvoja
ušesa mene! Poglej svojiga edinorojeniga

5 *

68

Sina, in spomni se, koliko je on iz ljubezni
do mene preterpel! O preblažena Devica
in Mati Marija! vzemi me tudi ti za svoji ga
otroka!

7. Darovanje.

Pa, o moj Bog! Jsako si jest upam,
govoriti tako zaupljivo, tako otročje, tako
ljubo? Kaj ti pač dati zamorem, de bi
bilo dopadljivo tvojim očem? Darujem ti,
o nebeški Oče! vse to, kar je moj pre¬
ljubi Zveličar pri tem sv. bičanji za-me
terpeti mogel: vse udarce, ki so ga zadeli,
vse kaplje Kervi, ki jo je prelil; vse
solze, ki jih je točil; vse molitve, ki jih
je med tem v svojim sercu opravil; vse
bolečine, ktere je preterpel; pa tudi še
bolečine njegove presvete Matere, ktere
je med tem bičanjem vbčutila. Vse to ti
darujem, zlasti za vse grehe nesramnosti,
ktere sim vse svoje življenje že storil.

8. Molitev.

Ljubeznjivi Gospod in moj Bog! za¬
voljo bolečin, polniga bičanja tvojiga lju-
biga Simi mi odpusti vse moje grehe!
Usmili se vsili tistih, ki slepi ne poznajo

69

svojih pregreh, te vsaki dan z grehi še
žalijo. Od verni od nas šibo svoje oj stre
sodbe, in dodeli, de to sveto terpljenje
tvojiga Božjiga Sina, našiga Zveličarja,
in tudi njegova draga Kri nad nas nobe¬
nim zgubljena ne bo. Dodeli mi tudi še
to posebno gnado, da na tanko spolnujem
vse sklepe, ktere sim storil pri tem pre¬
mišljevanji. Poslednjič, o moj Bog! se
spomni še ubogih duš v vicah, in zavoljo
tako bogato pretekle Kervi pri bičanji
svojiga Sina jih reši iz njihoviga terplje-
nja. Amen.

Po ppoaišIjefaaJL

1. Vprašanje čez premišljevanje.

1. Ali sim se skerbno pripravil na
premišljevanje, sim vsaki stavek premišlje¬
no prebral, ga dobro prevdaril?

2. Ali sim pred premišljevanjem sv.
Duha pobožno na pomoč poklical, sim se
prav, skerbno v duhu zbral?

3. Sim med premišljevanjem se spo¬
dobno zaderžal?

4. Ali sim v zato odločenim času, in
po postavljenim redu premišljeval? Ali nisim
zato odločeniga časa kaj prikrajšal?

70

5. Ali sim bil v duhu in v sercu
zbran ali prostovoljno razmišljen ?

6. Ali sem se v svetili željah, v du¬
hovnih pomenkih kaj vadil?

7. Ali sim kaj posebniga sklenil, kar
spolnovati hočem? In kakšen je sad tega
premišljevanja?

2. Posebni sklep.

Posebno še sklenem, de hočem za-
naprej, zlasti do prihodnjiga premišljevanja
svoje oči v pravi berzdi imeti, de ne pri¬
dejo nobene nečiste misli z mojim zadol-
ženjem v moje serce. Posebno tudi še
sklenjena zmeren biti v jedi in pijači; ker
požrešnost je velik vzrok nesramnosti, pri¬
pelje veliko skušnjav.

3. Zahvala.

Preljubi moj Zveličar! zahvalim se
ti za vse gnade in svete navdihljeje, ktere
si mi v tem premišljevanji dodelil, in zlasti
zato, ker si moje serce nagnil k ljubezni.

4. Darovanje.

Darujem ti, o nebeški Oče! vse raz¬
svetljenja, vse gnade, vse sklepe, in vse

71

to premišljevanje, zedinjeno z molitvami,
zdililjeji in darovanjem ljnbeznjiviga Zve¬
ličarja našiga, ter te prosim, dodeli mi
gnado, de na tanko spolnujem svoj posebni
sklep, kteriga sim storil pri tem premi¬
šljevanji. Preblažena Devica in Mati Marija!
in vi, moji sveti varhi, prosite z menoj
Boga za to gnado. Amen.

5. Spominek.

V spominek si hočem zvoliti, in več¬
krat na to se spomniti: „G resni ki so
na mojim herbtu kovali.“  Ps. 128.

Pri tem hočem vselej misliti: Jest
sam sim tisti grešnik, ki sim tako zme-
saril svojiga Zveličarja, ki ga še zmirej
bičam, kadarkoli smertno grešim.

72

III. Od skušnjav, premišljevanje opu¬
stiti, in od pripomočkov premagati
te skušnjave.

I. Od skušnjav, premišljevanje opustiti.

Bilo je že rečeno, de ni koristnišiga, ka¬
kor premišljevanje britkiga terpljenja našiga
Gospoda Jezusa Kristusa: zveličani Albert celo
pravi: Vse petke se ob suhim kruhu postiti,
moliti in celo do kervaviga se bičati, pa ne
velja toliko, kolikor edino dobro vravnano pre¬
mišljevanje Jezusoviga terpljenja. Zakaj pač to?
Zato, ker post, molitev in bičanje ne gane serca
tako močno k pokori in k ljubezni, kakor pre¬
mišljevanje Jezusoviga terpljenja Veliko jih je,
ki veliko molijo, se ojstro postijo, pa so pri
vsim tem napuhnjeni, lakomni, jezi podverženi.
Pa nemogoče je, de bi kdo terpljenje Jezusa
Kristusa resnobno premišljeval, zraven pa živel
hudobno, in k pokori, k sovraštvu do greha,
k ljubezni do Jezusa nagnjen ne bil. Pa ravno
zato si satan vse mogoče prizadeva, de bi od-
vernil ljudi od tega premišljevanja. Satan prav
dobro ve, de, če človek nič več ne premišljuje,

73

svojih pregreh tudi prav ne spozna, nevarnost
več ne vidi, to je, duhovno oslepi. Zatorej stori,
kakor Filistejci Samsonu: oči so mu staknili;
zakaj dobro so vedili, de slep jim ne more dosti
škodovati. Satan tako na duhovno stakne ljudem
oči, to je, on jih omoti, de več ne premišljujejo
in tako pota v zveličanje ne vidijo: potem počne
ž njimi karkoli hoče. Zato je toliko greha na
svetu, ker tudi tako malo ljudi terpljenje Jezusa
Kristusa in večne resnice premišljuje. „Človek,
spomni se svojih poslednjih reči, in ne boš grešil
vekomaj ne!“ — V tem se zamorejo v tri ver ste
ljudje razdeliti.

1. Veliko njih je, ki nikoli ne mislijo na
Božje reči, tudi ne na svoje zveličanje: žive
slabši, kakor neumna žival, in svojimu pogub¬
ljenju naproti hite.

2. Nekteri pobožni bi radi premišljevali,
pa kako? tega ne vedo; poskušajo, pa spet opuste,
ker prav še začeli niso. In za take duše so te
bukve namenjene, posebno pripravne.

3. Več njih je pa, ki premišljevati znajo,
pa se hudobnimu duhu oplašiti dajo; se ne
premagajo, se boje maliga truda, ter poslušajo
navdajanje hudobniga duha. En čas premišljujejo,
pa opuste, pa spet začnejo, se ne derže nobeniga
reda, nobeniga praviga časa, ostanejo torej vedno,

74

kjer so bili od začetka. Se ve, de jih po tem
takim premišljevanje, nič ne mika; celo gnjusi se
jim; še en čas vlečejo mlačno, zaspano, in Bog
jim svoje sladkosti in tolažila odtegne, jih začne
izpeljevati ker mlačnosti terpeti ne more, in kmal
kmal opuste vse premišljevanje, in reve se spet v
grehe nazaj pogreznejo.

Navadni izgovori, zakaj se no premišljuje.

1. Nekteri menijo: Jest nimam časa
premišljevati, imam prevečdela, tudi
imam že tako dosti vsakdanjih ustnih
ali zunanjih molitev.  To vse utegne včasih
biti res; pa, o človek! ki celi Božji dan delaš
le za časno, ali res ne moreš dobiti ene četer-
tinke ure, de bi jo daroval svojimu Zveličarju,
de bi se ž njim pogovarjal, ž njim veselil, ž
njim daroval ? Premisli koliko trenutkov čez dan
potratiš z nepotrebnim zgovarjanjem! in ko bi
te kdo po opravljenih tvojih delih k bogati mizi
povabil, ali bi ne najdel časa zato ? Lej! pre¬
mišljevanje je taka draga južina, pri kteri te
želi Gospod vsih gospodov s svojimi gnadami
nasititi, pri kteri ti ponuja nar sladkejši sadove
svoje ljubezni. Res je tudi navadna ustna molitev,
dobro opravljena, je res dobra; pa notranja
molitev — premišljevanje — jo daleč preseže,

uče cerkveni učeniki. Zatorej premišljuj, če ti je
le količkaj mogoče, saj eno četertinko ure vsaki
dan, in pa nikar ne poslušaj zapeljivca, ki ti
nastavlja razne opovere. Ko bi se pa primerilo,
de bi en dan zares ne mogel, premišljevati, ali
bi ti bolezen branila, ne bodi nepokojin zato,
pa drugi dan spet dalje premišljuj.

2. Veliko njih meni: Jest bi rad premi¬
šljeval, pa ne znam, ne vem, kako in pa kaj.
Tem in takem le tole povem: Derži se napelje¬
vanja, ki ga v dobrih bukvah najdeš, pa bo šlo,

3. Drugi spet pravijo: Berem in vem,
kako je premišljevati, in tudi poskušam; pa ko
začnem, ne vem kej početi, le ena do¬
bra misel mine pride, nične opravim,
sim le mlačen,  le  m er  z el. — Vse to utegne
res biti. Pa zato še ne smeš premišljevanja opu¬
stiti. Vsak začetek je težak. Premišljevanje je
delo drugim enako; dokler se ga človek ne
navadi, ni lahko, je težavno. Tako pravi sama
sv. Terezija, de se ji je zgodilo, de na skrivnost
celo misliti ni mogla. Potem je pa tudi molitev
posebna gnada iz nebes. Bog sam nas mora
moliti učiti; zato nam večkrat pokaže, de brez
njega nič ne premoremo; pozneje bo že bolje.
Torej serčnost kaj velja! Premisli: Ti moraš za

76

enkrat svoje moči napeti, de bo Bogu dopadlo,
te z gnadami napolniti.

Ko bi tudi nič ne opravil, le dalje kleči
in če druziga ne moreš, zdihuj, je že nekaj za
zdaj je zadosti. Stojiš tako rekoč pred nebeškimi
durmi in terkaš; nikar ne hodi preč, dokler ti
tvoj Ženin, nebeški vratar, ne odpre. Dobro te
sliši, tudi ve, kaj želiš. Pripoveduje se to le:
Dva meniha sta skupaj romala. Priprosti mož
jima je nosil njune kernirje. Ko so na prenoče-
vališe prišli, poklekneta meniha in premišljujeta.
Revni spremljevavec si misli: O kako sim ne¬
srečen, ker nisim učen, in moliti prav ne znam,
premišljevati ne vem! Poklekne tudi on v kotiček
ter zdihne v svojim sercu: „Ljubi moj Bog! lej,
jest sim kakor neumna stvar, nič ne znam, nič
ne vem; rad bi tako premišljeval, kakor ta dva
mašnika, pa vem, de nič ne opravim. In Bog je
menihama v molitvi razodel, de molitev tega
priprostiga moža mu je bolj dopadljiva, kakor
njuna. — Bodi torej miren, in ponižaj se pred
Bogam! Ponižna molitev Bogu nar bolj dopade.
Ko bi imel nar lepši misli, nar sladkejši tola¬
žilo, pa bi zavoljo tega prevzeten bil in si
mislil, de že znaš dobro in prav moliti, bi bilo
to Bogu nedopadljivo, tebi pa škodljivo.

77

4. Če občutiš v molitvi veliko suho-
to, duhovno sušo ali gnjušenje, celo
grozo nad premišljevanjem, bodi vender
le serčen. Skušnjavec si bo vse prizadeval, de
bi ti le molitev pristudil. Večkrat bo, kakor po
noči v tvoji duši, in temota bo obdajala tvojiga
duha; mislil boš, de si ves zapušen, de ni več
tolažila za te, ne boš vedil skorej ne kod in ne
kam. Večkrat hoče satan dušo zmotiti. Postavi
ji vse stare hudobije prav živo pred oči, ter ji
navdihuje, de ji ne bodo odpušene, so prevelike;
kaže celo obupanje, stori vest nepokojno, če
ravno je bila spoved čista; obudi' spet vse hude
nagnjenja, ktere si je človek mislil že davno
zamorjene, kakor so: skušnjave nečistosti, prev¬
zetnosti, občutljivosti, jeze in več tacih. S tem
zbegana duša včasih celo opusti vso molitev,
misleč: saj mi nič ne pomaga, vse je zastonj,
ne čutim, nimam prave pobožnosti. In ravno
to hoče peklenski satan. — Pri vsim tem ni¬
kakor premišljevanja opustiti ne smeš, in ko bi
ga še tako slabo opravil. Večkrat Bog take
skušnjave pripusti, ter ji svoje tolažila odtegne,
morebiti, ker si za njegove že popred ti pode¬
ljene gnade premalo maral, ali si se v premiš¬
ljevanji preslabo zaderžal, prostovoljnih razmiš-
Ijenj premalo varoval, se v duhu povzdigoval,

napuhnjene misli pasel; ali si morebiti svoje
sklepe prelomil, ali svojimu spovedniku nisi bil
dosti odkritoserčen i. t. d. Včasih je pa tudi
kazen Božja, ker si morebiti čez dan preveč ne-
potrebniga govoril, v duhu bil premalo zbran,
ali si celo prostovoljno male grehe storil. V vsim
tem je taka skušnja za te dobra, ter te opominja
de boš zanaprej bolj previdin, bolj na tanko z
gnadami delal. Bog te zato noče zavreči. On te
le malo kaznovati hoče, de mu boš zanaprej
bolj zvesto služil. Večkrat je pa vsa taka merz-
Iota in suhota poskušnja Božja, celo znamnje,
de Bog taki duši posebne gnade pripravlja, in
jo v molitvi više peljati hoče. „Zato se dostikrat
zgodi, pravi sv. Frančišk Salezi, de Bog novincam
v duhovnim življenji sladkosti in tolažila daje,
kakor tudi matere malim otrokam sladčice dajo,
pozneje pa, ko nekoliko odrastejo, dobe otroci
černiga kruha. “ Tako Bog vabi duše s svojimi
sladkostmi, de zadobe veselje v notranji molitvi;
zakaj ko bi jim preč od začetka britkosti poslal,
bi to molitev naglo opustile ali je pa še začele
ne. Pozneje pa jim te sladkosti odvzame, de se
uče Bogu služiti, ne zavoljo teh tolažil,
teh sladkost, ampak iz gole, čiste
ljubezni.  Torej je molitev v merzloti, v su-
hoti opravljena, bolji, Bogu dopadljivši, kakor je

79

molitev polna nebeške sladkosti, zato, ker se
mora duša bolj truditi, bolj premagovati, in ker
se tam kaže večji ljubezen do Boga, kjer je
terpljenje, kakor pa tam, kjer je veselje. Mo¬
litev v duhovni suhoti je Bogu dostikrat bolj do¬
padljiva, zato pravi spet sv. Frančišk: „Kakor
so cveteče cvetlice lepši, za oko, suhe pa lepše
in bolj diše; tako se mi zdi' molitev v pobožno¬
sti lepši; molitev v suhoti pa ima močnejši, pri-
jetniši dišavo pri Bogu."

Molitev v suhoti ima tudi več zasluženja.
Spet pravi sv. Frančišk: „Edini lot molitve v
terpljenji, v zapušenji, je več vreden, kakor polni
c e nt v veselji. “ Zakaj, kadar duša v suhoti — sama
sebi prepušena — moli, je ona sama,  ki Go¬
spodu daruje; v veselji, v sladkosti pa je Bog,
ki duši daruje. Zakaj, de imamo v molitvi to¬
lažila, veselje, sladkosti, to ni naša reč, to je le
dar Božji, pri kterim mi nimamo nobeniga za¬
služenja, za kar smo mu le hvalo dolžni; čas
merzlote, čas suhote, to je čas, si zasluženja
nabirati.

Potem pravi sv. Frančišk: „Kakor čebele
pri oblačnim, neprijetnim vremenu sicer manj
medu dobe, kakor v jasnim, spomladanskim
dnevu, kadar so dalje in raji po cvetlicah, pa
zato toliko več mladine zarede v oblačnim vre-

80

menu; ravno tako ima duša pri molitvi v suhoti
in zapušenji manj sladkosti, pa toliko več za-
služenja in sadu." Tudi svete duše morajo skoz
take skušnje, in kolikor bolj so pobožne, toliko
več dobe terpljenja, toliko grenkejši zapušenje
morajo prenesti.

Sv. Frančišk Salezi je bil od strašne ob¬
upnosti nadleževan, tako de je neki dan, ko si
ni vedil nič več pomagati, pokleknil pred pododo
Matere Božje, ter jo milosti prosil, in skušnjave
so zginile. Sv. Angela je bila od gerdih skušnjav
zoper čistost nadlegovana; hudobni dub jo je na
vso moč s tem terpinčil, vender ji nič škodovati ni
mogel, ni smel. Sv. Magdalena Paciška je bila
pet let. kakor v jami levov, to je, vsa zapušena
je vidila hudobne duhove krog sebe, ki so jo,
kakor levi in tigri raztergati žugali. Sv. Terezija
je v duhu vidila pekel in v peklu kraj za-njo
pripravljen, ko bi zvesto Bogu ne služila.

Če tedaj Bog svojim svetnikam kaj taciga
pripusti, de bi jih skušal, očistil, zakaj bi se
pač ti potoževal, če si včasih za kratek čas,
nekoliko zapušen!

2. Pripomočki, te skušnjave premagati.

1. Če te pri premišljevanji merzlota na¬
pada, si ves zapušen, ali ko skušnjavec moti

81

tvojo dušo, je pervi, nar boljši pripomoček, de
se pred Bogam ponižaš,  svojo slabost, svojo
revšino njemu potožiš. Vse poterpežljivo sprejmi,
karkoli ti Bog pošlje, in le premisli, če nisi
sam kaj kriv tega. Premisli, de nisi nobeniga
tolažila zaslužil pri Bogu, de ti torej ni nič
dolžan, in rad kaj poterpi iz ljubezni do Jezusa.’
„Gospod je dal, Gospod je vzel, njegovo ime
naj bo češeno! Na nobeno vižo pa molitve opu¬
stiti ne smeš. Zaničuj zvijače in zanke hudobniga
duha! zakaj ves taki nepokoj, vsa ta zmota je
večidel od njega. Tvojo dušo bi rad skalil, de
bi jo lože vjel. Nasproti pa vse svoje skušnjave
otročje odkrij svojimu spovedniku; zakaj satan
| je na polovico že premagan, de le ti razodeneš
te skušnjave. Nobena sramota, nobena boječnost
te od tega odverniti ne sme; zakaj nič hujšiga
ni za satana, kakor če vse na tanko poveš svojimu
spovedniku. Potem pa tudi otročje slušaj, kar
ti spovednik reče. V vsim drugim se popolnama
vdaj v voljo Božjo, ki bo gotovo v tvoj prid
vse obernil.

Še enkrat: Nikoli  in na nobeno vižo
ne smeš opustiti premišljevanja, razun ko bi
tvoje zdravje pri tem kaj terpelo. Pri tem se
umiruj, postavimo, ko bi te glava bolela ali kaj
taciga. Tudi takrat ne opusti premišljevanja,

Got «0  mani. 6

82

ko bi se tudi še kaj pregrešil, ali bi svoj sklep
prelomil! tako, de bi te satan s tem motil, da
si ne upaj zaupljivo se z Bogam pogovarjati, de
se pred poboljšati moraš. Ne verjemi temu ger-
dimu šepetanju, zakaj, kako hočeš, kako zamoreš
bolji biti, če opustiš premišljevanje, ki je nar
bolji pripomoček praviga poboljšanja? In ali bi
bil mar boljši, ali bi imel manj greha, ko bi ene
dni čakal? Pred tem nas posebno sv. Terezija
opominja. To bi bila hlimba, kriva ponižnost,
ktera le veliko škoduje. Tudi ne razodevaj svojih
notranjih težav nobenimu, ki od teh reči nič ne
ve, če ne bo le še hujši. Iši pri Bogu tolažila;
vse človeške tolažbe so puhle.

2. Na poti premišljevanja boditedej serčen
in samiga sebe premaguj. Večkrat kaže skušnjavec
premišljevanje grozno težavno, de bi le dušo
ostrašil pred tem; kakor hitro pa za to nič ne
maraš, zgine ves strah. Molitev, ki se z nar
večjim premagovanjem začeti mora in je od
začetka težavna, je večkrat gnade polna, in
Gospod jo poslednjič oblije z nebeškimi sladkostmi.
Skoz vse te zmotnjave, skoz vse temne skušnjave
pelje Bog dušo k nar lepšim veselju, k serčnim
pogovoram ž njim samim. Ne smemo tedej
serčnosti opustiti, če tudi so velike nasprotnosti.
Sv. Terezija pravi: Edini trenutek, v kterim je

83

duši pripušeno, piti iz tega studenca nebeške
radosti, sto in stokrat poverne ves trud in težave
poprejšnjiga vojskovanja. K velikim dobrotam se
pride tudi le z velikim trudam. Večkrat Bog v
enim trenutku več gnad dodeli, kot bi si jih
duša z dolgim in dolgim trudam pridobiti jzamogla.
Zaupaj torej na Boga, ki te naglo, ko nar manj
na to misliš, obilno z gnadami obdarovati za-
more.

Morebiti se bo kmalo tudi tebi djalo:
„Zima je preč, deš je jenjal, se je odtekel; pri¬
kazale so se cvetlice v deželi; glas gerlice se
je slišal; vstani, moja lepa, in pridi!“ (Vis. pes.)
Kmalo morebiti te bo peljal Gospod k tisti mu
zveličanimu pokoju, od kteriga poje nevesta:
„Sedim v njegovi senci, po kteri sim. hrepenela
in njegov sad je sladek mojimu gerlu.“ Vender
pa tukej na zemlji ne smemo upati popolnama
mirnega pokoja; zakaj dokler smo na tem svetu,
se moramo vojskovati, popolnama pokoj nas
čaka še le tam v nebesih.

3. Tako je tedej premišljevanje britkiga
terpljenja Jezus Kristusa za vsaciga zveličavno,
koristno; in zato piše pobožni Ludovik Granaški:
„Berž ko novi učenec Kristusov jarem svojih
pregreh od sebe verže, in je perve potrebne

stopinje v pobožno življenje, v kesanji in pokori

6 *

84

že storil, naj se pelje v premišljevanje terpljenja
in smerti Jezusa Kristusa; de bo okusil, kako
ljubeznjiv je Gospod, in de pride pri ti sladki
dušni hrani do tje, de bo zaničeval vse posvetne
razveseljevanja in nasitenje svojiga meseniga
poželenja . 11

Tedaj nikar ne bežimo pred obličjem svo¬
jiga Zveličarja, in nikar ne zapustimo družine
svetnikov. Hodimo ž njimi do zmage sv. križa,
stopajmo naprej in zmiraj naprej, de okusimo
sad svetiga življenja. Nobeden naj ne toži, de
mu to nič ne pomaga. Če si grešnik,  te bo
groza pred greham obdala, ko boš vidil zavoljo
greha Boga na križu umirati, če si spokor¬
nik,  boš poterjen pri pogledu nedolžniga jagnjeta,
ki toliko terpi, in lože boš terpel, lože se po¬
koril. Če hočeš sveto  živeti, najdeš tu nar bolj
popolnama čednosti, vse nar svetejši djanja. če
si pa popolnama,  boš posnemajoč v sveti
ljubezni Sina in Mater — ž njima zedinjen.

Z eno besedo: Pobožni, vedni spomin na
terpljenje Jezusa Kristusa nas varuje vsiga hudiga,
nam dodeli vse dobro. Terpljenje Jezusa Kristusa •
je po besedah sv. Krizostoma: „Bramba malim,
učenik nevednim, modrost priprostim, mlek
otrokam, živež mladosti, hrana odrašenim, škit
slabim, zdravilo bolnikam, pribežališe grešnikam,

85

svet pravičnim, zaklad ubogim, zavetje nesrečnim
— pribežališe vsim, ki v nadlogah zdihujejo.“
Če hočeš torej, ljuba duša! vse v enim imaš
tukaj. Pojdi v to svetiše, napravi si tam gnjezdo,
enako čisti golobici v spokah skalovja. »Zleti
gori k njegovim nogam, pravi sv. Bernard, zleti
gori k njegovim rokam, in poslednjič se zakleni
v njega sveto stran!" Pridi in okusi, kako sladak
je Gospod! Amen.

0

»Pobožno in večkratno premišljevanje terpljenja
Jezusa Kristusa nas varuje vsiga liudiga, nam dodeli vse
dobro, pridobi nam gnado za zdaj, vežno slavo in zveli¬
čanje za vekomaj. Zakaj sveto terpljenje Kristusovo so
vrata v zveličanje, gotova pomoč v nevarnostih, zdravilo
dušam, in pot v pravo življenje."

Pobožni Ludovilc Granašlei.

Premišljevanja

britkiga terpljenja in smerti

JEZUSA KRISTUSA

Razdelj en e

jutranje in večerne premišljevanja

88

Priprave k premišljevanju Kri-
stusoviga terpljenja.

Križani Jezus do verne duše.

Mešena duša! vzdigni svoje oči na altar
svetiga križa, na kterim me vidiš zakla-
niga, in daj si dopovedati: Moj Oče ni
imel več nobeniga dopadajenja nad darovi
grešniga človeka; de bi se mu pa vender
spodobna čast slcazovala, zato sim se po¬
nudil jest v dar za darove tega sveta. In
— dobro premisli! kako sim umreti hotel
iz ljubezni in pokoršine; tale križ ti to
pove, akoravno mutast, pa prav zgovoren.
Uči se torej od mene, ne po svoji volji,
ampak po volji mojiga Očeta delati kakor
sim jo jest spolnoval noter do smerti na
križi. Daruj mu, kar ti je nar drajši, svoje
življenje. Pripni se z menoj na križ in
bodi stanovitna, de na njem z menoj tudi
ti svojo dušo zročiš v roke mojiga Očeta.

89

Verna duša do Jezusa.

O Jezus! Ti duhovni ženin! priprav¬
ljen sim, iti za teboj, kamorkoli hočeš.
Moje serčne želje so, de se v moje seree
in v moje naročje ne le v podobi, ampak
v resnici in z vso svojo ljubeznj Kostjo
vtisneš.

Oh, de bi spomin žebljev in šib,
ternja, sulice in križa, vsiga, kar je v
tvoje britko terpljenje pripomoglo, kakor
dišeči šopek zaljšal moje persi, in de bi
njegova skrivnosti polna dišava moje serce
gnjilobe greha čisto obvarovala. Vodi ti
mojo dušo, pelji jo tje na goro Kalvarijo,
oboroži jo tam pri križi s tem znamnjem
odrešenja, de premaga vse sovražnike
svoje zdaj in zlasti ob uri svoje smerti!
Ti sam si rekel, kdor hoče rešiti svoje
življenje iz ljubezni do se, ta ga bo zgubil;
kdor pa ga iz ljubezni do tebe zgubi, le
ta ga bo rešil. Dodeli mi torej, de išem
svoje edine sreče le v tem, de sim deležen
tvojiga terpljenja, de s tvojim aposteljnam
reči zamorem: ,,Jest pa se z drugim ne
hvalim, kakor s križem svojiga Zveličarja
Jezusa Kristusa. “

- — ~ —• —

90

Molitev

pred slehernim premišljevanjem.

1. Molitev sv. cerkve.

Pridi, sv. Duh! napolni serca svojih
vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.

V. Pošlji svojiga Duha, in na novo
bodo vstvarjeni.

O. In ti boš obličje zemlje prenovil.

O Bog! ki si učil serca svojih ver¬
nih z razsvetljenjem sv. Duha; dodeli de
v ravno tem Duhu spoznamo, kar je prav,
in se njegoviga tolažila vselej veseliti za-
moremo. Po Kristusu, Gospodu našim.
Amen.

Cešena si Marija!

3. Molitev s. Gore.

Gospod Jezus Kristus, Sin živiga
Boga! dodeli mi gnado, de s celim ser-
cam, s polnimi željami in z žejno dušo
hrepenim po tebi, in diham le v tebi nar
sladkejšim, nar ljubeznjivšim, in de ves
moj duh, vse moje notranje hrepeni le po
tebi, ki si nam edino pravo zveličanje.
Zapiši, o nar bolj usmiljeni Gospod! za¬
piši svoje rane v moje serce s svojo

91

drago Kervijo, de v tem prebiram tvoje
bolečine in tvojo ljubezen, de vedno v
sebi nosim spomin tvojih ran, de se bo
tako bolečina tvojiga terpljenja v meni
obudila in se tako tudi moč tvoje ljubezni
v meni vname. Dodeli mi tudi, de se mi
vse stvari zaničljive zde, in da si ti edini
sladak moji mu sercu. Amen.

IVSolitev po slehernim premišljevanji.

(Čast. Lu&ovika od Ponte.)

Hvala, serčna hvala, o Bog! za vse
razsvetljenje, ginjene in tolažilo, za vse
dobre sklepe, s kterimi si me v današnjim
premišljevanji tako bogato obdaroval. Zdaj
pa mi dodeli še to gnado, de tudi v djanji
spolnujem sklep, kteriga sim storil dans
s tvojo gnado. Daj mi de ... . (tu
ponovi, kar si med premišljevanjem sklenil).
O de bi nikoli ne prelomil tega sklepa!

Presveta Devica in Mati Marija! vi
sveti pomočniki, moj angelj varb, vsi
svetniki Božji, prosite za-me za to gnado!
Amen.

v

Oče naš. Cešena si Marija.

92

Jutranje premišljevanje za pervi dan.

Jezus gre s svojimi učenci na Oljsko goro.

1. Po zadnji večerji je šel Jezus s svojimi
učenci po dolini Jozafat, čez potok Cedron, proti
Oljski gori. Ko so prišli do vrat, je ravno -ne
še polna luna vžhajala izza gor. Jezus, že v
britkosti, je začel žalosten biti. — Naš Zveličar
se je hotel pred svojim britkim terpljenjem še
v samoto podati, de bi se z rnolitevjo na ter-
pljenje svoje pripravil. — Zase mu tega ni bilo
treba; pa nam je Ipotel pokazati, nam je hotel
zgled zapustiti, kako moramo v vsih skušnjavah
in težavah tega življenja k molitvi pribežati,
kakor v posvečeno zavetje, kjer nam bo odvzeta
teža britkosti, ali nam bo saj moč podeljena,
tiste lože prenašati. Zato pravi sv. Bonaventura:
„Če hočeš britkosti in zdihovanje tega življenja
v poterpežljivosti prenašati, zateci se k molitvi.
Hočeš zadobiti serčnost in stanovitnost, de boš
skušnjave sovražnikove premagati zamogel, zateci
se k molitvi." O duša moja! ali kej posnemaš
ta lepi zgled svojiga Zveličarja? Ali velikoveč
išeš svojiga veselja v nečimernosti tega sveta,

93

ko tvoj Zveličar na Oljski gori moli? Prevdari
to, moja duša!

2. Jezus nam je pa tudi pokazati hotel,
kako je njegov duh pripravljen terpeti, in kako
on tega terpljenja želi. „S kerstam (kervi) pa
imam keršen biti; in kako mi je britko, dokler
se ne dopolni." (Luk. 12, 50.) In ravno zato 'je
šel Jezus na Oljsko goro, ker je vedil, de ga
bodo Judje tam iskali in vjeli. Kako močno je
vender on mogel duše ljubiti in kako visoko
ceno mora edina duša v Božjih očeh imeti! Sv.
Efrem pravi: „Jezus je imel tolike želje zveličati
naše duše, de bi bil svojo kri do zadnje kaplje
prelil za edino dušo, ko bi bilo treba." Ob, kako
britko bi se zjokati mogli, če premislimo, kako
malo cenijo večidel vsi ljudje svoje duše! Za
puhlo sladnost, za kratko veselje, za nekoliko
časti, za mali dobiček prodajajo, in prodajo svojo
s tako drago kervjo odkupljeno dušo! — Ali
si morebiti tudi ti med temi slepimi? Oh pre¬
misli in prevdari: Jezus že skor umira le od
želja terpeti in umreti za tvojo dušo! Sam tako
rekoč iše terpljenja, gre v terpljenje za te; o
skerbi tudi ti za zveličanje svoje duše! Eno
samo — edino imaš!

3. Gospod gre s svojimi učenci po dolini
Jozefat, ter jim razodene, de bo tu sem še

94

enkrat prišel na tisti dan, ko bo svet sodil, pa
ne tako reven, tako slab in ubožen, kakor je
zdaj. Njegovi učenci pa ga niso umeli, mislili
so, de od slabost in težav oslabljen tako zmoteno
govori. En čas so šli, pa so spet postali. To je
Jezusa naj bolj žalilo, de je bil zaveržen od
svojih lastnih otrok, ktere je rešit prišel, ktere
je tako ljubeznjivo iskal, in zdaj mora tako
rekoč bežati pred njimi. Oh, mislil je na strašni
dan sodbe, ko bo obdan od vsih angeljev ,
spremljan od trume svetnikov v oblakih neba
zopet prišel v to dolino Jozafat, de se bo raz-
serdil nad svojimi sovražniki. In to mu je britke
solze delalo. — če zdaj tvoje serce ni ginjeno
od te velike ljubezni nebeškiga Zveličarja, če
toliko poniževanje tvojiga Odrešenika tvoje duše
ne presune, ne omeči; oh se pa raji spomni
tistiga strašniga dneva sodbe, ko bo Gospod
tudi od tebe odgovor tirjal. „ Trobenta, pravi
sv. Gregor, zapoje k odhodu. Bodi pripravljen
vsaki, ker sodba je blizo !“ Premisli to le: Zdaj
kliče to terpljenje, te solze, ta kri, še za milost
za te ; potom pa če si tega v svoj prid ne oberneš,
bo vpilo ravno to za maševanje za te.

95

Sveti zdihljeji.

O moj Jezus! čigavo serce ne bo gi¬
njeno do solz, čigavo ne presunjeno od
serčne ljubezni do tebe, če te premišljujemo,
ko si v toliki britkosti vender tako lju-
beznjivo s svojimi učenci hodil po dolini
Jozafat! Zares, tvoje sveto žalovanje na
ti britki poti v družbi svojih izvoljenih
me bolj k ljubezni napeljuje, kakor pre¬
mišljevanje tvojiga prihodnjiga veličastva.
Bog žaluje zavoljo naših pregreh in mi
bi bili merzli, neobčutljivi pri tem! Celo
kamen omeče vodene kaplje, in tolike
solze, tolika ljubezen Jezusova bi nas ne
omečila in k ljubezni do njega ne vnela?
O tega ne. Moj terdni sklep je storjen:
Ljubiti te hočem, moj Jezus! zakaj ti si
me popred ljubil. Dodeli mi gnado popol-
nama ljubezni! Saj praviš sam po preroku:
,,Z večno ljubeznijo te ljubim, zato se te
usmilim, in te na se potegujem.“ Oh, vleci
me torej na-se, in za dišavami tvojih če¬
dnost hočem hiteti. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus, sklenem
za danes; se vaditi v duhovni samoti. —

96

Spominek.

„V pušavo jo hočem peljati in ji na
serce govoriti.“ (Oz. 2, 14.)

Ogiombii. Ni ravno potrebno, de bi vselej si ta
sklep in spominek odbral, ki je tu omenjen. Lahko si
zvoliš kako drugo dednost, ali premaganje kake pregrehe,
kakor se ti nar bolje, nar potrebniše zdi. Tudi si lahko
v spominek zvoliš tiste besede, ki so te pri premišljevanji
bolj živo ganile.

Večerno premišljevanje za pervi dan.

Jezus hodi s svojimi učenci po dolini Jozatat.

1. Ko je Jezus s svojimi učenci hodil po
dolini Jozafat, jim reče: To noč se bote vsi nad
menoj pohujšali, zakaj pisano je: »Pastirja bom
vdaril in ovce njegove cede bodo razkropljene."
To je bila spet nova britkost za Jezusa. V idil
je namreč v duhu, de ga bodo zapustili tudi
njegovi nar ljubeznivih prijatli, ki so ravno kar
ž njim pri večerji sedeli, in kterim je on sam
sebe z dušo in s telesam, s kervjo in z mešam,
kakor Bog in človek v sv. zakramentu v ne¬
skončni ljubezni se popolnama dal; vidil je, de
bodo vsi od njega zbežali. Vidil je tudi vse
tiste kristjane, ki ga bodo v prihodnje hvalili

97

in častili le tako dolgo, dokler se jim bo dobro
godilo; ko jih bo pa malo terpljenje, kratka
britkost zadela, ga bodo nezvesto koj zapustili;
vidil jih je toliko, ki bi se radi z njim veselili,
pa tako malo, ki bi ž njim žalovali; toliko ki
ga spremljajo k lomlenju kruha k sv. večerji,
pa tako malo, ki bi žnjim šli na Oljsko goro
in bi tam ž njim kelih terpljenja piti hotli;
toliko ki bi ga zavoljo sladkost, tako malo, ki
bi ga iz čiste ljubezni ljubili. To ga je nar huje
žalilo. Ti pa, o duša! kaj pa ti išeš? Kaj ti
želiš? Ali si tudi med tistimi, ki se vsakiga ter¬
pljenja boje, pred njim beže?

2. Aposteljni pa, po ravno prejetim nar
svetejšim zakramentu, od Jezusoviga miliga slo-
vojemanja še vsi presunjeni, vsi vneti za njega,
silijo v njega, zagotavljajo mu, de ga nikdar
nikakor zapustili ne bodo. Sv. Peter celo pravi:
„De bi se ravno vsi pohujšali nad teboj, jest
vender ne.“ In Jezus mu reče: „Resnično ti
povem, de nocoj to noč, preden bo petelin dva¬
krat zapel, me boš trikrat zatajil." On pa je še
več govoril: „Ako bi mi bilo tudi umreti s teboj
te ne bom zatajil." Oh, kako zvestiga se je
mislil, ves vnet je bil za Jezusa, in sto in stokrat
bi bil v tem trenutku za njega umeri; pač nič
ni menil, de bo še to noč pred revno žensko

Getzemani. 7

98

se tresel, besede ene dekle se prestrašil. — Uši
se, moja duša! od sv. Petra, spoznavati svojo
lastno revšino in slabost; lej tu svojo lastno
nezvestobo, svojo lahkomišljenost. če je en
apostelj po tako slovesnim zagotovljenji vender
svojiga Gospoda zatajil, kaj hočeš ti na-se staviti,
na-se zaupati? Oh kolikrat si že po pobožnim
obhajilu svojimu Gospodu zvestobo obetal! mile
solze točil! svete obljube delal! Kje pa so zdaj ?
Kje so tisti lepi, terdni sklepi ? Obžaluj, objokuj
svojo tolikratno nezvestobo!

3. Med tem pridejo na pristavo, kteri je
ime Getzemani, ki je kake pol ure od hiše, kjer
so zadnjo večerjo obhajali. Getzemani je pristava
kjer je bilo več malih odpertih hišic za popotne,
z velikim ograjenim vertam, kjer je rastlo
žlahtno drevje in druge mnogotere zbrane ra¬
stline. Več gosto spletenih, lepo zelenih šotorov
je bilo tam. Bil je tu kraj, kamor so j udje radi
zahajali in tudi svoje molitve opravljat hodili.
Včasih so tudi velike pojedine tu imeli. Getze¬
mani se po našem pravi oljska stiskavnica, kjer
tam je stalo več takih olivnih stiskavnic ali preš.
Zato je prišel tu sem Jezus, ki je pravo olivno
zernje, iz kteriga je teklo olje gnade in milosti
božje; prišel je to noč v hudo stiskavnico
svojega britkega terpljenja in smrti, de bi steklo

99

do zadnje kaplje to olje gnade, v kterim mi
rane svoje duše zaceliti in se v vsim dobrim
okrepčati zamoremo. Jezus je tisto oljkino drevo
ki stoji v sredi polja, iz kterega teče olje Bož¬
jega usmiljenja, de ga lahko vsi vidijo, da se
nobeden izgovarjati ne more, če tega olja gnade
noče rabiti. „Podoben sim lepimu oljkinimu
drevesu, stoječimu v sredi polja. 11  (Sir. 24, 19.)
O torej posluži se, ljuba duša, obilno tega olja
gnade, vedno ga daruj nebeškimu Očetu, za svoje
obilne pregrehe! Vsaki zdihljej, vsaka molitev,
solza, vsaka bolečina, vsaka kaplja Kervi Jezu¬
sove, je zdravilno mazilo za tvojo dušo!

Svoti zdihljeji.

Preljubi Zveličar! oh koliko terpiš ti
za nas! kako malo pa mi iz ljubezni do
tebe! Pač nas mora biti sram, če le
nekoliko primerimo svoje terpljenje s tvo¬
jimi britkostmi! Ali ni to sramota, pravi
sv. Bernard, biti mehkužen ud s ternjem
kronane glave? Z zveličano Johano od
Križa bi zaklical: Kdo bo mojim očem
dal potoke solzd, de bi noč in dan objo¬
kovala britko terpljenje svojiga Boga? O
duša, moja uboga duša! zakaj ne umiraš
od bolečin? Pa še več! ti, o moj Jezus,

7 *

100

ne tirjaš le praznih solza od mene; ti
hočeš, de ti tudi v terpljenji nasledvam.
Dozdaj pa sim bežal pred križem. Ce si
le za trenutek zakril svoje obličje, že sim
obupajoč zgubil vso serčnost. Za naprej
pa mora biti drugač! S teboj, o terpeči,
o križani Jezus! hočem hoditi; in tebe v
terpljenji posnemati naj bo moja nar veči
sladkost! O ljubezni vredno terpljenje, o
čudno terpljenje mojiga Jezusa, kdo bi te
ne ljubil, kdo bi ne bil pri tebi? Nočem
druziga, o Jezus! le za te hočem terpeti!
O ljubezen! o ljubezen! brez tebe mi je
vse le britkost! tebe pa najdem samo v
terpljenji!

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! sklenem
za dans: Ves dan hočem biti v duhu zbran,
in s Teboj se hočem meniti v svojim sercu.

Spominek.

„Njegov odhod nima nič grenkiga,
njegova drušina nič sitniga, ampak le
radost in veselje.“ (Modr. 8, 16.)

-■♦XS***>-

101

Jutranje premišljevanje za
drugi dan.

Jezus gre s svojimi učenci na Oljski vert.

1. Oljski vert ni daleč od pristave Get-
zemani, nekoliko višje leži tje po Oljski gori ki
je z votlinami in melinami obdana, po kterih
veliko oljkinih dreves raste. Sleherni si zamore
tu kak kraj za molitev ali premišljevanje zvoliti
kakorkoli si hoče. Kraj, kamor je Jezus hodil
molit, je bil bolj zarašen. Na vertu torej je
hotel Jezus svoje sveto, britko terpljenje pričeti,
in tu na vertu, je bil začetek odrešenja grešniga
človeka; zakaj na vertu je bil pervi greh storjen,
na vertu začetek vsih rev in nadlog, vsiga zla
vesoljniga sveta. Kakšen, kteri vert bi bil zato
bolj pripraven, kot ravno Oljski vert? Sej je
oljkina vejica znamnje miru, znamnje pomilostenja.
Tako je že nekdaj na oljki se opočil golob,
kteriga je Noe iz barke bil spustil, in ko se je
nazaj vernil, je prinesel oljkino vejo v znamnje
miru, de je Bog se usmilil grešniga sveta in
vesoljni potop se posušil. Tako je tudi nebeški
golob, Jezus Kristus, ki je bil v to na ta svet
poslan, de bi nam prinesel večni mir, de bi nas

102

z Bogara spet spravil, tako je tudi on se nar
pred podal na Oljski vert, de bi od tam vsimu
svetu ponudil oljkino vejico večniga miru. In ti,
o duša moja! ki si morebiti svoj notranji mir
z greham zgubila in ti je hudo, obupati hočeš,
ali ne boš potolažena z Jezusam šla na ta vert?
Bodi serčna! „Hrib Gospodov je masten hrib“,
pravi psalmist, to je, gnade poln. Tudi za te bo
gnade poln, ta oljski hrib, če Jezusa z zaupa¬
njem tje spremiš.

2. Na ravno ta oljski vert, pravi staro
izročilo, sta nekdaj Adam in Eva, zaveržena iz
paradiža, pervič stopila na okleto zemljo, ter
sta objokovala tu svojo pregreho. Bil je torej
tu vert žalosti, vert pokore. Pač se je tudi spo¬
dobilo, de tam, kjer je bil pervi greh obžalovan,
objokovan, se je tudi začela njega sprava in
odpušenje. Misli si tudi, ljuba duša! koliko po¬
božnih molitev so na tem vertu pobožni Judje
k Bogu poslali, de bi skorej poslal Zveličarja
sveta; koliko milih solza je tu že preteklo! Ko-
likrat je Jezus sam tukaj molil! zakaj večki-at
je s svojimi učenci tu sem prišel, pravi sv. pismo;
po svoji navadi je tje hodil. Po pravici je toraj
Jezus tukaj začel svoje britko terpljenje. Spremi
torej, o duša moja! tudi ti svojiga Jezusa na ta
Oljski vert! Obžaluj, objokuj na tem vertu tudi

103

ti svoje hudobije, svoje pregrehe; zdihuj in kliči
tudi ti proti nebu za milost in gnado! Gotovo,
prav gotovo boš tudi ti, z Jezusam zedinjen,
odpušenje in gnado tukaj zadobil. Žaluj, žaluj
moja duša, na tem vertu! Blagor jim, ki žalujejo
in zdihujejo, ker potolaženi bodo!

3. Bilo je okoli devete ure, ko je Jezus
s svojimi učenci prišel v Getzemani. Zemlja je
bila temna, nebo je bilo jasno. Jezus je postal
silno žalosten ter je veliko nevarnost naznanil.
Vsi prepadeni so bili učenci čez to. Jezus je
rekel osmerim učencem: „Sedite tukaj, de zmolim,
molite pa tudi vi, da v skušnjave ne padete.”
In On vzame seboj Petra, Jakoba in Janeza
dalje na Oljsko goro. Le malo svojih učencev
je Jezus seboj vzel; ravno tiste, ktere je nar bolj
ljubil, kteri so bili pozneje perve podstave nje¬
gove sv. cerkve. In ravno ti trije so bili tudi na
gori Taboru ž njim, ko se je bil veličastno
spremenil pred njimi. Oh, bal se je, de bi se
drugi že zdaj ne pohujšali nad njim, ki je tako
reven postal. O modrost in ljubezen Božja!

Jezus noče nobenimu več terpljenja nalo¬
žiti, le kolikor ga prenesti zamore. Zvaga ga
tako rekoč; nar več ga da svojim nar Ijubeznjiv-
šim otrokam, kteri tudi nar več gnad podeluje.
Terpljenje je torej častna sprednost, znamnje

104

posebne ljubezni Jezusove do nas. Pa ti, o duša!
nočeš nič terpeti? Ali vidiš, kaj je prava čast
Jezusoviga učenca? Učenec, kije slonel na Jezu¬
sovih persih, mora terpeti; sv. Magdalena, ki
je sedela pri Jezusovih nogah, mora terpeti; nar
čistejši, nar svetejši, deviška mati Marija, ki jo
je Jezus nar bolj ljubil, mora nar več terpeti.
O terpi in poterpi tudi ti radovoljno, de boš tudi
ti deležen te svete, te zvoljene drušine!

Sveti zdihljeji.

Nar ljubeznjivši moj Jezus! kdaj bom
vender spoznal, de pot terpljenja, pot
križa je nar bolj gotova, je kraljeva pot
v nebesa, po kteri nam vse gnade na¬
sproti teko? Ktere Bog ljubi, te tudi on tepe.

Dodeli mi vender to gnado, o Go¬
spod! de se nikoli ne ločim od tebe, ni¬
koli od drušine tvojih svetnikov. Ti iz
gole ljubezni do mene terpiš, jest pa za
svoje pregrehe. Kaj je tedaj posebniga,
če en čas terpim, de se za svoje pre¬
grehe spokorim, pa zato večno plačilo
dobim? Oh ne, ne, moj Jezus! nič me
ne sme več odtergati od tebe, ne britkost,
ne težava, ne bolezen, ne bolečina! Dru-
ziga nočem, o Gospod! kakor sv. Terezija

105

pravi: Terpeti ali umreti! Res, ko bi vedil
de ti je bolj dopadljivo, bi zavpil s sv.
Katarino: Gospod ne umreti, ampak ter¬
peti! Vtisni torej, o Jezus, svoje sveto
terpljenje, svoje svete rane prav globoko
v mojo dušo, de jih imam vedno pred
svojimi očmi! O sladko terpljenje, o svete
rane! o de bi vas zmirej nosil v svojim
sercu! O Jezus, naj bom tedaj vedno ze¬
dinjen s teboj v terpljenji, de, če tukaj s
teboj terpim, se nekdaj tudi tam s teboj
veselim. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Serčne želje po popolna-
mosti obuditi, in na vsako terpljenje biti
pripravljen.

Spominek.

„Terpeti ali umreti.“ (Sv. Terezija.)


106

Večerno premišljevanje za
drugi dan.

Jezusova žalost na Oljski gori.

1. Jezus pa se je začel tresti, otožen, ža¬
losten biti. Čudili so se učenci, de on, ki jih
je vselej tolažil, se je bati začel. Rekel jim je:
„Moja duša je žalostna do smerti; ostanite tukej
in čujte!“ Tolika otožnost, take smertne težave
so presunile Jezusovo dušo, de bi bila že omagala,
ko bi ne bilo namenjeno njegovimu življenju še
hujši še večji terpljenje. Tolike britkosti je hotel
Jezus že v začetku prevzeti! S to nepopisljivo
in strašno žalostjo nam je pokazati hotel, de se
odpove prostovoljno vsimu tolažilu, in de iz
ljubezni do nas hoče prevzeti vse terpljenja duše
in telesa. Zato je bila njegova duša obložena s
straham in žalostjo, kakor je zapisano: „Smertne
težave me obdajajo! Polnost tvojiga serda se je
zlila čez me, o Gospod! in tvoja groza me je
prevzela, kakor valovi me je obdala." (Ps. 17.)
— Premisli, o duša moja! kje je človek, de bi
terpel brez vse tolažbe; ali de bi le terpeti po¬
želel? Jezus je hotel biti žalosten noter do
smerti, de bi vse žalostne tolažiti zamogel. Stu¬
denec vse tolažbe se je usušil, de bi razlival na

107

vse žalostne tolažila, jim njihove britkosti po-
lajšal. Zahvali se svojimu do smerti žalostnimu
Jezusu in imej usmiljenje ž njim!

2 .  Jezus se ozira okoli in vidi, kako se
približajo od vsih strani britkosti in težave, žalost
in skušnjave, kakor temni oblaki v strašnih
podobah. „Šel je malo dalje in se je za en
lučaj od njih podal. 11  Ves otožen je bežal proti
votlini, ktera je bila s čez molečo skalo in ger-
movjem zakrita, de se ni vidilo okoli. Vedno
veči prihaja njegova žalost, vedno hujši njegova
britkost. Oh bilo je, kakor de bi objemala ta
ozka votlina gnjusobo vsih grehov in težo in
kazne taistih od perviga greha v raji, noter do
zadnjiga na ti zemlji. Vidil je zdajci hudobije
vsih časov spoznal je gerdobo in neskončno šte¬
vilo taistih. Vidil je, kako strašen je Bog raz¬
žaljen z enim samim greham; vidil grozo več-
niga pogubljenja; vidil, koliko milijonov duš se
bo pogubilo; vidil, koliko jih je že bilo v peklu
od perviga greha sem. Oh, tu se je pretreslo
njegovo ljubeznjivo serce pri pogledu tolike gnju-
sobe, tolike nadloge in v dar se je ponudilo
nebeškimu Očetu za vse te pregrehe: Vse je na
se vzel, in za vse je hotel zadostiti. Satan pa
se je valjal s serditim zaničevanjem med vsim
tem gnjušenjem ter je Jezusu vpil: Kaj tudi

108

zato in zato hočeš zadostiti ? — Premisli moja
duša! kaj pač je Jezus občutil! Zakaj tako velika
je bila bolečina njegova, kakor ljubezen njegova,
kakor vnema njegova za čast nebeškiga Očeta,
in ta je bila neskončna. Grehi so bili tedaj tiste
divje zverine, stekli psi, ki so tergali njegovo
Božjo dušo, ki so grozovitniši bili, kakor nar
hujši tolovaji. O greh, o greh, kaj strašniga
moraš pač biti!

3. Premisli pa tudi, moja duša! Jezus ni
terpel le sploh za vse grehe vsiga sveta, ampak
tudi za vsako pregreho posebej. Tu so bile tudi
tvoje lastne pregrehe, ki si jih od svoje mladosti
sem storil, in ki jih boš morebiti še storil, do
konca svojiga življenja; vse te so se prikazale
pred dušo tvojiga Jezusa in ga z neskončno
brhkostjo napolnovale. Tedej je tudi vidil vse
gnade, ktere si že zavergel, opomine in prigo¬
varjanja tvojih staršev in spovednikov, ki jih
nisi slušal; toliko lepih zgledov, ki jih posnemati
nisi hotel; toliko časa, ki si ga zapravil; toliko
dobriga, kar si opustil; toliko hudobij, nehva¬
ležnost, nezvestob in pregreh, ktere si že storil.
Oh, vse to je presunilo Jezusovo dušo, kakor
ojster meč bolečin! In oh, boš mar pogubljen
tudi ti? O duša, premisli vender: Kako te ljubi
kako žaluje za te! Preoberni preoberni svoje

109

grešno življenje, svojo nesrečno mlačnost. Oh,
de hi bil merzel ali pa gorak; ker si pa mlačen
te bom pljunil iz svojih ust! Premisli to, moja
duša!

Sveti zdihljeji.

Žalostni Jezus! Tvoja žalost rani
globoko tudi moje serce, smiliš se mi!
Spoznam — oh, prepozno! kaj strašniga
je greh! Kes, grehi, zlasti moji lastni
grehi so ti to neizrečeno hritkost napravili.
Kdo mi bo dal, kje bom dobil solze, de
objokujem noč in dan svojo nesrečo, de
sim le enkrat v svojim življenji razžalil
svojiga Boga? Žalostno, v morje britkosti
vtopljeno serce Jezusa mojiga! vender
nočem obupati, ne; tvoja žalost, tvoja
britkost zavoljo mene, mi je nar boljši
zagotovilo tvoje ljubezni. Dodeli tudi meni
pravo žalost čez moje grebe. Ne želim
več vnanjih tolažb, tudi notranje ti darujem,
če ti je ljubo. Ne želim druziga, kakor
solza čez svoje grehe. S sv. Magdaleno
obžalujem, objokujem svoje pregrehe pri
tvojih nogah; pa zavoljo tvoje svete brit¬
kosti in pa žalosti na oljskim vertu upa
moja duša slišati od tebe tiste zveličavne

110

besede: Ker je veliko ljubila, ji je bilo
tudi veliko odpušeniga. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za danes: samotno živeti, vsili nespo¬
dobnost, nepotrebniga smeha se zderžati.

Spominek.

„Moja duša je žalostna do smerti.“
(Mat. 26, 38.)

Jutranje premišljevanje za
tretji dan.

Jezusova molitev na Oljski gori.

1. Ko je Jezus do votline prišel, je padel
na svoj obraz ter je molil, ko bi bilo mogoče,
de bi ta ura šla od njega. In je rekel: „Aba,
Oče, ako je mogoče, naj gre od mene ta kelih,
pa vender ne kakor jest hočem; ampak kakor
ti.“ — Omogočili poglavar! zakliče sv. Bernard,
odkod ta ponižna, britka prošnja? Kaj se mar
nisi v prostovoljni dar ponudil svojimu Očetu?
O se ve, de; pa zavoljo naše slabosti, de bi nas
v naših brhkostih pokrepčal, je hotel Gospod

111

to storiti. Tu na Oljski gori, moja duša! se
uči moliti. Ta molitev Jezusa Kristusa, pravi na
dalje sv. Bernard, je nar bolj popolnoma zgled,
kako moramo moliti; ima nar boljši priprav¬
ljanje, namreč samoto; nar boljši lastnosti, namreč
ponižnost in otročje zaupanje. Jezus se je v
samoto podal, da bi vsimu razmišljenju pot
zagradil, vsimu se je odpovedal, celo svoje nar
bolje, nar ljubše prijatle je zapustil; in v znamnje
svoje ponižnosti je na svoj obraz padel. Poka¬
zati nam je hotel, kako se za nas, ki smo prah
in pepel, spodobi z Bogam govoriti. Zakaj molitev
ponižniga oblake predere, in ne gre od tam tako
dolgo ne, de jo Bog usliši. — Premisli zdaj, o
duša; ali je bila tvoja molitev dozdaj taka? In
če ni bila, poboljšaj jo. Prosi Jezusa, de te uči,
prav pripravljeno moliti.

2. Na to vižo moliti, kakor je Jezus molil,
je pa tudi nar bolj popolnama: Molil je namreč z
otročjim zaupanjem, pobožno in stanovitno. Kaj
je pač bolj ljubiga, bolj otročjiga, bolj polno
zaupanja, kakor mili odgovor: Oče, Oče! —
Kakor otroci moramo stopiti pred Očeta nebeš-
kiga. In kakšna molitev bi bila bolj pobožna,
kakor Jezusova na Oljski gori. Celo smertne
težave so ga obdajale in kervavi pot je potil.
Jz vsiga serca sim klical, usliši me, o Gospod!“


112

pravi psalmist. — Pa tudi stanovitna je bila
njegova molitev. Molil je, ker ni bil preč uslišan,
v drugič, celo v tretjič, in kakor pravi sv. evan-
geli, celo serčnejši. če torej Sin Božji ni odje-
njal, ampak je v tretjič molil, zakaj bi preč je-
njal ti, z grehi obloženi červ zemlje, ako te Bog
na pervo ne usliši? Ako je Sin Božji bil tako
stanoviten v molitvi, zakaj bi človek dalje ne
molil? Ako studenec vsih dobrot ne odjenja,
zakaj bi jenjal ta, ki je reven vsiga dobriga?
Zdravnik moli, pravi sv. Bernard, in bolnik bi
ne molil? Premisli, kar pravi sv. Avguštin:
Dokler ti Bog molitve ne vzame, ti tudi usmi¬
ljenja ne vzame.

3. Pred vsim pa prevdari popolnama zata¬
jevanje Jezusovo in vso vdanost v voljo Božjo,
pa tudi čudni sad te molitve. Jezus je molil v
britkosti svoje duše, tako rekoč zapušen od Božje
nature, brez vsiga tudi notranjiga tolažila. Molil
je z vso vdanostjo v Božjo voljo in to je nar
višji stopnja molitve. „Ne moja, ampak tvoja
volja naj se zgodi!“ Naša molitev ima le toliko
vrednost, kolikor se z voljo Božjo zedinimo. Jezus
je tedej pripravljen, vse preterpeti. On vzame
kelih, ki mu ga Oče poda, in ga spije do dna.
Premišljuj Jezusa do zadnjiga zdihljeja na križi:
Njegovo sv. molčanje, njegovo krotkost, njegovo

113

ponižnost v nar večjim zaničevanji, in njegovo
čudno poterpežljivost, in lej! veličastni sad nje¬
gove molitve. Še več! Lej njegovo čudno ljubezen
do njegovih učencev, preč po molitvi gre k njim
de bi jih potolažil. V tem nam pokaže, de tudi
v molitvi ljubezni do bljižnjiga pozabiti ne
smemo; de ravno molitev mora to ljubezen vter-
diti. Zato pravi sv. Gregor: Tako moramo

moliti, de pri tem svojiga bližnjiga ne bomo
pozabili; pa spet bližnjimu smemo le tako in
toliko streči, de svojih molitev ne bomo opustili.
— Prečudna molitev Jezusa na Oljski gori, v
kteri vsa naša molitev še le pravo moč zadobi
v zedinjenji z njegovim kervavim potam! O Je¬
zus, uči nas moliti!

Sveti zdihljeji.

Kako revna, o Jezus! je bila moja
molitev do zdaj, in kako nepopolnama, če
premišljujem, tebe, moj Zveličar, v ker¬
vavim potu, na obrazu ležečiga pred tvo¬
jim nebeškim očetam! O čudna ponižnost
Sinu Božjiga! Bog leži pred Bogam v
prahu te zemlje! In jest, uboga reva, se
ne ponižam ter se prederznem, stopiti pred
svojiga Stvarnika z merzlim, persteno-me-
senim, napulmjenim sercam! O Jezus, mi-

Getzemani. 8

114

lost, milost! S tvojo mogočno molitevjo,
ki nebesa predere, zedinim svoje slabo,
revno zdihovanje; dopolni ti o Gospod,
kar jest ne premorem. Zavoljo zasluženja
tvoje sv. molitve na Oljski gori stori
moje zdihovanje, moje prošnje Bogu do¬
padljive !

Dodeli mi, o Jezus, duha pobožnosti
gnado molitve! Gospod, uči me moliti; *
sej ne morem nič brez tvoje moči. Razlij
čez me svojiga duha, kteri naj vedno v
meni serčno zdihuje. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! sklenem
za dans: ustno molitev pobožno, bolj
serčno opravljati.

Spominek.

„On je na zemljo padel in molil. 11
(Mark. 14, 35.)

115

Večerno premišljevanje za
tretji dan.

Jezus obiše svoje spijoče učence.

(Pogled na Jeruzalem v ti uri.)

1. Nepopisljiva žalost je Jezusa prevzela.
Vse pregrehe, vse hudobije, vse britkosti in
terpljenja so ga navdajale, groza pred smertjo
in človeška boječnost pred strašnim terpljenjem
zadostenja ste ga obšle. Pada sem ter tje. Pot
britkosti ga oblije; trese se, trepeče, vije svoje
roke. Vzdigne se, kolena se tresejo, komaj ga
nosijo, ves zbegan je, skorej bi ga nobeden ne
poznal. Hudo mu je. In tedaj pride k učencem
in jih najde spijoče od žalosti.

Groza ga je gnala k njegovim prijatlam,
pa tudi skerb, v kteri je kakor dobri pastir,
akoravno sam ves zbegan, gledal za svojo čedo, ktero
je vidil v velikih nevarnostih, zakaj vedil je, de
so bili v britkosti in skušnjavah. Pač tolaživna
je za nas ta zvestoba pastirja Jezusa in pa nje¬
gova velika ljubezen! Tako torej vemo, de Go¬
spod nas ne pozabi, ne zapusti, če tudi ura
skušnjav pride čez nas. Blizo je Gospod tem, ki
so pobiti ga serca! Zatorej bodi serčna, o žalostna
in otožna duša! če Jezus v svoji nar večji žalosti

8 *

116

in britkosti svojih ni pozabil: koliko bolj bo
skerbel za nje zdaj, ko je v svojim nebeškim
veličastvu!

2. Jezus pa je rekel: „Simon, spiš? nisi
mogel eno uro čuti? Čuj te in molite, de ne
padete, v skušnjavo. Duh je sicer voljan, ali
meso je slabo. “ Oh, užalilo ga je to, k stano¬
vitnosti jih je opominjal, in s tem jim je napo¬
vedal vojsko svoje človeške nature s smertjo.
Kako je moglo Jezusa boleti, ko najde spijoče
svoje učence v sredi tolike nevarnosti! O užaljeno
serce Jezusovo! nikjer ne najdeš tolažila. Celo
tvoji nar boljši prijatli ne čujejo s teboj, pre¬
magani od britkosti. — O koliko je tudi pobožnih
duš, ki so od Boga že veliko gnad sprejele, pa
tako malo se vdeležijo bolečin in terpljenja Jezu-
soviga, in so tako merzle neobčutljive! Ali si
morebiti tudi ti med temi zaspanimi kristjani?
Oh, čuj in moli tudi ti, de ne padeš v skušnjave!
Čuj, oh čuj, zakaj sovražnik hodi okoli, kakor rjoveč
lev in iše, koga bi požerl! Moli, moli tudi ti, ker
brez molitve ga premagati ne moreš.

3. V Jeruzalemu je bilo vse tiho ta večer
ker Judje se bili v svojih hišah in so za veliko
noč pripravljali. Jezusovi prijatli pa so bili vsi
zbegani, slišali so namreč vsaktere govorice.
Marija, preljuba Mati Jezusova, ni imela pokoja;

117

šla je s sv. ženami, z Magdaleno, Marto, Marijo
Kleofovo in Salomo do predmesta, de bi od Je¬
zusa kaj zvedila. Tolažili so se med seboj, ker
niso menili, de bi se kdo še pred praznikam
Jezusa lotil. Od Judeževiga izdajanja še niso
nič vedili. Marii je bilo to vse razodeto. Tudi
je vidila, kako je bil Judež ene dni sem ves
zmešan. Kdo pač zamore popisati nepokoj in
bolečine te ljubeznjive Matere? O duša moja!
pogleduj večkrat med tem premišljevanjem na
to ljubeznjivo Mater! Imej serčno usmiljenje ž
njo! Spremi jo s sv. ženami, in tolaži to materno
serce! Sej je vse te bolečine le zavoljo tebe
terpela! O žalostna Mati, sprosi odpušenja pri
Jezusu zavolj vsiga, kar si terpela za nas!

Sveti zdihljeji.

Tudi jest, preljubi moj Zveličar! sim
eden tistih nehvaležnikov, ki do zdaj tvo-
jiga britkiga terpljenja nisim premišljeval,
sim merzel, neobčutljiv bil s teboj! S sv.
Grertrudo ti tedaj zakličem: Oh, dodeli mi
saj, de zanaprej iz celiga serca, s pol¬
nimi željami in z žejno dušo po tebi hre¬
penim! Zapiši s svojo drago kervijo svoje
rane v moje serce, de v njem prebiram

118

tvoje bolečine in pa tvojo ljubezen! O
moj Jezus! zbudi me s svojo oživljajočo
gnado iz spanja moje neobčutljivosti, in
vžgi v mojim sercu ogenj svoje ljubezni!
Tvoje terpljenje, tvoje bolečine, tvoje solze
in tvoje rane mi kličejo stoterno nasproti:
Ljubi me, ljubi me, sej sim te jest že
popred ljubil. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Mlačnosti in zaspanosti v
duhovnik vajah se ogibati.

Spominek.

„Molite in čujte, de ne padete v
skušnjavo." (Mat. 26, 41.)

Jutranje premišljevanje za
četerti dan.

Smertna britkost Jezusova na Oljski gori.

1. Jezus je šel v drugič tje in je molil,
in je ravno tiste besede govoril: „Moj Oče!

119

ako je mogoče, naj gre od mene ta kelih, pa
vender ne, kakor jest hočem, ampak kakor ti.“
In vernil se je k svojim učencem in jih je našel
spet spijoče (njih oči namreč so bile dremotne)
in niso vedili, kaj bi mu odgovorili. Tedaj jih
je zapustil, je šel spet tje, je molil v tretjič in
je ravno tiste besede govoril. In smertna britkost
ga je obšla. Nova vojska je prišla čez Jezusa.
Godilo se je, kakor de bi angelji v celih verstah
se njemu bližali, in njega obdajali. Kazali so
mu velikost in obširnost zadostivniga terpljenja;
kazali so mu veličastvo, lepoto človeka, Božje
podobe pred pervim greham, pa tudi gnjusobo
in revšino njegovo po storjenim grehu. Kazali
so mu izhajanje vsaciga greha iz perviga greha,
pomen in bistvo vsaciga veselja nad greham,
in iz tega izvirajačo strašno škodo za dušne in
telesne moči človekove. Kazali so mu, kako bo
mogel za vsako veselje nad greham nasprotno
britkosti in težavo terpeti, in kako veliko bo
mogel na duši in na telesu terpeti. Za sleherni
greh je bilo odločeno posebno terpljenje. Oh,
vsi grehi vesoljniga sveta z vsimi kaznimi, ktere
je Božja pravica za nje tirjala, vse to mu je
bilo tedaj pred očmi. Še več! Bilo je, kakor de
bi mu angelji tudi kazali vse grozovitno orodje,
pripravljeno njega terpinčiti, vervi, biče, ternjevo

120

krono, kladvo, žeblje, križ, sulico, gobo i. t. d.,
potem za kakšno terpinčenje je sleherno name¬
njeno, pa tudi hudobije, serd tistih, ki so to
orodje zmislili, pripravljali in se tako nad njim
znositi hrepene. Oh, to je Jezusa presunilo;
groza ga je obšla; lasje so vstali in pot se je
prikazal na vsih udih; in akoravno je bila
njegova volja popolnama zedinjena z voljo nebe-
škiga Očeta, se je vender svoji človeški naturi
vsiga prepustil iz ljubezni do nas, ter se je
pretresnil pred smertjo.

2. Jezus, naš ljubeznjivi Zveličar, se je
tedaj zavzel pred nezmernim terpljenjem, in
pretresnil pred strašno, kervavo smertjo. S svojo
Božjo naturo se je tako rekoč umaknil v pre¬
sveto Trojico, ter se vsiga občutljivi, človeški
naturi prepustil. Ne le svojo britkost, ampak
smertne težave vsih ljudi je on nase vzel; vse,
kar le nar bolj zaverženi grešnik na smertni
postelji, pri misli na svojo hudobijo in prihodnjo
ojstro sodbo občutiti zamore, vse to je on nase
vzel, de bi vsacimu v tem zadnjim toliko ime¬
nitnim trenutku pomagal, de bi tako v sredi
smertne temote nam luč in tolažba bil. O pre¬
čudna ljubezen njegova! Pa še več! Gospod ni
le vidil svojih terpljenj, ampak tudi neskončno
terpljenje svoje ljubeznjive Matere, preganjanje

121

svojih učencev, hudo smert svojih aposteljnov,
vsa terpljenja in britkosti, ki bodo njegove noter
do konca sveta zavoljo njega zadela. Vse to je
vidil, vse nase vzel, vse tako rekoč sam terpel
de bi nekdaj vsim v vsih britkostih v smertnih
težavah na pomoč prišel, in jih krepčal. O sveti
Lorene! tvoje veselje, tvojo radost na razbeljenim
ražnji ti je prislužil Jezus v svojih smertnih
težavah. — O kdo bo popisal britkost in težave,
neskončne bolečine Jezusa Kristusa! Nebeški Oče!
kaj nimaš nobeniga usmiljenja več s svojim Sinam?
Ali mora biti popolnama pokončan zavoljo naših
pregreh? Jokajte, o angelji Božji, o jokajte iz
milosti do svojiga Boga in Gospoda, ki iz lju¬
bezni do nas kakor červ v prahu leži! ti pa, o
duša, čuti se, tiho bodi in moli ga!

3. In vender še ni dosti; nove strašne
britkosti so stopile pred njegovo dušo pri misli:
Kakšen prid, kakšen dobiček, kakšno plačilo bo
za to grozovitno terpljenje? Ali je vredno, de
se toliko trudim za ljudi? Oh in tedaj je vidil
strašno prihodnost! Vidil je namreč terpljenja
in preganjanje svete cerkve, svoje deviške cer¬
kve, ki jo je tako drago s svojo Kervijo odkupiti
hotel: vidil nehvaležnost toliko ljudi. Jezus je
namreč ljubil, in še zdaj ljubi nar bolj svojo
sv. cerkev. Hotel je celo umreti, svojo sveto

122

stran odpreti de bi izšla nova Eva, njegova de¬
viška nevesta, sveta cerkev, ki je mati vsih
živih. Hotel ji je dati kri odrešenja, vodo oči-
še vanja in svojiga duha, te tri, ki so priča
njegova na zemlji. Hotel ji je dati sv. zakra¬
mente, de bi bila čista, neomadežana, sveta
nevesta. Hotel je biti nje glava in mi smo udje
njegovi, kost njegove kosti, meso njegoviga mesa,
zato je nebesa zapustil ter je hotel umreti za
nas. Hotel nas je posebno poživiti v nar svetejšem
zakramentu sv. Rešnjiga Telesa, in zmirej in
vedno noter do konca sveta pri svoji cerkvi
ostati. Ali zamore njegova ljubezen še večji
biti ? Zdaj pa je vidil vse prihodnje terpljenja
svoje sv. cerkve: preganjanja svojih učencev in
apostelnov, od začetka malo števila kristjanov,
kervavo terpinčenje, ki jih bo zadelo, krivover¬
stva, ki jih bodo nepokorni, napuhnjeni krivo¬
verci zasejali. Vidil je mlačnost, napčnost in
hudobije toliko kristjanov. Oh, vidil je celo
pregrehe in pohujšanja, ki se v svetiši njegoviga
kraljestva gode! Vidil je večno pogubljenje toliko
duš; vidil, za koliko njih bo zastonj tekla njegova
rešnja Kri; vidil, koliko njih bo njegove gnade
zaničevalo, akoravno je umeri za nje, in bi se
bili tako lahko zveličali, pa niso liotli. Zavoljo
tolike nehvaležnosti, tolike nezvestobe je bil

123

Jezus tako užaljen, de ta edina bolečina bi ga
bila lahko umorila.

Sveti zdihljeji.

O moj v smertne težave vtopljeni
Jezus! moj um je preslab, moje serce ne-
premožno, da bi zapopasti mogel tvoje
nezmerno terpljenje; ne vem ne premorem
druziga, kakor le molčati, čuditi se in
moliti. V duhu torej pokleknem pred tebe
obžalujem iz vsiga serca, de sim bil dozdaj
tako slep, ter sim tvoje gnade premalo v
prid si obračal. Svojiga sočutja ti ne
morem zadosti razodeti; v tiho žalost
vtopljen občudujem le tvojo ljubezen.
Nekdaj si rekel zveličani Johani od Križa:
„Bodi pri meni, moja nevesta, in briši mi
kervavi pot; daj mi kušljej miru za kušljej
izdajanja. 44  To bi tudi jest storil, ko bi
mi tega moji grehi ne branili. Tvoj sv.
pot ti vender smem obrisati in s teboj
smem zdihovati. O moj Jezus! zavoljo te
britke smertne težave mi pomagaj v tisti
strašni uri, ko se bo moja uboga duša od
telesa ločila, pred tvoj sodnji stol stopila.
Stoj mi na strani v moji smertni težavi

124

in nikar me ne zapusti, če me tudi že
vse bo zapustilo. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Večkrat se spomniti posled¬
njih reči: Smerti, sodbe, nebes in pekla.

Spominek.

„Spomni se, o človek, poslednjih reči,
in vekomaj ne boš grešil. “ (Sir. 7, 40.)

Večerno premišljevanje za
četerti dan.

Jezus kervavi pot poti.

1. „Ko so Jezusa smertne težave obšle, je
delj molil. Njegov pot pa je bil, kakor kervave
kaplje tekoče na zemljo. “ Grozovitne prikazni
nehvaležnosti in hudobije vesoljniga sveta, ktere
je Jezus prevzel, za ktere je plačati hotel, so
vedno strašnejši prihajale. Bilo je, kakor de bi
se satan v razni pošasti prikaževa!, kakor tiger
ali volk, ali kača, in bi brez števila ljudi nad-

125

legoval, zapeljeval, pokončal in pogubil. Kakor
de bi z različnim orodjem na Jezusa planili, ga
zaničevali, zabljevali, preklinjevali, metali, bodli
in bili. Njihovo orodje se je vzdigovalo in je
padalo kakor cepci na podu, ter je razsajalo po
nebeškim pšeničnim zernji. Med temi Jezusovimi
sovražniki so bili zlasti tisti, kteri zaničujejo
njega v nar večji skrivnosti njegove ljubezni, v
zakramentu sv. Rešnjiga Telesa. Med njimi so
bili vsi, ki med sv. sveto mašo nobeniga spošto¬
vanja nimajo, in cele množice mlačnih in ne¬
vrednih prejemavcev tega sv. zakramenta. Brez
števila tistih, kterim je ta skrivnost ljubezni v
prisego ali kletev; zdivjani vojaki in hlapci
satanovi, kteri svete posode skrunijo, svete za¬
kramente zaničujejo; nezvesti kristjani, ki taje
pričujočnost Jezusa v sv. zakramentu; in z eno
besedo, vsi tisti, ki se ne potegujejo za čast
tega sv. zakramenta, in tabernakelj, cerkve in
altarje, kjer je ta sv. zakrament shranjen, ne¬
snažne, brez spodobne lepotije puste, ali zane¬
marijo. Kako strašen pogled! Britkost in težave
je Jezusa vsiga prevzela. „Njegov pot je bil,
kakor kervave kaplje, tekoče na zemljo."

2. Premisli zdaj Jezusa v kervanim potu.
Njegovo obličje je bilo bledo, s kervijo je bilo
oblito ; njegovi lepi lasje so bili v kervi namočeni.

126

Jezus se je ves tresel, majal se je sem ter tje.
Oh molil je tako serčno k svojimu nebeškimu
Očetu: „Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih
od mene; vender ne moja, ampak tvoja volja
naj se zgodi!“ Oči njegove so že otemnele,
smert je na ustnicah njegovih; kri se zbira
proti sercu — on omaguje. Kaj ho mar že zdaj
izdihnil svojo dušo? Ne, ne, zdaj še ne! Pre¬
čudna moč ljubezni žene s silo vso kri nazaj,
de celo žile njegove predere in v kapljah teče
na zemljo. Oblit je s kervijo in zemlja premočena
ž njo. „0 nedolžno jagnje! 11  zakliče častiti Lu-
dovik Granaški, „kdo ti je prisilil ta kervavi
pot? Od kod so te kervave kaplje, ki čez tvoje
lica teko; ni ga tolovaja, ki bi te terpinčil, ni
je ternjeve krone, ne žebljev, ne križa še. “ Sam
si nekdaj razodal svoji služabnici, zveličani Johani
od Križa: Boli me nepremagljivo hrepenenje,
umreti za grešnike; to sili mojo kri iz notranjih
žil z neizrečeno bolečino. Ljubezen torej, nar
svetejši, Božja ljubezen je storila le-to!

3 . Premisli tedaj: Kdo je našiga Zveličarja
tako zdelal? Kdo se je prederznil, prignati kri
iz njegovih žil? Gospod je nekdaj rekel svoji
služabnici, sv. Katarini Sienski: Sovraštvo in
ljubezen ste to storile. Sovraštvo do greha in
ljubezen do ljudi. Komu ne bo serce v bolečinah

127

poterto? Kako drag je ta kervavi pot? Po pra¬
vici pravi nek služabnik Božji: „V teh na Oljski
gori prestanih smertnih težavah, v tem tamkej
pretočenim kervavim potu so zajemali vsi, mar-
terniki svojo serčnost; zadobe verni še danda¬
našnji svojo moč, sovražnika duše premagati."
„ Kakor grozd pod stiskavnico, pravi častiti Lu-
dovik Granaški, ki ga tlači, ves svoj sok da, tako
je tekla iz tvojiga sv. mesa pod stiskavnico
bolečin škerlatna rosa tvoje svete Kervi. To je
pervi kap, iz kteriga je stekalo vino za tvojo
deviško cerkev. Tu si njen kervavi ženin, kar
si že pri obrezovanji biti začel." Nar manjši
kaplja tega kervaviga pota premaga vse zaklade
vesoljniga sveta. O duša moja! časti te svete
kervave kaplje prav pobožno, ter jih nebeškimu
Očetu daruj!

Sveti zdihljejj.

Ko je sveta Johana od Križa premi¬
šljevala Jezusa na Oljski gori v kervavim
potu, je v duhu zraven njega pokleknila,
je kervave kaplje jokaje prestregla in ž
njimi kropila cerkev Božjo v spreober-
njenje vsih grešnikov, v poterjenje pra¬
vičnih, v tolažbo vsim živim in mertvim.
Kaj hočem jest, o ljubeznjivi Jezus, bo-

128

ljiga storiti? S to veliko služabnico Božjo
hočem zagnati: O moj Jezus, poln kervi!
Kakšne so te težave? Moj presladki ženin!
smertne bolečine so te obdale; preobilnost
tvoje ljubezni te je kot ogenj vnela; tvoje
telo je razbeljena peč, z nepregasljivim
plamenam; vneta kri teče iz žil, de bi
vse duše pridobila za večno zveličanje.
Oli, razlij nekoliko te žerjavice čez mojo
dušo, de bom deležen tvoje britkosti in
težave. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Vsaki dan tvoje britko

terpljenje saj pol ure premišljevati.

Spominek.

,,Njegov pot je bil kot kervave kap¬
lje, tekoče na zemljo.“ (Luk. 22, 44.)

- -

129

Jutranje premišljevanje za
peti dan.

Jezusa angelj poterdi.

Pogled na Marijo.

1. De bi Zveličar v svoji neizmerjeni ža¬
losti in britkosti ne omagal, mu je od časa do
časa nekolika pomoč došla. Bilo je, kakor de
bi se odperl pred njegovimi očmi predpekel.
Tedaj je vidil Adama in Evo, vse stare očake,
preroke in pravične stare zaveze, starše svoje
Matere in Janeza Kerstnika, ki so vsi željno
hrepeneli po njegovim prihodu. On je namreč
mogel tem zdihajočim jetnikam odpreti nebesa,
in jih rešiti iz te ječe miliga hrepenenja. Tedaj
je tudi bilo, kakor de bi mu angelji v duhu
pripeljali vse trume prihodnjih zveličanih, kteri
so svoje vojskovanja z njegovim terpljenjem
zedinili in tako nebeško krono si prislužili. Bil
je to nepopisljivo lep, tolaživen pogled. Šli so
pred njegovim obličjem v duhu vsi aposteljni
in učenci, vse device in žene, vsi marterniki,
pušavniki in spoznovavci, vsi cerkveni učeniki
in škofje, vse prihodnje verste menihov in nun,
vse vojske zveličanih duhov. Vsi so bili oza-
lišani z zmagovano krono svojih terpljenj in

Getzcmani. 9

130

zatajevanj; in različnost cvetlic na njegovih
kronah v podobi, farbi, duhu in moči se je spre-
minila v različnosti terpljenja, vojskovanja in
zmage, s ktero so krono dosegli. Pa vse njih
terpljenje in djanje, čast in velikost njihove
vojske in zmage, vsa njihova slava, je imela le
ceno v zedinjenji z zasluženjem Jezusa Kristusa.
Bila je to družba svetnikov, ki je, kakor veli¬
častna krona te zmage, ljubeznjivo serce Zveli-
čarjevo obdajala. Ta ginljivi pogled je dušo
našiga Gospoda nekoliko razveselil, poterdil.

2. Kmalo pa so zginile te tolaživne po¬
dobe, in bilo je, kakor de bi angelji kazali spet
vse njegovo britko terpljenje, od kušljeja Jude-
ževiga, noter do zadnje besede na križi. Izdaja
Judeževa, beg njihovih učencev, zasramovanje in
terpljenje pred Anam in Kajfam, zatajevanje
Petrovo, sodba Pilatova, zaničevanje Herodovo,
bičanje in kronanje, smertna kriva sodba, teža
veliciga križa, srečanje s sv. Devico, nje britkost,
žaničevanje tolovajev proti nji, potni pert Vero¬
nike, strašno nabijanje in povzdignjenje na križi;
z eno besedo, vse, vse je bilo pred njegovo dušo
spet odkrito, vse mu je bilo tedaj pred očmi.
Pa vse je rad prevzel, vsimu se je iz ljubezni
do človeka podvergel. Bilo je okoli enajste ure.
Jezus je zdajci vidil, tudi občutil žalost svoje

131

Matere; zakaj v duhu je vidila njegovo terpljenje.
Oh, kolikrat je povzdignila svoje roke proti
Oljski gori! ker vidila je v duhu kervavi pot
Jezusa, in kakor de bi hotla s svojimi rokami
njegovo obličje obrisati, jih je stegovala. O moja
duša, imej usmiljenje z Jezusam, in njegovo ljubo
Materjo!

3. Učenci, ki so na vertu Getzemani
ostali, so bili ravno tako polni britkosti in hudih
skušnjav, ter so pospali. Drugi so okrog tavali,
de bi kaj zvedili. Jezus pa je bil zopet postal
grozno otožen. „Prikazal se mu je pa, piše sv.
evangelist, angelj z nebes, kteri ga je poterdil. “
Misli si, duša moja! prelepiga angelja v dolgim
tankim oblačilu, kakor mašnik ogernjenega, v
človeški podobi. Prečudni kelih je deržal v svojih
rokah; z nar večji častjo je podal Gospodu
leskeči grižljej, in piti iz prečudniga kelha. In
zdajci je zginil. Jezus je tedaj kelih svojiga ter-
pljenja prostovoljno vzel in bil je pokrepčan.
O čudna skrivnost, pravi sv. Bernard, kdo te
bo razumel? Ti moč in čast vsih angeljev, pa
pripustiš, de te angelj tolaži, angelj poterdi! V
slabšiga torej si se ponižal, kakor so angelji
tvoji! O prečudna ponižnost Jezusa, ki se je
toliko ponižal! Tedaj smemo tudi mi zaupanje

9*

132

imeti, in v britkostih in težavah k molitvi se
zateči, in moč in tolažilo bomo gotovo dobili.

Še nekoliko je počil Jezus zdaj v votlini;
akoravno še otožen, vender čeznaturno vterjen.
In v tretje je prišel k svojim učencem, ter jim
je djal: „Spite zdaj in počivajte! Dosti je; ura
je prišla; glejte! Sin človekov bo izdan v roke
grešnikov. Vstanite, pojdimo! Glejte! kteri me
bo izdal, je blizo.“

Sveti zdihljeji.

Zdaj, o sladki moj Jezus! sim po¬
tolažen; vidim te v tvojim britkim ter-
pljenji od angel j a prečudno poterjeniga. S
tem si mi hotel pokazati, de tudi meni
ne bo manjkalo ne gnade, ne moči, kadar
bom, obsut od mnogoterih britkost, v tebe
zaupljivo klical. Čudi se, duša moja! Ne
angelj, ne; ti sam moj ljubeznjivi Zve¬
ličar, si moja moč, moje tolažilo! Ti si
bil oslabljen, de bi mene močniga storil.
Tvoj kervavi pot mi je prečudno mazilo,
ki mojo dušo in telo krepča, in mojimu
sercu nepremagljivo serčnost daje. Zato
pravi po pravici sv. Katarina Sienska
„Bodi močan, bodi serčan in nič se ne boj ;
Kri Jezusova te je čisto oprala. Zmagal

133

boš s Kervijo Jezusa Kristusa v svojim
sercu in z imenam njegovim v svojili ustih.“
Hvala, hvala tedaj, o ljubeznjivi Zveličar!
de si mi toliko gnad in toliko tolažbe
pridobil s svojo brhkostjo, s svojim ker-
vavim potam na Oljski gori! Oh tolaži,
poterdi me ti sam ob uri skušnjav in
vojskovanja! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, Jezus! sklenem
za dans: Le pri tebi tolažbe iskati, in
nobenimu svojih nadlog ne tožiti.

Spominek.

„Prikazal se mu je angelj z nebes,
kteri ga je poterdil.“ (Luk. 22, 43.)

Večerno premišljevanje za
peti dan.

Judež in njegova družina.

1. Ko je Jezus še govoril, pride Judež
Iškarjot, eden dvanajsterih, in ž njim velika
množica, s svetilnicami, baklami in raznim oro¬
djem, poslani od višji duhovšine. „Dal jim je

134

bil pa njegov izdajavee znamnje, rekoč: Kteriga
* bora kušnil, tisti je; njega primite in peljite ga
varno!"

Premisli, moja duša: En apostelj izda
Jezusa; eden njegovih pervih prijatlov, kterimu
je Gospod že tako obilno gnad skazal, ga k toliki
časti povzdignil; kterimu je malo popred še noge
umil, in kteri je ž njim pri večerji sedel. Ta
nesrečni človek se je nekaj časa popred soznanil
z nekterimi hinavskimi farizeji, kteri so ga s
priliznjenim obetanjem k izdaji privabili. Revniga
in težavniga življenja že sit, je pričakoval, kdaj
bo Jezus napravil časno, mogočno kraljestvo, v
kterim bi on — si je mislil — imenitno službo
dobil; spoznal je pa, de ne bo nič taciga, vidil,
de se preganjanje množi, slišal je celo, de hočejo
Jezusa umoriti, in se je hotel imenitnim fari¬
zejem, sovražnikam Jezusovim, prikupiti. — Spo¬
znaj iz tega, ljuba duša! de noben stan, in ko
bi še toliko gnad bil od Jezusa sprejel, nas
padca in pogubljenja ne obvaruje, če vedno ne
čujemo in pa ne molimo. Uči se tu, kako je
nevarno k sovražnikam Božjim v drušino hodit.
Zato beži pred hudobnim človekam. Pred vsim
pa, služi Bogu le iz praviga namena. Ne iši nič
druziga, kakor le časti Božje in zveličanja svoje
duše; ne boj se ne terpljenja, ne preganjanje

135

zavoljo Jezusa! Oh, koliko njih je že Jezusa
zapustilo, izdalo iz gole boječnosti pred ljudmi,
de bi le svetu dopadli!

2. Nar hujši pa je bila lakomnost,
ktera je Judeža k temu nagnjusnimu djanju pri¬
peljala. Premoženje je hotel imeti; zato se je
že takrat tako togotil, kadar je sv. Magdalena
drago mazilo zlila na Jezusove noge. Mošnjo je
namreč imel, denar je bil v njegovih rokah;
berž ko ne, se je že popred s kakšnimi goljufi¬
jami pečal. Le denar mu je bil v misli; ni
mislil ne na obsojenje, ne na križanje Jezusa,
ampak le edino na denar. Zato je letal sem ter
tje k Judam, ter jim prigovarjal, de bi Jezusa
še pred prazniki vjeli. Višji duhovšina pa in
farizeji mu niso še prav zaupali, in sovražili so
ga v svojim sercu. Bali so se tudi, de bi kak
hrup ne vstal, ker k praznikam je bilo veliko
ljudstva iz vse Judeje skupaj. Poslednjič mu dajo
trideset srebernikov, plačilo izdajanja, okoli pet¬
najst goldinarjev našiga denarja; de se je spol¬
nilo, kar prerok pravi: „Tehtali so moje plačilo,
namreč trideset srebernikov. “ Po toliko so takrat
šužne — oh nar revniši ljudi — kupovali. Tako
je prodal Judež Boga, nebesa, zveličanje, svojo
dušo in svoje telo: Vse, vse, neskončno večnost
za nekoliko ubogih denarjev.

136

O oslepljeni, o nesrečni Judež! — Pa,
duša moja! ali si ti bolji kakor on? bolji zve¬
sta, kakor on! Ali nisi morebiti še bolji kup,
morebiti za smerdljivo meseno poželenje, za hitro
minljivo dopadajenje, za puhlo počastenje, zavoljo
prav majhniga easniga dobička, že večkrat svo-
jiga Gospoda prodal? Premisli to! Le še pre¬
misli !

3. Nar večji vzrok, zakaj je Gospod
Judeža tako daleč zapustil, je bila gotovo ne¬
vredna, prederzna prejema sv. Zakramenta. Od
takrat, kar je šel od svete večerje, je satan šel
vanj in ga je popolnama vlast vzel. Kadar je
grižljej sprejel, pravi sv. evangelist, je šel satan
vanj. Nobena stvar ni mogla več presuniti tega
temniga, ledeniga, kamnito-oterpljeniga serca.
Jezus ga je tako milo pogledal pri omivanji
njegovih nog; pokleknil je pred-nj; noge mu je
umil in kušnil; in to ga ni ganilo. Pri zadnji
večerji se mu je Gospod iz gole ljubezni sam
dal; še opominjal ga je; pa vse je bilo zastonj.
Solze, prošnje, opomini Matere Božje in drugih
učencev, nič ga ni presunilo. Po nevrednim ob¬
hajilu je bežal k smertnim sovražnikam Jezu¬
sovim, k veliki duhovšini in farizejem, ter ni
dal miru, tako dolgo, de so mu privolili; zakaj
k učencem si ni več nazaj upal; mislil si je:

137

Če ga zdaj ne primejo, ga ne bodo več dobili;
zakaj prijatli se bodo krog njega zbrali in za
svojiga kralja ga bodo sklicali. Vdala se je torej
višja duhovšina. Premisli tu, kam človek pride,
če se Božji gnadi ustavlja! Prevdari, kaj stra-
šniga je nevredno obhajilo! „Njih miza jim bo
v zanke,' 1  pravi prerok.

Sveti zdihljeji.

Groza me obhaja, o Jezus! če pre¬
mišljujem, kam človek pride, ako tebe
zapusti, in tvojiga notranjiga nagibovanja
ne posluša. Celo preobilnost tvoje ljubezni
in tvoje gnade nam bo v pogubljenje, ako
jo napak obračamo. Po pravici zdihuješ
po preroku: „Na svojih rokah sim jih
nosil, pa niso spoznali, de skerbim za nje.“
Ljubi moj Jezus! ne pripusti, de jest kdaj
tako nehvaležen bil! O ljubezen, o Bog
ljubezni, kraljuj ti popolnama čez me!
Odtergaj me od vsili posvetnih nagnjenj,
ki me od tebe ločiti zamorejo; povžij,
sežgi jih v ognji svoje ljubezni. Dar svete
ljubezni želim biti! Dodeli, de nikoli ne
pristopim brez vredne priprave duše in
telesa k tvoji nar svetejši večeiji, de
mi zavživanje tvojiga Telesa in tvoje Ker vi

138

ne bo nikoli v pogubljenje, ampak v večno
življenje. O ljubezen, daj, de te večno
jest ljubim. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Na sveto obhajilo se pri¬
praviti tako lepo, kolikor mi bo le mo¬
goče, in zahvale zato nikoli ne opustiti.

Spominek.

V

,,Človek naj sprasa sam sebe, preden
je od tega kruha in pije iz tega kelha!“
(1. Kor. 11, 28.)

Jutranje premišljevanje za
šesti dan.

Judežev kušljej.

1. Judež se je bil zmenil s svojo der-
halijo: de hoče sam pred njo iti na vert, tam
Jezusa pozdraviti, kušniti, kakor de bi od svojih
opravil prišel k njemu, kakor prijatel in učenec;
za njim pa, je tolovajem rekel, naj hitro gredo
in ga primejo. Hlinil se je, kakor de bi ravno
po nevedama zraven prišel in z drugimi učenci

139

potem zbežal. Veliki duhovni pa Judežu niso
zaupali, zato so vojakam naročili, naj dobro
pazijo nanj, zakaj plačan je, in potepuh bi jo na
zadnje utegnil z denarjem pobegniti. Tudi bi
Jezus potem po noči ubežati zamogel. Tako tedaj
pride ta derhal na Oljski vert. Na pervo gre
Judež z vojaki; za njimi, nekoliko zadej, štirje
navadni, gerdi briči, ki so nesli ketine in vervi
na zadnje pa farizeji in služabniki duhovšine.
Bilo je morebiti kakih dvajset vojakov zmed
tempeljnove straže in nekoliko bojnih hlapcev
Anatovih in Kajfeževih. Ko pridejo na Oljski
vert, hoče Judež naprej stopiti, kaker so se bili
pogovorili; pa vojaki ga niso pustili spred oči,
' ter so se zdajci ž njim prepirali. Judež se je
čez to jezil in je bil ves zbegan. Vidil je že
zdaj, kam ga bo nesrečno djanje pripeljalo, pa
satanu se je popolnama vdal in ni mu bilo nič
žal. Ko so se tako naprej podili, je šel pred
njimi, je naravnost pred Jezusa stopil, ter ga
je pozdravil, rekoč: Zdrav bodi, Učenik! in ga
je kušnil. — Premisli tu nehvaležnost, prederz-
nost, nesramnost in hudobijo Judeža, ki se pre-
derzne, stopiti pred svojiga nar čistejšiga, nar
svetejšiga, ljubeznjiviga, vsigavidijočiga Učenika,
ki je njegove nar skrivnejši misli vse vedil.
Podoben mu je pa vsaki grešnik, ki se ne boji

140

hudo storiti pred očmi Božjimi. Prevdari to,
moja duša!

2. Premisli pa tudi hinavski kušljej Ju¬
dežev. Kuševanje je namreč znamnje prijaznosti,
in pa ljubezni. Torej ni za Judeža nič svetiga;
kušljeja se posluži, de bi Jezusa izdal. Sladkiga
Učenika, studenec vse ljubezni hoče vjeti z znam-
njem ljubezni. Premisli, kako je bilo pač ranjeno
ljubeznjivo serce našiga Zveličarja! Zato se je
Gospod že pri psalmistu priložil: „Ko bi me bil
moj sovražnik preklinjal, bi še prenesel; pa ti,
moj tovarš in moj znanec, ki sva skupaj slad¬
kosti vživala, v hiši Gospodovi v zastopnosti
prebivala! 1 ' (Ps. 54, 13—15.) Oh, to je Jezusa
nar huje ranilo, ki je Judeža vedno tako serčno
ljubil pri vsi njegovi nehvaležnosti! ti pa, o ker-
šanska duša! premisli: Kadarkoli greš z Jezusam
k sv. večerji; kadar njegovo presveto Telo in
njegovo rešnjo Kri prejmeš v sv. Obhajilu; ka¬
darkoli moliš, v cerkev greš, — z eno besedo,
kadarkoli se kristjana spoznaš, tolikrat pozdrav¬
ljaš, kušuješ po duhovno svojiga Učenika Jezusa
Kristusa, če pa tedaj z nečistim, pregrešnim,
hudobnim sercem k tem skrivnostim pristopiš,
ali nisi takrat hujši, kakor Judež, ali nisi še
bolj hinavsk, kakor on? Kušuješ Jezusa z ustmi,
in morebiti ga nele enkrat, ampak večkrat na dan

141

izdaš g svojim djanjem in hudobnim govorjenjem.
„Je li tvoje oko hudobno* ker sim jest dober?"
pravi Gospod. (Mat. 20, 15.) O duša, premisli
neskončno ljubezen svojiga Zveličarja do tebe;
premisli gnade, ktere ti je on že dodelil! Ne
bodi nehvaležna, nezvesta, ne delaj novih ran
Jezusovemu sercu; sej jih že dosti ima, sej je
čez in čez z ranami obdano.

3. Jezus pa je Judežu rekel: „PrijateI,
čemu si prišel? Judež, s kuševanjem izdajaš
Sinu človekoviga?" O prečudna ponižnost, mila
ljubezen Jezusa Kristusa! Nisi ognil, pravi sv.
Bernard, svojih nar svetejših ust, na kterih ni
bilo nikoli ne sence goljufije, kuševanju nezve-
stiga izdajavca; česar usta so bile oskrunjene s
peklensko hudobijo. O nedolžno jagnje Božje!
kaj imaš ti s tem volkam opraviti? — Pa, o
Gospod! to je bilo djanje tvoje milosti, tvoje
ljubezni, de bi vse storil, kar bi zamoglo še
prebiti terdovratnost tega hudobniga serca, zakaj
po stari prijaznosti ga opominjaš z ginljivimi
besedami: „Prijatel, čemu si prišel?" In z ne¬
sramnostjo njegove lastne hudobije, si hotel pre¬
suniti serce tega nesrečniga s pšico, ko si rekel:
»Judež, s kuševanjem izdajaš sinu človekoviga?"
Zato je sprejel Gospod to goljufivo in grozovitno
kuševanje, pravi častiti Ludovik Granaški, de bi

142

s svojo ljubeznijo in krotkostjo omečil terdo-
vratnost tega okamnjeniga serca. Pa vse to ni nič
pomagalo. Ti pa, o duša moja premisli, če to
pohlevno jagnje ni zaverglo hinavskiga kuševanja
njega, ki ga je grozovitno prodal, premisli, kako
bo sprejel Gospod duhovno kuševanje duše tiste,
ki ga ljubi iz celiga serca!

Sveti zdihljeji.

O serce mojiga Jezusa! polnost u-
smiljenja in ljubezni! tudi jest sim med
tistimi nehvaležniki, ki p o vrač ujem z raz-
žaljenjem tvojo ljubezen. Kako je mogoče,
de ne umiram od bolečin, če pomislim,
kako dober si mi ti, in kako sim jest
nehvaležen proti tebi! Akoravno, o Go¬
spod! si poznal nehvaležnost in razžalje-
nja, s kterimi bom povračeval tvojo lju¬
bezen, si vendar me hotel še vedno ljubiti,
pravi sv. Ligvori. Ljubil si me, ko te jest
nisim nič ljubil, ko na to še jest mislil
nič nisim, koliko več smem zdaj upati,
kadar nič bolj ne želim, nič bolj ne hre¬
penim, kakor tebe ljubiti, in od tebe biti
ljubljen — koliko več smem zdaj upati,
de mi miliga kušljeja svoje ljubezni od¬
rekel ne boš? Dodeli mi, de že vender

143

enkrat začnem res te ljubiti, in de nikdar
ne bom jenjal od te svete ljubezni. O lju¬
bezen ! naj te jest ljubim! bodi moja edina
ljubezen! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! sklenem
za dans: Nikoli ne pristopiti s smertnim
greham k sv. Obhajilu, in tudi prostovolj¬
nih malih grehov se ogibati.

Spominek.

„S kuševanjem izdajaš Sinu cloveko-
viga?“ (Luk. 22, 48.)

Večerno premišljevanje za
šesti dan.

Jezus gre svojim sovražnikom naproti.

1. Ko je Jezus tedaj videl, de je z Ju¬
dežem vse zgubljeno, je šel sam svojim sovraž¬
nikom naproti. Misli si, duša moja! pri vhodu
na Oljski vert lepo zeleno trato: „Jezus pa, ki
je vedil vse, kar je imelo čez-nj priti, je stopil
naprej, in jim je rekel: Koga išete? So mu od¬
govorili: Jezusa Nazareškiga. 11  Jezus je tedaj

144

stopil naprej na to trato in je nagovoril vojne
hlapce. Sam jim je hotel naproti iti, de bi nam
pokazal, kako hrepeni po terpljenji za nas, in
de se da prostovoljno v smert iz gole ljubezni
do nas ; tudi zato, de bi ne bili njegovih včencev
kteriga prijeli. Kako krotko, Ijubeznjivo jih je
Gospod nagovoril: „Koga išete?" Oh, pomislite
vender, je hotel reči, vi išete svojiga Zveličarja,
svojiga Boga, svojiga prihodnjiga sodnika, njega,
ki vam večno zveličanje ali pa večno pogubljenje
dati zamore. Zakaj ga vi išete? morebiti vi išete
odpušenja, gnade, ljubezni ali večne milosti nje¬
gove, ali pa večniga miru, večniga zveličanja
duše svoje? O ne! Zavzemi se, moja duša! —
de bi ga raztepli, križali, umorili! — Prevdari
to, moja duša! Kako išeš tudi ti svojiga Zveli¬
čarja? Ali ga išeš s ponižnim, skesanim, potertim,
res spokornim in ljubeznjivim sercem? ali pa
v nečimernosti in prevzetnosti, de bi ga vnovič
križal, in umoril.

2. Jezus pa jim reče: „Jest sim; in so
odstopili in padli na zemljo. Spet jih je tedaj
vprašal: Koga išete? Oni pa so rekli: Jezusa
Nazareškiga. Jezus jim je odgovoril: Povedal
sim vam, de sim jest.“ (Jan.18.) Z edino besedo
je tedaj Jezus vso derhal vergel na tla. Kakor
de bi jih bil kerč napadel, in s ključenimi udi

145

so ležali po tleh. Gospod je hotel storiti ta čudež
mogočnosti in moči svoje pravice, ne de bi se
branil, temuč kakor uči sv. Bernard, de bi s
tem pokazal, de nobena človeška moč ne pre¬
more čez-nj več, kakor sam pripusti. Hotel je
s tem čudežem spreoberniti nje, ki so v hudobiji
terdovratni. Pa kako neozdravljivo je terdovratno
sere e! Poglej, o duša! kako mogočna je edina
Jezusova beseda, in kako močno je samo ime
Jezus, tako de vse sovražnike potreti zamore.
Premisli tudi, kako mila, veselja polna, tolaživna
je tista beseda: „Jest sim“ za pobožne, kakor
je ap osteljnam rekel: „Jest sim, ne bojte se!“
(Mat. 14.) Jest sim vaš oče, vaš varh, vaš srednik,
vaš prijatelj. Kako strašna pa bo ta beseda nek¬
daj hudobnim, ki ga žalijo: „Jest sim vas sodnik,
ki bom vas sodil; jest sim vsigamogočni, ki
bom pogubil; jest sim Bog serda, kteriga bom
čez vas spustil.' 1

3. Jezus pa je še govoril: „Ako tedaj
mene išete, pustite te iti. De so se dopolnile
besede, ktere je rekel: „Ktere si mi dal, nisim
nobeniga izmed njih zgubil." (Jan. 18.) Prečudna
ljubezen Jezusova! Te besede niso bile le prošnja
ampak povelje, s kterim je Gospod svojim sov-
ražnikam prepovedal, jdm oblast vzel, njegovim
kaj škodovati ali kaj žaliga storiti; zakaj ura

Getzema»i. 10

146

še ni prišla, v kteri bi mogli tudi njegovi učenci
poskušeni biti in terpeti. Moli tukej, o duša
moja! modrost, dobroto in ljubezen svojiga Zve¬
ličarja! Gospod se sam izda tem kervi željnim
ljudem: njega čakajo biči, ternje in križ, svojim
pa ne pripusti še lasu ne skriviti; varuje jih.
Iz tega pač lahko spoznaš, de brez pripušenja
Gospodoviga ti ne more škodovati noben sov¬
ražnik, ko bi tudi še tako mogočen bil; de nas
Gospod ne pripusti nobenimu terpljenju, če ni
k zveličanju naše duše; in k temu nam vselej
svojo gnado da. Kako mogočen je torej Jezus,
nas vselej obvarovati! In ti tarnaš v terpljenji
in odlašaš, se ves v voljo Božjo podati? Ne
skerbi za prihodnje, če tudi tavaš po temoti, in
se ti skor nobena zvezda upanja ne prikazuje;
popolnama in ves se podaj Gospodu, in z vsimi
svojimi nadlogami se po otročje verzi v njegovo
naročje. On te bo gotovo varoval; on ti zamore,
on ti tudi hoče pomagati.

Sveti zdihljeji.

O kako zvest je moj ljubeznjivi Je¬
zus tem, ki jih je poklical k svoji ljubezni!
,,Zvest je on, ki vas je poklical, in bo
tudi dopolnil. “ (1. Tes. 5, 22.) „Ne bo
pripustil, de bi bili skušani čez svoje

147

moči.“ (1. Kor. 10, 13.) V vsili potrebah
nas varuje. O ljubi moj Zveličar, de bi
bil pač tudi jest vedno tako zvest tebi,
kakor si ti meni! Iskal si me, ko sim bil
že zgubljen, in jest bi te ne iskal, svojiga
presladkiga Boga, ko sim spoznal tvojo ču¬
dno ljubezen do mene! Išem ga, ki ga ljubi
duša moja! njega se hočem deržati, nikoli
ga ne več zapustiti. Bodi pri meni zana-
prej in nikdar ne daj, de bi ločil od tebe
se kdaj! In ko prihromi ura skušnjav in
me vsiga prepade, o naj le zaslišim edino
besedo to: ,,Jest sim, nič se ne boj!“
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Kolikorkrat bo mogoče,
pristopiti k sv. Obhajilu; in nikoli iz ne¬
rodnosti tega ne opustiti.

Spominek.

„Našel sim ga, ki ga ljubi duša moja;
deržim ga in spustiti ga nočem.“ (Vis.
pes. 3, 4.)

10 *

148

Jutranje premišljevanje za sedmi dan.

Jezusa so vjeli.

1. Ko se je tedaj Jezus svojim sovraž-
nikam spoznati dal, so planili čez-nj, de bi ga
vjeli; pristopili so, roko nanj položili in ga
zgrabili. Ko so pa aposteljni, ki so ž njim bili
vidili, kaj se ima zgoditi, so se hotli braniti.
Berž ko ne, je še nekaj unih učencev prihitelo,
ki so bili v Getzemani ostali, kadar so zvedili,
v kakšno nevarnost de je Jezus prišel. Drugi
pa, ki niso nič upali, so od deleč stali, kmalo
spet se bližali, ali k drugim učencem hiteli, jim
povedat de hočejo Jezusa vjeti. Kteri so pa
pri Jezusu bili, so mu rekli: Gospod ali naj
mahnemo z mečem? Simon Peter tedaj, ki je
meč imel, ga je izderi in je mahnil po hlapcu
velikiga duhovna, in mu je odsekal desno uho.
Jezus je tedaj Petru rekel: Vtakni svoj meč v
nožnice; zakaj vsi, kteri za meč prijemajo, bodo
z mečem končani. Ne bom li pil kelha, kteriga
mi je Oče dal? Ali meniš, de ne morem prositi
svojiga Očeta, in bi mi poslal več, ko dvanajst
legijonov angeljev? — Premisli, duša moja!
kako se moramo v vsih težavah in nevarnostih
oborožiti. Karkoli nam večni Oče britkiga pošlje,

149

je kelih, in on hoče, de bi ga mi pili v svoje
očiševanje. Vse britkosti so kelhi nebeškiga Očeta.
Ni torej za nas nobeniga izgovora, piti moramo
vsi to očiševavno pijačo. Tudi grenkosti tega
kelha se ogibati ne smemo, in ko bi bila še tako
britka pijača. Usta sladkiga Jezusa so ga že
popred okusile in posladile.

2. Kako serčniga se tukaj kaže tudi Pe¬
ter! Tode njegova serčnost je bila tu prenagla
še ne razsvetljena. Ko bi bil on vedil, de vse
to se zgoditi mora, de bi on in mi vsi bili rešeni
iz sužnosti satanove; ali bi bil pač to veliko
delo Božje ljubezni in zveličanja našiga opovirati
hotel? Gotovo ne. Modrost Božja je tedaj ta
britki kelih sama nalila, in modra ljubezem ne¬
beškiga Očeta tudi nam naše kelhe naliva. Nikar
torej ne zametuj svojih terpljenj, in ne ustavljaj
se jim;  temue vdaj se mirno in tiho ves v voljo
nebeškiga Očeta; prosi Boga le za gnado, ter-
pljenje lože prenašati; sv. Gregor namreč pravi,
de je večji gnada za nas, kadar nas Bog v ter-
pljenji poterjuje, kakor ko bi nam terpljenje
odvzel. Premisli pa krotkost in ljubezen Jezu¬
sovo! „Jenjajte od tega, je rekel, in se je
njegoviga (ranjeniga hlapca) ušesa dotaknil, in
ga je ozdravil. “ Tako je Gospod dvojni čudež
storil svojim sovražnikam; čudež svoje vsigamo-

150

gočni in svojiga usmiljenja. „Nisi jenjal“, zakliče
sv. Bernard, „vlivati čez svoje sovražnike olja
svojiga usmiljenja, ko si serenost svojiga ediniga
branitelja zaderževal, de bi ne segal po njih,
ki so te hotli vjeti, in si celo svojiga sovražnika
ozdravil. Pač prekleta tako terdovratna divjost,
ktere ne veličastvo tolikiga čudeža, ne velikost
tolike dobrote premagati ni mogla! Prekleta
terdovratnost, ki se pred tolikim čudežem ni
oklonila in se s toliko milo dobroto utolažiti ni
dala!“ Kako strašno je terdovratno serce!

3. Vender, pravi zveličana Katarina Eme-
rih, se je nekoliko vojakov spreobernilo, pre¬
maganih od tolike krotkosti in ljubezni; tudi
Malh, hlapec velikiga duhovna, je bil z gnado
Božjo presunjen, in je kmalo potem spreobernjen
šel k Marii, de bi ji vse dopovedal. Drugi pa,
ki so se spreobernili in pozneje se učencev
deržali, so eden za drugim pobežali. Farizeji in
uni drugi so bili le še bolj zdivjani: „S hudičem
ima opraviti, “ so vpili. S copernijo, so mislili,
je bilo uho odsekano in s copernijo spet ozdrav¬
ljeno. Kakor stekli volkovi so planili zdaj čez
Jezusa, to nedolžno Jagnje, ki svojih ust ni
odperlo. Straža pa in stotnik in hlapci Judov
so Jezusa zgrabili in zvezali. „Oh, kdo ne bo
točil solza“, pravi sv. Bernard, „ko sliši, kako so

151

v tisti uri tolovaji roko nanj položili! kako so,
o predobrotlivi Jezus! zvezali tvoje nedolžne
roke, kako so, tebe, Jagnje nar krotkejši, kakor
u'i)ijavca nesramno peljali v smert! Zvezali so
Jezusu roke, križema na persih tako terdo, de
so mu naglo zatekle. Širok pas, v kteriga so
žeblje zabili, so mu okoli ledja oklenili, in roke
so mu še enkrat s tertami priterdili. Tudi na
vrat so mu djali ternjevo vez, ki je bila
z drema jermenama križema čez persi pripeta
na pas. Na štirih krajih tega pasu so dolge
vervi privezali, s kterimi so Gospoda sem ter
tje pahali in vleči zamogli. Oh, kako strašno
mili pogled ! „Bog je zvezan!“ zakliče sv. Ligvori.
In zakaj to? in od koga? Oh, od svojih lastnih
stvari? Kaj pravite vi k temu, angelji nebeški!

Sveti zdihljeji.

,,0 kralj vsili kraljev!“ toži sv. Ber¬
nard, „kako si prišel v vezi? kaj imajo
vezi sužnjih in razbojnikov s kraljem vsili
kraljev, s svetnikam vsili svetnikov? In
če se ljudje prederznejo, te zvezati, odkod,
de ti vsigamogočni teh vezi ne pretergaš ?
de se ne rešiš terpljenja, ki ti ga priprav¬
ljajo ti grozovitneži ? Oh, pa sej niso vervi,
ki te vežejo; ne, ljubezen do nas, ta te

152

ima oklenjeniga, ta te pelja v grozo vitro
smert! 44  Kdo bo brez čudenja premišljeval,
kako Jezus tako milo, tako krotko in
tiho, tako volno in ljubeznjivo poda svoje
roke, de bi mu jih zvezali! Za naše na¬
pihovanje, za našo nepoterpežljivost, za
našo nepokoršino je on s tem hotel zado¬
stiti. O sladki moj Jezus! jest sam sim
te torej zvezal, ker sim se tolikrat ustav¬
ljal tvojim gnadam; sim te tako rekoč
za roke deržal, de mi svoje ljubezni,
svojih zakladov še dati nisi mogel. 0 Je¬
zus nar ljubeznjivši! zveži me zdaj z slad¬
kimi vezmi svoje svete ljubezni! Tvoje
vezi so vezi zveličanja mojiga! Oh, tako
terdno me priveži na-se, de se vekomaj
od tebe ločiti ne morem! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans; poiskati si dob riga dušniga
pastiija, ali, če ga že imam, mu popolnama
pokoršino zkazovati.

Spominek.

„Njegove vezi so vezi zveličanja. 41
(Sir. 6, 31.)


153

Večerno premišljevanje za sedmi dan.

Beg aposteljnov. Pot v Jeruzalem.

1. Grozna množica se začne naprej po-
mikvati, ko so še več bakel nažgali. Naprej
gre deset mož straže, za njimi bidči, ki Jezusa
zvezaniga na verveh derže in sem ter tje pa-
hajo. Bili so ti ajdje nar zaničljivši verste. čez
kolena, roke in vrat niso imeli nobeniga obla¬
čila ; okrog ledij so bili prepasani, čez persi kratki
persnik brez rokavov, na straneh z jermeni zapet.
Bili so majhne, terdne postave, leni zaničljivi,
zagorele farbe, kakor egiptovski sužnji. Za njimi
so šli norčevavni farizeji, in vojni hlapci zadnji.
Zdajci so ga vsi učenci zapustili in so zbežali.
„Neki mladeneč pa je hodil za njim s platnam
ogernjen; in so ga prijeli. On pa je popustil
platno in jim je všel.“

O ljubi moj Jezus! celo aposteljni so te
zdaj zapustili. Zakaj ne pridete, de bi rešili
svojiga Jezusa iz rok njegovih sovražnikov! kliče
sv. Alfonz. Zakaj ne greste za njim, de bi saj
pred sodniki potegovali za njegovo nedolžnosti'
Kako pač je to Zveličarja bolelo! Pa prevdari,
duša moja! mi vsi bežimo pred britkostjo in
Gospoda samiga pustimo iti v terpljenje; in če

154

ga včasih sprejmimo v terpljenje, hodimo le od
daleč za njim, kakor eni njegovih učencev; to je,
tako malo poterpimo, de skor ni vredno tega v
misel jemati. Še več: večkrat zapustimo Gospoda,
ko še nobene nevarnosti ni; in če tudi pri vsim
tem gnado Božjo, notranji mir in zveličanje
svoje zgubimo. Koliko večji, o Gospod je tedaj
naša slabost, kakor je bila slabost tvojih apo-
steljnov! O kolikrat, duša moja! si tudi že ti
svojiga Boga z greham tako zaničljivo zapustila!

2. Brici so nespodobno ravnali z Jezu-
sam, kar in kolikor so le mogli, iz hudobije,
pa tudi na videz iz prilizovanja do šesterih slu¬
žabnikov višje duhovšine, kteri so bili polni serda
in strasti, priseženi sovražniki do Jezusa. Jezus
je bil bos; imel je volnato, pleteno obleko brez
šiva in pa ogrinjalo. Hitro so šli. Prišli so do
dolziga mostu čez reko Cedron. Jezus je zavoljo
neusmiljeniga pahanja in sovanja z vermi nekte-
rikrat padel. Ko so pa na sredo mostu ga pri¬
gnali, so hotli vso svojo hudobijo zliti nad njim;
vergli so ga seženj globoko čez most v reko
Cedron, ter se norčevali, zdaj naj se do sitiga
napije. Jezus pa je padel na kolena in potem
na obraz. Znamnje njegovih kolen in pa nog se
je vtisnilo v kamnje. Mehkejši je bilo kamnje,
kakor serca človeške. Tu je tedaj Jezus ležal;

155

čuda, de se ni ubil. Pil je nekoliko iz reke,
de se spomnilo sv. pismo, ki pravi: „Iz reke
na poti bo on pil.“ (Ps. 109, 7.) Bila je pa to
čudna skrivnost; ker v to reko Cedron, ki je
memo Jeruzalema tekla, so Judje vse smeti in
gnjusobo metali; v to reko je nekdaj kralj Jo-
zija, kadar je tempelj malikvavskih darovanj
očiševal, pometal prah zdrobljenih malikov in
njih altarjev. Tako je bil tedaj v to reko Cedron
veržen tudi Jezus, ki je nase vzel vso gnjusobo
sveta, v znamnje, de je vse pregrehe in gnjusobo
v studenec Božjiga usmiljenja spustil in v ne¬
skončno morje svoje nezmerne ljubezni potopil.
Zato, o duša moja! potopi tudi ti vse svoje
grehe v dragi kervi Jezusa Kristusa.

3. Briči so tedaj Jezusa po verveh nazaj
potegnili in ga na stran iz globoke grape vlekli.
Med vpitjem, norčevanjem, kletvijo, sovanjem in
tepenjem so ga ti nesrečni gnali naprej. Njegovo
dolgo, volnato oblačilo, v vodo vtopljeno, je bilo
tesno na njem. Ni bilo še prav polnoči. Vlekli
so ga čez ojstre kamne in groblje po ternjih in
čepinjah nečloveško naprej, in preklinjaje ga
bili. Šesteri služabniki velikih duhovnov so bili
vedno blizo njega, če je le pot pripustila. Vsaki
teh je imel palico, s ktero ga je dregal, soval
ali tepel; med tem so se rahlali, smejali, ga

156

nespodobno zaničevali in nad njim vpili rekoč:
Tu mu je kerstnik slabo pot pripravil, in več
taciga. — Ti pa, o duša! imej usmiljenje z Je-
zusam; spremi ga v Jeruzalem; pregleduj njegove
raztergane, kervave noge; daruj vse njegove
stopinje, zdihljeje in solze, in vse kaplje njegove
kervi, ktero je tukej že točil! O ktero serce bi
se ne zjokalo, ko vidi Jezusa v sredi teh volkov!

Sveti zdihljaji.

O moj zapušeni Jezus! kdo se bo
za te potegnil, kadar so te zapustili vsi
tvoji nar ljubši prijatli! Pa koliko duš,
ki so za teboj bodili sklenile, in so ve¬
liko posebnih gnad že sprejele, je zavoljo
nečimerniga veselja, ali zavoljo ljudi te
vnovič zapustilo! Oli, jest revež ubogi,
sim tudi med temi nehvaležniki! O moj
Jezus, odpusti mi! Ne bom te nikoli več
zapustil. Ljubim te in raji vse, tudi živ¬
ljenje zgubim, kakor še kdaj tvojo gnado.
Amen..

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Opustiti neumno boječnost
pred svetam, in zavoljo ljudi nikoli nič
dobriga ne storiti, ne opustiti.

157

Spominek.

,,Kdorkoli bo mene spoznal pred ljud¬
mi, ga  bom tildi jest spoznal pred svojim
Ocetam, ki je v nebesih.“ (Mat. 10, 32.)

Jutranje premišljevanje za osmi dan.

Jezusov vhod v Jeruzalem.

Pogled na Jezusovo Mater.

1. Prišli so po ti žalostni poti do tistih
mestnih vrat, ktere skoz predmestje Ofel derže
na goro Sionsko, kjer sta bila Ana in Kajfa,
od spodnje strani tempeljna. Ofel je bil z zi¬
dovjem obdan hribček. Tu stanovali so večidel
revni ljudje, delavci, ki so derva in vodo v
tempelj nosili. Jezus je popred te uboge ljudi
večkrat tolažil, učil, ji tudi ozdravljal in jim
vbogajme delil. Zato je imel tu več svojih pri-
jatlov. Ti ubogi ljudje so bili pozneje tudi
večidel k pervim kristjanam prišteti. Ko so se
pa Judje bali, de bi ti dobri ljudje Zveličarja
ne oprostili, so vrata in vse pota z vojakimi
nastavili. Zavoljo tega hrupa in kadar so vojaki
od vrat sem priderli, so bili vsi ti dobri pre-

158

bivavci Ofel-a prebujeni. Hiteli so iz svojih
hiš na pota in proti vratam, ter so popraševali,
kaj de je. Vojaki so jim vpili naproti: Jezus,
hudodelnik, vaš krivi prerok, je vjet in ga pe-
ljajo. Veliki duhoven mu hoče vzeti njegovo
delo. Na križ bo mogel iti! Jok in stok je naglo
napolnil vse predmestje. Ubogi ljudje so jokaje
sem ter tje letali, z razpetimi rokami na kolena
padali in so proti nebu klicali, in dobrotljiviga
Jezusa hvalili. Vojaki pa so jih sovali in bili,
jih nazaj v stanovanja podili, jih kleli, zmer¬
jali in zaničevali. — Premisli britkost in bo¬
lečine teh dobrih ljudi, in kakor so oni usmi¬
ljenje imeli z Jezusam in se zasramovanja in
zaničevanja vojakov niso bali, tako žaluj tudi
ti s svojim Zveličarjem, in nikar se ne sramuj
njega posnemati, ko bi bil zato tudi zasramovan
in zaničevan.

2. Prišli so tedaj v predmestje Ofel. Je¬
zus je bil že nekterikrat padel na tla in skorej
ni mogel naprej. Kakšno zdihovanje in tarnanje
je bilo še le zdaj, de bi serce počiti moglo,
kadar so ti ubogi ljudje Jezusa tako zvezaniga
zagledali! Od vsih strani so skupaj vreli; na
kolena so padali in z velikim glasam so vpili:
„Spustite tega človeka! kdo nas bo ozdravljal?
kdo nas tolažil? Spustite tega človeka!' 1  Gro-

159

zovito-mili pogled je bil ta: Jezus ves bled in
vpaden, z zmedenimi lasmi, v mokrim omade-
žanim oblačilu, na verveh sem ter tje pahan, s
palicami bit, od prederznih bričev in napuhnjenih
vojakov peljan skoz predmestje Ofel, med dre-
njem zdihajočih in hvaležnih prebivalcev, ki so
stegovali za njim svoje roke, ktere je on ozdravil,
zdihovali, za njim, kteri je dal govoriti, gledali
jokali za njim, kterim je dal, de so vidili. Oh,
zakliče častiti Ludovik Granaški, kdo bi ne imel
serčniga sočutja, ko vidi Gospoda vsiga veliča¬
stva, čigar celo življenje je bila sama dobrota,
kteri je bolnike ozdravljal, slepim dajal de so
vidili, in zveličanski nauk oznanoval; zdaj pa
tako zasramovan, z zvezanimi rokami, od bričev
obdan, med neštevilno množico po očitnih cestah
peljan. O grozovitne serca! Ali njegova velika
britkost nobeniga sočutja v nas obuditi ne more?

3. Tako ženejo Jezusa med vednim za¬
sramovanjem in zaničevanjem skoz Ofel na Sion¬
sko goro. Za njimi dereče ljudstvo pa so s silo
nazaj podili. Le hudobni derhali je bilo pri-
pušeno, nad Gospodam uganjati vsako hudobijo.
Pa še druga žalost in britkost je prišla nad
prebivavee tega predmestja. Presveta Devica in
Mati Marija in druge svete žene, gnane od
ljubezni do Jezusa, so šle v Cedronovo dolino.

160

Bile so Marta, Magdalena, Marija Kleofova,
Marija Salome, Marija Markova in še druge
žene. Peljajo zdaj te sv. žene in še nekteri
drugi prijatli Jezusovo Mater iz doline Cedron
čez Ofel v hišo Marije Markove, ki je bila tik
Sionske gore. Ko so ti dobri ljudje Jezusovo
Mater zagledali, je med njim ostal nov jok in
stok, novo milovanje in zdihovanje; vse hoče k
Marii; vse se žene proti nji, de so jo skor
nesli po poti. Marija pa je bila tih, od bolečin
žalosti in britkosti. — In jest bi ne jokal s
teboj, o žalostna Mati Marija! in bi v tvoji ne¬
skončni britkosti nobeniga deleža ne imel? Oh,
kakšni zdihljeji so takrat puhteli iz tvojiga Iju-
beznjivega serca! O ti nevesta vsih bolečin!
zdaj se spolnuje, kar pravi sv. pismo: Ti išeš
svojiga ženina po mestnih cestah, in hčere Je¬
ruzalemske so ti tvojiga ženina kervaviga poka¬
zale! Češena mi bodi, o žalostna Gospa! ki si
se vse tolažbe znebila, de bi le mene tolažila!

Sveti zdihljeji.

O žalostna Mati! nekdaj si se sv.
Brigiti pritožila, de tako malo ljudi s tvo¬
jimi solzami in bolečinami usmiljenje ima!

161

Ali bom mar tudi jest med temi nehvalež-
niki, ki pozabijo tvojo nar večji in ža¬
lostno materno ljubezen? O varuj me take
nesreče: S sveto G ero ti zato zakličem:
O žalostna Mati spomni se, koliko zdih-
ljejev, koliko serčne molitve, koliko milili
tožba si takrat storila, kadar si zvedila,
de je tvoj Sin od Judeža izdan, od
Judov vjet, pred Ana in Kajfa peljan;
kadar si britko klicala: Moj Sin, Jezus!
moj Sin. Kdo mi bo dal, de bi umerla za
te, o moj Jezus! Zavoljo tega meča britkih
bolečin, ki je takrat tvojo dušo presunil,
te prosim, stoj mi na strani v moji zadnji
uri, kadar bo moje serce pred britkostjo
trepetalo, omagovalo. O Mati mila! jest
želim žalovati s teboj! O de bi bil s teboj
v morje tega terpljenja z Jezusam ves
potopljen, de bi bil vreden nekdaj večniga
tolažila. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Vsaki dan saj kaj maliga
storiti v čast žalostne Matere Božje.

Getzemani.

n

162

Spominek.

Brez nehanja joka po noči, in njene
solze ji po licih teko.“ (Žal. pes. 1, 2.)

Večerno premišljevanje za osmi dan.

Kaj počno Jezusovi sovražniki?

(Pogled na Jeruzalem v ti uri.)

1. Ko sta Ana in Kajfa zvedila, de je
Jezus vjet, je bilo vse po koncu pri njima.
Sodnje dvorane so bile vse razsvetljene, pred
vrata in po mostovži so bile straže postavljene;
njuni hlapci so dirjali po vsim mestu, klicaje
vse ude tega zbora, pismoučene in vse, kterikoli
so kdej pri sodbi kej smeli govoriti. Bili so pa
takrat v Jeruzalemu zavoljo praznika vsi farizeji
in saduceji in drugi hudobni ljudje iz Nazareta
Kafarnavma in iz vse Judeje, kterim je Jezus
večkrat pričo ljudstva resnico govoril v njihovo
sramotenje. Vsi so bili polni divjega serda proti
Jezusu, vsaki je še kake potepuhe iz svojiga
kraja poiskal med romarji, jih z denarjem pod¬
kupil, de bi vpili in pričali po krivo čez Jezusa.
Niso pa vedeli drugiga kakor laž in zasramo¬
vanje. Vsi ti so sčasama privreli pred sodnjo

163

hišo Kajfovo, in s temi so se združili Jezusovi
sovražniki zmed napuhnjenih farizejev in pismo-
učenih s svojim lažljivim pajdaštvam iz Jeruza-
lemskiga mesta. Tu so bili eni razkačenih
prodajalcev, ktere je bil Jezus iz tempeljna
spodil; več napuhnjenih učenikov, ktere je bil
Jezus pred ljudstvam k molčanju pripravil; ter-
dovratni grešniki, kterih ozdraviti ni hotel; gre¬
šniki, ki so spet v stare pregrehe pa tudi v
stare bolezni zabredli; prevzetni mladenči, kterih
ni hotel svojim učencem prišteti; potepuhi,
kterih tovarše je spokoril; nečistniki in preše-
stniki, kterih sogrešnice je na pot čednosti pri¬
peljal; z eno besedo, večidel vsa nagnjusna
smet in pleve Judovskiga ljudstva, sami sovraž¬
niki Božji in vsiga svetiga; priseženi satanovi
hlapci. Dobri pobožni ljudje so žalovali, prikazati
se niso upali in so molčali. Celo eni na pol
dobri in slabi so omagovali, od Jezusa odstopiti:
prav malo njih je bilo zvestih. — Premisli, moja
duša! Ali nisi bila tudi ti že med takimi sov¬
ražniki Jezusovimi? Ali se nisi pred svetam
Jezusoviga križa sramovala, Jezusa zapustila?
Kadar je svet zaničeval sveto vero, nisi Jezusa
samiga pustila?

2. Peter in Janez sta od daleč hodila
za njimi. Kadar sta v mesto prišla, sta hitro

11 *

164

šla k enim znancem, ktere je sv. Janez med
posli velikega duhovna imel, de bi bila prišla v
sodnje dvorane, kamor so Gospoda peljali. Iskala
sta Jezusovih prijatlov, zlasti Nikodema in Jožefa
iz Arimateje, de bi se vender kdo za Jezusa
potegoval; teh bi morebiti njegovi sovražniki
poklicali ne bili. — Premišljuj tu, moja duša!
Od vsili aposteljnov gresta le dva za Jezusam;
ljubila sta ga namreč bolj serčno, kakor drugi
in teže jima je bilo, se ločiti od njega. Ljubezen
ji je tedaj gnalo. Oh, prizadevaj si tudi ti
za serčno ljubezen do Jezusa! Le edino ta te
v boji obderžati zamore, in tudi če si tako
nesrečen, de si Jezusa zgubil, te bo le ta nazaj
k njemu pripeljala. Pa tudi Jezus je nar bolj
ljubil ta dva učenca: Petru je zročil ključe
svoje cerkve, in sv. Janez je na njegovih persih
slonel in njemu je Jezus svojo Mater izročil;
ker na Jezusovih persih se je napil sladkiga
duha ljubezni, ki ga je zdaj tudi za Jezusam
gnala. Tako je tedaj Jezus prečudno jeklo, ki
naše vleče vse Boga ljubijoče duše. „Z vezmi
ljubezni sim jih vlekel nase.“ Pa tudi ta učenca
sta le od daleč hodila za njim, ker bala sta se
za svoje življenje. Oh, kdaj bo nek pregnala
ljubezen vso boječnost od nas, de ne bomo dru-
ziga iskali, kakor le Jezusa samiga!

165

3. V Jeruzalemu, tem velikim, z ljudmi
natlačenim mestu je vse mirno, vse v spanji;
le sovražniki Jezusovi so po koncu; le kodar
so Gospoda peljali, je vse bilo zbujeno. Vse
hiti na Sionsko goro, kjer je bilo vse razsve-
tljeno. Sem ter tje se sliši terkanje po vratih,
de bi spijoči vstali. Zmotnjave, strah in ropot,
hitro popraševanje se sliši po večih kotih veliciga
mesta. Ljudje so vsi zbegani, vstaje ali punta
so se bali. Tudi zaničljive besede so se slišale;
zdaj mu ne mečejo palmovih vej pod noge, prav
je hinavcem, zmiram so hotli biti bolji kakor
drugi, in več taciga. Le v predmestji Ofelu je
vse nepokojno in miliga sočutja. Sej je bil Jezus
učenik, tolažnik in pomočnik teh ubogih ljudi!
— Drugi učenci in aposteljni so tavali po do¬
linah krog mesta, ali so se pokrili po votlinah
Oljske gore, ter so tiho popraševali, kaj bo
iz tega. Okrog sodnje hiše pa je hrup in šum.
Vse se je svetilo od bakelj in gorečih smolnatih
ponva. Od zunaj mesta pa se je razlegalo
rjovenje veliko tovorne in darivne živine, ktera
je bila pripravljena za praznik, in vmes so
milo bleketale jagnjeta, ki bodo zdaj zdaj za¬
klane. Pa le on je pravo, čisto, neomadežvano
velikonočno jagnje, ki bo zdaj v mesnico peljano
in ne odpre svojih ust — Jezus Kristus! —

166

čez vse to je prečudno boječe razpeto nebo.
Luna, za meglicami bleda, kakor bolna po nebu
gre, boječa biti polna; zakaj kadar bo polna,
bo Kristus umorjen. Angelji pa trepetajo med
žalostjo in veseljem; proti Božjimu sedežu bi
zdihovali na pomoč, pa polni začudenja zamorejo
le moliti čudež Božje pravice in milosti nje¬
gove, kteri je v svetiši vsih nebes od vekomaj
sklenjen, zdaj pa v ti strašni noči na zemlji svoj
začetek ima.

Sveti zdihljeji.

O Jezus! Ti brezdno ljubezni in mi¬
losti! kdo bo zadosti presoditi žarno gel,
kaj si terpel to noč iz ljubezni do nas?
O žalostna noč, ki je našimu Zveličarju
in njega ljubeznjivi Materi te nezmerne
britkosti in bolečine prinesla! Kdo bo
mislil na te in tvoje skrivnosti premišljeval,
in ne bo ranjen in otožen v dnu svojiga
serca? Ali mi bo mar pretežko, s teboj
o Jezus! čuti nekoliko, in te spremiti po
tvojim žalostnim potu? Ali mi bo mar
pretežko s teboj, o Mati Božja, nekoliko
žalovati, s teboj tudi jokati! O ne! Ta
noč je sicer nar bolj žalostna, pa je nar

167

bolj gnade polna. Ta je noč tista, ki je
bila pred dnevam našiga odrešenja in je
konec storila vsi temoti na zemlji. Bodi
mi torej češena, o presrečna noč, za ktero
se je prikazala zarija odrešenja! Ljubi
moj Jezus! zavoljo vsiga tega, kar si v
ti britkosti polni noči preterpel, te prosim,
naj v mojim sercu luč tvoje gnade vedno
bolj in bolj sveti in naj prižene vso temoto
iz moje duše! Dodeli luč mojimu sercu,
vžgi ogenj ljubezni v meni, in daj, de vse
zaničujem, vse zametujem, kar ni tvoje
ljubezni! Daj, de te ljubim na večno, o
sladki moj Jezus! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Po noči včasih nekoliko v
spanji si pretergati in moliti, ali saj, ko
se zbudim, se spomniti tvojega britkiga
terpljenja.

Spominek.

„Po noči si ga iskala, kteriga ljubi
moja duša.“ (Vis. pes 3, 1.)

168

Jutranje premišljevanje za deveti dan.

Jezus pred Anatam.

1. Zelo polnoči je bilo, kadar so Jezusa
v hišo Anatovo skoz razsvetljeno dvoriše na
mostovž sodnje dvorane pripeljali. Vratam na¬
sproti je sedel Ana na visokim prestolu, obdan
od osem in dvajset svetovaveev. Brici so Jezusa
na verveh privezaniga skor privlekli v dvorano.
Tam je bilo vse polno vojnih hlapcev, serditih
Judov, Anatovih služabnikov, nekaj prič, različno
derhal vse malo prida. Ana je že komaj priča¬
koval Zveličarja. Ves gorel je potuhnjeniga ve¬
selja, zaničljivosti in serditosti proti Jezusu. Bil
je on za perviga v tisti sodbi, ki bi imela nad
pravim naukam čuti, in ki je krive učenike
višji duhovšina naznanovala. Jezus je stal bled,
upaden, v mokri z blatam omadežani obleki, z
oklenjenimi rokami, od bričev z vervijo zvezan
in deržan, s pobešeno glavo, tiho pred Anatam.
Ana, ta stari, kumerni hudobnež z majhno
brado, poln hudobije in judovskiga napuha, se
hinavsko smehlja, kakor de bi nič ne vedil
od tega, ter se zelo čudi, de je Jezus njemu
napovedani jetnik. Nekako tako-le je bil Jezusa
nagovoril: Lej, lej, Jezus Nazareški! ti si?! kje

169

so pa tvoji učenci? kje je tvoje kraljestvo? kje
tvoja imenitnost? Govori zdaj, puntar! zapeljivec!
Nov nauk hočeš ti učiti? kdo te je učenika po¬
stavil? kje si se ti kaj učil? kakšen je tvoj
nauk, ki vse prekucuje, ljudstvo zapeljuje? Go¬
vori zdaj! — In Jezus je vzdignil svojo trudno
glavo, Anata pogledal in djal: „Jest sim očitno
govoril pred svetam; jest sim vselej učil v shod¬
nici in v tempeljnu, kamor se vsi Judje shajajo
in na skrivnim nisim nič govoril. Kaj mene
vprašaš? Vprašaj tiste, kteri so slišali, kaj sim
jim govoril; glej! oni vedo, kaj sim jest govoril. 11
(Jan. 18, 20, 21.) Premisli tu hinavšino in hu¬
dobijo tega sodnika, ki praša Jezusa po nauku,
pa ne, de bi se poboljšal, temuč, de bi Jezusa
vjel. Prevdari pa tudi krotki, ponižni in modri
odgovor Jezusa Kristusa. Kako bi bil Jezus
lahko svojih čudežev omenil; pa hvaliti se noče;
tudi svojih učencev izdati noče. Dobro je vedil,
de mu izgovarjanje nič ne bo pomagalo; zato
ne da temu prevzetnežu na vse njegove vpra¬
šanja nobeniga gotovega odgovora. „Bog se pre¬
vzetnim ustavlja, le ponižnim da svojo gnado. 11
Premisli, moja duša! Jezus, sodnik vesoljniga
sveta, je bil pred to sodbo toliko in tako spra¬
ševan ; kako se bo godilo tebi pred sodnjim
štolam tvojiga Boga?

170

2. Serd in jeza se je pri teh Jezusovih
besedah brala Anatu na obrazu, in to zagleda
zraven Jezusa stoječ gerd brič, udari Gospoda
s polno pestjo z železarn oboroženo po obrazu,
in zakriči: „ Tako odgovarjaš velikimu duhovnu?"
Jezus, pretresen od tega hudiga udarca, od
bričev sem ter tje pahan, pade znak na tla.
Kri se mu vlije iz obraza. Vpitje, zasramovanje,
zaničevanje, mrmranje, smeh in groženje se
razlega po dvorani. O moj Bog! kako je mogoče,
de se ni zemlja pri ti priči odperla, in ni na
večno tega hudobneža požerla, ki se je pre-
derznil, svojo roko vzdigniti zoper nar svetejšiga,
biti tisto obljičje, ki s svojo blišobo cele nebesa
razveseljuje, česar pogled je svetnikam v zveli¬
čanje dan; tisto obličje, ktero gledati angelji
hrepenijo! Če se je že obličje Mojzesu, kadar
je govoril, toliko blišalo, de Izraelci niso mogli
vanj gledati, de je mogel svoj obraz zakrivati;
kako veličasten je bil še le obraz Jezusa Kristusa
kteri je beseda Očetova, večna modrost, neskončna
čednost, nar večji dobrota, popolnoma zveličanje
pravo veličanstvo in bistri studenec vse lepote!
Pa lej, o grešnik! z vsako hudobijo, z vsakim
razžaljenjem Božjim ponoviš to zasramovanje,
biješ tako rekoč svojiga Zveličarja v obličje,
kadar v nesrečni prederznosti grešiš pred nje-

171

govimi očmi. Prosi vendev Boga, de, kadar boš
pred sodbo prišel, te to sveto obličje milo in
molostljivo pogleda! Gorje tebi če ga boš takrat
serditega vidil, zakaj njegove oči bodo potem
kakor plameči ogenj, in kakor pravi sv. Janez;
»Njegovo obličje je bilo kakor solnce, ki sveti
na vso moč, in kadar sim ga zagledal, sim pa¬
del k njegovim nogam, kakor mertev.“ Premisli
to, moja duša!

3. Gospod pa je mirno rekel; „Ako sim
hudo govoril, spričaj od hudiga; ako pa prav,
kaj me biješ?" Reči je hotel: Po krivici si me
udaril, sej nisim nič hudiga storil. O neizrečeno
velika je pač krotkost Jezusa, ki tega hudobneža
ni preč pogubil! le ljubeznjivo ga je opomnil
njegoviga pregreška in poboljšati ga je hotel.
Pomisli, keršanska duša! ali bi ti iz ljubezni
do Jezusa tak udarec hotel prestati? Morebiti
ne moreš le ene ojstre besede prenesti, de bi
se že ne jezil. Morebiti ti je hudo, de so Zve¬
ličarju toliko britko sramoto napravili; o, raji
obžaluj svojo slabost, ki ne more poterpežljivo
prenesti nar manjši britkosti. Morebiti večkrat
delaš velike sklepe in misliš kaj imenitniga
storiti v čast Jezusa Kristusa; pa pri pervi
besedi svojiga nasprotniga si morebiti ves zbegan.
Priteči tedaj k Jezusu in prosi ga serčno za

172

gnado poterpežljivosti. O Jezus nar ljubeznjivši!
ti moč in podpora terpečih duš! daj, de vender
že enkrat vse zaničevanje in zasramovanje z
mirnim sercem prenašam!

Sveti zdihljaji.

,,0 poterpežljivost rnojiga Zveličarja!
kako je zaslužilo tako zasramovanje to¬
liko mirni odgovor ?“ vpraša sv. Ligvori,
in to v pričo tolike množice, v pričo veli-
kiga duhovna samiga, ki nespametniga ni
posvaril, s svojim molčanjem celo poterdil
njega prederzno hudobijo. O moj Jezus!
vse to si ti zato terpeti hotel, de si za¬
dostil za razžaljenja, s kterimi sim jest
tebe že žalil. O moja ljubezni! bodi mi
zahvaljena zato! O večni Oče, odpusti mi
zavoljo Jezusoviga zasluženja! O presve¬
to obličje rnojiga Jezusa, o, ko bi te jest
kušniti mogel, in bi ti za vse storjene
zasramovanja neskončno čast in ljubezen
skazati zamogel! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Krotak biti proti njim, ki
me žalijo.

173

Spominek.

,,Zakaj me biješ?“ (Jan. 18, 23.)

Večerno premišljevanje za
deveti dan.

Jezusa pripeljejo k Kajfežu.

1. Ko je bil Jezus udarjen, je Ana, še
bolj serdit zavoljo Jezusove krotkosti, silil pri¬
čujoče, naj pričajo od njega, kar so slišali in
kar vedo. Postane zdaj zmešano vpitje, eden
čez druziga so rjuli: Rekel je, de je kralj; Bog
njegov Oče; farizeji prešestniki; ljudstvo šunta;
ob sabotah s hudičem ozdravlja; z neverniki in
čolnarji hodi in več taciga. Vse to so eden čez
druziga vpili in kleli, briči pa so Jezusa sem
ter tje pahali in nad njim kričali: No, odgo¬
varjaj se zdaj! Ana in njegovi sodniki so vmes
zaničljivo menili: No, zdaj slišimo tvoj lepi
nauk, kaj praviš k temu? To tedaj je tvoj
očitni nauk? Kdo si ti? kakšen kralj? Kdo bi
mislil, de si tesarjev sin; zakaj ne zapoveduješ
zdaj kakor kralj? Take in tem enake bogoklet¬
stva so imeli, in tedaj je rekel Ana: Prav,

174

napisa in časti tvojiga kraljestva ti nočem za-
derževati! In tri pedi dolg papir si je dal pri¬
nesti, nanj je zapisal celo versto tožba in na¬
tolcevanj in to je zavil, v malo vratno bučo
djal, jo zamašil, na palico nataknil in mu za¬
ničljivo s takimi besedami podal: Tu imaš žezlo
svojiga kraljestva; tvoje imena, časti in pra¬
vice so tu noter zapisane, nesi jih velikemu
duhovnu, de te po vrednosti obsodi. Zvežite
mu roke in peljite tega kralja k velikimu du¬
hovnu! — Žaluj o duša! zavoljo tega bogoklet¬
stva, zavoljo zaničevanja in zasramovanja, ki
ga je storil ta hudobni Ana Zveličarju tvojimu;
imej usmiljenje s svojim nedolžnim Jezusam, in
prosi odpušenja toliko bogokletstev, onečastenj
in rotenj, ki nar svetejši serce Jezusovo še zdaj
vsaki dan žalijo, zlasti z zasramovanjem svete
cerkve, njene vere, njenih služabnikov. Oh,
kako se ponavlja to britko trpljenje!

2. Med smeham, krohotanjem, vpitjem in
sovanjem peljajo Jezusa iz dvorane k Kajfežu.
Bilo je okoli tri sto korakov daleč. Pot je bila
razsvetljena z na velikimi lešarbami na kole natak¬
njenimi, natlačena serditih, divje rjovečih Judov.
Vojaki so komaj skozi prerili in Jezus je bil
vso pot zaničevan, sem ter tje sovan. Nekaj
malo jih je bilo, ki so zdihovali in jokali, te

175

so briči proč podili; nasproti se je metal denar
med tiste, ki so nar bolj in po krivim vpili.
Tako so do sodnje hiše Kajfeževe prišli. Skoz
več dvoriš so ga peljali; v sredi eniga teh dvorov
je bila zakurjena peč. Vojaki, briči, najete priče,
vsaktera derhal se je gnjetla okrog ognja. Tudi
slabe nesramne babe so bile tam; neko rudečo
pijačo so točile in kruhke so pekle vojakam za
denar. V sodnjo hišo pa nobeniga niso pustili;
le tožniki in krive priče so šli vanjo: vse druge
so ven zapodili. Sodnja dvorana je bila v polo-
krogu zidana, sodniki so sedeli v polokrogu
na zvišanih stoleh; v sredi pa, še nekoliko
višje med njimi je imel veliki duhoven svoj
sedež; in Jezus je bil postavljen spodej pred
stole; na desno in na levo, za njim in po vsi
dvorani se je vse terlo tožnikov in krivih prič.
Ko so Jezusa pripeljali, je bil Kajfež že na
sodnjim sedeži in okoli njega zelo sedemdeset
udov te visoke sodbe. Veliko farizejev, pismo-
učenih in drugih je tu sedelo, in okrog teh
veliko prič in slabiga ljudstva; pri vratih in
sodnjim stolu so bili vojni hlapci postavljeni.
— Spremi, moja duša! svojiga Zveličarja po ti
Žalostni poti in daruj nebeškimu Očetu vse nje¬
gove stopinje in tolike zaničevanja! Premisli pa
tudi in postavi se v duhu pred sodnji stol

176

Božji, kamor boš nekdaj stopil in vidil tam
Jezusa, obdanega od tavžent in tavžent angeljev
svojih, sedečiga na prestolu veličastva, Zdaj že
se pripravljaj na to!

3. Premisli zdaj, kakšniga sodnika je imel
tvoj Zveličar: Kajfež, mož zagorelega, jezniga
obraza, je imel dolg, temnorudeč, z zlatom polno
obšit plajš, ki je bil na persih, na ramah, spredej
z blišecimi zankami ves zapet in spleten. Imel
je kapo, ki je bila zelo podobna nizki škofovi
kapi. Bil je že precej dolgo s svojimi svetovalci
v dvorani. Nepoterpežljivost in jeza ste zavoljo
čakanja toliko v njem zrastle, de je v tem bli-
šečim oblačilu celo svoj sedež zapustil in doli
na dvoriše letel, se kregal in rotil, zakaj de ga
tako dolgo že ne pripeljajo. Med tem so se z
Jezusam približali in Kajfež je šel na svoj sedež
nazaj.

Če je že groza pred taciga človeškiga
sodnika stopiti, kako strašno, kako grozovito
bo še le za grešnika, stopiti pred Božjiga sod¬
nika! Res, de Jezus ni krivični, ampak nar
bolj, neskončno pravični sodnik; pa ravno nje¬
gova velika, sveta pravica,  ali te ne bo ta
pogubila? Tudi Jezus Kristus se bo prikazal v
veličastnim škerlatu, namreč v škerlatu svojih
poveličanih ran in svoje drage kervi. Na njegovi

177

glavi se bo ternjeva krona v nebeško krono,
krono zveličanja spremenila; njegovo obličje se
bo svetilo kakor solnce blišeče, in kakor blisk
njegove oči; iz njegovih ust pojde na dvoje

brušeni meč, ki bo presunil mozeg in kosti.

Tam ti bo svoje rane pokazal in vse, kar je
terpel za te. Svetniki bodo ž njim pri sodbi
sedeli, angelji bodo njegovi služabniki, spolno-
vavci njegove volje; hudobni duhovi pa tvoji
tožniki. Ali si [upaš zdaj le — preč — v tem

stanu duše, kot si — si upaš pred to sodbo

stopiti? Dobro premisli!

Sveti zdihljeji.

O moj Jezus! ko bi me kotel zdaj
le soditi, kaj bi bilo z menoj? O večni
Oče! poglej obličje svojiga maziljenca!
Obžalujem vse razžaljene, kterekoli sim
ti napravil! Poglej kri, poglej rane svo¬
jiga Sina in usmili se mene! Moj Jezus!
če sim tudi dozdaj zaničeval tvojo lju¬
bezen, te pa zdaj vender hočem ljubiti!
Res, ljubim te o moja ljubezen! in upam,
kadar te bom pervikrat svojiga sodnika
zaklical, de te bom ravno tako imenovati
smel. Daj de te vedno bolj ljubim, in

Getzemani. 12

178

de bom vedno tudi ljubljen od tebe!
Potem stori z menoj, karkoli le hočeš.
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Vsakdanje nasprotnosti po-
terpežljivo prenašati.

Spominek,

„Vzemite moj jami nase, in učite se
od mene, ker jest sim krotak in iz serca
ponižen." (Mar. 11, 29.)

Jutranje premišljevanje za
deseti dan.

Jezus pred Kajfeženi.

1. Med rjovečim vpitjem, sovanjem in
pahanjem, z blatam omadežan je bil Jezus v
sodnjo hišo peljan. Komaj stopi v sodnjo dvo¬
rano, že se Kajfež zadere nad njim: Ali ti si
preklinjevavec Boga, ki nam nepokoj delaš no-

179

cojšno noč? Dolgovratna buča je sneta iz zanič¬
ljivega žesla, in ko so krive pritožbe in natol¬
cevanja prebrali, ni mogel Kajfež na enkrat
vsiga svojiga serda razliti nad Jezusam, njegove
usta so polne zmirjanja, polne rotenja; briči pa
so, Jezusa sovaje, vpili: Odgovori se; odmaši
usta; kaj ne znaš govoriti? Kajfež, še huje,
kakor Ana, eno vprašanje za drugim do Jezusa
daje. Jezus pa stoji tiho; mirno terpeč gleda
pred se, in ni se ozerl v Kajfeža. Briči pa so
ga silili govoriti, so ga bili po hrbtu in od
strani. Tedaj so priče zaslišali. Vse so spet
skupaj spravili, kar je že bilo stokrat rečeno:
On sabote ne posvečuje; ljudstvo šunta; pre¬
rokuje razdjanje Jeruzalema; imenuje se kralja,
preroka, Sinu Božjiga; ima nove nauke; kdor
ne je njegoviga mesa in ne pije njegove kervi,
ne bo zveličan. Tako so černili njegove besede
in nauk. Priče pa so si same zoper govorile;
eden pravi: On se za kralja ima; drugi spet:
Ne, on hoče le kralj imenovan biti. Tako so
se prepirali med seboj, vmes pa preklinjevali
in vpili: Pokaži zdaj svojo moč; zakliči legijone
angeljev, od kterih si na Oljskim vertu govoril,
in več taciga. — Premisli, moja duša! to zmešnjavo,
to hudobijo in to strašno obnašanje proti Jezusu!

12 *

180

2. Kajfež je bil tedaj ves serdit; gerdo
obnašanje do Jezusa, priče, ki se niso strinjale,
nezapopadljiva tiha poterpežljivost Jezusova je
veliko pričujočih čudno presunila. Nekterikrat
so bile priče zasmehovane. Mnogim je bilo hudo
pri serci, ker je bil Jezus le tih; enih deset
vojnih hlapcev je bilo tako ginjenih od tega,
de so se ven zmuzali, rekoč, de jim je slabo
prišlo. „To tiho molčanje Jezusovo, so menili,
pri tem grozovitim obnašanji se ne more pre¬
stati; je, kakor de bi se zemlja odpirala in
človeka požreti hotla.“ Iskali so tedaj veliki
duhovni in ves sodnji zbor krivih prič zoper
Jezusa, de bi ga bili v smert obsodili, pa jih
niso dobili; desiravno je bilo veliko krivih prič
pristopilo, pa njih pričevanje se niso strinjale.
„ Zadnjič pa ste prišle dve krive priči, in ste
rekle: „Ta je govoril: Jest moram podreti
tempelj Božji in v treh dneh ga spet sozidati.“.
Pa tudi to pričevanje se ni strinjalo. Kajfež
zavoljo kriviga pričevanja in krega teh prič,
ves sam iz se, je vstal s svojiga sedeža, je šel
ene dve stopnji niže proti Jezusu, stopi na sredo
vpraša Jezusa, rekoč: „Ali nič ne odgovoriš na
to, kar ti zoper tebe pričujejo ?“ Jezus pa je
molčal in ni odgovoril. Velikiga duhovna je to
jezilo, de ga Jezus še pogledal ni, Brici so

181

zdajci Gospodu glavo za lase nazaj potegnili in
ga s pestmi pod čeljusti bili. Njegov pogled
pa je bil le v tla obernjen. O prečudno molčanje
Jezusovo! Lej, Gospod molči k vsimi natolce¬
vanju, k vsim krivim tožbam. Za tvoje hrepe¬
nenje po hvali in slavi se zdaj pokoriti hoče,
ker se ti pri najmanjšem obdolženji preč izgovar¬
jati hitiš. Jezus nam zgled ponižnosti zapustiti hoče,
de bi vse zasramovanja in krive natolcevanja
radi in molče prevzeli, in ko bi bile še tako
velike. ,,Blagor vam, kadar bodo ljudje vse hudo
zoper vas Iažnjivo govorili; vaše plačilo je obil¬
no v nebesih!" Ali posnemaš v tem svojiga
Zveličarja? —

3. Zavoljo tega tihega molčanja Jezuso-
viga je bil Kajfež vedno bolj serdit; jezno pov¬
zdigne svoje roke in s serditim glasom zakliče :
„Zarotim te pri živim Bogu, de nam poveš, ali
si ti Kristus, Sin Božji?" Velika tihota postane
med vso to divjo zmešnjavo, in Jezus spregovori
s častitim, vse presunljivim glasom, z glasom
večne Besede: „Ti si rekel. Pa povem vam:
Posihmal bote vidili Sinu človekoviga sedeti na
desnici moči Božje, in priti v oblakih neba."
Med temi besedami je bil Jezus kakor ves raz¬
svetljen; zdelo seje, kakor de bi se bile nebesa
nad njim razgernile. Kajfežu pa je bilo, kakor

182

če bi se bil pod njim sam pekel odperl. Ves
presunjen je bil od serditosti vsiga pekla. In
ko je spregovoril Gospod, de je on Sin Božji,
se pretrese in zgrudi ves pekel. Bilo je, kakor
de bi neštevilne pošasti vso hišo napolnovale,
in z neznanim divjanjem pričujoče obsedle. Njih
serd, se v divjost spremeni; bil je ta trenutek
kaj grozniga, kaj strašniga. Kajfež kakor od pekla
obseden, zgrabi rob svojiga imenitniga plašča,
ga zareže z nožem ter ga z žvižgajočim šumam
preterga, rekoč: »Preklinjal je Boga; kaj potre¬
bujemo še prič? Glejte, zdaj ste slišali prekli-
njevanje. Kaj se vam zdi?“ Vsi pričujoči so
vstali in so vpili s strašnim glasam: „ Smerti
je vreden! smerti je vreden!' 1  Med tem vpitjem
je bilo černo divjanje pekla nar strašnejši v ti
hiši. Jezusovi sovražniki so bili, kakor upija¬
njeni od satana. Bilo je, kakor de bi temota
svojo zmago praznovala čez luč. — Jezus je
torej do zdaj le molčal. Ko je pa šlo za čast
njegoviga nebeškiga Očeta, je odperl svoje usta
pred svojimi sodniki, ter je očitno in slovesno
spoznal, de je Sin Božji. S tem nas je učil,
de je naša dolžnost govoriti, kadar gre za čast
Božjo in za spoznanje svete vere. Premisli pa
tudi, kako hudobno, kako nesramno so ti sod¬
niki Jezusa v smert obsodili. Nič niso preisko-

183

vali, le za to ga obsodili, ker verovati niso
hotli. Jezus je pa tudi to smertno sodbo tiho
prevzel. V smert je hotel biti obsojen, ker si
ti smert zaslužil, in de bi tebi življenje dodelil.

Sveti zdihljeji.

O moj Zveličar! ti hočeš biti v smert
obsojen za me, tle bi mene rešil večniga
pogubljenja. Oh, kako se mi bo godilo
nekdaj pri sodnjim stolu mojiga Boga, če
ne boš ti za me govoril, za me se po¬
tegoval? ,,0 ljubezen! zakličem s sveto
G ero, bodi ti moja priprošnjica; odgovar¬
jaj se za me; sprosi mi odpušenje, po¬
teguj se ti za me, de živim zavoljo tebe!“
Vem, kaj bom storil. Kelih zveličanja
bodem prejel; kelih Jezusov bom djal na
tehtnico Božje pravice. Tako, s tem ho¬
čem nadomestiti, kar meni pomanjkuje. S
tem bom pokril vse svoje pregrehe; s tem
kelham bom popravil svoje pomanjkljivosti;
s tem kelham bom poravnal obilno svoje
nepopolnomasti. Dobro, o ljubezen! tedaj
hočem svojiga Jezusa, tvojiga kralj eviga
in pa iz milosti toliko oslabljeniga jetnika,
kteriga si ti, o ljubezen! ob ti uri v to

184

strašno sodbo peljala, de bi grehe vesolj-
niga sveta zložila na njega, ki vender ni
madeža nad njim, ki ima le ljubezen do
mene in plačuje moj dolg, kteriga ti od
njega tirjaš — tedaj hočem, o ljubezen
predraga! tega iz ljubezni do mene v
smert obsojeniga jetnika k večni sodbi
v tovarša seboj vzeti. O presladki moj
Jezus! pojdi z menoj pred sodbo! Bodi
tam moj zagovarjavec; potem se mi ni
nič bati in osramoten nikakor ne bom.
Amen.

Sklep,

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Nobeniga prederzno ne

soditi.

Spominek.

,,Ne sodite, de ne boste sojeni.“
(Mat. 7, 1.)


185

Večerno premišljevanje za
deseti dan.

Jezus je zasramovan. Peter ga zataji.

1. Veliki duhoven je tedaj rekel bričem:
Vam izdam tega kralja; skazite mu čast! In
zdajci se vzdigne derhal vsih pričujočih hudobnih,
kakor razdraženo gnjezdo strupenih osa, čez
nedolžniga Jezusa. Že med sodbo so briči in
drugi hudobneži cele šope las iz brade Jezusu
neusmiljeno izdirali, ga v obraz zapijevali, s
pestmi hudo bili, in s ošpičenimi palicami sovali;
zdaj pa so spustili svoj gerdi serd, kakor stru¬
peno zelo čez uboziga Jezusa. Zaporedoma so
djali več kron na glavo iz slame ali bičja sple¬
tenih in mu jim med gerdim rohlanjem spet z
glave zbijali. Zdaj so vpili: Lejte Sinu Davido-
viga s krono njegoviga Očeta! Zdaj spet: Lejte,
ta je več kakor Salomon: Ta je kralj, ki na¬
pravlja ženitnino svojimu sinu. Tako so ga za¬
sramovali, bili s pestmi in palicami, sovali ga
sem ter tj e, ter ga nesramno zapije vali. Med
tem so Boga strašno preklinjevali. Tudi v obraz
so ga bili, ga zagrinjali in ga tako s pestmi
tolkli. Drugi so mu zaušnice dajali in ga vpra-

186

sevali: „Prerokuj nam, Kriste! kdo te je uda¬
ril? 11  Jezus pa je bil tih, molil je za-nje, zdi¬
hoval je in poterpežljivo je vse preterpel. Tako
zaničevaniga, zvezaniga, omadežaniga so okoli
sem ter tje vlačili. Strašno, grozovitno djanje,
kakor de bi bile same peklenske pošasti krog
njega.

Oh, kdo bo to djanje premišljeval in ne
bo usmiljenja, sočutja z Jezusam imel? Njegovo
nebeško obličje je bilo tako onesnaženo, s pljunki
in nagnjusnimi izmečki pokrito, de se je komaj
spoznalo. Jezus pa je pripustil svoj sveti obraz
tako zakriti in toliko biti, ker si bila ti, ker-
šanska duša! na omisljeno lepoto svojiga obraza
tolikrat napuhnjena, si svoje oči v nespodobne
poglede obračala, bila s svojim obrazam drugim
v spotikljej, s tem morebiti druge v greh na¬
peljevala. Tudi ti si hotla tako rekoč Bogu

samimu zakriti oči, de bi ti grešiti ne bi videl;

ali saj si djanje doprinašala, kakor bi te Bog
videti ne mogel. Oh, obžaluj tedaj svoje grehe
in pa zdihuj, naj ti Bog spet pokaže milo

obličje!

2. Janez, ki je bil znan z velikim du-
hovnam, je v preddvor velikiga duhovna šel
preč takrat, kadar so Jezusa k Kajfežu peljali.
Peter pa je zunaj pred vratmi bil. Pri veliki

187

gnječi je bil prepozno prišel. Tedaj je šel Janez
tje, je z vratarico govoril in Petra noter spravil.
Ko je bil Jezus pred Kajfežem, sta tudi ta dva
učenca prišla v sodnjo dvorano. Mili Jezus ji je
pogledal, kadar so ga memo nju peljali, pa svoje
glave ni obernil proti njima, de bi ju ne bil
izdal. Tako sta stala v dvorani v veliki britkosti
in čakanji tega, kar se ima zgoditi. Neizrečeno
sta terpela! Kadar je pa Jezus slovesno odgo¬
voril: „Jest sim!“ in je Kajfež svoje oblačilo
pretergal in se je razlegalo strašno vpitje:
„Smerti je vreden!" in je pekel zlil ves svoj
serd, in je bilo vse polno groze in strahu: takrat
Petru in Janezu ni bilo več obstati tu, kjer sta
toliko terpela in pomagati nič nista mogla. Janez,
v svoji britkosti, se spomni uboge Jezusove
matere. Bal se je, da bi kteri Jezusovih sov¬
ražnikov tega strašniga djanja še bolj černo in
neusmiljeno ji ne popisal, se ozre še enkrat na
nar svetejšiga vsih svetih, misleč: „Učenik, ti
veš, zakaj, preč grem", in hitro je šel, kakor
od Jezusa samiga poslan, iz sodnje hiše k sveti
Devici. Peter pa ga ni mogel zapustiti; ljubezen
mu tega ni pustila.

Premisli moja duša! ljubezen teh dveh
učencev, zlasti otročjo ljubezen sv. Janeza in
njega ljubo skerb za sveto Devico, za Jezusovo

Mater. Oh, v toliki brhkosti Marije ni mogel
zapustiti; ljubil jo je, kakor svojo lastno Iju-
beznjivo Mater. Kako lepo pobožnost in veliko
češenje je imel ta učenec do Marije in kako
čist in svet je mogel pač sam biti, de mu je
Gospod svojo deviško Mater izročil! Posnemaj
ga v ti pobožnosti do Marije in zdihuj pogosto
s sv. Gero: „0 sv. Janez, ti ljubljeni učenec
•Jezusov, sprosi mi tisto pobožnost, čistost in
svetost duha, ktero tirja cvet in sin tiste lilije
kteri si bil ti v varha prestavljen!"

3. Peter se je komaj že zderžal, britko
je jokal, pa zakrival, kolikor je mogel. Tu
ostati ni več hotel; njegova vnema za Jezusa
bi ga bila prodala, in tudi se ni mogel nikamor
in nikakor skriti, de bi ne bil v drugih suma
obudil. Ves zbegan od brhkost in bolečin,
utrujen, od jutranjiga mraza občutljivo sprele-
tavan, je zakrival svojo obupajočo žalost, kakor
je vedil in znal, in boječ se je bližal zakurjeni
peči na dvoru, kjer se je vsa nečimerna derhal
okrog dervila, kjer so jim denarje metali in kjer
so nezmerno jedli in pili. Tudi hlapci in slu¬
žabniki so bili pri ognji; merzlo je bilo in so
se greli. Peter se je tje približal in se grel.
Tih je bil, in britka žalost se mu je na obrazu
brala, pa ravno zato so ga začeli pogledovati.

189

Tedaj je pristopila tudi vratarica k ognju, in
ko je vse od Jezusa in njegovih učencev blebe¬
talo in zabavljalo, se tudi ta po navadi pre-
derznih nesramnic vmes vtikuje, in kadar Petra
zagleda, ga le pogleduje in pravi: „Msi tudi
ti zmed njegovih učencev? Tudi ti si bil z
Jezusam Nazareškim!" Tedaj je bil Peter ves
zbegan; bal se je, de bi ga zdivjano ljudstvo
ne zgrabilo, in je rekel: „Žena jest ga ne poznam,
in ne vem, kaj praviš!“ In bežal je po dvoriši.
Tedaj je petelin zapel. Kmalo potem, ko je bil
pri vratih, ga je zagledala druga dekla in je
rekla tem, ki so tam stali: „Tudi ta je bil z
Jezusam Nazareškim." Okrog stoječi so rekli:
„Nisi tudi ti zmed njegovih učencev? „Tedaj je
bil Peter ves prestrašen, v veliki britkosti, ih
je spet tajil s prisego: „0 človek! jest nisim!
Ne poznam tega človeka!" Peter je bil od ža¬
losti in skerbi za Jezusa tako prevzet, de skor
ni mislil na svoje zatajevanje. Ni bilo pokoja
za njega; ljubezen za Jezusa gaje gnala zdaj
sem, zdaj tje. Kako uro pozneje je terdil spet
drugi in je rekel: „Resnično, tudi ta je bil ž
njim, ker je tudi Galilejic!“ „Res, so rekli
zraven stoječi, tvoj jezik te razodeva." Ko se
je pa hotel Peter izgovarjati in proč bežati, je
pristopil eden zmed hlapcev velikiga duhovna,

190

stric tistiga, kterimu je Peter uho odsekal, in
mu reče: „Te li nisim vidil na vertu pri njem?"
In Peter je bil ves sam iz se, se ni vedil kam
oberniti, začel je rotiti se in prisegati: „Člo¬
vek! jest ne vem, kaj ti praviš! Jest ne po¬
znam tega človeka, od kteriga vi pravite!" In
ko je še govoril, je petelin drugič zapel. Tako
se je tedaj dopolnilo, kar mu je Gospod popred
prerokoval. Njegovo preveliko zaupanje na se,
njegova lenoba v molitvi, strah pred ljudmi,
nar več pa slaba priložnost, v ktero se je podal,
vse to ga je zapeljalo. Kdo izmed nas zamore
reči: Jest bi v taki nevarnosti ne bil tudi Jezusa
zatajil? Oh kolikokrat smo ga zavoljo takih
vzrokov zatajili, ko še nobene nevarnosti ni bilo!
In ali mar ne ponavljamo tega še zdaj ? še vsaki
dan?

Sveti zdihljeji.

O moj Jezus! kako je pač tebe bo¬
lelo, kako je ranilo tvoje serce, ko te
je eden tvojih nar ljubeznivših učencev
očitno trikrat zatajil, kakor de bi te ne
poznal, in vender si mu ti skazal toliko
gnad in dobrot! Iz tega spoznati zamo-
rem, kako slab je človek, sebi prepušen,
če je v ljubezni do tebe tudi že visoko

191

stopnjo dosegel. Oh, kdo bi se preder-
znil terditi, v taki nevarnosti, sili, brhko¬
sti in zmotnjavi, v takim boji med lju¬
beznijo in strabam, oslabljen, zbegan, skor
nezaveden od bolečin in težav take strašne
noči, de bi bil močneji, kakor je bil Pe¬
ter? — Ti, o Gospod! si ga njegovi lastni
slabosti prepustil in tedaj je oslabel, kakor
oslabe vsi, ki pozabijo besede tvoje: „Cujte
in molite, de v skušnjavo ne padete!“ O
ljubeznjivi moj Jezus! odpusti mi moje
obilne nezvestobe, in ne zapusti me ob
uri skušnjave! Dodeli mi pred vsim le-to
gnado, de bežim pred hudo priložnostjo,
kjer bi te le količkaj žaliti utegnil. O
Jezus bodi mi bramba, bodi mi varh!
Marija, moje pribežališe! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o moj Jezus!
sklenem za dans: V ponižnosti se vaditi
in na se nikoli nič ne zaupati.

Sveti edililjeji,

„Preden petelin zapoje, me boš tri¬
krat zatajil/ 1  (Mat. 26, 35.)

192

Jutranje premišljevanje za
enajsti dan.

Pokora sv. Petra; njegovo pribežališe
k Marii.

1. Ravno, ko je Peter Gospoda tajil in
je petelin drugič zapel, so peljali Jezusa iz sodnje
hiše po dvoriši v ječo, ki je bila pod sodnjo
dvorano. Gospod pa se je ozerl in milo Petra
pogledal, in Peter se je spomnil besedi: „Preden
petelin dvakrat zapoje, me boš trikrat zatajil."
In s strašno močjo so padle te besede na njegovo
serce. V britkosti in težavi ves zdelan, je popol-
nama pozabil prederzno na Oljski gori storjene
obljube, raji umreti s svojim Učenikam, kakor
ga zatajiti. Pri pogledu  Jezusovim pa ga je
vsiga presunila prelomljena obljuba. Pregrešil
se je — in kako? Nad svojim zaničevanim, ne¬
dolžno obsojenim, nar grozovitniši tiho terpečim
Zveličarjem, ki ga je tako zvesto svaril — nad
njim se je pregrešil — in tedaj kakor omamljen
od žalosti in kesanja beži iz hiše in britko se
zjoka. —

Premisli tu veliko ljubezen in milost Je¬
zusovo: Peter je padel; trikrat je Gospoda
zatajil, in še ni spoznal svoje pregrehe. Tedaj
ga je Jezus sam pomnil še enkrat storjene

193

pregrehe. Edini pogled njegove gnade je pre¬
sunil Petrovo serce, in spremenjen je bil; njego¬
vo serce je bilo poterto od kesanja; točil je
britke solze. Oh kolikrat je že tebe Jezus po¬
gledal s takim pogledom svoje gnade! Oh, mo¬
rebiti še več! Kolikrat te je že Jezus opominjal
po tvojih starših, pridigarjih in spovednikih, in
kolikrat z notranjim navdihovanjem! Ali si te
opomine vselej poslušal? Ali ni tvoje serce pri
vsim tem merzlo, neobčutljivo ostalo? Ali nisi
v svojih grehih še zdaj terdovraten? Oh, ozri
se na Jezusa; lej, kako milo pa bridko te gleda
kakor de bi ti klical: Moje dete, kako dolgo se
boš še ustavljalo moji gnadi?!

2. Kako lepa, posnemanja vredna je po¬
kora sv. Petra? Kakor hitro je spoznal svojo
pregreho, je britka žalost napolnila njegovo serce.
Njegova pokora je bila torej hitra in brez od¬
lašanja ; bila je pa tudi resnobna in resnična,
britke solze je on točil, vsa duša njegova je
bila prevzeta. Oh, on svoje pregrehe ni objokoval
le iz strahu pred kaznovanjem; raji bi bil nar
hujši terpljenje prestal, de bi le ta greh storjen
ne bil; obžaloval je svojo pregreho iz čiste lju¬
bezni do Jezusa. Le to mu je bilo hudo, de je
ljubezen Jezusovo z nehvaležnostjo in zaničevanjem
povernil, de je Jezusa žalil in s tem njegovo,

Getzemani. 13

194

že tako veliko terpljenje še pomnožil. On ni le
obžaloval svoje pregrehe, ampak le tudi preč
priložnost zapustil; hitro je šel iz dvoriša, in
nikogar se več ni bal, tako, de bi bil zdaj vsa-
kimu povedal, kdo de je in kako se je pregrešil.
Premisli tu, kakšna mora biti prava pokora. Ali
si ti tudi preč po storjenim grehu hrepenel po
spravi z Bogam, ali si morebiti dolgo le odlašal?
Oh, obžaluj svojo gerdo nehvaležnost, zaničuj
svoje pregrehe in obudi popolnama kesanje čez
nje! Prosi vsaki dan za gnado praviga kesanja
iz gole ljubezni; prosi Boga duha prave pokore
in želi živeti in umreti, kakor resnični spokornik.
Uči se tu strahu nevarnosti, zaničevanja sveta,
ljubezni do samote. Vsiga tega ti je potreba, če
hočeš se resnično spokoriti. Prevdari vse to delaj
neprenehama za pravo spokorjenje; zvoli si zato
sv. Petra v posebniga varha. —

3. Marija, presveta Devica in Mati Jezu¬
sova, je šla med tem iz hiše Marije Markove v
hišo Lazarja, ki jo je tu v Jeruzalemu imel. Oh
pač je bilo žalostno, kako je ta od terpljenja
vsa utrujena Mati z Jezusovimi prijatlicami v
strahu in trepetu po mestnih cestah hitela iz hiše
v hišo. Skrivale so se pred memovpijočo derha-
lijo ; večkrat so bile zaničevane, slišale so britko
grozovitne pogovore memogredočih, redko milo-

195

vavno besedo za Jezusa. Kadar so prisople na
svoje pribežališe, so vse utrujene padle na tla,
vzdigovale svoje roke, se objemale ali sedele v
bridko terpljenje vtopljene s pregrajenim obrazom.
Presveta Devica, z Jezusam po duhovno vedno
zedinjena, je vedila in vidila vse njegovo ter¬
pljenje. In tako jo je dobil sv. Janez, ko je bil
prišel iz sodnje hiše, de bi ji strašno naznanilo
prinesel; dobil jo je že v Lazarjevi hiši. Ko so
med jokam in stokam to žalostno novico zvedile,
je želela Marija in tudi od žalosti skor že sko-
pernela Magdalena in nektere druge žene, de bi
še bliže Jezusa šle. Sv. Janez jih je spremil iz
hiše. Mater Jezusovo so druge sv. žene peljale.
Magdalena tarnaje tava za njimi po poti, ki je
bila od lune razsvetljena pa polna domu gredočih
ljudi. Šle so vse zavite po judovski šegi. Pa
njihovo zdihovanje in tarnanje jih je memo gre¬
dočim izdajalo, in tako so mogle marsikaj hu-
diga preslišati. Le sem ter tje je še kteri usmi¬
ljeni človek rekel; O ti žalostna Mati! o brh¬
kosti polna Mati nar svetejšiga v Izraelu! Tako
pridejo do dvomih vrat sodnje hiše. Marija je
hrepenela, da bi se odperle te vrata, ker ve¬
dila je, de jo le te vrata ločijo od njeniga Sina
kteriga so ravno po dvoriši v ječo peljali, in
takrat je petelin v drugič zapel. Pri ti priči so

13  *

196

se vrata odperle in Peter jim prihiti z obrazam
z rokami zakritim, bridko jokaje nasproti. Oh,
kako se je Peter prestrašil, ko je zagledal pri
svetlobi lune in bakel presveto Devico, ki ga je
prečudno krotko in milo nagovorila: „0 Simon!
kaj je z mojim Sinom Jezusam?" Oh! ni se
mogel več premagati: „Mati! zavpije, nikar me
ne vprašaj, tvoj Sin terpi nečloveško, in jest sim
ga trikrat nesramno zatajil. O Mati, o ljubeznjiva
Mati! prosi vender za-me, in sprosi mi od svojiga
Sina gnado odpušenja!" In bežal je na Oljsko
goro. Marija pa, s to novo bolečino ranjena, od
britkosti in žalosti zavoljo tega noviga razžaljenja
svojega sina prevzeta, pade zraven stebra velicih
vrat na tla na kamen. — Premisli tu bolečino
in ljubezen te svete Matere, in, ki si grešnik,
zateci se tudi ti pod njeno varstvo. Sej je ona
pribežališe ubogih grešnikov.

Sveti zdihljeji.

Preljuba Mati mojiga Boga! lej tu
pred svojimi nogami revniga grešnika, ki
k tebi pribeži in na te zaupa. Sicer res
ne zaslužim, de bi se ozerla na me ker
jest sim, o žalostna Mati! tisti nehvaležnik,
ki ti je tolike britkosti napravil. Oh, grešil
sim: Tvojiga ljubeznjiviga Sina sim tolikrat

197

razžalil in s svojimi besedami in djanjem
sim ga tolikrat zatajil. Zdaj se k tebi, o
žalostna Mati! zatečem, ker vem, de si ti
pribežališe vsim grešnikam, upanje obupa-
jočim, podpora vsim zapušenim. Za toliko
drugih ti prosiš: oh, prosi tudi zame svo-
jiga Jezusa: Reci mu ti, naj mi odpusti,
in gotovo mi bo odpustil. Reci mu,
da želiš mojega zveličanja, in gotovo bom
rešen. Sprosi mi gnado, de svoje grehe,
kakor Peter, prav obžalujem in objokujem,
in de nikdar ne jenjam tebe in svojiga Zve¬
ličarja na večno čestiti, na večno ljubiti.
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! sklenem
za dans: Včasih si kako malo pokorilo
za svoje strnjene grehe naložiti.

Spominek.

,,Išimo si gnade, išimo je pa po
Marii“. (S. Bernard.)

198

Večerno premišljevanje za
enajsti dan.

Mati Božja pri sodnji hiši Kajfeževi.

1. Ko so Jezusa v ječo odpeljali in so se
ljudje razšli, so stale dvorne vrata odperte. Ko
se je presveta Devica malo opočila, je želela biti
še bliže svojiga Sina. Sv. Janez in druge sv.
žene so jo peljale do ječe Jezusove. Oh, dobro
je vedila za Jezusa, in Jezus je vedil za njo;
pa ne le duhovno, tudi zunanje slišati zdihovanje
svojiga Sina je hrepenela zvesta Mati; in zasli¬
šala je njegove zdihljeje in tudi zaničevanje
njegove straže. Tode tu niso mogli dolgo nepo¬
znani biti. Magdalena je bila prevzeta od ve¬
likosti bolečin, in akoravno je presveta Devica
nar strašnejši terpljenje nekako prečudno-mirno
prenašala, je tudi na ti poti britke besede slišati
mogla: „Ali ni ta Galilejčeva Mati! Njen Sin bo
gotovo križan, vender mende ne pred prazniki,
če ni nar večji hudodelnik 11 . Ko je pa Marija
na kraj gnjusobe prišla, kjer so morivci vpili:
„ Smer ti je vreden!" jo je preveliko sočutje spet
prevzelo, in Janez jo je s sv. ženami, bolj merliču
kakor živimu podobno, preč peljal. Vsa še pri-

198

{lijoča derhal je bila tiho; le čudno so gledali.
Bilo je kakor bi čisti duh šel skoz pekel,

Premisli tu, duša moja! serčno Materno
ljubezen do njeniga Sina! Nič je ni moglo ločiti
od Jezusa; le kamniti zid ji je telesno ločil,
njune serci pa ste bile nerazločljivo sklenjene. O
duša moja! spravi tudi ti vse preč, kar te ločiti
zamore od tvojiga ljubeznjiviga Jezusa! Pa sej
druziga nič dela tega ločenja, kakor edino le
greh. Kaj nas hoče druziga ločiti od ljubezni do
Jezusa? Ne britkosti, ne težave, ne bolezen, ne
bolečine. Edino greh je tista pošast, ki nas od
Jezusa ločiti zamore. Obžaluj in ko bi se bil dal
tudi le enkrat v vsim svojim življenji na to vižo
od svojiga Jezusa ločiti.

2. Še ena druga, nova britka belečina je
bila namenjena za Jezusovo Mater in njene spre-
mljevavke, ki je pa njeno serce že ranila, še
preden je prišla do sodnje hiše. Pot je namreč
deržala za to sodnjo hišo memo nekoliko zviše-
niga kraja, kjer so pod slabim postrešjem pri
blišobi bakel Jezusu križ tesali. Že takrat nam¬
reč, ko je šel Juda s hudobno derhalijo k izda¬
janju na Oljsko goro, so Jezusovi sovražniki za¬
povedali, če bodo Jezusa vjeli, preč križ za-nj
pripravljati, de bi Pilat nobeniga odloga ne imel;
ker sklenili so, zgodaj v jutro mu Jezusa v ob-

200

sojenje izdati. Križa pa za una dva razbojnika
so imeli že Rimci pripravljena. Les za Jezusov
križ je sedem sužnjev celo četertinko ure deleč
sem prineslo; zbrali so ga zmed lesa, ki je bil
za tempelj pripravljen. Steber križa je rastel v
dolini Jozafat pri potoku Cedronu, ki je bil čez
ta potok padel in ljudje so ga tako za berv
imeli. Ko je Nehemija sveti ogenj in sveto po¬
sodo poskril v vodnjaku Betezdi, je bilo tudi to
drevo z drugim vred čez te poskrite reči verženo,
pozneje pa spet odbrano in k drugimu lesu tem-
peljna djano. Po Božji previdnosti je bil ta križ
na čudno vižo pripravljen. Delavci so kleli in
rotili Jezusa, ker so po noči mogli delati za-nj.
Vsaka beseda je prebodla pri slehernim mahljeji
ranjeno serce presvete Matere Marije in vender
je molila za te oslepljene ljudi, ki so priprav¬
ljali preklinjevaje orodje svojiga zveličanja in
strašne smerti njeniga Sina. Kakor s sodbo,
tako tudi s križem niso mogli priti do konca.
Večkrat so mogli drugi les privleči, ker to ali
uno ni bilo prav stesano ali se je ulomilo; tako
dolgo, de so imeli tak les skupej, kakoršniga je
Bog hotel imeti. Bilo je, kakor de bi bili sami
angelji branili, dokler ni bilo po volji Božji
končano.

3. Premisli zdaj to žegnano, častito orodje

201

našiga zveličanja, sveti križ, in poprašuj se, za¬
kaj je tvoj Zveličar mogel ravno na lesu križa
umreti za te ? — Jezus Kristus je hotel na lesu
umreti, ker je pervi človek na lesu se pregrešil.
Nad drevesam se je bil pervi Adam pregrešil, in
s tem je prekletstvo vsimu svetu nakopal. Na
drevesu je mogel Jezus Kristus, drugi Adam za
nas terpeti, pokoriti se in umreti in nam tako
spet blagoslov Božji zadobiti. Zato je pisano:
Blagoslovil se bo les, na kterim se je pravici
zadostilo. De bi nas rešil preklestva, je šel Je¬
zus sam v taisto. „Preklet pa je, pravi sv. Duh,
kteri na lesu visi 11 . Naše dolžno pismo je moglo
biti pretergano in večni spomin in znamnje na¬
bito. Kdo drugi pa je to naše dolžno pismo
pretergal, kakor Kristus Jezus, na kteriga so
bili vsi naši grehi prepisani, ktere je on sam
vse prevzel? In kam biga lože nabili, kakor na
križ ? S križa torej nam je prišlo naše odrešenje,
in s tem vse gnade, vsi žegni, vse zveličanje in
večno življenje. Pa tudi podoba križa nam kaže
veličastne zmage njegove. Steber križa pomeni,
vedno ravno sveto voljo Božjo, les po čez pa
našo lastno voljo, ki se volji Božji ustavlja, jo
na ravnost prekrižuje Jezus Kristus je mogel
tedaj na križi pregrešno voljo človeško s sveto
voljo Božjo zediniti, to je k pokoršini jo nazaj

202

peljati. Sveti križ s svojimi rokami ima podobo
tehtnice. Križ je tehtnica, na kteri se cena zve¬
ličanja vsiga sveta, namreč Rešnja Kri, nebeš¬
kimi! Očetu odvaguje. Sveti Križ, pravi sv. Ka¬
tarina Sienska, je podoben konju, na kterim je
Jezus. Kristus, kot pravi Jezdic, sovražnike pre¬
bodel in nam sedež večnega življenja pridobil,
kteriga nam ne hudobni duh, ne druga stvar
več vzeti ne more, če sami nečemo. Sveti križ
je prižnica, na ktero je stopil Jezus Kristus, in
od tam uči on, nebeški učenik, vesoljni svet, kaj
nam je storiti, kaj opustiti, če hočemo zveličani
biti. Križ je poslednjič bandero zmage, pod
ktero se verste vsi otroci Božji, de bi se voj¬
skovali zoper vidne in nevidne sovražnike svo-
jiga zveličanja, in ktero se bo nekdaj spet veli¬
častno na nebu prikazalo.

Sveti zdihljeji.

O moj Jezus! s svetim Bernardam
ti zakličem: Usliši moj glas, o Gospod!
in nagni tisti mili križ čez svojiga hlapca!
drevo življenja tistim, ki ga objamejo: in
teči hočem veselo potem in neutrudljivo za
teboj nositi križ, ki pride od tvojih sov¬
ražnikov! Naloži na moje rame tisti križ
Božji, česar širokost je ljubezen, česar

203

dolgost je večnost, česar visokost je mo¬
gočnost, česar globočina je nezapopadljiva
modrost! Na ta križ pritisni moje roke in
noge in predelaj o Gospod! svojiga hlapca
vsiga po svojim svetim terpljenji. O moj
Bog, ki si bandero s svetiga križa z drago
kervijo svojiga Sina posvetiti hotel; prosim
te, de vsi, ki se poveličanja tvojiga sve¬
tega križa veselimo, ravno tako tvoje
varstvo vselej občutimo, po Gospodu na¬
šim Jezusu Kristusu. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: K časti žalostne Matere
Božje včasih kaj dobriga storiti.

Spominek.

,,Z brhkostjo me je nasitil, s pelinam
me napojil”. (Ž. p. 3, 15.)


204

Jutranje premišljevanje za dvanajsti
dan.

Od svetiga križa.

1. Veličastvo in gnadepolne zmage svetega
križa se vidijo tudi v podobah stariga testamenta,
in iz teh zamoremo spoznati njega skrivnost
polni pomen. Podoba sv. križa je bila Noetova
barka, v kteri je bilo sicer le malo ljudi rešenih
vesoljniga potopa. Prava barka pa, v kteri se
rešiti zamorejo večniga pogubljenja vsi, ki v nji
išejo pribežališa, je svet križ, ne s smolo oblit,
kakor Noetova barka, oblit pa z drago kervijo
Jezusa Kristusa, de vode pogubljenja ga potopiti
ne morejo. — Druga podoba sv. križa je bil
tisti les, ki ga je nesel nekdaj Izak na svojih
ramah na hrib Morijo, de bi bil na njem zaklan,
in v žgavni dar Bogu darovan. Sv. križ je altar
praviga žgavniga daru, na kterim je bil Jezus
Kristus, edinorojeni Sin Očetov zaklan, in v ognji
svoje neskončne ljubezni sežgan, de bi nas z
Bogam spet spravil. — Sv. križ je prava Jako¬
bova lestvica, po kteri ne hodijo le angelji iz
nebes in nazaj, ampak po kteri je šel sam Sin
Božji, de bi nam vrata nebeške odperl, po kteri

205

tudi mi hoditi moramo, de pridemo v nebesa, in
po kteri edini v nebesa priti zamoremo. Križ
je torej prava nebeška lestvica. — Podoba sv.
križa je bila tista skrivnostna palica Mojzesova,
s ktero je Izraelcam odperl pot skoz rudeče
morje, s ktero je skalo omečil, de je vodo dala,
s ktero je delal toliko čudežev gnade in milosti
Božje; ktera je pa tudi Egipčane z nar straš-
nejšimi nadlogami tepla, jih v valovih ravno
tistiga rudečiga morja pokopala, v znamnje, de
sv. križ je za svoje zveste častivce studenec
gnade in milosti Božje, za sovražnike in nespo-
kornike pa v večno pogubljenje. — In ko je ne¬
kdaj Mojzes na gori Horebu z razpetimi rokami
molil do solnčniga zahoda, kadar so Izraelci se
bojevali s sovražniki, in ni jenjal, de je bil pre¬
magan sovražnik, celo še si je roke podpirati re¬
kel, de ni omagal; je s tem pokazati hotel, de
le s križem bomo vidne in nevidne sovražnike
svojiga zveličanja premagali. O prečudno, skriv¬
nost polno znamnje sv. križa!

2. Edino, le v križi je naše upanje, naše
rešenje, naše zveličanje. Na križ je hotel biti
Kristus povzdignjen, de bi s križa vse nase po¬
tegnil, in rešil vse, ki pri njem išejo pribežališa.
Prava podoba sv. križa je bila tudi tista bro¬
nasta kača, ktero je Mojzes postavil v pušavi,

206

de bi od strupenih kač ranjeni Izraelci se ozi¬
rali na njo, in bi tako spet ozdravljeni bili.
Tako naj bi vsi od strupa peklenske kače pi¬
čeni, in v smertnih težavah stokajoči Adamovi
otroci se svojimi pobitimi po rešenji hrepenečimi
očmi se ozirali na sv. križ in najdli bodo — in
sicer le v njem — spet svoje zveličanje. V križi
so zapopadene vse gnade. — Je sv. križ skrinja
zaveze noviga testamenta, v kteri niso le Mojze¬
sove table, bukve postave in mana zaklenjene,
temuč v kteri biva sam postavodajavec, pravi
kruh življenja. Je sedež vse gnade, prevlečen
z nar drajši kervijo, kakor z nar čistejšim zlatarn,
s kteriga Gospod sam vse gnade deli. — Po¬
sebno pa je sv. križ postal drevo življenja, česar
peresa so v zdravilo vsim ljudstvam, in česar
sad vse sladkosti v sebi ima; zato poje tudi
sveta cerkev: O križ, izmed vsih gozdov ne pride
nobeno boljši drevo! Nobeno nima lepšiga cvetja
in perja, nobeno boljšiga sadu! O sladki križ!
sladka je teža, ktero si ti nosil prebodeno!

O čudno drevo sv. križa, obloženo s sa-
dam za večno življenje! Zato pravi zveličana Jo¬
hana od križa: Veseli se, o Kristusova cerkev!
podedovala si nar svetejši drevo, česar nebeški
sad ž njega širokih vej nabirati zamoreš! O to
drevo je tvoj ženin plačal drago! Brez števila

207

marternikov, zaljubljenih v sad taistiga, je svoje
življenje darovalo v terpljenje, ki so tako sami
lepota na sadnim drevesu svetiga križa postali.
Brez števila devic objema zveličansko drevo sv.
križa, pije nebeške sladkosti iz Jezusoviga serca,
daruje serce, dušo in telo drevesu, ki obsenčava
njih devištvo. Na miljone duš zori za nebesa,
ki se naslanjajo na ta križ, ki je Judam sra¬
mota, nevernikam neumnost; vsim pa, ki vanj
verujejo, Božja moč in Božja modrost!

3. Premisli zdaj, duša moja! če hočemo
biti deležni sadu tega križa, moramo zapovedi
Božje spolnovati. Zato pravi sv. Katarina St¬
enska: „ Bodite vsi zvesti spolnovalci sladkih in
svetih zapoved Božjih, ker veste, de drugač ni¬
kakor ne moremo imeti deleža kervaviga sadu
neomadežaniga Jagnjeta, kteri — sladki Jezus
— nas je resnico učil in je rekel: „Jest sim
pot, resnica in življenje. “ — On je torej naš
ljubeznjivi Učenik, ki nam je zveličanski nauk
zapustil, kadar le stopivši na presveti križ s pre¬
lito svojo kervijo Boga in bližnjiga prav ljubiti
nas učil. Premisli potem, de tavžent in tavžent
učenikov je bivalo v senci tega sv. križa, ki so
z modrostjo od tega križa sprejeto vsi z enim
glasam pričali, de ni druge poti v nebesa, kakor
le kraljeva pot križa, premišljevanja in zataje-

208

vanja. Hodi torej pogostama v šolo tega križa.
Pod tem sv. križem se boš več naučil, kakor iz
vsih bukev vsiga sveta. Prav pogosto zdihuj z
z zveličano Johano od križa: O sveti križ, ča¬
stiti les, ti bramba po zmotnjavah tega sveta!
skaži mi svojo moč, skaži mi svojo milost! Ne
jenjaj mi peti svoje nebeške pesmi! Zeleni, raz-
cvetaj, nebeška predica cvetlic, ternjeva za Je¬
zusa, eveteča za nas, obložena s sadovi, ki zorijo
za večno življenje.

Sveti zdihljeji.

Bodi mi česen, o sveti križ! ti ča¬
stitljivo znamnje našiga zveličanja, ti živ¬
ljenja drevo, na kterim je Zveličar sveta
premagal s svojo smertjo smert človeškiga
rodu. Ta sveti križ je naša čast, naše
veselje, upanje naše. S tem častitljivim
znamnjem zaznamnjam svoje čelo f, de se
nikoli ne sramujem Jezusoviga križa: za¬
znamnjam svoje usta f, de večno slavim,
o Jezus! tvojo smert, kakor svoje zveli¬
čanje; zaznamnjam svoje persi f, de se
iz tistih spomin tvojiga britkiga terpljenja
in smerti nikdar ne zbriše. Dodeli mi, o
nebeški Zveličar, de oboroženimu s tem

209

sv. znamnjem f vse zalezovanja vidnili in
nevidnih sovražnikov mi škodovati ne mo¬
rejo, in de z močjo tvojiga križa vse
skušnjave srečno premagam! In kadar se
bo enkrat to častito znamnje prikazalo na
nebu, naj mi bo takrat, o Jezus! tvoj
sveti križ v tolažilo, ne pa v strašilo.
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Ljubiti ta od Boga meni
naloženi križ in zato ga hvaliti.

Spominek.

„Le edino v križi je zveličanje. 14
(Tomaž Kempčan.)

Večerno premišljevanje za dvanajsti
dan.

Jezus v ječi.

1. Ječa pod sodnjo hišo Kajfežovo, v kteri
je bil Jezus zapert, je bila majhna, na okroglo

Gezemani. 14

210

zidana. Tu sem so pripeljali Jezusa, ko so mu
•vnovič roke zvezali. Ko je Gospod v to ječo
stopil, je molil k svojimu nebeškimu Očetu. naj
bi On vse te zaničevanja in zasramovanja, kar
jih je dozdaj preterpel in jih bo še terpeti mo¬
gel, sprejel v spravni dar za te svoje sovražnike
in za vse tiste ljudi, ki bi se kdaj v enakim
terpljenji z nejevoljo ali jezo kaj pregrešili. Tudi
tu mu tolovaji niso nobeniga pokoja dali. V
sredi te ječe so ga za nizki steber privezali, in
še nasloniti mu niso pustili, tako de je na svojih
utrujenih, od padcev in udarcev verige, ktera je
segla do kolen, ranjenih in zateklih nogah se
sem ter tje martral. Dva briča sta bila vedno
pri njem, ki sta se z drugimi po kratkim času
verstila. In ti niso jenjali hudo ž njim ravnati.
Oh, to se popisati ne da, kaj vse so ž njim po¬
čeli ! V ti ječi stoje je Jezus vedno molil za nje,
ki so ga nadlegovali. Poslednjič, kadar so se
vsi utrudili in umirili, se je Jezus nekoliko na
steber naslonil. In napočil je dan: dan neskonč-
niga terpljenja in zadostenja: dan našiga odre¬
šenja zabliši, boječe migljaje skoz majhno votlino
na verhnim zidu te ječe, na naše sveto veliko¬
nočno Jagnje, ki je vse grehe sveta vzelo nase;
in Jezus je povzdignil svoje uklenjene roke proti
jutranji zarji, in je svojiga nebeškiga Očeta milo

211

zahvalil za ta dan, po kterim so stari očaki že
davno zdihovali, po kterim je on sam že hre¬
penel; za dan, na kterim ima končati namen
svojiga življenja — naše zveličanje, ki ima od¬
kleniti nebesa, premagati pekel, odpreti nam
studenec gnade in dopolniti voljo nebeškiga Očeta!
Oh tako milo je pozdravil ta dan! Neizrečeno
žalosten, ljubeznjiv, resnoben in svet je bil, ko
je perve žarke tega veliciga darovavniga dneva
hvaležno pozdravil. Bilo je, kakor de bi prišel
pervi žark tega dneva k njemu, kakor pride
kervavi sodnik k v smert obsojenimu v ječo, de
bi se pred še ž njim spravil; in on se mu Iju-
beznjivo zahvali. Jezus je bil nekaj čez eno uro
v ti ječi.

2. Premisli zdaj, moja duša! nezapopad-
ljivo terpljenje Jezusovo v ti ječi! Ali se ti nič
ne smili? Oh, kako osramotljivo pač je za nas,
de od neskončniga martranja, kteriga je Jezus
nedolžno za nas terpeti hotel, iz mehkužnosti in
gnjušenja pred terpljenjem še slišimo neradi!
Kako ti je? Ali te nič ne pretresne, enako mo¬
livcu, ki bi mogel svojo roko na rane umorje-
niga položiti? Oh prevdari: Jezus je toliko ter-
pel; in ni odperl svojih ust. Bili so ljudje,
grešniki, ki so divjali nad svojim bratam, nad

svojim Zveličarjem, nad svojim Bogam. Tudi ti

14  *

212

si divjal, ubogi grešnik; tudi zavoljo tebe je bilo
to terpljenje. Na sodnji dan bo vse odkrito;
takrat bomo vsi vidili, koliko je vsak izmed nas
se udeležil strašniga terpljenja Božjiga Sinu s
svojimi grehi, ki jih še vedno ponavljamo, in
ravno s tem nekako privolimo in pa pomagamo
satanski derhali Jezusa terpinčiti. Oh, ko bi
mi prav premislili, pač bi molili veliko bolj
serčno tiste besede, ki so v večih spokornih mo¬
litvah, besede kesanja: „Gospod! raji umreti,
kakor tebe še s kakim greham žaliti!“

3. Ves čas, odkar je bil Jezus vjet, je iz-
dajavec Juda Iškarjot zunaj mesta po ozki, stermi
dolini Hinom sem ter tje divjal, kjer ni bilo
nobene steze, po prekletim kraji, po močvirji,
polnim smeti in nesnage; hudobna vest ga je
grizla, bal se je svoje sence; bil je čisto sam,
le satan ga je lovil. Tedaj, ko je Jezus v ječi
bil, se je bližal sodnji hiši Kajfežev. Počasi je
taval in nesel je zadergnjeno mošnico krivičnih
srebernikov — ceno izdajanja — na pasu pri¬
vezano. Bilo je že vse mirno, in nepoznan je
zaprašal stražo pred hišo: Kako bo z Galilejcem ?
Rekli so mu: V smert je obsojen in na križ bo
pribit. Druge je slišal med seboj se pogovar¬
jati, kako grozovito so ž njim delali in pa kako
poterpežljiv de je bil; de bo zgodaj v jutro še

213

enkrat postavljen pred veliki zbor, kteri ga bo
slovesno obsodil. Ker je pa dan že napočil, in
so v hiši in okrog hiše spet robaniti začeli, jo
je Juda preč pobegnil, de bi ga ne spoznali.
Bežal je, kakor Kanj, pred ljudmi; obupnost je
rojila v njegovi duši. Pa kaj se mu je pripe¬
tilo? Prišel je tje, kjer so strašni križ tesali.
Bil je zdelan križ in delavci so spali zaviti v
svoje plahte. Nebo je bilo bledo tje čez Oljsko
goro, kakor de bi ga bilo groza pogledati orodje
našiga odrešenja. Juda se pretrese in zbeži
preč. Vidil je vislice, na ktere je Gospoda pro¬
dal. Skril se je pa blizo tam, de bi zvedil
sklep jutranje sodbe. — Premisli tu strah slabe
vesti! O kako strašan, grozoviten bo nekdaj za
nespokorjeniga grešnika pogled križa, ki se bo
v svoji časti na nebu prikazala!

Sveti zdihljaji.

O moj Jezus! obišem te v dnhu v
tvoji žalostni ječi, in smiliš se mi. Z ra¬
njenimi, golimi nogami stojiš na mokri in
merzli skali, trepetaje od mraza, privezan
na steber, s kervijo in pljunki omadežan.
Oh, kaj si vender preterpel v ti strašni
noči! Kako je mogoče, o ljubi Zveličar!

214

de sim jest marsiktero noč v lenobi in
preobilnem spanji, ali pa celo v razuzda¬
nosti in grehu že prebil, ko ti v ječi ter-
piš! Tvoji svetniki molijo in jokajo, uboge
duše v vicah zdihujejo in te milujejo! O ljubi
moj Jezus! odpusti mi mojo veliko laliko-
mišljenost! Zavoljo te britke ječe, v kteri
si molil tudi zame, te prosim, obvaruj me
vender ječe večniga pogubljenja! O moj
Jezus! ne pripusti, de bi bilo zgubljeno
nad menoj toliko terpljenja, in spomni se
tudi ubogih duš v vicah, ki brez nehanja
zdihujejo k tebi; reši jih iz une nesrečne
ječe! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: V Kristusu skrito živeti, in
vsih nepotrebnih ali posvetnih družeb se
ogibati.

Spominek.

„V ječi sim bil, in ste k meni prišli. 11
(Mat. 25, 36.)

215

Jutranje premišljevanje za
trinajsti dan.

Jutranja sodba čez Jezusa.

Juda obupa.

1. Ko je dan že napočil, bilo je že svetlo,
se zberejo Ana, Kajfa, starašini ljudstva, in
pismoučeni zopet v veliki sodnji dvorani k sod-
njimu zboru. Sodba ponočna ni bila veljavna;
je bila le, ker se je zavoljo praznika mudilo, ne¬
kaka priprava, de so priče zaslišali. Zdaj pa je
bilo veliko zbirališče. Ko so pa svet imeli zoper
Jezusa, so govorili Nikodem, Jožef Arimatejie in
še nekteri zoper Jezusove sovražnike, ter so tir-
jali, de bi se odložila ta reč čez praznike, de bi
kak hrup ne vstal, tudi nobene pravične sodbe
skleniti še ne morejo, so djali, ker te priče se
ne strinjajo, kar so* jih zaslišali dozdaj. Veliki
duhovni in vsa njihova stranka so bili serditi
čez ta ugovor, ter so jim očitali, de taka sodba
se ve de ni po njih volji, ker vlečejo z Galilej-
cem in niso čisti njegoviga nauka; zato so vergli
iz zbora vse, ki so za Jezusa govorili. Oni pa
so terdili, de ne privolijo v to, kar bodo v zboru
sklenili, in so sodnjo dvorano zapustili in ven

216

šli. In od takrat tudi niso več prišli v zbor.
Potem ukaže Kajfež uboziga, zmartraniga, zavar-
vaniga Jezusa iz ječe pripeljati pred sodbo, in
sicer tako, de bi ga po sodbi brez odloga k Pi¬
latu gnali. Sodnji hlapci hite v ječo, rote
preklinjajo Jezusa, ga odvežejo od stebra in med
sovanjem in pahanjem ga peljajo iz ječe. Briči
so ga, enako ubogi darilni živini, skoz gnječo
pred hišo že zbranih vojnih hlapcev podili v
sodnjo dvorano, in ko je bil od vsiga prestaniga
terpljenja tako strašno zdelan, v umazanim obla¬
čilu, se jim je studilo nad njim, in še huje so
divjali. Usmiljenja ni bilo v nobenim judovskim
serci. Kajfež pa, poln jeze in serda do britkiga
Jezusa, mu je rekel: Če si ti maziljenec Gospodov,
obljubljeni Mesija, nam povej. In Jezus, je zo¬
pet odgovoril in rekel: „Kakor vi pravite, Jest
sim.“ Na to Gospodovo besedo so eden čez dru
žiga vpili: „Kaj potrebujemo še prič? Sami smo
iz njegovih ust slišali. “ In tako so slovesno
sklenili smertno sodbo čez Jezusa nedolžniga.

Še enkrat premisli, moja duša! to strašno
djanje proti Jezusu, in pa neizrečeno hudobijo
teh ljudi. Uči se pa tudi od Nikodema ir^ Jo¬
žefa Arimatejca, kako hitro moraš bežati iz
družbe hudobnih. — Ne delaj znanja s hudob¬
nimi in ne bodi v njih družini, varuj se ne v

217

sercu, ne očitno, če tudi le na videz z njimi po¬
tegniti, de tudi ti ne boš ž njimi vred na večno
pogubljen.

2. Juda izdajavec, ki ni šel deleč od sodnje
hiše je zvedil, de je Jezus obsojen k smerti;
tudi je od nekaj ubogih, ki so tam blizo bili,
razne pogovore slišal; de ga k Pilatu peljajo;
ali visoki zbor je Galilejca k smerti obsodil; na
križ bo mogel; on, ki ga je prodal, je bil njegov
učenec in je malo pred ž njim velikonočno jagnje
jedel; jest bi ne hotel biti deležen tega djanja;
zares, ta potepuh zasluži, de bi ga obesili in
in več enaciga. — Tedaj je bila vojska strahu,
prepozniga kesanja in pa obupnosti v gerdi duši
Judeževi. Satan ga je spodil in stekel je preč.
Mošnjica s sreberniki na pasu privezana ga je
žvenkljaje bila po strani in mu je bila želo pe¬
klensko. Hitro je tekel, pa ne za drugimi, de
bi se pred Jezusa na poti vergel in ga milosti
prosil, ne de bi ž njim umreti želel; ne, ne de
bi svoj greh pred Bogam skesano spoznal, temuč
de bi se znebil svojiga dolga in prejetiga pla¬
čila za izdajanje, pa le pred ljudmi. Letel je,
kakor neumni v tempelj, kamor se je podalo več
sodnikov po skončani sodbi, ki so bili spredniki
drugih duhovnov, kteri so nje že čakali, priprav¬
ljeni za službo Božjo; bilo je tudi nekaj stare-

218

šinov ljudstva že tam. V obupajočim kesanji ves
zbegan stopi Juda pred nje, sterga mošnjico s
sreberniki iz za pasa, jim jo pomoli, rekoč:
„Svoj denar vzemite nazaj, in Jezusa spustite!
Jest raztergam svojo pogodbo: močno sim grešil,
nedolžno kri sim prodal. 11  Duhovni pa so se
začudeno pogledovali, potem so z napuhnjenim
posmehovanjem v Juda vperli svoje oči, odtego-
vaje svoje roke od ponujanih srebernikov, kakor
de bi se s plačilam izdaje oskruniti ne hotli, in
so djali: „Kaj nam zato, če si ti grešil? Če si
nedolžno kri prodal, glej ti sam; to je tvoja
skerb, mi vemo, kaj smo kupili od tebe, in smo
ga smerti krivega spoznali; ti imej svoj denar;
mi ga nočemo. 11  In obernili so se zaničevaje od
Juda preč in so ga pustili samiga. Pri ti priči
ga prevzame serd in obupnost, de je bil kakor
neumen; lasje so mu stopili po konci, preterga
mošnjico, v kteri so bili nabrani sreberniki, jih
verže po tempeljnu in beži iz mesta.

3. Kakor norec teče tedaj Juda v dolino
Hinom, in satan v strašni podobi na strani, ki
mu šepta vse prekletstva, ktere so preroki zrekli
čez to dolino, kjer so Judje nekdaj svoje lastne
otroke malikam darovali, de bi ga v obupnost
pripravil. Potem je zvonilo po njegovih ušesih:
„Kajn, kje je tvoj brat Abelj? Kaj si storil?

219

Njegova kri vpije k meni v maševanje. Preklet
si zdaj na zemlji!“ In ko je do potoka Cedrona
priderl, in proti Oljski gori se ozerl, ga je vse
spreletelo in preč se je obernil. Slišal je spet
besede: „Prijatelj, čemu si prišel? S kuševanjem
izdajaš Sinu človekoviga? Strašno hudo mu je
bilo; njegov duh je bil zbegan, in satan mu je
šeptal: „Tu čez reko Cedron je tudi David pred
Absalomam bežal." Absalom je na hrastu obvi¬
sel. David je že pel od tebe, rekoč: „Dobro so
s hudim povračevali; terdiga sodnika naj ima;
satan naj mu bo na desni; sleherna sodba naj
ga obsodi, malo časa naj živi, njegovo službo
naj drugi preVzame; Gospod naj ne pozabi hu¬
dobij njegovih očetov, pregreh njegovih mater,
ki je brez milosti preganjal uboziga in umoril
razžaljeniga; prekletstvo je ljubil, ima naj ga
tedaj; kakor obleko je nase vzel prekletstvo, in
kakor voda je drlo v njegov drob, kakor olje v
njegove kosti; kakor oblačilo je prekletstvo na
njem, kakor pas, ki ga večno opasuje." V tem
groznim grizenji svoje vesti je bil prišel Juda
na pusti kraj, na groblje izmečka in na smerd-
ljive mlakuže, do hriba pohujšanja, kjer ga no¬
beden viditi ni mogel. Iz mesta se je razlegalo
glasno vpitje. Satan mu je navdihoval: „Zdaj
peljajo v smert njega, ki si ga ti prodal. Ali

220

veš, kaj je pisano: Kdor je izmed bratov ali
zmed Izraelovih otrok eno dušo prodal, in je za
njo plačilo prejel, naj bo umorjen? Končaj se,
nesrečni, končaj se!“ In Juda obupajoč je vzel
verv in se je obesil na drevo, ki je rogovilasto
rastlo v neki globočini. In ko je visel, se je
razpočilo njegovo truplo in drob se je izsul na
zemljo. — Lej tu konec nespokorjeniga grešnika!

Sveti zdihljeji.

O Gospod, in moj Bog! o hudo, hudo
sim se pregrešil; veliko hudobij imam nad
seboj, in to tudi spoznam; vender obupati
nočem; zakaj, če je greh še tako velik,
je tvoja gnada še večji. Ne, o ljubez-
njivi Zveličar, Jezus Kristus! Neštevilne
moje pregrehe me ne bodo prestrašile, tudi
me ne bodo v obupanje gnale, če premiš¬
ljujem tvoje britko terpljenje. Žeblji, ki
so prebodli tvoje češene roke, in sulica,
ki je odperla tvoje Božje serce, mi vpi¬
jejo na glas, de sim spravljen s teboj, če
te le ljubim serčno. V tvoje odperto serce
se hočem skriti, in tam bom mirno in
brez vse skerbi! O predobrotljivi Jezus v

221

tvojim naročji želim živeti, v tvojim na¬
ročji tudi umreti. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Večkrat na dan vero, upanje
in ljubezen obuditi.

Spominek.

„Bog noče smerti grešnikove, ampak
de se spokori in živi.“ (Eceh. 18.)

Večerno premišljevanje za
trinajsti dan.

Jezusa peljejo k Pilatu.

1. Ko so sodniki Jezusa k smerti obsodili,
so ga izdali bričem, naj ga vnovič zvežejo, mu,
ker je k smerti obsojen, verige na vrat denejo,
in ga tako peljajo k Pilatu. Že pred so Pilatu
sporočili, naj bi pripraljen bil, eniga hudodel-

222

nika soditi, ker se zavoljo praznika že zelo mudi.
Godernjali pa so čez rimskiga deželniga pogla¬
varja, ker so bili primorani, se k njemu podati;
zakaj sami niso smeli smertne sodbe skleniti v
rečeh, ktere niso le vere in tempeljnovih postav
zadevale. De bi bili pa Jezusovo smert toliko
bolj opravičili, so ga tudi kakor hudodelnika
proti cesarju soditi dali, in tako je bilo obso-
jenje njegovo prišlo sosebno v roke rimskiga
poglavarja. Že, ko so Jezusu še le vjeli, so ve¬
liki duhovni Pilatu sporočili, zakaj de so pred¬
mestje Ofel in nekoliko Sionskiga hriba z boj¬
nimi hlapci obdali; pa eden druzimu niso prav
zaupali — veliki duhovni in Pilat. Tudi on je
čul, je sprejemal pisma in sporočila in je dajal
povelje. — Tako so tedaj Jezusa peljali k Pi¬
latu. Vzdignili so se z Jezusam s Sijonskiga
hriba skoz nar bolj živo stran mesta, kjer je
bilo ravno zdaj vse polno ptujcev iz vse dežele,
in peljali so ga do sodnje hiše Pilatove, ki je
bila na zgornji strani tempeljna velikimu tergu
nasproti. Kajfež in Ana in več udov veliciga
zbora so v prazničnim oblačilu šli pred njimi.
Pisane tožbe v zavitkih so za njimi služabniki
nesli. Za tem so šli pismoučeni in drugi Judje,
med temi vse krive priče in serditi farizeji, ki
so Gospoda tožili. In kmalo za temi so peljali

223

našiga ljubiga Gospoda Jezusa, obdaniga od bojnih
hlapcev in tistih šest služabnikov, ki so bili že
na Oljski gori zraven, kadar so Jezusa vjeli, in
so ga tudi v Jeruzalem spremili, deržaniga od
bričev na verveh. Vse je skup vrelo od vsih
strani in se gnjetlo med to žalostno procesijo.
Gospod od terpinčenja pretečene noči skor ni bil
poznati; omahljiva revna podoba z zmešanimi
lasmi, z bledim, od udarcev zateklim in zago¬
relim obrazam. Milo-grozni pogled! Norčevaje
so mu kraljeve imena dajali in pod noge so mu
kamnje, polena in cunje metali, de bi mu veli¬
častni vhod cvetne nedelje oponašali, nesramne
pesmi so mu peli, in kakor so vedili in znali^
so ga na ti poti zaničevali.

2. Ne ravno deleč od Kajfeževe hiše je v
neki kot vgnana, britkosti polna, stala žalostna
Mati Jezusova z Magdaleno in sv. Janezam, ki
so čakali tega uhoda. Njena duša je bila vedno
pri Jezusu; pa kjer ji je bilo le mogoče, je tudi
telesno hotla biti blizo njega; ljubezen ji ni
miru dala, ter jo je gnala na njegove pota in
njegove stopinje. Po ponočni poti k sodnji hiši
Kajfeževi je bila v tihi žalosti nekoliko časa v
hiši, kjer so zadnjo večerjo obhajali; vzdigne se
spet, se zavije v svoj plajš in svoje zagrinjalo
ter reče Janezu in Magdaleni: „Sprejmimo mo-

224

jiga Sina k Pilatu; s svojimi očmi ga viditi že¬
lim." Tedaj so šli po drugim potu in so na¬
prej prišli in čakali na vhod. Mati Jezusova je
pač dobro vedila, kako je z njenim Sinam;
njena duša ga je vedno pred očmi imela; pa
njeno duhovno oko ga ni moglo viditi tako zde-
laniga, tako razdjaniga, kakor je bil s človeško
hudobijo v resnici postal. Tedaj pa je zagledala
strašno vresničenje svojih misel. Serditi in ošabni
Jezusovi sovražniki, veliki duhovni praviga Boga,
v posvečenih prazničnih oblačilih, so memo šli
polni laži in goljufije, prekletstva in morije. Du¬
hovni Božji so postali satanovi služabniki, —
strašan pogled! — potem hrup in šum ljudstva
in vsih krivih prič in tožnikov in na zadnje Je¬
zus, Sin Božji, Sin človekov, Sin njen, nečlo¬
veško zdelan, zvezan, stepen, gnan bolj omaho-
vaje, kakor gredoč, od gerdih bričev na verveh
.vlečen, v dimu zasramovanja, zaničevanja in bo¬
gokletstva! Oh, ko bi ne bil on nar bolj ubogi,
nar bolj revni, edino mirni, v mili molitvi, v
ti nevihti oklenjeniga pekla, Marija bi ga spo¬
znala ne bila; in ko se ji približa, zdihuje ona
po človeško: „Gorje! ta je moj Sin! Oh, res je
moj Sin! Oh, res je moj Sin! O Jezus, moj Je¬
zus!" Hitro so derli naprej. Gospod se je ginjen

225

ozerl na svojo Mater in omedlela je. Janez in
Magdalena sta jo peljala preč.

3. Pod hribam tempeljnovim je stala ne¬
koliko zvišana hiša rimskiga poglavarja Pilata.
Po kamnitih stopnicah se je šlo v hišo, od ko-
dar se je vidil prostorni terg, ki je bil obzidan
v podobi velicega mostovža, kjer so prodajavci
svoj smenj imeli. Štiri ceste so deržale v ta
terg. Tudi je stala tam velika straža v prostorni
hiši, z velikim dvoram na sredi, in pod tem
dvoram so bile ječe, kjer sta bila tudi dva raz¬
bojnika zaperta. Vse se je terlo tu rimskih vo¬
jakov. Blizo straže je stal na tergu steber bi¬
čanja. Tudi več drugih stebrov je bilo okoli po
tergu; bolj bližnji so bili za tepenje ljudi, daljni
pa, de so na prodaj postavljeno živino na nje
privezovali. Čez od stražine hiše na tergu je
bilo lepo visoko zidano omizje, s kamnitimi se¬
deži, in s tega kraja, Gabata imenovaniga, je
govoril Pilat slovesno sklenjene sodbe. Po kam¬
nitih stopnicah v Pilatovo hišo se pride na dvor,
in preč pri vhodu na ta dvor je bilo tudi eno
tako zvišano omizje, kjer je Pilat tožbe poslušal;
tožniki pa so njemu nasproti nekoliko niže na
kamnitih plošah sedeli. Glasno govoreči so se
tu lahko zastopili. Do teh sedežev, in ne dalje,
so šli judovski duhovni v sodnjo hišo Pilatovo.

Getzeroani. 15

226

„In oni niso šli v shodno hišo, de bi se ne oma-
žali, temuč, de bi smeli jesti velikonočno jagnje."

Spremi, moja duša! spet Jezusa po ti ža¬
lostni poti; imej usmiljenje ž njim, in daruj te
njegove stopinje in vse na ti poti Jezusu dane
zaničevanja, za svoje večkrat pregrešne pota, ki
si jih že storila; tudi daruj njegovo vedno no¬
tranjo molitev, ki jo je za svoje sovražnike po
ti poti opravljal; tudi njegovo molčanje, njegovo
poterpežljivost! Tudi imej serčno usmiljenje z
njegovo žalostno Materjo! O de bi zamogel tudi
ti z Magdaleno in Janezam jo spremiti, ž njo
jokati, jo tolažiti, ji svojo ljubezen skazovati:
Stori to saj v duhu; to lahko storiš! vsaka
solza, vsaki zdihljej, ki pride iz usmiljeniga lju-
beznjiviga serca, bo prijeten tvojimu Zveličarju.

Sveti zdihljeji.

O Jezus, moj Zveličar in Odrešenik!
ali mi je mogoče, toliki ljubezni se še
dalje ustavljati? Ali je mogoče, de vse
to verujem, in vender kaj druzega ljubim,
kakor tebe? Veržem se torej pred svojiga
Zveličarja, kteri je bil od sodbe k sodbi
peljan, ino rečem: O moj ljubeznjivi Je¬
zus! kako je mogoče, de, ker sim te to-

227

likrat in tako obilno razžalil, me ti vender
tako ljubiš! O moj Jezus! naj občutim
tudi jest vse tvoje bolečine in vse britko
terpljenje tvoje deviške Matere Marije! O
ljubezen mojiga Jezusa! bodi ti edina
moja ljubezen! Marija, moje upanje, prosi
Jezusa za me! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: V čast te žalostne poti Je¬
zusove, kako prijetno obiskovanje opustiti.

Spominek.

„Iskala sim svojiga ljubiga po ulicah
in cestah mesta; iskala sim ga, pa ga
nisem našla.“ (Vis. p. 3.)

Jutranje premišljevanje za
štirnajsti dan.

Jezus pred Pilatom.

L Bilo je po našim okoli šeste ure, ko

so veliki duhovni in farizeji s strašno zdelanim

15 *

228

Zveličarjem prišli pred hišo Pilatovo. Veliki
duhovni in Judje so šli le do sedežev na obeh
straneh pota med tergam in vhodam v sodnjo
dvorano, ter so se shodne hiše ogibali, de bi
ne bili omadežani. Jezusa pa so briči nekoliko
bliže Pilata peljali. Pilat je tedaj ven šel k
njim na obzidano omizje. Vojaki in stotniki so
stali krog njega, postavili so tudi znamnja
rimske oblasti. Ko je vidil Pilat, kako hitro,
med velikim hrupam in vpitjem so priderli in
revniga Jezusa v njegovo hišo podili, jim je
zaničevaje ošabno rekel: „Kaj imate spet tako
zgodaj ? Kako ste tega človeka tako strašno
zdelali? Zgodaj ste začeli biti in klati?“ Oni
pa so bričem vpili: »Naprej ž njim v sodno
hišo! Jezus je bil od bričev po kamnitih stop¬
nicah vlečen, in je prišel za omizje, od kodar
je Pilat govoril z njegovimi tožniki. Ko je
vidil Jezusa, od kteriga je že popred mnogo
slišal tako strašno zdelaniga, in je vender nekaj
častitljivega na njegovim obrazu spoznal, se je
le še povikšalo nagnjusno zaničevanje od ju¬
dovskih duhovnov in svetovavcev v njem, in
žugal jim je, de ne bo obsodil Jezusa ne¬
dolžno. Rekel je tedaj mogočno pa zaničljivo
velikim duhovnam: »Kakšno tožbo prinesete

zoper tega človeka ? 11  Na to so razdraženi od-

229

govorili: „Ko bi ta ne bil hudodelnik, bi ti ga
ne bili izdali.“ Pilat jim je tedaj rekel: „Vze-
mite ga vi, in ga po svoji postavi sodite." Judje
so mu tedaj rekli: „Mi ne smemo nikogar

umoriti." Polni serda in jeze so bili. Vse
njihove pritožbe so bile strašne silne in nagle,
de bi pred zapovedanim praznikam z Jezusam
skončali in zamogli klati velikonočno jagnje.
Oh, in oni niso spoznali, de je Jezus sam pravo
velikonočno Jagnje!

2. Ko jih jo tedaj deželski poglavar silil,
naj bi svoje tožbe povedali, so oni tri posebne
tožbe zoper Jezusa vzdignili, za vsako je bilo
deset krivih prič. Postavili so jih pa tako,
kakor de bi se bil Jezus zoper cesarja vzdigoval.
Napred so rekli: „Tega smo našli, de zape¬
ljuje naš narod. Jezus je tedaj nepokojnež, za¬
peljivec naroda; hodi okoli, ima zbirališa, pre-
lomuje saboto, ozdravlja v saboto." Pilat jim
zaničljivo vmes pravi: „Sej mende niste bolni,
sicer bi vas ozdravljanje ne pohujševalo." Oni
pa so vpili naprej: „On zapeljuje narod s krivi¬
mi nauki; zakaj on pravi: Naj jemo njegovo meso
in pijemo njegovo kri in večno bomo živeli."
Pilat se je zjezil nad serditostjo, s ktero so ga
tožili; svoje stotnike je smehljaje pogledoval
in Judam je ojstro med drugim rekel: „ Meni se

230

zdi, de hočete njegov nauk posnemati in večno
živeti, ste, kakor de bi hotli res njegovo meso
in kri jesti." — V drugo so ga tožili: „De
brani cesarju davke dajati." Pilat, ker to ga je
kakor služabnika cesarjeviga posebno zadelo,
jih hitro zaverne: To je gerda laž, to se mora
do konca dognati. — Judje pa so vpili in tretje
tožbo vzdignili: Vender je temu tako; ker ta
človek pravi, de je Kristus kralj, maziljenec
Gospodov, Mesija, obljubljeni kralj Judov, in
tako ga tudi drugi imenujejo. Šumeči vhod je
imel v Jeruzalem, „Hozana Sinu Davidovimu!"
so mu vpili, in kraljevo čast so mu skazovali.
Na to pritožbo, de je Jezus Kristus kralj Judov
imenovan, je začel Pilat nekoliko premišljevati.
Šel je z odpertiga omizja v pervo sodnjo sobo,
in je rekel stražam, naj mu Gospoda tje pri¬
peljejo.

3. Pilat je bil zgubljen, praznoveren
nevernik; razne misli je imel od sinov svojih
malikov, ki po njegovih mislih na zemlji živijo,
tudi mu je bilo znano, de so Judovski preroki
že njega dni maziljenca Gospodoviga, Odreše¬
nika, kralja prerokovali, in de veliko Judov
ga je ravno tačas pričakovalo. Vedil je tudi
de so bili kralji iz Jutroviga pri Herodu, ki so
popraševali po novorojenim kralji Judovskim,

231

de bi ga častili, in de je Herod zavoljo tega
veliko otrok umoriti ukazal. Te govorice od
Mesija, kralja Judov, je vse vedil, pa zvesti
malikovavec ni tega nič verjel; tudi si ni misliti
mogel, kakšen kralj bi on vtegnil biti. De bi
bil pa Jezus, tako reven, tako zdelan, kakor
je pred njim stal, ta maziljenec Gospodov, ta
kralj, kakor so ga Judje tožili, ni misliti mogel
in to se mu je smešno zdelo. Vender ker so
Jezusovi sovražniki to, pravice cesarjeve pre-
lomljivo pritožbo zoper njega prinesli, je ukazal
Zveličarja pred sodbo peljati.

Premisli tu, moja duša! spet, kako ser-
diti, hudobni so ti tožniki, kako krive, kako zanič¬
ljive njihove pritožbe! Ti gerdi ljudje so se
bali omadeževanja, ko bi bili v shodno hišo
stopili, pa se niso nič bali, usmertenje Boga
si nakopati, in toliko krivih priseg storiti. Pre¬
misli tudi tega noviga sodnika, napuhnjeniga
in praznoverniga ajda in malikovavca, ki še v
praviga Boga veroval ni. Kaj smemo tu priča¬
kovati za Jezusa? Ozri se pa tudi na svojiga,
toliko zmartraniga, v nezapopadljivi poterpež-
ljivosti tihega Jezusa, kako za svoje sovražnike
v duhu vedno moli. Žaluj, zdihuj in moli tudi
ž njim!

232

Sveti zdihljeji.

Zbudi se, moja duša! zbudi se iz
spanja svoje mlačnosti in lenobe in pre¬
mišljuj svojiga Zveličarja! Lej, kakor nar
krotkejši Jagnje Božje vse tilio prenese,
pripusti, de vsak ž njim dela in počne,
karkoli mu navdaja hudobija in jeza, ne
pa, kakor njegovo Božje veličastvo za¬
služi. Poglej zatekline in s kervijo ob¬
dano obličje; z zvesanimi rokami, z verigo
na vratu, tožen kakor zapeljivec in puntar
naroda, stoji pred Pilatom. Kaj praviš
k temu, moja duša! O človek, prah in
pepel, in vender tako napuhnjen! lej, kaj
počne Sin Božji! O usmiljenja vredni
grešnik! lej, pota, ktere on hodi! O
Jagnje Božje! ki odjemlješ grehe sveta!
O moj sodnik! moj Bog! moje zveličanje!
Odpri, o G-ospod! moje oči, in razsvetli
mojo pamet, de poznam pota, po kterih
ti hodiš in de tako spoznam pogubljenje
krivih potov! O moja nebeška luč, od¬
pusti mi mojo slepoto, razsvetli me in
kaži mi svoje pota, uči me, vodi me, de
zapustim svoje grehe in svoje hudobije,

233

jih objokujem pred teboj, in hodim tiste
pota, ktere me ti hoditi učiš! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe o Jezus! skle¬
nem za dans: Nikoli od pregreškov dru¬
gih ne govoriti.

Spominek.

,,Ljubezen ne misli nič hudiga.“ (1.
Kor. 13, 5.)

Večerno premišljevanje za
štirnajsti dan.

Jezus pred Pilatam.

1. Jezus pa je stal pred deželnim pogla¬
varjem, in Pilat ga je z začudenjem gledal in
mu rekel: „Ti si kralj Judov?“ Jezus je odgo¬
voril: „ Govoriš to sam iz sebe, ali so ti drugi
povedali od mene?“ Tedaj je bil Pilat nejevoljen,
de ga je Jezus za tako neumniga imel, tako rev-
niga človeka po svoji misli vprašati, če je kralj,
ter je zabavljivo odgovoril: „Kaj sim jest Jud,
de bi to vedil? Tvoj narod in veliki duhovni so

234

te meni izdali, kaj si storil? 11  Jezus mu je ve¬
ličastno odgovoril: „Moje kraljestvo ni od tega
sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta,
bi se moji služabniki pač bojevali, de bi ne bil
Judam izdan; zdaj pa moje kraljestvo ni od tod.“

Jezus je hotel s tem reči: Z nebes sim
prišel, in želim vse ljudi seboj v nebesa vzeti.
Zato je moje kraljestvo višji, čeznaturno, nebeško,
in kdor hoče biti ud tega kraljestva, ne sme is¬
kati tega, kar je doli, ampak to, kar je gori,
kakor pravi apostelj. Tu doli na zemlji pa je
ljubezen do bogastva, poželenje časti in nasito-
vanje mehkužnosti, ali z drugimi besedami: Po¬
želenje oči, poželenje mesa in napuh življenja.
To torej moraš zaničevati, zatajevati, in za Je-
zusam v zaničevanji, v revšini in terpljenji ra-
dovoljno hoditi. Vprašaj se tedaj, ali si dozdaj svet
in njega napuh zaničeval? Odtergaj se vsimu,
kar ni Bog, ne poželi nič druzega, kakor le
Boga in njegove ljubezni. Le Bog sam je vreden,
biti čez vse ljubljen. Vse drugo je nečimerno,
le Boga ljubiti in njemu samimu služiti, ne.

2. Pilat je zaslišal resnobne Jezusove be¬
sede nekako presunjen in zamišljeno je rekel:
„Tedaj si ti kralj? 1 ' Jezus je odgovoril: Ti
praviš, de sim jest kralj. Jest sim v to rojen,
in v to prišel na svet, de pričam resnici. Vsak,

235

kteri je iz resnice, posluša moj glas. Pilat mu
reče: Kaj je resnica? In ko je bil to rekel, je
spet šel ven k Judam . 11

O Pilat! de bi bil saj še en trenutek po¬
čakal, de bi bil zvedil, kaj je resnica. Njegovo
serce je bilo že nepokojno, celo ginjeno. Spoznal
je, de je Jezus nedolžen; vender ni na to res¬
nobno mislil, vnemar je to pustil in svoje zve¬
ličanje zapravil. Lej, koliko prizanesljivo je bil
Jezus s tem ajdam, celo podučiti ga je hotel.
Premisli pa tudi, kako nevarno de je, resnico,
ktero nam Bog dans po pridigarjih in spoved¬
nikih ali z notranjim navdihovanjem kaže, kako
nevarno je, to resnico zaničevati, ali jo sicer po¬
slušati, pa ne premišljevati, je ne spolnovati,
ampak lahkomišljeno jo zavreči. Oh, de bi te
tvoje premišljevanja ne bile brez vsiga sadu!
Prevdari tedaj, ali tudi storiš, na kar te pre¬
mišljevanje napeljuje? Edino dobro premišljevanje
čez besede; „Kaj je resnica? 11 'bi bilo morebiti
Pilata večniga pogubljenja rešila? Iši, oh, iši
resnice, in živi po nji. V besedah in v zgledu
Jezusovim, v njegovim terpljenji in smerti jo
boš nar lože dobil. Edino prava katoliška vera
in zgled svetnikov ti kaže, de greh in hudobije
sovražiti, svet in njega veselje zaničevati, le po
nebesih hrepeniti, vse poterpežljivo poterpeti, in

236

le Boga ljubiti — to je resnica; vse nasprotno
je laž.

3. Pilat je bil tedaj spet zunej na visokim
omizji. Jezusa ni mogel razumeti, toliko pa je
zvedil od njega, de ni noben kralj, de bil neva¬
ren cesarju; de noče nobeniga kraljestva tega
sveta; kraljestvo pa druziga sveta cesarju ni
mar. Velikim duhovnam je tedaj zavpil z viso-
cega omizja: „Jest ne najdem nobene krivice
nad njim." Vsa jeza se je vnovič vnela med
Jezusovimi sovražniki in na enkrat so spet za¬
gnali polno dolženja proti njemu. Gospod pa je
mirno molčal, ter je molil za te uboge ljudi. In
ko je Pilat se proti njemu ozerl in mu rekel:
„Nič ne odgovoriš? poglej! koliko reči te to¬
žijo" ; tudi ni Jezus nič več odgovoril, tako, de
se je Pilat čudil in si je mislil: Vidim, de imajo
le laž zoper tebe! Judje pa so naprej vpili: Kaj?
nič krivega ne najdeš nad njim? Kaj ni to za¬
dosti, „ker šunta vse ljudstvo, ker uči po vsi
Judeji, začenši od Galileje do sem." Ko je pa
Pilat slišal Galilejo imenovati, je nekoliko po¬
mislil in potem vprašal: „Ali je ta človek Gali-
lejic in podložnik Herodov?" In tožniki so po-
terdili: Njegovi starši so bili v Nazaretu, in
zdaj je bil on večidel v Kafarnavmu. Pilat pa
jim reče: Če je temu tako, de je on Galilejic,

237

podložni Herodov, ga peljite k Herodu, tukaj je
zavoljo praznika, in on naj ga sodi. Vesel je
bil, misleč, de se bo znebil tako obsojeniga ne-
dolžniga Jezusa; ker čudno se mu je vse to
zdelo, in zraven je imel še namen, se prikupiti
s tem Herodu, ki je že davno želel Jezusa vi-
diti, zakaj Herod in Pilat sta bila v sovraštvu
med seboj.

O zaničljivo djanje Pilatovo! ve, de je Je¬
zus nedolžen, vender iz strahu pred Judi, de bi
se jim ne zameril, se ni hotel nič potegniti za
Jezusa! Rad bi se bil znebil tega, pa iskal je
le časniga dobička. Jezusa se je celo poslužil,
de bi se Herodu prikupil.

Sveti zdihljeji.

Ljubi moj Jezus! s svojimi besedami,
s svojim zglodam, s svojo smertjo in s
svojim vstajenjem si nas resnice prepričal;
ker nič nisi govoril, de bi ti zmotnjavo
ali laž očitati zamogli. Tvoje življenje je
bilo po tvojim nauku; s svojo smertjo si ga
potrdil, in s svojim vstajenjem tako rekoč z
nebeškim pečatam zapečatil. Dodeli mignado,
de tudi jest ne le s svojim sercem, ampak s
svojim djanjem in nehanjem vse svoje živ-

238

ljenje po tvojim nauku živim, in do smerti
v tistem stanoviten ostanem. Ne pripusti,
de bi iz boječnosti ali pa zavoljo hvale
ljudi, ali celo zavoljo časniga dobička od¬
stopil od tvojih zapoved. O moj ljubez-
njivi Jezus! kaj bi mi pomagalo, ko bi
tudi ves svet pridobil, na svoji duši pa
škodo terpel? Le edino tebe hočem ljubiti,
ko bi tudi zavoljo tega bil zaničevan. Hre¬
penim le po tvoji ljubezni; le ta sama za-
more nasititi moje serce, ki je stvarjeno le
za Božjo ljubezen. O ljubezen, spremeni
moje serce v čisto ljubezen, in vse pokon¬
čaj, kar je še tebi na poti. Amen,

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Svojiga serca ne navezo¬
vati na pozemeljsko.

Spominek.

„Moje kraljestvo ni od tega sveta.“
(Jan. 18, 36.)


239

Jutranje premišljevanje za petnajsti
dan.

Jezusa k Herodu peljajo.

1. Pilat je ukazal Jezusa spet iz sodnje
hiše k njegovim sovražnikam peljati; tudi je
Herodu poslal stotnika, de bi mu napovedal
prihod njegoviga podložnika, Galilejca Jezusa
Nazareškiga.  Sovražniki Jezusovi so bili vsi
razkačeni čez to, de jih je Pilat z Jezusam tako
odpravil, pred vsim ljudstvam osramotil, in ker
so mogli naprej k Herodu iti. To se jim je
zdelo preveč in svoj gerdi serd so spet hotli nad
nedolžnim Jezusam zliti; zato so ga z vojnimi
hlapci obsuli in naglo peljali proti Herodu čez
terg in ceste, kjer je bila vedno večji gnječa
ljudi, ki so vreli iz vsih krajev skup. Ljudje so
stali v trumah, kakor so iz mnogih krajev Ju¬
deje prišli na praznik, namešani s serditimi fa¬
rizeji iz vsih krajev, kjer je Jezus učil, ki so
šuntali omahljivo, začudeno ljudstvo zoper Je¬
zusa. Pri rimski veliki straži, pred hišo Pila¬
tovo in na več krajih mesta so bili postavljeni
rimski vojaki. Sodnji hlapci so gnali Jezusa,
vnovič zvezaniga med sovanjem in tepenjem v

240

silni naglici čez z ljudmi natlačeni terg, po
drugi cesti proti hiši Herodovi, ki je bila višje
od terga v novim mestu. M bilo ravno deleč
do tje, in truma rimskih vojakov je šla ž njimi.
Bili so ti vojaki iz zgornjih Laških dežela doma,
Sovražniki Jezusovi pa, serditi, ker so mogli ž
njim okoli hoditi, niso jenjali ga zaničevati ter
so briče dražili k sovanju in pahanju. In tako
se je pričela spet nova versta terpinčenja za
Jezusa.

2. Marija je zavoljo britkega pogleda svo-
jiga preljubeznjiviga Sina na poti proti Pilatu
omedlela, in ko se je komaj malo opočila, je
šla s sv. Janezam do dvorane Pilatove. Med
vso to tožbo pred Pilatam je stala Marija z Mag¬
daleno in Janezam med ljudstvam v voglu ne-
kiga mostovža na tergu, ter je slišala z grozo-
vitnimi bolečinami to vpitje in razsajanje. Ko
je bil pa Jezus k Herodu peljan, je šel Janez s
sveto Devico in z Magdaleno nazaj po kervavi
poti do Kajfeža, Anata, skoz Ofel celo v Getze-
mani na Oljsko goro; in kjerkoli je Jezus padel,
ali se mu je kaj hudiga zgodilo, so postali, ža¬
lovali in ž njim terpeli. Večkrat je presveta
Devica padla na zemljo, je kušnila tla, kjer je
Jezus padel, in Magdalena je v žalosti vila svoje
roke, in sv. Janez je jokal, ji tolažil, ji vzdignil

241

in naprej peljal. — To je bil pervi začetek sv.
Križeviga pota, to je: milo premišljevanje in
češenje Jezusoviga terpljenja, še preden je bilo
končano. Takrat že je objakovalo in častila
izvoljena, gnade polna Mati stopinje svojiga
Sina in Boga. O kakšno sočutje! Kako je šel z
neusmiljeno močjo oster meč skoz njeno serce
in je boleč v njem zasajen ostal! Tako je šla
nar čistejši, neomadežana Devica in Mati v zgled
sveti cerkvi po stopinjah križevega pota naprej,
de bi neskončno zasluženje Jezusa Kristusa — na
vsih teh krajih, kakor drage kamne nabirala,
kakor cvetlice na poti tergala in jih nebeškimu
Očetu za vervajoče darovala. Vse, kar je bilo
kdaj svetiga pri človeštvu od nekdaj do zdaj,
vsi, kteri so zmiraj in kdaj ljubezen in terplje-
nje Gospodovo premišljevali, so hodili, žalovali
po tem sv. Križevim potu, molili, darovali s
sercem Gospodove Matere, ki je tudi zvesta
Mati njegovih vernih otrok in sv. cerkve.

3. Magdalena je bila od bolečin vsa pre¬
vzeta. Neizrekljivo, sveto ljubezen je imela do
Jezusa. Pa kadar je svojo dušo v ljubezni do
Jezusa k njegovim nogam vso zliti hrepenela,
kakor nekdaj dišeče mazilo na njegovo glavo, se
Je postavilo brezdno med njo in njeno ljubezen.

Getzemani.

16

242

Neizrekljiva je bila žalost čez grehe, neizrekljiva
hvala za odpušenje. In kadar je v svoji lju-
beznji svojo zahvalo, kakor dim kadila proti Je¬
zusu vzdigniti hotla, je vidila Jezusa zaničeva-
niga, v smert peljaniga, tudi zavoljo njenih pre¬
greh, ktere je nase vzel. Tedej se je zavzela
njena ljubezen zavoljo storjenih grehov, za ktere
je Jezus mogel toliko terpeti, ter se je v duhu
pogreznila v brezdno kesanja, kteriga ne izliti,
ne napolniti zadosti ni mogla, in spet se je v
hrepenenji vzdignila po svojim Gospodu in Uče¬
niku, in vidila ga je v strašnem britkim terp-
Ijenji. Tako je bila njena duša nekako preter-
gana med ljubeznijo in kesanjem, med zahvalo
in premišljevanjem nehvaležnosti njeniga naroda
do svojiga Zveličarja. In vse to se je bralo na
njenim obrazu, v njenih besedah in njenim ob¬
našanji. Janez pa je ljubil in terpel in je sprem-
ljeval Mater svojiga Učenika, svojiga Boga, ki
je terpel tudi za njega, ter je gledal v prihod¬
nost na Križevim potu, po kterim so ti trije
pervi molili.

O duša moja! spremljaj tudi ti pogostama
te svete ljudi po Križevim potu Jezusoviga terp-
ljenja, saj v duhu; zedini se ž njimi, žaluj, ob¬
jokuj, moli in daruj ž njimi vse, kar je tvoj
Zveličar preterpel na tem svetim, bolečin polnim

243

Križevim potu, in hodi po njihovih stopinjah za
njimi!

Sveti zdihljeji.

Na Križevim potu, pravijo svetniki,
dobi grešnik svojiga Zveličarja, spokornik
svojo pomoč in podporo, žalostni svoje
tolažilo, ubogi svojiga bogatiga, radodar-
niga Gospoda, nadleževani svoje pribeža-
liše, nevedni svojiga učenika, ovca svo¬
jiga pastirja, dete svojiga očeta, pravični
svojiga plačnika, Ijubijoči svojo ljubezen,
umirajoči svoje zagotovljenje, duša v vi¬
cah svoje rešenje. Tako je tedaj sv. Kri¬
žev pot zares kraljeva pot v nebesa, kjer
Jezusa vselej lahko najdemo, in njegovih
gnad in zasluženj deležni biti zamoremo.
In jest, o moj Zveličar! bi ne hodil po ti
poti, kjer si ti nam naprej šel, kjer so
Marija, Magdalena in Janez kjer so vsi
svetniki po tvojih kervavih stopinjah za
teboj hodili? Ali bi jest mar gnad in
milost na drugim kraji iskal? Nikakor ne!
O Jezus! prav dostikrat, vsaki dan naj
hodim po tem svetim Križevim potu; vsaka
stopinja, ktero si tam storil, je drajši, ka¬
kor zlato, vsaka solza tam prelita ime-

16  *

244

nitnisi kakor biseri; vsako zasramovanje,
vsako terpljenje, vsaka bolečina, ki si jo
tam občutil, drajši, kakor balzam; vsaka
kaplja kervi, ki si jo tam točil, drajši,
kakor drage kamna, podobna dišeči cvet¬
lici, ki nebo in zemljo s svojo dišavo na-
polnuje! O pripusti mi tedaj, de zvesto in
skerbljivo nabiram te zaklade, ki so nar
imenitniši gnade za večno življenje. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Sveti Križev pot večkrat
obiskati ali moliti.

Spominek.

„Križev pot je kraljeva cesta v ne-
besa.“ (Tomaž Kempčan.)

Večerno premišljevanje za petnajsti
dan.

Pilat in žena njegova.

1. Že pri zadnji, tretji tožbi Judov čez
Jezusa je Klavdija Prokle, Pilatova žena poslala

245

služabnika do Pilata, ki mu je sporočil, de želi,
ona nekaj silnega ž njim govoriti; in ko so
Jezusa k Herodu peljali, je bila skrivaj na vi¬
sokim mostovži, ter je veliko gnječo s straham
in grozo gledala, gnati se čez veliki terg. In
tedaj je Pilat se sošel ž njo v neki vertni lopi
zad za svojo dvorano. Klavdija je bila vsa
zbegana. Bila je velika, zala ženska pa bleda;
tančica ji je visela po herbtu od glave; njeni
lasje krog glave spleteni z lepotijami vmešani,
tudi uhane in druge zlatine po vratu, spredej
zapetnico, s ktero je svoje dolgo oblačilo zapeto
imela. Dolgo je s Pilatam govorila, ga prosila
in rotila pri vsim, kar mu je sveto, se ne pre¬
grešiti nad Jezusam, tem prerokam, tem nar
svetejšim vsih svetnikov. Pripovedovala mu je
čudne prigodbe ali sanje, ktere je o njem imela;
zakaj „veliko je v sanjah terpela zavoljo njega."
Vidila je v sanjah vse nar imenitniši čase Je-
zusoviga življenja; videla oznanjenje Marii Devici,
Jezusovo rojstvo, molitev pastircev in kraljev,
Simeonovo prerokovanje, beg v Egipt, morije
nedolžnih otrok in tako dalje. Vidila je tudi
druge čase njegoviga svetiga zveličanskiga živ¬
ljenja; vidila njegovo svetost, njegovo neskončno
terpljenje v toliki ljubezni in poterpežljivosti,
pa tudi svetost in bolečine njegove Matere;

246

zraven pa tudi prederznost in hudibijo njegovih
sovražnikov, v nar strašnejših podobah.

To vse je po noči terpela, ter je veliko
čudežev in resnic, nektere bolj temno, nektere
bolj na tanko spoznala. Vsa prestrašena je tedej
na vse zgodaj sporočila Pilatu, kar mu je zdaj
z veliko grozo in straham pripovedovala; ker
ni vsiga razumela, tudi prav dopovedati ni mogla;
pa prosila ga je, zdihovala pred njim in mu
radovala zato.

2. Pilat se je čudil temu, kar mu je
pripovedovala ter je bil ginjen. Vidil je, de se
vse to strinja s tem, kar je on sam slišal sem
ter tje o Jezusu, pa de se tudi strinja s ser-
ditostjo Judov, z molčanjem Jezusovim in ž
njegovim terdnim pa čudim odgovoram na Pi¬
latovo vprašanje; postal je omahljiv, nepokojin,
je poterdil misli svoje žene in je rekel, de je
že Judam zaterdil, de ne najde nič kriviga nad
njim; de ga tedaj ne bo obsodil, ki je vso Ju¬
dovsko hudobijo spoznal. Pomiril je svojo ženo,
ji je s prisego zagotovil, de ga on ne bo obsodil.
Celo neko zagotovilo, perstan ali pečat ji je
zato dal, in tako sta šla spet vsaksebi.

O kako čudno si je Gospod prizadeval
in je tega ajdovskiga sodnika svaril, de bi ga
opomnil velikosti njegove pregrehe in prihod-

247

njiga odgovora, ako Jezusa nedolžno obsodi,
de se nikakor izgovarjati ne bo mogel, de ni
vedil, kdo je Jezus! kako ljubeznjiv, pa tudi
pravičen je Gospod, On nobeniga noče v skuš¬
njavo zapeljati ali čez moč moči ga skušati. O
de bi bil pač Pilat se poslužil teh velikih gnad
in Božjih navdajanj! Premisli, ali si bil ti bolj
zvest pri enakim Božjim opominovanji in nav-
dajanji, s kterim te je Bog grehov obvarovati
hotel? —

3. Pilat je bil zmoten, lakomen, omah¬
ljiv, napuhnjen in zaničljiv človek, ki je v vse
privolil brez vsiga strahu Božjiga, če mu je le
kak dobiček kazalo ali všeč bilo, ter je razno
malikovanje in vedeževanje uganjal, kadar je v
kako zadergo prišel. Tudi zdaj je bil zmoten;
s svojimi bogovi je vedno imel opraviti, na
skrivnim jim je v svoji hiši kadilo zažigal in
od njih vsakterih znamenj pričakoval. Imel je
tudi še druge neumne prazne vere. Satan ga je
motil, mu zdaj to, zdaj uno silil. Kmalo je
mislil, Jezus, ker je nedolžen, mora biti oprosten ;
pa je spet menil, njegovi bogovi bodo zato
žaljeni, se nad njim znosili, ker hoče tudi Jezus.
Bog biti in bi njegovim bogovam kaj škodovati
zamogel. Pa je spet premišljeval čudne po¬
nočne sanje svoje žene, ktera Jezusa nikol

248

popred vidila ni, in to je omahljivega Pilata
zelo nagibalo, de bi Jezusa oprostil, tudi je
to v drugič že sklenil. Pravičen je hotel biti,
pa ni mogel, zakaj vprašal je: „Kaj je resnica? 1 '
pa odgovora ni čakal. Jezus Nazareški,
kralj Judovski  je resnica.

Premisli, kako reven, kako nesrečen je
človek, ki nima nobene vere in ne veruje pra-
viga Boga. Vse verjame, samo resnice ne veruje.
Poprašaj se tudi, ali nimaš tudi ti na kake
vraže, prazne vere ali take reči večjiga zaupanja
kakor na Boga? —

Sveti zdihljeji.

Jezus nas nič ne potrebuje, pravi
sv. Alfons Ligvori; Jezus je ravno tako
mogočen, če ga mi ljubimo ali ne. Vender
Jezus tako serčno želi, de bi ga ljubili,
kakor de bi ljudeh bilo njegovo zveličanje.
O duša moja! Bog iše tako skerbno lju¬
bezni revniga červa te zemlje; kdo bo to
zapopadel? Sej bi bila že velika gnada,
ko bi bil nam, o ljubeznjivi Zveličar! le
pripustil, te ljubiti; pa tako željno hre¬
peniš, de bi ti mi svoje serce darovali.

249

„Daj mi svoje serce, moj sin! v “ Pa po¬
slušajte in čudite se še bolj: Ce te tudi
o Jezus! nehvaležna duša spodi, je ti
vender še ne zapustiš; pred vratmi njeniga
serca obstojiš, kličeš in terkaš, de bi te spet
še sprejela. ,,Stojim pred vratmi in terkam.“
Oh, celo svojih smertnih sovražnikov išeš,
debijih  rešil, dobri pastir! O moj Jezus!
ali nas tolika prošnja, toliko silno hrepe¬
nenje ne bo nagnilo, tebe ljubiti ki tako
serčno želiš od nas ljubljen biti? O moj
Bog, jest te ljubim! Daj mi vender, de
te večno ljubim.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe o Jezus! skle¬
nem za dans: Vsaki dan svojo vest spra¬
ševati in notranje navdajanja slušati.

Spominek.

„Stojim pred vratmi in terkam.“
(Skriv. raz. 5.)

250

Jutranje premišljevanje za
šestnajsti dan.

Jezus pred Herodam.

1. Poslani služabnik Pilatov je bil pred
Jezusam prižel k Herodu. In Herod je Jezusa
že pričakoval na velikim mostovži, kjer je na
nekim visokim sedeži na blazinah sedel. Veliko
njegovih dvornikov in vojakov je bilo krog kij ega
zbranih. Veliki duhovni so se po dogim mo¬
stovži na dve strani postavili; Jezus je pri
vhodu stal. Herodu se je kaj dobro zdelo, de
pni je Pilat prepustil, Galilejca pred veliko
duhovščino očitno soditi. Ves prevzet in napuh-
njen je bil zavoljo tega; tudi to se mu je dobro
zdelo, de je imel pred seboj toliko ponižaniga
Jezusa, kteri se mu je popred le ogibal. Janez
Kerstnik je tako slovesno, imenitno govoril od
njega, tudi Herodijani in drugi prilizniki so mu
že toliko od Jezusa pripovedovali, de je želel
ga viditi. Posebna radost ga je obhajala, ko je
še le mislil, kako imenitno bo sodil pred svo¬
jimi dvorniki in pred velikimi duhovni. Zvedil
je pa tudi, de Pilat ni nobene krivice najdel
nad njim. To je bilo njegovi hinavšini ravno
prav; zato je nekako zaničeval tožnike, kar jih je

251

pa le še bolj dražilo. Z vso silo so gnali svoje
pritožbe preč, ko so na mostovž stopili. Herod
zanje ni veliko maral, radovedno je le Jezusa
gledal, ki je bil tako reven, tako zdelan, z zme¬
šanimi lasmi, z razbitim, s kervijo in blatam
pokritim obličjem, z omadežanim oblačilam, in
ta grozni pogled je mehkužnimu, nečistimu
kralju gnjušenje in nekako milovanje obudil.
»Kako si upate tako zdelaniga, omadežaniga
človeka pred me pripeljati? 11  serdito reče, ter
se hlini v vsim Pilata posnemati. Očital je
tedej dubovnam njih grozovitost in jim reče:
»Vidi se na njem, de je mesarjem prišel v roke. “
Jezusu pa se je prav prijazniga hlinil.

2. Tedej je bil Herod prav zgovoren,
celo jezičen proti Jezusu, ter mu pripovedoval
vse, karkoli je vidil ali slišal kdaj od njega.
Nar pred ga je več reči spraševal, tudi čudežev
je želel od njega; ker je pa Jezus le molčal in
tiho pred se gledal, je bil Herod jezen, ker je
bil tako pred vsirni osramoten; vender je pa to
skrival pred pričujočimi, in je zato mnogo vpra¬
šanj Jezusu dajal. Pervič se mu je prilizoval
zelo takole: Žal, težko mi je, de te taciga vidim.
Veliko sim že slišal od tebe. Kaj praviš na te
pritožbe? Le molčiš? Veliko so govorili od
modrosti tvojih naukov; želim, de bi ti svoje

252

tožnike dobro zavernil; kaj praviš ? Ali je res,
de si ti kralj Judov? Ali si res Sin Božji? Kdo
si ti ? Slišim, de znaš čudeže delati; pokaži mi.
Veš, de te jest lahko rešim. Ali je res, de si
dal slepim viditi ? Ali si ti Lazarja od smerti
obudil? Si ti veliko tavžent ljudi z malo kru-
ham nasitil? Zakaj ne odgovoriš? Zarotim te,
pokaži en čudež. Bo tebi v prid, i. t. d. Jezus
je pa na vse te čenčarije molčal. Dobro je vedil
hudobijo in nesramnost Heroda, ki je ženo svo-
jiga brata v prešestvu živel in je zavoljo tega
greha tudi že sv. Janeza Kerstnika umoriti dal.
Tudi nam je Gospod s tem pokazal, de čudežev
ni delal. De bi nečimerni radovednosti ž njimi
stregel. Veliki duhovni pa in pismarji so stali
in Jezusa terdo tožili.

3. Herod pa, akoravno ves jezen zavoljo
molčanja Jezusoviga, je vender le hotel mošk
biti. On ni hotel Gospoda obsoditi, ker ga tudi
Pilat ni obsodil; in ravno s tem se je hotel Pi¬
latu prilizniti pričo velike duhovšine. „Herod pa
s svojimi vojaki ga je zaničeval in zasramoval,
in ga je oblekel v belo oblačilo in ga je nazaj
poslal k Pilatu." Oh, koliko zasramovanja je
mogel Jezus tedej spet terpeti! Peljali so Go¬
spoda na veliko dvoriše in so ga neizrekljivo
vnovič zaničevali; to dvoriše je bilo v sredi

253

Herodove dvorane, in Herod na ravni strehi
stoječ je nekaj časa gledal, kaj so vse ž njim
počeli. Vergli so mu belo sramotljivo oblačilo
med gerdim rohljanjem čez glavo; pripogovali
so se zdajci pred njim, sem ter tje ga pahali,
ga pahali, ga nesramno zapljevali; v obraz so
ga bili, ker kralju odgovarjati ni hotel, kraljeve
čast so Mu norčevaje skazovali, blato vanj metali
neusmiljeno sovali, krog njega plesali, celo na
tla ga pobili in grozovito vlačili; celo najeli so
briče, kteri so ga s pestmi in kolmi bili. Ne¬
usmiljeno je bil zmartran, zdihovaje se je ter-
pljenja tresil, oni pa so njegovo zdihovanje nesramno
oponašali in pri vsakim novim terpinčenji velik
hrup in šum zagnali. Ni ga bilo nobeniga, de
bi bil usmiljenje imel ž njim. Kri pa je tekla
v curkih čez njegovo obličje, in večkrat je padel
na tla pod težo njihovih udarcev. Oh, mende so
le jokajoči angelji Njegovo glavo mazilili; zakaj
brez posebne pomoči Božje bi več živ biti ne
mogel. Tako so tedaj Jezusa kakor norca, ne-
umniga imeli. Jezus pa je hotel sprejeti to belo
sramotljivo oblačilo, de bi bil zadostil za napuh
in nečimernost v obleki, s ktero mi toliko Boga
žalimo, in tudi, de bi nam s tem pokazal, de
je prišel na svet, nam dati oblačilo nedolžnosti,
ktero smo z grehi zgubili; in de zamoremo svoje

“254

dušno oblačilo čisto ■— belo oprati v njegovi
Rešnji Kervi. Premisli to, moja duša! in ob¬
žaluj vse grehe, ktere si v ti reči storila!

Sveti zdihljeji.

O moj Bog! zakličem s sv. Alfonzam
Ligvorjem, tudi jest sim te zaničeval in
zasramoval, kakor nekdaj Herod. Ne kaz¬
nuj me tako. kakor si Heroda, de bi
namreč več ne govoril z menoj! Herod te
ni spoznal, kar si v resnici bil; jest pa
te spoznam, de si moj Bog. Herod ni
obžaloval, ko te je razžalil: jest pa iz
vsiga serca to obžalujem. Herod te ni
ljubil; jest te pa iz serca ljubiti želim in
te ljubim čez vse. — O moj Bog! ne
vzemi mi glasu svojih navdajanj! Povej
mi le, kaj ti tirjaš od mene. S tvojo
močjo hočem storiti vse! Marija, moje
upanje, prosi Jezusa za me!

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Se v molčečnosti vaditi in
vse nepotrebno govoijenje opustiti.

255

Spominek.

„V molčečnosti in v upanji bo vaša
moč‘“ (Izaija 30, 15.)

.

Večerno premišljevanje za
šestnajsti dan.

Jezusa peijajo od Heroda k Pilatu nazaj.

1. Ko so veliki duhovni in sovražniki Je¬
zusovi vidili, de tudi Herod Jezusa noče obso¬
diti, so bili vnovič vsi razkačeni in zdivjani.
Poslali so nektere zmed se v tisti kraj mesta,
kjer je bilo nar več farizejev, ter so jim de¬
narja poslali rekoč, naj z vsimi svojimi ljudmi
pred Pilatovo hišo gredo, naj med ljudstvo de¬
narje dele, de bo silama tirjala smert Jezusovo.
Druge pa so razposlali okoli, de naj ljudem do¬
povedujejo, če ne bodo tirjali smerti Jezusove,
si bodo sodbo Božjo nakopali. Tako so ljudstvo
šuntali in ga s svojim žuganjem vsiga zbegali;
kakor so vedili in znali, so zoper Jezusa ljud¬
stvo dražili; Herodovimvojakam so denarje me¬
tali, de bi Jezusa še bolj serdito martrali; zakaj
mislili so, de uaj bi raji bil umorjen, preden bi

256

ga Pilat oprostiti mogel. Podali so se tedej z
Jezusam od Heroda nazaj k Pilatu. Sram jih
je pa bilo, ker se neobsojeniga spet nazaj pe¬
ljali tje, kjer je bil že nedolžen spoznan. Šli so
po drugi daljni poti, de bi Jezusa lože in dalje
terpinčili. Pot je bila gerda, kamnita, roglata.
Vlekli so Gospoda v neizrečenim zaničevanji in
zasramovanji. Dolgo sramotljivo oblačilo mu je
hojo še opoveralo, po blatu se je vleklo; ne-
kterikrat je padel na tla in med udarci na
glavo in sovanjem z nogami je bil na verveh
spet po konci potegnjen. Oh, kako strašna pot!
Jezus je molil, de bi zdaj ne umeri, de bi do¬
polnil svoje terpljenje za nas!

2. Bila je že osma ura preč, ko so tako
zdelaniga Jezusa po drugi poti čez veliki terg
spet prepeljali pred Pilatovo hišo. Ljudstva je
bilo neizrečeno veliko; ptujci iz vsih krajev ve¬
čidel skupaj, med njimi so farizeji se gnjetli in
šuntali zoper Jezusa. Pilat pa, ker se je vstaje
ali punta bal, je postavil okoli tavžent vojakov
po tergu, pri veliki straži in okoli svoje dvorane.
Presveta Devica Marija, sv. Magdalena in druge
svete žene, kakih dvajset skupaj, so med tem z
Oljske gore prišle nazaj in so stale v kotu ne-
kiga mostovža, kjer so vse lahko vidile in sli¬
šale, tudi sv. Janez je bil od začetka med njimi.

257

Jezusa so peljali v sramotljivim oblačilu skoz
gnječo ljudstva, ki je med smeham in vpitjem
se iz njega norčevalo. Neki dvorni Herodov
služabnik je že Pilatu sporočil, kako dobro se
je Herodu zdelo, ker mu je Pilat to sodbo pre¬
pustil, de pa nad tem imenitnim Galilejcem nič
krivice ne najde, de se mu le mutast norec zdi,
in ga tudi kakor norca k njemu nazaj pošlje.
Pilatu je spet to dopadlo, de je Herod njegovo
sodbo poterdil in ni Jezusa obsodil; mu je po-
zdravljenje poslal, tako de sta se sprijaznila tisti
dan,  ki sta bila popred v sovraštvu med seboj.
Jezus je bil tedej čez terg pripeljan v Pilatovo
dvorano po kamnitih stopnicah na razvišano
zidano omizje. Med neusmiljenim sovanjem bričev
je stopil na dolgo sramotljivo oblačilo, ter je
na bele stopnice tako hudo padel, de je na nje
kri iz njegove glave tekla. Sovražniki Jezusovi
pa, ki so spodej na dolgih klopeh ostali, in
vse ljudstvo je zagnalo veliko krohotanje in
smeh nad tem padcam, in briči so Jezusa sovali
naprej.

Spremi tedej svojiga Zveličarja v duhu;
kušni kaplje svete kervi, ktera je tekla na te
stopnice in daruj jih nebeškemu Očetu za svoje
grehe, v ktere si padel. Imej usmiljenje s tem
bolečim padcam Jezusa, svojiga Odrešenika!

Getzemani. 17

258

3. Pilat je slonel na stolu z blazinami
ne zvišavi. Majhna mizica je bila pred njim,
na mizi so ležale znamnja rimske oblasti. Tudi
zdaj so stali nekteri stotniki in drugi možje z
zavitki v rokah krog njega kakor popred. Vzdignil
se je Pilat in je zaklical „velike duhovne, po¬
glavarje in ljudstvo, in jim je rekel. Pripeljali
ste mi tega človeka, kakor de bi odvračal ljud¬
stvo; in glejte, jest sim ga vpričo vas izprašal,
in nisem našel nobene krivice nad tem človekam
v tem, česar ga tožite. Pa tudi Herod ne;
zakaj poslal sim vas bil k njemu, in glejte, nič
smerti vredniga ni bilo najdeno nad njim. Pre¬
tepel ga bom tedej in spustil." Na to se vzdigne
hudo mrmranje in vpitje med farizeji, in ljud¬
stvo so še bolj šuntali, in denarje med nje me¬
tali. Zaničljivo jih je Pilat zavračeval, ojstro
jim je očital, rekoč: Ali ne bodo še dans ne¬
dolžne kervi pri klanji obilno teči vidili? Kako
velika je pač slepota Pilatova! Vidi, de je Jezus
ves nedolžen, to očitno spozna, de ne najde nič
krivice nad njim, in vender pravi: »Pretepel
ga bom tedaj in spustil." Ako je nedolžen, zakaj
ga hočeš tepsti? Kaj te sili, Zveličarja tepsti
dati ? Oh, le gola boječnost pred ljudmi in
posvetna modrost; Judam je hotel s tem saj
nekaj privoliti, se jim s tem prikupiti. Mislil je

259

morebiti, s tem potolažiti. Mar je bilo za ubo-
ziga Jezusa? de bi le sam s častjo pred svetam
se zmuznil iz te njemu toliko sitne pravde. O
nesrečna posvetna modrost!

Sveti zdihljaji.

Ni je veči bolečine, pravi sv. Alfonz,
za serce, ktero ljubi, kakor je bolečina
ta, če vidi, de se zaničuje njegova lju¬
bezen. Nehvaležnost pa je toliko veči,
kolikor veči je skazana ljubezen. Kako
ljubeznjivo, o presladki moj Jezus! si pa
ti iskal Pilata in vsili svojih sovražnikov ?
Pa za vse to so te le zaničevali. Koliko
livaležniši pa. o moj Jezus! sim bil jest
dozdaj do tebe ? Komu si skazal več
gnad, več ljubezni, kakor meni, od moje
mladosti sem noter do zdaj? In kdo te
je bolj zaničljivo zasramoval, kakor spet
jest nesrečni? Oh, naj bo že enkrat konec
te nehvaležnosti! Spreoberni me že ven-
der enkrat, de jenjam žaliti tvoje toliko
ljubeznjivo serce! O zaničevano serce
mojiga Jezusa! razserdi se nad menoj, pa
le v svoji veliki milosti: Vžgi me namreč

17 *

260

z ognjem svoje ljubezni, in požgi s svojo
ljubeznijo v meni vse, de zanaprej ne lju¬
bim nič druziga, kakor le tebe samiga!

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Rad po nedolžnim kaj po-
terpeti in se nič ne izgovarjati.

Spominek.

„Nič kriviga ne najdem nad tem
človekam.“ (Luk. 23, 4.)

Jutranje premišljevanje za
sedemnajsti dan.

Jezus in Baraba.

1. Bilo je ravno o tistim času, ko je
Judovsko ljudstvo o veliki noči po neki stari
navadi pred deželniga poglavarja prišlo, de bi
jim eniga zmed vjetih spustil, za kteriga koli

261

so prosili. Farizeji so pa ravno pred med ljud¬
stvo tudi zato denar metali, de bi ljudstvo pod¬
kupili, de bi saj ne tirjalo oprostenja, Jezusa,
temuč de bi za njega križanje vpilo. Pilat pa je
menil, de bo ljudstvo za Jezusa govorilo, in de
bi Judam ne bilo treba veliko premišljevati,
imenoval je zraven Jezusa nekiga imenitniga
hudodelnika zavoljo oprostenja, kteri je bil že
k smerti obsojen. Temu hudodelniku so rekli
Baraba in vse ljudstvo ga je zelo čertilo in klelo
Bil je zavoljo nekiga v mestu storjeniga punta
in uboja v ječo veržen. Vstal je pa velik hrup
med ljudstvam po tergu. Neka derhal se žene
skoz gnječo bliže Pilata in vpije: Pilat! stori
nam po navadi praznika. In ravno tega je čakal
Pilat, zato jim je rekel: »Navada je pri vas,
de vam eniga spustim o veliki noči. Kteriga
tedaj hočete, de vam spustim: Baraba, ali pa
Jezusa, ki je imenovan Kristus?" Pilat je bil
namreč ves omahljiv, in ni vedil, kaj bi storil.
Na to Pilatovo vprašanje je ljudstvo nekoliko
potihnilo, in le sem ter tje se je kdo oglasil
za Baraba. In tedaj je Pilata poklical služabnik
njegove žene; in umaknil se je nazaj in služabnik
niu je pokazal zastavo, ktero je bil Pilat svoji ženi
v jutro zastavil, in mu reče: Klavdija Prokle
te s tem opomni. Farizeji in veliki duhovni pa

262

so bili vsi po konci; sami so šli med ljudstvo,
šuntali, žugali, zapovedovali so, bilo je pa to
tudi kaj lahkiga, ker ljudstvo ali podkupljeno
ali preplašeno je bilo že vse zoper Jezusa.

2. Marija, Magdalena, Janez in druge
žene so stali v kotu bližnjiga mostovža, so mo¬
lili in solze točili, in akoravno je Jezusova Mati
dobro vedila, de ni drugač rešenja za človeški
rod, kakor le v smerti Jezusovi, vender se je
za njegovo življenje bala, kakor Mati nar sve-
tejšiga Sina, in kakor je Jezus, akoravno je
prostovoljno človek postal, de bi na lesu križa
za nas umeri, vender bolečine in terpljenja teh
strašnih marter nedolžno k smerti obsojeniga,
kakor človek terpel; tako je terpela Marija
britkosti in terpljenja Matere, ktere svetimu
Sinu je nehvaležno ljudstvo toliko hudiga storilo.
Tresli so se, bali se in upali. Janez je večkrat
nekoliko preč stopil, de bi kaj boljiga zvedil.
Marija je molila, de bi se vender toliko greha
ne delalo; molila je, kakor je molil Jezus na
Oljski gori: „Če  je mogoče, naj gre preč ta
kelih!" In tako je ljubeznjiva Mati še zmiraj
upanje imela; ko je vidila in slišala, koliko se
farizeji trudijo in prizadevajo ljudstvo podšuntati,
je tudi zvedila, de Pilat želi Jezusa spustiti.
Blizo tam jih je stalo veliko iz mesta Kafar-

navma med njimi, ktere je Jezus učil in ozdravil;
čudili so se, skrivaj so pogledovali Gospoda,
toliko nesrečnega, se pa zakrivali pred Marijo in
drugimi ženami. Marija je mislila — tudi drugi
so menili — ti bodo za Jezusa prosili, svojiga
dobrotnika, svojiga učenika, ne pa za Baraba;
pa vender niso. O kdo bo zapopadel britkost in
bolečine Mariine v ti žalostni uri? 11

3. Pilat je razumi!, kaj mu hoče njegova
žena, in je nazaj poslal zastavo v znamnje, de
njegova storjena obljuba še ni prelomljena. Spet
je stopil na visoko omizje, se usedel pred mi¬
zico na stol; tudi veliki duhovni so posedli svoje
sedeže, in Pilat je spet zavpil: „Kteriga teh
dveh hočete, de vam spustim ?“ In tedaj se je
razlegalo vesoljno vpitje po vsim tergu: „Preč
s tem, daj nam Baraba.“ Pilat je še enkrat
rekel: „Kaj hočete, de storim s kraljem Judov,
z Jezusam, ki je imenovan Kristus ?“ Tedaj so
z velikim hrupam zagnali: „Križaj ga, križaj
ga!“ Pilat je v tretje prašal: „Kaj pa je hudiga
storil? Jest ne najdim nič smerti vredniga nad
njim. Stepsti ga bom dal, in potem spustil. 11
Pa vpitje: Križaj ga! Križan naj bo! se je raz¬
legalo, kakor peklenski šum in hrup od vsih
strani, in veliki duhovni so bili kakor divji od
samiga vpitja. Tedaj je omahljivi Pilat spustil

264

Baraba hudodelnika in Jezusa jim je dal, de
bi bil bičan. Tako so tedaj hudobniga morivca
in ubijavca oprostili, svojiga Zveličarja in Odre¬
šenika pa umoriti sklenili. O nezapopadljiva
ponižnost Boga samiga, ki je hotel biti slabši,
kakor ubijavec!

Sveti zdihljaji.

O moj preljubeznjivi Zveličar! koli-
krat sim se potegoval ne le za hudodelnika
ali morivca, ampak za sužnost satana,
tvojiga priseženiga sovražnika, ki je laž-
njivec in morivec od začetka, oče vsih
morivcev; nisim se pa potegoval za tvojo
sladko ljubezen in gnado, za tvoje Božje
dopadajenje, s tem namreč, de sim pro¬
stovoljno zapeljevanje satanovo poslušal in
v grehe zabredel! O nesrečna slepota! de
sim le enkrat v svojim življenji, tebe,
moj Jezus! zapustil in tvojo ljubezen za¬
ničeval! O moj Jezus! tako pridem tedaj
potert k tebi spet nazaj: dodeli, de me
nobena stvar več ne zapelja, de na večno
ljubim le tebe! Bežite vse stvari iz mo-
jiga serca! Jezus sam naj bo zapopadek
moje ljubezni! O Jezus! de pozabim na

265

vse, le tebe nikoli, ki si edina moja lju¬
bezen! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Zavoljo Jezusa rad zani¬
čevan in preganjan biti.

Spominek.

„Kdor Jezusa zgubi, vse zgubi . 14
(Tom. Kemp.)

Večerno premišljevanje za
sedemnajsti dan.

Jezusa bičajo.

1. Pilat, zaničljivi in omahljivi sodnik,
je večkrat izrekel krivične besede: „Nič kriviga
ne najdem nad njim, pretepel ga bom tedaj in
ga spustil." Vpitje Judov pa se je razlegalo v
eno mero naprej! „Križaj ga, križaj ga!" Še je
hotel Pilat nekoliko premisliti, svojo voljo po¬
skusiti, in je ukazal Jezusa bičati. Peljali so

266

tedaj briči Jezusa, razbitiga, zaničevaniga, za-
pljevaniga Zveličarja sovaje in pebaje skoz zdiv¬
jano ljudstvo tje na veliki terg, iz Pilatove hiše
proti veliki straži, do stebra bičanja, ki je tu
na tergu pred nekim mostovžem stal. Eabeljnovi
hlapci so prihrumeli z biči, šibami in vervicami,
ter so vse to orodje pred steber k Jezusovim
nogam pometali. Bilo jih je šest; rujavi zagoreli
ljudje, manjši kakor Jezus, z zmeršenimi lasmi.
Bili so gerdi razbojniki iz egiptovskih krajev,
ki so bili tu v sužnost prodani in so težke dela,
večidel zidanje, opravljali; nar hudobniši, nar
zaničljivši iz med takih sužnjih so bili za to
odbrani in kakor hlapci rabeljnovi v sodnjo
hišo pripeljani. Ti gerdi, ti neusmiljeni ljudje
so že več ubogih grešnikov pri tem stebru
do smerti stepli. Imeli so nekaj živinskiga,
satanskiga nad saboj; bili so na pol upijanjeni.
Bili so Gospoda z jezo, akoravno je radovoljno
šel, ter so ga z divjo serditostjo vlekli k stebru
bičanja. Steber je bil kake štiri pedi visok, z
železnim obročem obdan. Jezusa je groza obšla,
stresel se je pred stebram. Jezus je sam v tre¬
peči naglosti odpel svoje oblačila s svojimi od
terdiga pervijanja zateklimi in kervavimi rokami,
ki so mu drugi tiste trgali in ga sovali. Molil
in zdihoval je, oh! tako milo! Sramoval se je,

267

se tako sleči. Pa s tem je hotel za našo ne¬
sramežljivost zadostiti. Marija pa, od britkih
bolečin vsa prevzeta Mati, ki je s svetimi ženami
v kotu terga bila, se je pri tem preč obernila in
omedlela v naročji svetih zraven nje stoječih žen,
2. Jezus je tedaj objel steber in briči
so med strašnim kletjem in pahanjem njegove
svete roke na železni obroč stebra pripeli. Nar
svetejši vsih svetih je bil nag v neskončni brit-
kosti in sramožljivosti na steber hudodelnikov
terdo privezan, in dva teh divjakov sta z neu¬
smiljeno serditostjo začela tepsti po Jezusu od
verha do tal in spet od tal do verha. Pervi biči
so bili iz suhih volovskih žil ali terdih belih
jermenov. Naš Gospod in Zveličar, Sin Božji,
pravi Bog in pravi človek, se je pretresnil in
vil pod strašnimi udarci teh bičev gerdih hudo¬
delnikov; zvijal se je, stokal je sladko-britko
zdihovanje kot ljubeznjivo molitev med grozo¬
vitim terpljenjem, in to milovanje se je mešalo
med švigajoče in žvižgajoče udarce z biči. Več¬
krat pa je te svete, milo-tožljive, britko-žegna-
joče zdihljeje zadušilo strašno vpitje ljudstva in
farizejev, in jih ko černo-gromeči oblak zagernilo:
Na vse gerlo so vpili: „Preč ž njim! Križan
naj bo!“ zakaj Pilat je še zmiraj barantal z
ljudstvam in če je neznani hrup in šum zadušiti

268

hotel, de bi on govoril, je trobenta zapela, de
je vse potihnilo; in tedaj so se po tergu raz¬
legali grozni udarci, milo zdihovanje Jezusovo,
kletev bričev in rabeljnovih hlapcev, pa tudi
bleketanje darivnih jagnjet, ki so jih blizo tam
v ovčjim vodnjaku omivali, preden so bile daro¬
vane. To nedolžno bleketanje jagnjet je imelo
nekaj čudniga ginljiviga v sebi. Edini glasovi
so bili ti, ki so se lepo strinjali z milim zdi-
hovanjem Zveličarjevim. Judovsko ljudstvo je
od stebra bičanja za eno pot širjave odstopilo.
Rimski vojaki so bili sem ter tje nastavljeni,
zlasti proti stražni hiši. Vsaktera derhal je bila
blizo tam, eni tihi, drugi norčevaje, le nekteri
so bili ginjeni. Nesramni, skor nagi briči so pri
stražni hiši pletli nove šibe; drugi so šli po
ternja. Briči velikih duhovnov pa so denar
dajali tem, ki so bičali. Tudi so prinesli velik
verč z rudečo debelo pijačo, iz kteriga so pili,
de so bili toliko bolj serditi in pijani. Čez
eno pičlo četertinko ure sta perva dva odstopila
in k pijači pristopila. Jezusovo telo je bilo viš-
njevo-rudeče; njegova sveta kri je kapala iz
njega. Zganoval, tresel se je. Norčevanje in kro¬
hotanje se je razlegalo od vsih strani.

3. Druga dva rabeljnova hlapca sta pri¬
stopila in z novo divjostjo sta planila čez Jezusa;

269

imela sta šibe, z vozli, ternjem in drugimi bode-
činami opletene. S svojim divjim tepenjem sta
raztergala Jezusovo telo, de je njegova kri na
okrog tje škropila, roke bričev so bile okervav-
Ijene. Jezus je zdihoval, molil in se zganoval.
— Dva naslednja briča sta Jezusa spet z dru¬
gačnimi biči tepla. So bile na železni deržaj
pripete male verižice namešane z jermeni, ki so
imeli na konci železne ternke in sta s tem
strašnim orodjem, cele kose mesa in kože tergala
z njega. O kdo zamore popisati ta revni pogled!
Po teh hudobij še ni bilo zadosti; odvezali so
Vervi in so Jezusa s herbtam na steber prive¬
zali; in ker je bil že toliko zdelan, de stati ni
Več mogel, so ga z vervicami terdno na steber
privezali; njegove roke pa so zadej na steber
terdo pripeli. Strašno je bil tako zadrgnjen, s
kervijo in ranami obdan. Kakor stekli psi so ga
bili, in eden je imel malo šibico v levici, s
ktero je celo njegovo obličje raztepel. Ni bilo
bič zdraviga več na Gospodovim telesu. On pa
je svoje neusmiljene pretepavce s svojim kervi
polnim očesam milo gledal in je molil zanje;
pa oni so vedno hujši divjali, on pa je vedno
bolj tiho zdihoval: „ Gorje!

270

Sveti zdihljeji.

O zaklad, o bogastvo mojiga serca!
zakličem s častitim Tomažem od Jezusa;
strah in groza me spreletuje! začuden ne
vem, kaj bi rekel; padem pred tvoje
svete noge. Zakaj, o moj Jezus, o sladka
ljubezen mojige serca! zakaj si tako gro¬
zo viten proti sebi, pa tako mil proti meni?
Ali bi ne bilo bolj prav, de bi bil jest
bičan, ne pa ti? zakaj jest sim grešil,
ne pa ti, o Jagnje nedolžno! Oh, torej
objokujem svoje pregrehe, zavoljo kterih
si bil ti bičan; spoznam jih vse, in mi¬
losti pričakujem za nje; ne pusti mi, se
kdaj od tebe ločiti! Od rane do rane
čem iti, in, kakor dela čebela na naši paši,
hočem pokusiti iz tistih ljubeznjivost tvoje
sladkosti. V te nar svetejši rane nas
zberi, o nebeška sladkost! in poživi naše
serca in jih zredi v ljubeznjivosti svoje
drage kervi, tu nas varuj z očetovsko
ljubeznijo; tu nas ubogati, kakor pravi
oče z vsimi dobrotami; tu nas pripravi k
rasti prave notranje velikosti, de bomo v
tebi po tebi, postali tebi enaki! Oh srečen,
kdor te nikoli ni zapustil! Oh srečen,

271

kdor ni nobeniga druziga prostora v po¬
koj si zbral! Ob srečen, kdor je vedno
le po teh ranah zdihoval in iz celiga
serca se v tiste potopil! — Oh, naj se
tudi jest vedno bolj v te sv. rane potopim!
Amen!

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Zatajevati poželjivost in
lenobo mesa.

Spominek.

„Grešniki so kovali na mojem herbtu.“
(Ps. 128, 3.)

Jutranje premišljevanje za
osemnajsti dan.

Jezusa bičajo.

1. To grozovitim bičanje je zelo tri če-
tertinke ure terpelo; kaj je neki ptuj in malo
vreden človek jezno prilomastil od une strani

272

stebra s krivim nožem v roki, in zaupije: Stojte!
ne bijte nedolžniga človeka celo do smerti! In
upijanjeni briči so ga pogledali in odjenjali in
naglo so porezali vervice, s kterimi je bil Jezus
povezan, in tisti človek je zbežal, se med ljud¬
stvo zgubil. Jezus pa se je zgrudil s svojim
kervavečim telesam pri stebru kakor omedlen,
v kolebaru svoje kervi.

Rabeljnovi hlapci so ga pustili na tleh;
pili so in vpili unim rabeljnam v stražno hišo,
naj dobro delajo ternjevo krono. Jezus se je še
zganoval v svojih bolečinah, s kervavečimi ranami
pri stebru ležeč. In tedaj so šle ene prederzno
spodrecane nemarne ženske memo njega; za
roke so se sprejele in pred Jezusam postale in
gledale so ga z mehkužnim gnjušenjem. In
njegove rane so ga še bolj zabolele, in svoje
revno obličje je obernil tako milo proti njim!
In šle so naprej in vojaki so za njimi nesramno
vpili. Med bičanjem pa je bilo, kakor de bi
angelji žalovaje pri Jezusu bili. Jezus pa je molil
ter se je vedno v tem britkim in sramotljivim
terpljenji nebeškimu Očetu daroval za grehe
ljudi. Tedaj pa, ko je pri stebru ležal v svoji
kervi, je bilo, kakor de bi bil po angelji okrepčan.

2. Premislimo zdaj velikost osramotenja,
ktero, so Gospodu z bičanjem storili. O pre-

273

sunljivi pogled! Lej, moja duša! kako je tu
Gospod vsiga sveta, enako očitnemu hudodelniku
na steber privezan in bičan; poslušaj, kako
angelji tožijo, ki popolnama spoznajo veličastvo
tega Gospoda, zdaj pa so priče, kako je boleče
s šibami in biči zmesarjen. Tedaj se je spolnilo
kar prerok Izaija prerokuje: »Zginila je vsa
lepota njegova, postal je v sramovanje ljudem;
mož bolečin je on, razdrto je njegovo obličje;
ni več poznati; enak je gobovimu, kteriga je
roka Božja zadela. 11  O padi torej pred svojiga
v krvi ležečiga Zveličarja in moli ga! Prašaj se:
Kdo, kdo te je, o sladki moj Jezus! toliko raz¬
tepel ? Kdo je vzrok tega neskončniga terpljenja ?
Oh, kdo drugi, kakor jest sam? »Zavoljo naših
hudobij je bil ranjen, pravi prerok; de se je za
naše pregrehe spokoril, je bil toliko pobit, šiba
naših pregreškov je čez-nj prišla; z njegovimi
ranami smo bili mi ozdravljeni." (Iz. 53.) Ker
so pa naše pregrehe neštevilne, so tudi rane
njegove in bolečine njegove brez števila. In kako
čudno poterpežljivo je on vse to terpel! O ne¬
spametni človek! zakliče častiti Ludovik Granaški,
o maloverna duša! semkej se ozri in poglej,
kako po pravici moraš tega Gospoda ljubiti, se
bati in upati vanj, in kako je spodobno, de imaš
usmiljenje z njim in njegove bolečine zapišeš v

Gretzemani. 18

274

svoje serce. K ljubezni boš nagnjen, če pazljivo
premišljuješ, koliko in koliko strašniga je za te
on terpel; strah te bo preletel, ako premišljuješ
kako ojstro tepe Bog greh celo na svojim lastnim
Sinu; pa upanje te bo poživilo, ako pregleduješ
bogato odrešenje in obilno zadostenje, ktero nam
je to bičanje zaslužilo; usmiljenje poslednjič boš
imel, ako si velikost teh bolečin k sercu vzameš
in obilnost kervi, ki je tu tekla za te.

3.) Pred vsim drugim pa je gerda pre¬
greha nečistost, ktera je Gospoda zdelala tako
strašno. Poglejte, pravi neki cerkveni učenik,
poglejte ve zavoljo nečistosti kumerne duše, ko¬
liko terpljenja je vaša mehkužnost, vaše meseno
poželenje ljubznjivimu Jezusu storilo! Poglejte,
kako je to čisto meso le ena rana od glave do
nog! Ali pogled tega kervaviga stepenja ne bo
ginil vašiga serca? In ve, spokorne duše, ki
ste nekdaj živele v ti gerdi pregrehi, pa ste v
svojo srečo jo obžalovale, spomnite se te drage
kervi, ktero je hotel Jezus točiti, de bi vas rešil
iz te nagnjusne zmešnjave; dobro in zvesto si
pa to v spominu ohranite, de serca svojiga nar
boljšiga in nar Ijubeznivšiga Zveličarja nikdar
več ne hote razžalile! Tudi za vas, duše nedolžne
in čiste, je Jezus prelival svojo kri, de bi vam
namreč gnado zaslužil, to lepo lilijo, sveto ne-

275

dolžnost, čisto, neomadežano, cvetečo ohraniti.
— O grešnik! nikar toraj ne obupaj! Ta kri,
ktero so tvoje roke iz Jezusoviga telesa škropile,
ta kri bo tebi v mazilo, zaceliti rane tvoje duše,
če v zatajevanji svojiga mesa, v čuječnosti svojih
počutkov, zlasti v vrednim prejemanji sv. pokore
si prizadevaš, to drago kri sebi prilastiti. O nikar
ne zamudi tega iz lastniga zadolženja!

Sveti zdihljeji.

Kaj je to, o nar višji kralj! zakli¬
čem s častitim Ludovikam G-ranaškim, ka-
lcošno kaznovanje, lcakošno tepenjeje to?
Kaj si počel, de bi tako veliko britkost,
tako neznano sramoto zaslužilo? Zares,
prav nič! Jest, jest, zaničljivi človek in
otrok pogubljenja, jest sim kriv tvojiga
grozovitnega terpljenja; ti se pokoriš, ker
se nikoli nisi pregrešil! Lej, o Gospod!
jest spoznam svoje grehe, svoje hudobije!
Moje pregrehe so krive tvojiga bičanja.
O Jezus! Kako mi je to hudo! Prekolnem
vse nespodobne razveseljevanja, s kterimi
sim tebi toliko terpljenja napravil! Spomni
me, o moj Jezus! večkrat tiste ljubezni,

18  *

276

ki si jo do mene imel, de te jest ljubim,
de te nikdar nikoli več ne žalim. Odpusti
mi! Tvoja na stebru bičanja prelita kri
je mazilo, ki ga položiti hočem na rane
svoje duše, je kopel zveličanja, v kteri
se kopati hočem, de operem svojo, o moj
Bog! tako strašno umazano dušo. Oh,
očisti me s to sveto kervijo na duši in
telesu! Amen.

Sklep.!

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Bežati pred veseljem tega
sveta in pred vsako priložnostjo v gerdo
nečistost.

Spominek.

„On je ranjen zavoljo naših hudobij,
stepen zavoljo naših pregreh." (Iz 53, 5.)

Večerno premišljevanje za
osemnajsti dan.

Marija med bičanjem Jezusa.

1. Tedaj so briči spet pristopili k Go¬
spodu ter so ga sovali z nogami, de naj vstane,

277

ker do zdaj ga še niso kakor kralja dosti po¬
častili; tudi bili so ga, in Jezus se je stegoval
po svoji obleki, ki je na strani ležala, in ger-
duni so mu jo zmikali, sem ter tje metali, de
je mogel ubogi Jezus v kervavi nagoti po tleh,
enako pomandranimu eervu, se težko stegovati
po obleki. Potem so ga silili s sovanjem in
bercanjem stopiti na omahljive noge, in niso
mu toliko pripustili, de bi si bil suknjo oblekel,
ampak zagnali so mu jo čez rame. S svojim
oblačilam si je obrisal svojo kri z obraza po
poti, po kteri so ga hitro proti stražni cesti
podili. Lahko bi bili šli ž njim od stebra bičanja
naravnost v stražno hišo; ker so bili mostovži
okoli hiše odperti proti tergu, tako de bi bili
šli čez ječo, ker sta bila razbojnika in Baraba
zaperta; oni pa so peljali Jezusa memo sedežev
velikih duhovnov, kteri so vpili: „Preč ž njim,
preč ž njim!“ ter se z gnjušenjem stran obračali.
In tedaj so ga peljali v notranje dvoriše velike
stražne hiše. Ko so ga tje pripeljali, ni bilo
tam nobeniga vojaka, ampak briči, sužnji, ra¬
beljski hlapci in drugi raztergani potepuhi. Ker
je po ljudstvo tako nepokojno postalo, je Pilat
pomnožil rimsko stražo. In vojaki so vverstveno
stražno hišo obstopili. Goveriti, smejati, Jezusa
zaničevati jim je bilo pripušeno, le v vrstah

278

so mogli stati. Pilat je hotel s tem ljudstvo
v pokoji ohraniti. Bilo je gotovo tavžent mož
zbranih.

2. Marija, prečista devica, je bila med
bičanjem našiga Zveličarja vedno zamaknjena;
kar se je ž njenim Sinam godilo, je vse videla
in občutila notranje z neizrečeno ljubeznijo in
brhkostjo. Večkrat se je tiho, milo žalovanje
slišalo iz njenih ust, njene oči so bile vse ru-
deče od solza. S tančico zagernjena je slonela
v naročji svoje sestre Marije Heli, ki je bila
že stara žena. Svete prijateljice Mariine in Je¬
zusove so bile vse zavite in zagernjene s tan¬
čicami čez obličje, v bolečini in brhkosti tre¬
petaje, med tihim zdihovanjem so se krog svete
Device tišale, kakor de bi pričakovale svojiga
lastniga obsojenja. Marija je imela dolgo višnjevo
oblačilo in čez to dolgi beli volnati plajš, in
rumeno belkasto tančico. Magdalena je bila vsa
zmešana, poterta od bolečin in zdihovanja; njeni
lasje so bili pod tančico spušeni. Marija, ko se
je zavedila, je ravno zagledala svojiga raztepeniga
Sina, ko so ga briči memo peljali. Kri si je
zbrisal z oči s svojim oblačilam, de je svojo
Mater pogledal. Od bolečin prevzeta je roke za
njim stegovala in gledala za njegovimi kervavimi
stopinjami. Kadar se je tedaj ljudstvo bolj v

279

drugo stran zabernilo, so se sv. žene stebru
bičanja bližale, in so padle pred steber na tla,
zakrite od nekoliko usmiljenih ljudi, in so s
pertmi pobirale Jezusovo kri in tla posušile,
kjer se je le kaj poznalo; Janeza zdaj ni bilo
pri njih. Bilo je po bičanji okoli devete ure
zjutraj. —

Imej tudi ti usmiljenje s to žalostno Ma¬
terjo, spremi jo v duhu, poklekni tam ž njo k
svetimu stebru bičanja, objemi ga, kušni s ker-
vijo napojene tla in daruj vsako kapljo te drage
kervi zlasti za svojo mehkužnost, počutnost in
lenobo in za vse grehe svojiga mesa. Prosi Boga,
de bi šibe svoje ojstre sodbe odvernil od tebe
zavoljo tega sv. bičanja.

3. Premisli tukaj, o duša! presveto De¬
vico ! Njene lica so blede in suhe, njene oči
skor kervave od solza. Čudna in nepopisljiva
ponižna, pa častitljiva in priprosta je njena
podoba. Od sinoč, vso noč v britkostih in te¬
žavah, je v solzah hodila po dolini Jozafat in
in po cestah Jeruzalema v gnječi, vsiga ljudstva,
in njena obleka je vsa čedna, neomadežena. Ni
je gube na njenim oblačilu, de bi ne bila polna
svetosti. Vse tako čedno in priprosto, tako re¬
snobno, čisto in nedolžno. Njena obleka sicer
od ponočne rose in obilnih solza zmočena, vender

280

čedna, cista, lepo uravnana. M hitra, v nar
strašnejših bolečinah je njeno djanje vse mirno,
priprosto. Neizrečeno nekako čeznaturnoje lepa;
zakaj vsa njena lepota je neomadežana, častitljiva,
sveta. Magdalena pa je bila vsa drugačna:
zavoljo kesanja in groznih bolečin je vsa njena
lepota razderta, skorej strašna. Njena obleka je
mokra, z blatam omadežana, neredno, zmešano
visi na nji; njeni lasje mahajo razvezani pod
razderto, mokro tančico. Vsa zbegana je, ne
misli na drugo, le na svojo britkost. Tako velika
je njena bolečina, njeno kesanje, njeno terpljenje.
Oh, vsa je prevzeta in v svoje zdihovanje vtop-
Ijena! Premisli tu čisto, neomadežano Devico
Marijo in pa skesano spokornico Magdaleno!

Sveti zdihljeji.

O moj Jezus! v duhu kužnem zdaj
tla, namočene s kervijo mojiga Zveličarja
in Odrešenika. Biče in šibe, s to drago
kervijo nasitene pritisnem na svoje serce
in ponižno te prosim, ozdravi rane mojih
nespodobnih nagnjenj in rani s svojo Božjo
ljubeznijo moje serce. Objamem in pozdra¬
vim z nar večjim spoštovanjem ta sveti

281

steber. O srečni steber, na kterim je bil
privezan in bijen tisti, ki je steber in pod¬
pora vesoljnima sveta in moč vsiga stvar¬
jenja ! O ti visoko žegnani steber, ozaljšan,
olepšan in pomalan z nar drajši kervijo
Božjiga Sina, lctera je tekla, de bi uter-
dila ljudi, in jib v stebre v tempeljnu ži-
viga Boga spremenila! O de bi bil jest
privezan na te, oškropljen in ozaljšan s
to sveto kervijo, terden steber v službi
Zveličarja svojiga, ki je toliko za me na
tebi prestal! O draga kri! edina kaplja
bi bila zadostila v odrešenje vesoljniga
sveta, tu pa si v toliki obilnosti tekla,
častim te v nar večji pobožnosti; v tebi
hočem oprati vse madeže svoje, v te se
pogreznem; dodeli, de se v tebi očistim
belo, kakor sneg, de bom vreden spoznan
kakor čista, neomadežana nevesta stopiti
nekdaj pred obličje svojiga Jezusa! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Prositi Marijo za dar svete
čistosti.

282

Spominek.

Ne recite mi več Noemi, t. j. lepa,
ampak Marija, t. j. britka; zakaj vsiga-
mogočni me je z britkostjo napolnil. 14  (Rut.
1 , 20 .)

Jutranje premišljevanje za
devetnajsti dan.

Jezus je s ternjem kronan in zasramovan.

1. Peljali so tedaj Jezusa v notranje
dvoriše velike stražne hiše, ki je stala čez ječe
na tergu in se je še k sodnji hiši štela. S
stebri je bilo podslonjeno na okoli in vrata so
bile odperte. Bilo je tam okoli petdeset gerdunov
zmed bričev in njihovih hlapcev, sužnih in ra-
beljnovih služabnikov nar hujših, ki so se vde-
ležili zasramovanja Jezusoviga. Ljudstvo se je
gnalo bliže, pa rimski vojaki so hišo obsedli;
stali so v verstah, smejali se in norčevali in s
tem so gerdune le še podpihovali, Jezusu ter-
pljenje pomnožiti; zakaj njihov smeh in norčije
so Judje dražili. Kos stariga stebra so v sredo
privalili, na to iz gole hudobije Čepin in reba-

283

stiga kamnja nametali. In tedaj so vnovič Jezusa
raztergali oblačila ž njegoviga z ranami obda-
niga telesa, in ogrnili so s starim, rudečim,
sterganim, kratkim, vojaškim plajšem, ki je ležal
v kotu rabeljnoviga stanovanja. In tedaj so
Jezusa vlekli na s čepinjami in kamnjem nasuti
sedež, ter so ga terdo nanj pahnili. In potem
so mu ternjevo krono postavili. Bila je za dve
dlani visoka, gosto in umetno spletena, tako
de je čelo in glavo Jezusovo vso zakrila. Bila
je iz tri perste debelih ternjevih vej umetno
spletena, in z dolgimi terni večidel na noter
obernjena. Bilo je pa ternje debelo, ki raste
okrog Jeruzalema in je tako močno in živo ošpi-
čeno, da se celo manjši kosti ž njim prebosti
zamorejo. To ternjevo krono so Gospodu na
glavo potlačili, de so mu terni vse žile prebodli.
O kako strašne bolečine je takrat občutil naš
mili Zveličar! Kri je škropila iz njegove svete
glave, kakor iz odpertih studencev, in je tekla
v curkih njemu po obrazu.

2. Dali so mu potem debeli terst v des¬
nico, s češuljo na verhu. Vse to so delali s
sramotljivo slovesnostjo, kakor de bi ga res kro¬
nali kralja. Vzeli so mu tedaj terst iz rok in
so ga bili po glavi. Kri je zalivala njegove oči.
Potem so pred-nj poklekovali, jezik pred njim

284

stegovali, ga bili in pljevali mu v obraz in vpili:
„Bodi pozdravljen kralj Judov! 11  Ob, kdo bo
nesramno djanje teh nečloveških gerdunov popi¬
soval ?! Jezus pa je terpel neizrečeno žejo; mraz
ga je pretresoval zavoljo zmesarjenja in nečlove-
škiga bičanja; tresel se je; sem ter tje je bilo
raztergano meso celo do kosti. Njegov jezik je
bil skerčen; le kri njegove glave mu je tekla
v razpečene usta, ki so hrepeneče bile odperte.
Gerdi ljudje pa so mu v usta pljevali. Tako so
Jezusa terpinčili skorej pol ure, in vojaki, ki so
stražno hišo v verstah obdajali, so zraven se
smejali in vpili.

3. Premisli tedaj: Kako veliko terpljenje
in kakšna sramota je bila to! Kakor pravi sv.
Peter Damijan, so segli terni Gospodu noter do
možganov, ter so jih kakor živi ogenj prebadali.
Terpljenje, ktero je to ternjevo kronanje priza-
djalo, je bilo nar hujši, in je nar dalje terpelo,
in še le s smertjo Jezusovo odjenjalo; ker vselej
je bilo ponovljeno, če se je le ternjeva krona
ali glava njegova kaj dotaknila; več ternov se
je ulomilo in v glavi ostalo. Kdaj in kje je pač
kdo vidil tako terpljenje ? Kdaj je bilo zmišljeno
tako kervavo terpinčenje? V nobenim boji svet¬
nikov ne beremo kej taciga. Prihranjeno je bilo
to le za Gospoda. Satan sam je znajdel to ter-

285

pinčenje ter ga ljudem navdal. — Pojdite torej,
ve hčere Sionske, t. j. ve od Boga blagoslov¬
ljene duše, in poglejte kralja Salomona; kako
ga je kronala s krono terpljenja mati njegova,
brezbožna sinagoga, v dan njegoviga zaročenja,
t. j. tisti dan, ko je na križi umeri iz ljubezni
do nas! „Prekleta naj bo zemlja zavoljo tebe, je
rekel Bog nekdaj Adamu, ternje in osat ti bo
rodila zavoljo greha tvojiga." Zdaj se je ta be¬
seda spolnila. To prekletstvo za naše grehe je
mogel naš Zveličar nase vzeti in ti terni in osat,
podoba našiga greha in ž njim zasluženih kazen,
so mogli predirati njegovo glavo. Sosebno je pa
hotel Jezus to grozovito terpljenje prestati v za-
dostenje naših hudobnih misel. Oh, zadostiti je
hotel za vse naše pregrešne in hudobne misli,
za naše nečimerne in častilakomne zmišljenja, za
ošabnost in naš napuh, za našo svojeglavnost in
svojeljubje, za našo nepokoršino in pregrešno
termo, za vse nečiste premišljevanja, ki izhajajo
iz našiga sprideniga serca. Zato je hotel naš
Gospod s temi terni biti globoko preboden, de
bi ž njegovo drago, čez njegovo obličje tekočo
kervijo naš duh bil očišen vsih pregrešnih ne¬
spodobnost. In ti pa, o človek! se hočeš še
vedno povzdigovati, in pasti v svojim serci misli,
kakoršne žalijo Boga? Še nočeš jenjati, nečistih

286

podob v sebi oživljati? O premišljuj svojiga s
ternjem kronaniga Zveličarja, in ustavi se vsim
satanovim skušnjavam!

Sveti zdihljaji.

O moj nar krotkejši Jezus! kakšno
mora biti moje sočutje, ko premišljujem,
de je tvoja presveta kri tekla v toliko
studencih, kolikor ternov je tvojo sveto
glavo prebodlo! Zares ti so studenci Božje
gnade za me. Tvoja ternjeva krona je
meni v venec cvetlic in cvete okrog glave
v nar lepših cvetlicah tvoje ljubezni. Vsi
vhadci ternja so živi, kakor očesa cvet¬
lic, biserno porošeni, razpošiljajoči lepoto
in dišavo. Oh, dodeli mi, moj Zveličar!
de ta draga rosa življenja, ki teče iz tvoje
s ternjem ovite glave, mene namoči, in me
vsiga madeža hudobnih skušnjav očisti!
Bog hotel, zakričem s sveto G-ero. Bog
hotel tavžentkrat, de bi vse morje v kri
spremeniti, skoz svojo glavo ga napeljati
zamogel, de bi se očistila nesnažnost moje
slabosti, ktero si ti, o neskončna vrednost!
v stanovanje si zvolil. Oh, prosim pri

287

vrednosti tvoje sv. kervi, prebodi s tem
dragim ternjem tudi moje serce! Oh, pre¬
bodite me, o terni! zaženem z zveličano
Jobano od križa; veliki, globoko segajoči
terni, prebodite me! kolikor globokeje,
toliko serčneje; za male ki do kervi ne
zbodejo nič ne maram; prebodite me z
živo bolečino, de dobro občutim, de mi je
v sramoto, biti mehkužen ud s ternjem
kronane glave! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Odložiti vso svojeglavnost
in notranji napuh svojiga duha.

Spominek.

„Pojdite ven, ve hčere Sionske; in
poglejte kralja Salomona, s krono, s ktero
ga je kronala njegova mati v dan njego-
viga zaročenja!“ (Vis. p. 3, 11.)

-o-4(&=&S$£~£)0-o~

288

Večerno premišljevanje za
devetnajsti dan.

Ecce homo! Glej, o človek!

1. Tedaj so Jezusa peljali s ternjevo
krono na glavi in s terstam v zvezanih rokah
ogernjeniga s škerlatastim plajšem spet v dvo¬
rano Pilatovo. Jezus ni bil spoznati, zavoljo
kervi, ki mu je zalivala njegove oči, in usta in
brado njegovo; njegovo telo je bilo z ranami
pokrito, podobno v kervi namočenimu suknu.
Priklonjen je šel omahljivo, plajš mu je bil
komaj do kolen, in druziga oblačila ni imel na
sebi. Ko je ubogi Jezus prišel pred hišo Pilatovo,
je tudi tega neusmiljeniga človeka groza sočutje
in gnjušenje spreletelo; na eniga svojih vojakov
se je naslonil, in ker je duhovšina in ljudstvo
le še razsajalo in vpilo, je rekel Pilat: Če je
Judovski satan tako strašan, ne bo moč ž njim
v peklu stanovati. Ko je bil ubogi Jezus po
stopnicah neusmiljeno pahan, je stopil Pilat na
visoko omizje in trobentar je zatrobil, de bi
poslušali, ker hoče Pilat govoriti, in govoril je
velikim duhovnam in vsim pričujočim: „Lejte,

289

pripeljam vam ga, de bote spoznali, de ne najdem
nobene krivice nad njim.“

2. Jezus je bil tedaj po bričih na visoko
omizje zraven Pilata pripeljan, tako de ga je
vse ljudstvo s terga viditi zamoglo. — Strašan
grozen pogled je bil ta, ki je od začetka grozo
in čudno britko tihoto napravil, ko je Sin Boga
samiga v ti neznani prikazni, poln zaterdele kervi
spod grozovite ternjeve krone, s krvijo zalitimi
očmi se ozerl po vsi množici po tergu. Pilat je
k njemu stopil in na-nj kazaje je rekel: »Kak¬
šen človek! 11  Tedaj je stal Jezus v rudečim
sramotljivim plajši z raztepenim telesam, s ker-
vijo oblit, s ternjem prebodeno glavo, pripognjen,
z zvezanimi rokami terstno žeslo derže, priklonjen
v neskončni žalosti in milosti, potert od bolečin
in ljubezni, kakor kervava senca pred ljudstvam.
Veliki duhovni in sodniki so bili vsi togotni pri
pogledu Jezusa in vpili so: „Križaj ga, križaj
ga!“ Pilat jim pa reče: „Vzemite in križajte
ga vi; zakaj jest ne najdem krivice nad njim."
Oni pa so še bolj vpili in ljudstvo je zmiraj
hujši hromelo! in pismejci so odgovorili: „Mi
imamo postavo, po postavi mora umreti, ker se
je Sinu Božjiga delal."

3. Beseda Judov, de „se je Simi Božjiga
delal", je Pilata še bolj prestrašila in prazno-

Gctzeroani. 19

290

verne skerbi so se spet ponovile v njem. Ukazal
je Jezusa v sodnjo hišo peljati in mu je rekel:
„Od kod si ti?“ Jezus pa mu ni odgovoril. Pilat
mu tedaj reče: „Meni ne odgovoriš? Ne veš, de
imam oblast te križati, in imam oblast, te spu¬
stiti?' 1  Jezus je odgovoril: „Ne bi imel nobene
oblasti do mene, ko bi ti ne bilo od zgorej
dano. Zavoljo tega ima tisti, kteri me je tebi
izdal, večji greh." Gospod mu je tudi še druge,
strašne resnobne besede govoril. Pokazal mu je,
kakšen kralj je, kakšno njegovo kraljestvo: ter-
dovratno nespokornost njegoviga notranjiga stanu
mu je odkrito očital, prerokoval mu je, kaj de
ga čaka, njegovo zaverženje v revšino, njegov
strašni konec mu je dopovedal, in de ga bo
nekdaj v pravični sodbi on sodil. Tudi Klavdija
Prokle, žena Pilatova, ki se je zavoljo toliciga
mujenja bala za Pilata, je zopet poslala do njega
tisto dano zastavo, de bi ga opomnila storjene
obljube. Pilat, dozdaj negotov, je kakor pijan
sem ter tje taval s svojo sodbo; zdaj pa je iskal
Jezusa spustiti. Prestrašen, pa tudi razkačen
zavoljo Jezusovih resnobnih besedi je še enkrat
stopil na visoko omizje in je zavpil, de hoče
Jezusa spustiti. Judje pa so še bolj vpili: „Ako
tega spustiš, nisi cesarjev prijatelj; zakaj vsak
kteri se kralja dela, cesarju zoper govori."

291

Drugi so gnalo, de ga hočejo pri cesarji tožiti.
Vpitje pa: „Križaj ga, križan naj bo!“ je spet
donelo od vsih strani; celo na ravne strehe
terga so zlezli in od tam so vpili. O nesrečna
slepota tega ljudstva in strašna hudobija, ki je
vse poskusila, ter ni nič opustila, de bi le Je¬
zusa umorila!

Sveti zdihljaji.

O moj Bog! o kralj in gospod moje
duše! zakličem s častitim Tomažem od
Jezusa, kdo te je vender tako zdelal! O
lepota nebeška! z zvezanimi rokami, s
ternjevo krono, z vso s ker vij o zakopano
glavo, z okervavljenim obličjem, s terstam
v zasramovanje v roči — te vidim po-
stavljeniga pred vse ljudstvo. — O moj
Zveličar! kakšno zasramovanje, kakšna
bolečina je bilo to za-te! O moje veličastvo,
o moje zveličanje! o moj Jezus! jest te
molim, častim in hvalim, kolikor premorem!
Vtisni to milo, zasramovanja polno podobo
v moje terdo serce, omeči ga s svojo pri-
čujočnostjo, in dodeli, de bo občutilo, kar
vidi nad teboj! Potegni me v svojo ljubezen

19 *

292

ki te vidim iz ljubezni do mene toliko
revniga! Vzemi, o Gospod, o Bog moje
duše, vzemi to dušo in jo vnemi z lepoto
tistiga plamena, ki iz tebe gori, ki si bil
tako stepen in zaničevan! Kažeš se tako
tihiga, tako ponižniga, tako resnobniga,
de na vse strani šviga plamen Božje lju¬
bezni iz tebe. Ob de bi tudi mene zadel
ta plamen! de bi me vnel, o moj Bog!
in me v tebe za tebe popolnama sežgal.
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Odložiti vso nečimernost v
obleki.

Spominek.

„Ecce homo! Glejte, človek!“ (Jan.
19 , 5 .)

Jutranje premišljevanje za
dvajseti dan.

Jezus je k smerti obsojen.

1. Na žuganje Judov, de ga hočejo pri
cesarji tožiti, če Jezusa spusti, je nov strah

293

Pilata preletel. Strah pred pozemeljsMm cesarjem
je premagal strah pred kraljem, čigar kraljestvo
ni bilo tega sveta. Omahljivi, boječi hudobnež
si je mislil: Če umerje, umerje ž njim vred vse
kar on ve od mene in kar mi je prerokoval.
Na žuganje s cesarjem je Pilat Jezusa izdaj
njih volji zoper svojo besedo, ktero je dal svoji
ženi, zoper pravico in resnico, zoper svoje lastno
prepričanje. Menil je tedaj, de pri teh razuzdanih
ljudeh nič ne opravi; vpitje, šum in hrup je
imelo nekaj strašniga v sebi, in vsa množica
ljudstva pred Pilatovo dvorano je serdito vrela
in velike vstaje ali punta se je bilo bati. Tedaj
si je dal Pilat prenesti vode, in služabnik, mu
jo je vlil na roke pred ljudstvam in Pilat je z
omizja zavpil: „Jest sim nedolžen nad kervijo
tega pravičniga, vi glejte!" Tako je iz strahu
pred cesarjem Judam kri Jezusovo izdal, za
njegovo vest mu ni ostalo nič druziga, kakor le
voda: s to se je mislil čisto, nedolžno izmiti. —
Ne, Pilat! zdaj ti glej! zakaj pravičniga imenuješ
in točiš njegovo kri; ti si krivičen, brezvestni
sodnik; kervi ktero hočeš izmiti, iz svojih rok,
nikdar nikoli ne boš izmil iz svoje duše! O
strašna slepota, ki raji dopade ljudem, kakor
Bogu, in iz strahu pred ljudmi raji svojo dušo
pogubi! O de bi se nikdar ne bali tistih, ki le

294

telo zamorejo umoriti, ampak veliko več tistiga,
ki dušo in telo zamore v pekel pogubiti — Boga!

2. Tedaj se je povzdignilo strašno-gro-
zovito, enoglasno vpitje zbraniga ljudstva, med
kterim so bili ljudje zmed vsih krajev Palestine.
Vpili so pa: „Njegova kri pridi na nas in naše
otroke!“ Kri Jezusova, ki za nas za usmiljenje
vpije, so tirjali, naj vpije za nje v maševanji.
Oh pri tem slovesnim prekletstvu samiga sebe
je bilo, kakor de bi tišalo temno nebo, polno,
kervavo-rudečih oblakov, polno gorečih šib in
pa mečev, na strašno kličejoee ljudstvo. Bilo je,
kakor de bi žarki tega prekletstva prešinili mozeg
in kosti in celo otroke v maternim telesu zadeli.
Le na tistimu, ki so se po Jezusovi smerti spre-
obernili, so tako rekoč žugaje migljali. Bilo jih
je pa precej veliko tacih med njimi; zakaj Jezus
in Marija sta neprenehama molila med tem
strašnim terpljenjem za zveličanje svojih sovraž¬
nikov, ter se nad vsim tem grozovitem terpin-
čenjem nista celo nič grozila. Kako na tanko
pa se je to prekletstvo spolnilo nad tem oslep¬
ljenim ljudstvam, ktero še dandanašnji, že čez
osemnajst sto let, to prekletstvo vedno nosi
seboj, in zgubljeno med vse narode te zemlje
je zaničevano, zasramovano in preganjajo, zavoljo
serda Božjiga, kteriga si je s tem nakopalo!

295

O de bi ta sveta kri Jezusa Kristusa, ktera,
kakor pravi sv. Bernard, poje kakor trobenta,
nam ne naznanovala le sodbe Božje, ampak
tudi milost njegovo! O de bi ne tekla tudi nam
v pogubljenje, in de bi ne bila zgubljena za
naše duše!

3. Med tem neznanim kričanjem je ukazal
Pilat, hitro pripraviti vse k sodnjimu sklepu.
Druge, slovesne oblačila si je rekel prinesti in
jih je oblekel; nekako pokrivalo, kroni podobno
so mu dali, drugi plajš mu ogernili, in neko
palico pred njim deržali. Veliko vojakov je bilo
krog njega, in sodnji hlapci pred njim, za njim
pisači z zavitki in dilicami. Naprej je eden trobil
v trobento. Tako so se podali iz dvorane na
veliki terg, kjer je bil stebru bičanja nasproti,
lepo zidan visok sedež, na kterim so se sklepale
sodbe; le s tega sedeža izrečene sodbe so imele
pravo veljavo. Temu sodnjimu kraju se je reklo
Litostrotos, po hebrejsko pa Gabata, in je
bilo okroglo omizje, na ktero se je od več strani
po stopnicah šlo; na verhu je bil sedež za
Pilata, zadej še ena klop za druge sodnike. Ve¬
liko vojakov je obdajalo to omizje nekteri so
stali tudi po stopnicah višje. Z rudečim pregri-
njalamje bil sedež Pilatu pregernjen in višnjeva
blazina rumeno opasana je na njem ležala. Oba-

296

dva razbojnika sta bila tudi že sem pripeljana.
Tedaj je bil Jezus, še zmiraj v rudeeim zanič¬
ljivim plajši, s ternjevo krono na glavi in z
zvezanimi rokami po bričih in neusmiljenih vo¬
jakih pred sodnji stol skoz gerdo ljudstvo peljan
in med oba ubijavca postavljen. Ko je Pilat na
svojim sodnjim stolu sedel, je še enkrat Jezu¬
sovim sovražnikam zavpil: „Glejte, vaš kralj!“
Oni pa so vpili: „Preč ž njim, preč ž njim,
križaj ga!“ Pilat jim reče: „Vašiga kralja bom
križal! 1 ' Veliki duhovni so odgovorili: „Nimamo
kralja, razun cesarja." In tedaj Pilat ni nobene
besede več govoril za Jezusa in tudi z Jezusam
ne, ter ja začel sodbo obsojenja.

Sveti zdibljeji.

O draga kri Jezusa Kristusa! ki si
tekla, de bi vsim ljudem usmiljenje ska-
zala; pridi tudi čez me in čez vse ljudi,
tode ne v prekletstvo, ampak v blagoslov-
ljenje! Razlij se bogato čez nas, lej! da¬
rujemo ti svoje serce in roke, svojo voljo,
pamet in spomin, svoje misli in želje, na¬
gnjenja in djanja, vse svoje notranje in
zunanje počutke! Operi nas, ker vse je

297

omadežano za nas; očisti nas, ker je vse
popačeno za nas ozdravi nas, ker vse
je bolno v nas; spreoberni, poboljšaj nas
s svojo prečudno močjo, de bomo vredni,
s teboj se skleniti. O ti neskončna čistost,
stori nas vse bele, zaljšaj nas, oživi nas,
zveličaj nas in kronaj nas! O predraga
kri, pridi, ob, pridi čez me! Ne želim
nič bolj, kakor tebe, o sveta kri, sej ti
si nar drajši za vratnica, nar drajši perstan!
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Drago kri Jezusa Kristusa
prav častiti, in na njo svoje edino zau¬
panje staviti,

Spominek.

„Njegova kri pride na nas!“ (Mat.
27 , 25 .)

298

Večerno premišljevanje za
dvajseti dan.

Jezns je k smerti na križi obsojen.

1. Obadva razbojnika sta bila že popred
k smerti obsojena, na prošnjo velikih duhovnov
pa so do dans ž njima čakali; ker mislili so s
tem Jezusa še bolj osramotiti, de je bil med
dvema ubijavcema križan. Presveta Devica, ko
je bil Pilat Jezusa očitno ljudstvu pokazal, in je
krvavo vpitje Judov slišala, je nekoliko časa preč
se odtegnila; zdaj pa se je z drugimi sv. ženami
skoz množico ljudstva spet bližala k zadnjimu
sklepu morivne sodbe svojiga Sina in svojiga
Boga. Jezus, obdan od bričev, od svojih sovraž¬
nikov zahmehovan, je stal na stopnicah pred
Pilatam. Trobenta je zapela, in Pilat, ta zanič¬
ljivi, omahljivi in prevzetni hudobnež, je z ne¬
kako ošabno serditostjo smertno sodbo čež Zve¬
ličarja izgovoril. Oh kdo bo zaničljivost tega
hudobnega sodnika, veselje in nasitenje kervave
žeje velikih duhovnov, revo in bolečino uboziga
Zveličarja, neizrečeno bridkost Jezusove Matere
in drugih sv. žena, hrepeneče in serdito prežanje

29 &

Judov, merzlo in ošabno obnašanje vojakov in
vse te grozne peklenske podobe zdivjanega ljudstva
— kdo bo vse to premišljeval in ne bo ves
potert? Oh, kdo ne občuti, de mi sami bi bili
mogli tam stati, kjer je stal Jezus naš ljubi
ženin; potem bi bila sodba pravična!

2. Pilat je delj časa žlobodral in Klavdija
Tiberija z visokimi priimki cesarja imenoval;
potem je bral pritožbo zoper Jezusa, de je ljudi
šuntal in punt napravljal, de je judovsko po¬
stavo prelomil, ker se je Sina Božjega kralja
Judov, imenovati dal — in de ga obsodi Judov¬
ska velika duhovščina v smert in ljudstvo eno¬
glasno hoče njega križanje. In potem, kdo bi
mislil, zine ta ubogi človek, ki je več ur Jezu¬
sovo nedolžnost spoznaval, de to sodbo za res¬
nično spozna. Rekel je: Jest torej obsodim Je¬
zusa Nazareškiga, kralja Judovskega, de bodi
na križ pribit. — Mati Jezusova je pri teh be¬
sedah omedlela, kakor de bi hotla tudi umreti.
Tedaj je bilo zagotovljeno; strašna, boleča, sra-
motljiva smert njeniga svetiga, nar ljubeznjivšiga
Sina in Zveličarja sveta je bila sklenjena za go¬
tovo. Janez in sv. žene so Marijo peljali preč,
de bi oslepljeni ljudje norčevaje nad bolečinami
Zveličarjeve Matere se ne pregrešili. Tedaj je
hotel Jezus nedolžno v smrt obsojen biti in našo

300

lastno smertno sodbo nase prevzeti, de bi nam
nekdaj dodelil milostljivo sodbo. O neskončna
ljubezen Jezusova!

3. Tedaj je še na sodnjim stolu Pilat to
krivo sodbo spisal, in drugi, zadej sedeči sodniki
se jo večkrat prepisali. Pisal je pa ta hinavski
človek vse drugaci, kakor je ravno pred govoril.
Bilo je, kakor de bi pisal zoper svojo voljo, ves
nekako prestrašen in zbegan, kakor de bi mu
grozljivi angel opoviral roko; pisal je pa, de je
bil prisiljen od viši duhovšine in njihoviga zbora,
in ker se je bal punta med ljudstvam, zato je
Jezusa obsodil, in de bi ga ne tožili cesarju za
krivičnega sodnika, in de bi se ne pripisovala
njemu vstaja ljudstva, sicer pa, de ni pregledoval
vsiga zadolženja, ki je bilo zoper Jezusa govor¬
jeno. Potem je še pisal napis križa, kateri naj
se nad glavo Jezusovo pripne na križ; namreč:
Jezus „Nazareški, kralj Judov. “ Veliki duhovni pa
so se ž njim kregali in prepirali tam pred sodnjim
štolam, ker ta napisana sodba jim nič ni bila
po volji; tudi zavoljo napisa so se prepirali in
so hotli, naj bi ne pisal: Kralj Judov, ampak,
de se je za Judovskiga kralja imel. Pilat že ves
nepoterpežljiv, jih zaničljivo in jezno zaverne:
„Kar sim pisal, sim pisal “. Tako je bil tedaj
zoper voljo Judov Jezus vender njih kralj spoznan

301

in bo tako na -vekomaj ostal, če ravno so ga oni
zavergli. Jezus, kar pomeni Zveličarja, Odreše¬
nika, in kralj je častiti napis, kteriga si je Go¬
spod hotel sam dati in kteri se še zdaj na vsa¬
kim križi bere. V tem častitljivim napisu je
zapopadena vsa naša vera, vse naše upanje in
vsa naša ljubezen. Ta napis je naš nauk, naše
tolažilo, naše veselje, naše zagotovilo večniga
življenja, je mogočni pripomoček zoper vse za¬
lezovanje hudobniga duha, je strah vsimu peklu;
zakaj ta napis nam kaže, de je Jezus s svojo
drago kervijo nas greha in večniga pogubljenja
odrešil, nas sužnosti satanovi odtergal, in de
zdaj v veličastvu svojiga Očeta kraljuje in bo
vekomaj kraljeval, ker nas vse zveličati hoče.
O gnadepolni napis, ki zasluži, de ga vsi ljudje
z veseljem pozdravljajo in v pobožnosti časte!

Sveti zdihljeji.

Kdo ima serce, de bi poslušal gro-
zovitno smertno sodbo zoper te? pravi
častiti Tomaž od Jezusa. O pravo življe¬
nje vsih duš in edino upanje grešnikov!
kako bo človeško serce zapopadlo, da si
bil toliko zmesarjen in pa stepen, de nisi
bil milovan, ampak enoglasno od vsih

302

tirjan v smert, ki so vpili: ,,Preč ž njim!
Križaj ga!“ Tedaj o Pilat, vzemi ga
spred oči teh divjih zverin, ki ga viditi
ne morejo, in meni ga daj! Sprejeti ga
hočem, zdraviti ga hočem, moliti ga ho¬
čem in njemu služiti. Pridi, o sladka lju¬
bezen, in moj rešitelj! Pridi k meni, ki
hrepenim po tebi, ki tebe le išem, se tebe
veselim, akoravno si z ranami ves obdan!
Pojdi v to mojo dušo in živi v nji; in
za te hočem umreti. — Pa, kaj to pra¬
vim? Sej sim jest še le slabši, kakor ta
krivični sodnik, ki je to grozno sodbo
izrekel čez te; sim hudobniši, kakor uno
ljudstvo, ki je tirjalo tvojo smert; sej
sim jest vzrok tvoje smerti s svojimi ne-
številnimi pregrehami. — Oh, odpusti mi,
o moj Jezus! Na tvoje neskončno usmi¬
ljenje stavim svoje upanje; ozdravi mojo
revšino, in zavoljo tvoje britke smertne
sodbe me obvaruj večne smerti! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Serčno se vojskovati zoper
skušnjave hudobniga duha.

303

Spominek.

„Bog pa je zvest, ki vas ne bo pu¬
stil skušati bolj, kakor premorete, temuč
bo storil tudi s skušnjavo izid, de jo zma¬
gate.“ (1. Kor. 10, 13.)

- —

Jutranje premišljevanje za
enindvajseti dan.

Jezus vzame svoj križ ua-se.

1. Ko je bila smertna sodba izrečena in
se je začelo nje pisanje in prepir velikih du¬
hovnov s Pilatom, je bil Jezus bričem izdan;
pred so se še nekoliko bali sodnikov, zdaj pa
je bil tako rekoč Jezus plen teh strašnih ljudi.
Slekli so mu tedaj rudeči, sramotljivi plajš z
ranjeniga telesa, ter so mu s tem več ran po¬
novili. Potem so mu podali rujavkasto suknjo
brez šiva, ktero mu je naredila njegovo Mati.
Ker mu je zavoljo široke ternjeve krone obleči
niso mogli, so mu zderli krono z glave, in iz
vsih ran je tekla kri vnovič v neznanih bolečinah.

304

Privezali so mu spet okoli ledja oklepni pas,
za kteriga so vervi privezali. Vse to se je
godilo z divjo prederznostjo med sovanjem in
tepenjem. Dva razbojnika sta bila eno na desno,
eden na levo postavljena z zvezanimi rokami;
imela sta, kakor tudi Jezus pri sodbi, verigo
okrog vratu. Imela sta le nekoliko slabo srajco,
revni napersnik brez rokavov, na glavi pa iz
slame spleteno pokrivalce. Umazana, rujava,
zatekla od poprejšniga bičanja sta bila. Tisti ki
se je potem spreobernil, je bil že zdaj tih in v
se zamišljen. Drugi pa je bil jezen, prederzen
je klel in zaničeval z biriči vred Jezusa. Briči
pa so skupej nosili vse svoje orodja, in vse se
je pripravljalo na strašno, grozno, neznano pot,
na kteri je ljubeznjivi, terpeči Zveličar za nas
nehvaležno težo vsih grehov nesti hotel, de bi
svojo kri iz od zaverženih ljudi prebodeniga
kelha svojiga telesa razlil v zadostenje.

2. Poslednjič sta Ana in Kajfa se s Pi-
latam že dosti nakregala in prepirala; hitela
sta zdaj proti tempeljnu, zakaj komaj še sta
zamogla o pravim času tje priti. In tedaj so
se ločili veliki duhovni od praviga velikonočnega
Jagnjeta; hiteli so v kamniti tempelj, de bi
podobo tega Jagnjeta klali in jedli, ter so spol-
njenje te podobe — pravo Božje Jagnje — ne-

305

usmiljenim rabeljnam na altarji križa darovati
pripustili. Tu so se pota ločile k pomenljivimu
in resničnimu darovanju; čisto zadostivno veliko¬
nočno Jagnje Božje, ktero so očitno z vso gnju-
sobo svoje hudobije omadeževali, so prepustili
nečistim, grozovitnim rabeljnam, ter so tekli v
kamnitni tempelj, darovat očišene, oprane, po¬
svečene jagnjeta. Toliko skerbno so se bali zu¬
nanje se kej oskruniti, ko je nasproti vsa hudobija
njihoviga serca v jezi, nevošljivosti in zaničljivosti
jih popolnama oblivala. »Njegova kri pridi čez
nas in naše otroke!" S temi besedami so nado¬
mestili poterjenje darovanja, ki je pri darovih
v tem obstalo, de je darovavec svojo roko položil
na darovano žival. Ločile so se tu pota k altarju
gnade. Pilat pa, napuhnjen, omahljiv, ki se je
tresel pred Bogam, pa malikam daroval, on
suženj smerti, en čas mogočnež do žalostnega konca
večne smerti, je s svojimi obdan od velike
straže šel mogočno nazaj v svojo dvorano, pred
njim trobentar s trobento. Ze ko je Pilat krivo
sodbo poterdoval, mu je poslala Klavdija Prokle
njegovo dano zastavo, in se mu je odpovedala.
Pozneje je skrivej iz dvorane ušla in je za Je¬
zusovimi prijatli hodila. Ta krivična sodba je bila
po našim okoli desete ure zjutrej poterjena.

Getzemuni. 20

306

3. Ko je Pilat sodnji sedež zapustil je
šlo nekaj vojakov ž njim, ki so se pred njegovo
dvorano postavili. Le nekoliko jih je pri obso¬
jenih ostalo. Osemindvajset oboroženih farizejev
med njimi šest nar hujših Jezusovih sovražnikov,
ki so bili na Oljski gori pri izdaji pričujoči je
prijezdarilo čez terg de so spremili obsojene.
Rabeljni so tedaj peljali Jezusa na sredo terga,
in več sužnjev je prineslo od večerne strani
sem strašan križ, ter so ga pred Jezusa na
tla vergli. In ko je križ pred Jezusam na tleh
ležal, tedaj je padel Jezus na svoje kolena, objel
s svojimi rokami križ, ga trikrat kušnil, in na
tihim je serčno zahvalno molitev opravil nebe-
škimu Očetu za pričeto odrešenja človeka. Tedaj
je Gospod objel svoj križ, večni altar zadostivne
kervave daritve. Rabelj ni pa so Jezusa potegnili na
kolena in primoran je bil težki križ z majhno,
gerdo pomočjo sam zadeti na svoje rame in z
desnico ga objeti. Angelji so mu pomagali, sicer
bi ne bil mogel si ga naložiti. Pod to težo je
klečal priklonjen.

Premisli, kako radovoljno vzame Jezus
svoj sveti križ za te in kako hrepeni za te
terpeti. Zadeni torej tudi ti svoj križ, kteriga
ti je odločil Gospod, in nosi ga voljno za Go¬
spodam.

307

Sveti zdihljaji.

Zveličana Joliana od Križa pravi, de
je Jezus toliko hrepenel, svoj sveti križ
objeti in za nas umreti, de je tako rekoč
zdihnil: Ozrem se na te, o križ. moja

nevesta! Naproti mi prideš na mojo že-
nitnino, in z menoj se hočeš zaročiti. Pridem,
de te s svojo kervijo ozaljšam, za te sim
zapustil nebesa: triintrideset let sim tebe
iskal; z veseljem te objamem, ti ključ in
vrata nebeške! —- O moj Jezus! kako
serčno, goreče je bilo hrepenenje tvoje
po tem terdim lesu svetiga križa! Kaj
ti je pač toliko hrepenenje po njem nav¬
dajalo, de ga celo svojo ljubeznjivo ne¬
vesto imenuješ? Oh, kaj druziga, kakor
le ljubezen in sicer ljubezen do nas greš¬
nikov! Ker si vedel, de s tem križem
nas boš večniga pogubljenja odrešil, zato
ti je bil tako prijeten, in tako ti je bila
nar večji britkost v sladko radost. O hvala!
tavžentkrat hvala, o Jezus! za tvojo ne¬
skončno ljubezen do nas grešnih ljudi! Oh,
vcepi tudi meni veliko hrepenenje in serčne
želje, iz ljubezni do tebe terpeti, iz lju¬
bezni do tebe umreti! Amen.

20  *

308

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! sklenem
za dans: V križih ne biti malosrčen.

Spominek.

„Ne umreti, ampak terpeti.“ (S.
Magd. Pac.)

Večerno premišljevanje za
enindvajseti dan.

Jezus nese svoj križ na Golgoto.

1. Zapela pa je trobenta Pilatovih jezdi-
cev, in eden farizejev na konji se je približal
Jezusu, ki je še klečal pod svojo težo in mu
reče: Dosti je lepih besedi, hajd! de*se ga
pred znebimo, naprej! naprej! In tedaj so po¬
tegnili Jezusa na kviško, in tedaj je bila na
njegovih ramah vsa teža križa, ktero moramo
tudi mi po njegovih večno resničnih sv. besedah
nositi za njim. In vzdignila se je za zemljo tako
zaničljiva, za nebesa tako zveličavna procesija

309

kralja vsih kraljev. Naprej je jezdaril trobentar,
ki je na vsih voglih mesta trobil in usmertenje
napovedoval! Ene korake za tem je šla derhal
vsakterih potepinov; nesli so pijačo, vervi, žeblje,
zagojzde in jerbase mnogoteriga orodja; močnejši
so nesli dolge kole, lestvice in križe razbojnikov.
Potem so eni farizejev jezdarili, in za temi je
šel pobalin, ki je nesel napis, in pa na palici
čez ramo ternjevo krono, ktera Jezusu pri no¬
šenji križa na glavi ni obstala.

2. In za temi je šel naš Gospod in Od¬
rešenik, pripognjen pod težo križa, zgajžlan,
stepen in ves omagan. Od sinočne zadnje večerje
brez jedi in pijače, v vednim smertnim tepenji,
zavoljo pretekle kervi, brezštevilnih ran, žeje in
neznanih notranjih britkost in grozovitost ves
oslabljen, je šel omahljivo, pripognjen po golih
ranjenih nogah. Z desnico je deržal veliko težo
na desni rami, in z levico je trudno segal po
širokim dolgim oblačilu, de bi tisto umaknil
negotovim stopinjam svojim. Štirje briči so ga
na verveh, za oklepni pas privezanih, od daleč
deržali. Sprednja dva sta ga vlekla naprej,
zadnja dva sta ga sovala in pahala, tako de ni
imel nobene gotove stopinje. Roki njegove ste
bile od poprejšnjih vezi vse ranjene, zatekle.
Obličje njegovo s kervijo in oteklino zabuhlo,

310

lasje in brada zmešani, s kervijo namočeni; teža
in oklepi so mu volnato oblačilo tišali na ranjeno
telo, in volna se je v vse ponovljene rane pri-
sušila; okrog njega pa zaničljivo krohotanje in
zasmehovanje, sama hudobija. Neizrečeno reven,
zdelan pa vender ljubeznjiv je bil; njegove usta
so molile, njegov pogled je bil mil, odpustljiv
in terpeč. Dva rabeljna sta na zadnjim konci
križa vervi navezala, ker sta ga vzdigovala, de
je visel in se ni vlekel, ker sta težo s svojim
vzdigovanjem in spušanjem le povikševala.

3. Pri straneh je šlo več vojakov s suli¬
cami. Zadej sta šla razbojnika; vsaciga je peljal
na vervi za pas perpeti en brič. Zboljšani raz¬
bojnik je bil le tih; hudobni pa hud, jezen,
serdit in je klel. Briči so bili zagoreli, majhni
pritlikovalci; imeli so kratke, Černe, kodraste

in šetinaste lase. Sužnji iz Egipta so bili, ki so
mestne grabne kopali; imeli so kratke opasnike
z usnjatimi napersniki brez rokavov. Bili so

prav živinski. In za razbojnikama je šla polovica
farizejev na konjih, ti jezdici so tudi sem ter

tje letali in vpili nad ljudmi, de bi bolj po

redu hodili. Med potepine, ki so spredej
orodje nosili, se je bilo še nekaj Judovskih
hudobnih pobalinov vrinilo. Precej deleč zadej
je šla Pilatova derhal. Sam Pilat je šel ž njimi,
de bi po mestu kak punt ne vstal. Naprej

311

je jezdaril trobentar na konji, za tem kmalo
Pilat v vojaški obleki med stotniki in nekoliko
druzimi jezdici; za temi je šlo tri sto pešcev,
ki so bili iz zgornje Italije doma. Ljudstvo je
preč po sodbi začelo naprej se pomikovati. Prav
veliko vsakterih ljudi je bilo skupej: ptujci,

sužnji, delavci, otroci, žene in možje, po vsili
cestah so naprej letali, da so to žalostno proce¬
sijo gledati zamogli. Rimski vojaki pa so jim
branili preč za Jezusam gnjesti se, zato so po
drugih potih spet naprej letali. Večidel ljudstva
pa je derlo na Golgoto.

Sveti zdihljeji.

O Gospod in Bog moje duše! pravi
častiti Tomaž od Jezusa, ali je mogoče,
de se ne braniž vzeti teže križa na svoje
rame, ker je tvoje telo tako oslabljeno
zavoljo prelite kervi in zdelano v pre-
stanim terpljenji, tako de je le ena rana
na tvojim telesu? Veš, de tvoje moči
ne premorejo nositi te velike teže, in ven-
der jo prevzameš. O Bog ljubezni! tvoja
ljubezen premore vse in nič ji ni nemo¬
goče. Pa še več: Jest sam sim en del

312

te strašne teže, in jest sam ležim s celo
težo svojih pregreh na tebi. Bodi torej
hvaljen in zahvaljen, o nar dobrotljivši
pastir! ki si mene zgubljeno ovco naložil
na svoje rame, de bi me nazaj nesel k
svoji cedi. O sladki moj Jezus! dodeli mi,
de ti saj v prihodnje polajšam to težo,
ter je z nobenim, tudi z nar manjšim gre-
ham več ne pomnožim! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: V vsim ze zatajevati in nič
po svoji volji ne ravnati.

Spominek.

„Ako hoče kdo za menoj priti, naj
zataji sam sebe, naj vzame svoj križ, in
naj hodi za menoj.“ (Mat. 16, 24.)

313

Jutranje premišljevanje za
dvaindvajseti dan.

Jezus pade pervič in drugič pod križem.

Sreča svojo žalostno Mater.

1. Peljali so Jezusa po ozki cesti za
hišami, kjer je bilo vse polno nečimerne šare.
Jezus je mogel tu veliko terpeti. Brici so šli
bliže njega. Iz okenj in lukenj je vsake sorte
derhal zijala na-nj, in sužnji, ki so tod delali,
so vanj blato in pomije metali; hudobni potepini
so ga s černo, smradljivo lužo oblivali; celo
otroci našuntani, so v svoje krila kamna nabrali
in iz vež mu ga pod noga metali z vpitjem, nor¬
čevanjem in s kletvijo. To so delali otroci, ktere
je ljubil, blagoslovljal, srečne imenoval. Ozka
cesta se vije na levo, proti koncu je širji in
- nekoliko navkreber. Tu, preden se je začelo
navkreber iti, se je v nižini voda in blato zbi¬
ralo; in ležal je tu kamen, de se je lože čez
blato prestopilo, kakor je bilo na več krajih
Jeruzalema, kjer so bile slabe, nesnažne pota.
Ubogi Jezus ni mogel čez stopiti z veliko težo
svojiga križa. Briči pa so ga pahali in podili
neusmiljeno naprej. In Božji Zveličar se nad

314

kamnam spotakne in pade na tla in križ zraven
njega. Brici so kleli, z nogami ga sovali; vse
se je ustavilo in vriš je vstal okrog njega. Zastonj
je podajal roko de bi mu vstati kdo pomagal.
Oh, sej bo kmalo konec, je zdihnil in je molil.
Farizeji pa so vpili: Naprej, naprej, spravite ga
na noge, de nam pod rokami ne umerje. Sem
ter tje ob potu so stale jokajoče žene z otročiči,
ter so se od groze vse tresle. S čeznaturno
močjo je vzdignil Jezus svojo glavo, in grozoviti
satanski rabelj ni so mu tii ternjevo krono po¬
tlačili na glavo, namesto polajšanja. Ko so ga
pa med pahanjem spet spravili po konci so mu
naložili križ na rame in revno, s ternjem pre¬
bodeno glavo je mogel s strašnimi bolečinami
deržati na stran, de je velika teža pod široko
krono na rami slonela. Tako je stopal z novim
pomnoženim terpljenjem po širji cesti navkreber.

2. Od bolečin vsa prevzeta, žalostna Mati
je z Janezam in drugimi ženami zapustila terg,
ko je bila izrečena krivična sodba čez njeniga
Sina. Med tem je spet več krajev njegoviga
terpljenja obhodila, in ko je postalo dirjanje
ljudstva, glas trobente, in ko je Pilat s svojo
stražo in vojaki se vzdignil in je bilo vse po
konci v znamnje, de Jezusa peljajo po križevem
potu, tudi Marija ni zaostala. Viditi je hotla

315

svojiga Božjiga Sina v njegovim terpljenji, ter
je Janeza prosila, de bi jo peljal na kraj, kjer
bo Jezus šel memo. Od Sionske gore sem so
prišli. Šli so po stranskih potih čez sodnji terg,
ki ga je Jezus zapustil, skoz vrata, po verteh
kteri sicer niso bili odpertii zdaj pa so bili
zavoljo ljudstva. — Potem so prišli na večerno
stran dvorane, kjer so bile vrata na široko cesto,
kjer se je ravno po pervim padcu Jezusovim
vsa žalostna procesija obernila nekoliko na stran.
Janez je nekiga usmiljeniga hlapca ali vratarja
sprosil, de je smel z Marijo in drugimi ženami
tu skoz iti, na uno stran hiše. Uboga Mati
Božja, vsa bleda, z objokanimi očmi, v višnjevo-
rujavo ogrinjalo zavita, je bila res žalosten
pogled. Oh, čigavo serce ne bo presunjeno pri
tem pogledu, in kdo ne bo z grozo napolnjen!
— Vpitje in vriš, hrup in šum se je slišal deleč
na okrog, trobenta se je razlegala, klic na voglih
cesta, de peljajo eniga v smert križa, je bil
strašan. Hlapec pa je odperl vrata, in vpitje je
postalo bolj razločno in večji. Marija je molila,
in Janezu rekla: Ali hočem gledati? Ali hočem
preč iti? Oh, kako bom prestala? — Bili so
zunaj pred hišo, in Marija je gledala doli na
desno, po poti ki je bila pred to hišo spet ravna.
Oh, kako je glas trobente presunil njeno serce!

316

Jezus je bil še okoli osemdeset stopinj d^leč od
tod, ko so stopili pred vrata. Tu ni šlo nič
ljudstva pred njim le na straneh in zadej se je
gnjetlo.

3. Ko so služabniki rabeljnov z vsim,
svojim orodjem se bližali s prederznim obna¬
šanjem, se je Mati Jezusova vsa tresla, povzdi¬
govala roke, in eden memogredočih pobalinov je
zaničevaje vprašal: Kdo je ta žena ki toliko
udeluje? In rekel je nekdo: Ta je Mati Galilej-
čeva. Ko pa so potepuhi to slišali, so žalostno
Mater z zaničevanjem pitali, s perstam za njo
kazali in eden nesrečnih pobalinov je žeblje iz
jerbasa vzel ter jih pred obličje presveti Devici
molil. Zdihovaje se je po Jezusu ozirala in potrta
od bolečin se je na steber vrat naslonila. Bleda
je bila kakor merlič in njene ustnice so bile
višnjevo-plavkaste. Farizeji so memo jezdarili.
Prišel je mladi Jud z napisam in ene stopinje
za tem, — Božji  Sin  — njen Sin, Sveti, Od¬
rešenik! Trepeče, pripognjen je šel njen ljubi
Sin Jezus, glavo s ternjevo krono boleče nagnjeno
na stran zavoljo teže križa na rami. Njegovo
obličje je bilo bledo, polno kervi, razbito, njegova
brada napojena s kervijo. Ozerl se je s svojimi
kervavimi očmi, tako resnobno pa milo spod
strašno spletene ternjeve krone proti svoji žalostni

317

Materi, in spotaknivši se, je v drugič pade pod
težo križa na tla na svoje kolena in roke. Mati
v velikosti svojih bolečin in svoje ljubezni ni
gledala, ni vidila nobeniga vojakov, nobeniga
brieev, vidila je [le svojiga ljubeznjiviga revniga,
terpečiga Sina; roke povzdigovaje se poda dve
stopinji od hišnih vrat, proti Jezusu in pade k
njemu na kolena in ga objame. Slišale so se
besede: Moj Sin! — Moja Mati! —

Kdo koli na svetu bo zapopadel bolečino
teh dveh nar ljubeznjivših sere, ko sta se sre¬
čala na tem potu neizrečeniga terpljenja? Imej
usmiljenje s to žalostno Materjo, na kteri se je
zdaj spolnilo prerokovanje Simeona, ki je rekel:
„Meč bo prebodel tvojo lastno dušo“.

Sveti zdihljeji.

O ljuba Mati moja! kako žalosten
pogled je bil za te, ko si na kervavim
potu do mertvaškim glav srečala svojiga
ljubiga Sina ter ga zagledala vklenjeniga
v strašne vezi, s ternjem kronaniga, s
križem obloženiga, s kervijo in mertvaškim
potam obdaniga. Kadar so se tvoje oči
vjele z njegovimi, kakšna smertna bolečina

318

je presunila tvoje serce in njegovo! Kakšna
britkost za Mater, viditi svojiga ljubezni-
viga Sina v toliko groznim stanu! Kakšne
bridkost za Sina, viditi svojo drago Mater
toliko užaljeno, toliko poterto! O žalostni
Jezus! dodeli mi delež svojih bolečin, de
tvojo ljubo Mater pomilujem ! O žalostna
Mati, dodeli mi delež svojih bolečin, de
imam sočutje s terpljenjem tvojega sina
in sprosi mi pri njem moč in srčnost da
ga spremljujem po ternjevi poti svetega
križa! Oh, blažena Mati! zavoljo te velike
bolečine tega žalostniga snidenja mi sprosi
pravo serčno ljubezen do križa! Amen

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! sklenem
za dans: K časti tega žalostniga pogleda
Sina in Matere svoje oči v ostri berzdi
imeti in ž njimi ne ozirati se.

Spominek.

„Meč bo tvojo lastno dušo presunil”.
(Luk. 2, 35.)

319

Večerno premišljevanje za
dvaindvajseti dan.

Simon iz Cirene pomaga Jezusu križ nesti.

Veronika poda Jezusu potni pert.

Jezus pade v tretjič.

1. Bil je velik šum in hrup, velika zmeš¬
njava. Janez in žene so hotli Marijo nazaj po¬
tegniti; briči so kleli, vpili, preč jo podili; tode
noben brič se je ni dotaknil. Janez in žene so
jo vzdignili in jo preč peljali, in ona, od britkosti
prevzeta, pade pri tistih vratih spet, kakor mertva
na svoje kolena. Nesli so jo skoz vrata, ktere
so pa spet zaprli. Gospoda pa so briči po konci
potegnili in šli so po široki cesti skoz velike
stare mestne vrata po dolgem in širokim tergu
naprej. In tu je mogel Jezus spet čez en velik
kamen; omagoval, padel je, se opiraje na kamen
in ni mogel več sam se spraviti po konci.
Ljudje, ki so tu memo v tempelj šli, so milo
vpili: O gorje! ubogi človek bo zdaj zdaj umeri.
Bila je spet velika zmešnjava; Jezusa niso mogli
po konci spraviti, in farizeji na konjih so vpili:
Ne bomo živiga tje pripeljali, morate koga do-

320

biti, de mu pomaga križ nesti. In tedaj je po
cesti ravno nasproti prišel Simon iz Cirene,
ajdovski mož, in njegovi trije sinovi so bili ž
njim; nesel je butarico dračja pod pazho in je
bil vrtnar, ki je ravno- delal na vertih, na vzhodni
strani mesta. Vsako leto je bil namreč okoli
praznikov z vso svojo družino prišel v Jeruzalem
de je plotove obrezoval, kakor več takih delavcov.
Ni se mogel tu ogniti: velika gnječa je postala
in po obleki so ga spoznali, de je ajd in ubog
delavec; vojaki so ga zgrabili in k Jezusu bliže
peljali. Branil se je, kar je mogel, gnjusilo se
mu je, pa prisilili so ga bili. Njegovi otroci so
vpili in jokali, in neke žene, ktere so moža
poznale, so jih k sebi vzele in tolažile. Simonu
se je hudo gnjusilo in studilo. Ubogi Jezus je
bil strašno zdelan, njegove oblačila vsa z blatom
omadežane. Jokal je ter je Simona tako ljubez-
njivo-milo pogledal!

2. Simon mu je mogel po konci poma¬
gati in pomagati križ nesti; šel je tik za Jezu-
sam, kteri tedaj ni tako težko nositi imel. Je¬
zusu so tedaj tudi ternjevo krono popravili na
glavi. In tako so se spet začeli pomikovati naprej.
Simon je bil mož terdne postave okoli štirdeset
let star; šel je gologlav, in je imel kratko
majhno suknjico; njegovo ledje je bilo slabo

321

opasano; zakrivljene žebljičke je imel na pod¬
platih, ki so bili z jermeni privezani na noge.
Njegovi sinovi so imeli pisane suknjiče, dva že
odrašena sta bila Ruf in Aleksander, ki sta pozneje
tudi Jezusovim učencam bila prišteta. Simon ni dolgo
nesel križa in bil je v sercu nekako presunjen.

Premisli tu, duša moja! kako velika sreča
je zadela tega Simona, de je smel Gospodu po¬
magati križ nesti. Ni vedil, de je Jezus sam Sin
Božji, o kako rad bi ga bil sicer nesel! Tudi ni
takrat na to mislil de mu bo ta majhna, Jezusu
skazana pomoč s tolikimi gnadami povernjena;
de ta križ mu bo celo večno življenje dodelil, in
de je Jezus ravno na poti, tudi zanj svojo drago
kri preliti, in tudi njega večniga pogubljenja od¬
rešiti. Vsiga tega takrat ni nič vedil. Zato so ga
k temu silili, in je od začetka nerad nesel križ;
kmalo pa je občutil notranje gnade; razvetljenje,
tolažilo, veselje. Kmalo ga je ravno ta križ
spreobernil iz nevernika v velicega svetnika
in služabnika Kristusoviga. O prečudna moč
križa! Ti pa, o duša! ali ne bežiš tudi pred
križem? Ali nosiš svoj križ z veseljem in ne
prisiljeno za svojim Gospodam, kteriga ti je on
sam naložil? Ali pomagaš, kakor Simon iz Cirene,
križ [nesti Gospodu, de bi s tem njegovo
težo polajšal ? O potem bo križ tudi za te

Get zemani. 21

322

studenec nar večih gnad in bo tudi tebe v
nebesa pripeljal! Le v križi je pot v zveličanje.
Pot križa je pot luči in vsim v raj derži.
Nosi tudi ti križ z vso njegovo težo, z vso
njegovo širokostjo, to je, z vsimi njegovimi
okolišinami in nasledki; z vso njegovo dolgostjo,
in ko bi bilo tudi do konca tvojiga življenja;
z vso njegovo visokostjo, ko bi tudi trpljenje,
kakor vode, se narastlo; z vso njegovo globočino,
to je, z vso velikostjo bolečin, ktere dušo in telo
zadevajo. Oh, nosi križ v ljubezni in poter-
pežljivosti. Nosi ti križ, in križ bo tebe nosil
od gnade do gnade.

3. Simon je okoli dve sto korakov deleč
pomagal Gospodu težo križa nositi, in prišli so
do lepe hiše, na levo stoječe, ktera je bila s
širokim zidovjem in blišeče olikanim železjem
ograjena, po stopnicah se je šlo k ti hiši. Iz
te hiše prihiti velika veličastna žena majhno
deklico za roko peljaje. Bila je Serafija, žena
Siraha, ki je bil ud tempeljnoviga zbora, navadno
Veronika imenovana. Bila je v tančico zavita;
stopila 'je na cesto, in neki prt je imela čez
svoje rame; deklica kacih devet let stara, je
stala pri nji. Zastonj so jo najprejdereči podili
nazaj; vsa presunjena je bila od usmiljenja in
ljubezni; silila je z otrokom, ki se je njeniga

323

krila deržal, skoz gnječo, skoz briče in vojake
tje proti Jezusu na pot, padla je na svoje
kolena, prijela je prt, ga zgrnila proti Jezusu z
milimi besedami: „ Stori me vredno obrisati

obličje svojiga Gospoda!“ — Jezus je prijel
pert z levico, ga z vso roko pritisnil na svoje
krvavo obličje in ga hvaležno nazaj ji podal;
ona ga kušne, dene pod plajš in vstane. Jezdici
pa in briči so razsajali nad to zamudo in še bolj
čez očitna češenje Gospoda in so Jezusa bili in
sovali. Veronika' pa je zbežala z otrokam v
svojo hišo. Komaj je stopila v hišo, je potni
pert razgernila na mizo in pred njim omedlela;
dete pa je klečalo trepeče pri nji. Tako jo je
dobil neki hišni prijatel, ki je stopil v hišo, ter
jo videl kakor mertvo ležati pred razgernjenim
pertam, na kterim je bilo kervavo obličje Jezu¬
sovo , sicer strašno, pa čudno in popolnama
vtisnjeno. Čudil se je, zbudil jo je in ji pokazal
obličje Gospodovo. Polna britkosti in tolažila
poklekne pred pert in pa reče: Vse hočem zdaj
zapustiti, Gospod mi je spominek dodelil. —
Prosi tedaj tudi ti svojiga Jezusa; Naj bi spomin
svojiga terpljenja globoko vsadil v tvojo dušo in
svoje obličje vtisnil v tvoje serce. Imej usmiljenje
z Jezusam, in pomagaj mu, kakor Veronika,
obrisati pot s serčno, resnično ljubeznijo.

21  *

324

Sveti zdihljeji.

O srečni Cirenejie! kliče častiti To¬
maž od Jezusa, ki si za gotovo plačilo
prejel, kar jest s solzami doseči ne mo¬
rem, de bi nosil ta križ in temu Božjimu
Jagnjetu nekoliko pomagal v njegovim
strašnim terpljenji. S križem ga sprem¬
ljaš in tega ne veš; ko bi pa tega Go¬
spoda spoznal, in zvedel kaj nosiš, bi ga
več ne odložil od sebe in bi se dal nanj
pribit. O Bog ljubezni! o ljubezen Božja!
če ti tudi sam ne morem pomagati tvo-
jiga križa nositi, te vender smem s svo¬
jim križem spremljevati, in o kako srečen
sim zato! Cirenejcu ni bilo pripušeno, iti
pred teboj, ampak za teboj je šel; zakaj
ti, o moj Bog in Gospod! nočeš, de bi
kdo hodil pred teboj, temuč ti hočeš
naprej iti, de s križem obloženi te vidijo,
in so razsvetljeni, uterjeni, vneti za te.
In kdor te vidi vedno pred seboj, tebe,
o luč sv. raja! kaj ta vidi? kaj ta ljubi?
kaj ta sprejme? česa se veseli? Bodi tiho,
o jezik! in molči ti, o serce! — Ljubezen
vidi, ljubezen nese iz ljubezni, de bi le

325

jez ljubil! Oh pripusti mi, de te tedaj lju¬
bim, moj Bog! in de bom ves prevzet od
ljubezni! Vžgi me, ljubi me, spremeni me
v se, o moja nebeška ljubezen! Amen.

Sklap.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus ! skle¬
nem za dans: Drugim v potrebi pomagati
po svoji moči, in kaj dobriga storiti.

Spominek.

,,Eden druzega bremena nosite, in
tako bote dopolnili Kristusova postavo.“
(Gal. 6, 2.)

Jutranje premišljevanje za
triindvajseti dan.

Jezus pade četertič in petič pod križem.

Jokajoče Jeruzalemske hčere.

Jezus pade šestič in sedmič.

1. Ko so se bližali vratam, ki stoje
med poldnem in večeram, so briči bolj naglo

326

silili naprej. Tik vrat je bila čez razvoženo
cesto velika luža. Neusmiljeni briči so Jezusa
vlekli naprej, vse se je gnjetlo. Simon iz Ci-
rene je stopil na stran, de bi se ognil luže, in
v tem se je teža križa nagnila, in ubogi Jezus
je četertič padel pod križem v lužo; tako de je
Simon komaj križ obderžal. Jezus je z milim
glasam zdihnil: „Gorje, gorje, Jeruzalem! kako
sim te ljubil, kakor koklja zbira svoje pišeta
pod peruti, in ti me tako grozovito suješ čez
svoje vrata!“ —- Gospod je bil silno žalosten;
farizeji pa so se proti njemu obernili in ga
zmirjali; bili in sovali in vlekli so ga po konci
iz luže. Tedaj je bil Simon iz Cirene razserjen
zavoljo grozovitosti bričev in je rekel: „Če ne
jenjate teh hudobij, bom križ na tla vergel in
če me preč ubijete. “ čez vrata se cesta oberne
na desno proti polnočni strani na goro Kalva¬
rije. In tu pred vratmi, kjer gre cesta na Kal¬
varijo, je bila na kol pribita tabla, na kteri je
bila zapisana smertna sodba Zveličarja in obeh
razbojnikov. In blizo tu pri potu je stala mno¬
žica jokajočih žen. Bile so nektere device pa
tudi revne žene s svojimi otroci iz Jeruzalema
in tam okoli. Jezus sicer tu ni prav na tla
padel, vender kakor omedlen se je zgrudil, tako
de je Simon za pripognjenim Gospodam križ

327

spustil na tla in je Gospoda poprijel. In Go¬
spod se je na Simona naslonil. Ta je bil peti
padec kervavo terpečiga Jezusa.

2. Žene in device pa pri strašnim pogledu
so zagnale veliko vpitje in milo vanj e ter so
Jezusu po Judovski šegi iz sočutja perte nas¬
proti molile, de bi si pot obrisal. Tedaj se je
Jezus k njim obernil in je rekel: „IIčere Jeru¬
zalemske ! nikar se ne jokajte nad menoj, ampak
jokajte se nad seboj in nad svojimi otroci.
Zakaj glejte! dnevi bodo prišli, ob kterih po¬
reko : Srečne so nerodovitne, in telesa, ktere
nišo rodile, in persi, ktero niso dojile! Takrat
bodo začeli ršči goram: Padite na nas! in
hribam: pokrite nas! če namreč nad sirovim
lesam to delajo, kaj se bo godilo nad suhim?"
Postali so nekoliko. Sprednja derhal z vsim
orodjem je hitela naprej na Kalvarijo in šlo je
za njimi sto mož rimskih vojakov zmed Pilatove
straže, ktera je bila do tu zadej in je pri vratih
spet nazaj se vernila v mesto. Spet se je vse
vzdignilo naprej.

Premisli tu, moja duša! prav je sicer, de
terpljenje Jezusovo obžalujemo, pred vsim pa
moramo jokati le zavoljo svojih pregreh, ki so
bile vzrok strašne, grozovitne smrti Jezusa Kri¬
stusa. Naši grehi so Jezusu križ naložili! O

328

strašna pošast edinega greha! O de bi noč ino
dan objokovali nesrečo, ktero je ne prinesel na
svet! O le nobeniga greha več!

3. Spet se je vse vzdignilo naprej. Jezus
je bil pod križem po gerdi in stermi poti med
mestnim zidovjem in Kalvarsko goro v polnočni
strani s sovanjem in pahanjem na verveh naprej
gnan. In pot se je na drugo stran proti pol¬
dnevu zavila navkreber. In tedaj je padel ubogi
Jezus šestič pod težo križa. Zdaj pa so ga
tepli in podili še huje kakor popred, de je Je¬
zus do verh sodnjih skal prišel in s križem na
tla padel še sedmič. Simon iz Cirene, sam že
zaničevan in zdelan, je bil ves potert od usmi¬
ljena: hotel je še pomagati ubogimu Jezusu, ali
briči so ga s sovanjem in zaničevanjem nazaj
zapodili. Kmali potem je bil k Jezusovim učen¬
cem prišel. Tudi vsi nepotrebni potepini, in
pobalini, ki so ž njimi leteli, so bili spojeni nazaj.
Farizeji na konjih pa so od večerne strani po
boljši poti prijezdili na goro Kalvarijo. Od tod
se je vse vidilo čez mestno zidovje. Verh te
strašne gore je bila ravnina, moriše imenovana,
na okrog z zvišano zemljo ograjena. Farizeji na
konjih so obstali na večerni strani, kamor je bil
hrib malo nagnjen. Okoli sto rimskih vojakov
iz zgornje Italije je bilo razpostavljenih sem

329

ter tje po gori in ob meji moriša. Veliko ljud¬
stva, večidel revni ljudje, ptujci, sužnji, ajdje in
veliko žen, ljudje, kteri se niso omadežanja za¬
voljo praznikov bali, je stalo na okrog, in vedno
jih je le še več prihajalo iz bližnjih potov, kteri
so šli proti mestu. Na gori Gihonu proti večeru
je stala cela truma velikonočnih svatov, in od
deleč jih je bilo veliko, ki so se zmirej bolj
bližali.

Sveti zdihljeji.

O pravični Zveličar! tresem se od
strahu pred kaznijo, ktero bom terpeti
mogel, če bom podoben suhimu, nerodo-
vitnimu drevesu! Moji brezštevilni grehi
me silijo v jok, ko vidim, koliko si ti,
o moj Bog, mogel terpeti zanje. Ljubez-
njivi in milostljivi glas tvoje ker vi me
iz grešniga spanja budi. O večni Oče!
bodi potolažen s tem, kar tvoj nedolžni
Sin terpi, in akoravno sim zaslužil, kakor
suho nerodivitno drevo v večni ogenj ver¬
zen biti, vender te ponižno prosim, zavolj
zasluženja svojega Božjega Sina, usmili
se mene ! Oh ne glej mojih pregreh; ozri
se na drago kri svojiga Sina, ki vpije v
neb6 za usmiljenje za-me! Meni pa gnado

330

dodeli, de odslej zanaprej objokujem svoje
grehe! zakaj boljši je zdaj ob času gnade
točite solze pokore, kakor kdaj točiti v
peklu solzo obupanja. Oh, objokovati
hočem svoje pregrehe. Daj pa, de te
solze ne bodo nerodovitne ; daj, de se v
resnici poboljšam ! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans : Prijazen biti vsacemu, in
tolažiti revne, bolne in žalostne.

Spominek.

„Jokajte z jokajočimi!“ (Rim. 12. 15,)

Večerno premišljevanje za
triindvajseti dan.

Jezusu slečejo oblačila in mu kisa piti dajo.

1. Zelo dvanajsta ura je tekla, kadar je
Jezus na moriši padel pod križem in so Simona
spodili. Petegnili so tedaj Jezusa na verveh po

331 "

konci! Oh, kako reven, žalosten, raztergan, ker-
vav, bled — strašna podoba — je ubogi Jezus
stal na kraji terpljenja! Sovah so ga med nor¬
čevanjem, kakor: Tvoj tron ti moramo pomeriti,
ti kralj! Pa Jezus se je prostovolnjo ulegel na
križ. Raztegnili so ga po križi in znamnje dol¬
gosti na rokah in nogah so potegnili; farizeji pa
so se z njim norčevali. Potegnili so ga spet po
konci in ga zvezaniga peljali zelo sedemdeset
stopinj na zgorno stran Kalvarije navzdol v neko,
v kamen vsekano jamo, ktero so odprli in ga
neusmiljeno vanjo pahnili, de bi si bil brez
čudeža kolena mogel razbiti na kamnitih tleh.
Slišalo se je njegovo milo zdihovanje. Zaprli so
vrata in stražo so postavili. Jezus je zdihoval in
miloval, de je kamen pod njim se omečil. Tedaj
so začeli briči hitro svoje pripravljanja. Sreda
moriša je bila za kaka dva čevlja zvišana in na ti
zvišini so delali jame za križe, ktere so drugi
skupej zbijali. — Premisli o duša! kaj je pač
Jezus med tem strašnim pripravljanjem občutil,
ko je sližal to nabijanje s kladvi, slišal kletev
in zmirjanje rabeljskih hlapcev. Oh, bil je to
njegov zadnji, bolečin polni pokoj! Zdihoval je
in molil neprenehama za svoje sovražnike, ter
se je še enkrat na svojo kervavo darivno smert
pripravil. Oh, daroval je vse svoje že prestane

332

bolečine in vso že prelito kri in tudi svojo pri¬
hodnjo smrt vnovič svojimu nebeškimu Očetu za
grehe vesoljnega sveta. O žalostni pokoj, ki si
nam dodelil večni pokoj in večni mir z Bogam,
bodi nam večno hvaljen in češen!

2. Ko je Marija, po snidenji z Jezusam,
se nekoliko opočila, jo je gnala ljubezen in
hrepenjenje biti pri svojim Sinu, terpeti vse ž
njim, ga ne zapustiti do konca, spet vnovič do
njega ter se je s čeznaturno močjo okrepčala.
Ona in njene spremljevavke so hitele zavite v
tančice v hišo Lazarjevo pri vratih, kjer so tudi
druge sv. žene z Magdaleno in Marto v solzah
in zdihovanji bile zbrane. Tudi je bilo nekaj
otrok pri njih. Od tod so šle, njih sedemnajst,
po križevim potu za Jezusam v svoji žalosti ne¬
kako častito in resnobno, ter niso marale za
nobeno zaničevanje ljudstva. Prišle so čez terg;
kjer je Jezus svoj križ prevzel, so kušnile tla;
potem so šle po vsim križevim potu; so počastile
kraj Jezusoviga terpljenja, in Marija in ene bolj
razsvetljene so hodile po njegovih stopinjah.
Presveta Devica je vse občutila in vidila v duhu;
je vodila to množico, vse imenitniši kraje si je
globoko v serce vcepila, štela je stopinje, in
svojim spremljevavkom kazala svete kraje. In
tako je bil vstanovljen sv. križev pot v narzves-

333

tejši Materni ljubezni, tako rekoč pod nogami
Jezusovimi, kteri je prvi šel to ternjevo pot.
Terpljenje, neznane bolečine Mariine na ti poti,
pri pogledu moriša, in pri prihodu na goro, se
popisati ne dajo; bile so v duhu bolečine Jezu¬
sove in zraven še spomin, de bom sama ostala.
Magdalena je bila vsa poterta, od bolečin pre¬
magana, kakor pogrezovana iz terpljenja v ter¬
pljenje ; iz molčanja je zagnala zdihovanja, iz
mirnosti je začela viti svoje roke, in v tožbo se
je očitanje sililo; vedno so jo druge mogle pod¬
pirati, varovati, svariti in celo skrivati. Tako so
prišle na goro. Kakšen pogled za Marijo, na tem
moriši, na gori križanja! Strašan križ leži pred
njo: kladva, vervi, grozovitne žeblje prinašajo
sem ter tje! Nepričujočnost Jezusa je terpljenje
Marii le podaljšala; vedila je, de Jezus še živi;
hrepenela je ga viditi; pa groza jo obdaja; za¬
kaj viditi ga bo mogla v strašnim terpljenji.

3. Tedaj so šli štirje briči po zgornji
strani doli do jame, ter so potegnili Jezusa iz
nje, ki je prosil Boga za pomoč in se je še
enkrat daroval za grehe svojih sovražnikov. Po¬
dili in vlekli, bfli in zaničevali so ga po ti
zadnji stezi njegoviga terpljenja. Ljudstvo je
zijalo in zmirjalo; vojaki so se merzlo in res¬
nobno napihovali; in rabelnji so ga jezno spre-

334

jeli v sredo med se potegnili. Imeli so dve
rujavi posedi tam;  v eni je bil jesih in žolč, v
drugi samo ježih. Vino s pelinam in miro na-
mešano bi imelo biti. Ponudili so zvezanimu
Zveličarju v rujavim kozarcu od te druge pijače:
on je pokusil, pa ni pil. Bilo je okoli osemnajst
rabeljnov v morišnim okrožji. Eni so imeli z
Jezusam opraviti, eni z razbojnikama, ter so
delali in popivali. Bili so umazani, na pol nagi,
majhni terdni ljudje z neznanim obrazam, terdimi
lasmi, s šetinasto brado, gerdi in živinski. Bilo
je, kakor de bi satanske podobe se mešale med
te grozovite ljudi, in bi jim v vsim pomagale.
Nad Gospoda pa se je zdelo, kakor de bi se
večkrat med križanjem prikazale množice joka¬
jočih angeljev; ravno tako čez presveto Devico
in druge pobožne, ki so jih tolažili in krepčali.
In tedaj so rabeljni potegnili Gospodu oblačila
s telesa; in ko mu rujavkaste suknje brez šiva,
ktero mu je Mati njegova napravila, čez široko
ternjevo krono potegniti niso mogli, so mu krono
potegnili z glave, de so se rane mu ponovile, in
so spleteno suknjo mu zavihali, in med prekletim
rohlanjem vlekli čez kervavečo, ranjeno glavo.
Tedaj so mu krono spet na glavo posadili.
Tedaj je stal omagajoči Sin človekov ves obdan
s kervijo in zateklinami, z zasušenimi in kerva-

335

večimi ranami. Obleka je bila z volno v nje¬
gove rano prisušena in vtisnjena s kervijo v
nove globoke rane, ktere mu je teža križa na¬
pravila na rame. Neusmiljeno so oblačila poteg¬
nili z njega, in on, ki oblačil ljudi in žinino, je
stal strašno raztergan in zatečen v svoji nagoti;
pleče in rame so bile raztergane do kosti, in
volna je ostala sem ter tje v ranah in v pri-
sušeni kervi na persih. O kako neznano reven
je bil Gospod!

Sveti zdihljeji.

O Jezus! če si mislil grozovitost,
s ktero so te tvoji morivci napadali,
ko so te že v drugič oropali tvojih
oblačil, me spreleti neka strašna groza.
Oblačilo je bilo v tekoči kervi v ranjeno
telo globoko utisneno, na pol pri-
sušeno in kadar so te divji te raz-
slekli, je bilo vse telo raztergano, oma¬
jano, in tvoja draga kri se je spet
vlila v curkih po tebi. O kaka grozan,
strašan pogled v tem terpljenji! Kak¬
šno kervavo bolečino je tvoj nar čistejši
duši prizadelo, grozno razlečen stati

336

pred vsim ljudstvem v sramoto! In pa,
kako mi mora biti pri sercu, ko mi
ti kličeš, da moje in vsiga sveta gerde
pregrehe so vzvok te tvoje sramote,
vsiga tvojiga terpljenja! Nečimerna ne¬
sramna noša, zapeljivo gizdanje in oskru¬
njenje našiga telesa, neštevilne pohuj¬
šanja vsakterih — te pregrehe so bile
nad teboj, o moj Zveličar! na tvojim
svetem in čistem telesu tepene, namesto
na meni in nad drugimi grešniki tega
sveta! Oh, moj Bog in moj sodnik!
tudi jest sim eden tistih tolovajev, ki
so ropali tvoje oblačilo. Kakšna hudo¬
bija! Oh, odpusti mi, in prizanesi mi
zavoljo svoje svete kervi! Oh, de bi
pač pripustil edino kapljo tvoje, pri
oropanji oblačila pretekle kervi kaniti
na me, de bi me to zveličavno mazilo
obvarovalo plesnobe nečistosti, de bi
zanaprej s čistim sercem in nedolžnim
telesam vse dni svojiga življenja tebi
služil! Amen.

337

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans; V jedi in pijači si kej
pritergati in vso nezmernost opustiti.

Spominek.

,,Z žolčem so me nasitili in z jesi-
liam napojili. 11  (Ps. 68, 22.)

Jutranje premišljevanje za
štiriindvajseti dan.

Jezusa na križ pribijejo.

Povzdignjenje križa.

1. Jezus, podoba neznane revšine, je bil
od rabeljnov pahnjen na križ; usedel se je, oni
pa so ga vergli znak, mu potegnili desno roko
do desne luknje na križi, ter so vso roko pri¬
vezali na križ. Eden je pokleknil na njegove
svete persi in drugi je nastavil dolg pa debel
žebelj, ki je bil popiljen na konci, na sredo

Getzemani. 22

338

žegnajoče desnice in z divjo serditostjo je bil s
težkim železnim kladvam po njem. Sladak, milo-
lep zdihljej se je slišal iz Gospodovih ust. Nje¬
gova kri je škropila rabeljnove roke. Žile na
roki so bile pretergane in s trivoglatim žebljem
v majhno luknjo križa vgnane. Presveta Devica
je tiho zdihovala, je bila na videz nezavedna.
Magdalena pa je omedlela. Ko so desno roko
Gospodovo pribili, so morivci zagledali, de leva
roka, ki je bila tudi terdo na križ privezana,
ne zeže do zvertane luknje, de so jo zelo na
dva palca naprej čez perste bili zvertali. Pri¬
vezali so tedaj vervi za njegovo levico, ter so,
z nogami na križ se opiraje, tako silno natego¬
vali roko, de je rama iz člena skočila, se pod-
pazha stegnila in na komolci se vidilo deljenje
kosti. Njegove persi so se vzdignile visoko,
kolena so se skerčile proti sebi. Klečali so mu
na rokah in na persih, privijali mu roke terdo,
in zabili so drugi strašni žebelj skoz levico Gospo¬
dovo. Krije okoli škropila. Sladak, milo-lep zdihljej
se je zopet slišal iz Gospodovih ust med udarci
strašniga kladva. Presveta devica je vse z Jezusam
čutila; bleda je bila kot merlič, in tihi mili zdihljeji
so šli čez njene ustnice. Farizeji so s« posmehovali
in zmirjali. Magdalena je bila kakor neumna;
tergala je svoj obraz; njene oči in lica so bile kervave.

339

2. Vse telo našiga Zveličarja je bilo,
zavoljo silniga nategovanja rok do predele«;
zvertanih lukenj, na kviško potegnjeno in nje¬
gove kolena so bile vzdignjene. Tedaj pa so
rabeljni divje padli čez nje, zagernili noge z
zankami; in zavoljo hudobno prstavljenih lukenj
niso noge nikakor mogle seči do tistih. In tedaj
so zagnali rabeljni kletev in rotenje. Eni so
menili, naj bi se zvertala druga luknja; drugi
pa so grozovitno divjali; Noče se stekniti, mu
hočemo pomagati. Privezali so mu vervi na noge
ter so jih nategovali s strašno neusmiljeno močjo
noter do luknje, in so jih terdo eno na drugo
privili. Nategovanje telesa je bilo tako silno,
da so persi Jezusu pokale, in je glasno zdihoval;
O Bog, O Bog! Prevezali so ga tudi čez persi
in roke, de bi se ne snele roke iz žebljev. Nje¬
gov drob je bil sključen, persi vzdignjene, kakor
de bi hotlo rebrovje se odtergati od njih. Bilo
je grozovitno terpljenje! Tedaj so popadli nar
dalji, nar strašnejši žebelj, ter so ga serdito
gnali skoz navkriž položene noge. Prebijanje nog
je bilo grozovitniši, kakor vse drugo, zavoljo
razteganja vsiga telesa. Okoli šestintridesetkrat
so s strašnim kladvam udarili med milim zdiho-
vanjem uboziga Zveličarja, ktero je toliko sladko,
toliko milo se glasilo. Nasproti je rotenje in

22  *

340

krohotanje bričev tako grozno, tako strašno
donelo. Presveta Devica je pri nategovanji, po¬
kanji in milim zdihovanji Jezusovim, pri pribi¬
janji nog, od neznanih britkost premagana, v
naročje svojih spremljevavk se zganila. Zdiho-
vanja Jezusove pa so bile le glasovi bolečin iz
psalmov posneti, ki so se zdaj, že davno prero¬
kovani, spolnovali. Bilo je tedaj, kakor de bi
jokajoči angelji nad Jezusam se prikazovali med
tem groznim terpljenjem. Bila je že dvanajsta
ura, ko so Jezusa križali. Ko so križ povzdigo¬
vali, se je od tempeljna sem razlegalo troben¬
tanje velike trobente: znamnje je bilo to, de je
bilo tam zaklano velikonočno jagnje, podoba
praviga Jagnjeta Božjiga, ki je vzel grehe vsiga
sveta na se, in je tukaj na križ bil pribit.

3. Ko so gospoda našiga pribili, so briči
z vervmi križ vlekli na kviško: drugi so s topo-
riši pomagali in spodni konec v jamo ravnali.
Verh križa so potegnili naprej, de se je pov¬
zdignil po konči, in vsa teža je s trepečim
hrupam v jamo se zgrudila. Križ se je pretres-
nil; Jezus je glasno zdihnil; razpeta teža vsiga
telesa se je posedla, rane so postale štirji, kri
je spet obilniši tekla in razderti členi so pokali.
Strašan pa mil trenutek je bil, kadar se je med
vpitjem in zmirjanjen bričev in rabeljnov in

341

farizejev in mermranjem vsiga okoli stoječiga
ljudstva, ktero ga je zdaj tudi viditi zaraoglo —
kadar se je križ povzdigoval in s trepečim hru-
pam v jamo se zgrudil! Pa tudi pobožni sveti
zdihljeji so se slišali, nar svetejši vse zemlje,
milo terpeči glas Matere njegove in prijatlov in
prijatlic, in vsi, ki so bili čistiga serca, so
britko pozdravili na križ povzdignjeno, večno,
včlovečeno Besedo z ginljivimi sočutki, in vse
roke ljubijočih so trepetaje se povzdigovale,
kakor de bi mu pomagati hotele, kadar je nar
svetejši vsili svetih, ženin čistih duš, na križi
pribit v rokah grešnikov, na kviško se povzdi¬
goval. Kadar je pa križ z glasnim hrupam padel
v svojo jamo, je nastopilo kratko molčanje. Vse
je bilo pretreseno z novim sočutjem, kakoršniga
še nobeden popred ni imel. Celo pekel je občutil
hrup pogreznjeniga križa z grozo, in vzdignil se
je še enkrat s svojim orodjem, s kletvino in
zmirjanjem proti križu. Med revne duše pred
peklam pa je šinilo britko — hrepeneče veselje,
ki so v težkim zaupanji poslušale vsaki mahljej,
ki se jim je zdel, kakor terkanje bližnjiga pre-
magovavca na vrata odrešenja. Sv. križ je stal
pervikrat, postavljen v sredo zemlje, kakor drugo
drevo življenja v paradiži, in iz raztegnjenih
Jezusovih ran so kapali štirje sveti studenci na

342

zemljoj zadostit za prekletstvo, in jo njemu,
novimu Adamu v nov paradiž posvetit. Obraz
Jezusov je bil obernjen proti zahodu.

Sveti zdihljeji.

Spomni se, o sladki moj Jezus! kar
si mi obljubil, de, kadar boš povzdignjen
od zemlje, boš vse nase vlekel. Akoravno
sim zavoljo svojih pregreli slabši, kakor
nič, vender zato ne jenjam biti tvoje
dete. Ko tedaj, o Gospod, vse nase
zdaj vlečeš, oh, stori, de ne bom od¬
ločen iz tistiga števila, Vleci me k sebi,
o moj Bog! zedini me seboj, spremeni
me popolnama v se. O ljubezen! o
Jezus ! o križani Jezus ! pribij me seboj
na ta križ; druziga govoriti, druziga
prositi ne vem. Naj zavoljo mene v
tem trenutku vse bo končano, in le ti
edini, moj križani Jezus! ostani pri
meni, ker ti si ljubezen moje duše, moje
zveličanje, moje edino in vse! Ti sam,
o Gospod ! govori, živi, kraljuj, posedi,
žgi in sežgi moje serce, ker za naprej
hočem ves tvoj biti in ostati! Amen.

343

Sklep.

Iz ljubezni do to tebe, o Jezus!
sklenem za dans: Pripeti se s Kristusam
na križ in odmreti vsim stvarem in neci-
memim razveseljevanjem.

Spominek.

,,Mene pa Bog varuj, de bi se z
drugim hvalil, kakor s križem Gospoda
našiga Jezusa Kristusa, po kterim je meni
svet križan in jest svetu.“ (Gal. 6, 14.)

Večerno premišljevanje za
štiriindvajseti dan.

Jezus na križi in oba razbojnika.

Razdeljenje Jezusovih oblačil.

1. Po hudim, trdim, padcu postavljeniga
križa je vnovič obilno tekla kri iz Jezusove

344

glave, ki je obložena s ternjevo krono hudo se
pretresla, in tudi iz rok in nog Jezusovih so
kapali studenci svete njegove kervi na tla.
Jezus je naslonil glavo na persi in je visel
okoli sedem minut omedlen, kakor mertev. Nje¬
govo obličje s strašno krono, s kervijo, ki je
oči, brado in lase in hrepenečeodperte usta
napolnovala, je bilo vgreznjeno proti persim, in
se je tudi pozneje zavoljo velikosti ternjeve krone
le z neizrečenimi bolečinami povzdigniti zamoglo.
Njegove persi so bile široko razpete, silno, raz¬
tegnjene! njegove pazhe so bile votle, strašno
razlečene, njegovi komolci in členki na rokah
vsi iz udov potegnjeni. Kri je tekla po rokah
iz na široko raztegnjenih ran. Njegovi udje so
bili tako silno pretegnjeni, vse žile in raztergana
koža tako neusmiljeno napete, da bi se bile za-
mogle šteti vse njegove kosti. Kri je kapala iz
pod strašnjega žeblja, ki je prebodel njegove svete
noge, po križi v zemljo. Vse njegovo sveto telo
je bilo le ena velika rana. Od prehudiga na-
tegnjenja so rane v novič pokale in se širile in
tekla je sem ter tje nova rudeča kri. Pozneje
je bila kri bolj bleda in vodena; tudi sv. telo
je prihajalo vedno bolj bledo. Prisušena kri se
je lušilu in bil je podoben razkervavljenimu
mesu. Pri vsim tem strašnim razdjanji je bilo

345

telo našiga Gospoda Jezusa Kristusa na križi
neizrečeno žlahtno in ginljivo. Sin Božji, večna,
v času se darovavna ljubezen, je bil lep čist in
svet v razdjanim, z grehi vsih ljudi obloženim
telesu umirajočiga velikonočniga Jagnjeta.

2. Ko je bil Jezus že križan, je prišla
versta na una dva razbojnika. Bila sta dva
tolovaja — morivca. Levi razbojnik je bil starji,
velik hudodelnik, zapeljivec, učenik desniga —
spreobernjeniga. Navadno se imenuje zboljšani
razbojnik Dizma, hudobni pa Gezma. Obadva
sta bila zmed tistih razbojnikov na egiptovski
meji, kjer je nekdaj sveta družina z detetam
Jezusam na Begu v Egipt prenočila; in Dizma
je bil tisti gobov otrok, ki je bil v vodene ko¬
peli deteta Jezusa na svet Marije od svoje ma¬
tere skopan in naenkrat ozdravljen. Milost in
bramba, ktero je njegova mati takrat sveti dru¬
žini pred tolovaji skazala, je bila poplačana v
tistim opodobnim očiševanji, ki se je zdaj na
križi spolnila, ko je bil v kervi Jezusovi očišen.
Disma je bil ves spriden, Jezusa ni poznal,
vender pa ni bil popolnama hudoben, in poter-
pežljivost Gospodova ga je ganila. Bila sta
tedaj obadva tudi križana; Dizma na desno,
Gezma na levo stran Jezusa. . Strašno tuljenje
sta zagnala. Križa sta stala na desno in levo

346

na kraji griča, toliko proč od Jezusoviga križa,
de je jezdic lahko memo jezdaril. Bila sta neko¬
liko eden proti drugimu obernjena in malo niže
sta stala. Pogled teh razbojnikov na križi je
bil nagnjusen, slasti Ieviga, jezniga, upijanjenega
hudodelca, polniga kletve in rotenja, visela
sta vsa zvita, poterta, zatekla, in k križema
privita. Neznano sta rjula pod tertami invervmi;
Gezma je klel in zmirjal.

3. Za malo časa je bilo vse tiho okoli;
glas trobente se je razlegal od tempeljna po
zraku. Vsi pričujoči so bili v serd in bolečino
pogreznjeni. Jezus, naše zveličanje in zveličanje
vsiga sveta, je visel kakor mertov, prevzet od
bolečin. Križavci so Jezusove oblačila razdelili
med seboj, ktere so bile vse namočeni v kervi
Gospodovi. Zavoljo njegove rujavkaste suknje
brez šiva pa niso bili enih misel, in raztergana
bi jim nič ne koristila; zato so vzeli desko s
številkami in za bob debele kamničke z nareje¬
nimi pikami, ktere so seboj imeli, ter so jih metali
na desko in za suknjo vadljali. Tedaj pa je prišel
nek človek, poslan od Nikodema in Jožefa Ari-
matejca po hribu gori in jim je rekel, de spodej
doli so kupci za Jezusove oblačila, in oni so
zgrabili skupej vso obleko, tekli po hribu in jo
prodali, in tako so te svetinje ostale kristjanam.

347

O neizrečena slepota ljudij! Kadar Jezus
v neznanih bolečinah med neham in zemljo na
križi pribit visi, so igrali pri njegovih nogah;
tako je prišla lakomnost celo noter pod križ.
Jezus pa je pripustil, de so ga celo oblačil ob-
ropali, nad zemljo se je povzdigniti dal v znam-
nje, de noče imeti nobeniga deleža na nji, in de
bi s tem zadostil za našo preveliko ljubezen do
nečimernosti tega sveta, in de bi nam pokazal,
de se vsimu odpovedati moramo, ako hočemo
biti učenci njegovi.

Sveti zdihljeji.

O grešnik! klice zveličana Johana
od križa, položi se v duho povzdignjen,
na obličje Kristusovo ; tolaži naj te on;
mir hoče skleniti s teboj in s svojo sveto
kervijo, de bi se ti v nebeški ljubezni
ogrel! O moj preljubi! Ti si tedaj grozd
na tlačivnico djan, iz tebe teče sladčica
večne sprave, vino svete moči, de bi nas
vse nase potegnil! Oh, obupati nočem,
akoravno nar nevredniši, nar nadložniši
stvar, ki je kdaj bila na svetu! Pribežim
pod drevo tega križa, de me valovi ob-
upanja seboj ne potegnejo. Kaplja na
mene, draga kri mojiga zveličarja! Ti mi

348

s tavžent jeziki govoriš v mojo dušo :
Zaupaj na me, ki umiram, de bi tebi
življenje dodelili! Oh nagni se k meni, ti
moje zveličanje, moje življenje, moj edini
Zveličar, de tebe, razdjaniga, terpečiga,
kervaviga ljubiga svojiga zamorem objeti!
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! sklenem
za dans: Do nikogar nikakoršniga studa
ne imeti, čez nobeniga se ne pritožiti in
vsim iz serca odpustiti.

Spominek.

,,Ljubezen vse veruje, vse upa, vse
prenese“. (1. Kor. 13.)

TS»1<S~»—-

Jutranje premišljevanje za
petindvajseti dan.

Zaničevanje Jezusa na križi.

Perca, druga in tretja beseda Jezusova m križi.

1. Po križanji razbojnikov in po razdeljenji
Jezusovih oblačil so pobrali briči vse svoje oro-

349

dje skupaj, zmirjali, zasmehovali in zaničevali
še Jezusa in so jo preč potegnili; tudi drugi
pričujoči farizeji na konjih so na okrog pred
Jezusa se vstopili, ga z nespodobnimi besedami
zasmehovali in potem tudi preč jezdarili. Tudi
stoteri rimski vojaki so šli, ker je petdeset
druzih prišlo, kteri so bili v stražo
razpostavljeni. Stotnik te nove množice je bil
Abenader, rojen Arabec, ki je bil pozneje na
Ktezifona keršen. Podstotnik je bil Kaši, služab¬
nik Pilatov, pozneje pa Longin imenovan. Ti so
bili na straži pri Jezusu. In memogredoči so ga
preklinjali, in so s svojimi glavami majali in
rekli. „De te! kako tempelj Božji podiraš, in v
treh dneh sozidaš! Pomagaj sam sebi, in stopi s
križa, če si Sin Božji." In ravno tako je ljud¬
stvo stalo in ga zasmehovalo: Drugim je poma¬
gal, sam sebi ne more pomagati. V Boga je
zaupal, naj ga zdaj reši, če ga rad ima. Tudi
vojaki so ga zasramovali, so pristopili in mu
jesiha dali, rekoč: „Če si kralj Judov, pomagaj
sam sebi! Vse to se je godilo, ko so pervi
vojaki odhajali in drugi pod Abenadarjem pri¬
hajali. Jezus pa je nekoliko povsdignil svojo
glavo in je rekel: „Oče, odpusti jim, oni ne
vedo, kaj delajo!" in tiho je molil naprej. Tako
je molil Jezus na križi za svoje nar hujše sov-

350

ražnike, ki so ga do zadnjega zdihljeja zaničevali
in tako grozovito umorili, in je s tem nam za¬
pustil prečudni zgled, de moramo blagosloviti
nje, ki nas kolnejo, moliti za nje, ki nas pre¬
ganjajo. O kako deleč smo velikrat še od te
Jezusove ljubezni.

2. Tedaj je rekel Gezma, levi i'azbojnik:
„Ako si ti Kristus, pomagaj sam sebi in
nama! 11  In še več je Jezusa zaničeval. Dizma pa,
desni razbojnik, je bil ginjen, kadar je Jezus
molil za svoje sovražnike. Kadar je Marija glas
svojiga Sina zaslišala, je njene tovaršice niso
mogle več deržati! silila je proti križu in stot¬
nik ji ni nič branil. Dizma, desni razbojnik, je
bil zavoljo Jezusove molitve notranje razsvetljen.
Ko je presveta Devica pristopila, mu je bilo raz¬
odeto, de Jezus in njegova mati sta mu še otroku
že pomagala, in povzdignil je svoj glas mogočno
in je zelo takole govoril: Kako je mogoče? vi
ga preklinjate; in on moli za vas; tiho je bil,
in je terpel in molil je za vas, in vi ga zaniču¬
jete; on je prerok, on je naš kralj, in je Sin
Božji! — Zavoljo tega nepričakovaniga svarjenja
iz ust nesrečno visečiga ubijavca je vstal hrup
med njimi in kamnje so pobirali, de bi ga na
križi kamnjali. Stotnik Abenadar pa tega ni
pripustil], ter jih je razpodi in je mir storil.

351

Med tem se je čutila presveta Devica zavoljo
Jezuse molitve okrepčana in Dizma je rekel
Gezmu: „Se tudi ti ne bojiš Boga, ker si v
ravno tistim obsojenji ? In midva sicer po pravici,
zakaj po zasluženji svojih del prejemava; ta pa
ni nič hudiga storil.“ Bil je razsvetljen, ginjen,
spoznal je svoj greh, rekoč: Gospod, če me
pogubiš, se mi prav zgodi; pa usmili se mene!
Dizma je zadobil gnado praviga kesanja. Čez
nekoliko časa, okoli četertinke ure, je ves zgre-
van, v ponižnim zaupanji, povzdignil svojo glavo
proti Jezusu in rekel: ,,Gospod, spomni se me,
kadar prideš v svojo kraljestvo! In Jezus mu je
rekel: „Besnično ti povem, dans boš z menoj v
raji!" In tako je ta ubijavec zadnjo uro svojiga
življenja odpušenje svojih velikih pregreh pri
Jezusu zadobil, v večni spomin, de tudi nar
večji grešnik nikoli obupati ne sme. Dizma je
postal celo svetnik. De pa ne grešiš prederzno
na Božjo milost, pravi sveti Avguštin, se ozri
tudi na leviga razbojnika, ki je ravno tako na
strani Jezusa visel, in je ravno s tisto drago
kervijo bil oškropljen, ki je pa zavoljo svoje
terdovratne nespokornosti nesrečen konec storil.

3. Mati Jezusova, Salome, Marija Kleofova,
Marija Magdalena in Janez so stali med križi
razbojnikov in Jezusovim, ter so gledali v

352

Gospoda. Presveta Devica, od materne ljubezni
vsa prevzeta, je serčno, pa na tihim zdihovala.
Jezus bi ji vendar pripustil, de bi ž njim vred
umerla. In tedaj se je Gospod ozerl na svojo
mater resnobno pa milo, se je obernil proti
Janezu in ji rekel: „Žena, glej, tvoj sin!“ Potlej
reče Janezu: „GIej, tvoja mati!“ In Janez je
objel Jezusovo Mater, ki je tedaj tudi njegova
mati postala, častito kakor pobožni sin pod kri¬
žem umiraj očiga Odrešenika. Presveta Devica
pa je bila pri tem slovesnim testamentu svojiga
umirajočiga Sina od bolečin in britkost toliko
presunjena, de je v naročji svetih žen zunanje
omedlela. Gospod ni imenoval v ti uri presvete
Device matere, ampak „žena“ ji je rekel, zakaj
v ti uri je bila v časti žene, ki ima kači streti
glavo; v ti uri, ko se je v darivni smerti Sinu
človekoviga, njeniga Sina, tista obljuba spolnila,
ktero je Bog našim pervim staršem dal; in v ti
uri je dal Gospod v Janezu, z besedami: „Glej,
tvoja mati!“ Marijo za mater vsim, kteri njega
kakor Janez sprejmejo, v njegovo Ime verujejo
in so otroci Božji, in niso ne v kervi, ne v
volji mesa, ampak v Bogu rojeni. In Marija,
nar čistejši, nar ponižniši, nar pokorniši, ki je
angelju rekla: »Glej, dekla sim Gospodova, meni
se zgodi po tvoji besedi!" in je tako mati večne,

353

učlovečene Besede postala; je tudi zdaj, ko je
od svojiga umirajočige sina zaslišala, de bo du¬
hovna mati druziga sina, v sredi neznanih bole¬
čin grozne ločitve, ponižna in pokorna zdihnila v
svojim serci: Glej, dekla sim Gospodova, meni
se zgbdi po tvoji besedij! in sprejme tako vse
otroke Božje, vse brate Jezusove, za svoje otroke.
O kakšno tolažilo za nas! Marija je naša mati!

Sveti zdihljeji.

Nikoli ni v stanu nobeden jezik
izgovoriti, in nobeno serce občutiti, pravi
sv. Bernard, v kake neznane bolečine je
bila pogreznjena duša preblažene Device
Marije pod križem. O Marija, pač drago
si zares tu poplačala bolečine, kterih si
bila oprostena pri svojim presvetim porodu.
Nobenih težav nisi občutila, kadar si
Sina rodila, pa tavžentkratno bolečino si
terpela pri smerti tega svojiga Božjiga
Sina. O ktere persi bi bile toliko kam¬
nite , ktero serce tako terdo, de bi ne
bilo presunjeno od sučutja, če premisli,
o mati presladka! Tvoje solze in tvoje
bolečine pod križem, ko si se ozerla proti

Getzemani. 23

354

Sinu, ki je terpel toliko in tako veliko
terpljenje! Ktero serce bo občutilo in
kteri jezik bo dopovedal tvoje zdiliovanje,
tvoje žalovanje in tvoje terpljenje, kadar
si stala pod križem! Tedaj si zgubila
svojiga Gospoda, svojega Boga, Božjiga
Sina in svojiga edino ljubljeniga Sinu, in
zanj si dobila nas revne grešnike za
svoje otroke! Oh, kakšna zamenja!
Morivca za umorjeniga Sina. Vender ker
je enkrat Bogu to dopadlo, in si se
tudi ti ponižno temu vdala — o bodi nam
torej mati, ki si nas v tolikih bolečinah
rodila! Bodi naša ljuba mati in sprosi
nam gnado, de ti bomo tudi mi vedno
tvoji zvesti otroci! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! sklenem
za dans: Marijo v novic si za mater zvoliti.

Spominek.

„Glej, tvoja mati!“ (Jan. 19, 27.)


355

Večerno premišljevanje za
petindvajseti dan.

Otemnjenje solnca.

Jezus zapušen.

1. Šesto ura, po našim okoli poli ene,
je nastalo čudno otemnenje solnca in velike
znamnja so se v naturi prikazale. Luna je bli-
šela čez Oljsko goro, polna in bleda, solnce je
bilo, kakor s temnim hribam zakrito, otemnelo;
rudeči bliš, kakor goreč pas, je bil okoli solnca;
nebo je postalo temno, zvezde so se vidile rudeče
blišeče; neznana groza je obhajala ljudi in žival;
živina je tulila in divje letala, tiči so ferfrali in
se skrivali, ter so v celih trumah po Kalvarskim
hribu padali; z rokami bi jih bili lahko lovili.
Zaničevavci so potihnili. Farizeji so to vse po
naturno razlagati hotli; pa se ni dalo, in tudi
njih je notranja groza obšla. Vse je proti nebu
se oziralo, veliko njih se je terkalo na persi,
je vilo svoje roke in eni so vpili: Njegova kri
naj pride čez njegove morivce! Nekteri od deleč
in blizo so padali na svoje kolena in so Jezusa
za odpušenje prosili; in Jezus v svojih bolečinah

23 *-

356

se je proti njim oziral. Tudi po Jeruzalemu je
bilo strah in groza. Soparica in noč je bila po
cestah, ljudje so zbegani tavali okrog; nekteri
so si glavo zakrili, se poskrili, in terkali na
persi; drugi so šli na svoje strehe, gledali proti
nebu in silno so tarnali. Pilat je šel k Herodu;
gledala sta vsa zbegana proti nebu na tistim
mostovži, kjer je v jutro Herod za sramovanje
Jezusa gledal; to ni naturno, so djala, Jezusu
se je gotovo preveč zgodilo. Herod je spremil
potem Pilata v njegovo dvorano čez terg; oba-
dva sta bila prestrašena, šla sta hitro obdana od
straže. Pilat pa se še ozerl ni proti sodnjimu
stolu Gabati, kjer je bil Jezusa obsodil.

2. Pilat je tedaj starašine Judov v svojo
hišo poklical ter jih vprašal, kaj oni mislijo od
tega otemnenja; njemu, pravi, se zdi to hudo
znamnje; vaš Bog je jezen na vas, ker ste s
silo tirjali smert Galileica, ki je bil gotovo vaš
prerok in pa kralj! jest si umijem svoje roke,
in več taciga je govoril. Oni pa so bili terdo-
vratni, so vsi to le za naturne prikazni imeli,
ter se niso spreobernili. Sem ter tje pa se je
veliko ljudi spreobernilo. Zbralo se je pa veliko
ljudstva pred Pilatovo dvorana, in kjer so v jutro
vpili: Križaj ga, preč ž njim! so zdaj gnali:
Krivični sodnik, njegova kri pridi na njegove

357

morivice! Pilata so mogli vojaki varovati, tako
velik hrup je vstal pred dvorano. Pilat, ta reva,
je Judam očital; On ni tega nič deležen, sej je
bil Jezus njihov kralj, njihov prerok, njihov
sveti, ki so ga v smert peljali, ne pa njegov;
njemu ni to nič mar; oni so tirjali njegovo
smert. — V tempeljnu je bilo neznano, strah
in groza; ravno je bilo velikonočno jagnje za¬
klano in temota je nastopila. Vse je bilo zbegano,
in sem ter tje je britko zdihovanje se vzdignilo.
Veliki duhovni so si vse mogoče prizadevali,
ljudstvo utolažiti in pomiriti; prižgali so naglo
vse luči, pa zmotnjava je bila vedno le huji.
Ana je skrivna groza presunila, iz kota v kot
je letal, de bi se skril. Okna pri hišah so
šklepetale in vender ni bilo nobene nevihte,
otemnjenje je vedno večji.

3. Za Golgoto je bila ta temota še nekaj
posebno čudniga in strašniga. Strašno razbijanje,
vpitje in kletev pri vzdigovanji križev, tuljenje
obeh razbojnikov, zmerjanje in dirjanje farizejev,
sprememba vojakov, šumeče odtegnjenje upija¬
njenih morivcev, vse to je storilo, de v začetku
otemnenja niso veliko marali; in potem je bila
svarivna pridiga spokorjeniga Dizma in serd
farizejev proti njemu; tedaj pa je prihajala
temota le večji; ljudstvo se je začelo pogledo-

358

vati, od križa odvračevati. Tedaj je Jezus zročil
svojo Mater Janezu in spremljena je bila preč
iz okrožja. Postala je neko temno-britka tihota.
Ljudstvo je bilo zmirej bolj boječe, kakor temota
bolj temna. Pri križi je bilo vse tiho. Veliko
ljudi je bežalo v mesto. Križani Zveličar je
bil v nar večjim zapušenji neskončnih bolečin,
obernjen proti nebeškimu Očetu, ter je molil za
svoje sovražnike, ktere je ljubil. Ves zapušen
in brez tolažbe je visel. Terpel je vse, karkoli
je ubogi, zaterti človek v nar večjim zapušenji,
brez vsiga človeškega in Božjiga tolažila terpeti
v stanu, kadar je vera, upanje in ljubezen
njegova brez vsiga razsvetljenja, brez vse tolažbe
na poskušnjo postavljena. V tem terpljenji nam
je ljubeznjivi Zveličar moč zadobil, premagati
nar večji revo, zapušenja, v zedinjenji zasluženja
njegoviga zapušenja na križi. Zadobil nam je
moč, obstati v nar hujšim boji, zapušenja, ko
je daroval svojo revšino, svojo nadlogo, svoje
zapušenje na križi za nas uboge grešnike; tako,
de z Jezusam zedinjenimu človeku ni treba ob¬
upati v narhujši uri, če tudi vse otemni, vsa svet¬
loba in tolažba zbeži.

359

Sveti zdihljeji.

Zdaj tedaj visi moj preljubi Jezus
na lesu svetiga križa v nar večjih bole¬
činah ! V tavžent ranah visi moj Zveličar
tu; njegovo telo in njegova duša terpi,
zaničevan, med razbojnike štet, zasra¬
movan od svojih sovražnikov, reven, za-
pušen od vsili. O moj Odrešenik! vsa
natura žaluje za te; solnce je otemnelo,
strašne prigodbe noče biti priča. Vse
nebo žalostno gleda na te: tvoja mati, v
bolečine pogreznjena, joka pod tvojim
križem, in ž njo vred tvoj ljubeznjivi
učenec sv. Janez, serčno ljubljeni prijatelj
tvoje duše. Oh, oni žalujejo, oni jokajo,
pa pomagati ti ne morejo in tvoje bole¬
čine so tako velike! Tvoj nebeški Oče
se ne da sprositi; njegova pravica tirja
tvojo smert, ves dar tvojiga življenja.
Oh, zavoljo tega britkiga zapušenja se
me usmili! Ne zapusti me v mojih
nadlogah, zlasti ne v moji zadnji uri,
kadar me bo vse drugo zapustilo. Tudi
v tistih nesrečnih tenutkih me ne zapusti,
o Jezus! v kterih oslepljen ne išem
tvoje pomoči, kadar me moje gerdo po-

360

zelenje vleče v greli! ne zapusti me
takrat s svojo gnado, temuč reši me s
svojo neskončno dobroto! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: V žalosti in zapušenji

serčnosti ne zgubiti, in Bogu ne le za¬
voljo tolažbe služiti.

Spominek.

„Moj Bog, moj Bog, zakaj si me
zapustil ?“ (Mat. '27, 46.)

Jutranje premišljevanje za
šestindvajseti dan.

Četerta, peta, šesta in sedma beseda
Jezusova na križi.

Smrt Jezusova.

1. Jezus se je prepustil vsi britkosti,
vsimu zapušenju, in tako kristjan v smertnim
zapušenji (v otemnjenji vsiga tolažila) ni sam

361

sebi prepušen. Ni več za kristjana nobe»e pu-
šave, nobene samote, nobeniga obupanja v smertni
sili; zakaj Jezus, ki je luč, pot in resnica, je
šel to temno pot, žegnajoč je pregnal ves strah,
ter je svoj križ postavil v ti pušavi. Jezus, ves
zapušen, ves reven, je sam sebe dal, kakor lju¬
bezen zna; svoje zapušenje je storil v bogat
zaklad, ker daroval se je z vsim svojim življe¬
njem, delam, z ljubeznijo in terpljenjem, tudi z
britkim občutenjem naše nehvaležnosti svojimu
nebeškimu Očetu za našo revšino in slabost.
Pred Bogam je storil svoj testament, ter je dal
vse svoje zasluženje, cerkvi in grešnikam. Vsih.
se je spomnil; v svojim zapušenji je bil pri vsih
do konca sveta. To zapušenje pa je bilo brit-
kejši, kakor ga kdaj kaki človek prenesti zamore;
ker bil je Jezus ves z Božjo naturo sklenjen, in
ker Bog in človek skupaj, pa zdaj v od Boga
popolnama zapušeni človeški naturi, je kakor
Sin človekov britkost zapušenja v polni meri
občutil; in je tako v svojim terpljenji spričevanje
tega zapušenja izrekel, ter je s tem vsim hudo
nadložnim, ki v Bogu svojiga Očeta spoznajo,
otročje zaupljivo pritožbo pripustil. — Okoli
tretje ure je Jezus z velikim glasam zavpil:
n Eloi! Eloi! lama sabaktani?" kar je predstav¬
ljeno: „Moj Bog! moj Bog! zakaj si me za-

362

pustil? 11  Ko je ta glasni klic našiga Gospoda
britko tihoto pretergal, so se nekteri zasme-
hovavci spet proti križu obernili, in eni so
rekli: „Glejte, Elija kliče. 11  Drugi pa: »Pustite,
glejmo, ali ga pride Elija snet. 11  Mati pa, ko je
glas svojiga Sina slišala, se ni mogla več zder-
žati; spet je hitela do križa, in Janez, Maria
Kleofova, Magdalena in Salome so šli za njo.
Hrup in mermranje je vstalo med ljudstvam.
Dvojnih misel so bili vsi pričujoči; eni so zdi¬
hovali in mermrali, drugi pa rojili in zmirjali.
Farizeji so bili zmirej bolj tihi. Bali so se
punta, ter so po vojake poslali. Med tem je
stotnik Abenader s svojo resnobo mir in pokoj
storil ter je vse zasramovanje prepovedal, de bi
ne bilo ljudstvo draženo.

2. Ko je bila ura tri, je postalo bolj
svitlo. Luna se je skrila pred solncem; solnce
se je kazalo za oblaki rudeče, in luna se je vto-
pila naglo, kakor de bi padla. Tudi solnčni
žarki so prisijali in zvezde so zginile; vender
je bilo še zmirej le mračno. S prihajočo svet¬
lobo so postajali zaničevavci spet prederzniši in
tedaj so dijali: »Glejte, Elija kliče! 11  Abenader
pa, stotnik, je mir in pokoj zapovedal. Ko je
bilo nekoliko svetlejši, se je vidilo telo Gospo¬
dovo na križi bledo, oslabljeno, vse omagano,

363

bolj belo kakor pred, ker vse se je bilo skerva-
vilo. Jezus, ves omagan, zdihne z zasušenim
jezikam: „Žejin sim!“ in ko so ga njegovi
žalostno pogledali, je rekel: Ali bi mi ne bili
mogli dati požirka vode? misleci med otemnenjem
bi jim tega ne bil nobeden branil. O Gospod!
pozabili smo, reče žalostni Janez, in Jezus je še
govoril, de tudi bližnji so ga pozabiti mogli in
mu piti niso dali, de se je pismo dopolnilo. Hudo
jim je pa bilo zavoljo te pozabljivosti. Na to
njegovo pritožbo so vojake prosili in jim denarja
ponujali, de bi mu požirek vode podali; oni pa
tega niso hotli storiti; ampak eden je pomočil gobo
v jesih, ki je stal tu v posodi ter je tudi želca
zraven prilil. Pa stotnik Abenader, ginjen za
Jezusa, je vzel gobo vojaku, jo ožel in s čistim
jesiham napojil. Nataknil je gobo na kratek
hisopov prevotljen konec, kteriga je nasadil na
svojo sulico in povzdignil proti obličju Gospo-
dovimu. — Jezus pa je hotel terpeti to strašno
žejo, de bi za našo požrešnost zadostil, in de bi
nam pokazal, kako goreče ga žeja po našim zve-
ličanji in kako hrepeni po naši ljubezni. Oh,
pogasi torej njegovo gorečo žejo s popolnoma,
nerazdeljeno ljubeznijo in hrepeni tudi ti po Jezusu 1
3. Kadar je tedaj ura Gospodova prišla,
je rinjal s smertjo in merzel pot je stopil po

364

njem. Janez je stal pri križi ter je brisal njemu
noge s potnim pertam. Magdalena, od bolečin
vsa poterta, je slonela zadej pri križi. Presveta
Devica je stala med Jezusam in križem pobolj-
šaniga razbojnika; Maria Kleofova in Marija
Salome ste jo deržale; in ona se je ozirala na
umirajočiga Sina. Tedej je rekel Jezus: »Dopol¬
njeno je.“ In z velikim glasam je zavpil: „Oče!
v tvoje roke izročim svojo dušo.“ Bil je sladak,
glasan klic, ki je nebo in zemljo presunil; potem
je glavo nagnil in svojo dušo izdihnil; in duša
njegova je šla, kakor svetla senca pri križi v
zemljo pred pekel. Janez in svete žene so popadali
na svoje obraze. Stotnik Abenader, rojen Arabec,
pozneje Ktezifon keršen, ker je bil Jezusu jesiha
pomolil, je stal tik križa na konji; gledal je
dolgo, notranje ginjen v s ternjam kronano ob¬
ličje našiga Gospoda. Konj pa je bil z glavo
kakor bolan pripognjen. In Gospod je izrekel
zadnje besede glasno in močno in umeri je s
klicem, ki je zemljo, pekel in nebo presunil.
Zemlja se je tresla, skale so pokale, in na široko
se je razkrehnilo med križem Jezusovim in križem
levega razbojnika v znamnje, de Jezus noče imeti
deleža z nespokorjenim grešnikam, ki zaničuje
vse gnade, in nad kterim tudi celo njegova draga
kri nič ne premore, in je pogubljen.

365 .

Sveti zdihljeji,

O zveličansko končanje! o sladka
smert! o mile rane ! o radostno drevo !
o neskončna ljubezen! zakličem s časti¬
tim Ludovikam Granaškim; de bi nas
uboge sužnje v nebesa pripeljal, si umeri,
Gospod vsih nebes! na lesu tega križa
in si zročil svojo dušo nebeškimu Očetu.
Zato, o Gospod! k tebi ponižno zdi¬
hujem : Poterdi me z bolečino svojiga
svetiga ločenja, ko je tvoja presveta duša
svoje delo zapustila, in okrepčaj z močjo
te skrivnosti mojo revno dušo v tisti uri,
ko se bo od svojiga telesa ločiti mogla,
ker noben živi človek temu strašnimu
trenutku uiti ne more, de sklenem svoje
življenje s tistimi besedami, s kterimi
si ti svoje bil sklenil, da zročim svojo
dušo v tvoje roke in jo ti milostljivo
sprejmeš. Pripusti, de zadnje trenutke
svojiga pozemljskiga življenja preživim
v tvojih svetih ranah in tamkaj prevzemi
zadnje zdihljeje moje! Amen.

366

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Sam sebi notranje umreti
in vso svojo lastno ljubezen zadušiti.

Spominek.

„Dopolnjeno je!“ (Jan. 19, 30.)

Večerno premišljevanje za
šestindvajseti dan.

Spreobernjenje stotnikovo.

Prigodbe pri Jezusovi smerti.

1. Spričevanje Božje je šlo s straham in
grozo globoko v žalovavno naturo. »Dopolnjeno
,je!“ Duša našiga Gospoda je svoje telo zapustila,
in pri smrtnim klici umirajočiga Zveličarja so se
pretresli vsi, ki so slišali, z zemljo vred, ki je
trepeča svojiga Zveličarja spoznala. Soznanjene
serca pa je prepodel ojster meč bolečin. In tedaj
je bilo, de je gnada zadela tudi stotnika Abena-
darja; njegov konj se je tresel, njegova strast
je omahovala, njegov napuh se je razpočil, kakor
skala na Kalvarij; vergel je sulico od sebe in

367

z močno pestjo se je udaril na svoje serce, glasno
rekoč z glasom noviga človeka: Hvaljen bodi
Bog, Vsigamogočni, Bog Abrahamov, Izakov in
Jakobov! Resnično, ta človek je bil pravičen,
resnično je bil Sin Božji! — in veliko vojakov,
presunjenih od te besede stotnikove, je ravno to
terdilo. Abenader pa, ko je postal nov, odrešen
človek in je očitno spoznal Sinu Božjiga, ni hotel
več biti v službi njegovih sovražnikov. Dal je
svojiga konja podstotniku Kasiju, ki je bil po¬
zneje Longin imenovan, pobere svojo sulico, jo
zroči njemu, ter je še nekaj govoril vojakam in
Kasiju, ki je stopil na konja, in je tu zapovedo¬
val; Abenadar pa je hitel čez Kalvarijo po Gi-
honski dolini s votline Hinoma, je naznanil tam
skritim učencem Gospodovo smert in tekel v
mesto k Pilatu. Neki strah je vse pričujoče
prevzel pri zadnjih Jezusovih besedah, ko se je
zemlja tresla in se je kamnita Kalvarija razpo¬
čila. Bil je strah, ki je vso naturo prešinil.
Takrat se je pretergalo tudi zagrinjalo tempeljna;
takrat je veliko mertvih vstalo z groba; ta¬
krat so se nagnili tempeljnove stene, hribi in
pohištva so se pogreznile v več krajih sveta.
Njih veliko se je spreobernilo, ki so terkali na
persi, zdihovali in tavali s hriba po dolini domu.
Drugi so si oblačila pretergali in so pepel na

368

glavo si tresli. Vse je bilo polno strahu in pa
groze.

2. Ko je ljubijoči Gospod vsiga življenja
strašni dolg smerti za grešnike poplačal, kakor
človek svojo dušo svojimuBogu in Očetu izročil,
in svoje delo dal v smert, je to sveto, poterto
posodo bledo-merzla barva smerti obšla; njegovo
telo je bilo belo, in cui - ki iz ran tekoče kervi
so bili temnejši, očitniši. Njegovo obličje je bilo
dalji, njegove lica v se vderte, njegov nos tanjši,
njegova čeljust obešana, njegove zaperte kervi-
polne oči so se odperle; vzdignil je svojo s ter-
njem kronano glavo zadnjiki-at nekoliko in spustil
jo je na persi pod težo bolečin; njegove ustnice
so bile višnjevo napete, in so kazale odperte
kervavi jezik; njegove roke, popred bolj stisnjene
na perstih, so se odperle; ko so komolci se raz¬
tegnili, je herpet na križ se pritisnil in je vsa
teža svetiga trupla na noge se spustila. Kolena
so se pripognile, nagnjene na stran. Tedaj so
oterpnile roke njegove matere, njene oči so za-
temnele, smertno bleda je postala, ušesa niso
več slišale, noge so zmaknile in zgrudile se na
tla, in tudi Magdalena, Janez in drugi so popa¬
dali z zakritim obrazom prepušeni bolečinam. In
ko je nar bolj ljubijoča, nar bolj žalostna Mati
spet od prijatlov vzdignjena odprla svoje oči, je

369

vidila to od svetiga Duha čisto spočeto telo svojiga
Sina, meso svojiga mesa, kosti svojih kosti, serce
svojiga srca, sveto posodo z Božjim obsenčenjem
v svojim naročji storjeno; zdaj pa vsiga kinča,
vse lepote, in svoje svete duše oropano, od greš¬
nikov, ktere je zveličat prišel, razdjano, poterto,
umorjeno! Oh, zaverženo, zaničevano, zasramo¬
vano, gobovim enako, je visela izpraznjena po¬
soda, posoda vse lepote, resnice in ljubezni, ster-
gana na križi med dvema morivcema! — Kdo
bo zapopadel bolečino Matere Jezusove, kraljice
vsih marternikov ?!

3. Solnčna svetloba je bila še temna in
mračna. Bilo je soparno in težavno pri potresu
zemlje; potem pa je nastopil občutljiv hlad. Po¬
doba presvetiga trupla našiga Gospoda na križi
je bila neskončno častita in ginljiva. Razbojnika
sta visela štrašno zvita, kakor upijanjena, oba
sta molčala, Dizma je molil. Bilo je kmalo po
treh, ko je Jezus umeri. Farizeji in ljudstvo so
se zgubili proti mestu po dolini v strahu in grozi.
Veliko se jih je spokorilo. Le Kaši in kakih
pet vojakov je še tam ostalo; polegali so tje po
melini. Drugi vojaki so bili drugod razpostav¬
ljeni. Znanci Jezusovi so obdali križ, so posedli
nasproti, jokali in žalovali tam. Postalo je sa¬
motno, tiho in žalostno. Ko je Jezus z velikim

Oeliemani. 24

370

glasom svojo dušo zročil svojimu nebeškimu Očetu,
je šla njegova duša, svetla, pri križi v zemljo in
ž njo blišeče kerdelo angeljev, med njimi tudi
Gabriel, in podili so veliko derhal hudobnih
duhov z zemlje v pekel. Jezus pa je poslal veliko
duš izpred pekla na zemljo v telesa, de bi nes-
pokorjene prestrašile in svarile in pa pričevanje
od njega dajale. S pretresenjem zemlje ob Jezu¬
sovi smerti, ko se je skala Kalvarije razpočila,
je veliko po svetu razpadlo, zlasti v Palestini in
Jeruzalemu. Komaj so se v tempeljnu in po
mestu nekoliko oddahnili, in je temota spet be¬
žati jela, je tresenje zemlje, ropot pogreznjenja
na več krajih, še večji strah napravilo. Ljudje
so bežali, jokali in zdihovali, sem ter tje tavali)
in v strašno grozo so se jim davno že urnerli
merliči prikazovali, ki so od mertvih vstali, ho¬
dili in z votlim glasam svarili, naj bi, ker živih
poslušati niso hotli, saj spričevanje mertvih za¬
slišali.

Sveti zdihljeji.

O križ, ti nar zvestejši tovarš mojiga
Gospoda, pusti ga zdaj in meni ga daj,
v svojo dušo ga hočem sprejeti! O ti pre¬
sveti križ! ko se Gospod ne utrudi ter-
peti, se ti otrudiš ga še dalje terpinčiti.

371

Ti edini si bil vreden spoznan, nositi ceno
veličastva. Sladki križ, sladki žeblji, ki
ste nosili težo tako sladko; vi ste vender
ljubeznjivi in sladki, ker on, kteriga ste
pribitiga nosili, ne zasluži tega, kar terpi!
Pripogni svoje veje, o Božje drevo! nagni
svoje roke, omeči svoj terdi steržen, omeh¬
čaj ojstrost svoje nature, de udje tega nar
bolj nedolžniga Jagnjeta ne bodo toliko
terpeli. — Počivaj zdaj, o Gospod! po
tolikim terpljenji, po tolikih bolečinah in pa
pride v dušo, ki omaguje od hrepenenja
po tebi, in je tvoje pričujočnosti toliko
potrebna. Pridi vanjo, počivaj v nji, vzemi
jo ti, posedi jo ti, kakor svojo posestvo,
ker ti si jo vstvaril! dopolni na nji delo,
ktero si na križi pričel! Amen.

Sklep,

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! sklenem za
dans: Sam sebe zaničevati, nikoli sam sebe
hvaliti, tudi ne nobene hvale od drugih pri¬
čakovati.

Spominek,

„Vsi ljudje so terkali na svoje persi
in se vernih.“ (Luk. 23 ,  48.)


24 *

372

Jutranje premišljevanje za
sedemindvajseti dan.

Potres. Prikazen mertvih v Jeruzalemu

1. V tempeljnu so veliki duhovni klanje,
ktero je strašna temota zaderžala, spet nekoliko
vredili, ter se veselili zadobljene svetlobe, kar
se hitro zemlja potrese in votlo hrumenje se za¬
sliši. Oba velika stebra pri vhodu v svetiše
tempeljna, med kterimi je zalo zagrinjalo viselo,
sta zgorej se narazen nagnila in veliko zagrin¬
jalo se šumeče preterga od verha do tal, tako,
de pretergano pade na straneh na tla. To za¬
grinjalo je bilo rudeče, plavo, belo in rumeno.
Tedaj se je vidilo v svetiše. V svetiši se je
prikazal med tempeljnam in altarjem ubiti Caha-
rija, in je govoril hude besede od morije prero¬
kov. Na altarji je bil Jeremija z žugajočimi
besedami: Dar je končan in začne se novo daro¬
vanje. Na enkrat se zasliši veliko hrumenje.
Vrata svetiša se razpočijo in glas se zasliši:
Bežimo od tod! Bili so angelji, ki so iz tempeljna
hiteli. Altar kadila se stresne, kadilnice se
zvernejo, zavitki pisem popadajo, prižnica v lopi
se pogrezne; več zidovja se je poderlo. Narpred
je tiha groza obšla velika množico, sem ter tje

373

je kdo od straha zavpil. Množica pa je bila
tako vrejena, velik tempelj tako napoljen, prihod
in odhod ljudij, ki so klali, tako napravljen, in
spušanje in škropljenje kervi po altarji z dolgimi
verstami neštevilnih duhovnov, z glasnim petjem
in šumečimi trobentami, to vse je bilo tako zdru¬
ženo in zvezano, de strah ni na enkrat vsih
zbegal in oplašil. Tudi so duhovni ljudi tolažili
in vredovali, pa vse je bilo zastonj. Preplašeni
z glasam angeljskim, s prikaznijo mertvih, so
ljudje tempelj zapušali. Strah in groza v vsih se
popisati ne da.

2. Veliki duhoven Kajfeš pa, in njogova
derhal, je v svoji obupajoči prederznosti, kakor
modra gosposka spuntaniga mesta, protil, žugal
in prigovarjal in tako nevarnost odvračeval, ter
je s svojo satansko terdovratnostjo, in s svojim
na videz mirnim sercem saj toliko dosegel, de
se ljudstvo splošno ni vzdignilo, ker je te strašne
znamnja naturi pripisoval in tega nikakor veljati
ni dal, de bi bilo to opomin nedolžne smerti
Jezusove. Tudi rimski vojaki so si močno priza¬
devali, de bi se red ohranil, in tako sta bila
strah in zmešnjava velika, in praznovanje je bilo
ustavljeno, vender pa splošniga punta ni bilo.
Ana priseženi sovražnik Jezusov, ki je že dolgo
vse le mogoče počel zoper Jezusa in je njegove

374

tožnike učil zoper njega, je bil kakor neumen
od strahu in groze, je letal iz kota v kot, v nar
skrivnejši kraje tempeljna. Kajfež ga je bil ob¬
jel, de bi ga poterdil, k srčnosti opominjal, pa
vse je bilo zastonj; prikazen mertvih ga je v
obupanje gnala. Kajfež, akoravno ves presunjen,
je imel tako napuhnjeniga in trdovratniga satana,
de je svojo boječnost vedno zakrival. Grozovit-
nim znamnjem Božjim in tudi svoji prikriti grozi
se je le s svojim napuham in serdam prederzno
ustavljal. — Ko pa daljnega praznovanja svetih
opravil ni mogel več ohraniti, je poskril sam in
je drugim veleval poskriti vse prigodbe in pri¬
kazni, ktere niso bile vsimu ljudstvu očitne. On
sam je govoril, tudi drugim duhovnam je rekel
oznanovati, de te znamnja Božjiga serda so prišle
zavoljo tistih, ki so s križanim Galilejcem der-
žali, in so zavoljo tega oskrunjeni v tempelj
stopili. Veliko tega se tudi eopernii tega Gali-
lejca pripisuje. Tako jih je več potolažil, drugim
pa spet žugal. Pa veliko njih je bilo presunjenih
in so svoje misli zakrivali. Darovanje je jenjalo
in praznik je bil ustavljen, dokler bi ne bil
tempelj očišen. Veliko jagnjet ni bilo poklanih.
Ljudstvo se je sčasama razšlo.

3. Ko se je vse to po tempeljnu godilo,
je bil na veliko krajih v Jeruzalemu ravno tak

375

strah. Kadar je ura tri odbila, se je poderlo
reč grobov, zlasti na južni strani v mestu. V
Kajfeževi hiši so se poderle stopnice, na kterih
je bil Jezus zasramovan. V Pilatovi dvorani se
je razpočil kamen, in kraj se je pogreznil, kjer
je bil Jezus pred ljudstvo postavljen. Vse se je
majalo, vse treslo. Tudi drugot so stene se
podirale in zidovje je pokalo. Zbegani, prazno¬
verni Pilat je bil v velikim strahu, za vse vla¬
danje nezmožen; potres je majal njegovo dvorano,
ropotalo in treslo se je pod njim. Mertvi so mu
iz dvora gori očitali krivo sodbo. Mislil si je,
to so bogovi preroka Jezusa in se je v nar
skrivniši kot svojiga grada zaperl, tam je prosil
svoje malike, jim kadilo zažigal, de bi mu bo¬
govi Galilejčevi ne škodovali. Herod je bil ves
preplašen v svoji dvorani, ter je vse terdo za¬
preti dal. Zelo sto mertvih iz vsih časov je bilo,
kteri so v Jeruzalemu in v okolici njegovi s
svojimi telesi iz pogreznjenih grobov vstali, veči¬
del po dva po mestu se prikazovali, in sem ter
tje tekoče ljudstvo ustavljali in svarivne besede
od Jezusa pričali. Veliko njih, kterih duše je
Jezus poslal izpred pekla, se je vzdignilo; lazili
so v dolgi mertvaški obleki, pod ktero se nobeno
premikanje nog viditi ni moglo, kakor lahko
plavajoči čez tla po cestah; njihove roke so bile

376

ali v široke vezi zgubljeno zavite, ali pa so
viseli dolgi čez rame zavezani rokavi daleč čez
roke. Zagrinjalo obraza je bilo čez glavo zavi¬
hano ; bledi, rumenkasti obrazi so gledali suho
in temno v dolgih bradah. V hiše svojih nasled¬
nikov so stopali z žugajočimi, svarivnimi pridi¬
gami zavoljo vdeleženja Jezusove smerti. Ljudje
so od deleč stali, poslušali in se tresli, bežali
v nar skrivniši kote svojih hiš in se skrivali.
Velika groza je bila po vsim mestu. Okoli
štirih so merliči spet v svoje grobove se podali.
Vse je bilo v zmešnjavi. Le malo kdo je na večer
jedel velikonočno jagnje.

Sveti zdihljaji.

Ves lep si ti, o Jezus! ves mil, ves
sladak, ves ljubeznjiv, kadar terkaš na
serca grešnikov. Tvoje oči spreobračajo
duše, tvoje besede omehčujejo serca. Tvoj
prihod poteguje na se tiste, ki so od
prave poti odstopili; tvoja tovaršija jih
vjete seboj pelja. Ti se ves daruješ za
grešnikovo ljubezen. Ali je tedaj mogoče,
de bi te ne ljubil, kdor premišljuje tvoja
ljubezen? O moja križana ljubezen! ta
tvoja ljubezen me bolj gane, kakor ko

377

bi vse čudeže tvoje vsigamogočnosti vidil.
Potres zemlje, otemnjenje soluca so velike
znamnja tvojiga veličastva; pa bolj čudna
še je tvoja ljubezen. Ce tudi pridejo
mertvi iz grobov, in pričajo od tebe, je
vender tvoja ljubezen, s ktero si za me
umeri na križi, mogočniši, omečiti moje
serce. Kteriga tvoja ljubezen ne gane,
ga tudi prikazen mertvih ganila ne bo.
Zatorej te hočem ljubiti, o večna lju¬
bezen ! Dodeli mi, de ta ljubezen nikoli
več ne ugasne v meni! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Odtergati se od vsiga

posvetniga in ne navezovati svojiga serca
na posvetno blago, ampak gnado Božjo
poslušati.

Spominek.

,,Dans ko slišite njegov glas, ne
mterdite svojih serc.“ (Ps. 94.)

' i—

378

Večerno premišljevanje za
sedemindvajseti dan.

Jezusova stran se odpre.

1. Komaj se je po teh strašnih prigodbah
po Jeruzalemu nekoliko pomirilo, že je veliki
Judovski zbor, kar je bilo že v jutro sklenjeno,
k Pilatu poslal, naj bi dal vsim križanim kosti
polomiti, de bi tako umorjeni se s križa sneli,
de bi čez praznike ne viseli na križih. Pilat je
tedaj poslal zato bričev na Golgoto. Kmal potem
pa pride tudi Jožef iz Arimateje, svetovavec
Judovskiga zbora k Pilatu. Jožef je vidil, de je
Pilat ves prestrašen in zbegan ; naravnost brez
vse boječnosti je poprosil Pilata, naj bi mu pri¬
pustil, s križa sneti telo Jezusa, Judovskiga
kralja, ker ga v svoj grob pokopati hoče. Pilat
se je še bolj zavzel, ko je tako imenitni gospod
prosil telo Jezusovo, de bi mu posljednjo čast
skazal, kteriga je on tako zaničljivo križati dal.
Nedolžnost Jezusova mu je še bolj živo pred
oči stopila; pa hlinil se je, in je vprašal: „Kaj
je že mertev?“ ker je ravno kar še le briče
venkaj poslal, de bi križanim kosti polomili in
jih tako umorili. Poklical je stotnika Abenadarja,

379

ki je ravno nazaj prišel, ter je tega vprašal, ali
je že umeri kralj Judovski. In Abenader je
pripovedoval, kako je Gospod ob treh umeri,
kaj je na zadnje govoril, kako na glas zavpil,
kako se je zemlja tresla in skale pokale. Pilat
se je hinavsko čudil, de je tako naglo umeri,
ki je pa ves presunjen, ker je spoznal, do so se
te znamnja s smertjo Gospodovo strinjale. Svojo
grozovitnost je morebiti hotel s tem nekoliko
olepiti, de je Jožefu iz Arimateje hitro povelje
napisal, naj se mu telo Judovskiga kralja da, de
ga tedaj sme s križa sneti in pokopati. Veselilo
ga je s tem velikim duhovnam nagajati, ki so
hotli, de bi bil Jezus z razbojnikama vred brez
vse časti zakopan.

2. Med tem je postalo vse tiho in žalostno
po Golgoti. Ljudstvo se je s straham in grozo
izšlo ali poskrilo. Mati Jezusova in Janez, Mag¬
dalena, Marija Kleofova in Salome so stale in
sedele z zakritimi obrazi križu nasproti, ter so
žalovale. Nekoliko vojakov je bilo še na meji,
ki so bili svoje sulice v tla zraven sebe zapičili.
Kaši je sem ter tje jezdaril. Nebo je bilo
oblačno, vsa natura je bila v veliko žalost za-
gernjena. In tedaj je prišlo šest bričev; imeli
so seboj lestvice, lopate in vervi; težke, trivo-
glati železne kole za zdrobljenje kosti so nesli.

380

Kazbili so s temi kolmi razbojnikama kosti med
strašnim tuljenjem Gezma, kterimu so s tremi
udarci tudi persi polomili. Dizma se je zvijal,
de je umeri v tem terpinčenji in on je bil pervi
umirajočih, ki je zopet vidil svojiga Zveličarja.
Briči so še dvomili ali je Jezus res mertev ali
ne, in presveta Devica je bila v novi neznani
britkosti, de bi ti tolovaji tudi njegoviga telesa
ne bili. Pa Kaši, pozneje Longin, podstotnik,
mož okoli petindvajset let star, kteriga so nje¬
govi podložni večkrat zavoljo škilastiga pogleda
zaničevali, ta Kaši je bil na enkrat za Jezusa
vnet. Grozovitnost in nespodobno divjanje bri-
čev, in britkost svetih žena in pa gnada Božja,
vse to ga je storilo spoznovavca nekiga preroko¬
vanja ; vzel je svojo sulico, zabernil je konja in
ga je zapodil proti malimu gričku, kjer so križi
stali. Tako med križem dobriga razbojnika in
Jezusovim križem, na desno Jezusoviga telesa,
je prijel z obema rokama svojo sulico in jo je
s toliko močjo porinil v napeto desno stran pre-
svetiga telesa skoz drob in serce, de je celo na
levi strani mala rana se naredila, in ko je sveto
sulico silno nazaj potegnil, je iz velike rane
desne strani kri in voda se tulerla, ter je nje¬
govo obličje z zveličanjem in gnado oblila. Po¬
skočil je s konja, padel na svoje kolena, se na

381

persi terkal in očitno, pred vsimi pričujočimi je
Jezusa spoznal.

3. Presveta Devica in drugi, ki so vedno
na Jezusa gledali, so čudno obnašanje tega moža
z britkostjo vidili, in so pri prepodenji s sulico
globoko zdihnili, ter bliže križa hiteli. Marija,
kakor de bi bilo njeno lastno serce prebodeno,
je čutila ojstro železo skoz in skoz, ter se je
v naročje svojih prijatlic nagnila; in med tem
je Kaši Gospoda očitno spoznal, na svojih kole¬
nih hvalil Boga, zakaj veroval je, razsvetljen je
bil in vse mu je bilo odkrito. Oči njegoviga
telesa in njegove duše so se bile odperle, so
bile ozdravljene. — Vse pa je prešinilo neko
sveto spoštovanje do kervi Odrešenikove, ki se
je zmešana z vodo penila v malo votlino na
kamnite tla zraven križa. Kaši, Marija in druge
žene, in sv. Janez so pobrali to sv. kri in so s
pertmi posušili tla. Vse to se je godilo pri
križi po četerti uri. Tako je tedaj hotel Jezus,
ko je bil že svojo glavo nagnil, še svoje nar
svetejši serce prebosti dati, de bi stekla zadnja
kaplja kervi iz ljubezni do nas. Zato zakliče
sv. Bernard ves začuden: Dans je serd in gro-
zovitnost s sulico prederla že z njegovo ljubez¬
nijo ranjeno serce Jezusovo! Lejte tu novo
kri, ki mora uterditi naše zaupanje! Lejte

382

njegovo pravičnim in grešnikam odperto stran!
Vsi, brez razločka so tu sem povabljeni! Pridi,
pravi, on duši pravičniga, pridi moja ljuba golo¬
bica, v moje svete odperte rane in zlasti v rano
mojiga serca! Pa ravno tako ljubeznjivo kliče
on grešnike, naj bi pribežali v to skrivnostno
rano, kjer bodo zavarvani pred psicami Božje
pravice, In kjer bo njih duša vsih madežev
svojih pregreh očišena in oprana. O prečudna
ljubezen Jezusova! pa od ljudi tako malo spo¬
znana, tako slabo povračevana ljubezen!

Sveti zdihljeji.

O ljubezni polno terpljenje! o razve-
selivna smert mojiga Gospoda! zakličem
s sv. Bonaventuram. O de bi bil jest tisto
drevo križa, in de bi bile roke in noge
križaniga Jezusa na me pribite, potem bi
liotel govoriti tistim, ki so ga s križa
sneli: Nikdar nikoli se ne dam ločiti od
svojiga Gospoda! Pokopajte me ž njim
vred, de ne bom ločen od njega. Kar
pa mi telesno mogoče ni, to hočem saj
v svojim serci storiti. O kako dobro je
s križanim Jezusam križan biti. Trojim
šotor si hočem postaviti; eniga v nogah,

383

eniga v rokah in tretjiga v njegovih
persih in ta bo moje vedno prebivalise.
Tam hočem dihati, počivati, spati in
moliti; tam hočem na njegovo serce
govoriti; in dodelil mi bo, karkoli ga
bom le prosil! Amen.

Sklep.

Tz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Večkrat svete zdihljeje

ljubezni v sebi obuditi.

Spominek.

„0 moj Bog! vzepii me meni, in daj
me vsiga sebi!“ (Nikol, od Fine.)

Jutranje premišljevanje za
osemindvajseti dan.

Jezusove petere sv. rane

1. Lei tu, moja duša! svojiga Zveličarja
na križi, pravi častiti Ludovik Granaški. Lej,
kje on spi, kje on počiva, kje on svojo čedo

384

opoldne pase po senci! Tu najdeš živež svojimu
telesu, tu zdravilo svojim ranam, pomoč svoji
nevednosti, zadostenje svojim pregreham in hudo¬
bijam ! To je tisto ogledalo, ktero je Gospod
ukazal hraniti v tempeljnu, v kteriga naj se
gledajo duhovni, preden se kaj dotaknejo v tem¬
peljnu. Zakaj pobožna duša, ki križ pogleda, in
premišljuje čednost in popolnamost tistiga, ki
na njem visi, vidi v njem vse svoje nepopolna-
mosti in pregreške bolj na tanko, kakor v nar
boljšim ogledalo. Ti torej, o Gospod! si od nog
do glave resnično nar čistejši ogledalo vsih
popolnamost, nar lepši podoba vsih čednost. Tu
se svetijo zlasti tiste štiri čednosti v svoji nar
večji blišobi: Ljubezen, poterpežljivost, pokoršina
in ponižnost, s kterimi si ti zaljšal križ, kakor
s štirimi dragimi kamni; in zmed teh, kakor
pravi sv. Bernard, je ljubezen nar višji; poniž¬
nost pa, podpora vsih čednost, nar nižji; pokor¬
šina se sveti na desno in poterpežljivost na levo.
S temi štirimi dragimi kamni zaljšaš, o Gospod!
to častitljivo bandero, ter se nam tukaj kažeš
poterpežljiviga v terpljenji, ponižniga v raz-
žaljenji, ljubijočiga ljudem, pokorniga Bogu; nad
vse pa se sveti ljubezen. Zato pravi sv. Bernard:
Poglej in ozri se tje na cvetlico kervaviga ter-
pljenja Jezusa Kristusa, kako rudeče žari y

385

znamnje ljubezni goreče! bojuje se terpljenje z
ljubeznijo; ljubezen hoče bolj goreti, terpljenje
še več terpeti. Lej kako cvete v ti cvetlici naša
nar boljši, nar žlahtniši terta, Jezus Kristus!
Poglej vse telo in ali ne boš cvetlice kervave
v njem najdel? Poglej eno roko, poglej drugo
rožo in ali ne boš cvetlice cvetlic v obeh najdel ?
Poglej eno ali drugo nogo, ali niste obedve
cveteče rudeče? Poglej tudi stran že odperto,
ker tudi tam je cvetlica, akovavno bleda, oškrop¬
ljena z vodo. Vsa čednost, vsa ljubezen žari iz
Jezusovih ran.

2. Pa tudi vse gnade, vse odpušenja
tečejo iz Jezusovih svetih ran. Štiri prečudne
studence, pravi sv. Bernard, nam odpira Gospod
v svojih svetih ranah: Studenec usmiljenja, stu¬
denec miru, studenec pobožnosti in studenec
ljubezni; in ljubeznjivo vabi duše vsih, de bi
prišle in se tam pokrepčevale. Ko bi torej naše
pregrehe še tako velike bile, ne smemo biti
maloserčni. Jezus nam tako rekoč kliče: Pridite,
o grešniki, ne pustite zastonj teči moje kervi!
objemite moje prebodene roke in noge, ki na
vse strani milost dele! O gorje! Moja kri teče
na zemljo, in vi je zajemati nočete, de bi bili
rešeni, de bi ž njo dolg svojih grehov poplačali.
O neusmiljeni otroci! vaša terdovratnost, vaša

Getzemani. 25

386

nespokornost mi je britkejši, kakor moja smert.
Oh, pritecite k mojim nogam, sej kervavije iz
ljubezni do vas, iz kterih je Magdalena in tudi
veliko drugih grešnikov milost zadobilo! Velikost
moje ljubezni mora vender omečiti vaše kamnito
serce. Pridite na moje serce, vdajte se mi po¬
polnoma, in okusite studenec moje nebeške lju¬
bezni; očistiti hočem vse nečisto v vas, pomilo¬
stiti vse pregrešno in okrepčati vse razstradano.
— V premišljevanjih teh svetih ran je sv. Ber¬
nard toliko tolažbe najdel. Ozri se, o sveti Oče,
zakliče on, ozri se iz svojiga svetiša in poglej
to visoko — sveto daritev, ktero naš veliki du¬
hoven, tvoj Edinorojeni Jezus Kristus, za grehe
svojih bratov tebi opravlja, in odpusti nam zato
naše obilne pregrehe! Lej, kri našiga Jezusa
kliče s križa proti tebi: Spoznaj, Oče! suknjo
svojiga resničniga Sina Jožefa! gerda zver, pre¬
greha ga je raztergala, njegovo oblačilo z no¬
gami potaptala in vse svoje sinove z njegovo
kervijo poškropila. Lej, pet žalostnih ran mu
je ostalo! In ti, moja duša! ali ne boš k tem
svetim ranam močniga zaupanja imela ? Ali
hočeš mar obupati zavoljo svojih velikih pre¬
greh? Oh ne! Pridi in zajemaj veselo iz teh
studencev svojiga Zveličarja, ki so vsim in vse¬
lej odperti!

387

3. Te drage Jezusove rane so torej pri-
bežališa, ktere so vsim grešnikam odperte in
kamor zamore vsaki pribežati v vsih nevar¬
nostih in skušnjavah tega sveta. In njegova
sveta odprta stran je pa še posebno zavetje
skesanim grešnikam, vpodobljena že v starim
testamentu v stranskih vratih Noetove barke,
skoz ktere so šle na povelje Božje vse zverine
v barko, ktere so bile rešene vesoljnega potopa.
Tako naj bi tudi vsi žalostni, vsi od britkih
valov tega nemirniga sveta nadlegovani, vsi po
miru in pravim pokoji hrepeneči, skoz odperto
stran njegovih češenih pers šli. Tu naj bo
vaša terdnjava, tu vaše prebivališe, vaš paradiž,
vaš tempelj, kjer bi vedno imeli biti! Tedaj, o
nevesta Kristusova, naredi si, kakor lepa golo¬
bica gnjezdo v teh spokah, in vedno tam bodi,
zidaj si tam, kakor sramotna tiča, svojo hišo
in kakor gerlica zakrij tam svoje mlade! O nes¬
končna ljubezen Jezusova! ta nebeški pelikan
razterga svoje čiste persi, svoje nedolžno serce,
de bi svoje mlade z zadnjo kapljo svoje kervi
okrepčeval. O ljubezen! o neizrečena, o nes¬
končna ljubezen!

25  *

388

Sveti zdihljaji.

O čez vse vesele rane moji ga pre-
dobrotljiviga Zveličarja! zakličem s sv.
Bonaventuram; vedno hočem tam v teh
ranah stanovati; z njihovo močjo se hočem
okrepčati! piti hočem iz studenca teh
ran, te neskončne ljubezni; njih sladkost
je tako velika, de je zapopasti, izreči
nisim v stena. Spreleti me večkrat velik
strah, de bi ne padel iz tega zveličavniga
stanovanja in de bi ne zgubil tolažbe,
ktero moja duša tu oživa. Vender me
vedno podpira terdno zaupanje, ker te
svete rane so mi zmirej odperte in pri-
pušeno mi je, se vselej vanje verniti, in
za zmirej tamkej stanovati. O srečna su¬
lica, o presrečni žeblji, ki ste nam od-
perli to pot večniga življenja! Oh, de
bi bilo meni pripušeno, biti tista srečna
sulica, nikoli bi se ne bil vernil iz teh
Božjih pers, ampak zdihnil bi bil : Tu je
moj pokoj na večno, tu moje stanovanje
na vekomaj ! Amen.

389

Sklep,

Iz ljubezni do tebe, o Jezus ! skle¬
nem za dans: Božji volji se vsiga pod¬
vreči, in njegovi modri previdnosti se
popolnama prepustiti.

Spominek,

„V svoje roke sim te zapisal.“ (Iz.
49 , 15 .)

Večerno premišljevanje za
osemindvajseti dan.

Jezusa s križa snamejo iis ga pokopljejo.

1. Jožef iz Arimateje je med tem šel od
Pilata k Nikodemu, ki ga je čakal pri neki po¬
božni žene, ktera je z dižavami kupčevala. Niko-
dem je bil veliko dišav že nakupil, mire in aloe
okoli sto liber. Jožef pa je še kupil prav lepo
tančico. In vse to sta na goro Kalvarijo nesla,
služabniki pa so nesli lestvice, ldadva, kleše,
gobe, vode in še drugih potrebnih reči. Bilo je
temno, oblačno, ko so na goro prišli. Žene so
jokajoče križu nasproti sedele. Kaši in več voja¬
kov je stalo, vsi spreobernjeni, nekoliko preč

390

boječe in spoštljivo. In začeli so v veliki žalosti
in s posebnim spoštovanjem sveto ljubeznjivo
delo snemanja in pripravljali so vse potrebno k
pogrebu nar svetejšiga telesa našiga Gospoda in
Zveličarja Jezusa Kristusa. Snemanje Jezusa s
križa je bilo neznano žalostno; previdno, priza¬
nesljivo so ravnali, kakor so vedili in znali, ker
sveta groza jih je obdajala, in bali so se, de bi
Gospodu kakih bolečin ne napravili; presunjeni
so bili od ljubezni in spoštovanja do svetiga te¬
lesa. Vsi pričujoči so nepremakljivo gledali v
telo Gospodovo, ter so vsako premaknjenje s
povzdignjenimi rokami spremljevali, s solzami
in vsimi znamnji britke žalosti. Vsi pa so mol¬
čali, in tudi možje, ki so ga snemali, so iz spošto¬
vanja le tiho, kakor pri svetim delu, si potrebne
reči dopovedali. Kadar so se oglasili udarci
kladev, z kterimi so žeblje izbijali, je Marijo in
Magdaleno in vse pričujoče nova bolečina pre¬
sunila, ter glas teh udarcev jih je neusmiljeniga
pribijanja Jezusa opomnil, in vsi so se tresli, de
bi Jezusovih zdihljejev ne slišali, ter so silno
žalovali zavoljo njegove smerti in so molčali. —
Kadar so ga sneli, so ga možje do pasa v perte
zavili, ter ga tako položili v roke njegove
Matere, ktera je v britkosti in hrepenenji nas¬
proti molila.

391

2. Presveta Devica je sedela na razger-
njenira plajši; njeno desno koleno je bilo neko¬
liko vzdignjeno, sedela je nekoliko naslonjena.
Presveta glava Jezusova je bila na njeno vzdig¬
njeno koleno naslonjena, in vse telo je ležalo na
razgernjenim pertu. Bolečina in ljubezen svete
Matere ste bile enako velike; imela je zdaj telo
svojiga ljubeznjiviga Sina spet v naročji; vidila
pa je, kako strašno je razdjano; kuševala je
njegove kervave lica, in Magdalena je s svojim
obrazam na njegovih nogah slonela. Bila je pa
presveta devica pri tem neizrečenim terpljenji
z veliko serčnostjo navdana; vzela je tedaj ter-
njevo krono z vso skerbjo in s pomočjo druzih
ž Jezusove glave, ter jo je k žebljem položila.
Komaj se je še spoznalo obličje Gospodovo, tako
je bilo s kervijo in ranami razdjano. Marija je
omila presveto glavo in obličje Jezusovo in je
prisušeno kri iz las z mokro gobo odmočila in
med tem omivanjem je bilo grozovito razdjanje
Jezusa vedno bolj očitno, in sočutje je šlo za
sočutjem, skerb za skerbjo, od rane do rane.
Razdelila je tedaj lase na dvoje. Potem je omila tudi
druge njegove rane in jih je očistila. Potem je vse
rane maziliti jela, tudi lase je oblila. Magdalena
na svojih kolenih klečeča ji je pomagala, zlasti
pa je noge Jezusove bolj s svojimi solzami, kakor

392

z vodo omivala in jih s svojimi lasmi brisala.
Ko je presveta Devica vse rane namazilila, je
še na pol odperte oči Jezusove zatisnila, usta
Gospodove zaperla in je sveto telo svojiga Sina
objela, svoje obličje na njegovo položila. Potem
so možje prevzeli sveto telo, ga v dišave zavili
in s tančico ogernili. Svete žene pa so ga vedno
še jokaje in zdihovaje objemale in kuševale in
tako britko-milo se od njega ločile. — Ti pa,
o duša moja! omivaj, mazili in obezuj rane
svojiga Zveličarja v vednim premišljevanji lju¬
bezni svojiga križaniga Jezusa, in mešaj svoje
solze z njegovo drago kervijo; daruj mu mazi¬
ljenje hvaležnosti za toliko ljubezen in oblivaj
ga z dišavo svojih čednost in ovij ga z vezjo
popolnama vdanosti. Imej tudi usmiljenje z
Marijo, ki je pogreznjena v morje britkosti,
svojiga nar lepšiga, nar ljubeznjivšiga Sina tako
razdjaniga v svoje naročje prejela, njega, ki je
nekdaj tako milo in ljubo v njenim naročji
počival !

3. Ne deleč od Kalvarske gore je imel
Jožef iz Arimateje vert, in tam nov iz skale iz¬
sekan grob, v kteriga še nihče ni bil položen.
In tu sem je hotel Jožef Gospoda pokopati.
Možje so tedaj položili sveto telo na usnjate
obramnice, so ga z rujavkastim pertam preger-

393

nili, in na straneh dve nosili podložili. Nikodem
in Jožef sta nesla spredej na ramah; za njima
pa Abenader in Janez. Za njimi so šle Marija,
Marija Helitova, njena starji sestra, Magdalena
in Marija Kleofova in druga množica pobožnih
žen. Na zadnje pa so šli Kaši in vojaki. Dva
vojaka sta z gorečimi baklami šla naprej, ker
je bilo v grobu luči treba. Tako so šli kakih
sedem minut deleč, med tihim, milim petjem
psalmov po dolini do verta, kjer je bil grob.
Kadar so do groba prišli so presveto telo na
tla položili in ga odgernili. Nikodem in Jožef
sta ga tedaj nesla v grob, ki je bil nov in od
Nikodemovih služabnikov osnažen in pokajen; bil
je prav lep; pri glavi je bil nekoliko širji, kakor
pri nogah ; bil je v podobi zavitiga telesa izse¬
kan. In tedaj sta svetimu telesu že s solzami
in objemanjem svojo ljubezen skazala in šla iz
groba. In tedaj je šla presveta Devica v grob,
se usede k glavi, ki je bila zvišana ter se jo¬
kaje nagnje čez telo svojiga otroka. Kadar je
Marija grob zapustila, je še Magdalena vanj sto¬
pila, po vrtu je vejic in cvetlic natergala in jih
čez sveto telo položila. Jokaje in zdihovaje je
objemala Jezusove noge. Ko so pa možje zunaj
že k sklepu opominjevali, je tudi ona šla nazaj
k drugim ženam. Možje so ga tedaj z rujav-

394

kastim pertam pregernili, vrata k grobu zaperli
in velik kamen pred vrata zavalili.

Sveti zdihljeji.

O prežalostna Mati moja! smiliš se mi
zavoljo te svoje velike bolečine, ki te je
presunila, kadar si svojiga mertviga
Sina v svoje naročje prejela — pravi
sv. Ligvori. Ni več tako ljubeznjiv, tako
lep, kakor je bil takrat, ko si ga v Bet¬
lehemu v svojim naročji deržala; oh ne,
on je kervav, njegovo sveto telo je vse
stergano od bičanja, vse njegove kosti

se vidijo skoz rane. O ljubi moj Sin!

si zdihnila takrat, kam te je ljubezen
pripeljala! In kadar so ga v grob nesli,
si ga spremiti hotla, s svojimi rokami

v grobu poravnala, de bi od njega

slovo jemaje svoje ljubijoče serce tam
pustila. Zavoljo te velike bolečine mi
sprosi, o Mati lepe ljubezni! odpušenje
vsili razžaljenj, s kterimi sim svojiga
toliko ljubezniviga Boga razžalil in ktere
zdaj iz celiga serca obžalujem. Stoj mi
na strani o Marija! vsili skušnjavah,
zlasti ob moji smertni uri, de bom po

395

zasluženji Jezusa Kristusa in po tvojim
zasluženji zveličan in de bom nekdaj
s tvojo pomočjo, po tem revnim življenji,
tam v nebesih Jezusu in tebi na večno
hvale prepeval! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus ! skle¬
nem za dans: večkrat čez dan se po
duhovno obhajati.

Spominek.

,,Ljubim te z večno ljubeznijo.“ (Je-
rem. 31, 3.)

.... -

Jutranje premišljevanje za
devetindvajseti dan.

Jezusov grob je zavarvan. Jezus gre
pred pekel.

1. Solnce je že zašlo in sabota je nasto¬
pila. Jezusovi prijatli so se od groba preč po¬
dali. Jožefa in Nikodema so v mestu srečali
Peter in Jakob veči in Jakob manjši: vsi so

396

jokali. Peter je bil posebno pobit in žalosten;
s solzami jih je objemal, jimi tožil svojo nezve¬
stobo, in zdihoval, de ni bil pri smerti pričujoč,
ter se jima je zahvalil, de sta Gospoda poko¬
pala. Vsi pa so bili prevzeti od velike žalosti.
Šli so v hišo, kjer so sveto večerjo obhajali.
Sčasama so se zbrali skorej vsi aposteljni sku¬
paj; tudi več drugih učencev je prišlo. Svete
žene pa so šle v stenovanje presvete Device
Marije. V žalosti in britkosti so si marsikaj
pripovedovali. Možje so druge oblačila oblekli in
pri luči začeli saboto praznovati. Velika zmešnjava
in žalost je bila med njimi. Tudi žene so molile
pri luči.

Po noči od petka na sabota pa so se zbrali
veliki duhovni in farizeji k Pilatu in so rekli:
„Gospod, spomnili smo se, de je ta zapeljivec,
ko je še živ bil, rekel: Cez tri dni bom vstal.
Ukaži tedaj grob obvarovati do tretjiga dne, de
kje ne pridejo njegovi učenci, in ga ne ukradejo,
in ne reko ljudstvu: Od mertvih je vstal; in
poslednja zmota bo hujši od perve. Pilat pa
jim je rekel: „Imate stražo, pojdite, obvarujte,
kakor veste." Dal jim je pa tudi Kasija k straži,
kteri mu je vse dopovedal, kaj se mu je bilo
zgodilo, ter mu je naročil, de bi tudi potem vse
na tanko naznanil. Sli so še pred solnčnim vzho-

397

dam venkej; spremljajoči vojaki niso bili po
rimsko oblečeni; bili so namreč od tempeljnove
straže. Vzeli so baklje, de bi v temni noči vse
dobpo vidili in grobno jamo razsvetili. Ko so
se prepričali, de je Jezusovo telo res v grobu,
„so grob obdali z varhi in kamen zapečatili.“
In šli so v mesto nazaj. Straža pa je bila po¬
stavljena grobnim vratam nasproti. Pet do šest
mož je bilo vedno tam.

2. Grobne vrata so bile zaperte. Kamen
je bil naslonjen na nje. Telo Gospodovo pa je
počivalo svetlo in blišeče med dvema angeljema,
ki sta ga molila. Tik vrat tega kamneniga groba
je stal Kaši nepremakljivo ves tih in voljan. Velike
razsvetljenja in gnade je sprejel, tudi čudne
duhovne prikazni je imel. Še le tu je bil ves
spreobernjen in popolnama nov človek. V žalo¬
vanji, zahvalovanji in molitvi je ves dan dopri¬
nesel. Svete žene in Jezusovi prijatli so v sabota
počivali po postavi, ter so bili v žalovanji in molitvi
v hiši zadnje večerje, ktera je bila Nikodemova. —

3. Kadar je bil Jezus z velikim glasam
svojo dušo izdihnil, je šla njegova duša, kakor
blišeči žark, spremljena od veliko angeljev, med
njimi tudi Gabriel, pri sv. križi v zemljo pred
pekel. Njegova Božja natura pa je ostala zedi¬
njena z njegovo dušo, pa tudi zedinjena z nje-

398

govim na sv. križu visečim in zdaj v grobu leže¬
čim telesam. Pred peklam je bil tisti kraj, kjer
so duše vsih pravičnih stari ga testamenta čakale
Odrešenika; zakaj nobeden ni mogel v nebesa
iti zavoljo Adamoviga greha, dokler ni Kristus
za vse umeri. Brez nehanja so zdihovali po pri¬
hodu Mesija, de bi jih rešil te žalostne ječe in jih
peljal v zveličanje Božje. Bile so tedaj tukaj duše
starih očakov od Adama do Abrahama in spet od
Abrahama noter do Janeza Kerstnika. Bili so tukaj
vsi sveti Izraelci; patriarhi, Mojzes, sodniki,
kralji, preroki in vsi spredniki Jezusovi in nji¬
hovi žlahtniki do Joahima, Ane, Jožefa, Caha-
rija, Elizabete in Janeza. Tu sem tedaj je prišel
Zveličar v svojim veličastvu, obdan od trume
nebeških angeljev. Angelji Božji so poterkali
in so odpreti veleli. Bilo je, kakor de bi kli¬
cali : Odklenite se duri, odprite se vrata, de gre
noter kralj vse časti! In Jezus je stopil veličastno
med nje, je govoril tem dušam ter se jim na¬
znanil, in one so ga v neizrečeni radosti molile
in mu hvalno pesem zapele. Neznana radost in
zveličanje je prešinilo te britke kraje milovanja.
Tako je odklenil Jezus z močjo svoje kervi pe¬
klenske vrata in razdrobil njihove pahove, in
vse te duše so veselo prepevajo se združile z
Jezusovim veličastvam. Hudobni duhovi pa so

399

uklenjeni pred njim bežali in vergel jih je v
prezdno pekla, in Luciferja tam priklenil do
konca vsih časov. Bilo je tuljenje in razgrajanje
obupnosti v tem svetu grozne temote.

Premisli, moja duša! kako veličasten je bil
ta vhod Jezusa Kristusa, ko je, obdan od nešte-
vilnih trum angeljev, kakor premagovavec smerti
in pekla tu sem prišel; kako veliko je bilo nje¬
govo veselje, ko je zagledal miljone tistih duš,
ktere je odkupil s svojo drago kervijo, in ktere
je — pervenee svoje zveličavne smerti — peljal
seboj! Kako veliko pa je bilo tudi veselje teh
starih očakov, in vsih odrešenih duš, ki so bile
zdaj iz te žalostne ječe rešene in zveličanja
Božjiga deležne po neskončni ljubezni Jezusovi,
v ktere je on sebe v smert dal; zakaj če tudi
niso te duše nič tu terpele, pa vender Boga niso
gledale, in to je bilo za nje nar hujši terpljenje.
Poveličuj in hvali tudi ti svojiga Zveličarja kakor
premagovavca smerti in pekla, v njegovim veli¬
častvu, v njegovi mogočnosti!

Sveti zdihljeji.

O neumerjoei ljublenec vsih duš, kako
hrepeneč si v ljubezni do njih, tako, de
le en trenetuk brez njih biti ne moreš;

400

zakaj, kadar si jenjal živeti med človeš¬
kimi otroci, že si imel hrepenje podeliti
vsim pred peklam na te čakajočim dušam
tiste dobrote, ktere si nam s svojo smertjo
zaslužil. Z močjo svoje drage ker vi si
odperl njih ječo, razdjai njene vrata in
paliove, raztergal njih verige in vezi. Pridi
torej, o Gospod! in obiši tudi mojo dušo;
združi se tudi z menoj; in de boš vhod
v moje dušo zadobil, raztargaj vezi vse
pregrehe in odvzemi mi vse zaderžke, ki
me še ujeti ga derže in me ločijo od tebe;
dodeli tudi meni prostost Božjih otrok;
pojdi v mojo dušo, de tebe hvali in tvojo
milost poveličuje na vekomaj! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Za uboge duše v vicah
pridno moliti, in jim s tem, kolikor mo¬
goče, pomanjšati njihovo terpljenje.

Spominek.

„Stopi doli, o presveta Rešnja Kri,

Reši duše iz razbeljene peči!“

(S. Magd. Pac.)

401

Večerno premišljevanje za
devetindvajseti dan.

Vstajenje Gospodovo.

1. Gospod je tedaj šel veličastno s temi
izvoljenimi trumami, med kterimi je tudi David
bil, na razne kraje svojiga življenja in terpljenja;
razložil jim je vse predpodobe in spolnjenje
tistih, ter jim je pokazal, koliko je storil za
zveličanje ljudi. Ko je tedaj presveta Devica,
po Jezusu vsa hrepeneča, v molitvi sedela, je k
nji angelj pristopil, in ji rekel, naj gre pred
mesto, ker Gospod se bliža. In serce Marijno je
bilo polno veselja. Hitro se zavije v svoj plajš,
ter gre in svetim ženam od svojiga pota nič ne
pove. Šla je pred mesto. Bilo je na večer pred
vstajenjem Gospodovim, okoli devete ure. Na
enkrat obstoji in gleda vsa zamaknjena polna
veseliga hrepenenja. Tedaj je prišla k Marii
duša Jezusova, žareča, spremljena od velike
množice duš starih očakov. Rekel pa je Jezus,
na sveto Devico kazaje, starim očakam: Marija,
moja Mati! in bilo je, kakor de bi jo objel; in
potem je zginil. Presveta Devica pa je padla na
kolena, kjer je Jezus bil, in je neizrečeno poto¬
lažena šla nazaj k svetim ženam, ktere so mazil

GetzemaBi. 26

402

in dišav pripravljale. Ni jim pravila, kaj se ji
je zgodilo! pa vsa okrepčana je bila, jih tolažila
in v veri uterdovala. Tako so tedaj stari očaki
veselo pozdravili Mater Jezusovo, njo visoko
češeno, po kteri so že patriarhi hrepeneli, ktero
so preroki prerokovali, in vsi svetniki stare
zaveze z velikim hrepenenjem težko pričakovali.
In če so že Judito nekdaj hvalili, ker je Holo-
fernu glavo odsekala in tako rešila zvoljeno ljud¬
stvo nar hujšiga sovražnika, kako so še le te
trume svetnikov Marijo s hvalo in slavo častile,
ker je bila tista žena, ki je kači glavo sterla, in
s tem, de je Zveličarja rodila, nas vse sužnosti
satanove rešila! Marija je bila od vsih teh svet¬
nikov visoko češena in hvaljena, ker spoznali so
jo svojo prihodnjo Kraljico, kteri so bili za Jezu-
sam nar več hvale dolžni.

2. Pri grobu Gospodovim je bilo vse mirno,
vse tiho. Mende sedem vojakov je sedelo ali
stalo pri grobu in tam okoli na straži. Kaši je
ves dan le na nektere trenutke zapustil svoj
kraj. Spet je tedaj stal pri grobu v premišlje¬
vanji in je občutil notranje navdajanja. Bila je
noč, in bakle so temno berlele okrog groba.
Telo Gospodovo je nespremenjeno ležalo, zavito,
blišeče med angeljema, ktera sta v podobi du¬
hovnov s čez persi naskrižnimi rokami, kakor

403

Kerubina na skrinji sprave, pri glavi in nogah
v tihi molitvi klečala. In tedaj je bilo, kakor
de bi stopila skoz skalo groba duša Gospodova
z vsimi odrešenimi duhovi starih očakov, in jim
razkazovala razdjanje svojiga svetiga telesa. Ka¬
zala jim je svoje rane, zaničevanja in bolečine
vse na tanko. Duše so bile presunjene z neiz¬
rečenim spoštovanjem, kakor de bi se od sočutja
tresle in jokale. In tako je peljal Gospod te
trume svetnikov po vsim križevim potu. Vse
martre, vse zaničevanje njegovo je bilo tem
dušam razodeto. In angelji so skrivnostno pobi¬
rali vse kaplje svete ker vi, ktero je Gospod v
svojim terpljenji prelil.

Obiši tedaj tudi ti, moja duša! v tihi ža¬
losti svojiga v grobu počivajočiga Zveličarja.
Prevdari ob kratkim, in premisli, koliko je tvoj
Jezus terpel za te. Moli in jokaj z nebeškimi
angelji solze sočutja in pa ljubezni. Pred vsim
pa pokopaj grehe vsiga svojiga življenja, de boš
nekdaj tudi ti veličastno vstajenje dosegla.

3. Po saboti pa, kadar se je jutro per-
viga dneva v tednu napočilo, in se nebo v bledi
blišobi razsvetilo, je šla duša Jezusova, kakor
velika blišoba, med dvema angeljema v vojaški
podobi, spremljena od svetih duhov, čez skalo
groba, v svoje sveto telo. Bilo je, kakor de bi

26*

404

se čez telo nagnila in vanj stopila. Udje zaviti
v tančice so se oživili, in svetlo, živo telo Go¬
spodovo, z dušo in Božjo naturo sklenjeno, je
šlo iz zavitja. Polno svetlobe, polno blišobe je
bilo. Gospod je imel bandero zmage v svoji roki
in blišeče je stal čez skalo groba. Zemlja se
trese, in angelj Gospodov v vojaško oblečen se
spusti kakor blisk iz nebes k grobu, in kamen
od groba odvali in se nanj usede. Bil je tolik
potres, de so se bakle zmajale in je njih plamen
okoli ferfral. Straža, kadar je to vidila, je po¬
padala omamljena in je kakor mertva sem ter
tje ležal. Kaši je vidil vse polno blišobe; pa
kmalo se je zavedel, stopil v grob, duri groba
nekoliko odperl, zatipal prazne perte, ter je šel
in vse Pilatu povedal, kar koli se je zgodilo.
V tem trenutku pa, kadar je angelj k grobu se
spustil, in zemlja se je tresla, se je vstavši Go¬
spod svoji Materi pokazal. Bil je neskončno
lep, veličasten in bliseč; njegovo krilo, kakor
široki plajš krog telesa ogernjeno, se je okoli
njega vilo, ter se blišalo višnjevo-bledo, kakor
kadilo v solnčnim žarku. Njegove rane so bile
velike in svetle. Pokazal ji je svoje rane, in ko
je pred-nj padla, mu kušnit noge, jo je prijel
za roko, vzdignil in zginil.

405

Sveti zdihljeji.

O Jezus, ti prečastitljivi zmagovavec
smerti, greha in pekla! vošim ti srečo in
zveličanje k tvojimu častitljivimu vstajenju,
in iz serca se veselim, de si smert s
svojim terpljenjem premagal. Velik prema-
govavec smerti, moj Odrešenik! za kteriga
je bila ta noč tako veličastna, tolaži tudi
mojo žalostno dušo, in pošlji v moje
serce nekoliko tistiga veselja, kteriga si
ta svoj veliki dan podelil vsim stvarem,
Kako nepopisljivo častitljiv si bil zdaj,
ki malo pred človeku skor podoben nisi
bil, zdaj, kadar si izšel iz groba kakor
jutranja zarja! Kolika čast te je obdajala,
ko so te vse trume angeljev, vse duše
pravičnih svojiga Boga in kralja slavile,
v veseli ponižnosti molile in k tvojimu
veličastnimu vstajenju ti srečo vošile!
Kako neznano je bilo veselje, ktero je
serce tvoje Matere to noč občutilo, kadar
si se ji ti v svoji ljubeznjivi prijaznosti,
pa v svoji veličastni slavi prikazal in na
večno obrisal njene solze! O ti moj
vstavši Jezus, tudi jest te zdaj molim v

406

nar veči ponižnosti, te hvalim in častim !
O moj Bog in Odrešenik, ki si v ti noči
vse stvari prenovil, vstvari tudi v meni
novo pobožno serce! Dodeli, de iz svojiga
grešniga življenja na novo vstanem, in
de nekdaj pri vesoljnim vstajenji tudi
častitljivo grem iz groba in te z vsimi
angelji in svetniki večno častim in slavim!
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! sklenem
za dans: Vsako leto kerstno obljubo pono¬
viti, in sicer preč pri pervim sv. Obhajilu.

Spominek.

„Grlej, novo storim vse!“ (Skriv. raz.
21 . 4 .)

Jutranje premišljevanje za
trideseti dan.

Svete žene pri grobu.

1. Z dnevam vred, takrat kadar je Gospod
od mertvih vstal, so zapustile svoje stanovanje

407

Magdalena, Marija Kleofova, Joana Kuža in
Saloma, v plajše zavite. Nesle so s pertam za¬
krite dišave, kterih so bile nakupile na večer v
saboto, de bi Jezusa mazilile. Ena zmed njih
je nesla tudi gorečo luč, vse skrito pod plajši.
Tem dišavam so pridjale še cvetečih cvetlic, de
bi jih potresle, in iztisnjene dišeče mazila za
oblivanje; nar drajši, kar so dobiti mogle, je
bilo. V veliki britkosti so hodile. Nič niso
vedile od znamenj, ki so se pri grobu že godile,
tudi od straže pri grobu ne, zakaj včerajšni —
sabotni dan, ni bil nobeden pri grobu, in one
so bile zaklenjene in so žalovale. Skerbno so
med seboj se menile: „Kdo nam bo odvalil
kamen od dur groba? 1 ' zakaj v svojim hrepe¬
nenji, Gospodovimu telesu čast skazati, se še
tega kamna domislile niso; njihov namen je bil,
telo Gospodovo obliti z nardovo vodo in drugo
dišavo, cvetlice pa po njem potrositi. Sklenile
so zdaj, dišave na kamen položiti in žalovati, de
bo kteri učencev prišel in jim grob odperl.
Tako so šle proti vertu. Straža je se vsa omam¬
ljena sem ter tje ležala. Kamen je bil na stran
odvaljen, tako, de so se lahko odperle duri, ki
so bile le naslonjene. Žene so se tedaj vertu
bližale. Kadar so stražne bakle in okrog ležeče
vojako zagledale, so se prestrašile. Magdalena

408

da je vse nevarnosti pozabila in je hitela na
vert; Salome je šla za njo. Une dve ste bile
bolj boječe in ste pred vertam ostale, in ko ste
od delec gledale, ste vidile, de je kamen od
groba odvaljen. In Magdalena je z veliko brh¬
kostjo odperla duri, stermela v grob, in vidila
je perte prazne in posebej zvite. Vse je bilo
polno blišobe. In Magdalena teče vsa preplašena
v mesto k zbranim aposteljnam in Petru pove¬
dat, kar se je zgodilo.

2. Une žene pa so med tem serčnost
zadobile in združene šle na vert. Kadar so z
velikim straham stopile v grob, sta stala dva
angelja v grobu v belih, svetih mašnih oblačilih
pred njimi. Žene so se silno prestrašile, se sku¬
paj tišale in svoj obraz z rokami zakrivale in se
k tlam obračale. Angelja pa sta jim govorila
in rekla: „Kaj išeta živiga med mertvimi? Ni
ga tukej, temuč vstal je; spomnite se, kakor
vam je govoril, ko je še v Galileji bil, rekoč:
Sin človekov mora ljudem, grešnikam v roke
izdan in križan biti, in tretji dan od smerti
vstati." In angelja sta zginila, svete žene pre¬
strašene, pa polne veselja, so pogledale grob in
perte, in jokaje so šle, de bi drugim povedale.
Tako je Gospod poplačal pobožnost teh svetih
žen za delo ljubezni, ktero so njemu skazale.

409

Premisli, moja duša! kakšno sveto vnemo
so te žene imele; komaj se je dan napočil, še
je bilo temno, pa že jih je ljubezen gnala do
Jezusoviga groba; vso so premagale, kar jim je
protilo. Zato jih je Bog s toliko gnado poplačal.
Vzdigni se tedaj, moja duša; in zgodaj že pojdi
iskat svojiga Gospoda. Vadi svoje serce, v jutro
zgodaj vstati pred Gospoda, svojiga stvarnika,
in moliti pred njim, svojim Bogam. Nikar ne
iši tudi ti svojiga Gospoda med mertvimi, to je,
ne med mertvimi in nečimernimi stvarmi tega
sveta, ampak v čisti, popolnama ljubezni Božji,
ktera edina nas pripravne stori, njega gledati v
njegovim veličastvu.

3. Med tem je prišla Magdalena do hiše,
kjer so bili aposteljni zbrani; vsa preplašena je
silno poterkala. Peter in Janez sta odperla.
Magdalena je rekla: „  Vzeli so Gospoda iz groba,
in ne vemo, kam so ga položili." „Tedaj sta šla
Peter in Janez k grobu. Tekla pa sta oba sku-
pej, in Janez je Petra pretekel in je bil pervi
prišel k grobu. Janez je stal pri vratih, se je
pripognil, je skozi na pol odperte duri gledal in
je vidil rjuhe ležati; vanj pa ni šel. Pride
tedaj Peter, ki je šel za njim in je šel v grob
in vidil rjuhe ležati, in pert, kteri je bil na
njegovi glavi; ta ni bil zraven rjuh položen,

410

ampak posebej v enim kraji zvit. Takrat je te¬
daj tudi Janez šel noter in je vidil in veroval
v vstajenje. Zdaj še le sta umela, kar je Gospod
pred prerokoval in kar je pismo govorilo; pred
na to nista veliko mislila. Peter je vzel rjuhe
pod plajš in šla sta spet domu.

Premisli, moja duša! Ta dva učenca,
Peter in Janez, pomenita dve nar imenitniši
čednosti, s kterima hoče Gospod biti iskan,
namreč vero in ljubezen. Vera odkrije vse čed¬
nosti in gre s sv. Petram naprej v grob; ljube¬
zen gre za njo, kakor sv. Janez za Petram, in
kadar pride za njo, vero pomnoži, jo v spo¬
znanji poterdi in jo popolnama stori. V teh
dveh učencih se vidi tudi dvojno življenje, ki
nas k Jezusu pelja, namreč delavno in premiš-
Ijevavno življenje. Delavno gre naprej, de bi
nas pripravne, pobožne storilo; premišljevavno
gre za njim, Kristusa posest in vživat. Prosi
Boga, de ti vero razsvetli, in ljubezen užge, de
zaničuješ ves strah pred ljudmi, in išeš le samo
Boga in ga tudi najdeš, naj te Gospod vodi po
potu, po kterim koli hoče.

411

Sveti zdihljeji.

Presladki moj Jezus! ti si vstal, pa
ti nas nisi zapustil, ampak, ker ljubiš
svoje, jih ljubiš do konca! Sam si nam
rekel, de je tvoje veselje, biti med člo¬
veškimi otroci, in zato prebivaš med nami
noč in dan, kjerkoli je kaki tabernakelj,
v nar svetejšim Zakramentu , v ognji
svoje ljubezni in vabiš nas sam, tebe
obiskovati. Ni se nam treba straže več
bati, ni nam treba skerbeti, kdo nam bo
kamen odvalil, ker je tvoje ljubezni polno
serce noč in dan odperto vsacimu, kdorkoli
hoče k tebi se zateči. O moj preljubeznjivi
Zveličar! zahvalim se ti tedaj za gnado,
de te smem obiskovati v tem nar svetej¬
šim Zakramentu. Daj, de bom svoje edino
veselje pri tebi le imel, in de okusim že
zdaj, kako je sladka tvoja družba, nekdaj
pa se večno tvojiga vživanja veseliti
zamorem! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni to tebe, o Jezus! sklenem
za dans: Če bo mogoče, vsaki dan nekoliko
obiskati ta sv. Zakrament, in počastiti Marijo
Devico, ali pa kaj druziga pobožniga storiti.

412

Spominek.

„Kjer je vaš zaklad, tam bo tudi
vaše serce. “ (Luk. 12, 34.)

Večerno premišljevanje za
trideseti dan.

Jezus se prikaže sv. Magdaleni in drugim
svetim ženam.

1. Magdalena je tedaj hitela nazaj na
vert in k grobu. Ker je bila pa sama, si ni
preč upala v grob, ampak je zunaj stala pri
grobu. Pripognila se je, de bi skoz niže naslo-
njenje duri pogledala v grob. Ko je svoje čez
obličje omahljive lase nazaj zavihala, je vidila
dva angelja v belih duhovnih oblačilih sedeti
pri glavi in nogah in tedaj zasliši glas: „Žena
kaj jokaš?" In v svoji britkosti je zavpila, zakaj
vedila in mislila ni nič druziga, kakor de Gospo-
doviga telesa ni več tukaj: „ Vzeli so mojiga
Gospoda iz groba, in ne vem, kam so ga po¬
ložili." In to rekoč, ker druziga ni vidili, kakor
perte, se je, kakor iskaje, obernila okrog; menila

413

je, de povsod ga mora najti; zdelo se ji je,
kakor de bi bila blizo njega, in celo prikazen
angeljev je v tem premotiti ni mogla. Bilo ji
je, kakor de bi ne mislila, de so to angelji; na
nič druziga misliti ni mogla, kakor le na Jezusa.
Kadar se je tedaj obernila, je vidila kakih deset
stopinj od grobnega kamna proti jutru, med ger-
movjem, jza palmovim drevesam dolgo v belo
oblečeno podobo, v mračnosti, ter je proti nji
šla in zopet slišala besede: „Žena, kaj jokaš?
Koga išeš?" Ona, ker je menila, de je vert-
nar, mu reče. „Gospod, ako si ga ti odnesel,
povej mi, kam si ga položil, in jest ga bom
vzela;" in okoli se je ozirala, kakor bi ga res
kje imel. Jezus pa ji z navadnim glasam reče:
„Marija!“ in spoznala je glas, pozabila križanja,
smerti in pogreba in, od prevelicega veselja vsa
sama iz sebe, mu pade k nogam, se ga oklene,
kakor de bi ne hotla nič več se od njega ločiti,
in reče: Raboni, kar se pravi: Učenik! Jezus
pa ji reče: Nikar se me ne dotakni; zakaj nisim
še šel k svojimu Očetu. Pojdi pa k mojim
bratam, in povej jim: Grem k svojimu Očetu in
k vašimu Očetu, k svojimu Bogu in k vašimu
Bogu." In tedaj je Gospod zginil.

2. Premisli tu, moja duša! veliko ljubezen
te sv. spokornice: zraven Marije Device je pov-

414

sod nar zvestejši služabnica Jezusa Kristusa.
Povsod je spremila Gospoda noter do križa, in
kadar je Gospod umeri, se ni mogla ločiti od
njegoviga sv. telesa; in kterimu je v življenji
noge mazilila, njemu je želela še v smerti nar
večji čast skazati, ga z nar drajšimi mazili obliti.
Vedno je molila in jokala pred grobam, in ko
bi je zapoved sabote ne bila zaderževala, nikakor
bi ga ne bila zapustila. Kolike bolečine pa je
tedaj občutila, kadar mertviga telesa Gospodo-
viga ni v grobu več najdla! Kadar je Gospod
na križi umeri, je imela še to tolažilo, de bo
mertvimu svojo ljubezen skazovati zamogla. Zdaj
pa ji je vse tolažilo odvzeto. Oh, njena ljubezen
je tolika, de ne misli nič druziga, kakor le na
Jezusa! od te ljubezni je tako rekoč vsa prev¬
zeta; še na prikazen angeljev ne misli, se temu
nič ne čudi, gre preč od njih, hoče in iše le
Jezusa: Oh, še več! Od same ljubezni še Jezusa
ne spozna; ne misli, de bi bil vstal; njeno serce
je le pri pokopanim Jezusu, njen duh tako rekoč
z njim pokopan. Jezusa ima za vertnarja, in
vertnarju zakliče: Gospod! Vse kaj druziga mu
odgovori, kakor jo on vpraša; meni, de je vert-
nar njegovo telo vzel in ji bo povedal, kam ga
je položil. Ponudi se mu, ga vzeti, preč nesti,
naj bo že kjerkoli hoče! nobeniga se ne boji,

415

pa tudi ne ve, kam ga nesti hoče. 0 prečudna
ljubezen! pravi Ludovik Granaški, ki jo je vso
neumno storila. Vsaka beseda, ktero le zine, je
nekako sveta norost; zakaj ne misli in ne ve
nič druziga, kakor le Jezusa; kje je Jezus? —
Ta ljubezen je bila vredna, de se ji je Jezus nar
pred prikazal.

3. Tedaj pa tudi Jezus ni mogel več
svoje ljubezni priderževati; ni se mogel več
prikrivati. Rekel je: „Marija!“ in to edino
besedo je on izrekel tako ginljivo in tako lju-
beznjivo, de je dušo te svete spokornice kakor
ojstra pšica prebodla. Njeno serce je bilo, kakor
spremenjeno; spoznala je ta ljubeznjivi klic in glas
svojiga Učenika. Nič ni mogla govoriti, njeno
serce je bilo prepolno, jezik od veselja in lju¬
bezni zaderžan, le to je zaklicati mogla: „Raboni!
Učenik!" in s tem mu pade k nogam, se ga
oklene in mu tako vse serce k nogam položi.
„Marija!“ in spet: „Raboni!“ V teh dveh bese¬
dah je zapopadena vsa ljubezen in gnada Gospo¬
dova in pa vsa ljubezen in vdanost njegove
svete služabnice! in celo tako silna je bila v
svoji ljubezni, de je želela Gospoda se okleniti,
in ga nič več ne spustiti. „Dobila sim ga,
kteriga ljubi moja duša, deržati ga hočem in ga
nikdar ne spustiti"; tako, de je Gospod se

416

braniti mogel in je rekel: Sej nisim še šel k
Očetu; sej bom še pri tebi ostal; ne boš me
še zdaj že zgubila. — O prečudna ljubezen!
prečudna vnema! Uči se tu od te svete spokor-
nice, kako moraš Jezusa iskati in zavoljo njega
vse pozabiti.

Okoli ležeča straža se je spet zdramila,
pobrali so se, vzeli svoje sulice in bakle in so
strahama iz verta v mesto bežali. Magdalena
je potem tudi druge žene poiskala, ter jim pri¬
povedovala, de je vidila Gospoda na vertu. In
Magdalena je hitela spet v mesto; svete žene
pa so šle še enkrat na vert. In Jezus se je tem
svetim ženam v širokim, belim oblačilu prikazal,
rekoč: „Pozdravljene bodite! One pa so pristo¬
pile, in objele njegove noge, ter ga molile. Tedaj
jim reče Jezus: Nikar se ne bojte; pojdite in
povejte mojim bratam, de naj gredo v Galilejo,
ondi me bodo vidili." In tedaj je zginil. Svete
žene so hitele tudi v mesto, de bi zbranim
učencem povedale; in tudi Magdalena je prišla
in pripovedovala, de je Gospoda vidila. Učenci
pa so to imeli le za izmišljenje svetih žen, dokler
nista Peter in Janez nazaj prišla, in sta tudi
pravila, kar sta vidila. Kaši je bil tačas že pri
Pilatu, ter mu je vse dopovedal, kar se je bilo
zgodilo. Z zakrito grozo je Pilat vse to poslušal-

417

Tudi eni od straže so že v mesto prihiteli, ter
so velikim duhovnam pripovedovali, kar so vidili.
Tedaj so se zbrali veliki duhovni s starašini in
so svet imeli in na to vojakam veliko denarjev
dajali, rekoč: „Recite, de so njegovi učenci po
noči prišli, in ga ukradli, ko smo spali. In če
ho to poglavar slišal, ga bomo mi pregovorili,
in bomo naredili, de hote brez skerbi. Vojaki so
vzeli denar, in so storili, kakor so bili podučeni. “
Tako tedaj so ostali oslepjeni sovražniki Jezusovi
oterpnjeni in terdovratni pri vsih velikih čudežih
njegoviga vstajenja. Ti pa duša moja! veseli se
njegoviga vstajenja, ker to ti je gotova zastava
tvojiga lastniga, prihodnjiga vstajenja, in pa prosi
svojiga Zveličarja, de bi tudi ti enkrat z njim
vred častitljivo od smerti vstal! Amen.

Sveti zdihljeji.

O velika spokornica, sv. Magdalena!
kako nas osramotuje tvoja goreča ljubezen
do Jezusa, s ktero si povsod spremljevala
svojiga Gospoda, in kadar si menila,
de si ga zgubila, si ga vedno iskala.
Od takrat, kadar si noge svojiga Učenika
kušnila, in s svojimi solzami močila in

Gct zemani. 2 7

418

si iz njegovih ust zaslišala ljubeznjive
besede: „Tvoji grehi so ti odpušeni!“
nisi svojiga Zveličarja nič več zapustila,
ter si mu vse svoje serce darovala. Od
tistiga srečniga trenutka svojiga spreober-
njenjenja nisi na svetu nič druziga po¬
želela, kakor le Jezusa, nisi nič druziga
ljubila, kakor le njega. Povsod si
spremljevala svojiga Gospoda; celo, ka¬
dar ga je vse zapustilo; ga tvoje zvesto
serce ni zapustilo, na goro Kalvarijo, do
smerti si ga spremila, in kadar je Gospod
že zameri, te je ljubezen vezala še na
njegov grob. O ti, zraven Marije, nar
zvestejši služabnica in ljubljenica Jezu¬
sova ! ti si ogledalo vsim Jezusa ljubi-
jočim dušam. Nič te ni moglo odtergati
od tvojiga Jezusa, in zato si tudi zaslu¬
žila toliko ljubezen od svojiga Jezusa.
Zato te je zaklical Gospod s tvojim
lastnim imenam, v znamnje, de te pozna
in te serčno ljubi. On ki je z edino
besedo nebo in zemljo vstvaril, je spre¬
menil tudi z edino besedo tvojo žalost v
veselje, te je napolnil z obilnostjo svoje
ljubezni, ter se ti je, kteriga si mert-
viga v grobu iskala, v vsi svoji lepoti

419

in slavi dal v večno posestvo. O koliko
veselje te je pri ti edini besedi prešinilo !
Od preveliciga veselja nisi vedila reči
nič druziga, kakor le: „Raboni!“ O

učenik nebes in zemlje, učenik moje
duše, učenik krotkih in ponižnih in vsih
ljubijočih sere ; Oh, prosi, sv. Magda¬
lena ! tudi zame, de tudi jest ljubim
svojiga Gospoda Jezusa čez vse, de
spremljam svojiga Gospoda v britkosti
in terpljenji noter do križa, de vedno
objokujem njegovo britko terpljenji in
smert, in ga nikdar več ne zapustim, de,
kadar se bo tudi meni v dan sodbe
prikazal, tudi mene za svojiga spozna,
me po imenu pokliče in se mi daruje v
večno posestvo! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Vsaki dan Boga za stano¬
vitnost prositi, in svojimu Jezusu tudi
v terpljenji in britkosti noter do smerti
zvest biti.

27  *

420

Spominek.

,,Bodi zvest do smerti, in ti bom dal
krono življenja. 11  (Skriv. raz. 2. 10.)

Jutranje premišljevanje za
edenintrideseti dan.

Molitve k terpečimu Jezusu.

Končano je premišljevanje britkiga ter-
pljenje in smerti Jezusa Kristusa, Gospoda
našiga. Kaj, o duša moja! hočemo še storiti?
kaj druziga, kakor moliti k njemu, ki je sam
sebe za nas v smert dal? Kaj druziga, kakor
moliti njega, ki je naš Bog, pa nam je na tako
vižo svojo neskončno ljubezen pokazati hotel?
Torej zdihni, o duša moja! iz dna svojiga serca
s sv. Brigito:

1. Jezusovo terpljenje na Oljski gori do
kronanja s ternjem.

O Jezus! ti večna sladkost vsih, ki
te ljubijo, ti prijatel in Zveličar vsih
grešnikov! spomni se neznane britkosti,
ktero si občutil, kadar se je približal čas

421

tvojiga zveličanskiga terpljenja, ktero je
bilo v tvojim Božjim serci že od veko¬
maj sklenjeno; kadar si svojim učencem
noge umival, jim svoje telo in svojo kri
v hrano podal, jih milo tolažil, in ktero
si potem v polnosti svoje žalosti sam očitno
spoznal, rekoč: Moja duša je žalostna do
smerti! Spomni se britkost in težav,
ktere si občutil pred britko smertjo na
križi, kadar si po trikratni molitvi in
kervaviin potu od svojiga učenca bil izdan
od svojiga ljudsiva vjet, krivo tožen, od
svojih sodnikov krivično obsojen, v izvo¬
ljenim mestu, ob posvečenim Času, nedolžno
pogubljen, svojih oblačil obropan, s pestmi
bit, na steber privezan, bičan, s ternjem
kronan in z brezštevilnimi drugimi ne¬
spodobnostmi zaničevan. V spominu tega
britkiga terpljenja, mi dodeli, o Gospod,
paoj Bog! pravo kesanje, vredno zadostenje
m odpušenje vsili mojih grehov! Amen.

Oče naš. češčena si Marija.

2. Jezus zaničevan.

O Jezus, ti veselje angeljev, ti za-
popadek vse radosti! spomni se žalosti
in groze, ki si jo občutil, kadar so te vsi
tvoji sovražniki, kakor rjoveči levi obdali,

422

8 pestmi bili in te nesramno zabljevali!
Zavoljo teh britkost in nespodobnih be¬
sedi, s kterimi so te tvoji sovražniki za¬
ničevali, me reši, o Gospod! vsih mojih
vidnih in nevidnih sovražnikov, in me pod
svojim varstvam pripelji v večno življenje!
Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

3 . Jezusa na križ pribijajo.

O Jezus! ti stvarnik sveta, ki v svoji
neskončnosti nebo in zemljo obsegaš!
spomni se bridkih bolečin, ktere si terpel,
kadar so grozoviti tolovaji tvoje sv. roke
in noge z debelimi žeblji prebadali in pri¬
bijali na križ, kedar so — bolečino na
bolečino — tvoje sv. ude po širokosti in
dolgosti križa neusmiljeno nategovali, de
so iz svojih členkov stopili. V spominu
tega britkiga terpljenja na križi te prosim
dodeli mi sveti strah in ljubezen do svo-
jiga imena! Amen.

Oče naš. Češčena si Marija.

4 . Jezus moli za svoje sovražnike.

O Jezus, ti nebeški zdravnik! spomni
se smertne slabosti, bolečin, ktere si, po-

423

vzdignjen na lesu križa, v vsih svojih
ranjenih in razdjanih udih občutil, tako
de ni bilo bolečine tvoji enake, in od glave
do nog nič zdraviga na tebi! in kadar si,
vender vsih teh britkost pozabljivši, milo
prosil za svoje sovražnike in si molil:
,,Oče! odpusti jim; sej ne vedo, kaj de¬
lajo !“ Po tem svojim usmiljenji mi dodeli,
de mi bo spomin tega tvojiga britkiga
terpljenja v popolnama odpušenje mojih
grehov! Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

5 . Milost Jezusova do spokornih grešnikov.

O Jezus, ti ogledalo večne svetlosti!
spomni se tiste bridkosti, ktera, je težila
tvoje serce, kadar si v luči svoje vsiga-
vidijoče modrosti sicer vidil srečno pri¬
hodnost izvoljenih, kteri v zasluženji tvo¬
jiga terpljenja svoje zveličanje najdejo!
pa si tudi vidil pogubljenje toliko hu¬
dobnih, kteri bodo z lastnim zadolženjem
pahnjeni v večno pogubljenje. Po neza-
popadljivi velikosti tvojiga usmiljenja, v
kterim ti z nami grešniki toliko boleče
sočutje imaš, in ktero si skazal razbojniku
zraven sebe, rekoč: ,,Še dans boš z menbj

424

v paradižu,“ te prosim, skaži tudi meni
usmiljenje ob uri moje smerti! Amen.

Oče naš. češena si Marija.

6 . Testament Kristusov na križi.

O Jezus, ti kralj in prijatel vsih duš
ki si edino vse ljubezni in vsiga hrepe¬
nenja vreden! spomni se tiste britkosti,
ktero si občutil, kadar si nag in reven,
zapušen od vsih svojih prijatlov, visel na
križi in nisi imel druzega tolažnika, kakor
le svojo ljubeznjivo Mater, ktera je v
britkosti svoje duše s sv. zvestopo stala
na tvoji strani, in ktero si izročil svojimu
učencu, kakor si tndj učenca za sebe*nji
dal v sina, rekoč: „Žena, glej, tvoj sin!“
in učencu; „Glej, tvoja mati.‘‘ Pri meči
bolečin, kteri je takrat njeno dušo pre¬
sunil, te prosim, o predobrotljivi Jezus!
dodeli mi v vsih britkostih telesa in duše
nar bolj pa v smertni uri, svojo neskončno
milost in svojo tolažbo! Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

7 . Jezusova žeja.

O Jezus! ti studenec nezmerne do¬
brote! kisi z nar večjim zaželenjem zdih-

425

nil na križi: „Žejin sim! 14  namreč žejin
zveličanja človeških otrok; užgi v naših
sercih hrepenenje po spolnovanji prave
čednosti in sežgi v nas popolnoma vso
poželjivost naših počutkov, vse hudo nag¬
njenje, in vso žejo po pozvetni nečimer-
nosti! Amen.

Oče nač. češena si Marija.

8. Jezusova pijača.

O Jezus, ti vsa sladkost svetd in
radostno veselje tebi vdanim dušam; po
grenkosti jesiha in želča, kteriga si zame
pokusil, mi dodeli, de te vredno prejmem
v 8mertni uri v zveličanje in tolažbo svoje
duše! Amen.

Oče naš. češena si Marija.

9 . Jezusov zdihljaj na križi.

O Bog, ti kraljeva moč in veselje
duha! spomni se britkosti in težave, ktero
si terpei, kadar si pri približanji svoje
bridke smerti in v neizrečenim zapušenji
vse tolažbe glasno zaklical: „Moj Bog! u
moj Bog! zakaj si me zapustil?“ V ti
britkosti vidniga zapušenja, s ktero si nas
večniga zavrženja odrešil, te prosim, Go-

426

spod, naš Bog! da me v mojih težavah
nikoli ne zapustiš. Amen.

Oče naš. češena si Marija.

10. Jezusove velike rane.

O Jezus, zadetek in konec, moč in
življenje! spomni se, de si bil od glave
do nog za nas v morje terpljenja ves po¬
greznjen. Po velikosti in globočini svojih
neštevilnih ran me v grehe pogreznjeniga
uči, v pravi pokoršini in ljubezni spolno-
vati tvoje zapovedi! Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

11. Jezusove globoke rane.

O Jezus, ti brezdno neskončne mi¬
losti! zavoljo globočine tvojih ran, ki so
mozeg tvojih kosti presunile, te prosim,
potegni me iz brezdna mojih pregreh in
skrij mojo dušo v svojo sv. rane pred
obličjem svojiga kaznovavniga serda, de
ne padem v roke tvoje pravice! Amen.

Oče naš. češena si Marija.

12. Jezusove kcrvaveee rane.

O Jezus, ti žareča podoba resnice,
znamnje edinosti in vez ljubezni! spomni
se neštevilnih ran, ktere so vse tvoje telo
pokrivale, in ga s tvojo narsvetejši kervijo

427

oblile, spomni se nezapopadljiviga ter-
pljenja, ktero si v tem svojim nar sve¬
tejšim telesu za nas prestal. Kaj bi bil
še hotel storiti za nas, de bi ne bil že
storil? Prosim te, o predobrotljivi Jezusi
zapiši s svojo drago kervijo vse te rane
v moje serce, de vedno prebiram v tistim
tvoje rane in tvojo smert in v zvesti
hvaležnosti do konca stanoviten ostanem 1
Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

IS. Jezusova zadnja britkost

O Jezus, ti neumerjoči, nepremakljivi
kralj! spomni se bolečin, ktere si preterpel,
kadar so te vse moči tvojiga telesa po-
polnama zapustile in si z nagnjeno glavo
rekel: „Dokončano je!“ Po ti svoji smertni
britkosti se usmiji tudi mene v moji zadnji
uri, ko bo poterta moja duša! Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

14. Jezusovo ločenje.

O Jezus, ti Edinorojeni nebeškiga
Očeta, ti bitje njegovo! spomni se serčne
vdanosti, s ktero si Očetu izročil svojo
dušo, kadar si rekel: „Oče, v tvoje roke
izročim svojo dušo!“ in kadar si tako z

428

razdjanim telesam, z razpočenim sercem
svojo milost čez nas dopolnil in svojo
dušo izdihnil. Po ti dragi smerti te prosim
o kralj vsih svetnikov! pokrepčuj me v
boji s satanam, s svetam in mešam, de
svetu odmerjeni, le tebi živim, in de z
milo ljubeznijo sprejmeš poslednjič mojo
dušo, kadar bo po uri ločenja iz tega
popotvanja nazaj se k tebi podala! Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

15 . Prelivanje zadnje Jezusove kervi.

O Jezus, ti prava in rodovitna vin¬
ska terta, v ktero smo vcepljeni vsi, spomni
se svoje prebogato prelite kervi, ktero si
ti, enako stisnjenimu grojzdu, prelil, kadar
si iz svoje s sulico prebodene strani kri
in vodo obilno točiti hotel, tako, de celo
kapljica kervi v tebi ni ostala, in kadar
je tvojo nar svetejši telo, kakor šopek
mire suho, visoko na križi viselo. V tem
prelivanji svoje nar drajši kervi uterdi
mojo dušo v njenim smertnim boji in
pripusti jo k sebi čisto vsiga madeža!
Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

429

Sklepna molitev.

Sprejmi, o Jezus! te moje molitve v
tisti preveličastni ljubezni, s ktero si vse
rane svojiga nar svetejsiga telesa za nas
prestal; usmili se mene, in vsih z grehi
obloženih, in dodeli vsim vernim dušam —
živim in mertvim — gnado odpušenje in
večno življenje! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! sklenem
za dans; Jest hočem vse svoje življenje
premišljevati tvoje terpljenje.

Spominek.

Jezus je zame na križi umeri.

.--

Večerno premišljevanje za
edenintrideseti dan.

Molitev k žalostni Materi Božji.

Oberni se, o duša moja! zdaj tudi še
enkrat k Marii, Materi Gospodovi! premisli ne¬
znane bolečine, ktere je ona zavoljo britkiga
terpljenja svojiga božjiga Sina občutila in spomni
se, de tudi ona je vse to iz ljubezni do tebe

430

terpeti hotla. Imej usmiljenje z žalostno Materjo
Božjo in zdihni iz dna svojiga serca k nji s sv.
Alfonzam Ligvorijem:

O Marija, Mati moja!

Naj me vžali žalost tvoja

V smerti tvojiga Sinu !

Perva žalost.

Usmiljenje imam s teboj, o preža-
lostna Mati Marija! zavoljo perviga meča
žalosti, kteri te je presunil, kadar so ti
bile po Simeonu pred oči postavljene vse
krivice, od hudobnih ljudi tvojimu ljubimu
Sinu storjene, ktere si že iz sv. pisma
vedila, ker ti je bilo tudi znano, de bo
pred tvojimi očmi na lesu križa obešen,
vso kri prelil, in od vsih zapušen umeri
in de ne boš mogla obvarovati ga, ali
mu pomagati.

Zavoljo tega britkiga spomina, kteri
je toliko let tvoje serce žalil, te prosim,
o moja Kraljica! zadobi mi gnado, de
bom terpljenje Jezusovo in tvojo žalost v
življenji in v smerti vedno v svojim serci
vtisnjeno imel.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi.

0 Marija, Mati moja!

Naj me vžali žalost tvoja

V smerti tvojiga Sinu!

431

Druga žalost.

Usmiljenje imam s teboj, o preža-
lostna Mati Marija! zavoljo druziga meča
žalosti, kteri te je presunil, kadar si vidila
svojiga nedolžniga Sina, komej rojeniga
od tistih ljudi preganjauiga, zavoljo kte-
rih je bil na ta svet prišel! zakaj po noči
si mogla takrat vstati in skrivaj bežati
v Egipt.

Zavoljo tolikega terpljenja, kteriga si
mogla, še slaba deklica, s svojim pregna¬
nim Detetam na dolgi in truda polni poti
skozi puste in težavne dežele, in med
prebivanjem v Egiptu prestati, kjer si
neznana in ptuja, uboga in zaničevana
živela, te prosim, moja preljuba Grospa!
zadobi mi gnado, s teboj vred voljno
terpeti do smerti vse težave tega revniga
življenja, de bom na unim svetu odšel več-
nimu terpljenju in peklu, kteriga sim zaslužil.

Oče naš. Češena Marija. Čast bodi.

0 Marija, Mati moja!

Naj me vžali žalost tvoja
V smerti tvojiga Sinu!

Tretja žalost.

Usmiljenje imam s teboj, o preža-
lostna Mati Marija! zavoljo tretjiga meča

432

žalosti, kteri te je presunil, kadar si
svojiga ljubiga Sina Jezusa zgubila, kteri
je bil tri dni v Jeruzalemu od tebe od¬
ločen. Takrat, o moja Kraljica! kadar
nisi vidila pri sebi svojiga ljubiga, in
nisi vedila, Zakaj te je zapustil, mislim,
de tiste noči nisi imela pokoja, in nisi
druziga delala, kakor zdihovala po njem,
ki je bil vsa tvoja blagost.

Zavoljo tvojiga zdihovanja tiste tri,
za tebe predolge in prebritke dni te pro¬
sim, zadobi mi gnado, de nikoli ne zgu¬
bim svojiga Boga, de vedno z Bogam
sklenjen živim, in z njim sklenjen smertno
uro ta svet zapustim.

Oče naš. češena si Marija, čast bodi.

0 Marija, mati moja! i. t. d.

Četrta žalost,

Usmiljenje imam s teboj, o preža-
lostna Mati Marija! zavoljo četertiga meča
žalosti, kteri te je presunil, kedar si vi¬
dila svojiga ljubiga Sina v smert obsoje-
niga, z vervmi in verigami zvezaniga, s
kervijo in ranami pokritiga, s ternjem
kronaniga, podati se po poti pod težkim
križem, kteriga je nesel na ranjenih ramah,
ip kakor nedolžno Jagnje iti v smert in

433

ljubezni do nas. Tvoje oči so se vjele z
njegovimi, in vajni pogledi so bili ravno
toliko grozovitnih mečev, s kterimi sta
ranila svoji ljubezni polni serci.

Zavoljo te velike žalosti te prosim,
zaddbi mi gnado, de bom ves v voljo
svojiga Boga vdan živel; de bom z ve¬
seljem svoj križ z Jezusam vred noter
do zadnjiga zdihljeja svojiga življenja nosil.

Oče naš. Češena si Marija, čast bodi.

0 Marija, mati moja! i. t. d.

Peta žalost.

Usmiljenje imam s teboj, o prežalostna
Mati Marija! zavoljo petiga meča žalosti,
kteri te je presunil, kadar si bila na gori
Kalvarii, in si vidila pred svojimi očmi
svojiga ljubiga sina Jezusa umirati, v
takih bolečinah in v takim zaničevanji,
na terdi postelji križa, in mu nisi mogla
eudi nar manjšiga polajšanja dati, kakoršno
se tudi nar večjim hudodelnikom ne
odreče.

Zavoljo smertne britkosti, ktero si,
ljubeznjiva Mati! s svojim umirajočim
Sinam vred terpela, in zavoljo žalosti,
ktero si občutila, kadar je zadnjikrat s
križa s teboj govoril, se s teboj poslovil,

Getzemani. 28

434

in je s sv. Janezam nas vse tebi v sinove
izročil, kadar Bi ga vidila stanovitna
svojo glavo nagniti in umreti, te prosim,
zadobi mi gnado od svojiga križaniga
Ljubiga, de bom živel in umeri križan
vsim rečem tega sveta, de bom živel sa-
mimu Bogu vse svoje žive dni, in tako
kdaj pridem v nebesa ga vživat in gledat
od obličja do obličja.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi.

0 Marija, Mati moja! i. t. d.

Šesta žalost.

Usmiljenje imam s teboj, o preža-
lostna Mati Marija! zavoljo šestiga meča
žalosti, kteri te je presunil, kadar si vi¬
dila skoz iu skoz prebodeno serce svojiga
že mertviga Simi, kteri je umeri za ne¬
hvaležne, ki še po njegovi smerti niso
bili nasiteni ga terpinčiti.

Zavoljo te grozovite žalosti, ktero si
ti občutila, te prosim, zadobi mi gnado,
de prebivam v serci Jezusovim, za mene
prebodenim in odpertim; v tistim serci,
ktero je lepo stanovanje ljubezni, kjer
prebivajo vse duše, ktere Boga ljubijo,
in kjer, dokler bom živel, ne bom druziga
mislil in ne druziga ljubil kakor Boga.

435

O presveta Devica! to ti lahko storiš, —
od tebe to upam.

Oče naš. češena si Marija, čast bodi.

0 Marija, Mati moja! i. t. d.

Sedma žalost.

Usmiljenje imam s teboj, o preža-
lostna Mati Marija! zavoljo sedmiga meča
žalosti, kteri te je presunil, kadar si vi¬
dita v svojim naročji svojiga Šink že
mertvega, ne več lepega in ljubeznjivega
kakoršniga si kdaj imela v Betlehemskim
hlevu, ampak kervaviga, blediga, vsiga
raztepeniga, de se mu gole kosti vidijo.
Sin, si rekla takrat, Sin, kako deleč te
je ljubezen pripravila! In kedar so ga
v grob nesli, si ga hotla tudi ti spremiti
in s svojimi lastnimi rokami pomagati,
ga v grob poravnati, de si zadnjič, kadar
si se od njega poslovila, pustila v grobu
pri Sinu svoje ljubezni polno serce.

Zavoljo tolike žalosti svoje lepe
duše mi zadobi, o Mati lepe ljubezni!
odpušenje mojih grehov, s kterimi sim
svojiga ljubiga Jezusa razžalil; zavoljo
kterih mi je žal iz celiga serca. Ti me
varuj v skušnjavah, ti mi na strani stoj
na mojo zadnjo uro, de bom zveličan po

28  *

436

zasluženji Jezusovim in tvojim, in de
pridem kdaj s tvojo pomočjo po tem
revnim življenji prepevat v nebesa čast
Jezusovo in tvojo na vekomaj. Amen.

Oče nas. Češena si Marija, čast bodi.

0 Marija, Mati moja! i. t. d.

Prosi za nas, prežalostna Devica.

De vredni postanemo obljub Kristu¬
sovih.

Molitev.

Bog, v kteriga terpljenji je po pre¬
rokovanji Simeonovim presladko dušo
častite Device in Matere Marije meč ža¬
losti presunil, dodeli milostljivo, de, ki
njene žalosti s častitim spominam obha¬
jamo, srečni sad tvojiga terpljenja dosežemo;
kteri živiš in kraljuješ z Bogam Očetam
v edinosti sv. Duha, Bog vekomaj! Amen.

Benedikt XIII. je dodelil tistim, kteri te molitve ob
petkih in v velikim postu opravijo, 200 dni, druge dni
pa 100 dni odpustka za vsak Ofie naš in Češena si Ma¬
rija. Kteri jih opravlja skoz celi mesec, zadobi popolnoma
odpustik tisti dan, ko se spove, sv. obhajilo vredno sprejme,
jn po namenu katoliške eerkve moli

Pobožne opravila

v

počešenje nar svetejšiga terpljenja
in smerti.

Molimo te, o Kriste! in te hvalimo,

Ker si s svojim križem svet odrešil.

(S. cerkev.)

Ie

I.

v čast Jezusoviga terpljenja.

Kadar se zbudiš, se prekrižaj in reci:

JHf^oj križani Jezus! bodi v mojih f
mislih, v mojih j- besedah in v mojim f
djanji! Amen.

V imenu svojiga križaniga Gospoda
Jezusa Kristusa vstanem, kteri me je od¬
rešil s svojo drago kervijo, on naj me
varuje vsiga hudega na duši in na telesi;
on naj mi dodeli, kar me utrditi, okrep¬
čati zamore v dobrim za večno življenje!
Amen.

K presveti trojici.

K Bogu Očetu.

Oče nebeški! proti tebi povzdignem
svoje serce in svojo dušo, ter ti darujem
v prijetni jutranji dar Jezusa križaniga

440

s ponižno prošnjo: Oče nebeški! usmili
se mene po terpljenji in zavoljo drage
prelite kervi Jezusa Kristusa, Sinu tvo¬
ji^ 1  .

Padem pred tvoje Božje veličastvo
ter molim tvoje neskončno bitje s poniž¬
nim serce slavim in hvalim te, de si
mi spet iz gole ljubezni en dan v moje
zveličanje dodelil. Spoznam, de si me le
v svojo službo vstvaril in tudi dozdaj
ohranil, ter vem, de sim dolžan, tebi
služiti in vse svoje moči v tvojo Čast
obračati. De ti torej svojo udanost po¬
kažem, ti darujem z nar svetejšim sercem
Jezusovim tudi svoje serce, in ponižno te
prosim, očisti ga, razsvetli ga, in vnemi ga
z gorečimi željami, tebe ljubiti! Amen.

K Bogu Sinu.

Častim in molim te, o moj križani
Jezus! in serčno se ti zahvalim, de si za
nas na svetem križi umeri, ter si nas s
svojim britkim terpljenjem in s svojo drago
kervijo odrešil. Te hvaliti za to veliko
dobroto, želim ti dans zvesto služiti, in
vse svojč djanje in nehanje v čast tvojiga
britkiga terpljeuja in tvoje drage kervi
oberuiti. In ker si s svojim britkim ter-

441

pljenji vse svoje ude neznanim bridkostim
prepustil v zadobljenje mojiga zveličanja,
zato želim tudi jest, vse svoje dušne in
telesne moči. dans in vse svoje življenje
v tvojo službo, v čast tvojiga britkiga
terpljenja in tvoje drage kervi oberniti
in z vsim gibanjem svojih udov tebi zato
večno hvalo in slavo dajati! Amen.

K Bogu sv. Duhu.

Molim te in te častim, o sveti Duh!
svojiga vsigamogočnega Gospoda in Boga
in hvalim in slavim te za ta novi dan.
Dodeli mi, de ta dan prav obernem s po¬
božnim češenjem britkiga terpljenja in
smerti našiga Gospoda Jezusa Kristusa!
Amen.

Dober namen.

O preljubeznjivi moj Bog! spoznam
pred teboj in vsimi trumami nebeških
duhov, de dans spet resnobno želim, tebi
služiti, in z vsim svojim djanjem tebi
sosebno do pasti. S tistim namenam, s
kterim je Kristus in so vsi svetniki svoje
dela opravljali, s tistim namenam, želim
tudi jest vse svoje dušne in telesne dela
opraviti in s tem zlasti tebi dopusti.

442

Svoje misli, besede in djanja zedinim z
vsimi mislimi, besedami in djanjem Je¬
zusa Kristusa in vsih tvojih svetnikov,
de ti s tem skažem toliko dopadajenje,
kakor so ga oni tebi kdaj skazali. Tudi
želim vsih sv. odpusti kov dans deležen
biti, ktere koli zadobiti zamorem, ter ti
vse, karkoli bom dans mislil, govoril in
delal, darujem v tvoje večji počešenje, v
zveličanje svoje duše, in v tolažbo revnih
duš v vicah. 0 dobrotljivi Bog! sprejmi
milostno mojo voljo, moje želje, in dodeli
mi gnado, de te v Jezusu in z Jezusam
vedno serčnejši ljubim in* častim! Amen.

Zaveza z Jezusam.

O Jezus, ti zvesti Odrešenik! ker ti
zlasti dopade premišljevanje tvojiga brit-
kiga terpljenja in tvoje drage kervi, zato
si naprej vzamem in sklenem, dans več¬
krat se zmisliti na to tvoje britko terpljenje
in tvojo drago kri in vse svoje djanje in
nehanje hočem v počešenje taistega ober-
niti. Kolikorkrat torej se bom dans k
nebu ozerl, te hočem slaviti in častiti,
ker si ti v svojim terpljenji tolikrat proti
nebu se ozerl in na pomoč klical svojiga
nebeškiga Očeta.

445

Kadarkoli bom mignil s svojo roko
naj bo to že hvala za tvoje zaničevanja,
ktere si v svojim terpljenji prestal, in
kadarkoli se prestopim, naj bo vse stor¬
jeno vnovič darovano v čast tvojih ker-
vavih stopinj, ktere si storil za nas vse v
svojim sv. terpljenji.

Vse moje misli, besede in djanja naj
tebi hvalo in čast dajejo za britkosti,
ktere je občutilo tvoje sveto serce, in za
vse smertne bolečine, ktere si imel v
svojim terpljenji, in pa tudi za vse svete
kaplje tvoje drage kervi, ktere si takrat
za nas prelil. Naj, o Jezus! velja ta za¬
veza med menoj in teboj in sprejmi jo
tako, kakor de bi jo ponovil vsaki tre¬
nutek, in kakor de bi vse svoje djanje le
iz tega namena opravljal; zakaj to je
moje resnobno hrepenenje in poželjenje,
v kterim do konca stanoviten biti hočem
namreč, de z vsimi migleji svoje duše in
svojiga telesa neskončno čast skazujem
tvoji mu britkimu terpljenju in tvoji dragi
kervi! Amen.

444

K Marii Devici, k angeljem in svetnikam.

O Marija, Mati našiga Odrešenika!
prosim te v tisti ljubezni in zvestobi, s
ktero je Jezus, tvoj ljubi Sin, na sv. križi
tebi svojiga ljubiga učenca Janeza izročil,
vzemi milostljivo tudi mene v svoje
materno varstvo in brambo in varuj mojo
a drago kervijo Jezusa Kristusa odkup¬
ljeno dušo večniga pogubljenja. Amen.

O moj sv. angel varil! prosim te pri
službi in dobrotah, ktere si mi že skazal,
varuj me poti pogubljenja, in vodi me
po poti Čednosti v večno življenje, de
veličastniga in večniga sadu britkiga ter-
pljenja in križa Jezusa Kristusa deležen
postanem. Amen

O sveti pomočniki in izvoljeni pri
jatli Božji vsi skupaj! ljubite in hvalite
častite in slavite za me nebeškiga Očeta
ki me je vstvaril, Sina, ki me je odrešil,
in sv. Duha, ki me je posvetil! Amen.

Oče naš. Oešena si Marija. Verujem.

Jezusova smert in pa Marijne bolečine,

Naj nikdar, nikoli iz inojiga serea ne zgine! Amen.

445

II.

v čast Jezusovega terpljenja.

K presveti Trojici.

Pred tebe, o presveta Trojica! po¬
kleknem, in povzdignem svojo dušo proti
tebi v nebo. Za vse dobrote, ktere sim
dans od tvoje Božje dobrote sprejel, naj
ti bo večna hvala in zahvala in tvoja
očetovska skrb in dobrota naj bo hvaljena
in zahvaljena vekomaj, ker si me spet
dans obvaroval veliko pregreh in nadlog
ker te pa jest vredno zato zahvaliti ne
premorem, naj te hvalijo in časte zato
vsi kori angeljev, vse trume nebeških
duhov.

Kar sim dobriga storil čez dan, ti
darujem zdaj v nar svetejšim serci in z
ravno tem nar svetejšim sercem Jezusa
Kristusa, in z vsim zasluženjem njegove
drage kervi, de bi tako vse, karkoli sim
dans storil ali preterpel, bilo je v povik-
šanje tvoje časti. Spet se izročim v tvojo

446

očetovsko skrb, v tvoje Božje varstvo, de
mi sovražnik nocojšno noč na duši in na
telesi nič škodovati ne more, temuč de v
Božjim naročji Jezusa in v njega svetih
ranah k tvoji časti mirno počivati zamo-
rem. Amen.

Spraševanje vesti.

1. Ali sira današnji dan v Bogu in z
Bogam začel? sim svojo voljo, svoje misli, svoje
sklepe na Boga obračal?

2. Ali sim ob pravim času vstal, se spo¬
dobno zaderžal?

3. Sim si prizadeval, kar sim vstal, svoje
misli in serce zbrano ohraniti?

4. S kakšno pobožnostjo, s kakšnim spo¬
štovanjem sim svojo jutranjo molitev opravil?

5. Ali sim pobožno premišljevanje opravil?
Kako sim se k temu pripravljal? kako tisto
dognal? Kakšen prid mi je to premišljevanje za
moje navadno življenje?

6. S kakšno pobožnostjo za veliko skrivnost,
s kakšno vnemo za zveličanje svoje in druzih,
živih in mertvih, sim bil pri sv. maši?

7. Ali sim med delam kdaj svoje serce k
Bogu povzdignil? večkrat terpljenja Kristusoviga
se spomnil? večkrat na v zadnjim premišljevanji

447

zvoljeni spominek se zmislil? Ali sim v nepo¬
trebnih mislih, besedah ali v dolgim tratenji za
zveličanje svoje duše, tako dragi čas zapravljal?

8. Ali sim se čez dan storjenih sklepov
spomnil, ali pa jih pozabil?

9. Ali sim imel v drušini potrebno paz¬
ljivost na se, na svoje poglede, poslušanje, go¬
vorjenje in djanje.

10. Sim komu priložnost v kaki greh da¬
jal? kteriga z besedo ali djanjem razžalil? s
hinavšino ali lažjo čast svojiga bližnjiga oskrunil ?
od druzih nepotrebno govoril? Sim v nejevoljo
zabredel, sim v jezi ali serdu nekeršansko, ne-
krotko, sovražno se zaderžal?

11. Sim si kej v jedi pritrgal? pred jedjo
in po jedi svojo molitev pobožno opravil? Sim
se vse nevošljivosti ali lakomnosti ogibal?

12. Ali sim nečimerne, nespodobne, sveto
vero zaničevavne, napuhnjene, lakomne, nečiste,
nevošljive, jezne ali druge pregrešne misli ra-
dovoljno pasel! ali clo take pogovore imel.

Kes in žalost.

*

O moj križani Jezus! v britkosti
svojiga serca padem pred tvoj sv. križ
na kolena, in z žalostjo se obtožim, de

448

sim ti dans tako slabo služil in te spet
s tolikimi grebi razžalil. Sicer sim v jutro
za terdno in resnobno sklenil, se skerbno
varovati vsaciga greba, pa sim svoj sklep
spet velikrat prelomil, ter sim tebe, svo-
jiga ljubeznjiviga Boga in Gospoda, s
svojimi grehi tolikrat razaerdil. Odpusti
mi pa o Jezus! oh, odpusti mi vse moje
grehe, in zbriši s svojo drago kervijo vse
madeže moje duše. Prosim te zavoljo
te tvoje drage kervi, in zavoljo tvojih
težav in bridkost, ktere si v svojim britkim
terpljenji, zlasti na sv. križi prestal, prosim
te, potolaži pravični serd svojiga nebeš-
kiga Očeta in dodeli mi gnado, de ti za-
naprej bolj zvesto služim in v tvoji Božji
ljubezni vsaki dan močneji prihajam!
Amen.

K materi Božji.

Preljubeznjiva Devica Marija, opom¬
nim te tistih britkih noči, tistiga britkiga
časa, kadar si bila ti brez svojiga Sina
v britkosti svojiga serca. Zavoljo vsih
solzd, ktere si tiste noči in tisti čas pre¬
točila, zavoljo vsih zdihljejev, kteri so
tačas iz tvojih ust in iz tvojiga serca
prišli, te prosim, dodeli mi, de nocojšno

449

noč prebijem v počešenje britkiga terplje-
nja tvojiga Božjiga Sinu in tvojiga ser-
Čniga sočutja. Zedinim vse svoje zdihljeje
s tvojimi žalostnimi zdihljeji in vse udarce
svojiga serca z britkostjo tvojiga serca,
ter te prosim, daruj ti to vse svojimu
križanimu Sinu v počešenje njegoviga
britkiga terpljenja in njegove drage kervi,
in v zahvalo za vse dobrote, ktere nam
je ravno s tem terpljenjem skazal. Amen.

K sv. angelju varim.

Pozdravim te, jest nevredni tvoj re¬
jenec, o moj ljubi angelj varh! ter te za¬
hvalim za vso ljubezen in zvestobo, ktero
si mi današnji dan in vse moje življenje
že skazal, 0 ljubi moj sveti angel! za¬
voljo britkosti našiga Gospoda Jezusa
Kristusa mi odpusti, ker sim tebe in pred
vsimi drugimi Boga, našiga Gospoda, to-
likrat razžalil; oh, zadobi mi gnado, de
svoje pregrešno življenje poboljšam! Ob¬
varuj me nocojšno noč vsiga zalezovanja
hudobniga duha in nagle, neprevidene
smerti! Stori, de bodo vsi moji dihljeji
in udarci mojiga serca le hvala in zahvala
za britko terpljenje in smert Jezusa Kri¬
stusa Gospoda našiga. Amen.

Getzemani. 29

450

Večerni namen.

Gospod Jezus Kristus! v počešenje
tvojiga britkiga terpljenja, ktero si na
terdim lesu sv. križa preterpel, se hočem
k pokoju podati in v misli tvoje bolečin
polne smerti zaspati. Oh, kako terdo po¬
steljo, kako ojstro blazino si ti imel, ka¬
dar si visel s svojim ranjenim telesam na
terdim lesu sv. križa, in s svojo blago
glavo slonel na ternjevi kroni! In ko si
tri ure v teh neznanih bolečinah visel, si
zdihnil z nagnjeno glavo svojo dušo in
zaspal v spanji britke smerti. Zavoljo
tega svojiga nar britkejšiga spanja mi
dodeli, de bo moje spanje v tvoje po¬
češenje, in de me hudobni duh nikakor
zapeljati ne bo mogel. Kakor je sv. Janez
svojo glavo na tvoje svete prsi naslonil
in na njih počival; tako položim tudi
jest svojo grešno glavo na tvoje svete
persi in svoje usta na tvojo odperto serčno
rano, de bi tvoja nar sladkejši ljubezen
šla v moje grešno serce! Amen.

Oče naš. Češena si Marija. Verujem.

/daj pokropi sebe in svojo posteljo a žegnano vodo

rekoč:

Obiši, o Gospod! milostljivo to sta¬
novanje in razpddi iz njega vse zalezo-

451

vanja hudobniga duha! Tvoji angelji naj
bivajo v njem in me varujejo v miru!
Tvoj sveti žegen pridi čez me in tvoja
Božja ljubezen naj bo mojim serci; po
Jezusu Kristusu, Gospodu našim. Amen.

Prekrižaj se, rekoč:

Naj me žegna Bog f Oče, f Sin in
sv. f Duh! Amen.

Poslednjič zaznamnjaj napis križa na svoje čelo:

J. N. K. J. Jezus Nazareški Kralj
Judov! s svojim zveličavnem imenam in
napisam me obvaruj vsiga hudiga! Amen.

Spomni se še ubogih duš v vicah in moli pobožno
saj en „0če naš“ in »Gospod, daj jim večni mir in pokoj!“
in zdihni:

O Jezus, tvoja britka martra, tvoja
rešnja kri, naj reši uboge duše iz razbe¬
ljene peči!

Potem si prizadevaj v dobrih mislih zaspati, misli
na terdi križ Jezusov in se njemu in svetnikom njegovim,
zlasti Marii, njegovi Materi, izroči.

29 *

452

III.

Maša© nalita ©

v čast Jezusovega terpljenja.

Perva sv. maša.

Terpljenje in smert Jezusa Kristusa.

Priprava.

Bodi vsaki dan pri sv. maši, če ti je le
mogoče in ti to tvoje vsakdanje opravila pripuste.
Kadar smo spodobno pri sveti maši, skažemo
Bogu več časti, kakor celo angelji in svetniki
v nebesih. Zakaj oni so le stvari Božje, in ga
le kakor stvari častiti zamorejo! mi pa pri sveti
maši darujemo Bogu Jezusa Kristusa, ter mu
tako neskončno čast skazujemo. Kadarkoli smo
s spodobno pobožnostjo pri sv. maši, zadobimo
več let odpustikov in se še posebno vdeležimo
zasluženja Jezusoviga terpljenja.

Pri sv. maši pa moramo biti s tistim na-
menam, iz kteriga namena je sv. maša postavljena;
namreč: 1. De Boga spodobno počastimo; 2. de

453

ga za prejete dobrote zahvalimo; 3. de za svoje
grehe Bogu zadostujemo, ga za njih odpušenje
prosimo; in 4. de novih gnad zadobimo.

Molitev pred sv. mašo.

Preljubi Jezus, moj Zveličar in moj
Odrešenik! ti si iz neskončne ljubezni do
nas sveto mašo postavil, de bi imeli vedni
spomin tvojiga nar svetejšiga dani, kte-
riga si na sv. križi za nas opravil, zra¬
ven pa tudi pomoček, de zamoremo za-
služenja te tvoje daritve vdeležiti se. Jest
hočem zdaj z vso le mogočo pobožnostjo
biti pri ti sveti daritvi, ter jo hočem pre¬
sveti Trojici darovati, v hvaljenje in mo-
ljenje Božjiga veličastva, v spomin in
počešenje tvojiga britkiga terpljenja in
tvoje smerti, v zahvalo za vse meni po¬
deljene gnade, in dobrote; v zadostenje
za vse moje pregrehe; v zadobljenje vsih
tistih gnad, ki so meni k zveličanju moje
duše potrebne in koristne; v tolažbo in
pomoč vsim živim in mertvim, zlasti pa
za to ... in to .. , gnado. Dodeli mi,
de bom pri ti sveti daritvi tako pričujoč,
de bom namen postavljenja sv. maše
dosegel.

454

O preblažena Devica in Mati Božja
Marija! ki si na gori Kalvarii pod križem
stala, kadar je bil moj Odrešenik za zve¬
ličanje sveta na njem darovan; prosi za
mč, de bom s spodobno pobožnostjo, v
čast Božjo in v svoje večno zveličanje
pri ti presveti daritvi, kjer se Jezus, tvoj
Božji Sin, vnovič, pa nekervavo svojimu
nebeškemu Očetu daruje.

Pristop.

Mašni k gre . k altarju. — Kristus gre s svojimi učenci na
Oljsko goro.

Predobrotljivi Jezus! iz ljubezni do
mene si prostovoljno šel na Oljsko goro,
ter si j;am svoje britko sv. terpljenje
pričel. Žalosten si postal do smerti, iz
ljubezni do mene. Oh, odpusti mi moje
grehe, ki so bili vzrok tvoje žalosti,
tvojiga britkiga terpljenja. Iz serca jih
obžalujem, ker sim ž njimi tebe, nar večji
vse ljubezni vredno dobroto in lepoto
razžalil.

Mašnik moli pred altarjem. — Kristus moli na Oljski
gori in kervavi pot poti.

Trikrat, o Jezus! si molil na Oljski
gori k svojimu nebeškima Očetu; popol-
nama se vdal njegovi sv. volji; kervavi

455

pot si potil v omivanje mojih grehov. Ne¬
beški Oče ti angelja pošlje, te tolažit in
okrepčat. Ljubeznjivi Jezus! dodeli mi
gnado, prav moliti, gnado, de se tudi jest
popolnama vdam tvoji sv. volji. Dodeli mi
pravo kesanje čez vse moje pregrehe.
Naj ne bo tvoja prelita kri zgubljena za
me. Pošlji mi svojiga sv. angeljna doli
iz nebes, de me v moji žalosti tolaži in
v vsih skušnjavah okrepčuje.

Mašnik kušne altar, gre na desno stran in moli. —
Kristus je s kuševanjem izdan, vjet in zvezan, in
k Anu peljan.

Iz ljubezni do mene, o Jezus! si se
dal s kuševanjem izdati, vjeti in neusmi¬
ljeno zvezati, in potem k hudobnimu Anu
peljati. Zavoljo vsih bolečin in zasramo¬
vanj, ktere si z nar večji poterpežljivostjo
pretepel, te prosim za gnado, de to malo,
kar mi je terpeti, iz ljubezni do tebe po-
terpežljivo in rad preterpim.

Mašnik gre na sredo altarja, in moli: Kirije elejson! —
Kristus je k Kajfežu peljan, od Petra zatajevan, od
Judov zasramovan in zaničevan.

Preljubi moj Jezus! ti si se dal k
velikimu duhovnu Kajfežu peljati, tam od
Petra trikrat zatajiti, od Judov vso noč

456

neusmiljeno zasramovati, biti in zaniče¬
vati. Prosim te nikoli ne pripusti, de bi
z besedo ali djanjem tudi jest kdaj te za¬
tajil; uterdi me v pravi veri do konca
mojiga življenja; dodeli mi milostljivo, de
sveto vero vselej očitno, brez boječnosti
spoznam, in po nji živim. Varuj me, de
te nikoli z nobenim greham ne zatajim
in ne žalim.

Mašnik se oberne k ljudstvu, rekoč: Gospod z vami: —

Kristus se oberne k Petru ter ga nagne k pokori.

O veliko večkrat, kakor Peter, sim
te jest razžalil, o Jezus! Ob, oberni tiste
svoje milostljive oči v mč, s kterimi si
Petra pogledal, in dodeli mi gnado, de
tudi jest ž njim vred svoje grehe obžalu¬
jem iu te nikoli več ne razžalim.

Mašnik gre spet na desno in moli. — Kristus je k Pilatu

peljali in tožen.

Prišel bo čas, o Jezus! ko se bom
mogel pred tvoj sodnji stol prikazati, od¬
govor od vsiga svojiga življenja dajati.
Hudobni duhovi me bodo ojstro tožili.
Preljubi moj Jezus! zavoljo tistih bolečin,
ktere si prestal, kadar so te k Pilatu
peljali in krivo tožili, te prosim, dodeli
mi gnado, de tako živim, de bom kdaj

457

v tebi miliga sodniki zagledal, in se
tožbe hudobnih duhov nič bal ne bom.

Mašnik gre ua sredo altarja in moli; potem na levo in
bere sv. evangeli. — Kristus je od Pilata k Herodu
poslan in tam zasmehovan in zaničevan.

O Jezus! od sodnika do sodnika te vo¬
dijo ; kakor neumneža te zaničujejo z belim
oblačilam. K vsimu temu zaničevanju ti
le molčiš. Ali ne bom tudi jest iz ljubezni
do tebe kaj maliga tiho in poterpežljivo
prenesti zamogel? To hočem, o Jezus! s
tvojo gnado zdaj in ves Čas svojiga živ¬
ljenja. Že dans, zlasti, Če se mi bo kaj
nasprotniga primerilo, hočem tiho in po¬
terpežljivo iz ljubezni do tebe prenesti.

Mašnik gre spet na sredo altarja, se oberne k ljudstvu,
rekoč: Gospod z vami. — Kristus je od Heroda
spet k Pilatu poslan, krivo tožen in zasramovan.

Zahvalim se ti, o moj preljubi Je¬
zus ! za vse stopinje, ktere si v svojim
britkim terpljenji storil za me. Zahvalim
se ti za poterpežljivost, ktero si pokazal
pri tolikih krivih tožbah, zlasti kadar so
za Baraba sprosili iu tebe pogubili; oh,
ne pripusti, de bi kdaj kakšno stvar bolj
ljubil, kakor tebe, zakaj ti edini zaslužiš
ljubljen biti.

458

Darovanje.

Mašnik odkrije kelili in daruje kruli in vino. — Kristus je
oblačil oropan, na steber privezan in neusmiljeno
bičan.

Kristus Jezus ! zavoljo veliko kapelj
tvoje sv. kervi, ktera je tekla pri ne¬
usmiljenim bičanji tvojiga nar svetejšiga
telesa, te prosim, nikar ne pripusti, de
bi kdaj oskrunil svojo telo z gerdim,
nesramnim greham nečistosti, ki je bila
poglavitni vzrok tvojiga neusmiljeniga
bičanja. Darujem ti zdaj to svoje telo
popolnama v tvojo službo. Nikoli nočem
le ediniga uda svojiga, telesa oberniti v
tvoje razžaljenje. Raji hočem umreti, ka-
kar s svojimi očmi, s svojim jezikam, s
svojimi ušesi, s svojim telesam ali s svojo
dušo kdaj zoper to angeljsko čednost,
sv. Čistost, se kaj pregrešiti, K temu, o
Jezus! mi daj svojo gnado! Odverni pa
tudi od mene šibe svoje jeze, ktere sim
zaslužil s svojimi grehi, zlasti s svojim
telesam.

Mašnik kelili pokrije — Kristus je s ternjam kronan.

Kristus Jezus! zavoljo strašnih bo¬
lečin , ktere si prestal, kadar so tvojo
sveto glavo s ternjem kronali, te prosim,

459

prebodi moje meso s svojim svetim stra-
ham, in dodeli mi gnado, de sebe vedno
zatajujem, de bom vreden spoznan, ne¬
kdaj v nebesih s krono veličastva od tebe
kronan biti.

Mašnik umiva roke. — Kristus je bil nedolžen spoznan,
kadar je Pilat umival svoje roke.

O Jezus! ti si nedolžen, jest, jest
pa sim kriv. Jest sim grešil. Jest za¬
služim terpljenja in bolečine, ktere si ti
pretepel. Oh, naj bom deležen zasluženja
tvojiga nedolžniga terpljenja! Operi me
bolj in bolj mojih grehov! očisti me vse
hudobije, ker v4m, de nič nečistiga v
nebesa ne more.

Mašnik reče; Molite bratje! — Kristus je pred ljudstvo-
postavljen z besedami: Glej, o človek!

Nebeški Oče, poglej svojiga Sina,
ki je iz ljubezni do mene Človek postal!
Glej njegovo s ternjem kronano glavo!
Glej njegovo s pljunki in udarci razdjano
obličje ! Glej njegovo vse raztepeno, vse
ranjeno telo! Glej vse to je iz ljubezni
do mene prestal. Zavoljo tega imej
usmiljenje z menoj, o predobrotljivi Oče!
in ti, o Jezus! bodi mi milostljiv, zlasti
takrat, kadar bom postavljen pred tvoj

460

sodnji stol, odgovor dajal od vsiga svojiga
življenja. Takrat se spomni vsiga, kar
si za me preterpel, in nikar me ne zaverzi
Bpred svojiga obličja.

Mašnik moli predgla-sje. — Kristus nedolžni je k smerti

obsojen.

Neskončna zahvala naj ti bo, o Je¬
zus ! ker si, akoravno nedolžen, sodbo
zaničljive smerti za me radovoljno za¬
slišati hotel. Oh, dodeli mi gnado, de
svoje življenje zdaj tako začnem in tudi
tako sklenem, de ne bom nekdaj sodbe
večniga pogubljenja zavoljo svojih grehov
slišati mogel. Kadar boš prišel sodit, oh,
nikar me ne zaverzi! Naj bom takrat
tistim prištet, ktere boš z veselimi bese¬
dami poklical v večno življenje!

Masnik tiho moli. — Kristus nese tiho svoj križ na Kal¬
varije.

O preljubi moj Jezus! ti si rekel:
„Kdor hoče za menoj, naj sam sebe za¬
tajuje, svoj križ zadene in hodi za menoj !‘
Vidim, kako si ti svoj težki križ zadel,
in nesel na hrib Kalvarijo v neizrečeno
velikih bolečinah, mčd zaničevanjem brez
vse pritožbe, z nar večji ljubeznijo in
poterpežljivo3tjo. Preljubi Zveličar! moja

461

resnična volja je, hoditi za teboj. Za¬
torej radovoljno prevzamen nase tisti križ,
kteriga si mi ti naložil ali mi ga še boš
naložil, in nositi ga hočem, dokler bo
tebi dopadlljivo brez toževanja in brez
godernjanja. Iz ljubezni do tebe in ze¬
dinjen s teboj v tistih bolečinah, ktere si
terpel, kadar si težki križ nesel, hočem
vse rad poterpeti, le s svojo gnado me
uterduj; zakaj moj duh je sicer voljan in
pripravljen, pa moje meso je slabo. Sam
iz sepe ne premorem nič, v tebi pa za-
morem in premorem vse. O terpeči Jezus!
bodi mi milostljiv, in usmili se tudi vsih,
za ktere sim jest dolžan moliti, in za
ktere sim moliti obljubil. Dodelili meni
in vsim gnado pobožniga življenja in
srečne smerti.

Mašnik blagoslovi kruli in vino. — Kristus je na križ

pribit

O preljubeznjivi moj Jezus! zavoljo
tistih neznanih bolečin, ktere si preterpel,
kadar so ti na hribu Kalvarii oblačila s
tvojiga ranjeniga telesa silno tergali,
tvoje svete roke in noge z velikimi žeblji
na križ pribijali, in zavoljo takrat prelite
drage kervi te prosim, odpusti mi vse
grehe, ktere sim kdaj s svojimi rokami

162

ali svojimi nogami storil, in dodeli mi
gnado, de za naprej svoje roke in noge
le v tvojo službo rabim.

Povzdigovanje.

Mašnik povzdigne sv. Hostjo. — Kristus je na križi pov-
vzdignjen.

Jezus! verujem v te! Jezus! upam
v te! Jezus! ljubim te iz vsiga serca! ti
sam si tukej pričujoč, ki si se nekdaj iz
ljubezni do mene na križi povzdigniti in
ljudstvu pokazati dal. Molim te v poniž¬
nosti svojiga serca, moj Bog in Grospod!
Bodi milostljiv meni ubogimu grešniku!

Mašnik povzdigne sv. kri. — Kristus toči na križi svojo
sv. kri.

Jezus ! verujem v te ! Jezus ! upam
v te! Jezus! ljubim te iz vsiga serca!
tvoja sv. kri je tukaj pričujoča, ktero si
nekdaj zame na križi prelil. Molim te
in te prosim, naj ne teče zastonj za-me!
moj Bog in moj Gospod! Bodi milostljiv
meni ubogimu grešniku!

Mašnik moli po povzdigovanji. — Kristus visi tri ure na križi.

Tri uri, o Jezus! si visel na križi
v neznanih bolečinah, v strašnim terplje-

463

nje. Tri ure si s smer tj o rinjal. Oh, usmili
se me v vsih bolečinah, ktere bom še
terpeti mogel, zlasti takrat, kadar bom v
smertnih težavah. Ne pusti v pogubljenje
moje duše, za ktero si mogel toliko terpeti.
Stoj s svojo gnado vsim tistim na strani,
ki so zdaj v smertnih britkostih. Usmili
se vsih vernih duš v vicah, zlasti pa
te . . . in te . . . Daj jim večni mir,
meni pa gnado, de tako živim, de nekdaj
srečno umerjem in večni mir in zveličanje
zadobim. Amen.

Mašnik moli Oče naš. — Kristus sedemkrat spregovori

na križi.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! ki si
na križi za svoje sovražnike prosil, od¬
pustim vsim tistim, ki so me kdaj raz¬
žalili. Daj mi, kakor spokornimu razboj¬
niku, gnado, spokorjenja in vzemi tudi
mene v paradiž. Želim in hrepenim živeti
in umreti pod varstvam Marije, ktero si
tudi meni, kakor sv. Janezu, dal v lju-
beznjivo Mater. Zavoljo tvojiga britkiga
zapušenja na sv. križi te prosim, ne za¬
pusti me v moji zadnji uri. Zavoljo tvoje
velike žeje te prosim, dodeli mi serčno
hropenje, tebi zvesto služiti, vse iz lju¬
bezni do tebi storiti in voljno terpeti.

464

Želim vse spolniti, karkoli ti, o Jezus!
tirjaš od mene, tako, kakor si ti voljo
svojiga nebeškiga Očeta dopolnil. Že zdaj
namesto v svoji zadnji uri, zdihnem po
tvojim zagledu: Oče! v tvoje roke izročim
‘svojo dušo!

Mažnik razdeli st. Hostijo — Kristus umerje.

Kako velika je tvoja ljubezen do
mene, o Jezus! Umerjaš na križi iz gole
ljubezni do mene ! Neskončno te hvalim
zato, in prosim te za gnado, za naprej
ne živeti, ne terpeti, ne umreti, kakor le
v ljubezni in iz ljubezni do tebe.

Mašnik terka na persi, rekoč: Jagnje Božje. Veliko se
jih pri Jezusovi smerti spreoberne. — Kristus pri¬
pusti odpreti sv. stran.

O Jezus, Bog mojiga serca! zavoljo
svete kervi in vode, ktera je po tvoji
smerti iz tvoje svete strani tekla, te pro¬
sim, vsiga me spreoberni; operi in očisti
moje serce vsih grehov, in daj mi poniž¬
no , skesano, poterto, tebi dopadljivo
serce! Zato se udarim na svoje grešno
serce in rečem poln kesanja in poln
zaupanja: O Jagne Božje! ki grehe

sveta odjemlješ, usmili se mene! . . . .
usmili se mene!

465

Obhajilo.

Mašnik se obhaja. — Kristus je pokopan.

Preljubi moj Jezus ! ki si pripustil, de
so po tvoji smerti tvoje sveto telo sneli s
križa, ga mazili, v čisto tančico zavili, v
nov grob položili; o kako srečen bi bil,
ko bi te z mašnikam vred resnično zav-
žiti smel! Pa jest nisim vreden, de greš
pod mojo streho. Vender pa hrepenim po
tebi, o moj Jezus! Verujem v tebe, moj
Jezus! Upam v tebe, o Jezus! Iz serca
te ljubim, o Ljubi mojiga serca; in kdaj
bo prišla tista srečna ura, de se boš po¬
nižal k meni priti? Prosim te ponižno,
očisti moje serce vsiga, kar ti ne dopade,
zakaj vse to obžalujem iz ljubezni do
tebe. Pripravi si v mojim serci svojimu
veličastvu spodobno stanovanje! Dodeli,
de te vselej z vso mogočo spodobnostjo
in spoštljivostjo prejmem! Ne pripusti, de
bi ne prejel te svetč popotnice, ko se
bom ločil iz tega sveta !

Mašnik moli na desni strani, gre na sredo, pozdravi
ljudstvo in spet moli zadnje mašne molitve. — Kri¬
stus vstane od smerti, se prikaže svojim učencem,
in ostane štirdeset dnij pri njih.

častitljivo vstaneš od smerti, o Je¬
zus! se prikažeš svoji ljubeznjivi Materi,

Getzemani. 30

466

svojim aposteljnam, svojim učencem; še
štirdeset dni ostaneš pri njih, jih tolažiš
in učiš. Prosim te, ostani pri meni s
svojo tolažbo, s svojim naukam in s svojo
gnado, do konca mojiga življenja. Dodeli
mi gnado, de tak<5 živim, de enkrat častit¬
ljivo vstanem od smerti, in te s tvojo
presveto Materjo in z vsimi svetniki v
nebesih vso večnost gledati zamorem.

Mašnik blagoslovi ljudstvo in moli zadnji evaageli. — Kri¬
stus gre v nebo, in pošlje sv. Duha.

Zavoljo svojiga prečudniga vnebo¬
hoda, o Jezus! se me usmili! Daj mi že
zdaj svoj sveti žegen! Zegnaj vse moje misli,
besede in djanja, vse moje stopinje in ne¬
hanja; žegnaj moje življenje in mojo smert.

S poslanim sv. Duham, o Jezus! se
tudi mene usmili ter tudi meni dodeli da¬
rove svojiga sv. Duha! In ti, sveti Duh,
usmili se mene, bodi in ostani vedno pri
meni. Dans me okrepčaj v vsih skušnja¬
vah; uči in vodi me v dvomih in nevar¬
nostih ; k Božji službi me vnemaj; moje
serce vžgi v sveti ljubezni do Boga, de
dans in vselej iz ljubezni do Boga vse
hudo opustim, le dobro storim; vse nasprot-
nosti poterpežljivo poterpim in poslednjič

467

tje pridem, kjer te bom z Očetam in Sinam
na večno ljubiti in hvaliti zamogel! Amen.

Po sv. maši.

Sprejmi, o nebeški Oče! to nar sve¬
tejši daritev sv. maše v zedinjenje s tisto
daritvijo, ktero je tvoj ljubeznjivi Sin, moj
Odrešenik Jezus Kristus, na altarji sve-
tiga križa za zveličanje vsiga sveta nekdaj
opravil. Odpusti mi vse, karkoli bi se bil
kdaj pri sv. maši pregrešil, in dodeli mi
vse tiste gnade, ktere obilno tistim deliš,
ki se pobožno znajdejo pri ti sveti daritvi.

O Jezus; zavoljo neskončniga zaslu-
ženja, tvoje sv. daritve na križi te prosim
ponižno za tvojo gnado v življenji in v
smer ti, Vse karkoli bom dans mislil in
želel, govoril in storil, terpel in opustil,
vse naj bo v tvojo čast, vse iz ljubezni,
do tebe.

Čast bodi Očetu, Sinu in sv. Duhu;
kakor od začetka, zdej in vselej in veko¬
maj. Amen.

Po tvojih rokah, o preblažena De¬
vica in Božja Porodnica Marija! darujem
presveti Trojici to sveto mašo in vse svete
maše, ktere se dans po vsim svetu oprav¬
ljajo. In zato mi zadobi pri Bogu gnado,

30 -

468

de obernem svoje prihodnje življenje le v
Božjo čast iu v zveličanje svoje duše.

Vsi svetniki Božji, prosite za me, de
se varujem vsiga greha, in v gnadi Božji
živim in umerjem. Amen.

Molitev za odpustike.

0 Gospod! naj ti bo priporočena
tvoja sveta cerkev, ktero je Jezus Kristus,
tvoj Sin, s svojo kervijo tu na zemlji po¬
stavil. Posveti vse njene stanove; daj ji
pastirje in mašnike po svoji sv. volji. Bla¬
goslovi zlasti našo škofijo, našiga škofa in
vse, kterim si skerb za naše zveličanje
zročil; napolni naslednika sv. Petra s svetim
Duham ; naj bo pravi posnemavec tvojiga
Sina, čigar nastopnik je. Razlij v obil¬
nosti svoj žegen čez naše cesarstvo, v tvoje
počešenje, k miru tvoje cerkve; daj nam
svoj mir, mir resnice in pravice; tolaži
žalostne, zlati tiste, ki so zavoljo tvojiga
sv. imena, zavoljo tvoje gnade in ljubezni
tolažbe potrebni! spreoberni nevernike,
krivoverce in vse grešnike, spreoberni tudi
sovražnike svoje sv. cerkve; oživljaj vse
svoje s svojim življenjem in dodeli jim gnado,

469

de stanovitni ostanejo v tvoji ljubezni na
večno. Amen.

Druga sv. maša.

Sedmero darovanje sv. Rešnje Kervi
Jezusa Kristusa.

1. Priprava.

Vsigamogočni večni Bog! z zauplji¬
vim sercem se bližam zdaj tebi, ter želim
pri ti sv. maši z nar večji pobožnostjo
biti, in jo tebi darovati. Zedinim se torej
s tvojim mašnikam, ter ti darujem to
sv. daritev v nar lepši dar hvale in mo¬
litve tvojiga Božjiga veličastva; v daritev
nar vredniši zahvale za vse dušne in
telesne dobrote, ktere si mi vse moje
življenje že skazal; tudi v nar boljši dar
prositve za vse, karkoli na duši in na
telesu potrebujem; zlasti pa v daritev ne¬
skončne sprave za svoje brezštevilne pre¬
grehe. In ti, o moj Bog, mi dodeli k
temu svoj Božji žegen.

470

Ker pa prav dobro vero, de zavoljo
svojih grehov nisirn vreden, biti pri tako
sveti daritvi, te opomnim, o večni Oče!
perviga  prelivanja kervi tvojiga pre-
ljubeznjiviga Sina in Zveličarja našiga,
kadar je bil, kakor majhno dete obrezan
in je milostljivo svojo kri za nas prelil.
Vso to njegovo sv. kri, vse njegove solze
in svete zdihljeje, in vse, karkoli je že
takrat terpel in daroval, in kar je še po¬
zneje v svoji sveti mladosti zaslužil za nas,
vse to ti darujem, o nebeški Oče! zdaj
za svoje velike pregrehe in hudobije, zlasti
za svojo nepokoršino, za vse pregrehe,
ktere sim od svoje mladosti sem zoper
sv. Čistost storil, ter te ponižno prosim za
gnado, de se zdej reznično poboljšam,
zmirej pohožniši prihajam, in vedno kakor
dober kristjan živim. Posebno te prosim,
de bi bil vredno pri ti sv. maši, de bi
bilo v zveličanje meni in vsim tistim, za
ktere bom pri ti sveti daritvi molil.

2 . Od začetka sv. maše do glorije.

Preljubi Gospod, in nebeški Oče 1 v
zaupanji na tvojo preveliko milost stopim
zdaj s tvojim mašnikam pred altar, in te
opomnim, kako je nekdaj tvoj preljubez-

471

njivi Sin Jezus Kristus šel na Oljsko
goro. Darujem ti zdaj vso njegovo, tri
ure terpečo molitev na Oljski gori, vse
smertne težave, ktere je tamkej prestal,
ves kervavi pot, ki ga je pretočil, ter te
spet prosim za odpušenje vsih svojih gre¬
hov in grehov vsih druzih ljudi. Zlasti
ti darujem to predrago njegovo kri za
srečno zadnjo uro, namreč de mene in
tudi druge varuješ nagle, neprevidene
smerti, de meni in vsim umirajočim v
smertni uri, na strani stojiš, nam pravo
serčno obžalovanje vsih naših grehov
dodeliš, in nas s svojo sv. tolažbo tolažiš.
Darujem ti tudi za našiga sv. očeta
papeža, za vse škofe, mašnike in
dušne pastirje in zlasti za naše
spovednike, de jih ti vodiš, vla¬
daš in varuješ; in pa tudi za sveto
katoliško cerkev, de se vedno
bolj razširja in poveličuje.  Amen.

3 . Od glorije do evangelija.

Vsigamogočni Oče, usmiljeni Bog!
z mašnikam in sv. angelji te zdaj hvalim
in častim. Iz dna svojiga serca zakličem
z nebeškimi trumami: Čast Bogu na viso¬
kim, in mir ljudem, ki so svete volje!

472

Opomnim te pa tudi zdaj, o večni Oče!
bičanja tvojiga ljubiga Sina in vsiga,
kar je naš ljubeznjivi Jezus na stebri
bičanja preterpel. Vse njegovo zaničljivo
slačenje, vse njegove udarce, vse njegove
britke zdihljeje, vse njegovo tu preteklo
kri, vse njegove velike bolečine in rane,
in vse, karkoli je on pri tem stebru bi¬
čanja terpel, molil in daroval, vse to ti
darujem, nebeški Oče! za vse grehe nesram¬
nosti in za vse, karkoli smo se pregrešili
zoper svoje telo, ki je tempelj sv. Duha.
Darujem ti vse to zlasti tudi za našo
deželsko gosposko, za našiga
cesarja, de jih ti razsvetljuješ in
varuješ! za našo domovino in
vse keršanske dežele, de v njih
ohraniš pravo vero, in jih varuješ
šibe svoje ojstre sodbe, vojske,
kuge, lakote, bolezni invsih
žalostnih revnih časov.  Amen.

4 . Od darovanja do sanktusa.

Z mašnikam tvojim, o Bog! ti zdaj
darujem kruh in vino, ter zedinim svojo
molitev z molitevjo tvojiga pomaziljeniga
služabnika. Zlasti ti pa zdaj darujem, kar
je moj Gospod in Zveličar pri svojim

473

kronanji preterpel. Darujem ti vse ne¬
znane bolečine njegove sv. glave, vse
kervave bodeče terne, vse tripanje in ter-
ganje njegovih čutnic, vso njegovo drago
kri, ki je tekla iz toliko ran njegove
sv. glave, njegovo britko-milo obličje,
njegovo zdihovanje in sv. molitev, vse
njegove darovanja, ki jih je storil med
tem bolečim kronanjem. Vse to ti da¬
rujem za vse nečiste in hudobne misli,
ktere sim kdaj imel v svojim življenji:
za vse svoje nespodobne poglede, za
svoj napuh, za vse nevere, krivoverstva,
in pa vse pregrešne namene, ki so bili
kdaj skovani v tvoje zasramovanje, v za¬
ničevanje tvoje sv. cerkve ali sploh v
pogubljenje ljudi. Vse to terpljenje tvojiga
ljubeznjiviga Sina ti darujem zdaj zlasti
v spreobernjenje nevernikov,
krivovercev in hudobnih krist¬
janov, sosebno pa za svoje lastno
spreobernjenje in poboljšanje.
Amen.

5. Od sanktnsa do povzdigovanja.

Svet, svet, svet si ti, o Bog voj-
skinih trum! kdo bi te ne častil, o ne¬
skončno veličastvo! Premisliti zdaj hočem,
o moj Bog! britko nošo križa tvojiga

474

preljubeznjiviga Sina in našiga Zveličarja.
Darujem ti, o moj Bog! kar je naš ljubi
Zveličar na tem britkim križavim potu
preterpel; vse njegove boleče padce, vse
kaplje kervi, ki jo je točil na tem potu,
vse zasramovanje in zaničevanje, vse
neusmiljene udarce, ki jih je tu prestal;
vse to ti darujem, o večni Oče! O ko bi
mogel s Simeonam Cirenejskim tebi, o
moj ljubi Jezus! pomagati, križ nositi!
O ko bi mogel z Veroniko ti potni obraz
obrisati in z jokajočimi ženami iz Jeruza¬
lema tebi, svoje sočutje pokazati in tako
svoje grehe resnično objokovati! Darujem
ti, o nebeški Oče! sladko, pa bolečin
polno srečanje svete Matere tvojiga edi-
norojeniga Sina. Zato hočem tudi jest
zadeti svoj križ: daj mi gnado, de ga z
veseljem in voljno nosim. Vse to pa ti
še darujem za vse žalostne in
revne kristjane, ki težak križ
nosijo; za vse bolnike, ki zdaj v
cerkev ne morejo; za vse jetnike
zlasti za tiste, kteri zavoljo
pravice preganjanje terpč; za
vse, ki kake težave imajo, pa k
službi Božji ne morejo; za vse, ki
so zdaj napoti in za vse nepriču-
joče kristjane.  Amen.

475

Od povzdigovanja do „Jagnje Božje.“

Pri povzdigovanji sv. Hostije.

Jezus! varujem, de si resnič¬
no v ti sv. Hostii pričujoč; upam
v tebe; ljubim teizvsiga serca in
ponižno te molim. Jezus! tebi ži-
vim; Jezus! tebi umerjem; Jezus!
tvoj sim živ in mertev! —

Pri povzdigovanji sv. Kervi.

Presveta kri mojiga Jezusa!
molim te; operi me, očisti me
v s i g a greha!

Večni Oče! darujem ti to drago kri
Jezusa Kristusa v spravo za svoje grehe,
in za vse potrebe svete katoliške cerkve.
Amen.

6. Po povzdigovanji.

0 moj Bog! zdaj je prišel tvoj lju-
beznjivi Sin in naš dobri Zveličar na
Kalvarsko goro; z jesiham in želčem je
napojen, svojih oblačil oropan in na križ
pribit. Na lesu sv. križa povzdignjen visi
tri ure med nebam in zemljo, in se za
odrešenje vsiga človeštva daruje; moli,
terpi za nas, svoje sovražnike. Darujem

476

ti zdaj, o nebeški Oče! vse neskončno
veliko terpljenje Jezusa Kristusa, ktero
je terpel, kadar so križ za-nj pripravljali;
vse bolečine in ponavljanje ran pri oro¬
panji njegovih oblačil, vse grozovito na¬
bijanje s kladvi in vso drago kri, ki je
iz njegovih peterih sv. ran tekla; zdiho-
vanje in milovanje njegovo; zlasti goreče
hrepenenje, s kterim se je za nas na križ
ulegel in razlil tam vso svojo kri do
zadnje kaplje. Tudi jest hočem zanaprej
voljno vse preterpeti, karkoli mi Bog
pošlje. Darujem ti, o Bog! vse britkosti
in bolečine, ktere je Jezus tri ure na
križi viseč preterpel; vse njegovo zdiho-
vanje, molitev in darovanje in vso nje¬
govo drago kri, ki je s križa tekla na
zemljo. Zlasti ti to vse darujem za svoje
še žive starše, brate in sestre,
znance in prijatle, za dušne in
telesne dobrotnike, za vse, ki so
mi kdaj kaj dobriga storili.  Vse
te izročim v sv. petere rane tvojiga lju-
beznjivega Sina. Gospod, žegnaj jih in
ohrani jih: Amen.

477

7 . Od „Jagnje Božjc“ do sv. Obhajila.

Kmalu pride presrečni trenutek, ko
se bo mašnik z Gospodam zedinil v nar
svetejšem Zakramentu. Premišljujem te
zdaj, o Jezus! kako na križi visiš, in
zadnje svete besede govoriš. — Večni
Oče! darujem ti vso to neznano zapušenje
tvojiga ljubeznjivega Sina in vse njegove
zadnje besede, vse neskončno terpljenje
in prelivanje kervi, de poslednjič izreče:
„Dopolnjeno je!“ vse zasramovanje, ktero
je Zveličar še na križi milostno pre-
terpel, in vso njegovo sv. molitev, ki jo
je do zadnjiga zdihljeja opravil. Tudi ti
darujem vse neizrečene bolečine, ktere
mu je napravil pogled njegove žalostne
Matere ki je pod križem stala. O velika
ljubezen! O moj Jezus! Oh ko bi te
smel z mašnikam tvojim zdaj sprejeti in
se s teboj popolnoma zediniti! O de bi
vsaj po duhovno se zedinil s teboj in
vedno ostal tudi s teboj ! — Grem, pridem
k tebi, želim, hrepenim po tebi iz vsiga
serca! Premišljujem te, o Jezus! ti si
zame umeri! — In hudobni Judje so ti
serce odperli; kri in voda teče iz njega,
Do zadnje kaplje hoče večna ljubezen pre¬
liti svojo kri. To poslednje zasramovanje

478

mojim ljubimu Zveličarju storjeno, te
zadnje kaplje kervi in vode, ti zdaj da¬
rujem, o Bog! in v to prebodeno serce
Jezusovo izročim in zaklenem zdaj sa-
miga sebe popolnama! — O Jezus! ti si
moj, in jest sim tvoj! — Pridi o moj
Jezus! zakleni me v svoje serce, operi
in očisti me s to svojo sv. kervijo in vodo
vsih mojih grehov! — In to zasramovanje
mojimu Zveličarju storjeno, ti daiujem,
o Bog! za vse, ki so mi posebno
pri serci, zlasti za tega  ...  in  to
dušo ... in tudi te zaklenem v nar sve¬
tejši serce Jezusovo. Varuj in ohrani nas
o nebeški Oče! dans in vse dni do konca
življenja; dodeli nam gnado, de v noben
smertni greh ne privolimo, in se tudi
malih grehov skerbno ogibamo. V to nar
svetejši serce Jezusovo izročim tudi zdaj
vse uboge duše v vicah, zlasti pokojnih
staršev, bratov in sester, prijatlov in znan¬
cev in vsih, za ktere sim moliti dolžan;
tudi vse prijatle in dobrotnike; vse, kteri
molijo za me; vse, kteri moje molitve nar
bolj potrebujejo; za vse zapušene, za
ktere nobeden ne moli in za ktere ti
hočeš de jest molim. Za vse te darujem
zdaj vse Jezusovo terpljenje in vlijem vso
njegovo drago kri čez njih duše. Amen.

479

8 . Sklep sv. maše.

Ue bi današnji dan jest in vsi, za
ktere sim to sveto mašo daroval, sveto
preživeli in de bi bil ta dan za me in
za vse zasluživen, gnade poln, ti darujem,
zdaj, o nebeški Oče! vse svete maše.
ktere so se tebi dans darovale ali se še
bodo darovale; vse spovedi in sv. Obhajila,
roženkrance in druge molitve, ki se dans
opravljajo; vse poste in spokorjenja, vse
milodare in dobre dela, ki so bile dans
in bodo še v prihodnje opravljene od
vsih mašnikov in menihov, pobožnih
kristjanov in bratovšin in zlasti od tistih,
ki so po duhovno zedinjeni z menoj.
Tudi želim se vdeležiti vsih svetih od-
pustikov, ktere zamorem zdaj zadobiti,
in jih dušam v vicah darovati. — Zdaj, o
moj Bog! ko nas mašnik žegna, te pro
sim, žegnaj tudi mene, žeguaj vse pri¬
čujoče in vse tiste, za ktere sim molil
pri ti sv. maši. Vlij zdaj po rokah svojiga
mašnika žegen drage kervi Jezusa Kri¬
stusa z vsimi njegovim zasluženjem, z
vsimi neskončnimi gnadami, Čez nas in
vse uboge duše v vicah! Očisti nas v
moči tega žegna vsih naših grehov, do¬
deli nam moč iu serčnost k vsimu

480

dobrimu djanju, vdruj nas, ki smo
tvoji otroci in deleži tvojiga kraljestva,
in pelji nas nekdaj k sebi, ki si zve¬
ličanje vsih svetnikov.

Zahvalna molitev po sv. maši.

Zdaj, o Bog! ko je končana sv. maša
te iz dna svojiga serca zahvalim za vso
pobožnost, ktero sim pri nji imel, za vse
gnade in zasluženja, ktere si mi dodelil
pri ti sv. maši. Daj o predobrotljivi Bog!
de te gnade dans in do konca svojiga
življenja ohranim in nekdaj zato večno
plačilo v nebesih prejmem.

Ljubezen vsigamogočniga Boga, gna¬
de Sinu Božjiga, našiga Gospoda Jezusa
Kristusa, in občestvo sv. Duha naj bo
vedno z menoj in z vsimi vernimi! Moč
drage kervi, bramba prečastite Device
Marije in priprošnja vsih svetnikov naj
me spremijo domu in na moje delo in
naj ostanejo pri meni vekomaj! Amen.

481

Tretja sv. maša.

V čast Matere Božje sedem žalost.

Priprava.

V imenu Boga Odeta, in Sina in
sv. Duha. Amen.

Neskončno mogočni Bog! ustopim se
pred tvoj sedež ter hrepene pričakujem
trenutka, ko bo Jezus, tvoj Božji včliki
duhoven, daritev sprave na tem altarji
opravil in bomo mi grešniki po zasluženji
njegoviga terpljenja deležni tudi njego-
viga veličastva. O Bog! želim z vso
le mogočo pobožnostjo biti pri ti sveti
daritvi! zakaj po Jezusu in v Jezusu
si nam vse dodelil, karkoli nas večno
zveličati zamore. Pa, o preljubi moj
Bog! jest sim nevreden tukaj biti, ker
grešnik sim velik! Spoznam pred te¬
boj , de sim veliko in obilno grešil.
Vender poln zaupanja v zasluženje
svojiga Zveličarja udarim na svoje
persi in prosim: „Bodi milostljiv meni
grešniku!“

O večni Bog! sprejmi to sv. mašo
z dopadajenjem v svojo slavo, čast in

GotzemaBi. 31

482

poveličevanje, pa tudi v počešenje nar
čistejši Device in Matere Jezusove, ktero
si izmed vsih izvolil, biti žegnana med
ženami, pa ti izmed vsih mater v nar
večji terpljenje pogreznjene. Dodeli mi, o
Gospod! de s spoštovanjem premišljujem
zdaj njeno terpljenje in bom tako vreden
zasluženja Jezusoviga terpljenja.

Sveta Marija, žegnana Mati Božja!
oh, k kolikimu terpljenju te je odločil
tvoj Bog, kadar te je zvolil Mater svo-
jimu Sinu! Pozdravil te je angelj gnade
polno, in vender so bili dnevi tvojiga živ¬
ljenja z revšino, uboštvam in terpljenjem
napoljeni! Morje britkosti te je že takrat
obdalo, kadar ti je rekel pobožni Simeon:
Mati! meč bo tvoja dušo prebodel! —
O žalostna Mati, boleče prerokovanje to,
se je preobilno spolnilo nad teboj. — Pa
zdaj si presrečno povzdignjena, zakaj ti
si v tihi vdanosti v previdnost Božjo brez
smerti sprejela krono vsih marternikov!
Prosi, o ljuba moja Mati! de tudi jest v
vsim svojim terpljenji stanovitno upam v
Boga, in po tvoji prošnji vedno serčen
ostanem v Jezusu Kristusu, Gospod*
našim. Amen.

483

Gloria.

Čast Bogu na visokim in mir ljudem
na zemlji, ki so svete volje! Hvalimo te,
častimo te, molimo te, povikšujemo te,
hvaležni smo ti zavoljo tvoje časti. Go¬
spod Bog! nebeški kralj! Bog vsiga-
mogočni Oče! Gospod Jezus Kristus,
edinorojeni Sin, kteri grehe sveta odjemlješ,
usmili se nas! kteri grehe sveta odjemlješ,
usliši našo prošnjo! kteri sediš na desnici
Očetovi, usmili se nas! ker sam ti si svet;
sam ti Gospod; sam ti naj vikši, Jezus
Kristus, s svetim Duham vred v časti
Boga Očeta! Amen.

Molitev.

Vsigamogočni Bog! očisti naše serca
in povzdigni našiga duha k pobožnosti, de
bomo, zedinjeni s tvojim mašnikam, na
tem altarji slovesno ponovili daritev,
ktero je Jezus Kristus na sv. križi opravil,
Dodeli nam tudi, da se s serčnim spošto¬
vanjem spomnimo žalostne Matere svojiga
Zveličarja, ktere serce je bilo z grozo¬
vitim mečem prebodeno takrat, kadar je
hotel Herod njeno presveto Dete umoriti. —
Molim te, o prečudni Bog! v ti veliki
skrivnosti, ter ti darujem britkosti in vse

31 *

484

terpljenja, kterekoli je presveta Mati na
žalostnim begu v Egipt preterpela. Do¬
deli, o Gospod! nam svojim služabnikom
de bomo po prošnji deviške Matere tvo-
jiga Sina rešeni vsih časnih nadlog, in
nekdaj vživali večno veselje, po Jezusu
Kristusu, Gospodu našim. Amen.

Evangcli in vera.

Večna slava in hvala naj ti bo, o
Bog! za nebeški nauk, kteriga nam je
zapustil tvoj ljubeznjivi Sin v svojim sv.
evangelii. Po tem Božjim veselim ozna¬
nilu so nam bile nar imenitniši skrivnosti
sv. vere razodete. V tem dragim darilu
spoznamo tvojo veliko ljubezen do nas.
Vemo in spoznamo, de si nas, o nebeški
Oče! iz nič ustvaril, de je Jezus Kristus
tvoj edinorojeni Sin od vekomaj, de nas
je iz gole ljubezni s svojo kervijo od
pekla odrešil. Vemo in spoznamo, de
sv. Duh izhaja od Očeta in Sina in je ž
njima enaki, edini Bog. O kako veselo
večno-srečno oznanilo! ki nas uči, de
stopi Sin Božji med daritevjo sv. maše
na ta naš altar, ki je ravno tisti Bog,
kterimu milioni nebeških duhov večno—
sveto — pojo, in de je v nar svetejšim
zakramentu sv. Rešnjiga Telesa vselej

485

pričujoč. — Dodeli, o Bog! de ta zveli-
čanski nauk vedno bolj in bolj spoznam
in ga v svoje zveličanje obračam, po
Jezusu Kristusu, Gospodu našim. Amen.

0 presveta Devica Marija! spomnim
se vsih tistih britkost tvojiga materniga
serca, ktere si pri tridnevnim iskanji svo-
jiga zgubljeniga Sind priterpela, de si ga
poslednjič v jeruzalemskim tempelnu na¬
šla. Zavoljo tega terpljenja, o Marija!
mi sprosi to gnado, de, ko bi kdaj tako
nesrečen bil, de bi Jezusa zgubil s
smertnim greham, ga išem s skesanim
sercem in spokornimi solzami, in de
ga najdem kakor dobriga, usmiljeniga
Očeta; po ravno tem Jezusu Kristusu,
Gospodu našim. Amen.

Darovanje.

Sveti Oče, vsigamogočni, večni Bog!
sprejmi ta dar, kteriga ti zdaj po maš-
nikovih rokah položimo na tvoj altar.
Darujem ti Jagnje Božje, ktero je bilo
na Golgati zaklano, ter te prosimo po
zasluženji terpljenja in smerti Jezusa Kri¬
stusa, obvaruj vsih nasprotnost svojo
sv. katoliško cerkev; po ravno tem Jezusu
Kristusu, Gospodu našim. Amen.

486

O Bog! usliši naše pohlevne prošnje,
in dodeli nam, ki britko terpljenje pre-
blažene Matere Jezusove pobožno premiš¬
ljujemo, de na njene sv. prošnje, po za-
služenji tvojiga Sina našiga Gospoda,
večno zveličanje v nebesih zadobimo.

O žalostna, deviška mati Jezusova!
v britkosti se spomnim žalostniga trenutka,
ko si srečala Jezusa, svojiga edino lju-
biga Sina, s težkim križem na ramah.
O kako je ta pogled tvoje materno serce
globoko ranil! Kako šiloma so se vzdigo¬
vali tvoji zdihljeji k Očetu v nebesa, in
kako obilno so tekle tvoje solze! Ob, ža¬
lostna Mati! vdeležim se tvojiga zdiho-
vanja in molim z začudenjem previdnost
Božjo; ker Bog te je žegnal s svojo
močjo. Visoko hvaljen naj bo Gospod na
vekomaj! Gospod je tvoje ime povikšal;
tvoja slava se sliši iz ust vsih, ki ljubijo
Gospoda, našiga Boga. Čast bodi Bogu
Očetu, in Sinu, in sv. Duhu, kakor je
bila od začetka, in zdaj in vselej in ve¬
komaj ! Amen.

Sveto.

Neizrečeno veliki Bog! molim te s
spoštovanja polnim začudenjem; zdaj se

487

začenja velik čudež tvoje dobrote in lju¬
bezni, in v ti skrivnosti spoznamo tvojo
moč, pred ktero te nebo in zemlja moli
v prahu. O veličastvo in moč mojiga
Boga! poterdi mojo slabo vero, de glo¬
boko občutim svetost djanja, ki se bo
zdaj dopolnilo. Večni Bog! prav in spo¬
dobno je, de te vsi angelji in ljudje glasno
časte, kadar mašnik, pooblastenec tvoje
volje, to sveto delo opravlja. V zaupanji
na Jezusovo obljubo izreče mašnik besedo
spremeDjenja, in čudež je spolnjen. Tedaj
te hočemo, o Gospod, vsigamogočni večni
Bog! hvaliti in slaviti v Jezusu Kristusu,
našim Gospodu, tudi v spominu žalostne
Device Marije, ki je v nar večji britkosti
stala pod križem. Vidila je svojiga pre-
ljubeznjiviga Sina pribitega na križ;
slišala ga je vpiti z velikim glasam:
»Dopolnjeno je!“— O moj Bog! ta čudo-
polna daritev se bo zdaj tu ponovila;
nebo in zemlja ne zapopadete te nes¬
končne skrivnosti; zato te spoznamo kakor
nar višji veličastvo in zakličemo veselo
in pobožno: Svet, svet, svet je naš Gospod
in Bog! Češen, ki pride v Gospodovim
imenu: Hozana na visokim!

488

Povzdigovanje.

O Jezus, Sin Davidov bodimi
milostljiv! Jezus, Sin Davidov,
bodi mi usmiljen! Jezus, Sin De¬
vice Marije! odpusti mi moje
grehe! —

Omoj  Odrešenik! s svojo Božjo
kervijo očisti mojo dušo vsih nje¬
nih grehov! S svojo drago ker¬
vijo me uterdi v vsim dobrim. V
svoji gnade polni kervi mi gnado
in usmiljenje dodeli! O Jezus,
pravi Bog! verujem v te; upam
v te in te ljubim z vsim svojim
ser čem.

Po povzdigovanji.

O moj Jezus, Bog večni! molim te
ponižno v podobi kruha. Velik si in
strašan, pa vender milost sama; torej te
prosim, oberni svoje obličje na nas tukaj
zbrane, in pripusti, de pride ta sveta
daritev po rokah svetih angeljev pred
sedež tvojiga večniga Očeta, de bo s tem
poveličasten, mi pa, ki tč v tvojim svetim
mesu in v tvoji sveti kervi tu na altarji
združeni molimo, de bomo z vsim ne¬
beškim žegnam in s tvojo gnado napoljeni.

489

O Bog! naj ti bo dopadljiva naša
pobožnost; tega te prosimo po Jezusu
Kristusu, Gospodu našim, po kterim ti to
daritev posvečuješ in žegnaš; po njem, ž
njim in v njem imaš ti, Bog, vsigamo-
gočni Oče! v edinosti sv. Duha vso čast
in veličastvo na vekomaj! Amen.

Pri križi so stale njegova Mati in
Marija Kleofova, in Salome in Magdalena.

O vi sv. prijatli Jezusovi, ki ste vi-
dili Boga in človeka v neznanih bolečinah
umirati! tu je zdaj ravno tisti Jezus
Kristus pričujoč, in vnovič se nekervavo
daruje svojimu nebeškimu Očetu za nas.
Molimo ga tu v delu njegove ljubezni,
njegove gnade in milosti!

Hvalimo, Častimo svojiga Gospoda,
ki je sebe dal za naše hudobije; prosite
vi, prijatli Jezusovi! de mu bo všeč naša
zahvala, po ravno tem Jezusu Kristusu,
Gospodu našim. Amen.

Obhajilo.

Sveta Devica Marija, žalostna Mati
Božja! o kolika preobilnost strašne brh¬
kosti je napolnila tvojo dušo, kadar so bili
tvojiga preljubeznjiviga Sina s križa sneli!
— O še nobeno materno serce ni toliko

490

ljubilo, kolikor je tvoje; zakaj ti nisi v
Jezusu le ljubila svojiga nar ljubeznjivšiga
Sina, nar lepšiga, nar boljšiga zmed vsili
ljudi, ampak v njem si tudi ljubila svo¬
jiga Boga, In ta tvoj nar ljubeznjivši
Sin ta Božji Zveličar, kteriga vsi angelji
molijo svojiga Boga, ta je ležal mrtev
v tvojim naročji. Oh, kako strašan po¬
gled, viditi nar bolj nedolžniga z ranami
obdaniga, zavoljo naših grehov grozovito
umorjeniga! — O žalostna Mati! pač po
pravici si smela klicati: „0 vi vsi, ki
memo greste, postojte in poglejte, če je
bolečina, kakorŠDa je bolečina moja!“

O prežalostna, jokajoča Mati, ker
mi zdaj tu na altarji ponavljamo veliko
spravno daritev, oh, zedini tudi ti svoje
terpljenje, svoje zdihljeje in solzč z našimi
molitvami, in ti sama pokaži naše po¬
trebe in nadloge svojimu Božjimu Sinu,
kteri je zdaj v spomin svojiga pokopa
šel v serce mašnikovo. — O de bi bil tudi
jest vreden in bi smel sprejeti z mašnikam
vred sveto telo Jezusa Kristusa! Ker sim
pa ves nevreden te gnade, prosi za me,
o preljuba moja Mati! svojiga Božjiga
Sina, de po duhovno k meni pride, in
me posveti, de bi ga saj pri pervim Ob¬
hajilu prav pobožno prejel, in bom v

491

zavživanji njegoviga sv. telesa uterjen v
vsih čednostih, ktere me vredniga store
večniga življenja ; po Jezusu Kristusu, Go¬
spodu našim. Amen.

Pri sklepu.

Presveta Trojica! sprejmi milostljivo
to sv. daritev, ktero smo ti v pobožnosti
opravili, in naj ti bo dopadljiva v znam-
nje mojiga spoštovanja, moje pokoršine
in molitve do tebe; in ker smo se tudi
spomnili trpljenja in britkosti deviške Ma¬
tere našiga Gospoda, naj prosi tudi ona
za nas, de bomo v nasledovanji njeniga
življenja na ti zemlji tako verni, kakor
ona, in de bomo tako poterpežljivo in
vdano vse terpljenja in britkosti sprejemali
iz Božje roke, kakor ona. — Zlasti naj
prosi preblažena Devica še za me, de bom
imel nekdaj srečno zadnjo uro in de pod
njenim varstvam večno življenje dosežem;
po Jezusu Kristusu, Gospodu našim.
Amen.

Pri žeguu.

O preljubeznjivi Bog! žegnaj me v
vsih zadevah mojiga življenja, kakor si

492

žegnal Mater svojiga Božjiga Sina v nje¬
nim terpljenji, de se je v vsih svojih bo¬
lečinah in brhkostih vsa tvoji sv. volji
vdala. V imena Boga Očeta in Sina in
sv. Duha. Amen.

Zahvala.

0 Jezus Kristus, moj Odrešenik! z
ginjenim sercem te zahvalim za tvojo
britko smrt na križi, ktere spomin je bil
zdaj na altarji ponovljen. Med to Božjo
daritevjo tvoje smerti sim s kesanim ser¬
cem molil, in imam zdaj žegen nebeški v
svojim serci. 0 Jezus, daj mi moč, de
tega draziga zaklada z novimi grehi ne
zgubim.

Tudi tvojih britkost, o žalostna Mati
Jezusova! sim se sočutno spomnil. Jo¬
kaje si stala pod križem, in vsaki zdihljej,
vsaka beseda tvojiga umirajočiga Sina
je šla kakor meč skoz tvoje ljubijoče ma¬
terno serce! O prežalostna Mati, kdo bi
se ne jokal pri spominu tvojih britkost!
Vidila si ga kervaveti, slišala ga klicati:
„Oče, zakaj si me zapustil?* Vidila si
ga brez vsiga polajšanja v strašnim ter¬
pljenji dokončati veliko delo. Več si ti
terpela, kakor vsi njegovi žalostni pri-

493

jatli, ker bolj si ga ljubila. 0 žalostna
Mati! bodi mi vedno dobra Mati, skerbi
za me v mojim življenji, in kadar bom
nekdaj v smrtnih težavah od vsih zapušen,
takrat se spomni te ure, ponovljene svete
daritve, spomni se moje ljubezni, s ktero
te ljubim, in bodi moja tolažnica, moja
priprošnjica pri Jezusu Kristusu, tvojim
Sinu, našim Gospodu. Amen.

O Marija! požegnaj nas s svojim
detetam Jezusam Kristusam, vsiga hudiga
nas obvaruj — nagle, neprevidene smerti
— smertniga greha! — Češeno bodi to
sveto sladko Ime: Jezus, Marija in
sv. Jožef!  Češena bodi vsa nebeška
družba, zdaj in na vse večne čase! Amen.

Po svojim devištvu in čistim spočetji,
o Devica! očisti naše duše, naše serca!

494

Priprava.

Sv. pokora očisti naše serce, nam grehe
odpusti, nam pomoč zadobi, de skušnjave lože
premagamo. Z voli si torej, ljuba duša! dušniga
pastirja, kterimu se vselej spoveduj, kteriga v
vsih imenitnih rečeh za svet poprašuj, in kterimu
moraš vsa pokorna biti, zlasti kar tvojo vest za¬
deva. Kdor spovednika sluša, njemu se ni treba
bati, de bi se motil. „Kdor vas posluša,
mene posluša,"  pravi Jezus. (Luk. 10, 16.)
Glas spovednikov naj ti bo glas Božji.

Preden pa k spovedi gremo, moramo prositi
Boga, de bi nas razsvetlil, de spoznamo vse stor¬
jene grehe, in de bi nam gnado resničniga kesanja
in trdniga sklepa našiga poboljšanja dodelil.
Zlasti se moramo priporočiti Materi Božji, de bi
nam sprosila pravo žalost čez vse naše grehe.

Ker je po nezmotljivim nauku sv. katoliške
cerkve zakrament sv. pokore edini  pripomoček
odpušenje po svetim kerstu storjenih grehov za-
dobiti, kako skerbno pač, o keršanska duša! se
moramo pripravljati, de ta sveti zakrament vselej
s podobno pripravo in vredno prejmemo.

495

Molitev pred spovedjo.

Za potrebno pripravo.

O sveti Bog! ki si vselej pripravljen
grešnika sprejeti, mu grehe odpustiti; ozri
se milostljivo na mojo revno dušo, ktera
gre k tebi nazaj, in se hoče v vodi ker-
šanske pokore vsih svojih grehov očistiti.
Dodeli mi torej, o predobrotljivi Oče, k
temu potrebno pripravo; razsvetli moj um,
de spoznam vse svoje grehe, omeči moje
terdo serce, de jih prav obžalujem in pa
sovražim; vodi moj jezik, de se vsih gre¬
hov Čisto spovem in odpušenje zadobim.

Prošnja k sv. Duhu za spoznanje grehov.

O sveti Duh! ti večna luč Božja;
razsvetli moj um in stoj mi na strani,
de vse svoje grehe spoznam in natanko
pregledam, kakor jih bom spoznal po
smerti pred tvojim sodnjim štolam. Daj,
de pregledam, karkoli sim hudiga storil,
ali do briga opustil; kolikrat in kako
močno sim se v tvoji sv. službi pregrešil,
kolikrat in kako zelo sim svojiga bližnjega
razžalil; kar sim se zoper samiga sebe in
zoper dolžnosti svojiga stami pregrešil.

Ne pripusti, o Bog resnice! de bi
me moja lastna ljubezen oslepila ali go-

496

ljufala! odpri mi oči mojiga uma, de sam
sebe prav spoznam, in karkoli je treba,
se tudi spovedniku razodenem.

(Sprašuj svojo vest čez vse storjene grehe, po njih
številu in okolišinah. Tudi njih začetek preiši in razo¬
deni. In akoravno je popolnama potrebno Je smertnih
grehov se obtožiti in zlasti teh se spraševati, je vender
zares koristno , tudi odpustljivih se spovedati, celo vsih
druzih skušnjav.) — Potem moli kesanje:

O moj Bog! vsi moji storjeni grehi
so mi iz serca žal, ker sim ž njim tebe,
svojiga preljubeznjiviga Boga, neskončno
svetost in dobroto, ki te iz serca ljubim,
razžalil. Terdno sklenem s tvojo gnado
svoje življenje poboljšati, in raji vse, še
celo smert preterpeti, kakor tebe, svojiga
Boga, neskončno svetost in dobroto, še
kdaj s kakim greham razžaliti. Daj mi
gnado, ta svoj sklep spolniti. Prosim te
po neskončnim zasluženji tvojiga Božjiga
Sina, našiga Gospoda in Zveličarja Je¬
zusa Kristusa. Amen.

Predobrotljivi Bog! pač me je lahko
sram, de sim po tolikratnim zaterdovanji,
po tolikiatnih obljubah vender spet to-
likrat in tako brez skerbi v svoje po¬
prejšnje pregrehe nazaj zabredel, in sim
vpričo tebe zavoljo puhliga veselja tvoje
sv. zapovedi prelomil, celo tvojo dobroto
zaničeval, tebe, o usmiljeni Oče! vedno

497

bolj in bolj žalil. Oh, Gospod! nikar me
ne tepi s svojim pravičnim serdam, in
ne pogubi me v svoji neskončni svetosti!

Ozri se milostljivo na moje poterto
in skesano serce, ktero bridko obžaluje
vse storjene grehe, ne toliko zavoljo za¬
služenih kazen, temuč, ker si bil ti o
večna dobrota in preljubeznjivi moj Oče!
ž njimi razžaljen.

O ti Bog vse dobrote; k tebi zdi¬
hujem! milosti, gnade, usmiljenja te pro¬
sim za vse hudo, karkoli sim storil, ali
so drugi zavoljo mene storili; za vse
dobro, karkoli sim opustil ali slabo opravil;
za vse grehe, ktere vem ali jih ne vem,
ktere vse v bridkosti obžalujem, iz serca
sovražim, na vekomaj zaveržem. Oh, de
bi jih zamogel z obilnimi solzami objo¬
kovati, s svojo kervijo oprati, s svojo
smertjo v nič spremeniti.

O Jezus! ki si na Oljski gori moje
grehe s kervavimi solzami objokoval, oh,
spusti v moje serce le edino kapljico ti-
stiga britkiga morja, v ktero je bilo takrat
pogreznjeno tvoje sladko serce, de moje
storjene hudobije tudi mene užalijo do
smerti, kakor so tebe.

Geizemami.

22

498

Terdni sklep.

Predobrotljivi Bog! umreti bi bil
imel pred, kakor sim kdaj tebe razžalil,
ker je pa storjeno, in to storjeno ni več
v moji moči, hočem vsaj za naprej tako
delati, de te s pomočjo tvoje gnade
nikdar več ne razžalim, in se ne le vsiga
greha, ampak tudi vsake priložnosti v
greh skerbno ogibam, zlasti pa tiste, v
ktere sim po stari navadi in spačenim
nagnjenji že tolikrat padel.

Zato hočem z vso resnobo poprijeti
se vsih potrebnih pripomočkov in delati
ž njimi, ktere mi boš pokazal po svojim
mašniku, kteri namesto tebe tu sedi, in
skoz čigar usta mi hočeš ti sam govoriti
me opraševati, me učiti in svariti. Vse
karkoli mu bom govoril in obljubil, naj
bo tudi tebi govorjeno in obljubljeno.

Upanje v Božjo milost.

Spoznam, o usmiljeni Oče! kako zelo
sim se pregrešil, in kaj bi se mogel bati
od tvoje pravične jeze; pa terdno upam
v tvojo veliko milost, de mi boš odpustil
zavoljo neskončniga zasluženja Jezusa
Krisusa, ki se je daroval za me uboziga
grešnika. S tem zaupanjem se hočem

499

svojih grehov odkritoserčno spovedati, po¬
nižno vse spoznati, v tolaživnim npanji,
de boš tudi tam v nebesih to sodbo po-
terdil, ktero bo tu na zemlji tvoj mašnik
izrekel nad menoj.

Prošnja do Marije in do angelja varha.

Sveta Devica, Mati vsih guad, pri-
bežališe grešnikov! prosi za me to uro,
de vredno opravim to sveto spoved in de
dobim odpušanje svojih grehov, in gnado
prav poboljšati svoje življenje. Tudi ti
mi stoj na strani, o moj sv. angelj in
ljubi varh moje uboge duše! ti veš vse,
kolikrat sim se pregrešil, pomagaj mi, de
spet vstanem, in nikdar več ne grešim.

(Pojdi zdaj k spovednici s spodobnim spoštovanjem
in s pravo ponižnostjo. Obnašaj se, kakor ubogi grešnik
pred sodnikam. Kdor je pekel zaslužil in gnado Božjo
zgubil, se ne more nikoli zadosti ponižati. Spovej se
svojih grehov odkritosrčno. — Prosim te, o moj kristjan,
za Božjo voljo in pri zveličanji svoje duše, prosim te, oh,
ne zamolči nikoli nikdar pri spovedi nobeniga greha iz
pregrešne sramožljivosti! Želi pa, de bi spovednik tvoj
dušni stan tako spoznal, kakor ga sam vsigavedni Bog
pozna in vidi. 0 koliko razžaljenja preljubeznjiviga ne-
beškiga Očeta, pa tudi koliko britkih in nepokojnih ur
boš tako odvernil!! — Prosi tudi svojiga spovednika,
naj ti močne pripomočke v tvoje poboljšanje pokaže in
naznani.)

32 *

500

Molitve po spovedi.

Zalivala in ponavljanje sklepa.

O moj preljubeznjivi Jezus! koliko
hvalo sim ti dolžan! Upam, de si mi
zavoljo zasluženja svoje drage kervi od¬
pustil vse moje grehe. Iz vsiga serca
se ti zahvalim za to, in hrepenim in že¬
lim tam v nebesih za to vso večnost tvoje
usmiljenje hvaliti. Dozdaj, o moj Bog!
sim te velikrat bil zgubil; pa za naprej
te nikakor več nočem zgubiti; spreober-
niti hočem svoje življenje; sej ti zasluži®
vso mojo ljubezen, resnično te hočem
ljubiti, nikoli več od tebe ne ločiti se:
obljubil sim ti, raji umreti, kakor te Se
kdaj razžaliti; svojo obljubo zdaj ponovim
in spolniti jo želim.

Obljubim ti, vsake priložnosti v greh
se varovati, in zato hočem natanko spol-
novati, kar mi je tvoj namestnik nasve¬
toval, de več ne greSim. Pa ti, o moj
Bog! poznaš mojo slabost; dodeli mi gna-
do, de ti od zdaj za naprej zvest osta¬
nem do smerti, in pomagaj mi, kadar
pride skušnjava, de išem pri tebi pomoči.
Pomagaj mi, o Marija! ti si Mati stano-

501

vitnosti; za Bogam stavim na te vse za¬
upanje svoje!

(Zdaj moli naloženo pokoro, kakor de bi jo zadnji¬
krat t svojim življenji molil.)

Darovanje pokore.

Sprejmi, o Bog! milostljivo mojo po¬
koro, ktero sim zdaj opravil. Zedinim to
malo pokoro z neskončnim zasluženjem
Jezusa Kristusa in njegovo za me pre¬
lito sv. kervijo. Zavoljo Jezusoviga ter-
pljenja, kervi in ran upam, de sim svo¬
jih grehov ves opran, karkoli sim jih sto¬
ril v svojim življenji, ter vse že enkrat
serčno obžalujem, in se jih kesam. Kar
mi k popolnamosti kesanja, spovedi in
sklepa že manjka, to naj nadomesti lju¬
bezni polno Božje serce Jezusa Kristusa,
Čigar usmiljenje je brez konca! Amen.

502

Priprava.

Be je večkratno in vredno Obhajilo (vredno, kolikor
je človeški slabosti mogoče) po želji Jezusa Kristusa in
po želji sv. katoliške cerkve, to je gotovo; vender, ti ker-
šanska duša! pristopaj k mizi Gospodovi ie po svetu in s
privoljenjem svojiga dušniga vodnika.

Zastran vrednosti pa uče cerkveni učeniki s sv.
Frančiškam Salezijem tole: 1. Kdor se smertnih grehov
obvaruje, in tudi prostovoljniga nagnjenja, do odpustljivih
grehov nima, sme vsaki teden pristopiti k sv. Obhajilu.
2. Kdor si resnobno prizadeva, vsili prostovoljnih malih
grehov se ogibati, sme večkrat pristopiti, ko bi tudi vča¬
sih iz slabosti padel. 3. Kdor svoje hudobne nagnjenja in
strasti večidel premaga, in ima veliko hrepenenje po sv.
Obhajilu, sme vsaki dan pristopiti. — Vselej pa le po
svetu in s privoljenjem  svojiga spovednika.

Duhovno Obhajilo pa je vselej pripnšeno, ne le pri
sv. maši, ampak prav dobro in koristno je, večkrat na dan
se spomniti svojiga v nar svetejšim zakramentu Rešnjiga
Telesa pričujočiga Zveličarja, ali zjutraj, opoldne in zvečer
se oberniti proti cerkvi, kjer je ljubljenee tvoje duše
shranjen, in vselej serčno hrepenenje po njem obuditi ter

503

se tako po duhovno ž njim skleniti. Zlasti se lahko to
zg^di pri obiskanji sv. Rešnjiga Telesa.

Ni nobeniga boljšiga pripomočka, grehov se znebiti,
in v ljubezni Božji se uterditi kakor je sv. Obhajilo. Pa
od kod. je to, de nektere duše pri večkratnih Obhajilih
vender le v stari mlačnosti ostanejo in zmirej v starih
pregrehah živijo? Vzrok tega je, ker se premalo skerbno
pripravljajo. K dobri pripravi pa je dvojniga treba:

1. Moraš svoje soree očistiti vsih nagnjenj, ktere
se ustavljajo Božji ljubezni. Tvoje serce, mora biti
prazno posvetne ljubezni.

2. Moraš veliko hrepenenje imeti, Boga ljubiti,
tvoje seree mora biti polno Božje ljubezni.

Pervi namen, kadar pristopimo k angeljski mizi,
mora biti, de bi raetli v ljubezni Božji. „Le iz ljubezni
moramo Boga prejemati, ker iz gole ljubezni se je on
ljudem daroval.“ Zato moli naslednje molitve z zbrano
pobožnostjo.

Pred sv. Obhajilam.

Vera.

Moj Bog! verujem v tebe praviga
živiga Boga, ediniga v n at or i in trojniga
v peršonah: Odeta, Sina in sv. Duha;
verujem, de je Sin Božji, druga peršona
v sveti Trojici, za nas Človek postal,
terpel in umeri; de je tretji dan od
smerti vstal, in de po svojim vnebohodu
sedi na desnici Boga Očeta in bo prišel
sodit žive in mertve; varujem, de je Je¬
zus Kristus svete zakramente postavil,
de nobeden brez vere in kersta, in potem,
kadar v greh pade, brez pokore zveličan

504

ne bo; verujem, de je gnada Božja
vsim potrebna; včrujem tudi, de ti moj
Bog, vse dobro z dobrim, vse hudo s
hudim plačuješ, de nam naše zasluženje
samo skoz tvoje pomaga; vdrujem zad¬
njič tudi vse, kar si ti po svoji katoliški
cerkvi zapovedal verovati, in de zunaj
nje nobeden zveličan ne bo. Vse to pa
zato verujem, ker si ti to razodel, kteri
si večna modrost in resnica. V ti in za
to katoliško vero žčlim živeti in umreti.
O moj Bog, poterdi me s svojo gnado v
ti sveti veri!

Upanje.

Moj Bog! terdno upam po zaslu-
ženji, terpljenji in smerti svojiga Go-
spoga in Zveličarja Jezusa Kristusa za-
dobiti odpušenje vsih svojih grehov; za¬
upam s tvojo gnado in pomočjo, tvojo
voljo dopolniti, greha se varovati, in tako
večno veselje in zveličanje doseči. In
vse to upam zato, ker si ti, moj Bog!
to obljubil, ker si vsigamogočen, neskon¬
čno dober in zvest v svojih obljubah,
kteri ne moreš ne goljufati in ne goljufan
biti. Moj Bog in Gospod! stori še večji
to moje upanje!

505

Ljubezen.

Ljubim tebe, moj Bog! iz celiga
serca in čez vse, ker si ti sam v sebi
nar veksi, vse ljubezni in časti vredna
dobrota in lepota. Iz te ljubezni proti
tebi je meni močno žal zavoljo vsih gre¬
hov mojiga celiga življenja, ker sim s
taistimi tebe, svojiga Boga, razžalil: in
sklenem, od zdaj na dalje, tebe, svojiga
Boga, nikoli več ne razžaliti, tebi samimu
želim služiti, tebi v vsih rečeh dopasti;
svojiga bližnjiga hočem zavoljo tebe,
kakor sam sebe ljubiti, in tako želim v
ti ljubezni živeti in umreti. O Bog! užgi
v meni ogenj svoje ljubezni, de bom v
svojim serci gorečo ljubezen proti tvoji
dobroti vedno obranil. Amen.

Posebna molitev k Jezusu.

Pred sv. Obhajilam.

O moj ljubi Jezus, pravi Sin Božji!
ki si iz ljubezni do mene na križi v morji
bolečin in zaničevanja umeri, terdno ve¬
rujem, de si v nar svetejšim zakramentu
Rešnjiga Telesa pričujoč; pripravljen sim
za to sveto vero dati svoje življenje.

506

O moj ljubeznjivi Zveličar! upam od
tvoje dobrote, de bos, zavoljo zasluženja
svoje za mč prelite kervi, že to jutro, ko
hočeš k meni priti, moje serce s svojo
sv. ljubeznijo užgal in mi vse tiste gnade
dodelil, kterih mi je treba, de tebi zvest
in stanoviten ostanem do konca svojiga
življenja.

O moj Bog! edini in resnični ljubi
moje duše! kaj si še več hotel storiti, de
bi me nagnil k svoji ljubezni? O moj
Jezus! ni ti bilo zadosti, de si umeri za
me, ta sv. Zakrament si še hotel posta¬
viti, v jed si se mi hotel dati, de bi se
ves in ves meni daroval, de bi se
zedinil popolnoma z v  menoj, revno in
nehvaležno stvarjo. Še sam me vabiš,
de bi te sprejel; nič bolj ne želiš, kakor
de bi se jest sklenil s teboj. O neskončna
ljubezen! Bog sam se hoče meni ves in
ves darovati! O moj Bog! o ljubeznjiva,
neskončna dobrota, ki neskončno ljubezen
zaslužiš! ljubim te čez vse, ljubim te iz
celiga svojiga serca, ljubim te bolj, kakor
sebe, ljubim te bolj, kakor svoje živ¬
ljenje; jest te ljubim, ker ljubljen biti
hočeš, te ljubim, ker ljubljen biti zaslu¬
žiš, te ljubim, de bi le tebi dopadel, te

507

ljubim, ker toliko hrepeniš po moji
ljubezni. Zapustite me torej vse posvetne
želje, vse pozemeljske nagnjenja! tebi o
moj Jezus! tebi moja nar večji dobrota,
moje vse! tebi samimu hočem dati vso
svojo ljubezen. Ti se hočeš dans meni
vsiga in popolnoma darovati; tudi jest se
tebi vsiga in popolnama darujem. Daj,
de te res ljubim; lej! nič druziga nočem,
kakor le tebe samiga; nič druziga ne že¬
lim, kakor le to, kar tebi dopade, kakor
le tebe samiga. Ljubim te, moj Zveli¬
čar! tvojo slabo ljubezen zedinim s tisto
ljubeznijo, ktero imajo vsi angelji in svet¬
niki do tebe, s ktero te Marija, tvoja
Božja Mati, s ktero te večni Oče sam
ljubi. O de bi te od vsih ljubljeniga vi-
dil! O de bi mogel storiti, da bi te vsi
ljudje ljubili, de bi te tako ljubili, kakor
ljubljen biti zaslužiš.

Lej, moj Jezus! tebi se bližam, de
bi se s tvojim mešam nahranil. Pa, oh,
moj Bog! kdo sim jest, in kdo si ti? Ti
si Bog neskončne dobrote in jest, jest sim
ubogi červ, ki sim obložen s tolikimi pre¬
grehami, s kterimi sim te, oh! tolikrat
odgnal iz svojiga serca. O moj Bog! jest
nisim vreden, biti v tvoji pričujočnosti;

508

jest zaslužita zaveržen biti od tebe in celo
večnost v peklu se pokoriti. Pa ti, o moj
Bog! ker si neskončna dobrota, me k
sebi zdaj kličeš, de bi te sprejel v svoje
serce. Lej, jest se ti bližam, bližam se
ves ponižan in potert, zavoljo velikih
razžalenj, s kterimi sim te žalil, pa vender
poln zaupanja v tvojo milost, v tvojo
ljubezen. Oh, kako mi je žal, moj prelju-
beznjivi Zveličar! de sim te že tolikrat
razžalil! Ti si cel<5 svoje življenje hotel
dati za me, jest pa sim tolikrat tvojo
gnado, tvojo ljubezen zavergel, za prazen
nič te zapustil. Obžalujem zdaj, bolj
kakor vse drago hudo, vse razžaljenja,
ktere sim tebi storil, vse, male in velike,
ker sim ž njimi tebe,neskončno dobroto,
razžalil; sovražim jih iz vsiga serca. Upam,
de si mi že vse odpustil; če pa ne, o
Jezus! mi odpusti zdaj, preden te prej¬
mem v svoje serce. Ker hočeš zdaj sta¬
novati v mojim serci, te prosim, sprejmi
me se popred milostljivo v svoji gnadil

Pridi, o moj Jezus! pridi v moje
serce, ki po tebi hrepeni. O moja edina,
moja neskončna dobrota! moje življenje,
moja ljubezen, moje vse! rad bi te dans
prejel s tisto ljubeznijo, s ktero te pre-

509

jemajo tiste duše, ki te nar bolj ljubijo;
rad bi te prejel, kakor tvoja lastna Mati
Marija; to svoje današnje Obhajilo zedinim
ž njihovimi Obhajili.

O preblažena Devica, ljuba moja Mati
Marija! daj mi ti sama dans svojiga lju-
biga Sina; lej, iz tvojih rok ga sprejeti
želim. Povej mu ti, de sim jest tvoj slu-
žabnik, in on me bode, kadar bo k meni
prišel, dans s toliko večji ljubeznijo pri¬
tisnil na svoje serce.

Zdihljej k Jezusu.

Se odperle so nebesa,

Lej; že Kralj nebeški gre;

Duša, vzdigni se ‘z telesa
In nasiti si želje!

Truma angeljev se zbira
Tam na altarji, moli ga:

Tam studenec gnad izvira,

Lej tam svoj’ga Ljubiga!

Oh, ne čakaj, Jezus mili!

Pridi, pridi, ljubi moj!

Prosim naglo se usmili
Mene — skleni se z menoj! —

Res, Gospod! de nisim vreden,

De pod mojo streho greš;

Kak pa tebe sim potreben,

To nar bolj le sam ti veš.

510

Sej ne moreni več živeti,

Če ne prideš, o Gospod!

Tebe serčno čem objeti;

Jest popred ne grem od tod,
Torej, Jezus ljubeznjivi!

Pridi in nasiti me,

De v ljubezni nevgasljivi

Večno s tabo sklenem se! Amen.

Po SV. Obhajilu.

(čas po sv. Obhajilu je tisti dragi bas, v kterim so
nebeški zakladi odperti; zakaj molitve, ki se opravljajo v
basu, kadar je Jezus tako na tanko z našo dušo sklenjen,
imajo veliko veb zasluženja in mobi, kakor molitve drugi
bas opravljene. Sv. Terezija pravi, de se takrat Gospod
na milostni sedež v naši duši usede in nam kliče : „Prosi
me , duša moja! karkoli le kobeš; le, de bi ti dobrote
skazoval, sim k tebi prišel." O koliko posebnih gnad so
prejeli tisti, ki so se po svetem obhajilu skerbno z Jezusom
radovali! častiti Obe Avila je po sv. Obhajilu vselej po dve
uri v .molitvi ostal. Sv. Alojzi je po sv. Obhajilu tri dni
Jezusa hvalil za prejete gnade. Obudimo naslednje iz-
robenja pobožno, in bodimo ves dan zedinjeni z Jezusam,
kteriga smo v jutro prejeli v svoje serce.)

Izročenje Jezusu.

Dobil sim njega, kteriga ljubi moja
duša ; nočem ga nikoli več zapustiti. Tebe
o moj Jezus! objamem; moj si ti, nad
kterim se raduje moje serce. Imam tebe,
zaklad mojiga Serca, in v tebi imam vse.
Ob, pripusti, prosim te, pripusti vender,

511

de moja duša občuti moč tvoje pričujoč-
nosti! naj okusi, kako si sladak, o Go¬
spod! de od ljubezni do tebe prevzeta
nič druziga ne išče, kakor le tebe; nič
druziga ne ljubi, kakor le tebe. Ti si
moj Kralj; ob, ne pozabi moje revŠine,
mojiga uboštva! Ti si moj sodnik; pozabi
moje grebe, in usmili se me! Ti si moj
zdravnik, ozdravi vse moje slabosti! Ti
si Ljubi moje duše; zaveži me seboj na
večno. Ti si moj voditelj, moja bramba;
postavi me na svojo stran; potem naj se
vojskuje z menoj kdorkoli hoče. Ti si
se za mč daroval, tudi jest hočem biti
tebi v dar. Ti si moj Odrešenik; reši
mojo dušo vsib sovražnikov njenih in po¬
sveti me! Ti si moj Bog, moje vse; kaj
hočem v nebesih, kaj tu na zemlji, kakor
le tebe, o Bog mojiga serca! Ti, o Bog,
si moj delež na vekomaj! Amen.

Zdihljej k Jezusu.

Zdaj, o duša moja, pevaj!
Jezus tvoj
Je s teboj;

Zdaj zročuj,

Zdaj zdihuj,

In v ljubezni se ogrevaj!

512

Zdaj vesela glas zaženi:

Jezus moji
Res si moj!

In kot zdaj
Vekomaj —

Prosim — moraš biti v meti!

In tak dolgo bom prosila:

Jezus moj!

Bod’ z menoj!

De s teboj,

Ljubi moj!

Po nebesih bom hodila.

Zahvala in prošnja.

Lej, o moj Jezus! že si k meni pri¬
šel, že si v mojim serci, že si ves moje
posestvo! Pozdravim te, o moj ljubez-
njivi Zveličar! molim te; pred teboj se
veržem na kolena; objamem te, na
svoje serce pritisnem, zahvalim se ti, de
si hotel v moje revno serce priti. O Ma¬
rija, o vi moji sv. priprošnjiki, moj sv.
angelj varh, hvalite Jezusa namesto mene!
Ker si me, o nebeški kralj! tako ljubez-
njivo hotel obiskati, ti darujem svojo
voljo, svojo prostost, vsiga samiga sebe.
Ti si se meni vsiga daroval, tudi jest se
tebi vsiga darujem; za naprej nočem biti
sam svoj; ne, od dans za naprej naj bom

513

ves tvoj. Hočem in želim, de bo moja
duša vsa tvoja, de moje telo in vse moje
moči želč le tebi dopasti. Tebi, o moj
Jezus! posvetim vse svoje misli, želje in
nagnjenja, vse svoje življenje. Sej sim te
dosti dolgo žalil, o moj Jezus! Vse dni
svojiga prihodnjiga življenja hočem v to
oberniti, de bi te ljubil, ker si me ti
toliko ljubil.

Sprejmi, o Bog mojiga serca, sprej¬
mi dar, kteriga ti dans daruje ubogi greš¬
nik ki nič bolj ne želi, kakor tebe ljubiti,
tebi dopasti. Stori z menoj, in delaj z
menoj, in z vsim, kar je mojiga, kakor
le tebi do pade. O de bi tvoja ljubezen
v mojim serci pokončala vse nagnjenja,
ki niso tebi dopadljive, de bi le tvoj bil,
za te živel, tebi dopadel!

Ne prosim te, o Jezus! za dobrote
tega sveta; prosim te le, dodeli mi po
zasluženji svojiga terpljenja vedno žalost
čez moje grehe. Razsvetli me, de spo¬
znam nečimernost tega sveta, de spoznam,
kako zelo ti zaslužiš ljubljen biti od nas
vsih. Daj, de se odtergam vsiga poze-
meljskiga in naveži me na svojo sveto
ljubezen, de od dans za naprej nič dru-
ziga nočem in ne želim, kakor le to, kar

Oetzemani. 33

'514

ti hočeš in ležiš. Daj mi poterpežljivost
in vdanost, kadar bom reven in bolan, ali
kadar se mi kaj prigodi, kar moji lastni
ljubezni ne dopade. Dodeli, de bom ves
krotak proti tistim, ki me žalijo ali zani¬
čujejo. Daj mi srečno smert, daj mi svojo
sveto ljubezen. Pred vsim pa te prosim,
dodeli mi stanovitnost v tvoji gnadi noter
do smerti. Ne pripusti, de bi se še kdaj
ločil od tebe. O moj presladki Jezus!
dodeli mi tudi gnado, de se v vsili skuš¬
njavah in nevarnostih, k tebi zatečem, in
tebe pomoči prosim. Se enkrat te prosim
za gnado stanovitnosti. —

O večni Oče! tvoj ljubi Sin Jezus
mi je obljubil, de mi ti vse dati hočeš,
karkoli te bom v njegovim imenu prosil:
„Resnično, resnično vam povem: Ako bote
Očeta kaj prosili v mojim imenu, vam bo
dal.“ (Jan. 16, 23.) V imenu in po za-
služenji tvojiga ljubiga Sina te torej pro¬
sim tvoje ljubezni in vedne stanovitnosti,
da te bom kdaj tam v nebesih ljubil na
vso moč, in bom vso večnost hvaliti za-
mogel tvoje neskončno usmiljenje, tam,
kjer bom gotov, de se ne bom nikoli več
ločil od tebe.

515

O preblažena Devica Marija, upanje
moje! zadobi mi to gnado, za ktero te
prosim; daj de te serčno ljubim, tebe,
svojo mogočno kraljico, in de se v vsih
svojih potrebah tebi izročujem. Amen.

Molitev za sv. odpustke.

Lej, o dobrotljivi in presladki Jezus!
pred tvojim obličjem se veržem na svoje
kolena, ter te serčno prosim in milo zdi¬
hujem, vtisni globoko v moje serce žive
občutljeje vere, upanje in ljubezni, z res¬
nično žalostjo čez moje grehe in terdnim
sklepam poboljšati se. Ko z živim ob-
čutljejem in veliko bolečino tvoje petere
sv. rane premišljujem, in v svojim serci
prevdarjam, se spomnim tistih besedi, ki
so tekle iz posvečenih ust kraljeviga pre¬
roka Davida: „Prebodli so moje roke in
noge in šteli so moje kosti.“

(Kdor po vredni prejemi sv. pokore in sv. Obhajila
to molitev pobožno in skesano pred britko martro.moli,
zadobi popolnama odpustek, ki se zaraore tudi dušam v
vieali darovati. Pap. Klemen VIII., Leo XII. 1825.)

Prošnja za sv. čednosti.

Moj Gospod in moj Bog! prosim te
po zasluženji Jezusa Kristusa, razsvetli
me, de spoznam, kako nečimerno je vse
na tem svetu, in de tu ni druziga dobriga

33*

516

kakor ljubiti le tebe, o nar večji, o
neskončna dobrota. Daj mi spoznati svojo
nevrednost in zapopasti, kako ti zaslužiš
biti ljubljen od vsih, zlasti od mene za¬
voljo ljubezni, s ktero si me ti popred
ljubil. Dodeli mi sv. ponižnost, de bom
vesel, kadar bom zaničevan. Dodeli mi
veliko žalost Čez moje grehe in serčno
ljubezen do sv. zatajevanja, de se ustavljam
svojim strastim in strahujem svoje nepo¬
korne poČutke. Dodeli mi pravo ljube¬
zen do pokoršine do svojih predpostavlje¬
nih, in pa gnado, de vse storim le zato,
de bi tebi dopadel. Dodeli mi sveto
čistost telesa in duše, in de se odtergam
vsiga kar me k tebi ne pripelja. Daj mi
veliko zaupanje na terpljenje Kristusovo
in na priprošnjo preblažene Device Marije.
Daj mi veliko ljubezen do tebe in po-
polnama vdanost v tvojo sv. voljo.

Priporočim ti, o moj Bog! uboge
duše v vicah, svoje žlahtnike, dobrotnike
in prijatle in vse, kteri so me kdaj raz¬
žalili ali mi kdaj kake britkosti storili;
prosim te, napolni jih s svojo gnado
Poslednjič ti priporočim vse nevernike,
krivoverce in vse grešnike, zlasti terdo-
vratne. Daj, o moj Bog! ker neskončno

517

ljubezen zaslužiš, daj, de te vsi spoznajo
in ljubijo, zlasti mi dodeli, de te jest
ljubim, ki sim bil bolj nehvaležen, kakor
drugi. Sej sim te dosti dolgo že žalil:
stori de te ljubim, in skoz vso večnost
tvoje usmiljenje hvalim. Presveta Devica
Marija! prosi za me. Amen.

Duhovno Obhajila.

(Duhovno obhajilo je po besedah sv. Tomaža Akvina
posebniga častivea nav svetejšiga Zakramenta, serčno
hrepenenje, Jezusa v zakramentu sv. Rešnjiga Telesa pre¬
jeti v ljuboznjtvim objemanji njega, kakor de bi ga v res¬
nici prejel. „0e hočete po duhovno se obhajati, pravi sv.
Terezija, se morate v duhu ravno tako zbrati, kakor de
bi sv. Telo našiga Gospoda v resnici prejeli." Duhovno
Obhajilo je posebno močan pripomoček, Jezusa pri sv,
Obhajilu z več pridam prejemati; zato so svetniki tolikrat
na dan se po duhovno obhajali in to večkratno duhovno
Obhajilo vsim pravovernim zlasti pri sv. maši priporočevali.)

Zdihljej pri duhovnim Obhajilu.

Moj Jezus, terdno verujem, de si v
presvetim Zakramentu resnično pričujoč.
Ljubim te čez vse, želim te v svoje sčrce
prejeti. Ker mi pa zdaj ni pripušeno,
te v nar svetejšim Zakramentu res¬
nično prejeti, pridi vsaj s svojo gnado
in s svojo ljubeznijo v moje serce! Obja¬
mem te, zedinim se s teboj, kakor de bi
bil resnično prišel v moje serce. Ob, ne
pripusti, de bi se še kdaj ločil od tebe.

518

Krajši zdihljaj za duhovno Obhajilo, ki sc lahko
vsako uro ponovi, ali pa še večkrat:

Verujem, o Jezus! de si v zakramentu
sv. Rešnjiga Telesa resnično pričujoč;
želim s teboj se skleniti; pridi v moje
serce. Objamem te, oh ne loči se nikdar
od mene!

Duša Kristusova, posveti me!

Telo Kristusovo, odreši me!

Voda Kristusove rane, operi me!
Terpljenje Kristusovo, poterdi me!

O predobrotljivi Jezus, usliši me!

V svoje svete rane zakrij me!

Od tebe ločit 1  se, ne pripusti me!

V moji srnerti pokliči me!

De s tvojimi svetniki hvalim te

V tvojim kraljestvu vekomaj! Amen.

Duša Kristusova.

519

VI.

¥©š®rtfe®

v čast britkiga terpljenja našiga
Gospoda Jezusa Kristusa.

Jle bij o keršanska duša, ob nedeljah iu zapovedanih
praznikih, na večer, svojiga Zveličarja za njegovo britko
terpljenje še posebej zahvaliti in po svoji moči počastiti
zamogla, so ti naslednji peteri psalmi Kristusoviga ter¬
pljenja iz Davidovih psalmov vzeti in tako v versteni, kakor
jih navadno sv. katoliška cerkev moli. Tudi doma zamorcš
te večernice opravljati, ter si tako veliko zasluženja zadobiti.

Začetek.

Oče naš. Češena si Marija.

O Bog, hiti me otet.

Gospod! teci mi pomagat.

Čast, hvala in zahvala bodi Očetu,
Sinu in sv. Duhu za britko terpljenje Kri¬
stusovo od zdaj in na vekomaj! Amen.

Predpev,  Lej, o Gospod!

520

Pervi psalm (21).

Trpeči Mesija in njegovo kraljestvo.

De David v tem psalmu od Mesija govori, so tudi
že stari judje spoznali, pa tudi aposteljni so ravno
to pričali (Jan. 19, 24. Hebr. 2, 11. 12:) in tudi
Kristus sam. (Mat. 27, 46. Mar. 15, 34.)

Bog, moj Bog! ozri se na me; zakaj
si me zapustil? Vpitje mojih grehov mi
odteguje pomoč.

Moj Bog! klicem po dnevu, in mene
uslišiš; in po noči, in mi ni v nespamet.

Ti pa prebivaš v svetišu, hvala Izra¬
elova!

V te so upala naši očetje; upali so
in si jih rešil.

V tč so klicali, in so bili oteti; v te
so upali, in niso bili osramoteni.

Jez pa sim červ, in ne Človek; za¬
sramovanje ljudi, in izveržek izmed ljud¬
stva.

Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo;
z ustnicami gibljejo, in z glavo majejo:

„V Grospoda je zaupal, naj ga reši;
otmč naj ga, ker ga ljubi. u

Zakaj ti si, ki si me izlekel iz telesa,
moje upanje od pers moje matere.

521

Tebi sim bil vržen iz maternica na¬
ročja; od materniga telesa si bil ti moj Bog.

Ne h6di od mene; zakaj stiska je
prav blizo; ker nikogar ni, de bi pomagal.

Veliko telet me je obdalo! debeli
junci so me obsuli.

Reže v mč, ko zgrabljiv in rjoveč lev.

Ko voda sim razlit: in vse moje
kosti so se razklenile. Moje serce je kakor
razstopljen vosk v mojim telesu.

Moja moč se je usušila kakor Čepina,
in moj jezik tiči na mojim nčbu; in v
smertui prah si me pripeljal,

Ker veliko psdv me je obsulo; truma
hudobnih me je oblegla. Moje roke in
moje noge so mi prebodli.

Vse moje kosti so razšteli, oni pa
so me premišljevali in gledali.

Moje oblačila so si razdelili, in za
mojo suknjo so vadljali,

Ti pa, o Gospod.! mi ne odteguj po¬
moči: glej na mojo hranitev.

Reši meča, Bog! mojo dušo, in iz
pasje roke mojo edino.

Otmi me iz levoviga žrela, in mene
ponižaniga od rogov enorogov.

Oznanoval bom tvoje ime svojim
bratam, v sredi zbora te bom hvalil.

522

Ki se bojite Gospoda, hvalite ga;
ves zarod Jakopov častite ga.

Boj se ga ves Izraelov zarod! ker ni
zavergel in ne zaničeval prošnje uboziga,
tudi ni obernil od mene svojiga obličja;
in ko sim vanj klical, me je uslišal.

Pri tebi je moja hvala v velikim
zboru; svoje obljube bom spolnoval vpričo
njih, ki se ga bojč.

JedH bodo ubogi, in bodo nasiteni,
in hvalili bodo Gospoda, ki ga išejo;
njih serca bodo živale vekomaj.

Vse pokrajine zemlje se bodo spom¬
nile, ter se vernile k Gospodu! in vsi
rodovi nevernikov bodo molili pred njega
obličjem.

Zakaj Gospodovo je kraljestvo, in
on bo gospodoval nad narodi.

Jedli bodo in molili vsi dčbeli zemlje;
pred njega obličjem bodo popadali vsi,
ki pridejo na zemljo.

In moja duša bo njemu živela, in
moj zarod bo njemu služil.

Po Gospodu se bo imenoval prihodnji
zarod; in nebesa bodo oznanovale njega
pravico ljudstvu, ki bo rojeno; ktero je
Gospod naredil.

Čast. hvala in zahvala bodi Očetu,

523

Sinu in sv. Duhu za britko terpljenje Kri¬
stusovo od zdaj in na vekomaj. Amen.

Predpev.  Lej, o Gospod! mojo nad¬
logo in britkost; zakaj sovražnik se je
vzdignil čez mč.

Predpev.  V svoji britkosti.

Drugi psalm (68).

Terpeči Mesija.

David govori v Kristusovim imenu in prerokuje
Kristusovo terpljenje in zaverženje, kakor tudi že
aposteljni spričujejo.

Pomagaj mi, o Bog! ker so vode
pritekle do moje duše.

Tičim globoko v blatu, in ni najti
dna; prišel sim v globočino morja, in
vihar me je pogreznil.

Trudim se z vpitjem, moje gerlo je
zamolklo; moje oči pešajo, ko upam v
svoji ga Boga.

Več ko las na moji glavi jih je, ki
me sovražijo brez uzroka; močni so moji
sovražniki, ki me preganjajo krivično;
kar nisim ropal, sim potem povernil.

Bog! ti veš mojo nespamet; in moje
pregrehe ti raso prikrite.

524

Naj ne bodo osramoteni zavoljo mene,
kteri v tebe upajo, o Gospod, Gospod voj-
skinih trum! Naj ne bodo osramoteni za¬
voljo mene, kteri tebe išejo, Izraelov Bog!

Ker zavoljo tebe prenašam zasmeho¬
vanje; sramota pokriva moje obličje.

Ptuj sim postal svojim bratam; neznan
otrokam svoje matere.

Ker gorečnost za tvojo hišo me jč;
in zasramovanje njih, ki tebe zasramujejo,
na mč pada.

S poštam pokrivam svojo dušo, in
bilo mi je v zasmehovanje.

Naredil sim si žimnato oblačilo, in bil
sim jim v pregovor.

Zoper me so govorili, kteri so sedeli
pri vratih; in od mene pojejo, kteri vino
pijejo.

Jez pa, Gospod! k tebi molim; čas
dopadenja je, o Bog! Po obilnosti svojiga
usmiljenja me usliši, v resnici svoje bla¬
gosti.

Potegni me iz blata, de ne obtičim;
reši me njih, ki me čertijo, in iz globokih
voda.

Naj me ne vtopi sila vode, in globo¬
čina naj me ne požre; in jama naj nad
mano ne stisne svojih ust.

Usliši me, Gospod! ker dobrotljivo je

525

tvoje usmiljenje; in po obilnosti svojiga
usmiljenja glej v m6!

Ne obračaj svojiga obličja od svojiga
služabnika, ker sim v stiski; hitro me usliši!

Glej na mojo dušo, in reši jo; za¬
voljo mojih sovražnikov me otmi.

Znano ti je moje zasramovanje in osra-
motenje, in moja sramožljivost.

Pred tvojim obličjem so vsi, ki me
stiskajo; moje serce pričakuje zasramova¬
nja in reve. Pričakoval sim ga, de bi me
miloval, pa ga ni; in de bi me tolažil,
pa ga ne najdem.

In dajejo mi žolca v jed, in v moji
žeji me napajajo s kisam.

Njih miza jim bodi v zadergo, in v
povračilo, in v spotikljeji.

Njih oči naj otemne, de ne vidijo;
njih herbet zmiraj vklanja.

Izli na njč svojo jezo; in serd tvoje
jeze naj jih zgrabi.

Naj bo pusto njih prebivališe, in nihče
naj ne prebiva v njih šotorih.

Zakaj, kteriga si ti udaril, ga pre¬
ganjajo, in bolečinam mojih ran še pri-
devajo.

Pusti jih padati iz greha v greh, in
naj ne pridejo v tvojo pravico.

526

Izbrišejo naj se iz bukev živih, ter
naj se ne pišejo med pravične.

Jez sim reven in terpeČ; tvoja blagost
o Bog! me bo sprejela.

Hvalil bom s petjem Božje imč; in ga
poveličeval s hvalo; in to bo Bogu bolj
dopadlo kakor mlado tele, ki mu rastejo
rogovi in parklji.

Reveži naj vidijo in naj se veselč;
išite Boga, in živela bo vaša duša; ker
Gospod usliši reveže, in ne zaničuje svojih
jetnikov.

Hvalite ga nebo in zemlja, morje in
vse, kar v njem lazi.

Ker Bog bo Sionu pomagal, in mesta
Judove se bodo stavile, in ondi bodo pre¬
bivali, in v delež ga dobili.

In zarad njega služabnikov ga bo v
lasti imel; in kteri ljubijo njegovo im6,
bodo v njem prebivali.

Čast, hvala in zahvala bodi Očetu,
Sinu in sv. Duhu za britko terpljenje Kri¬
stusovo od zdaj in na vekomaj. Amen.

Predpev.  V svoji britkosti sim klical
Gospoda, in uslišal me je v svojim svetim
tempeljnu.

Predpev.  Svojiga obličja.

527

Tretji psalm (39).

Molitev za rešenje v raznih dušnih in telesnih
potrebah.

V tč, Gospod, zaupam, ne bom osra-
moten vekomaj; po svoji pravici me reši!

Nagni mi svoje uho, hiti me otet!
Bodi mi Bog varh in hiša pribežališa,
de mi pomagaš!

Zakaj ti si moja moč in moje pri-
bežališe, in zavoljo svojiga imena me boš
vodil in živil; izpeljal me boš iz te zaderge,
ki so mi jo nastavili; ker ti si moj varh.

V tvoje roke izročim svojiga duha;
ti si me rešil, Gospod resnični Bog!

Ti sovražiš nje, ki se nečimernosti
deržč zastonj; jez pa sim v Gospoda upal.

Veselil se bom in radoval nad tvojo
milostjo; zakaj ozerl si se na mojo revo,
in iz težav si rešil mojo dušo; in me
nisi dal sovražniku v roke; postavil si
moje noge na prostoren kraj.

Usmili se me, Gospod! ker sim
stiskan; pobito je od nevoljč moje oko,
moja duša in moje telo.

Zakaj moje življenje zginja v žalosti
in moje leta v zdihovanji. Oslabela je po
revi moja moč, in moje kosti so pretresene.

Zavoljo vsih svojih sovražnikov sim

528

zelo v sramoto tudi svojim sosedam, znan-
cam pa v strah. Kteri me zunaj vidilo,
bežč pred mano.

Pozabljen sim, ko mertvi, v sercu;
kakor zaveržena posoda sim, zakaj slišal
sim zasramovanje dosterih, ki krog- in krog
prebivajo. Ko so se bili zoper me sošli,
so se posvetovali, mi življenje vzeti.

Jez pa sim upal v tč, Gospod ! rekel
sim: Ti si moj Bog; v tvojih rokah je
moje življenje; iztergaj me iz roke mojih
sovražnikov, in njih, ki me preganjajo.

Razsvetli svoje obličje nad svojim
hlapcam; otmi me po svojim usmiljenji.

Gospod! ne bom osramoten, ker sim
v tebe klical. Osramoteni naj bodo hu¬
dobni, ter naj se pogreznejo v pekel.

Goljufne usta naj umolknejo, ki zoper
pravičniga krivico govorč iz napuha in
zaničevanja.

Kako obilna je tvoja sladkost Gospod
ki si jo prihranil njim, kteri se te bojč;
Spolnuješ jo njim, ki upajo v te, vpričo
Človeških otrok.

Prikrivaš jih v skrivnosti svojiga
obličja strahu ljudi Braniš jih v svojim
šotoru zoper govorečim jezikam.

Hvaljen bodi, Gospod, ker mi je svojo
milost Čudovito razkazal v terdnim mestu.

529

Jez pa sim rekel v straha svojima duha:
Zaveržen sim spred tvojih oči! Zatorej si
uslišal glas moje molitve, ko sim v tebe
klical.

Ljubite Gospoda vsi njegovi sveti;
zakaj Gospod iše resnice, in obilno vračuje
njim, ki prevzetnost doprinašajo.

Junaško se deržite, in poterdi se serce
vam vsim, ki v Gospoda upate!

Čast, hvala in zahvala bodi Očetu,
Sinu in sv. Duhu za britko terpljenje Kri¬
stusovo od zdaj in na vekomaj. Amen.

Predpev.  Svojiga obličja nisim od-
vernil od njih, ki so me zasramovali in
zapljuvali.

Predpev.  Kakor jagnje.

Četerti psalm. (139).

Prošnja za pomoč zoper hudobne, zvite
sovražnike.

Reši me, Gospod! hudobniga Človeka,
krivičnega moža me otmi.

Oni mislijo hudo v sercu, vsaki dan
boj napravljajo; svoje jezike brusijo, kakor
kača; gadji strup je pod njih vstnicami.

Obvari me, Gospod! grešnikove roke;
reši me krivičnih ljudi, ki mi mislijo spod¬
nesti stopinje.

©etzemani. 34

530

Prevzetni mi nastavljajo zadergo, in
vervi razpenjajo v mrežo, na potu mi po-
kladajo spotiko.

Rekel sim Gospodu: Moj Bog si ti;
usliši, Gospod, glas moje prošnje!

Gospod, Gospod, moč mojiga zveli¬
čanja! glavo mi obsenčiš ob dnevu vojske.

Ne prepusti me, Gospod! grešniku zo¬
per mojo voljo, zoper me naklepajo; ne
zapusti me, de se kje ne povekšujejo.

Poglavitno njih zvijač, prizadevanje
njih ustnic jih bo pokrilo.

Oglje bo na nje padlo, v ogenj jih
boš vergel, v nadlogah ne bodo sterpeli.

Jezičnimu Človeku se ne bo dobro go¬
dilo na zemlji; krivičniga moža bo nesreča
zadela v poginu.

Spoznam, de bo Gospod pravico na¬
pravljal siromaku, in maševanje revežem.

Vender pa bodo pravični slavili tvoje
imč; in pošteni stanovali pred tvojim oblič¬
jem.

Čast, hvala in zahvala bodi Očetu,
Sinu in sv. Duhu za britku terpljenje Kri¬
stusovo od zdaj in na vekomaj. Amen.

Predpev.  Kakor jagnjč bo v mesnico
peljan in ne bo odperl svojih ust pre njim,
ki ga striže.

Predpev.  Moje ljudstvo.

531

Peti psalm (87).

Molitev v britkosti in zapusenji.

Gospod, Bog mojiga zveličanja, po
dnevu kličem, in po noči vpričo tebe.

Naj pride pred tvoje obličje moja
molitev; nagni svoje uho k moji prošnji!

Ker moja duša je z nadlogami na¬
polnjena, in moje življenje se peklu bliža.

Prištet sim njim, ki gredo v jamo,
enak človeku, ki je brez pomoči.

Med mertve sim spušen, kakor po¬
biti, kteri spijo v grehih, in se jih več
ne spomniš, in oni so pahnjeni iz tvoje roke.

Položili so me v nar globokejsi jamo
v temo, in v smertno senco.

Tvoj serd tiči terdo nad mano, in
vse svoje valove si nad me navlekel.

Odvernil si od mene moje znance;
imeli so me za gDjusobo. Izdan sim, in
ne morem uiti.

Moje oči slabč zavoljo revšine; v
tebe kličem, o Gospod! ves dan, proti
tebi razpenjam svoje roke.

Boš mar nad merfcvimi čudo delal?
ali jih bodo zdravniki obudili, de te
bodo slavili?

Bo mar kdo v grobu pripovedoval
tvojo milost, in tvojo resnico v pogubljenji ?

34 *

532

Se bodo mar v temnicah spoznale
tvoje čuda; in tvoja pravica v deželi
pozabljivosti?

Jez pa, Gospod! v tebe kličem, in
zjutrej ti moja molitev naproti pride.

Zakaj, Gospod, zametuješ mojo mo¬
litev, in odvračaš svoje obličje od mene?

Revež sim, in v težavah od svoje
mladosti; povišan pa, sim bil ponižan in
prestrašen.

Tvoja jeza se na me obrača, in tvoji
strahovi me begajo, obdajajo me ves dan
kakor voda, obdajajo me vsi skupej.

Odpravil si od mene prijatla in bliž-
njiga,in moje znance od moje reve.

Čast, hvala in zahvala bodi očetu,
Sinu in sv. Duhu za britko terpljenje
Kristusovo od zdaj in na vekomaj. Amen.

Predpev.  Moje ljudstvo! kaj sim ti
storil? s ččm te nadlegoval? Povej mi.

Poglavje. (Filip. 2.)

Bratje? Kristus pa je sam sebe v
nič storil, ko je podobo hlapca nase vzel . .
Ponižal je sam sebe in je bil pokoren do
smerti, smerti pa na križi Zato ga je
tudi Bog povišal in mu dd ime, ktero je
Čez vse imena.

Odg.  Hvala bodi Bogu!

53a

Pesem.

1.

K svet’mu križu pristopite,
Jezus, Bog, na njem visi!
In grenke solze točite,

Ker za nas on toljk’ terpi
Oh, preljubeznjivo Dete
Se postavi med preklete,

Sebe v pravo z Bogam da!
Od pekla nas vse oteti,

Hoče Jezus sam umreti!

Sveti, sveti,

O presveti!

Večni Bog!

2 .

Še na križi ne pozabi
Prosit’ za sovražnike,

Še seboj v nebesa vabi
Tudi clo razbojnike.

Temu, kter ga zaničuje,

On dobrote povraeuje.

O ljubezni polni Bog!

Daje zdravje za bolezen,

Za sovraštvo da ljubezen.
Sveti, sveti,

O presveti!

Večni Bog!

3 .

Teče potok mu kervavi
Iz obraza, rok in nog,

In v težavah zdiba, pravi,
Vpije: O moj Bog! moj Bog
Oh, zakaj zapušaš Sina,

Ker ga tare bolečina?

Jezus, kaj za nas terpiš!
Svojo žejo vtolažiti,

Moraš želč in jesih piti!

Sveti, sveti,

O presveti!

Večni Bog!

4 .

Oslabljen od bolečine,

Živ na pol je komaj še,
Zdihne zdaj iz globočine:

Oče! spolnjeno je vse!

Nagne glavo, sam Bog večni,
De bi grešniki b’li srečni,
Sklene — dušo izroči.

Nam nebesa obderžati
Se on sam pusti zaklati.

Sveti, sveti,

O presveti!

Večni Bog!

5 .

S strašnim gromam vse nebesa
Vidit’ njega, smert dajo;
Skale počjo od potresa,

Svetlo solnce je tamno.

Tudi grobi so odperti,

Mertvi vstajajo od smerti,

In se prikazujejo.

535

Odrešenje, kakor reka
Se iz njega ran izteka.

Sveti, sveti,

O prosveti!

Večni Bog!

6 .

Zviraj Božja Kri, o zviraj!

In po meni vedno lij;

Mojo revno dušo spiraj,

Moje grehe čisto zmij!

Oh, naj kušnem rane tvoje,

Iz njih teče zdravje moje,

In tud’ tebe, o moj Bog!

Kjer si hotel smert storiti,

Tam te hočem jest moliti.

Sveti, sveti.

O presveti!

Večni Bog!

V. Bog svojimu lastnimu Sinu ni
prizanesel.

O. Ampak ga je dal za nas v smert
na križi.

Predpev.  Ob deveti uri.

Zahvalna pesem Marije Device.

(Magnilicat. Luk. 1, 46.)

„Moja duša poveličuje Gospoda, in
moj duh se veseli v Bogu, mojim Zveli¬
čarji.

536

Ker se je ozerl na nizkost svoje de¬
kle ; zakaj glej! odsihmal me bodo srečno
imenovali vsi narodi.

Zakaj velike reči mi je storil on, ki
je mogočen in sveto njegovo imč.

In njegovo usmiljenje jim je od roda
do roda, kteri se njega bojč.

Moč je skazal s svojo roko, in raz¬
kropil je napuhnjene v misli njih serca.

Mogočne je iz sedeža vergel, in po¬
nižne povzdignil.

Lačne je z dobrimi napolnil, in bogate
prazne spustil.

»Sprejel je Izraela, svojiga služabnika,
in se je spomnil svojiga usmiljenja.

Kakor je obljubil našim očakam, Abra¬
hamu in njegovimu zarodu na vekomaj.

Čast, hvala in zahvala bodi Očetu,
Sinu in sv. Duhu za britko terpljenje Kri¬
stusovo od zdaj in na vekomaj. Amen.

Preclpev.  Ob deveti uri je Jezus z
velikim glasam zavpil: „Moj Bog! moj
Bog! zakaj si me zapustil?“ in je glavo
nagnil in umeri.

V. Gospod! usliši mojo molitev.

O. In moje vpitje naj k tebi pride!

537

Molitev.

VsigamogoČni večni Bog! ki si v
odrešenje človeškiga rodu kotel, de je tvoj
edinorojeni Sin, naš Gospod Jezus Kristus,
meso nase vzel in smert križa preterpel;
prosimo te, v ljubezni ravno tega tvojiga
Sinu, odpusti nam, v moči njegoviga brit-
kiga terpljenja in njegove drage Kervi,
vse naše grehe in ž njimi zaslužene kazni
in vzemi nas po srečni srnerti v večno
življenje. Po ravno tistim Gospodu našim
Jezusu Kristusu, tvojim Sinu, ki s teboj
in sv. Duham enaki Bog živi in kraljuje
od vekomaj do vekomaj. Amen.

K žalostni Materi Božji.

Zraven križa Jezusoviga je stala Mati
njegova, in sestra njena, Marija Kleofova
in Marija v  Magdalena; in Jezus je rekel
Marii: „Žena, glej, tvoj sin!“ in učencu
Janezu: „Glej, tvoja mati!“

V. Prosi za nas o žalostna mati!

O. De bomo deležni sadu terpljenja
tvojiga Sina.

Molitev.

Bog. v kteriga terpljenji je, po pre¬
rokovanji Simeonovim, presladko dušo

538

Device in Matere Marije med žalosti pre¬
sunil, dodeli milostljivo, de, ki njene ža¬
losti s častitim spominam obhajamo, srečen
sad tvojiga terpljenja dosežemo, kteri
živiš in kraljuješ z Bogam Očetam v
edinosti sv. Duha, Bog vekomaj! Amen.

V. Gospod! usliši mojo molitev.

O. In moje vpitje naj k tebi pride,

V. Častimo Gospoda,

O. Hvalimo ga za njegove dobrote.

V. Verne duše naj po milosti Božji
v miru počivajo.

O. Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

V. Bog nam dodeli svoj mir.

O. In večno življenje. Amen.

Češena Kraljica.

Češena bodi Kraljica, mati milosti,
življenje, sladkost in upanje naše, bodi
češena! K tebi vpijemo zapušeni Evini
otroci; k tebi zdihujemo žalostni in objo¬
kani v ti dolini solz. Oh, oberni tedaj
naša pomočnica! svoje milostljive oči v
nas, in pokaži nam po tem revnim živ¬
ljenji Jezusa, žegnani sad svojiga telesa;
o milostljiva, o dobrotljiva o sladka De¬
vica Marija!

539

V. Prosi za nas, sveta Božja porodnica!

O. De bomo vredni obljub Kristusovih.

Molitev.

Vsigamogočni, večni Bog! ki si dušo
in telo častite Device Matere Marije, de
bi vredno prebivališe tvojiga Sina biti za¬
služila, s pripomočjo sv. Duha pripravil, daj,
de bomo. ki se njeniga spomina veselimo,
po njenih milostljivih prošnjah od prihodnjih
zlegov in večni smerti rešeni. Po Kristusu
Jezusu, Gospodu našim. Amen.

V. Božja pomoč ostani vselej pri nas.

O. Amen.

Darovanje.

Sprejmi dopadljivo, o križani Jezus!
te svete večernice', ktere sim zdaj v čast
tvojiga britkiga terpljenja opravil. Daru¬
jem ti jih v čast tvojih sv. peterih ran,
in v serčno zahvalo za vse, kar si na
duši in na telesi za me in za vse uboge
grešnike milostno terpel. Prosim te pa tudi
ponižno, dodeli bogato zasluženje svojiga
britkiga terpljenja moji revni duši, in z
močjo svoje drage Kervi jo vsih grehov
operi, de po smerti vsa čista pred tvoje
Božje obličje stopiti zamore. Amen.

540

Pobožno pozdravljenje svete rane
Jezusove strani.

(Sv. Grere.)

O Gospod Jezus! ti sveti pelikan,
ki si uas nečiste očistil s svojo kervijo!
zahvalim te za presladko in prečastito
rano ljubezni, ktero si na sv. križi prejel,
kadar je tvoja nepremagljiva ljubezen s
svojo Ijubeznjivo psico tvojo presladko
stran odperla in tvoje presveto serce z
rano ljubezni ranila. Oešeno bodi to zve-
ličansko ranjenje, češe n a ta presladka rana
in češena presveta kri in voda zveličanja
ki je v očiševanje grehov iz nje tekla. S
premočnim kapam te vode, o Jezus! mene
nečistiga operi, in s to svojo kervijo me
pokropi in oživi, ter mi dodeli, de bo pri
ločenji moje duše iz tega sveta saj edina
kapljica te Božje rose moj delež, moja
erbšina! Po svojim prebodenim sercu
prebodi, oipreljubeznjivi moj Jezus! moje
serce s psico svoje ljubezni, tako siluo,
de nič pozemslskiga več sprejeti ne bo
moglo, temuč de bo le od tvoje mogočne
ljubezni vse prevzeto in kraljevano. Amen.

541

Pobožno pozdravljenje sv. udov
Jezusa Kristusa.

(Sv. G ere.)

Bodite mi pozdravljeni o nježni udje
mojiga Gospoda Jezusa Kristusa, ki ste
bili toliko terpinčeni za naše zveličanje!

Bodi mi pozdravljena častita glava, za
nas s ternjem kronana in s terstam bita!

Bodi mi pozdravljeno predrago obličje,
za nas zapljuvano in s pestmi bito'

Bodite mi pozdravljene, vč premile
oči našiga Odrešenika, ki ste za nas to¬
čile britke solzč!

Bodite mi pozdravljene svete usta in
ti preljubo gerlo, za nas z jesiham in
želčem napojeno!

Bodite mi pozdravljene preblage
ušesa, za nas z zaničevanjem in kletevjo
razžaljene!

Bodi mi pozdravljen presveti herbet,
ki si za nas bičan bil!

Bodite mi pozdravljene častitljive roke
in noge, za nas na križi razpete!

Bodite mi pozdravljene Božje persi,
za nas stepene in zbite!

Bodite mi pozdravljene vse časti vredne
kolena, zanasranjene,vmolitvipripognjene!

542

Bodite mi pozdravljene presvete noge
za nas z žeblji prebodene!

Bodi mi pozdravljena častita stran,
za nas s sulico vojakovo odperta!

Bodi mi pozdravljeno celo sv. Telo
Jezusa Kristusa, za nas na križi viseče,
ranjeno, umorjeno in pokopano.

Bodi mi pozdravljeno, o presladko
serce Jezusovo, ti zaklad presvete Tro¬
jice, za nas na križi odperto!

Bodi mi pozdravljena ti trikrat sveta
duša Jezusa Kristusa, za nas do smerti
užaljena!

Bodi mi pozdravljena ti predraga kri,
za nas tako obilno tekoča iz Kristusovih ran!

Bodite mi pozdravljene, ve presvete
rane našiga Odrešenika, ve spomin ljubezni
in cena našiga Odrešenja, v terpljenji
Kristusovim vsekane, zdaj pa v nebesih
kakor zvezde bliščeče! V te svoje rane,
o dobrotljivi Jezus; me zapiši in me skrij
pred pogledam zapeljivca! In zavoljo za-
služenja in ran svojih udov me stori
vredniga, dodeliti moji duši pri loČenji
iz te solzne doline tisto čistost in ne¬
dolžnost, ktero si s terpljenjem vsih svojih
udov svoji sveti cerkvi zaslužil! Amen.


543

svetiga Patra

Leonarda Portu-Mavriškiga.

-« 406 «-

Darovanje svetiga križe viga pota.

dobrotljivi moj Jezus! ljubim te
Čez vse, ker si večna dobrota in brez¬
končna milost. Zal mi je iz vsiga serca,
de sim kdaj tebe, o nar vedi dobrota!
razžalil. Darujem ti ta sveti križev pot
v tvojo čast, v spomin tistiga težavniga
pota, po kterim si hodil zavoljo mene ubo-
ziga grešnika. Vsih odpustkov se želim
vdeležiti, kteri so za sveti križov pot po¬
deljeni, torej tudi želim, vse tako opraviti,
kar in kakor je v zadobljenje odpustkov

544

storiti potreba. Prosim te, o Jezus! do¬
deli mi gnado in moč, de bi s sv. križe¬
vim potam v tem življenji tvojo milost,
v prihodnjim pa večno veselje zaslužiti
zamogel. Amen.

(Zdaj daruj Bogu odpustke za tiste, za ktere mu
jih darovati želiš, da bi v prid jim bili.

Pri nekterili štacijonih se zadobe popolnama od-
pustiki; ker pa nobeden ne more za-se več, kakor le en
sam popolnama odpustek zadobiti, torej pervi popolnama
odpustek sebi v prid oberni, druge ipa za duše v vicah
Bogu daruj, ali za dušo ranjciga očeta ali ranjce matere,
brata, sestre, prijatla ali kteriga druziga itd.)

I. štacijon.

Jezusa v smert obsodijo.

2^. Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli prečudno ponižnost svojiga
nedolžniga Jezusa, s ktero je krivično
sodbo brez vsiga ugovarjanje poslušal, in
sprejel. Tvoji grehi so tiste lažnjive in
krivične priče, ktere so sodbo podpisale.
Hudobnost tvojiga jezika, s ktero si se
večkrat zoper Boga in svojega bližnjega
pregrešil, je sodnika oslepila, de je ne¬
dolžniga Jezusa v smert obsodil. Oberni
se tedaj k njemu, jokaj in zdihni bolj s
sercem, kakor z ustmi:

545

O moj ljubeznjivi Jezus! kak o ne¬
zmerna je tvoja ljubezen proti meni ubo-
gimu grešniku! Boš li tedaj za nevredno
hudobno stvar ječo, verige, tepenje ter-
pel? in v tako grozovitno smert obsojen?
Oh! to je zadosti, de mi rani moje serce,
de naj objokujem vse pregrehe, ktere sim
s svojim jezikam storil. Tedaj jih obža¬
lujem in kličem k tebi: O Jezus! usmi¬
ljenje, prosim te, usmiljenje in milost, o
Jezus!

Oče naš. (jesena si Marija, čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod ! usmili se nas!

II. štacijon.

Jezus vzame križ na svoje rame

Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli, s kakšnim veseljem in ra-
dovoljnim sercem dobrotljivi Jezus sveti
križ objame, in kako poterpežljivo prenaša
tepenje in suvanje maiopridniga ljudstva!
Ti pa poln nevolje in nepoterpežljivosti
bežiš pred križem, kar je mogoče! Kaj
ne veš, de se ne more brez križa nebeško
veselje zadobiti? Oh, objokuj svojo sle¬
poto, oberni se k svojemu Gospodu, zdihni
in reci:

Gk-tzemani. 35

546

Ne tebi, o Jezus! ampak meni se
spodobi križ. O težki križ! ki so ti ga
moji grehi naložili. O ljubeznjivi Jezus!
podeli mi svojo gnado in moč, de bom vse
križe objel, ktere sim s svojimi grehi za¬
služil. Stori, de bom svoj križ voljno
objel, in se tako od sveta ločil! daj mi
tako ljubezen do križa, de bom vselej s
tvojo služabnico sv. Terezijo vošil in
želel: Terpeti ali umreti, umreti,
ali terpeti.

Oče naš. češena Marija, čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

III. štacijon.

Jezus pade pervič pod križem.

Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Poglej in premisli, kako tvoj Jezus
zavoljo tolikanj prelite kervi ves oslabljen
pervič na zemljo pade. Oh, kako ga s
pestmi bijejo, z nogami teptajo in sujejo!
Vender ni žalovanja ali nevolje iz njego¬
vih ust slišati. Ti pa tarnaš in tožiš, če
le majhen križ občutiš ali zoperno besedo
slišiš. Oh! sovraži svojo nepoterpežljivost,
svoj napuh in svojo nečimernost! zdihni k
Jezusu:

547

O ljubeznjivi Jezus! poglej me pre-
uboziga grešnika pred tvojimi nogami.
Ob, kolikrat, in v kako velike pregrehe
sim padel! Kolikorkrat sim se v globo¬
čino hudobij pogreznil! O Jezus, stegni
svoje rame, podaj mi svoje roke! Pomoči
o Jezus! pomoči pri tebi išem, de bi ves
čas svojiga življenja nikdar nikoli smert-
niga greha ne storil, in bi tako v svoji
zadnji uri svoje zveličanje upati zamogel.

Oče naš. Češena si Marija, čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

IV. štacijon.

Jezus sreča svojo žalostno Mater.

Molimo te, o Kriste! in te hvalimo,

0. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Oh, kako veliko žalost in bolečino
je občutilo serce Jezusovo! Oh s kakšno
grenkostjo in žalostjo je bilo napolnjeno
Marijno serce, ko sta se srečala! Poslušaj,
o nehvaležna duša! „K a j ti je storil
moj Sin?“  ti kliče Marija. — „Kaj
hudiga ti je storila moja Mati?“
te vpraša Jezus. Oh! zapusti že enkrat
svoje grehe, zavoljo kterih midva toliko
žalost in britkost terpiva. O grešnik!

548

kaj praviš na t<5? Reči tedej in zdihni v
svojim serci.

O Božji Sin Marije! o pvesveta Mati
mojiga ljubeznjiviga, Jezusa! ves raztert
in ponižan klečim pri vajnih nogah. Jest
sim tisti izdajavec, s svojimi grehi sim
brusil meč, kteri je vajno serce ranil. Oh!
iz serca mi je žal; prosim vaji, odpustita
mi. Milost, o Jezus! milost, o Marija!
po svoji veliki milosti mi dodelita, de ni¬
kdar več ne bom grešil, temuč, de bom
vajno grenko terpljenje in žalost noč in
dan premišljeval in objokoval.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili, se nas, o Gospod! usmili se nas!

V. štacijon.

Simon Cirenejski pomaga Jezusu križ nositi.

Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Spomni se, de si ti tisti Simon, kteri
si nečimernostim sveta in sladnostim svojih
počutkov ves vdan, ki svoje križe, ne ra-
dovoljno, ampak le, ker si jih braniti ne
moreš, z veliko nevoljo nosiš. Oh! zbudi
enkrat svoje serce, in usmili se svojiga

549

tako obloženiga Zveličarja. Sprejmi ra-
dovoljno vse križe in nadloge, ktere ti bo
tvoj ljubeznjivi Oče poslal. Terdno skleni,
ne samo vse zopernosti s poterpežljivostjo
prenašati, ampak tudi svojimu Bogu za¬
nje hvaležniga se skazovati, prosi ga
takole:

O ljubeznjivi Jezus! hvalim te za
toliko priložnost, ktero mi daješ, de bi za
te terpeti in za-se kaj zaslužiti zamogel.
Oh, moj Bog! daj mi, de bom vse, kar
se mi bo v tem življenji težkiga prigodilo,
s poterpežljivim sercem prenašal in potem
večniga veselja se vdeležil. Stori, o Jezus,
de bom tukaj s teboj jokal in terpel, potlej
pa s teboj v nebesih gospodoval.

Ofie naš. češena si Marija, čast bodi Bogu.

Usmili se nas. o Gospod! usmili se nas!

VI. štacijon.

Veronika potla Jezusu potni pert.

y. Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Poglej in premisli v tem pertu sveto
obličje Zveličarjevo! Ljubi Jezusa, in po
ti ljubezni vtisni njegov obraz v svoje
serce. O kako srečen boš, ako boš z

550

Jezusovim obrazom v svojim srci živel,
in ž njim v večnost šel! De bi tedej to
gnado zadobil, prosi svojiga Boga in reci:

O moj žalostni Jezus! prosim te,
vtisni v moje serce sveti obraz svojiga
obličja, de bom brez nehanja na te mislil,
noč in dan tvoje grenko terpljenje pre¬
mišljeval in svoje grehe objokoval! O Je¬
zus! s kruham tvojiga terpljenja hočem
svojo dušo nasitovati in moje očf bodo
vselej solze točile nad mojimi pregrehami.

Oče naš. Češena si Marija, čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

VII. štacijon.

Jezus pade drugič pod križem.

f.  Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli, kako Jezus, tvoj Bog in
tvoj Gospod, zopet na zemlji leži, ves
oslabljen od velike bolečine, utruden in
zaničevan od sovražnikov. Premisli, de
je tvoja prevzetnost Jezusa poterla, in
ga na zemljo vergla, ker je prenesti ne
more. Oh, zapusti svojo ošabnost, ne
bodi več tako napihnjen! Spokori se, in

551

skleni ponižniši biti. Reci s skesanim
sercem :

O prečastitljivi Jezus! akoravno vi¬
dim, de na zemlji pod težo križa ležiš,
vender te molim in častim, kakor svojiga
mogočniga, večniga Boga. Prosim te,
poteri moj napuh, vzemi iz mojiga serca
vso ošabnost, de bom svojo nečimernost
spoznal, vse zasramovanje s tolikanj tebi
ljnbo ponižnostjo sprejemal, de bom po
tem tudi s teboj v nebeškem kraljestvu
povikšan.

06e naš. Češena si Marija, čast bodi Bogu.
Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

VIII. štacijon.

Jezus tolaži Jeruzalemske žene.

Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli v svojim serci, kolikanj ti
je vender treba jokati in žalovati; pervič
ker tvoj ljubeznjivi Jezus zavoljo tebe
toliko terpi; drugič^ sam nad seboj, ker
si tako nehvaležen in ga ne nehaš žaliti.
Kako moreš premišljevaje njegove gro¬
zovite bolečine še terdovraten ostati! Po-

552

glej kako milostljiviga se Jezus revnim
Jeruzalemskim ženam skazuje! Zaupaj
tedaj va nj in zdihni s sercem:

O ljubeznjivi Jezus! Oh! kako je to,
de se moje serce ne raztopi v solzah ve¬
like žalosti? Solze, oh Jezus! prosim,
solzč prave pokore in serčniga obžalova¬
nja mi daj, de bom z objokanimi očmi in
s skesanim sercem tisto milost zadobil,
ktero si ubogim ženam skazal. Oh, Jezus!
ne obračaj od mene svojih milostljivih
oči: poglej me, uboziga grešnika, de bom
tudi jest ves potolažen na zadnjo uro te
viditi mogel.

Oče naš. češena si Marija, čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

IX. štacijon.

Jezus pade tretjič pod križem.

i r .  Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Oh, s kako veliko bolečino je Jezus
že tretjič pod križem padel! Pomisli: Je¬
zusa, krotko in nedolžno ovčico, Judje,
neverniki, kakor stekli volkovi tep<5, sujejo
sem ter tje po terdnih kamnih vlačijo. O

553

nesrečni greh, ki samiga Sinu Božjiga
tako grozovitno martraš! O grešnik, ni
morebiti tvoj ves potrti in kervavi včlo-
večeni Bog vreden tvojih solz! Oh, reci
tedej ves objokan:

O vsigamogočni Bog! ki nebo in
zemljo z enim perstam deržiš, kdo te je
tako neusmiljeno vergel? Oh! nobeden
drugi ne, kakor moja pregreha, v ktero
sim tolikrat zopet padel. Moja hudoba ni
jenjala grešiti, in zato seje množilo tvoje
terpljenje. Tode poglej, o Jezus! pred
teboj zdaj klečim s skesanim sercem, in
terdno sklenem, svoji hudobiji konec sto¬
riti. Z objokanimi očmi ti terdno in zvesto
obljubim: nikdar več nočem grešiti; o
Bog! nikdar več, nikdar več ne.

Oče naš. češena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

X. štacijon.

Jezusa slečejo in mu želča piti dajo.

cV. Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli, o duša! kako Jezusu, ki
je po svojim životu ves ranjen in stepen,

554

še grenkiga želča piti dajo. Poglej, kako
on tvojo nesramožljivost, nespodobno ob¬
našanje in nečimernost v obleki s svojo
nagostjo plačuje, z želčem pa tvojo po¬
žrešnost. Ali moreš svojiga Jezusa brez
milovanja pogledati? Ob, verzi se k nogam
svojiga Jezusa in reci:

O žalostni Jezus! kako velik razlo¬
ček je med teboj in menoj! Ti si ves
ranjen, poln grenkosti, in ves s kervijo
oblit; jest pa ves nečimeren, poln slad-
nosti in veselja, ali vsaj tak želim biti.
Ob, jest nisim na pravim potu! O Jezus!
pelji me ti na pravo stezo. Stori, de
mi bodo vse sladnosti tega sveta grenke
in zoperne, de bom namesti njih želel
tvoje terpljenje občutiti, in de tako vreden
postanem, s teboj večno veselje vživati.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi Boga.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

XI. štacijon.

Jezusa na križ pribijejo.

W.  Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli neizrečeno bolečino, ktero
je dobrotljivi Jezus občutil, kadar so mu

555

rabeljni udje, kite in žile z žeblji prebodli
O! kako je to, de tvoje serce kar žalosti
ne poči, ker vidiš, de tvoji grehi tako
neusmiljeno tvojiga Zveličarja m or 6 ? Saj
zdaj toči solzč, obžaluj svoje grehe in reci:

O dobrotljivi, zavoljo mene križani
Jezus! vli v moje serce strah in ljubezen
do tebe. In ker so moji grehi tisti žeblji,
kteri so tebe na križ pribili, stori s svojo
gnado, de bodo vse moje hude želje in
občutki na tvoj križ nabiti in tamkej umor¬
jeni, de bom v življenji in v smerti s
teboj križan, tudi s teboj v nebesih večno
kraljevati zamogel.

Oče naš. češena si Marija, čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

XII. štacijon.

Jezus umerje na križi!

¥.  Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Odpri tukaj svoje oči in premišljuj
svojiga z žeblji na križ pribitiga Jezusa.
Poglej vse bledo obličje Božje. Poslušaj,
kako prosi odpušanja tistim, kteri ga kri¬
žajo in žalijo. Razbojniku obljubi nebeško

556

kraljestvo, izroči svojo mater Janeza,
priporoči svojo dušo nebeškim u Očetu,
poslednjič pa umerje z nagnjeno glavo.
Tedej je moj Jezus umeri? Res. umeri,
je na križi in zavoljo mene. O duša
moja! kaj boš zdaj počela? Oh, ne hodi
preč, ako ne s ponižnim in skesanim
sercem. Objemi križ in zdihni k Jezusu:

O moj ljubeznjivi Zveličar! vem in
spoznam, de so moji grehi tisti rabelj ni,
kteri so tebe tako neusmiljeno umorili.
Nobene gnade nisim vreden, ker sim tebe
križal. Pa kako veliko veselje in upanje
občuti moja duša, kedar Te slišim tudi
za tiste prositi, kteri so tebe križali, Kaj
hočem tedaj za te storiti, ker si ti toli¬
kanj za-me storil? Poglej, o Jezus!
pripravljen sem in voljan, vsim odpustiti,
kteri so me kdaj razžalili. Res, moj Bog!
zavoljo tvoje ljubezni odpustim vsem, iz
serca jih objamem, in jim želim vse do¬
bro, in tako tudi upam ob svoji v  smertni
uri tvoje vesele besede slišati: „Se dan s
boš z menoj v raje.“

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

557

XIII. štacijon.

Jezusa s križa snamejo in ga v naročje Marijno polože.

Molimo te. o Kriste! in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli, kako oster je bil meč, ki
je serce žalostne matere prebodel, ko je
svojega mertviga Sina v svoje naročje
vzela Vidila ga je vsiga ranjeniga in
kervaviga. O kakšno žalost in bolečino
je ona tistikrat v svojem serci občutila!
Kteri meč pa je bil tako oster, ki je pre¬
bodel njeno serce? Oh! greh je bil, kteri
je Jezusu življenje vzel in Marijno serce
tako močno ranil. Objokuj tedej ta gro¬
zoviti greh. Skleni svoje solzč s solzami
svoje žalostne Matere in zdihni k nji tako:

O Kraljica vsih materuikov! kdaj
bom vreden, da bi prav zapopadel tvojo
žalost in bolečino ? Kdaj bom zadobil
gnado, tvojo žalost v svojim serci no¬
siti in s teboj terpeti ? O velika Gospa!
sprosi mi, de bom noč in dan žaloval
nad svojimi grehi, kteri so tebi tako ža¬
lost naklonili, de bom ves skesan in spo-

558

korjen, v zaupanju in ljubezni do tebe
umeri, in po smerti s teboj vedno živel.

Oče naš. Češena si Marija, čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

XIV. štaeijon.

Jezusa v grob polože.

Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli tukaj žalovanje, zdibovanje
in jokanje Magdalene, Janeza in druzih
pobožnih duš, ko jim je bil Jezus odvzet,
in v grob položen. Zlasti pa si v serce
vtisni težavo in grenka žalost Marije,
njegove Matere, ko je s svojiga naročja
ljubeznjiviga Sina dala. Premišljevaje
njene tadanjo žalost in njeno terpljenja, se
moraš res sramovati, de si pri obisko¬
vanji tega križeviga pota tako malo milo-
vanja občutil. Oh! zbudi svoje serce vsaj
zdaj pri zadnjem štacijonu. Kušni s častjo
kamen svetiga groba; položi v duhu va-nj
svoje serce, in reci k svojemu mertvimu
Jezusu:

O usmiljeni Jezus! kteri si po tako
kervavim potu šel iz ljubezni do mene,

559

častim te, v grob položeniga in molim.
Oh! v svojem serci te serčno želim za-
pertega imeti, de bi, s teboj sklenjen, po
tem svetim križevim potu k novimu živ¬
ljenju vstal, in se v tvoji gnadi s tega
sveta ločiti zamogel. Po zasluženji tvo-
jiga terpljenja, ktero sim premišljeval, mi
dodeli, de bo na zadnjo uro tvoje sv.
rešnje Telo moja popotnica, de bodo moje
zadnje besede: Jezus, Marija, Jožef! in
de svoje zadnje zdikovanje s tistim zdi-
hovanjem sklenem, s kterim si ti na sve¬
tim križi svojo sveto dušo izdihnil. Daj
mi z živo vero, s terdnim zaupanjem in
z gorečo ljubeznijo s teboj in zavoljo tebe
umreti in potlej s teboj na večne čase
živeti. Amen.

Oče naš. češena si Marija, čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

Molitev.

Nebeški Oče, večni Bog! po tisti
ljubezni, s ktero si svojiga Sina, Jezusa
Kristusa zavoljo mene na svčt poslal, in
s ktero je on po svojim britkim terpljenji
in grenki smerti mene odrešil, ti darujem
ta sv. križev pot, kteriga sim s tvojo

560

gnado obhajal. Vzemi to pobožno opra¬
vilo k povikšanju svoje časti, v zahvalo
za vse meni in drugim podeljene gnade,
za odpušenje grehov celiga sveta, za po¬
moč ubogim dušam v vicah, zlasti pa, za
ktere sim v začetku prosil. O milostljivi
Oče nebeški! poglej na obličje Kristusa,
svojiga Sina, usliši glas njegove svete
kervi, in bodi milostljiv meni ubogimu
grešniku! Amen.

Hvaljen bodi naš križani Zveličar, Jezus
Kristus, in njegova žalostna Mati Marija!

Pesem

pri svetim križevim potu.

Oh, pridite stvari!

Kaj, glejte, se godi!

On, ki nas vse živi.
Strašno za nas terpi.

1. štnci.jon.

Razgajžlan, zapljevan,

Tn kronan, zasramvan,
Pred sodbo je peljan,
Nedolžno v smert izdan.

2. štnci.jon.

Glej, križ mu nalože
Na ranjene rame,

Oh Jagnje Božje gre,

In nese rsih dolge.

561

3. štacijon.

Opešal je v močeh,

Podre ga križ, naš greh;
Vtopljen v sveta dolgeh
Leži potert na tleh.

4. štacijon.

Oh, žalostili spomin!

Ker sreča Mater Sin;

Nji gre moč bolečin.

Do serca globočin.

5. štacijon.

Omagal Jezus je
Od teže križeve;!

O Simon, prosim te,

Ne brani križa se!

6. štacijon.

S pertam Veronika
Obriše Jezusa;

Spomin zato ji da
Terpljenja britkiga.

7 štacijon.

Slabosti ves prevzet
Pod križem pade spet,

O jenjaj, grešni svet!
Ponavljat’ greh preklet.

8. štacijon.

Usmiljene žene!

Ne jokajte za me;

Točite za-se le
Spokorni sere solze.

9. štacijon.

Oh, Jezus omedli,

Pod križem spet leži,
Getzemani.

36

Naj vender se zbudi,

Kdor še v pregrehah spi!

10 štacijon.

Ko pride na goro.

Ga slečejo gerdo,

Pijačo mu dajo,

Ostudno in grenko.

11. štacijon.

Na križ ga polože

Razpno roke, noge,

Žeblji mu zdaj nove,

Še rane narede,

12. štacijon.

Na križi tam visi,

Oh, sveta teče kri!

Za grehe vsih ljudi
Zveličar smert stori.

13. štacijon.

Marija, k teb’ hitim,

Tvoji ga Sinu častim,

Z vama, dokler živim,

Rad jokam in terpiin.

14. štacijon.

Za naš greh mertviga

Molimo Jezusa,

In položimo ga
V grob svojiga serca.

O Jezus! hvala zdaj

Ti bod’ ino vselej;

Skoz svojo smeri nam daj
Te ljubit’ vekomaj.

563

viir.

1. Litanije k terpečimu Zveličarju.

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče nebeški, vsigamogočni Bog, J
Sin, vsiga sveta rešnji Bog, '  usmili
Sveti Duh, resnični Bog, ?se nas!

Sveta Trojeca, en sam Bog, \

Jezus, Sin živiga Boga,

Jezus, Sin Device Marije,

Jezus, Sin Davidov,

Jezus, pravi in veliki prijatelj ljudi,
Jezus, naš nar veči dobrotnik,

Jezus, ki si nas ljubil do smerti,

Jezus, ki si sebe za nas daroval,

561

Jezus, naš Odrešenik j

Jezus, naš prijatelj, j

Jezus, žalosten do smerti,

Jezus, kteri si se s smertjo bojeval, I
Jezus, kteri si v svoji britkosti kervavi I
pot potil, j

Jezus, od angelja pokrepčan, I

Jezus, od Judeža izdan, I

Jezus, od sovražnikov vjet,

Jezus, z vervmi zvezan,

Jezus, nespodobno zaničevan,

Jezus, zvezan v mesto peljan,

Jezus, kteri si bil pred Ana postavljen,!
Jezus, kteri si bil v svoj sv. obraz bit, \
Jezus, kteri si bil od Kajfeža prekli- /
njevan, I

Jezus, kteri si bil nesramno zapljevan,!
Jezus, kteri si bil od Petra zatajan,
Jezus, kteri si bil pred Pilata peljan, |
Jezus, kteri si bil pred Pilatam krivo!

tožen, |

Jezus, kteri si bil od Heroda zasra-i
movan, I

Jezus, kteri si bil svojih oblačil oropan, I
Jezus, na stebar privezan, j

Jezus, neusmiljeno tepen, I

Jezus, s ternjem kronan,

Jezus,  v škerlatastim plajši zaničevan,'

usmili se nas!

565

Jezus, pred ljudstvo postavljen,

Jezus, k smerti obsojen,

Jezus, v smert peljan,

Jezus, kteri si težki križ nesel,

Jezus, mož bolečin,

Jezus, kteriga so z žeblji pribili na križ,
Jezus, kteri si bil povzdignjen na križi,
Jezus, ktčri si med nebom in zemljo
visel kakor dar,

Jezus, čigar Kri je s križa za nas
tekla,

Jezus, kteri si molil za svoje sovraž¬

nike,

Jezus, kteri si bil tudi od svojiga
Očeta zapušen,

Jezus, s smertjo rinjajoČi Zveličar,

Jezus, na križi umirajoči Zveličar,

Jezus, kteri si bil s sulico preboden,
Jezus, kteri si bil s križa snet,

Jezus, kteri si bil od svoje Matere
objokovan,

Jezus, kteri si bil z miro maziljen,

Jezus, kteri si bil v grob nesen,

Bodi nam milostljiv; zanesi nam, o Jezus!
Bodi nam milostljiv; usliši nas, o Jezus!
Od vsiga hudiga, j
Od vsiga greha, / reši nas, o Jezus!

Od svoje jeze, ;

usmili se nas!

566

Od večnih strafeng,

Od sovraštva in nevošljivosti,

Od jeze in nepoterpežljivosti,

Od kletve in rotenja, I

Od vsiga obrekovanja,

Od vsiga serda, I

Od vse požrešnosti, I

Od vse nečistosti, I

Od vsiga hudiga poželenja, f

Od obupnosti in nespokornosti,

Od nagle in neprevidene smerti,

S svojim britkim terpljenjem in s svojoj
smertjo, i

S svojo žalostjo na oljski gori, \

S svojo trikrat ponovljeno molitevjo,

S padenjem na svoje obličje,

Z britkostjo svojiga serca,

S svojim neizrečenim zdihljejem,

S svojim kervavim potam,

S svojim žalostnim zaporam,

Z vsim od svojih sovražnikov presta-
nim zaničevanjem,

S prederznim zasmehovanjem, kteriga
si preterpel,

Z vsako terdo stopinjo, ktero si storil, j
S svojimi prestanimi bolečinami,

S svojim zdihovanjem in s svojimi'
solzami,

reši nas, o Jezus!

567

<x>

ax

c-.

<D

N

P

00

S svojo trudnostjo,

S tebi storjenim zasramovanjem,

S svojo poterpežljivostjo in ponižnostjo,

S svojim neusmiljenim raztepenjem,

S svojim zaničljivim kronanjem,

Z zasmehovanjem svojih morivcev,

Z nošo svojiga križa,

S svojim zapušenjem,

S tebi podeljenim želčem,

S terpljenjem svoje duše,

S svojo britko vojsko s smertjo,

Z izročenjem svoje duše v roke svo-|
jiga Očeta,

Z nagnjenjem svoje glave,

S svojo britko smertjo,

Z rano svoje svete strani,

S svojo drago kervijo,

S svojimi sv. ranami,

S svojim neskončnim zasluženjem,

Mi ubogi grešniki, prosimo te, usliši nas!
De nam zaneseš,

De nam odpustiš,

De nam pravo pokoro dodeliš,

De nam pravi stud nad greham daš,

De nam gnado poboljšanja daš,

De nam vredni sad pokore dodeliš.

De nas noviga padca v greh varuješ,

De nas pred hudimi skušnjavami braniš,

De nas vsih grehov očistiš,

^3

O

GG

•

B

o

trf-

co

p

GG

5*

•

P

p

GO

568

De nam vse zaslužene kazni odpustiš,

De nam milo usmiljenje skažeš,

De nas s svojo drago Kervijo očistiš,

De nam gnado posnemanja dodeliš,

De nas svojiga zasluženja vdeležiš,

De nas s svojimi ranami ozdraviš.

De nas s svojo smertjo oživiš,

De nas s svojo ljubeznijo zveličaš,

De nas uslišiš,

Jagnje Božje, ki grehe svetd odjemlješ;

zanesi nam, o Jezus!

Jagnje Božje, ki grehe svetd odjemlješ;
usliši nas, o Jezus!

Jagnje Božje, ki grehe svetd odjemlješ;
usmili se nas, o Jezus!

Jezus Kristus, sliši nas!

Jezus Kristus, usliši nas!

Oče naš. češena si Marija.

IMolitev.

O Gospod Jezus Kristus! s svojim
terpljenjem in s svojo smertjo si svet od¬
rešil, in nam nar lepši zgled zapustil,
kako se moramo v britkostih tega življenja
in ob uri svojiga ločenja iz tega sveta

569

zaderžati; dodeli nam gnado, de bomo
tvoje nauke in zglede vedno pred očmi
imeli, jih vselej zvesto posnemali, in tako
častiti! iviga sadil tvojiga odrešenja vredni
postali, ki z Bogam Očetam in sv. Du¬
ham enaki Bog živiš in kraljuješ na ve¬
komaj. Amen.

2. Molitev sv. Avguština k časti Kristusoviga
terpljenja.

O Bog! kteri si zavoljo zveličanja
sveti hotel biti rojen, obrezan, od Judov
zaveržen, od Judeža s kuševanjem izdan,
z vervmi zvezan, kakor nedolžno Jagnje
v mesnico peljan, pred Ana in Kajfa,
pred Pilata in Heroda postavljen, krivo
tožen, gajžlan, zaničevan, zapljevan, s
ternjem kronan, s pestmi in s terstam bit,
slečen, z žeblji na križ pribit, razbojni-
kam prištet, z želčem in jesiham napojen
in s sulico preboden: prosim te, o Go¬
spod! zavoljo tistih tvojih neznanih bole¬
čin, ktere jest grešnik zdaj pobožno pre¬
mišljujem, in zavoljo tvoje britkč smerti
na križi, obvaruj me veČniga peklenskiga
terpljenja, in pelji me tje, kamor si peljel
uniga s teboj križaniga desniga razboj-

570

nika, kjer z Očetam in s sv. Duham pravi
Bog živiš in kraljuješ na vekomaj. Amen.

3. Molitev ob četertkih. V spomin smertnik

Kristusovih težav.

Na Oljski gori je Jezus rekel svojim
učencem : v  „Moja dušu je žalostna do
smerti. Čujte in molite, de v skušnjavo
ne padete 11 . In ves vdan v voljo svojiga
nebeškiga Odeta, je molil: „Oče, ako je
mogoče, vzemi ta kelih od mene ; vender
ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi ! u

O premili Gospod Jezus Kristus! ki
si za moje grehe, in za grehe vsiga sveta
toliko britkost in težav preterpel, kervavi
pot potil, v ti svoji britkosti od angelja
pokrepčan bil; dodeli mi gnado, de se
tudi jest v vsih težavah, britkostih in nad¬
logah ves v voljo Božjo vdan, pobožno
in serčno molim; v vsim terpljenji tolažilo,
v vsaki skušnjavi pa pomoč iz nebes za-
dobim. Amen.

4. Molitev v petkih. V spomin Kristusove

smerti.

Temota je postala, kadar so Judjd
Gospoda Jezusa križali. In ob deveti uri

571

je Gospod Jezus z velikim glasam za¬
vpil: ,,Moj Bog! moj Bog! zakaj si me
zapustil ?' 1  In glavo je nagnil in dušo
izdihnil. Zato, o Gospod Jezus Kristus!
te molimo in hvalimo; ker s svojim sve¬
tim križem in svojo nedolžno smertjo si
ves svet odrešil.

O Gospod Jezus Kristus! zavoljo
britkosti svojiga svetiga terpljenja, kteriga
si za nas na križi preterpel, zlasti ob uri,
kadar se je tvoja preblažena duša od
tvojiga presvetiga telesa ločila, te pro¬
sim, usmili se moje revne duše, kadar
se bo od mojiga telesa ločila, de tvoj
križ in tvoje terpljenje nad menoj in nad
vsimi drugimi grešniki ne bo zgubljeno.
Amen.

O Jezus, tebi živim! o Jezus tebi
umerjem! o Jezus tvoj sem živ in mer-
tev! Amen.

5. Slovesna prošnja za odpušenje pred križanim
Jezusam.

Edinorojeni Sin Božji! ki si dal svoje
življenje na lesu svetiga križa za me iz
gole ljubezni, oh! jest, nevredni grešnik,
sim z lastnim zadolženjem tolikrat že za-

572

pravil ceno tvoje britke sruerti; in s svo¬
jimi neštevilnimi hudobijami sim te le vno¬
vič križal; pa lej, zdaj pridem, de te
slovesno prosim za zamero; pridem, vzeto
čast, kolikor je mogoče, ti povernit. K
tvojim nogam se veržem na zemljo, ske¬
sano se udarim na svoje grešno serce,
ki je presunjeno od žalosti in bolečin.
Moje obličje je s sramoto pokrito, moje
oči so solzami oblite; s hrepenečimi ro¬
kami objamem, kakor nekdaj Magdalena,
tvoj sveti križ, in ti želim zadostiti za
toliko razžaljenje iz dna svojiga serca.

Po svojim preroku si se nekdaj pri¬
tožil, de grešniki za stavo raztepajo tvoj
herbet in s svojimi neusmiljenimi udarci
ti sekajo globoke rane; o Jezus jest
vidim te kervave rane na vsih tvojih udih:
pa — o nesrečno oskrunjenje, ki mene
zadeva! spoznam v teh ranah hudobno
delo svojih rok; s kervavimi čerkami so
zapisane tam vse moje nehvaležnosti, moje
hudobije in nerodnosti. Jest — jest sim
tvoj morivec postal; jest — sim tvoje
terpljenje le daljšal, ker sim število svojih
pregreh vedno le množil. O moj Zveličar;
grizenjo moje vesti me bije; moje serce
je o britkosti poterto, sramota me pokriva
in pod težo svojih pregreh omagujem.

57$

Ozri se milostno na moje kervave bole¬
čine, imej usmiljenje z menoj, sej zani¬
čujem vse svoje hudobije. Oh, de bi jih
zamogel s kervavimi solzami objokovati!
Ko bi imel tavžent življenj, bi rad tav-
žentkrat umeri, de bi s to tavžentkratno
smertno britkostjo svoje grehe opral.

O večni moj Oče! kadarkoli se ozreš
na me, mora v tvojim serci pravični serd
zoper mč se vzdigniti. Pa prosim te,
o Gospod! ne glej mene, ampak glej ve¬
liko več Jezusa, svojiga ediniga Sina,
nad kterim vse svoje dopadajenje imaš.
Oh, kdo ga zamore pogledati, in ne bo
ginjen? Tudi nar bolj neobčutljivo serce
se mora omečiti pri tem pogledu. Nje¬
govo Telo je na les križa razpeto: nje¬
govo obličje, ktero angelji z začudenjem
molijo, je neusmiljeno razdjano; njegove
oči so otemnele; njegove ustnice obledele,
njegova glava s ternjevo krono ranjena;
njegovo roke in noge z žeblji pribite;
vse njegovo Telo — le ena rana — z
nepopisljivimi bolečinami preobloženo. Oh,
glej! ta je tvoj Sin! ki toliko terpi. Z
vsimi temi ranami kliče za nas k tebi za
gnado. Premili Oče! poslušaj tedej glas
te svete Kervi, in dodeli nam milost!
Amen.

574

6. Ure Kristusoviga terpljenja.

Ob šestih zvečer.

Jezus vzame slovo od svoje Matere.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro od svoje preljube Matere slovo jemal,
svojim učencem noge umival, in nam s
tem zgled ponižnosti dal; daj de se od-
tergam od vsiga, kar nisi ti, in uči me
ponižnosti in krotkosti. Amen.

Ob sedmih zvečer.

Jezus postavi zakrament sv. Rešnjega Telesa.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
aro zakrament sv. resnjiga Telesa po¬
stavil; daj, de vselej vredno prejmem to
skrivnost^ ljubezni, zlasti pa ob svoji zad¬
nji uri ! Ze zdaj, v tem trenutku te želim
prejeti v tem sv. zakramentu; ker te pa
resnično prejeti ne morem, oh, pridi saj
po duhovno v moje serce! O Jezus, tebi
živim! 0 Jezus, tebi umerjem! O Jezus„
tvoj sim živ in mertev! Amen.

575

Ob osmih zvečer.

Jezus vzame slovo od svojih učencev.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro od svojih učencev slovo jemal in jih
svojimu nebeškimu Očetu izročeval; usmili
se mene, kadar bom ob smertni uri tudi
jest s svojci se poslovil, in dodeli mi
tamkej tvoje Božje obličje vekomaj gle¬
dati. Amen.

Ob devetih zvečer.

Jezus gre na Oljsko goro.

0 Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro žalosten in otožen šel na Oljsko goro;
dodeli tudi meni pravo žalost zavoljo gre¬
hov, in daj, de te nikoli več prostovoljno
ne razžalim. Amen.

Ob desetih zvečer.

Jezus kervavi pot poti.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro v smertnih težavah molil in kervavi
pot potil; dodeli mi, de se tudi jest vse¬
lej v voljo svojiga nebeskiga Očeta ves
vdam, in stoj mi na strani ob moji zadnji
uri. Amen.

576

Ob enajstih zvečer.

Jezusa ujamejo.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro in pozneje, od 'Judov vjet, zvezan,
v Jeruzalem pred Ana in Kajfa peljan, s
pestmi bit, od Petra, svojiga učenca, za¬
tajevan bil; oh, daj de se to noč več¬
krat spomnim tvojiga svetiga terpljenja,
in varuj me vsaciga greha. Amen.

Po noči, kadar se zbudiš.

Jezus v ječi.

O  Gospod Jezus Kristus! ki si to
noč v ječi čul in molil; odpusti mi vse
grehe, ktere sim kdaj po noči storil; ob¬
varuj me večne ječe, in spomni se tudi
ubogih duš v vicah. Amen.

Zjutraj, kadar se zbudiš.

Jezusa h Pilatu peljajo.

O Gospod Jezus Kristus! ki si bil
v jutro zgodaj k Pilatu peljan, krivo to¬
žen in zaničevan; odpusti mojim sovraž-
nikam, in vsim, ki me sovražijo in pre¬
ganjajo, in daj mi pravo ljubezen do njih.
Amen.

577

Ob šestih zjutraj.

Jezusa k Herodu peljajo.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro v belim sramotljivim plajši od Heroda,
bil zaničevan; dodeli mi gnado, de bom
tudi jest, kakor ti, vse zasramovanje in
zaničevanje tiho preterpel, in odpusti mi,
kar sim se zlasti z na puham v obleki
pregrešil. Amen.

Ob sedmih zjutraj.

Jezus je slabši/ kakor Baraba spoznan.

O Gospod Jezus Kristus! ki si bil
to uro slabši, kakor morivec Baraba spo¬
znan, daj, de nobene stvari bolj ne cenim,
kakor tebe, in le tebe ljubim. Amen.

Ob osmih zjutraj.

Jezusa bičajo.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro od Judov bil neusmiljeno bičan in
tepen! odpusti mi vse grehe nečistosti in
mesd, in odvrni od mene šibe svoje oj-
stre sodbe. Amen.

Ob devetih zjutraj.

Jezusa, s ternjem kronajo.

O Gospod Jezus Kristus! ki si bil
to uro z bodečim ternjem kronan; odpusti

Getzemaai. 37

578

mi vse pregrešne misli in želje; vso svo¬
jevoljnost, ves napuh in vso nepokoršino.
Amen.

Ob desetih zjutraj.

Jezus je pred ljudstvo postavljen. Koce hotno!

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro na mostovži bil pred ljudstvo postav¬
ljen ! vtisni vender spomin svojiga terplje-
nja globoko v mojo dušo, in dodeli, de
tistiga nikoli ne pozabim. Amen.

Ob enajstih zjutraj,

Jezus nese svoj sv. križ na goro Kalvarijo.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro svoj sveti križ nesel na goro Kalva¬
rijo; daj, de tudi jest svoj križ voljno
zadenem, in poterpežljivo za teboj hodim.
Amen.

Ob dvanajstih opoldne.

Jezusa na križ pribijajo.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro na rokah in nogah na sveti križ bil
pribit; odpusti mi vse grehe, ktere sim s
svojimi rokami in nogami storil! pripni
seboj tudi mene na križ, in dodeli mi, de
se vso večnost nikdar ne ločim od tebe.
Amen.

579

Ob eni popoldne.

Jezus govori zadnje besede.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro molil za svoje sovražnike, si razboj¬
niku na križi milost skazal, svojo prelju-
beznjivo Mater nam za Mater zapustil; od
pusti tudi mojim sovražnikam; vzemi tudi
mčne nekdaj v sveti raj; in dodeli, de
Marija tudi moja Mati vedno bo in ostane.
Amen.

Ob dveh popoldne.

Juzusu dajo jesiha in želča

O Gospod Jezus Kristus! ki si bil
to uro silno žejin in z jesiham in želčem
napojen, daj tudi meni pravo žejo po sveti
ljubezni in popolnamosti, in odpusti mi
vse, kar sim se s požrešnostjo v jedi in
pijači pregrešil. Amen.

Ob treh popoldne.

Jezus na križi umerje.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro na sv. križi svojo dušo v roke svojiga
nebeškiga očeta izročil: stoj mi na strani
ob moji smertni uri, in dodeli, de tvoje
sveto terpljenje in tvoja draga kri ne bo
zgubljena za me. Amen.

37 *

580

Ob štirih popoldne.

Jezna je s sulico preboden.

O Gospod Jezus Kristus! ki si bil
to uro s sulico preboden, de je kri in
voda tekla iz tvojiga serca: operi me v
ti sveti kervi in vodi, in zapri me glo¬
boko v svoje svčto serce, de v tistim
svojo edino radost in ljubezen najdem, in
večno v njem ostanem. Amen.

Ob petih popoldne.

Jezusa v grob položi.

O Gospod Jezus Kristus! ki si bil
to uro s križa snet, v naročje svoje de¬
viške Matere, potem pa v grob položen;
daj, de tudi jest s teboj pokopljem svoje
grešno življenje, in negdaj s teboj do¬
sežem veličastno vstajenje. Amen.

Zdihljej za vsako uro dneva.

O Gospod Jezus Kristus! zavoljo
svojiga britkiga terpljenja, zavoljo svoje
drage kervi mi dodeli srečno uro življenja
in smerti. Amen.

7. Molitev ob treli popoldne.

Večni Oče! spomni se milostljivo, de

581

je to uro tvoj edinorojeni Sin, s teboj
pravi Bog, za me umeri; dodeli svojim z
dragoceno svoje prelite kervi odkupljenim
služabnikam odpušenje vsih grehov. O
Bog! spreoberni nas; dodeli nam zaslu-
ženje britkiga terpljenja Jezusa Kristusa;
ozri se z očmi svoje nezapopadljive mi¬
losti na nje, za ktere se je on grešnikam
v roke dal, in je strašno smert križa pre¬
stal. O moj, na križ povzdignjeni Jezus;
potegni me na se! Ti umiraš za mč, daj,
de bom od zdaj za naprej tudi jest živel
le za tč. Amen.

8. Molitev, kadar greš meino britke martre.

Križani Gospod Jezus Kristus! za¬
voljo britkosti svojiga terpljenja, kteriga
si za me na lesu sv;, križa prestal, zlasti
kadar se je tvoja preblažena duša od
svojiga presvetiga telesa ločila, se usmili
moje revne duše ob ločenji iz tega sveta.
Amen.

9. Trojna zahvala in trojna prošnja k križanimu
Jezusu.

(Od sv. Gere.)

1. O ti nar krotkejši Jagnje Božje,
ki si tako revno tri ure na križi viselo; iz

582

vsiga svojiga serca te zahvalim za ne¬
znane bolečine, ktere si preterpelo, kadar
si bilo na sv. križi tako neusmiljeno razpeto,
de so se tvoje kosti lahko štele, in te
prosim, de mi zavoljo tisteh bolečin odpu¬
stiš, karkoli sim se s svojimi udi proti
tvoji dobroti pregrešil. Amen.

2. O ti nar nedolžniši Jagnje Božje!
s hvaležnostjo vsih stvari se ti zahvalim
za britko žejo, kteri si ti terpelo na križi
za zveličanje svetd, kadar si z umirajočim
glasom zaklicalo: , Zejim sim!“ pa si le
jesiha in želča piti dobilo, ter te prosim,
zavoljo britkosti tiste žeje mi odpusti kar
koli sim se s požrešnostjo v jedi in’ pijači
pregrešil. Amen.

3. O ti nar svetejši Jagnje Božje!
z nasprotno hvaležnostjo presvete Trojice
se ti zahvalim za neizmerne terpljenje,
ktero si prestalo, kadar si tako neusmiljeno
na rokah in nogah z železnimi žeblji na
križ bilo pribito, de je tvoje serce od bo¬
lečin se pretreslo in so vse tvoje žile se
skerčile. Zavoljo teh strašnih bolečin in
tvoje britke smerti te prosim, zbriši vse
grehe mojih rok in nog, in daruj te rane
svojimu nebeškimu Očetu v spravo za
me! Amen.

583

10. Molitev k sedem poslednjim besedam
križaniga Jezusa.

1. O Gospod Jezus Kristus! ti Sin
živega Boga! bi si na lesu sv. križa viseč
k svojimu Očetu molil za svoje sovražnike:
„Oče, odpusti jim;  sej  ne  ved<5, kaj
delajo! 11  daj, de bom iz ljubezni do tebe
rad vsim odpustil, kteri so mi kaj hudiga
storili.

2. Po tolaživnih besedah, o Jezus!

ktere si spokorjenimu razbojniku djal:
,,Resnično ti povčm, še dans boš
z menoj v raji! 44  te prosim, dodeli mi
gnado, tako živeti, de tudi jest ob uri
svoje smerti slišim od tebe: ,,Dans boš

z menoj v raji!“

3. Svoji Materi si rekel, o Jezus!
„Zena! glej, tvoj sin!  in učencu:
Glej, tvoja Mati!“  Daj, de me prava
ljubezen sklene s tvojo Materjo, in de njo
s posnemanjem njenih čednost vedno kakor
svojo Mater po otročje častim.

4. V svoji smertni britkosti si zaklical
o Jezus! „Moj Bog! Moj Bog! zakaj
si me zapustil? 4  Daj, de vnobeni po¬
trebi ali nadlogi ne obupam, temuč vselej
z otročjim zaupanjem k tebi zakličem:

584

Oče, Gospod! usmili se meae. Pomagaj
mi, moj kralj! Ne zapusti me, moj Bog!
ki si me revniga grešnika odrešil s svojo
drago kervijo. v

5. Gospod Jezus, ki si klical: „Ze-
jin sim!“ daj, de bom vedno žejin tebe,
studenca žive vode.

6. Po dopolnjeni volji svojiga nebeškiga
Očeta si rekel, o Jezus! „l)opolnjeno
j e“. Daj, de tudi jest tek svojiga živ¬
ljenja po tvoji sveti volji v tvoji gnadi
končam.

7. Oče, v tvoje roke izročim
svojo dušo!“  Tako si z velikim glasam
zavpil, o Jezus! nagnil svojo glavo iu
umeri. Po tek tvojih, zaupanja polnih
besedah te prosim za gnado, de bi tudi
jest z ravno temi besedami svoje življenje
sklenil in de potem moja duša od tebe za¬
sliši besede : Pridi, izvoljena mojiga Očeta,
pojdi v veselje svojiga Gospoda! Amen.

11. Pobožni spomin treh ur, kadar je Jezus na
križi visel.

Kdo bo naštel vse terpljenja, o moj
predobrotljivi Jezus! ktere si ti zadnje
tri ure na križi prestal! Tvoje, z ranami

585

napolnjeno telo, ktero je malo popred v
smertnih težavah na vertu, z zaničevanjem
v hiši velikiga duhovna, z vlačenjem od
sodnika do sodnika, v neusmiljenim bi¬
čanji, v še bolj zaničljivim kronanji, po
terdi poti na gori mertvaških glav vse
oslabelo, vse bilo razdjano — to tvoje
telo visi zdaj na križi prebodeno na ro¬
kah in nogah, na treh železnih žebljih.
Ti sam si ves obdan s trumo nar hujših,
zdivjanih sovražnikov, kteri te zaničujejo,
kteri te preklinjajo; strašno žejo terpiš,
ves si zapušen, tudi od svojiga Očeta v
nebesih. Daruješ se za grehe vsiga sveta;
tvoja kri teče iz vsih ran, dokler je serce
le kaj ima. Pod križem stoji tvoja ža¬
lostna Mati, jokajoči učenec, skorej tako
reven, zapušen, ubog in zaničevan, kakor
ti, in tč britkosti terpe tri dolge, strašne,
boleče uro ! Pač revno bi moglo biti serce,
ktero bi pri premišljevanji tvojiga terpljenja
ne bilo ginjeno, in ktero bi ravno zato
ne bilo prisiljeno, tebi se serčno zahva¬
liti, tebe serčno ljubiti, svoje grehe res¬
nično objokovati in terdno skleniti, z vsim
trudam in z vso zvestobo tvoje zapovedi
spolnovati!

O moj preljubeznjivi Jezus ! zahvalim
se ti za tvojo neskončno dobroto, ker

586

za m6 si toliko terpel; ljubiti te moram,
o neskončna ljubezen! ker ti terpiš, ti
umiraš, de bi ti jest vse svoje serce da¬
roval! Zaničujem z britko žalostjo vse
svoje storjene neumnosti, zmotnjave, svo-
jeglavnosti in vse svoje hudobije, kterekoli
sim kdaj storil. Pred tvojim obličjem,
pod tvojim križem, o moj Zveličar! skle¬
nem resnično poboljšanje; drugači hočem
živeti, zapustiti svoje nesrečne neumnosti,
s kterimi sim se omadeževal! jest hočem
— oh, daj mi k temu svojo mogočno
gnado, svoj žegen! — jest hočem pobožno
živeti! Amen.

12. Darovanje križaniga Jezusa Bogu Očetu.

O pravični, nebeški Oče! moji grehi
so tako veliki, de si pred tvojo strašno
sodbo obstati in za tiste nikakor zadostiti
ne upam. Vender pa za to ne obupam,
temuč bežim v bogato zadostenje svojiga
Zveličarja Jezusa Kristusa. Tega tvojiga
križaniga Sina postavim pred tvoje oči,
ter te prosim, zavoljo njega se mene
usmili. Spomni se, o predobrotljivi Oče!
kako revno je visel moj zveličar na križi
in kolike težave je terpel za me. Glej,
njegova kraljeva glava jesternjem ovita;

587

njegovo milo obličje z udarci in s tepe-
njem razdjano; njegove oči so zgubile svojo
moč; utihnile so njegove usta; razbite so
njegove lica; reztegnjene njegove roke;
ranjene njegove persi; [stergano vse nje¬
govo telo; z žeblji so pribite njegove
rok (S in nogč; bolečine švigajo po vsih
njegovih žilab; vroča je njegova žeja;
vse moči oslabljene; kri njegova stočena,
stran odperta, njegova duša z bolečinami
in britkostjo prenapolnjena. O moj Bog!
Jezus je reven — ves reven; spomni se,
de zavoljo mene je tako reven! Oče vsi-
ga usmiljenja! tako me je tvoja milost
rešiti hotla; in ti bi svojiga Sina zavoljo
mojih grehov ne bil tako tepel, ako bi bil
hotel mene na večno tepsti. Oh, ne pri¬
pusti, de bi njegove velike bolečine zgub¬
ljene bile za mojo dušo; naj bo njegovo
britko terpljenje v moje zveličanje! Naj
očistijo njegove solzč mojo dušo, naj
zbriše njegova draga kri moje pregrehe!
njegova strašna smert naj reši mene večne
smerti, in njegove neznane britkosti naj
mene branijo večniga pogubljenja; Amen,

588

13. Litanije sv. peterim ranam v čast.

Gospod, usmili se nas!
Kriste, usmili se nas!
Gospod, usmili se nas!
Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče nebeški, vsigamogočni Bog,
Sin, vsiga sveta rešnji Bog,

Sveti Duh, resnični Bog,

Sveta Trojica, en sam 13og,

Vč sveto petere rane,

Vč zveličanske rane,

Vč častitljive rane,

Vč blišeče rane,

Ve drage rane,

V6 znamenje Jezusove ljubezni
Vč gnade polne rane,

Vč bolečin polne rane,

V6 dobrotljive rane,

Vč studenci zveličanja,

Vč priče preljubeznjiviga odrešenja,
Vč pribežališe gresnikam,

V4 paradiž svetim dušam,

V6 rane našiga Odrešenika,

V4 peteri studenci tolažila,

V4 zastava zveličanja,

usmili se vžgite naše serca z Božjo ljubeznijo!

589

Ve pomoč bolnikam,

Ve pomoč v potrebah,

V4 polajšanje bolečin,

Ve tolažilo vsim žalostnim,

V4 pribežališe v skušnjavah,

Ve uterdilo slabim,

V4 sprava grešnikam,

V4 upanje malovernim,

V4 zavetje pobožnim,

Vč rešen j e ubogim,

Ve veselje augeijem,

V4 tolažba aposteljam,

V4 moč maternikam,

V4 pomoč spovednikam,

V4 bramba devicam,

V4 zmaga svetnikam,

Ve solnce nebesam,

Bodi nam milostljiv; zanesi nam, o
Bodi nam milostljiv; usliši nas, o
Od vsiga hudiga,

Od vsiga greha.

Od hudih skušnjav,

Od škodljiviga žalovanja,

Od vse malovernosti,

Od vse lenobe,

Od pregrešnih misel,

Od duha bogokletstva,

Od nagle in neprevidene smerti,
Od večniga pogubljenja,

<

; N«

S

P

UH

CD

CD

O

P

W

o

,CSk

v— j «

o

p

c 1

a>

ss

s

Jezus!
Jezus!

h*

! CD
UH

P

P

oa

CD

N

, P

Ui

Skozi svoje svete petere rane,

Skozi bolečine, ktere si v svojih ranah
občutil,

Skozi kri, ktera je tekla iz tvojih ran,

Skozi ljubezen, s ktero si svoje rane
sprejel, _

Skozi svojo poterpežljivost v svojih
bolečinah,

Skozi ljubezen, s kteri si svet odrešil,

Skozi ljubezen, s ktero si nas ozdravil,

Skozi ljubezen, s ktero si svoje rane j
častitljive storil,

Skozi ljubezen, s ktero si svoje rane

Skozi ljubezen, s ktero si nam
pribežališe storil,

Skozi ljubezen, s ktero si jih v ne¬
besa vzel,

Skozi ljubezen, s ktero si ž njimi vse
nebesa razsvetil,

Skozi ljubezen, s ktero si ž njimi vse
svetnike razveselil,

Skozi ljubezen, s ktero si jih svojimu
Očetu daroval,

Skozi ljubezen, s ktero si ž njimi nje¬
govo pravico potolažil,

na svojim telesu ohranil,

Skozi ljubezen, s ktero si jih
učencem skazoval,

reši nas, o Jezus!

Skozi ljubezen, s ktero si ž njimi to-]
liko štrafeng odvernil, j

Skozi ljubezen, s ktero si ž njimi greš-l
nikam gnado dodelil, (

Skozi ljubezen, s ktero jib boš sodnji'
dan izvoljenim pokazal, t

Skozi ljubezen, s ktero ž njimi nebesa!
vedno razveseljuješ,

Mi ubogi grešniki, ,

De nam zavoljo svojih ran prizaneseš, !

De nam zavoljo njih odpustiš, 1

De nam zavoljo njih gnado dodeliš, I
De nam zavoljo njih hvaležno serce!

daš, j

De nam serčno pobožnost do tistih;

dodeliš, \

De nam pravo zaupanja do tistih daš ,)
De nas zasluženja tistih vdeležiš,

De nas umirajoče v tiste sprejmeš,

De nas zavoljo njih milostljivo sodiš,

De jih za nas svojimu Očetu daruješ,

De nas poslednji dan z njih pogledam
razveseliš,

De nas po njih v večno veselje peljaš,/

De nas dobrotno uslišiš,

O Jagnje Božje, ki grehe svetd odjemlješ;
zanesi nam, o Jezus!

reši nas, o Jezus! prosimo te, usliši nas!

592

O Jagnje Božje, ki grehe svetd, odjemlješ;
usliši nas, o Jezus!

O Jagnje Božje, ki grehe sveti odjemlješ;
usmili se nas, o Jezus!

Kriste sliši nas!

Kriste, usliši nas!

V. Roke in noge so mi prederli.

O. In eden vojakov je mojo stran odperh

O Bog! ki si s terpljenjem svojiga
edinorojeniga Sina in z drago kervijo,
ktera je iz njegovih sv. peterih ran tekla,
človeški, z greham popačeni rod spet
ozdravil; prosimo te, de, ki tu na zemlji
njegove presvete rane častimo, bomo cene
te drage prelite kervi v večnim življenji
deležni.

Gospod Jezus Kristus, ti Bog naših
sere! zavoljo presvetih ran, ktere ti je
tvoja ljubezen do nas na križi naredila,
te prosimo, pridi na pomoč svojim slu-
žabnikam, ktere si s svojo drago kervijo
odrešil.

Božji Odrešenik, ti Sin živiga Boga!
ki si v večni spomin svoje velike ljubezni
do nas svete rane v svojim poveličanim
telesu ohranil, in tiste po svojim vstajenji

593

svojim učencem gledati in dotakniti pri¬
pustil; dodeli nam milostljivo, de bomo s
sv. aposteljnam Tomažem — razsvetljeni
s temi tvojimi sv. ranami — v nezapo-
padljivo morje tvoje milosti vsi pogrez¬
njeni, nekdaj v nebesa vzeti, tam slavo
tvojih presvetih ran na večno premišlje¬
vali; ki z Očetarn v edinosti sv. Daha
živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.

14. Serčne prošnje in izročila peterim kervavim
ranam Jezusovim.

(Sv. Alf. Ligv.)

1. K sveti rani desne noge.

Moj Gospod Jezus Kristus! molim
rano tvoje desne noge. Zahvalim se ti,
de si jo hotel za me terpeti v tako silnih
bolečinah in s toliko ljubeznijo. Milujem
tvojo bolečino in bolečino tvoje žalostne
Matere. Zavoljo zasluženja te svete rane
te prosim, dodeli mi odpušenje mojih gre¬
hov, ktere iz vsiga serca obžalujem bolj,
kakor vsako drugo hudo; ker sim tebe,
neskončno drobroto ž njimi razžalil. Ža¬
lostna Mati Božja! prosi Jezusa zame!

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi.

Gelzemani. 38

594

2. K sveti rani leve noge.

Moj Gospod Jezus Kristus! molim
rauo tvoje leve noge. Zahvalim se ti,
de si jo hotel zame ter peti v tako silnih
bolečinah in s toliko ljubeznijo. Milujem
tvojo bolečino in bolečino tvoje žalostne
Matere. Zavoljo zasluženja te svete rane
te prosim, dodeli mi moč, v prihodnje
nikoli več ne pasti v smertne grehe, temuč
v gnadi Božji do smerti ostati. Žalostna
Mati Božja! prosi Jezusa zame!

Oče naš. Češena si Marija, čast bodi.

4- K sveti rnni leve roke.

Moj Gospod Jezus Kristus! molim
rano tvoje leve roke. Zahvalim se ti,
de si jo hotel zame terpeti v tako silnih
bolečinah in s toliko ljubeznijo. Milujem
tvojo bolečino in bolečino tvoje žalostne
Matere. Zavoljo zasluženja te svete rane
te prosim, reši me pekla, kteriga sim
tolikrat zaslužil, ker bi te v njem več ne
mogel ljubiti. Žalostna Mati Božje! prosi
Jezusa zame!

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi.

4. K sveti rani desne roke.

Moj Gospod Jezus Kristus! molim
rano tvoje desne roke. Zahvalim se ti,

595

de si jo hotel zame terpeti v tako silnih
bolečinah in s toliko ljubeznijo. Milujem
tvojo bolečino, in bolečino tvoje žalostne
Matere. Zavoljo zasluženja te svete rane
te prosim, dodeli mi nebeško veličastvo,
kjer te bom popolnama in iz vsih svojih
moči fmolil. Žalostna Mati Božja! prosi
Jezusa zame!

Oče naš. češena si Marija. Čast bodi.

5. K sveti rani Jezusove strani.

Moj Gospod Jezus Kristus! molim
rano tvoje svete strani. Zahvalim se ti,
de si še tudi celo po svoji smerti to
razžaljenje preterpel, ki si ga z nar veČi
ljubeznijo dopustil, akoravno ti nobene
bolečine napraviti ni moglo. Tudi milujem
tvojo žalostno Mater, kteri je bilo takrat
njeno serce prebodeno. Zavoljo zaslu¬
ženja te svete rane te prosim, obdaruj
me s svojo sveto ljubeznijo, naj te tukaj
na svetu vedno ljubim, de te bom enkrat
na unim svetu obličje v obličje skozi vso
večnost ljubiti zamogel. Žalostna Mati
Božja! prosi Jezusa zame!

Oče naš. češena si Marija. Čast bodi.

38  *

596

15. Molitev k časti rane Jezusovi ga serca.

(Sv. Gere.)

Bodi češena. o presveta rana serca
Jezusa Kristusa, ti vrata paradiža in stu¬
denec Božje ljubezni! Bodi pozdravljena,
o presladka rana, ti žila življenja in za¬
klad Božjiga bogastva! O ti draga rana,
ponižno te molim in častim, in v ljubezni,
s ktero te je moj Jezus sprejel, te po¬
zdravim in kušnem, ter se ti serčno za¬
hvalim, de si serd Božji tolikrat potolažila,
in od mene iu od vsih grešnikov toliko
s traten g odvernila. O ti preblažena rana!
v tč zaklenem svoje grešno serce, in v
tč izrodim svoj poslednji trenutek! O pre-
dobrotljivi Jezus! večna hvala naj ti bo,
ker si to presladko rano sprejel, in jo po
svojim vstajenji obderžal, de bi jo svojim
razžaljenimu Očetu kazal, in tako vsim
grešnikam gnado zadobil. Prosim te,
zavoljo te tvoje svete rane, de jo ob uri
moje smerti svojemu Očetu pokažeš in
mojo revno dušo v tisto sprejmeš. Amen.

597

16. Molitev k sveti rani Jezusove rame.

(Sv. Bernarda.)

(Sv. Bernard je bil posebni eastivee te sv. rane, ter
je v tem češenji nar veSi gnade zajemal.)

O preljubeznjivi moj Jezus! o nar
krotkejši Jagnje Božje! jest revni grešnik
pozdravim in častim presveto rano, ktero
si na svoji rami prejel, kadar si nosil tež¬
ki steber svojiga križa in zavoljo ktere
si posebno terpljenje na svojim preblaže-
nim telesu prestati hotel. Molim te, o
prežalostni Jezus! in te hvalim; slavim
in poveličujem te iz dna svojiga serca.
Zahvalim te za to presveto in prebolečo
rano tvoje rame, ter te ponižno prosim,
de se zavoljo te velike bolečine in zavoljo
teže svojiga križa mene revuiga grešnika
usmiliš, moje odpustljive in smertne grehe
odpustiš in me po poti svojiga križa v
nebesa pripelješ. Amen.

17. Pobožno kuševanje sv. peterih Jezusovih
rau.

O križani Jezus! s serčno ljubeznijo
in pobožnostjo kušnem dobrotljivo rano
tvoje svete desne roke, ter te prosim

598

zavoljo velikih bolečin, ktere si takrat ob¬
čutil; odpusti mi vse inoje grehe, ktere-
koli sim s hudobnjim djanjem storil.

O križani Jezus! s serčno ljubeznijo
in pobožnostjo kušnem dobrotljivo rano
tvoje svete leve roke, ter te prosim za¬
voljo velikih bolečin, ktere si takrat ob¬
čutil; odpusti mi vse moje grehe, ktere
sim z opusenjem dobrih del storil.

O križani Jezus! s serčno ljubeznijo
in pobožnostjo kušnem dobrotljivo rano
tvoje svete desne noge, ter te prosim
zavoljo velikih bolečin, ktere si takrat
občutil; odpusti mi vse štrafenge, ktere
sim s svojimi grehi zaslužil!

O križani Jezus! s serčno ljubeznijo
in pobožnostjo kušnem dobrotljivo rano
tvoje svete leve noge, ter te prosim za¬
voljo velikih bolečin, ktere si takrat ob¬
čutil; odverni od mene svojo pravično
nejevoljo, ktero sim jest s svojimi grehi
zoper te zdražil!

O križani Jezus! s serčno ljubeznijo
in pobožnostjo kušnem drago rano tvoje
svete strani, ter te prosim po neskončni
dobroti, s ktero si zame terpel; odpusti
mi vse grehe, kterekoli sim kdaj s hudim
poželenjem svojiga serca storil! Amen.

599

18. Molitev k Jezusu na Oljski gori.

O predobrotljivi Jezus! ki si na vertu
za moje grehe in za grehe vsiga. sveta
tako veliko žalost, britkost in težavo, bo¬
lečino in terpljenje prostovoljno prevzel,
in prečudno kervavi pot potil, in si v ti
svoji britkosti hotel od angelja pokrepčan
biti; prosim te, dodeli nam ubogim greš-
nikam, de se v britkostih in težavah k
tebi obernemo in spreobernemo, od tebe
tolažilo in moč po tvojim sv. angelji prej¬
memo, in poslednjič v premišljevanji svojih
pregreh in tvojiga britkiga terpljenja to¬
čimo solzč prave pokore! Amen.

19. Molitev k Jezusu v ječi.

O moj nedolžni Jezus! kako britko
te moram premišljevati v ti temni ječi,
kakor razbojnika vjetiga, zvezaniga, pri-
klenjeniga! O kako težki in strašni morajo
biti moji grehi! kako grozovite moje hu¬
dobije ! ker tč so ti zanke naložile, te
v verige in vezi vkovale in v to ječo pri¬
pravile ! O ti pribežališe moje duše! ne
pripusti mi priti v večno peklensko ječo
zavoljo hudobij, s ktčrimi sim ti to ter¬
pljenje napravil, temuč, ker si iz gole

600

ljubezni zame terpeti hotel, stori me de*
ležniga svoje milosti, in reši me s to svojo
sužnostjo vezi vsiga greha, de zamorem
iti v srečno prostost in večno zveličanje
otrok Božjih in vsih zvoljenih! Amen.

20. Molitev k Jezusa pri stebru bičanja.

Preljubi moj Jezus! svojih oblačil
oropan, na rokah in nogah vklenjen, s
šibami in z biči razmesarjen, s kervijo
preoblit, stojiš pri stebru bičanja. Vse
tvoje telo je le ena rana; slišim glas
tvoje sv. kervi; z mnogim očitanjem se
vzdiguje proti meni. Spoznati moram, de
sim se velikrat tvojim preganjavcem pri¬
družil in sim zaničljivo po tebi mahal to-
likrat, kolikorkrat sim grešil. Pa, o mi¬
lost! ta kri ne kliče dans v maščevanje,
ampak kliče usmiljenje za me! Je zdra¬
vilo, s kterira hočem svoje dušne rane
obezati; je kopel, v ktero hočem svojo,
oh! tako strašno razdjano dušo omočiti,
jo očistiti. Sej je edina kapljica več ka¬
kor preveč, me popolnoma očistiti. O
stori me vredniga, de po tem zasluženji v
svoji duši občutim pravo žalost nad svo¬
jimi grehi, de se v meni obudi živo gnju-

601

šenje in britko sovraštvo vsiga greha!
Odpusti mi zlasti vse grehe nečistosti in
dodeli mi potem, kadar bo čisto moje serce,
de bom zamogel priti v tisti srečni kraj
nebes, kamor pridejo le čiste duše! Amen.

21. Molitev k žalostniinu Jezusu ,,Ecce homo“.

O Jezus, nar krotkejši JagnjeBožje!
s škerlatastim plajšem ogernjen, s ternjevo
krono na glavi, s terstam v roki, na vsim
Telesu ranjen, s Kervijo oblit — stojiš
pred vsim ljudstvam in krivični sodnik za¬
vpije : „Glej te, človek ! 11  O zavoljo tega
veliciga zasramovanja, ki si ga tiho pre-
terpel, besede nisi čerhnil, ga z močnim
ljubijočim sercem prestal, te prosim; do¬
deli mi gnado, de tudi jest nikakoršne časti
ne išem pri ljudčh, in, kadarkoli se bo
moje serce v napuhu povzdigovalo, naj mi
ta tvoja žalostna podoba stopi pred oči,
de se zopet ponižam; in kadar bom nek¬
daj — ogernjen z gnjusobo svojih pregreh
— postavljen pred sodbo tvojiga nebe-
škiga Očeta, oh, takrat me zavoljo tega
svojiga veliciga zasramovanja ne zapusti,
temuč bodi moj var h, moj priprošnjik,
moja sprava! Amen.

602

22. Molitev na grobu Zveliearjevini.

Ne le na križi, ampak tudi v grobu
te Častim, o ljubeznjivi Zveličar! Ponižno
te molim v tvojim narsvetejšim Telesu,
ki je tudi po smerti bilo sklenjeno z Božjo
naturo in ktero si nam zapustil v nar
svetejšim zakramentu.

O ti Božji Zveličar! s ponižnim,
zaupljivim, hvaležnim in ljubečim sercem
te molim! bodi večno češen in hvaljen
za vse dobrote, ktere si vsemu Človeški¬
mi! rodu, in tudi meni nevrednimu skazal.
S svetim spoštovanjem premišljujem ker-
vave svetinje tvoje neskončne dobrote, to
v vsih britkostih darovano Telo. V vsaki
rani vidim tvojo nezapopadljivo ljubezen.

O preljubeznjiva skrivnost, kadar je
tvoje umerlo sveto Telo, s križa sneto,
tri dni v grobu zaklenjeno ležalo!

O častitljivi grob mojiga Odrešenika,
ki obdajaš njega, ki je blišoba Očeta,
slava angeljev, veselje nebes, življenje in
zveličanje ljudi!

O sveti grob! kteriga si ti, o Jezus!
s svojo Božjo pričujočnostjo posvetil,
kteriga so pobožne žene počastile, sveti
angelji obiskali in Bog s čudeži poveličastil;

603

O ti prečastni grob, reši me iz temne
jame pekla in iz smertne sence! Vzemi
me v svoje naročje, de umerjem in bom
Dokopan ž njim, ki je zame umeri in bil
pokopan.

O moj Jezus! ki si tri dni v grobu
počival, dodeli mi gnado, de bo tvojimu
grobu podobno moje serce, kadar bom pri
sv. Obhajilu prejel vanj tvoje presveto
Telo 5 de bo vse novo v ponovljenji duha,
in s Čistim življenjem v stanovitnosti ne¬
premakljivo enako skali, v vednim premiš¬
ljevanji tvojiga terpljenja in tvoje smerti,
de tvoja gnada in tvoja ljubezen vedno
v meni ostane! Amen.

23. Zdililjej sv. Gregorja k Jezusu v grobu
počivajočemu.

O Gospod Jezus Kristus! molim te,
ki si v grobu počival, v miro in drago
mazilo zavit! Prosim te ponižno, naj bo
tvoja smert meni v življenje! Amen.

24. Sveti križ.

Kraljevo znamenje, lej, stoji!

Svet’ križ, nebeška luč, gori!

Na njem Življenje smert stori,
Življenje s smertjo nam dobi.

604

Za nas je od Kervi neznan,

Odperta je njegova stran,

Lije mu rešnja kri iz ran,

De je bil greh sveta upran.

Zdaj je Zveličar dokončal,

Kar je že David prerok’val,

In vsira narodam oznan’vaI,

De Bog bo z lesa kraljeval.

Prelepo in sveto Drevo!

Rudeče pisano s Kervjo!

Bilo si vredno ti samo
Nositi tak’ sveto Telo.

Na tebe je pribita b’Ia

Odkupšina vsiga sveta
Pravici žaljen’ga Boga,

De je rešila rop pekla.

Česen si ti, presveti križ!

Edin’ nam upanje deliš,

Le ti nam milost zadobiš,

Pregrehe naše nam izbriš’!

Čast, hvala bodi vekomaj,

Nebeškimu Bogu vselej!

Presveti križ nam vernim daj,

De pridemo v nebeški raj!

25. Spomin ternjeve krone našiga Gospoda.

Predpev. Kolena pripogovaje pred
njim so ga zaničevali in vpili: „Bodi

605

pozdravljen, kralj Judov! V njegov obraz
so mu pljevali in ga s terstam bili po
glavi,

V. Spletli so mu ternjevo krono,

0. In mu jo na glavo posadili.

Molitev.

Dodeli, vsigamogoČni Bog, našim
prošnjam, de, ki v spomin terpljenja na-
šiga Gospoda Jezusa Kristusa tu na zemlji
njegovo ternjevo krono častimo, bomo
vredni s častjo in veličastvam tam v ne¬
besih kronani biti od njega, ki s teboj
živi in kraljuje v edinosti sv. Duha, Bog
od vekomaj do vekomaj! Amen.

26. Spomin sv. sulice in žebljev našiga Gospoda

Predpev.  Dolžno pismo, ktero je
bilo zoper nas,  je zbrisal, vzel in ga
pribil na križ.

V. Prebodli so mi roke in noge.

O. Ia šteli so moje kosti.

Molitev.

Gospod Jezus Kristus! ki si hotel v
slabosti človeške nature, ktero si za zve-

606

ličanje sveta nase vzel, z žeblji na križ
pribit, in s sulico ranjen biti; dodeli nam
milostljivo, de, ki to orodje tu na zemlji
častimo, se bomo veselili tvoje častitljive
zmage tam v nebesih; kjer živiš in kra¬
ljuješ z Bogam Očetam v edinosti svetiga
Duha, Bog od vekomaj do vekomaj! Amen.

27. Spomin sv. tančice našiga Gospoda.

Predpev.  Jožef iz Arimateje, pra¬
vičen mož, je vzel Jezusovo telo, in ga
je zavil v novo čisto tančico.

V. Tvoj grobni pert, o Gospod! ča¬
stimo.

O. Tvojiga terpljenja se spominjamo.

Molitev.

Gospod Jezus Kristus! ki si v sveti
tančici, v ktero je bilo tvoje s križa
sneto telo po Jožefu zavito, znamnja
svojiga terpljenja zapustil; dodeli nam mi¬
lostljivo, de po tvoji smerti in tvojim
pokopu dosežemo slavo ustajenja; ki živiš
in kraljuješ z Bogam Očetam v edinosti
svetiga Duha, Bog od vekomaj do veko¬
maj ! Amen,

607

28. Molitev k časti Jezusove suknje.

O predobrotljivi Gospod Jezus Kri¬
stus! ki si s svojo drago prelito Kervijo
svojo suknjo posvetil; dodeli nam, ki to
svetinjo častimo, de bodo naše duše vsiga
greha očišene, z oblačilam gnade ozaljšane
in nekdaj tam v nebesih b  plajšem večne
slave ogernjene; po ravno tem Kristusu,
Gospodu našim. Amen.

29. Molitev k časti sv. potniga perta Jezusa
Kristusa.

O moj terpeči Zveličar! kako bogato
si dobroserčno delo sv. Veroniki poplačal,
kadar si svoj sveti obraz v potni pert ji
vtisnil, in ga nji zapustil v spomin. Oh,
vtisni tisto tudi v moje serce, de te ni¬
kdar ne pozabim in de tvojo sveto podobo
v svoji duši vedno nosim; ki živiš in
kraljuješ z Bogam Očetam v edinosti sve-
tiga Duha, Bog od vekomaj do vekomaj.
Amen.

608

I. Roženkranc k časti Jezusove Kervi.

(Ta roženkranc ima sedem skrivnost v premišlje¬
vanje, kako je Jezus sedemkrat Kri točil. Pri sleherni
skrivnosti se'moli pet Očenašev in Čast bodi, le pri zad¬
nji samo tri, de se število triintrideset dopolni, v spomin
triintrideset let, v kterih je draga kri Jezusa Kristusa po
njegovih žilah tekla in poslednjič za zveličanje sveta bila
darov ana.

Odpustki te molitve so:

1. Vsaki dan sedem let in dve sto in osem deset
dni, ako se pobožno moli.

2. Popolnoma odpustek enkrat v mescu, ako se
vsaki dan moli in se navadne pobožnosti opravijo. — Ti
odpustki se zamorejo tudi dušam v vicah v prid oberniti,
Pap. Pij VII. 1815.)

Roženkranc.

V. O Bog! hiti me otet!

O. Gospod, teci mi pomagat!

Čast bodi.

609

Perva skrivnost.

NaŠ preljubeznjivi Odrešenik je per-
vikrat točil svojo predrago Kri osmi dan
po svojim rojstvu, kadar je bil po Moj¬
zesovi postavi obrezan. — Ako premisli¬
mo, de je Jezus to pripustil, de bi Božji
pravici za našo svojeglavnost in prederz-
nost zadostil, pač moramo te svoje pre¬
grehe resnično obžalovati in Gospodu ob¬
ljubiti, ž njegovo mogočno gnado na duši
in na telesi se čisto in sramožljivo zader-
žati.

Pet očenašev. čast bodi.

Gospod pomagaj nam,

Svojim služabnikam,

Za ktere si ti križan bil,

In svojo drago Kri prelil.

Druga skrivnost.

Jezus je na Oljski gori, v svojih
»inertnih britkostih, kervavi pot potil, ki
je na zemljo tekel. To se je godilo v
živim spominu Človeške nehvaležnosti, s
ktero je Jezusova ljubezen povračevana.
Oh, de bi bilo z britko žalostjo presu¬
njeno naše serce, ker smo bili Gospodu
za neštevilne dobrote do zdaj tako malo
hvaležni. — Terdno sklenimo, ž njego-

Getzemani. 39

610

vimi gnadami in svetim navdajanjem zve¬
sto delati.

Pet oeenašev. Oast bodi.

Gospod! pomagaj nam,

Svojim služabnikam,

Za ktcre si ti križan bil,

In svojo drago Kri prelil.

Tretja skrivnost.

Naš Gospod Jezus Kristus je pri
neusmiljenim gajžlanji navsim svojim te¬
lesu v curkih svojo Kri točil, kadar je
bila njegova koža pretepena in njegovo
sveto meso ranjeno. To sveto Kri je on
večnimu Očetu daroval za našo nepoter-
pežljivost. Oh zakaj še čakamo, svojo jezo
in lastno ljubezen krotiti! — Terdno skle¬
nimo, de se hočemo zanaprej v terpljenji
in britkostih poterpežljivosti stanovitno va¬
diti, sami sebe zaničevati, in s krotkostjo
vse razžaljenja prenesti.

Pet očenašev. Oast bodi.

Gospod! pomagaj nam,

Svojim služabnikam,

Za ktere si ti križan bil,

In svojo drago Kri prelil.

611

CJeterta skrivnost.

Kadar je tvoja presveta glava, o
Božji Zveličar! zavoljo našiga napuha in
zavoljo naših hudobnih misel s ternjem
kronana bila, je obilno tekla kri čez tvoje
obličje; in venderne jenjamo, se napiho¬
vati in nečistih pregrešnih misel v svojim
serci nositi! Oh, de bi pač za naprej svojo
slabost vedno pred očmi imeli, na svojo
revšino in na svojo uboštvo večkrat mislili,
in se vsimu zalezovanju hudobniga duha
serčno ustavljali!

Pet oeenašev. Čast bodi.

Gospod! pomagaj nam,

Svojim služabnikam,

Za ktere si ti križan bil,

In svojo drago Kri prelil.

Peta skrivnost.

O koliko Kervi je naš preljubeznjivi
Jezus stočil na kervavim potu, kadar je
Šel na goro Kalvarijo obložen s svojim
težkim križem! Jeruzalemske ulice in kraji,
koder je šel, so bili naškropljeni ž nje¬
govo Kervijo. To se je godilo v zado-
stenje pohujšanja in hudobnih zgledov, s
kterimi se njegove stvari na vekomaj po-
gubujejo. Oh, kdo vč, če nismo tudi mi

612

med temi nesrečnimi! Kdo vč, koliko njih
je zapeljanih z našimi slabimi zgledi, že
pahnjenih v pekel! In mi smo tako ne-
skerbni, ter nič ne mislimo na pobolj-
šanje, nič na zadostenje! — Od zdaj
za naprej pa hočemo za zveličanje svojiga
bližnjiga delati, ga opominjati, mu lepe
zglede dobrih in zvetih djanj dajati.

Pet očenašev. Čast bodi.

Gospod! pomagaj nam,

Svojim služabnibam,

Za ktere si ti križan bil,

In svojo drago Eri prelil.

Šesta skrivnost.

V

Se veliko več Kervi je pretočil naš
Božji Zveličar med neusmiljenim križanjem,
takrat so tekli iz prebodenih in preterga-
nih žil njegovih rok in nog studenci tega
svetiga mazila večniga življenja, s kterimi
je hudobije in krivice vsih ljudi zmil. —
Kje bi se pač najdel, ki bi v svojih pre¬
grehah še živel in tako strašno križanje
Simi Božjiga še ponavljal! Objokujmo
svoje storjene pregrehe, obtožimo se jih
spovedniku, zapustimo slabe pregrešne na¬
vade, živimo keršansko, in vedno imejmo

613

pred očmi, koliko Kervi je pretočil naš
Zveličar za naše večno zveličanje!

Pet očenašev. čast bodi.

Gospod! pomagaj nam,

Svojim služabnikam,

Za ktere si ti križan bil,

In svojo drago Kri prelil.

Sedma skrivnost.

Zadnjikrat je Jezus Kristus svojo
drago Kri točil, kadar mu je bila po
smerti že njegova stran s sulico odperta,
in je bilo njegovo nar ljubeznjivši serce
prebodeno; takrat je tekla voda s Kervijo
v spomin, de je že vsa Kri iztekla do
zadnje kaplje. O neskončna dobrota na-
šiga Odrešenika! Kdo te ne bo ljubil,
kdo se ti ne vsiga daroval, ker si toliko
storil za naše odrešenje! Oh, manjka
nam besedi; zato povabimo vse stvari,
angelje in svetnike nebeške, in zlasti svojo
ljubo Mater Marijo, z nami častiti, slaviti
in hvaliti tvojo predrago Kri. — Naj živi
Jezusova Kri! Naj živi Jezusova Kri
zdaj in vselej in na vekomaj! Amen.

Zdaj moli tri oSenaše in čast bodi.

614

Gospod! pomagaj nam,
Svojim služabnikam,

Za ktere si ti križan bil,
In svojo drago Kri prelil.

M © S H e v.

(Kdor to molitev pobožno moli, zadobi tri sto dni
odpustkov, ki se zamorejo tndi dušam v vicah v prid
oberniti.)

O draga Kri! studenec vecniga živ¬
ljenja, odkupšina svetit,, svčta kopel naših
duš, ti nas zagovarjaš brez nehanja pred
sedežem večniga usmiljenja; ponižno te
molim; o de bi ti zamogel zadostiti za
vse hudobije in zaničevanja, s kterimi koli
so te tvoje stvari žalile, zlasti tiste,
ktere so se prederznile tebe preklinjati!
Kdo pač bi ne Častil te Kervi neskončne
cene, in ne bo vnet od ljubezni do Jezusa,
kteri jo je točil! Kaj bi bilo z menoj, ako
bi ne bil odkupljen s to Božjo Kervijo,
ktero je moj Odrešenik iz ljubezni do mene
do zadnje kaplje prelil! O nezmerna lju¬
bezen, ki si nam ta balzam, življenja po¬
delila! O neprecenjeni balzam, ki tečeš
iz neskončne ljubezni mojiga Boga! pro¬
sim in zarotim te, vzdigni, vnemi vse
serca, vse jezike v svojo slavo, naj te

615

vsi častč in hvalijo zdaj in vselej in ve¬
komaj ! Amen.

V. Gospod! s svojo Kervijo si nas
odkupil.

O. In našimu Bogu si nas v kralje¬
stvo storil.

Molimo.

Vsigamogočni, večni Bog! ki si svo-
jiga, edinorojeniga Simi svetu v Odreše¬
nika dal, in si ž njegovo Kervijo hotel
biti spravljen; prosimo te, dodeli nam,
de to ceno svojiga zveličanja častimo in
bomo ž njo vsiga hudiga tega Življenja
obvarovani, de se nekdaj v nebesih ž njim
veseliti zamoremo, ki s teboj živi in kra¬
ljuje v edinosti svetiga Duha, Bog veko¬
maj. Amen.

2. Sedem darovanj Jezusove drage Kervi
Bogu Očetu/

(Kdor te darovanja položno opravi z namenain,
Bogu zadostiti za razžaljenje presveti Jezusovi Kervi stor¬
jene, zadobi tri sto dni odpustikor; ako jih v mesci vsaki
dan moli in navadne pobožnosti opravi, tudi popoinama
odpustik. Ti odpustki se zamorejo dušam v vicah v prid
oberniti. Pij VII. 1817.)

616

©a

1. O večni Oče! darujem ti zaslu-
ženje predrage Kervi Jezusa, tvojiga
ljubeznjiviga Sina in mojiga Božjiga Od¬
rešenika, za razširjanje in povikšauje sv.
cerkve, naše ljube matere, za ohranjenje
in srečo njeniga vidniga poglavarja, rim-
skiga papeža, kardinalov, škofov in maš-
nikov in vsih služabnikov tvojiga svetiša.

Čast bodi.

O Jezus, bodi večno hvaljen in če¬
sen, ker s svojo sveto Kervijo si nas od¬
rešil !

2. O večni Oče, darujem ti zaslu-
ženje predrage Kervi Jezusa, tvojiga
ljubeznjiviga Sina in mojiga Božjiga Od¬
rešenika, za mir in edinost kraljev in
katoliških poglavarjev, za ponižanje so¬
vražnikov sv. vere in za zveličanje vsiga
keršanskiga ljudstva.

Čast bodi.

O Jezus, bodi večno hvaljeu in če-
šen, ker s svojo sv. Kervijo si nas od¬
rešil !

3. O večni Oče! darujem ti zaslu-
ženje predrage Kervi Jezusa, tvojiga

617

ljubeznjiviga Sina in mojiga Božjiga Od¬
rešenika, za razsvetljenje nejevernikov, za
zatrenje vsih krivoverstev in za spreober-
njenje grešnikov.

Čast bodi.

O Jezus, bodi večno hvaljen in če¬
sen, ker s svojo sv. Kervijo si nas odrešil!

4. O večni Oče! darujem ti zaslu-
ženje predrage Kervi Jezusa, tvojiga
ljubeznjiviga Sina in mojiga Božjiga Od¬
rešenika, za vse svoje žlahtnike, prijati©
in sovražnike, za uboge, bolne in žalostne,
in za vse tiste, za ktere sim jest, kakor
veš, moliti dolžan in za ktere ti hočeš,
de naj molim.

čast bodi.

O Jezus, bodi večno hvaljen in če-
šen, ker s svojo sv. Kervijo si nas od¬
rešil!

5. O večni Oče, darujem ti zaslu-
ženje predrage Kervi Jezusa, tvojiga
ljubeznjiviga Sina in mojiga Božjiga Od¬
rešenika, za vse tiste, ki se bodo dans
iz tega sveta ločili, de jih obvaruješ pe¬
klenskih marter, ter jim posestvo svojiga
veličastva milostljivo dodeliš.

čast bodi.

618

O Jezus, bodi večno hvaljen in če-
šen, ker s svojo sv. Kervijo si nas od¬
rešil!

6. O vefini Oče! darujem ti zaslu-
ženje predrage Kervi Jezusa, tvojiga
lj ubeznjiviga Sina in mojiga Božjiga Od¬
rešenika, za vse tiste, kteri to odkupšino
našiga zveličanja prav ceniti in ljubiti znajo;
za tiste, kteri z menoj zedinjeni tisto ča-
ste in molijo, in si prizadevajo, razširiti
to češenje.

Čast bodij

O Jezus, bodi večno hvaljen in Če¬
sen, ker s svojo sv. Kervijo si nas od¬
rešil !

7. O večni Oče! darujem ti zaslu-
ženje predrage Kervi Jezusa, tvojiga
ljubeznjiviga Sina in mojiga Božjiga Od¬
rešenika, za vse svoje dušne in telesne
potrebe, v pomoč revnim dušam v vicah
zlasti za tiste, ktere so v svoji pobožnosti
veči ceno stavile v to drago odkupšino
našiga odrešenja in v bolečine in terple-
nje naše ljube, presvete matere Marije.

Čast bodi.

O Jezus, bodi večno hvaljen in če-
šen, ker s svojo sv. Kervijo si nas od¬
rešil !

619

3. Krajši darovanje Jezusove Kervi Bogu Očetu.

O večni Oče! darujem ti predrago
Kri Jezusa Kristusa v spravo za svoje
grehe in za vesoljne potrebe svete cerkve!

(Kdor to molitvico pobožno zmoli, zadobi sto dni
odpustikov. Pij VII. 1817.)

4. Drugo darovanje Jezusove Kervi Bogu Očetu.

(Kdor naslednjo molitev pobožno odmoli, de bi ne¬
beški žegen zadobil, in potem še en Očenaš, Češenamarijo
in Čast bodi v čast sv. Trojice v zahvalo za prejete do¬
brote, zadobi vselej sto dni odpustikov; in popolnoma od-
pustik, kdor jo celi mesec moli in navadne pobožnosti
opravi. Leo XII. 1823.)

O večni Oče! darujemo ti predrago
Kri Jezusa Kristusa, ktero je iz tolike
ljubezni do nas, in s toliko bolečino iz
rane svoje desne  roke prelil; in zavoljo
zasluženja in moči te Kervi prosimo tvoje
Božje veličastvo, de nam svoj sveti žegen
dodeliš, de bomo s pomočjo njega ob¬
varovani svojih sovražnikov, oprosteni vsi-
ga hudiga, rekoč; Žegen vsigamogočniga
Boga Očeta, Sina in sv. Duha pridi na
nas, in ostani vselej pri nas! Amen.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi.

620

5. Ponižna prošnja pred sv. Rešnjim Telesam.

O Jezus, Sin živiga Boga, čudno
asakriti Bog v sveti hostiji! ozri se v nas
z očmi svoje neskončne milosti, in sprej¬
mi milostljivo naše ponižno zdihovanje,
spoznanje nasiga dolga in skesane proš¬
nje naših sere. Ti si naš Gospod in naš
Bog, naš Stvarnik, Odrešenik in Posve-
Čevavec, nar viši oblastnik nebes in zem¬
lje, Častiti zmagovavec pekla in smerti!
ti veselje in večna krona izvoljenih, ne¬
zmerni studenec vsih gnad in dobrot našiga
zveličanja! Vreden si torej, de vsi ljudje
v tč verujejo, te molijo, ljubijo, hvalijo
in časte. Pa, oh, ve nebesa žalujte in
z nami jokajte! ker on je naš Bog, in
ljudje mu ne verujejo! On je edino naše
upanje, in ljudje ne zaupajo njemu! On
je ljubezen sama, nar viši dobrota, in
človeške serca ga ne ljubijo!

Poslušajte in premišljujte, vi angelji
mirti! V tem zakramentu svoje ljubezni
se nam Jezus samiga sebe daje v zastavo
večniga življenja; tii ima on svoje veselje
biti med človeškimi otroci; tiijihon hoče
razsvetliti, uterditi, s svojimi gnadami na-

621

polniti; tii tirja tudi njihove serca, ljube¬
zen in molitev; ljudje pa se ga ogibajo,
pred njim bežč, zapušajo njegove altarje,
in tekajo za minljivimi nečimernostmi te
zemlje. O Jezus! ponižani, zaverženi Bog
v tem sv. zakramentu! ljudje te ne po¬
znajo in te ne ljubijo! Za nje si smert
prestal, svojo drago Kri v odrešenje njih
prelil, oni pa ti to vse povračujejo z ne¬
hvaležnostjo, z zaničevanjem tvoje Božje
pričujočnosti; tvoja ljubezen se jim gnjusi;
tvoje gnade in obljube nič ne omečijo
njih terdiga serca; ponavljajo ti zaniče¬
vanje in zasramovanje judovsko; tajijo
te z neverniki; križajo te z neznagami;
kolnejo tvoje sv. Ime, in s svojimi hu¬
dobijami dražijo tvoje serce k pravičnimu
serdu.

O Bog ljubezni in milosti! z živo
vero, s skesanim sercem in gorečo ljubez¬
nijo te ponižno prosimo namesto njih,
odpusti milostljivo vse hudobije, vso ne¬
hvaležnost in vse ra»žaljenje tvojiga nar-
višiga veličastva.

Zavoljo neskončne ljubezni, s ktero
si na križi za nas daroval, in svojo
drago Kri do zadnje kaplje prelil; zavoljo
nezapopadljiviga dopadajenja, v kterim se

622

je tvoj nebeški Oče nad teboj, svojim
ljubeznjivim Sinam, večno veselil; in za¬
voljo ljubeznjive milosti tvojiga Božjiga
serca do nas revnih grešnikov; prosimo
in zdihujemo k tebi, o Jezus; za milost,
gnado in odpušenje. Milost, o Jezus!
zavoljo tvoje Kervi, zavoljo tvojih ran!
Milost nam, ki smo tolikrat iz pomanjkanja
ljubezni in spoštovanja v mlačnost in mer-
zloto pred tvojo presveto pričujočnostjo
zabredli! Milost vsim grešnikam, ki te
ne poznajo in te preklinjajo! Milost vsim
pravovernim, ki te poznajo, pa se ven-
der vabljenju tvoje ljubezni ustavljajo!
Milost posvetnjakam, ki nočejo slišati glasti
tvoje cerkve in tičč v temoti in senci
smerti! O Jezus! odpusti nam vsim in pre¬
magaj našo slepoto in hudobijo! Sveti,
večni Oče! ozri se na obličje svojiga Sina,
s kterim si nam vse dal! Mi smo njegovo
ljudstvo, njegovi oprosteni, njegovo po¬
sestvo. Iz ljubezni do njega nam odpusti
vse razžaljenja, nam odpusti našo nehva¬
ležnost, nam raztergaj verige, razsvetli
našo slepoto in nas pripelji v kraljestvo
svojiga ljubeznjiviga Sina, de ga vedno
in na vekomaj hvalimo, molimo in Častimo.
Amen.

623

6. Molitev k Jezusu v nar svetejšim zakramentu
Rešnjiga Telesa.

(S to pobožno opravljeno molitevjo se zadobi od¬
pustile za tri sto dni, ki se zamore tudi dušam v vicah
v prid oberniti. Pij VIL 1814.)

M o[l i t e v.

1. Z nar večim spoštovanjem te mo¬
lim, o Jezus! v nar svetejšim zakramentu.
Spoznam te praviga Boga in praviga
človeka in s to molitevjo želim nadome¬
stiti mlačnost in merzloto toliko kristjanov,
kteri gredoč mčmo tvojiga tempeljna, celo
velikrat pred tvojim sv. tabernakeljnam,
kjer ti z ljubeznjivo nepokojnostjo čakaš
ravno teh vernih, de bi jim gnade— sa-
miga sebe delil, — kteri te še ne po¬
zdravijo, temuč s svojim zaničljivim ob¬
našanjem spričujejo, de se jim, kakor ne¬
kdaj Judam v pušavi, gnjusi ta nebeška
mana. Torej ti darujem predrago kri,
ktero si točil iz rane svoje leve  noge v
spravo za to gerdo mlačnost; in skrivdje
se v to rano kličem tavžent in tavženkrat:

Sveto Rešnje Jezusa Telo,

V sveti zakrament postavljeno!

Bodi nam češeno hvaljeno,

Bodi ljubljeno in moljeno!

Oe« naš. Cessna si Marija, čast bodi.

624

2. Z nar večjim spoštovanjem, o Je¬
zus ! te molim, in spoznam, de si v nar
svetejšim zakramentu Rešnjiga Telesa pri¬
čujoč; in s to molitevjo želim nadomestiti
nehvaležnost toliko kristjanov, kteri, ka¬
dar te vidijo nesti k nevarno bolnim za
popotnico v dolgo večnost, te ne spre¬
mijo, ali k veČimu ti le mlačno znamnje
zunanjiga spoštovanja skazujejo. Torej
ti darujem v »pravo te tolike mlačnosti
predrago kri, ktero si točil iz rane svoje
desne  noge; in se skrivaje v to rano
kličem tavžent in tavžentkrat:

Sveto Režnje Jezusa Telo,

V sveti zakrament postavljeno!

Bodi nam češeno, hvaljeno,

Bodi ljubljeno in moljeno!

Oče naš. Cessna si Marija, čast bodi.

3. Z nar večjim spoštovanjem, o Je¬
zus, te molim, ti pravi kruh večniga
življenja! in s to molitevjo želim zaceliti
tiste rane, ktere se vsaki dan vsekujejo
v tvoje serce z oskrunovanjem cerkvd, kjer
ti v skrivnostnih podobah prebivaš, de bi
te tvoji zvesti ljubili in molili. Torej ti
darujem v spravo tolike nespodobnosti
predrago kri, ktero si točil iz rane svoje

625

leve roke; in skrivne se v to rano kličem
tavžent in tavžentkrat:

Sveto Rešnje Jezusa Telo,

V sveti zakrament postavljeno!

Bodi nam češeno, hvaljeno,

Bodi ljubljeno in moljeno!

Oče naš. češena si Marija.

4. Z nar večim spoštovanjem te
. molim, o Jezus! ti živi, nebeški kruh!

in s to molitevjo želim zadostiti za toliko
krivico, ktero tebi vsaki dan tvoji verni
delajo pri svetih mašah, kjer ti v nezmer¬
nosti svoje ljubezni ponavljaš, akoravno
nekervavo, tisto daritev, ktero si nekdaj
na gori Kalvarii za naše zveličanje opra¬
vil, Torej ti darujem v spravo tolike
nehvaležnosti predrago kri, ktero si točil
iz rane svoje desne  roke; in skrivdje se
v to rano zedinim svoj glas s tistimi an-
gelji, ki tebe obdajoči molijo, in ž njimi
kličem:

Sveto Rešnje Jezusa Telo,

V sveti zakrament postavljeno!

Bodi nam češeno hvaljeno,

Bodi ljubljeno in moljeno!

Oče naš. Češena si Marija.

5. Z nar večjim spoštovanjem te
molim, o moj Jezus! Ti prava daritev v

Getzemani. 40

626

s spravo naši grehov! in ti darujem to
molitev za preklinovanje Božje rope, ktere
ti preterpeti hočeš od toliko nehvaležnih
kristjanov, ki se tebi prederzno bližajo
in obloženi s smertnimi grehi te v sv.
Obhajilu prejemajo. V spravo te zaničljive
oskrumbe ti darujem zadnje kaplje pre¬
drage kervi, ktero si točil iz rane svoje
strani;  in v to rano skrivaje se, te pri¬
dem molit, ljubit in častit z vsimi po¬
božnimi častivci nar svetejšiga zakramenta
tavžent in tavžentkrat ponavljat:

Sveto Režnje Jezusa Telo,

V sveti zakrament postavljeno!

Bodi nam češeno, hvaljeno,

Bodi ljubljeno in moljeno!

Oče naš. češena si Marija, čast bodi.

Ponižno tukaj pokleknimo
In z vernim sercem počastimo
Usmiljeniga Zveličarja;

Ker v zakramentu je pred nami,

De bi z gorečimi željami
častili in molili ga.

Bod’ moljeno in počešeno,

Nam iz ljubezni dodeljeno
Presveto Jezusa Telo!

Bod’ dušam moč in posvečenje,

Zastava terdna jim v življenje;

O jed, popotnica v nebo!

627

Bod’ moljena, o Kri častita!

Za grehe vsih ljudi prelita,

Iz svete Jezusa strani,

Naj cena tvoja nam odmije
Vsih grehov naših hudobije;

V skušnjavah nam serčnost deli.

V. Kruh z nebes si jim dodelil.

O. Kteri ima vso sladkost v sebi.

Molitev.

O Bog, kteri si nam v prečudnim
zakramentu spomin svojiga terpljenja za¬
pustil, daj nam, te prosimo, svete skriv¬
nosti tvojiga Telesa in tvoje Kervi tako
častiti, de sad tvojiga odrešenja vedno v
sebi čutimo. Kteri živiš in kraljuješ v edi¬
nosti svetiga Duha, Bog vekomaj. Amen.

7. Molitev pri obiskovanji sv. Rešnjiga Telesa.

(Pij VI. je podelil vsim pravovernim kristjanam po-
polnama odpustili vsaki pervi četertek mesca, kteri navadne
pobožnosti opravijo in pred svetim Zakramentam naslednjo
molitev skesano zmolijo, ktero je sv. Kajetan v klicanje
Božje milosti zložil.

Vsim pa, ktere druge četerteke zakramenta sv. po¬
kore in sv. Rešnjiga Telesa vredno prejmejo in to molitev
pred sv. Rešnjim Telesam pobožno opravijo, dodeli ravno
ta papež sedem let in sedemkrat štirideset dni odpustika.
Kdor pa to molitev druge dni moli, zadobi sto dni odpu-
stika. Vsi ti odpustiki se zamorejo dušam v vicah v prid
oberniti.)

40  *

628

Molitev.

Ozri se, o Gospod! iz svojiga sve-
tiša in iz svojiga veličastnega stanovanja,
in poglej to nar svetejši daritev, ktero ti
daruje naš veliki duhoven, tvoj sveti Sin,
naš Gospod Jezus Kristus, za grehe svo¬
jih bratov, in odpusti nam velikost naše
hudobije! Lej! Kri našiga brata Jezusa
vpije k tebi s križa. Usliši, Gospod!
Bodi milostljiv, Gospod! poslušaj in stori!
Ne mudi se zavoljo samiga sebe moj
Bog! zakaj tvoje ime je bilo zaklicano
čez to mesto in tvoje ljudstvo, in stori z
nami po svoji milosti! Amen.

629

X.

P©fe©Ii<a>st k  lasti M©sta&
Mater© Bilj©«

I. Pobožni zdihljeji k žalostni Materi Božji.

(Tri sto dni odpustikov zadobi, kteri se tudi dušam
v vicah v prid oberniti zam trejo, kdor naslednje zdihljeje
pobožno opravi. Pij VII. 1817.)

V. O Bog! hiti me otet!

0. Gospod! teci mi pomagat!

čast bodi.

1. Serčno usmiljenje imam s teboj,
o žalostna Mati Marija! zavoljo britkosti,
ktero je občutilo tvoje sveto sercč pri
prerokovanji sv. starčika Simeona. O lju-
beznjiva Mati! s tem svojim užaljenim
sercem mi sprosi pri Bogu ponižnost
in dar strahu Božji  ga!

Češena si Marija.

2. Serčno usmiljenje imam s teboj,
o žalostna Mati Marija! zavoljo britkosti,
ktere je tvoje preljubeznjivo serce obču¬
tilo na bžgu v Egipt in zavoljo žalosti,

630

ktero si ves čas v Egiptu imela. O lju¬
beznjiva Mati! s tem svojim tako užaljenim
sercem mi sprosi pri Bogu radodarnost,
zlasti proti revnim, in dar pobožnosti.

Češena si Marija.

3. Serčno usmiljenje imam s teboj,
o žalostna Mati! zavoljo nepokojnosti, ktero
je tvoje skerbljivo serce občutilo, kadar
si svojiga preljubiga Sina Jezusa tri dni
iskala. O ljubeznjiva Mati! s tem svojim
tako skerbljivim sercem mi sprosi pri Bogu
čistost in dar učenosti.

Češena si Marija.

4. Serčno usmiljenje imam s teboj,
o žalostna Mati! zavoljo tiste groze, ktera
je presunila tvoje Materno serce, kadar
si srečala Jezusa obloženiga s težkim kri¬
žem na rami. O ljubeznjiva Mati! s tem
svojim ljubijočim od bolečin toliko razdja-
nim sercem mi sprosi pri Bogu poter-
pežljivost in dar moči.

Češena si Marija.

5. Serčno usmiljenje imam s teboj,
o žalostna Mati! zavoljo tistega neizreČe-
niga terpljenja, ktero je tvojo močno serce
preneslo, kadar si bila pričujoča pri smertnih
težavah svojiga Sina Jezusa na križi vi-

631

sččiga. O ljubeznjiva Mati! s tem svojim
tako užaljenim sercem mi sprosi pri Bogu
zmernost in dar svetovanja.

Česen a si Marija.

6. Serčno usmiljenje imam s teboj,
o žalostna Mati! zavoljo hude rane, ktera
je bila v tvoje, milosti polno serce vse¬
kana, kadar je sulica Jezusovo stran od-
perla, in njegovo, vse ljubezni vredno
serce prebodla. O ljubeznjiva Mati! s tem
svojim tako ranjenim sercem mi sprosi
bratovsko ljubezen in dar umnosti.

Češena si Marija.

7. Serčno usmiljenje imam s teboj,
o žalostna Mati! zavoljo tiste tihe britko
sti, ktero je občutilo tvoje premilo serce,
kadar so Jezusa v grob položili. O lju¬
beznjiva Mati! s tem svojim tako močno
razžaljenim sercem mi sprosi pri Bogu
gorečnost in dar modrosti.

Češena si Marija.

V. Prosi za nas, o prežalostna Devica!

O. De bomo vredni obljub Kristusovih!

Molitev.

O preljubeznjivi Jezus! prosimo te,
naj bo tvoja žalostna Mati Marija, ktere

632

serce je sedmeri meč presunil, pri tebi
za nas milostljiva priprošnica in mila naša
Mati; de po njeni prošnji od tebe gnado
zadobimo; de vse terpljenja in britkosti
tega življenja poterpežljivo prenašamo in
zato večno krono dosežemo. Amen.

2. Krajši pobožnost k žalostni Materi Božji.

(S to pobožno opravljeno molitvico se zadobi tri
sto dni odpustika za vsaki dan; kdor pa ves mesec moli
in enkrat svete zakramente vredno prejmejin zato navadne
molitve opravi zadobi popolnama odpustik, ki se zamore
tudi dušam v vicah v prid oberniti. Pij VII.)

Sedemkrat: češena si Marija, s pristavkam:

O Marija, Mati moja!

Naj me vžali žalost tvoja

V smerti tvojiga Sinu.

3. Molitev pred podobo snemanja s križa.

O žalostna Devica Marija! jest ubog
grešni človek pridem in te prosim zavoljo
tistih britkih bolečin, ktere si ti v svojim
serci občutila, kadar si svojiga mertviga
Sina, snetiga s križa, v svojo Materno
naročje sprejela. Spomni se, o Marija!
kako neznana je bila bolečina tvoja, ka¬
dar si njegove velike, globoke rane s
svojimi očmi pregledovala, kuševala in s

633

svojimi solzami oblivala. Oh, kaj je ob¬
čutilo tvoje serce, kadar si strašne terne
iz njegove glave jemala, si se ran nje¬
govih rok in nog dotikala, in si njegovo
od nog do glave toliko razdjano telo pre¬
mišljevala. Te tvoje neizrečene britkosti
te opomnim, o Marija! ter te prosim,
sprosi mi zavoljo tega pri svojim ljubim
Sinu odpušenje vsih mojih pregreh. O
prosi ga, naj mi zavoljo te tvoje velike
britkosti odpusti vse moje grehe in mi do¬
deli gnado usmiljenja, de po neskončnim
zasluženji njegovim zadobim večno zveli¬
čanje ! Amen.

4. Žalostna Mati Božja.

(Stabat mater.)

Žalostna je Mati stala,

Se pod križem mil jokala,

Ker je visel njeni Sin.

V žalost je serce vtopljeno,

Vse pobito, prebodeno
Z mečem dušnih bolečin.

O, kaj žalosti prestati,

Mogla je presveta Mati,

Ktere Sin je rešil svet!

Žalostna stoji jokaje,

Zdiha, gleda trepetaje,

Kaj nje Sin terpi razpet.

634

Kdo bi solz ne jel točiti,

Če Marijo vgleda biti
V britkosti, ko je ta?

Kdo preserčno ne žaluje,

Če to Mater premišljuje,

Ki terpeti tol’ko ima!

Grebe ljudstva nase vzeti,

Vidi Jezusa terpeti,

Šibam vdati se voljno.

Gleda svoj’ga Sina milo:

Ko je vse ga zapustilo,

Kadar je nagnil glavo.

Mati! zgled ljubezni prave!

Daj mi čutit’ te težave,

Daj mi solz pregrenkih dar.
Stori mi serce se vneti,

In za Jezusa goreti,

De mu bom prijetna stvar,

Sveta Mati! to te prosim,

Rane Kristusa naj nosim,
Vtisni mi jih v serce.

Naj te rane tvoj’ga Sina,

Naših grehov bolečina,

Tudi mene v živo skle.

Daj, de s tabo rad žalujem,
Svoje grehe objokujem,

Dokler tukaj še živim:
Poleg križa de prebivam,

In s teboj solze prelivam,

S celiga serca želim.

635

O devic vsih Devica,

V žalost nam tovaršica,

Daj, de jokam s teboj;

Smert de Jezusa ostane
Meni v serci, naj tud rane
Bodo vedno pred menoj.

Naj se svetih ran navzamem,

In od križa ves unamem,
Kristusu de bom udan.

Dušo vneto in gorečo,

Varuj Mati v nesrečo,

Kadar pride sodnji dan.

Tvoj’ga Sina križ me brani,

Ino smert njegova brani,

Mi pomoč in milost daj,

Ko bo smert telo zadela,

Daj, de bo takrat prejela
Duša moja sveti raj. Amen.

636

XI.

(jCospod, usmili se nas!

Kriste usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče nebeški, vsegamogočni Bog,
Sin, vsega sveta rešnji Bog,
Sveti duh, resnični Bog,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Sv. Marija,

Sv. Mati Božja,

Sv. devic Devica,

Mati Kristusova,

Mati milosti Božje,

Mati preČista,

Mati brez madeža,

Mati nedolžna,

Mati presveta,

Mati ljubeznjiva,

Mati prečudna,

Mati našega Stvarnika,

S  usmili
)  se
1 nas!

I

za nas Boga prosi!

Mati našega Odrešenika,
Devica modra,

Devica častitljiva,

Devica hvale vredna,
Devica mogočna,

Devica usmiljena,

Devica verna,

Podoba pravice,

Sedež modrosti Božje,
Začetek našega veselja,
Posoda duhovna,

Posoda časti vredna,
Posoda vse svetosti,
Skrivnostna roža,

Turn kralja Davida,
Turn slonokosteni,

Hiša zlata,

Skrinja mirti in sprave,
Vrata nebeška,

Zgodnja danica,

Zdravje bolnikov,
Pribežališče grešnikov,
Tolažnica žalostnih,
Pomoč kristjanov,
Kraljica angeljev,
Kraljica očakov,

Kraljica prerokov,
Kraljica aposteljnov,

638

N
P

^ 3
P
O o°
co

n* w

O

<T5

P

Kraljica mučenikov,

Kraljica spoznavavcev,

Kraljica devic,

Kraljica vseh svetnikov,

Kraljica brez madeža izvirnega greha
spočeta,

Kraljica presvetiga rožnega venca,

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;

zanesi nam, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta
usliši nas, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta
usmili se nas, o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče naš. Češena si Marija.

odjemlješ;
odjemlješ;

I. K svetimu Rešnjimu Telesu.

(Kadar je izpostavljeno.)

V. Kruh z nebes si jim dodelil.
O. Kteri ima vso sladkost v sebi.

Moli m o.

O Bog! kteri si nam v prečudnem
zakramentu spomin svojega terpljenja za¬
pustil, daj nam, te prosimo, svete skriv-

639

nosti tvojega telesa in tvoje kervi tako
častiti; da sad tvojega odrešenja vedno
v sebi čutimo. Kteri živiš in kraljuješ z
Bogam Očetam v edinosti svetega Duha,
Bog od vekomaj do vekomaj. Amen.

2. K sveti Devici Materi Marii.

Pod tvojo pomoč pribežimo, o sveta
Božja porodnica! ne zaverži naših prošenj
v naših potrebah, temuč reši nas vselej
vsih nevarnost. O častitljiva in žegnana
Devica, naša Gospa, naša srednica, naša
besednica, naša pomočnica. S svojim Si-
nam nas spravi, svojimu Sinu nas pri¬
poroči, svojemu Sinu nas izroči.

V. Prosi za nas, sveta Božja po¬
rodnica !

O. De bomo vredni obljub Kristu¬
sovih.

M o I i m o.

Svojo milost, prosimo o Gospod! v
naše serca vlij, de, ki smo po angeljevim
oznanjenji včlovečenje Kristusa, tvojiga
Sina, spoznali, po njegovim terpljenji in
križi častitljivo vstajenje dosežemo, po Je¬
zusu Kristusu, Gospodu našim. Amen.

640

Češena bodi Kraljica.

Češena bodi, Kraljica, Mati milosti,
življenje, sladkost in upanje naše, bodi
češčena! K tebi vpijemo zapušeni Evini
otroci, k tebi zdihujemo žalostni in ob¬
jokani v tej dolini solz. Oh, oberni tedej
naša pomočnica! svojo milostljive oči v
nas, in pokaži nam po tem revnim življenju
Jezusa, blaženi sad tvojiga telesa, o
milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica
Marija!

V. Prosi za nas, sveta Božja po¬
rodnica!

O. De bomo vredni obljub Kristu¬
sovih.

Moli ni o.

Vsigamogočni večni Bog! ki si dušo
in telo častite Device, Matere Marije, de
bi vredno prebivališe tvojiga Sina biti
zaslužila, s pomočjo svetiga Duha pri¬
pravil, daj, de bomo. ki se njeniga spo¬
mina veselimo, po njenih milostljivih proš¬
njah prihodnjih zlegov in večne smertirešeni.

641

3. K svetimu Jožefu.

Glejte, zvest in moder hlapec, kte-
riga je postavil Gospod Čez svojo družino.
V. Prosi za nas, sveti Jožef.

O. I)e bomo vredni obljub Kristu¬
sovih.

4. Za vse potrebe.

Ponižno, Gospod! te prosimo, raz¬
veži po svoji milosti naših grehov vezi,
in ohrani po prošnjah svoje izvoljene Ma¬
tere ljube Device Marije in vsih svojih
svetnikov nas, svoje služabnike, naše do¬
brotnike in naše pohištvo v vsi svetosti;
tudi očisti vso našo rodovino in naše pri-
jatle hudobij in grehov, in napolni jih z
lepemi čednostmi; dodeli nam mir in zdravje
odverni od nas vidne in nevidne sovraž¬
nike, in odženi vse hude želje; daj nam
zdravo vreme in dobro letino, skaži mi¬
lost našim prijatlam in neprijatlam, in ob¬
varuj to faro z vsimi, ki v nje prebivajo
kuge, lakote, vojske, ognja, potresa,
povodnji, in dodeli milostivo vsim vernim
keršenikam, živim in mertvim, v nebeškim
kraljestvu večno življenje, mir in pokoj

Get zemani. 41

642

Obvaruj našiga papeža I., našiga škofa I.,
našiga svetliga cesarja I., in vso našo
duhovsko in deželsko gosposko in vse ker-
šansko ljudstvo vsih nadlog in vsiga zlega.
In tvoj blagoslov pridi z nebes doli na nas,
in bodi vselej nad nami. Po Gospodu
našim Jezusu Kristusu, Sinu tvojim, kteri
s teboj živi in kraljuje v edinosti svetiga
Duha, Bog vekomaj. Amen.

V. Božja pomoč ostani vselej pri nas.

O. Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

(Petkrat.)

643

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče nebeški, vsegamogočni Bog,

Sin, vsega sveta rešnji Bog,

Sveti Duh, resnični Bog,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Sv. Marija,

Sv. Mati Božja,

devic Devica,\ ™ .,

MiWl / za nas Bo S a  P rosi!

Sv.

Sv.

Sv.

Mihael,

Gabriel,

Sv. Rafael,

Vsi sveti angelji in arhangelji, za nas
Boga prosite!

Vse svete verste izveličanih duhov, za nas
Boga prosite!

Sv. Janez Kerstnik, | za nas Boga
Sv. Jožef, S prosi!

41 »

usmili

644

}za nas Boga prosi!

Vsi sveti očaki in preroki, za nas Boga
prosite!

Sv. Peter,

Sv. Pavel,

Sv. Andrej,

Sv. Jakop,

Sv. Janez,

Sv. Tomaž,

Sv. Jakop,

Sv. Filip,

Sv. Jernej,

Sv. Matevž,

Sv. Simon,

Sv. Tadej,

Sv. Matija,

Sv. Barnaba,

Sv. Lukež,

Sv. Marka,

Vsi sveti aposteljni in evangelisti, za nas
Boga prosite!

Vsi sveti učenci Gospodovi, za naš Boga
prosite!

Vsi sveti nedolžni otroci, za nas Boga
prosite!

Sv. Stefan, j

Sv. Lorene, ?za nas Boga prosi!

Sv. Vincenc, '

Sv. Fabjan in Boštjan, za nas Boga prosita!

645

Sveta Janez in Pavel,
Sveta Kozma in Damijan,
Sveta Gervazi in Protazi,

^za nas Boga
f prosita!

Vsi sveti materniki, za nas Boga prosite!
Sv. Silvester, \

Sv. Gregor, J

Sv. Ambrož, (

Sv. Avguštin, \za nas Boga prosi!

Sv. Hieronim, /

Sv. Martin, \

Sv. Miklavž, /

Vsi sveti škofje in spoznavavci, za nas
Boga prosite!

Vsi sveti učeniki, za nas Boga prosite!
Sv. Anton,

Sv. Benedikt,

Sv. Dominik,

Sv. Frančišk,

Vsi sveti mašniki in leviti, za nas Boga
prosite!

Vsi sveti mnihi in puščavniki, za nas
Boga prosite!

Sv. Marija Magdalena,^

Sv. Agata, J

Sv. Lucija, ( za nas Boga

Sv. Bernard,

Sv. Cecilija,
Sv. Neža,

Sv. Katarina

prosi!

646

Sv. Auastazi, za nas Boga prosi!

Vse svete device in odove, za nas Boga,
prosite!

Vsi svetniki in svetnice Božje, za nas
Boga prosite!

Bodi nam milostljiv; zanesi nam,o Gospod!
Bodi nam milostljiv; usliši nas o Gospod!
Od vsiga hudiga,

Od vsiga greha,

Od svoje jeze,

Od nagle in neprevidene smerti,

Od skušnjav hudičevih,

Od jeze, sovraštva in vse hude volje, i
Od duha nečistosti,

Od treska in hudega vremena,

Od šibe potresa,

Od kuge, lakote in vojske,

Od večne smerti,

Skozi skrivnost svojega svetega včlo-
večenja,

Skozi svoj prihod,

Skoz svoje rojstvo,

Skoz svoj kerst in svet post, '

Skoz svoj križ in terpljenje,

Skozi svojo smert in pokop,

Skozi svoje sveto vstajenje,

Skoz svoj čudni vnebohod,

Skoz prihod tolažnika svetiga Duha,

reši nas, o Gospod!

647

V dan sodbe, reši nas, o Gospod!

Mi grešniki,

De nam zaneseš,

De nam odpustiš.

De nas k pravi pokori pripelješ,

Da svojo sveto cerkev vižaš in ohraniš,
De pastirja apostoljskiga in vse cer¬
kvene stanove v svoji sveti veri
ohraniš,

De sovražnike svete cerkve ponižaš,
De keršanskim kraljem in oblastnikam
mir in pravo enovoljnost daruješ,
De vsimu keršanskimu ljudstvu mir in

edinost daš,

De nas vse v svoji sveti službi poter-
diš in obderžiš,

De naše misli k nebeškim željam po-
vzdiguješ,

De vsim našim dobrotnikam večneI
dari dodeliš,

De duše naše in naših bratov bližnjih
in dobrotnikov večniga pogubljenja
rešiš,

De sad zemlje daš in ohraniš,

De vsim vernim dušam večni pokoj
dodeliš,

De nas uslišiš,

Sin Božji!

te prosimo, usliši nas!

648

Jagnje Božje, ki grehe svet J odjemlješ;

zanesi nam, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe svet J odjemlješ;

usliši nas, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveti odjemlješ;
usmili se nas, o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kriste usliši nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Oče naš,

V. In nas ne vpelji v skušnjavo.

O. Temuč reši nas od hudiga. Amen.

I. K svetimu Rešnjimu Telesu.

(Kadar je izpostavljeno.)

V. Kruh z n Obes si jim dodelil.

O. Kteri ima vso sladkost v sebi.

Moli m o.

O Bog! kteri si nam v prečudnem
zakramentu spomin svojega terpljenja za¬
pustil, daj nam, te prosimo, svete skriv-

649

n osti tvojega telesa in tvoje kervi tako
Častiti, da sad tvojega odrešenja vedno v
sebi čutimo. Kteri živiš in kraljuješ z
Bogam Očetam v edinosti sv. Duha, Bog
od vekomaj do vekomaj. Amen.

2. Za odvernjenje vsih nadlog in nevarnost.

Vsigamogočni, večni Bog! poglej z
očmi svoje neskončne milosti naše reve in
nadloge. Usmili se vsih vernih kristjanov,
za ktere se je tvoj edinorojeni Sin, naš
Gospod in Zveličar Jezus Kristus, voljno
grešnikam v roke dal, in je tudi svojo
drago kri na lesu svetiga križa prelil. Po
tem Gospodu Jezusu odverni, milostljivi
Oče! zaslužene šibe, sedanje in prihodnje
nevarnosti, punte, vojske, kugo, lakoto,
draginjo, bolezni in žalostne revne čase.

Vsigamogočni, večni Bog! usmili se
svojiga služabnika, našiga papeža I., in
vodi ga po poti večniga življenja, de bo
s tvojo pomočjo, kar je tebi prijetno,
želel in z vso močjo storil.

O Bog, pastir in vižar vsih verni¬
kov ! glej milostljivo na svojiga služabnika
našiga škofa L, ki si ga pastirja naše
škofije postavil; dodeli mu, te prosimo,

650

de tistim, Čez ktere je postavljen, z be¬
sedo in djanjem k dobrima slažit, in tako
s čedo, ki mu je zročena, večno življenje
doseže.

Bog. varh vsih kraljestev, dodeli
svojimu služabniku, našimu cesarju I., tvojo
moč, s ktero se sovražnik premaga, spo
znati in častiti, de bo, ker je po tvoji
volji cesar postal, tudi v tvojim varstvu
vselej mogočen.

Razsvetli in poterdi v vsim dobrim
duhovske iu deželske oblastnike in go¬
sposke, de nas bodo na vse napeljevali,
kar zamore k tvoji Božji časti, k našimu
zveličanju, in k miru in sreči vsiga ker-
šanstva pripomoči.

Prosimo tudi kakor hočeš, de nam
je prositi, za svoje prijatle in neprijatle.
za zdrave in bolne, za vse žalostne in
revne kristjane, za žive in mertve.

VsigamogoČni, večni Bog! ki gospo¬
duješ čez žive in mertve, in se usmiliš
vsili, ktere iz vere iu dobrih del za svoje
•spoznaš, pohlevno te prosimo, de vsi, za
ktere smo se namenili moliti, kteri so
še pri življenji, ali pa so se že s tega
sveta ločili, na prošnjo vsih tvojih svet¬
nikov od tvoje dobrote odpušenje vsih
svojih grehov dosežejo.

651

Dodeli nam, o Bog miril! pravo edi¬
nost v veri brez vsiga razdertja in ločitve.
Preoberni nase serca k pravi pokori in k
poboljšanju našiga življenja. Vžgi v nas
ogenj svoje ljubezni. Daj nam goreče
želje po vsi pravičnosti, de ti bomo, ka¬
kor tvoji pokorni otroci, v življenji in
smerti prijetni in dopadljivi,

Tebi bodi vedno priporočeno, o Go¬
spod ! vse naše djanje in nehanje, naše deio
in opravilo, naše življenje in naša smert.
Daj nam tvojo milost tukaj vživati, in
tamkaj z vsimi izvoljenimi doseči, de te
bomo v večnim veselji in zveličanji hva¬
lili in molili. To nam dodeli, o Gospod,
nebeški Oče! po Jezusu Kristusu, svojim
ljubim Sinu, Gospodu našim in Odreše¬
niku, kteri s teboj živi in kraljuje v edi¬
nosti svetiga duha, Bog vekomaj. Amen.
V. Božja pomoč ostani vselej pri nas.
O. Amen.

Oče naš. češena si Marija.

(Petkrat.)

652

XIII.

1. Počesenje sv. peterih ran našiga Zveličarja
za duše v vicah.

Priprava.

J ezus Kristus, ki si za nas na svetim
križi umeri, na kolenih kleče te pro¬
sim za odpušenje svojih pregreh; serčno
jih obžalujem ter za terdno obljubim se
poboljšati in vsiga se skerbno ogibati,
karkoli bi te še kdaj užaliti zamoglo. V
tvoje sv. rane, o križani Zveličar! pri¬
bežim, ter te prosim, poterdi me v mojim
sklepu, in stori me deležniga zasluženja
svojiga britkiga terpljenja. S tem terdnim
sklepam v svojim serci želim tudi moliti
za duše pokojnih, želim tudi prositi po
zasluženji tvojih sv. peterih ran in tvoje
pretekle sv. kervi za rcšenje ubogih duš
iz vic.

Jezus Kristus, za nas na križi umi¬
rajoč! zavoljo sv. rane svoje desne  roke
se usmili ubogih duš v vicah! —

653

O moj Odrešenik, moj Bog in Zve¬
ličar! molim te na kolenih in kašnem
v duhu sv. rane tvoje desne roke. Za¬
voljo te preblažene rane te prosim za
odpušenje vsih svojih pregreh. Tudi te
prosim zavoljo bolečine, ktero si ti, o
moj Jezus! prestal pri nabijanji na križ
v ti sveti rani desne roke, in zavoljo sv.
kervi, ktera je tekla iz tč rane, usmili se
duš v vicah, odpusti jim njih dolgove in
peli jih v večno zveličanje. Zlasti te
prosim za to dušo ....

Oče naš. Česena si Marija.

Jezus Kristus, za nas na križi umi¬
rajoč, zavoljo sv. rane svoje leve  roke
se usmili ubogih duš v vicah! -—

O moj Jezus! svoje oči povzdignem
k tebi na križ, ter te ponižno molim
svojiga Zveličarja, V duhu kušnem sveto
rano tvoje leve roke, ter te prosim za¬
voljo bolečine, ktčro si pri nabijanji na
križ v ti sveti rani prestal, in zavoljo sv.
kervi, ktera je tekla iz te rane, reši ter-
pčče duše iz vic, in večni mir in po¬
koj jim dodeli. Zlasti te prosim za to
dušo ....

Oče naš. Oešena si Marija.

654

Jezus Kristus, za nas na križi umi¬
rajoč! zavoljo sv. rane svoje desne  noge
se usmili ubogih duš v vicah! —

O moj Jezus, Sin večniga Boga! na
križi terpečiga te molim, in kušnem v
duhu sv. rano tvoje desne noge. Zavoljo
velike bolečine, ktero si pri nabijanji na
križ prestal v ti sveti rani, in zavoljo
sv. kervi, ktera je tekla iz te rane, te
prosim, očisti duše v vicah vsih madežev
greha, in razveseli jih skorej s pogledam
svojiga Božjiga obličja. Zlasti te prosim
za to dušo ....

Oče naš. Oešena si Marija.

Jezus Kristus, za nas na križi umi¬
rajoč! zavoljo sv. rane svoje leve  noge
se usmili ubogih duš v vicah! —

O moj Jezus, na rokah in nogah pre¬
boden, grozovito za nas grešnike na križi
umorjen! v duhu kušnem sv. rano tvoje
leve noge in zavoljo bolečine, ktero si
pri nabijanji na križ v ti sv. rani preter-
pel, in zavoljo sv. kervi, ki je tekla iz
te rane, te prosim, reši duše iz vic in
vzemi jih k sebi v nebesa. Zlasti te pro¬
sim za to dušo ....

Oče naš. Česena si Marija.

Jezus Kristus, za nas na križi umi-

655

rajod! zavoljo sv. rane svoje strani  se
usmili ubogih duš v vicah! —

Predobrotljivi Jezus! ti naš srednik
pri Bogu! Tvoji ljubezni ni bilo zadosti,
de si za nas grešnike na križi grozovito
umeri, temud še po svoji smerti si hotel
biti s sulico preboden, in tako si hotel
zadnje kaplje svoje sv. kervi, stoditi za
nas. O ljubeznjivi Jezus! zavoljo tvoje
smerti, zavoljo pretekle sv. kervi, zavoljo
tvojih sv. peterih ran te prosim za od¬
rešenje ubogih duš iz vic. Zlasti te pro*
sim za to dušo ....  Naj gre ta duša
skoz tvojo sv. prebodeno stran k tebi v
vedno življenje, kjer naj prosi za me, de
tudi jest nekdaj pridem v vedno zveličanje
in bomo zedinjeni tebe, Odeta in sv.
Duha ljubili, dastili in molili na vekomaj
Amen.

Oče naš. Oešena si Marija.

Gospod, daj dušam vsih pokojnih
vernih kristjanov vedni mir in pokoj! Amen.

2. K Materi Božji.

Sveta Marija, žalostna Mati! vse
tvoje življenje je bilo napolnjeno z ža¬
lostjo, britkostjo in terpljenjem; pas svojo

656

poterpežljivostjo si šla vsa vdana v voljo
Božjo po ti poti terpljenja v veličastvo
večniga življenja. S terdnim zaupanjem
na tvojo mogočno priprošnjo pri Bogu, te
prosim, poprosi za uboge duše v vicah,
de bodo skorej zedinjene s teboj; prosi
pa tudi zame, de moja duša pri ločenji s
tega sveta na tvojo materno priprošnjo
najde milostniga sodnika v Jezusu Kri¬
stusu tvojim Sinu, kteri z OČetam in sv.
Duham enaki Bog živi in kraljuje ve¬
komaj. Amen.

3. Litanije Kristusoviga terpljenja za uboge
duše v vicah.

Gospod Bog, Oče nebeški, \

Bog Sin, Odrešenik sveta, :

Bog sveti Duh,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Jezus, Edinorojeni, preljubi Sin Božji,
Jezus, ti klavni dar ljubezni,

Jezus, kteri si v odrešenje ljudi bridki
kelih terpljenja pil in v smertnih
težavah kervavi pot potil,

Jezus, kteri si bil kakor hudodelnik
vjet, zvezan, pred sodnike peljan
zasramovan, s pestmi bit,

657

Jezus, kteri si bil kervavo bičan, s
ternjem kronan,

Jezus, kteri si grebe svetil s svojim
križem nesel,

Jezus, kteri si bil z žeblji neusmiljeno J
na križ pribit, I

Jezus kteri si na križi razpet v ne-1
znanih bolečinah s smertjo se voj¬
skoval.

Jezus, kteri si bil v smertni uri, de
bi svojo hudo žejo potolažil, z\
želčem in jesiham napajan, od/
memogredočih v smertni britkosti
zaničevan in preklinjevan,

Jezus, kteri si v svojim ločenji svojo
žalostno Mater milo pod križem!
vidil in jo sv. Janezu izročil, 1
Jezus, kteri si po tri ure dolgim smert -1
nim boji z velikim glasam svojo 1
dušo izdihnil, in nam s svojo
smertjo nebeške vrata odperl, J
Jezus Kristus, naš odrešenik, j

0 Jezus, Jagnje Božje, ki grehe svetd
odjemlješ; prizanesi dušam v vicah!

O Jezus, Jagnje Božje, ki grehe svetd
odjemlješ; usliši zdihovanje duš v vicah!

42

G-et zemani.

usmili se duš v vicah!

658

O Jezus, Jagnje Božje, ki grehe svetd
odjemlješ; usmili se duš v vicah!

Oče naš. Češena si Marija.

Molitev.

O Gospod Jezus Kristus, za nas na
križi umirajoč! usmili se duš v vicah, o-
Čisti jih s svojo sveto, drago kervijo vsiga
karkoli tvoja sv. Božja pravica še kazni
vredniga nad njimi najde. Daruj svoje
britko terpljenje, svojo kri in svoje rane,
poslednjič tudi svojo grenko smert na
križi v spravo za nje, de jim Bog pre¬
gleda ves dolg in jih v večno zveličanje
sprejme. Amen.

Gospod, dodeli dušam vsih vernih
kristjanov večni mir, in večna luč naj
jim sveti! Amen.

4. Sedem prošnja do sv. Rešnje kervi za
sedmere duše.

1. O predobrotljivi Gospod Jezus
Kristus! hvalim te za tvojo drago pre¬
lito kri, ktero si pri bolečim obrezovanji
za nas točil in v moči takrat prelite kervi
te prosim, ohladi hudo terpljenje tistim

659

dušam v vicah, ktere so ti nar ljubši
in vzemi jih v svoje večje počešenje v
kraljestvo svojiga veličastva.

2. O nar krotkejši Jezus! hvalim
te za tvojo drago prelito kri, ktero si ti
v svoji smertni britkosti na Oljski gori po
vsim svojim životu potil, in zavoljo
zasluženja takrat prelite kervi te pro¬
sim, pošlji v goreči ogenj v vicah hla¬
dilo tistim dušam, za ktere nar bolj
moliti sim jest dolžan in vzemi jih v
svoje večje počešenje v kraljestvo svojiga
veličastva.

3. 0 presladki Gospod Jezus Kri¬
stus! hvalim te za tvojo drago prelito
kri, ktero si ti pri bičanji v tolikim
terpljenji za nas točil, in zavoljo te tako
obilno pretekle kervi te prosim pošlji le
edino kapljico tč svoje drage kervi ubogim
dušam mojih pokoj ni hstaršev, bra¬
tov in sester, žlahtnikov in znan¬
cev,  de bo v moči te tvoje kervi po-
lajšamo njih hudo terpljenje.

4. O preusmiljeni Gospod Jezus Kri¬
stus ! večna hvala in zahvala naj ti bo
za tvojo drago tako obilno prelito sv.
rešnjo kri, ktera je tekla iz tvoje s ternjem
prebodene glave, ter te prosim, zavoljo

42 *

6G0

tč takrat prelite kervi, ohladi vroči pla¬
men tistim dušam v vicah, ktere morajo
zavoljo mene tam terpeti, in reši jih iz
strašniga terpljenja.

5. O milostljivi Gospod Jezus Kristus!
iz dna svojiga serca te zahvalim za tako
obilno prelito tvojo drago kri, ktera je
tekla iz ponovljenih ran, kadar so te ne¬
sramno oropali vsih oblačil, in prosim te
ponižno, očisti vsih madežev zavoljo te
takrat prelite kervi tiste duše, ktere
morajo nar dalje terpeti  in vzemi
jih v kraljestvo svojiga veličastva.

6. O predobrotljivi Gospod Jezus
Kristus! hvalim in častim te za neskončno
ljubezen in dobroto, s ktero si se za nas
na križ pribiti dal, in si izvolil svojo
drago kri iz svojih presvetih rok in nog
točiti. Zavoljo tč bogato pretekle kervi te
prosim, pogasi vroči plamen tistim ubogim
dušam v vicah, ktere so od vsih zapu-
šene, in okrepčaj jih z roso svoje Božje
milosti.

7. Preljubeznjivi Gospod Jezus Kri¬
stus! vsi angelji in vsi svetniki naj te z
menoj hvalijo zavoljo rane tvojiga nar
svetejšiga serca, ktero si izvolil še po
svoji smerti odpreti ter si presveto vodo in

661

kri do zadnje kaplje milostno stočii v
spravo za nase grehe. Vzemi, te prosim,
to tako ljubeznjivo preteklo kri v popol-
nama zadostenje vsiga zadolženja tistih
duš v vicah, ktere so nar bližeji
svojiga odrešenja  in odpusti jim
milostljivo vse še ne poplačane dolgove.
Amen.

5. Darovanje Jezusoviga terpljenja za terpeče
duše v vicah.

O pravični Bog! ki v svoji svetosti
vsako pregreho kaznovati moraš, in jo tu
ali tam pokoriš: prosim te, reši uboge
duše iz vic, zlasti tiste, za ktere sim jest
moliti dolžan; odpusti jim njih dolge;
odpri njih žalostno ječo: naj bo tvoja
sveta pravica potolažena z daram mojiga
Odrešenika, kteriga ti zdaj v pobožni
ponižnosti darujem.

Darujem ti, o Oče vse ljubezni!
smertne težave, ktere je občutila Jezusova
duša na vertu Getzemani, tudi serčno
molitev njegovo, ktero je trikrat k tebi
ponovil, in njegovo strašno terpljenje,
ktero mu je gnalo kri iz njegovih žil.

Darujem ti britkost, ktero je obču¬
til, kadar so ga zaničljivo vjeli, zvezali,

662

v mesto gnali in vse, kar je v hiši Ana-
tovi in Kajfeževi terpeti mogel! ali takrat
kadar so ga njegovi sovražniki k Pilatu
peljali, kadar ga je napuhnjeni Herodež
zasramoval.

Darujem ti prestano terpljenje pri
nečloveškim bičanji, njegovo kri, njegove
rane, njegove solze, neznano zasramovanje,
kadar je bil s ternjevo krono kronan,
ktero so mu na glavo pritisnili, ga pred
zdivjano, kervi željno ljudstvo postavili
in so smertno sodbo čez-nj sklenili.

Darujem ti vse zasramovanje, ktero
je preterpel, kadar je zaničljivi težki križ
nesel, in karkoli je na ti kervavi poti
prestal, tudi neznane bolečine križanja
zlasti kadar je bil povzdignjen, vse hudo,
kar je na duši in na telesi preterpel, neu¬
smiljeno zaničevanje morivcev, sveto so¬
čutje njegove zveste Matere in njegovih
prijatlov, tri strašne ure, ktere je na križi
previsil, njegovo hudo žejo, njegovo za-
pušenje, vse, kar nobeno serce zapopasti,
noben jezik dopovedati ne more — nje¬
govo sveto smert.

Vse to ti darujem v odrešenje ter-
pečih duš v vicah, v odpušenje njih kazen
ktere so si s svojimi pregrehami zaslužile.

663

Sprejmi milostljivo ta dar, o Bog ljubezni
in dodeli za to svojim terpečim otrokam
tolažilo in rešenje, Amen.

6. Molitev k žalostni Materi Božji za uboge duše
v vicah.

O sveta Marija! Mati mojiga Odre¬
šenika! z žalostnim sercem se spomnim
veliciga terpljenja, ktero je občutilo tvoje
materno serce, kadar si na gori Kalvarii
krono marternikov dosegla. Takrat se je
spolnilo prerokovanje Simeonovo, de bo
meč tvoje materno serce prebodel. O
sveto, visokočešena Mati Božja! kako ve¬
lika, kako terdna je bila tvoja vera, kako
zvesto tvoje zaupanje v Božje modro
previdnost, kako stanovitna tvoja udanost
kako nepremagljiva tvoja poterpežljivost.
— O poveličana, o velika kraljica marter¬
nikov, k tebi zdihujem, prosi pri Bogu
za uboge duše v vicah. Oh, te revne
duše hrepenč po odrešenji iz svojih terp-
ljenj, in glej! nobeni ni med njimi, ktera
bi tebe v svojim življenji ne bila za Mater
našiga Gospoda častila in ljubila! O usmi¬
ljena Mati! prosi torej zdaj za svoje za-
pušene otroke, ki neprenehama zdihujejo

664

in jokajo! Prosi Jezusa, svojiga Sina, da
se usmili teh revnih duš v njihovim ter-
pljenji! Zlasti priporočim tvoji materni
ljubezni tole dušo ....

Prosi pa tudi za me uboziga greš¬
nika ; dodeli mi gnado resnične žalosti čez
grehe in pravo pokoro, de bo moja duša
čista vsiga greha, ozaljšana s čednostjo in
svetostjo, ter vredna, nekdaj pri ločenji iz
tega sveta biti oprostena hudiga terpljenja
v vicah. Tudi še tvoji mogočni priprošnji
izročim vse svoje telesne potrebe; in kadar
britkosti in težave pridejo čez me, bodi
mi tolažnica, vzemi me v svoje varstvo.
Reši me vsih nevarnost na duši in na
telesi, po Jezusu Kristusu, tvojim Sinu,
Gospodu našim. Amen,

Vse k časti Jezusoviga terpljenja in
naše Matere Marije.

Stran:.

Kazalo.

Predgovor prestavljavčev. 3

Predgovor.24

C«.

Od premišljevanja.

I. Nauk od premišljevanja sploh.

1. Kaj se pravi premišljevati V. 30

2. Kaj moramo storiti pred premišljevanjem kaj

med tistim in kaj še potem? . ... 32

3. Kaj nam koristi premišljevanje, ali notranja

molitev?.34

Hi Nauk od premišljevanja Jezusoviga terpljenja.

1. Velik prid premišljevanja Jezusoviga terpljenja 35

2. Kako moramo premišljevati Jezusovo terpljenje,

de ne bo razsvetljen le um, da bo tudi ginjeno
seree in pa volja? .42

3. K kakšnim svetim željam, k kakšnimu sklepu

bo posebno nagnjeno seree in tudi volja pri
premišljevanji Jezusoviga terpljenja? ... 49

4. Kaj se zamoremo naučiti v premišljevanje Jezu¬
soviga terpljenja? .  59

5. Zgled za novince, kako se zamore terpljenje

Kristusovo premišljevati?.62

111. Od skušnjav, premišljevanja opustiti, in od

pripomočkov premagati te skušnjave.

1. Od skušnjav, premišljevanja opustiti ... 72

2. Pripomočki, te skušnjave premagati .... 80

Stran.

tlita ®)iltk«s

Premišljevanje britkiga terpljenja in smerti
našiga G-ospoda Jezusa Kristusa.

Razdeljene v jutranje in večerne premišljevanja
za vse dni mesca.

Priprava k premišljevanju Kristusoviga terpljenja . 88

Molitev pred slehernim premišljevanjem ....  90

Molitev po slehernim premišljevanji.91

1. a. Jutranje premišljevanje za pervi dan Jezus

gre s svojimi učenci na Oljsko goro ... 92

b. Večerno premišljevanje za pervi dan. Jezus

hodi s svojimi učenci po dolini Jozafat . . 96

2. a. Jezus gre s svojimi učenci na Oljsko goro . 101

b. Jezusova žalost na Oljski gori ....  106

3. a. Jezusova molitev na Oljski gori ....  110

b. Jezus obiše svoje spijoče učence ....  115

4. a. Smertna britkost Jezusova na Oljski gori . . 118

b. Jezus 'kervavi pot poti.124

5. a. Jezus je od angelja poterjen.129

b. Judež in njegova družina.133

6. a. Judežev kušljej.138

b. Jezus gre svojim sovražnikom naproti . . . 143

7. a. Jezusa so vjeli.148

b. Beg aposteljnov. Pot v Jeruzalem . . . 153

8. a. Jezusov vhod v Jeruzalem. Pogled na Jezu¬

sovo Mater . 157

b. Kaj počno Jezusovi sovražniki. Pogled na Je¬
ruzalem .162

9. a. Jezus pred Anatam.168

b. Jezusa peljejo k Kajfežu,.173

Stran.

10 a. Jezus pred Kajfežem.178

b. Jezus je zasramovan. Peter ga zataji . . 185

11. a. Pokora s. Petra; njegovo pribežališe k Marii 192

b. Mati Božja pri sodnji hiši Kajfeževi . . 198

12. a. Od svetiga križa.204

b. Jezus v ječi .209

13. a. Jutranja sodba čez Jezusa. Juda obupa . 215

b. Jezusa peljejo k Pilatu.221

14. a. Jezus pred Pilatam.233

b. Jezus pred Pilatam.233

15. a. Jezus je k Herodu peljan .239

b. Pilat in žena njegova.244

16. a. Jezus pred Herodam.250

b. Jezusa peljejo od Heroda k Pilatu nazaj . 255

17. a. Jezus in Baraba.260

b. Jezus je bičan.265

18. a. Jezus je bičan ...  271

b. Marija med bičanjem Jezusa ....  276

19. a. Jezus je s ternjem kronan in zasramovan . 282

b. Eeee homo! Glej, o človek!.288

20. a. Jezus je k smerti na križi obsojen . . . 292

b. Jezus je k smerti na križi obsojen . . . 298

21. a. Jezus vzame svoj križ na-se ....  303

b. Jezus nese svoj križ na Golgato ....  308

22. a. Jezus pade pervič in drugič pod križem.

Sreča svojo žalostno Mater.313

b. Simon iz Cirene pomaga Jezusu križ nesti.

Veronika poda Jezusu potni pert. Jezus

pade tretjič .319

23. a. Jezus pade četertič in petič pod križem.

Jokajoče Jeruzalemske žene. Jezus pade

šestič in sedmič.325

Stran.

b. Jezusu slečejo oblačila in mu jesiha piti dajo 330

24. a. Jezusa na križ pribijejo. Povzdignjenje križa 337
b. Jezus na križi in oba razbojnika. Razdeljenje

Jezusovih oblačil.343

25. a. Zaničevanje Jezusa na križi. Perva druga in

tretja beseda Jezusova na križi ....  348

b. Otemnjenje solnea. Jezus zapušen . . . 355

26 a. Četerta, peta, šesta in sedma beseda Jezusova

na križi. Smert Jezusova.360

b. Spreobernjenje stotnikovo. Prigodba pri Jezu¬
sovi smerti .369

27. a. Potres. Prikazen mertvih v Jeruzalemu . . 372

b. Jezusova stran je odprta.378

28. a. Jezusove petere sv. rane.383

b. Jezusa s križa snamejo in ga pokopljejo 386

29. a. Jezusov grob je zavarovan. Jezus gre pred

pekel .395

b. Vstajenje Gospodovo.401

30. a. Svete žene pri grobu.406

b. Jezus se prikaže sv. Magdaleni in drugim

ženam.412

31. a. Molitev k terpečimu Jezusu.420

b. Molitve k žalostni Materi Božji .... 429

dno«

Pobožne opravila v počešenje nar svetej-
šiga terpljenja in smerti našiga Gospoda
Jezusa Kristusa.

I. Jutranja molitev v čast Jezusoviga terpljenja  439

II. Večerne molitve v čast Jezusoviga terpljenja  445

III. Mašne molitve v čast Jezusoviga terpljenja.

' Stran.

Perva sv. maša. Terpljenje in smeri Jezusa Kri¬
stusa . . 452

Molitev za odpustike.■ 468

Druga sv. maša. Sedmero darovanje sv. Eešnje

Kervi Jezusa Kristusa.469

Tretja sv. maša. V čast Matere Božje sedem
žalost.481

IV. Spovedne molitve .494

V. Obhajilne molitve.

Priprava.502

Pred sv. Obhajilam.503

Po sv. Obhajilu.510

VI. Večernice v čast britlciga terpljenja našiga

gospoda Jezusa Kristusa.

Psalmi.520

Pesem. K svetimu Križu pristopite ....  533

Magnifikat.535

K žalostni Materi Božji ........  537

Oešena kraljica.538

Darovanje .539

Pobožno pozdravljanje sv. rane Jezusove strani . 240

Pobožno pozdravljenje sv. udov Jezusa Kristusa 541

VII. Sv. Križev pot .543

VIII. Razne pobožnosti k časti križaniga Odrešenika.

1. Litanije k terpečimu Zveličarju ....  563

2. Molitev sv. Avguština k časti Kristusoviga

terpljenja.569

3. Molitev ob četertkili. Spomin smertnih Kri¬
stusovih težav.570

4. Molitev ob petkih Spomin Kristusove smerti 570

5. Slovesna prošnja za odpušenje pred križanim

Jezusam.571

Stran.

6. Ure Kristusovega terpljenja.574

7. Molitev ob treh popoldne.580

8. Molitev, kadar greš memo bridke martre . 581

9. Trojna zahvala in trojna prošnja k križanimu

Jezusu.581

10. Molitev k sedem poslednjim besedam Jezusa

Kristusa.588

11. Pobožni spomin treh ur, kadar je Jezus na

križi visel.584

12. Darovanje križaniga Jezusa Bogu Očetu . 586

13. Litanije peterim sv. ranam v čast . . . 588

14. Serčne prošnje in izročila peterim kervavim

ranam Jezusovim.593

15. Molitev k časti rane Jezusoviga serca . . 596

16. Molitev k sv. rani Jezusove rame . . . 597

17. Pobožno kuševanje sv. peterih Jezusovih ran 597

18. Molitev k Jezusu na Oljski gori ....  599

19. Molitev k Jezusu v ječi.599

20. Molitev k Jezusu pri stebru bičanja . . . 600

21. Molitev k žalostnimi! Jezusu „Ecce homo“ . 601

22. Molitev na grobu Zveličarjevim ....  602

23. Zdihljej sv. Gregorja k Jezusu v grobu poči¬
vajočimi! .603

24. Sveti križ.603

25. Spomin ternjeve krone našiga Gospoda . . 604

26. Spomin sv. sulice in žebljev našiga Gospoda 605

27. Spomin sv. tančice našiga Gospoda . . . 606

28. Molitev k časti Jezusove suknje ....  607

29. Molitev k časti sv. potniga perta Jezusa

Kristusa.607

IX, Pobožnosti k časti drage Kervi Jezusa Kri¬
stusa.

Stran,

1. Roženkrane k časti Jezusove Kervi . . . 608

2. Sedem darovanj Jezusove drage Kervi Bogu

Očetu . .615

3. Krajši darovanje Jezusove Kervi Bogu Očetu 619

4. Drugo darovanje Jezusove Kervi Bogu Očetu 619

5. Ponižna prošnja pred sv. rešnjim Telesam . 620

6. Molitev k Jezusu v nar svetejšim Zakramentu

Rešnjiga Telesa.623

7. Molitev pri obiskovanji sv. Rešnjiga Telesa . 627

X. Pobožnosti k časti žalostne Matere Božje.

1. Pobožni zdihljeji k žalostni Materi Božji . 629

2. Krajši pobožnost k žalostni Materi Božji . 632

3. Molitev pred podobo snemanja sv. križa . 632

4. Žalostna Mati Božja. Pesem.633

XI. Lavretanske IManije z navadnimi molitvami .  636

XII. Litanije vsili svetnikov z navadnimi molitvami  643

XIII. Molitve za duše v vicah.

1. Počešenje sv. peterih ran našiga Zveličarja

za duše v vicah.652

2. K Materi Božji .   655

3. Litanije Kristusoviga terpljenja za uboge duše

v vicah.656

4. Sedem prošnja do sv. Rešnje Kervi za sed¬
mere duše.658

5. Darovanje Jezusoviga terpljenja za duše v

vicah.661

6. Molitev k žalostni Materi Božji za uboge

duše v vicah.663

Pri

Matiju Gerberju,

bukvovezu v Ljubljani,

se tudi dobivajo naslednje bukve:

Sv. Listi in Evangeli. Pol usnjate 1 gld. 40 kr , usnjate
1. gld. 70 kr., z zlatim obrezkom 2 gld. 50 kr.

Spomin Misijonski. Pol usnjate 1. gld. 20 kr. usnjate
1 gld. 45 kr., z zlatim obrezkom 2 gld.

Jezus in Marija moja ljubezen. Terdno vezane 25 kr ,
pol usnjate 30 kr., usnjate 40 kr., z zlatim obrezkom

v  60 kr.

Čast Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji. Kratek
molitvenik, zbral in spisal L. ,1. Veljajo pol usnjate
65 kr. usnjate 76 kr., z zlatim obrezkom 1 gld. 10 kr.

Sveta ura moliti Jezusa v Zakramentu ljubezni Božje
Ali: Obiskovanje presvetega Rešnjega Telesa, in poče-
ševanje vselej neomadežane Device Marije, za vse dni
v mestu poleg sv. Alfonza Ligvorijana. Spisal Jan.
Volčič. Usnjate 1 gld., z zlatim obrezkom 1 gld. 40 kr.

Nebeške iskrice. Molitvene bukvice za mladost, pa tudi
za odraščene ljudi. Spisal L. Pintar. Terdo vezano 20 kr.,
usnjate 35 kr., z zlatim obrezkom 55 kr.

Pobožni otrok ali podučile in molitevne bukvice za
mlade kristjane. Spisal V. L. Terdo vezane 20 kr,
usnjate 35 kr, z zlatim obrezkom 55 kr.

Svet angel varh, molitevne bukvice. Spisal L. Pintar
Terdo vezane 14 kr.

Mašne in druge molitve. Spisal L. Pintar. Terdo ve¬
zane 30 kr., pol usnjate 45 kr., usnjate 56 kr., z zlatim
obrezkom 80 kr., pozlačeno 1 gld.

Kluo nebeških vrat. Jutranje, večerne in mašne mo¬
litve z več drugimi navadnimi molitvami in pobožnimi
opravili. Spisal J. K. usnjate 70 kr., z zlatim obrezkom
1 gld., pozlačene 1 gld. 30 kr.,